PBMtOlkl m / 1LIII lO 31/32 Vsebina: I. 1. Kralj Aleksander I., viteški vzgojitelj našega naroda. — 2. M. Senkovič: Pedagoško poizkusno delo kot prvi korak do resnične šolske reforme. (Nadalj. sledi.) — 3. Miroslav Kokolj: Kulturna orientacija in učiteljeva osebnost. — 4. Andrej Savli: K psihologiji in etiki tekme kot vzgojnega sredstva. — 5. Albert Žerjav: K vprašanju Fleretove »Naše prve knjige«. — 6. Marija Čebularjeva: Nekaj misli o vzgoji, samo-delavnosti in naši »Čitalnici«. (Konec sledi.) — 7. Friderika Wieserjeva: Kaj rišejo mestni dečki iz prostega nagiba. II. 1. Ivan Robnik: Modeliranje z luženo žagovino v poletju. — 2. Rudoli Kodrič: Rokotvorni tečaj v Mariboru. III. 1. Nervozni otroci. — 2. Sodelovanje šole z domom. — 3. Priprava na materinstvo in družinska pedagogika. — 4. Dijaški kolegij na Češkoslovaškem. — 5. Zdravje v osnovni šoli. — 6. Proti nošenju prevelikega števila knjig v šolo. — 7. Poizkusi s hranitvijo šolskih otrok. — 8. Nadarjenost za godbo. — 9. Ogrevanje razredov in zdravje otrok. IV. 1. Dr. Fran Jeraj: Duševna podoba mladosti. — 2. Josip Jurančič: Iz šole za narod. — 3. Publikacije »Mladinske Matice« 1931. — 4. Narodna čitanka o zdravlju. Prva knjiga. — 5. Dr. Ivan Matko: Katekizem o tuberkulozi. — 6. Zakon o narodnih šolah. II. zvezek. V oceno smo prejeli: Hudales: Gmajna. Lapajne: Od Ilirije do Jugoslavije. Ljubunčič: Naše narodne škole. Ocene priobčimo, kolikor nam bo to dopuščal prostor, v prihodnjih številkah. Isto velja za nekatere nam vposlane, a še neobjavljene ocene. „POPOTNIK" izhaja v zvezkih 15. dne vsakega meseca in stane na leto 50 Din, polletno 25 Din, četrtletno 1250 Din ; posamezni zvezki stanejo 5 Din. Naročnino in reklamacije sprejema uprava listov Jugoslovenskega učiteljskega udru-ženja — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov; Senkovič Matija, ohL Šolski nadzornik v pokoju, Maribor, Strossmajerjeva ulica 30/1. Glavni in odgovorni urednik Josip KobaL Izdajatelj Jugoslovensko učiteljsko udružery'e — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani. Odgovarja Ivan Dimnik. Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik Irance Štrukelj). Vsi v Ljubljani. P>©F>®>TNI1E£ PEDAGOŠKI LIST Celnik CIII. September 2931. Štev. 1. Kralj Aleksander I viiešKi vzgojitelj našega naroda. (16. VIII. 1921. - 16.\V1U. 1931.) Ob iskreni navdušenosti in srčni radosti zvestega naroda je obhajala letos naša širša domovina Jugoslavija izredno slavje: desetletnico vladanja Nj. Veličanstva, našega viteškega kralja. Ne moremo se tukaj baviti z bogato in s pestro vsebino teh desetih let, usmeriti hočemo temveč svoj pogled le na sredotočje, na zaslombo, ki jo je imela naša domovina v tej razburkani dobi, na osebo vzvišenega nam vladarja, kralja Aleksandra I. Koliko viteške pomoči v dobi desetletnega vladanja za vse bedne in nesrečne, koliko nadčloveške velikodušnosti, koliko železne zvestobe v pogodbah in obljubah, koliko premagovanja nad afekti, koliko čuta odgovornosti in osebne požrtvovalnosti, koliko jeklene volje, združene s srčno milobo, koliko zmag nad vsem malenkostnim v duši in življenju! Zares neštete so osebne žrtve in neizčrpni so kulturni zakladi, ki jih je izžarevala kraljevska ideja na vse strani v dobi zadnjih 10 let v Jugoslaviji. Naš kralj — modrijan na prestolu — pa nam je tudi dokazal, da za obrambo domovine ne služi le orožje, temveč da so za to učinkovite tudi ideje, če so lake, da s svojo prepričevalno silo lahko izravnajo človeške konflikte in pridobivajo zase velike množice ljudstva. Še nikoli nismo tako živo občutili, da plemenitost že sama na sebi lahko izgladi najostrejša nasprotstva, da ona sama že učinkuje organizatorno in da lahko resnično brzda nizkotne sile in strasti med razdvojenimi brati. Iz tega pa izvira za nas učitelje in vzgojitelje dragoceno spoznanje, da je vzgoja mladine v duhu pomirljivosti in sprave za ohranitev moderne države in vseh njenih kulturnih dobrin vsaj tako važna nego telesna vzgoja nove generacije in njena vojaška pripravljenost. Zato je treba vse storiti, da se mladina čimbolj prilagodi vedno težjim nalogam mirnega sožitja in visoko razvitega zajedniškega življenja. Naš kralj ni le vrhovni poveljnik vseh vojnih sil, temveč pravi knez in naš voditelj, ki ima tudi globok zmisel za socialne potrebe, za splošno zaščito in vzgojo mladine, osebnost, ki nam je vzvišena podoba najvišjega in vendar tako discipliniranega dostojanstva, in vodilni državni pedagog, ne kot izvedenec za vse podrobnosti, temveč kot smotrn nosilec najvišjih izobraževalnih običajev in načel vse človeške skupnosti. Ako bi ne bilo našega viteškega kralja Aleksandra I., bi nam ga morala dobrotna usoda podariti. Ob priliki desetletnice se klanja tudi učiteljstvo, ki se zbira okrog tega lista, v globoki vdanosti in neomajni zvestobi svojemu ljubljenemu kralju ter mu dovaja k njegovemu jubileju najdražji zaklad vse domovine: otroška srca, polna vroče ljubezni do kralja, kraljevskega doma in Jugoslavije! Pedagoško poizkusno delo kot prvi korak do resnične šolske reforme. Kdor pazljivo zasleduje vse naše pedagoško življenje, je gotovo opazil, da pri nas do zadnjega časa ni bilo skoraj nobene prave možnosti, da bi se p r a k -t i č n o preizkusila nova pota pri šolskem delu, ki jih novejša pedagoška teorija smatra kot glavni pogoj za sodoben razvoj našega šolstva. Iskati nova pota pri vzgojnem in učnem delu, zato se je danes ustanovilo večje število poizkus nih razredov in poizkusnih šol. Kajpada velja to bolj za inozemstvo, kjer je krasni razvoj poizkusnega šolstva dvignil prosveto na višino, na kateri se nahaja danes. Pri nas je poizkusno šolstvo šele v povojih in vendar mora vsak razsoden človek priznati, da je v vsakem enotno urejenem šolskem obratu, kakor ga predstavlja šolstvo, ki ga upravlja država, treba tudi nekaj takih učnih zavodov, ki si stavijo kot posebno nalogo, da s praktično-konkretnim delom posegajo v spor za boljše in primernejše izborazbene poti in učne načine, da je treba šol, ki prvič krenejo na pota, ki so v skladu s kulturnim položajem in vsakokratnim stanjem znanosti. Drugače šolstvo otrpne ali ostane na mrtvi točki. Zmisel in naloga poizkusnih razredov in poizkusnih šol. Zmisel poizkusnih šol je tedaj, dasevnjihpreizkusijopedagoške ideje ter iz teorije prevedejo v prakso. Poizkusne šole in poizkusni razredi naj bi šolski reformi utirali pot ter jo očuvali zmot. S tem je tudi že v bistvu označena glavna naloga šolskih poizkusov. Kdor je količkaj razsoden, bo tudi takoj spoznal njihov pomen ter priznal, da bi to bil velik nedostatek v našem šolstvu, ako bi se pri nas ne delali taki poizkusi ali če bi mi imeli premalo poizkusnih razredov in takih šol. Napačno pa bi bilo, če bi šole, ki niso poizkusne šole, opuščale vsak poizkus. To se tudi ne sme zahtevati, le da bodi poizkus glavno delovno področje poizkusne šole, medtem ko bi se naj normalna šola ukvarjala z njim le priložnostno. Kroga splošnih nalog poizkusne šole smo se že dotaknili. Lahko pa se ta krog razširi in natačneje določi takole: Vsaka poizkusna šola se lahko postavi pod kako veliko vodilno idejo, n. pr. pod delovno idejo, strnjeni pouk ..., lahko pa se tudi ukvarja samo s kakim delnim problemom delovne šole: z individualno pisavo, s psihološkim risanjem, z reformo elementarnega pouka, s samovlado učencev, prostim učnim razgovorom itd. Tudi je možna združitev dveh glavnih problemov, ki vodi do sintetičnega oblikovanja. Vprašanj, ki bi se lahko obravnavala, je obilo. Kdor količkaj zasleduje pedagoško literaturo, bo našel dovolj glavnih in delnih nalog, ki se lahko obravnavajo v poizkusni šoli. Da učitelji poizkusnih šol lahko tudi po lastnem preudarku ubirajo nova pota, ni treba posebej poudarjati. Temu se še pridružijo znana vprašanja, ki so se jih lotili že mnogi, ne da bi jih povoljno rešili, ker so jih večinoma napačno razumeli. Ne mislim tukaj delovne šole kot širokega vzgojnega problema, temveč dotikam se le delovnega pouka kot ožjega didaktičnega vprašanja ali kot vprašanja učne oblike. Ne bom se motil, če na splošno trdim, da je do sedaj število šol še neznatno, kjer se goji pravi delovni pouk, da ga dobra polovica uporablja v popačeni obliki in da ga ostanek pozna le po imenu. Uvesti metodo delovnega pouka v prakso osnovne šole, to bi bila hvaležna in za sedaj najnujnejša naloga za mnoge poizkusne šole in sicer za daljšo dobo. Pedagoško poizkusno delo kot prvi korak do resnične šolske reforme. 3 Napačna pa bi bila trditev, da mora naša šola sprejeti vsako novotarijo. Baš to je naloga poizkusne šole, da vsak problem natančno preišče in presodi, če je to ali ono za naše šolske razmere primerno. Ako se izkaže, da je kako nova ideja pedagoški neplodna, jo je treba izpremeniti, omiliti ali popolnoma opustiti, saj je baš v tem veličina poizkusne šole, da črta ideale, ki ne zdržijo pod kritičnim rešetom. In učenci? Ali pri tem ne trpijo škode? Morda, morda pa tudi ne. Če pomislimo, da je moralo že na tisoče mladih bitij prebiti svojo šolsko dobo\ v učnem ozračju, ki ni bilo ugodno njih duševnemu razvoju, je ta škoda sorazmerno mnogo večja v primeri s škodo, ki jo sedaj učenci morebiti res utrpe pri nekaterih »ponesrečenih« poizkusih. Če smo morali v pretekli dobi desetletja prenašati nepsihološki, otroku sovražni šolski obrat, tedaj nikakor ni prav, če sedaj obsojamo šolske poizkuse zaradi vsake malenkosti in če namenoma nočemo videti njihovih dobrih strani in doseženih uspehov. Da se končno tudi — kakor povsod — nepoklicani vtikajo v posle, ki bi morali biti pridržani le izbranim in izkušenim vzgojiteljem, in da se morajo diletanti po res ponesrečenih poizkusih naposled sramotno umakniti, tega ne smemo pripisovati ideji poizkusne šole, ki v svoji pristni obliki ne pozna niče-murnosti in tudi ne hrepeni po kakem posebnem priznanju. Zato bi bilo le želeti, da bi se v prid poizkusnim šolam in s tem v prospeh šole sploh večkrat spomnili, da so tudi šolskim poizkusom postavljene neke meje. Kako pa naj poizkusna šola deluje in učinkuje tudi preko svojih štirih šolskih sten? Prvo je, da se popolnoma sprijazni z novo idejo in da ob njeni prevedbi v prakso doseže neko stopnjo zrelosti, preden stopi v javnost. Nato naj odpre svoja vrata na stežaj in naj ne brani vstopa nikomur, ki se zanima za njeno delo. Glavni pogoj za posete od strani učiteljev pa mora biti, da le-ti ostanejo na poizkusni šoli tako dolgo, da spoznajo duha, ki na njej vlada, in da s sodelovanjem pro-niknejo tudi v delo učencev. V delovnih zajednicah, ob društvenih zborovanjih in konferencah bi o tem gostje potem lahko poročali. Našli bi se novi tovariši, ki bi se odločili za poset poizkusne šole, in tako bi se začela širiti ideja, ki so jo na pravem mestu uresničili pravi ljudje. Že v kratkem času bi se pokazal vpliv poizkusne šole v obliki sicer počasne, a tembolj sigurne preosnove našega domačega šolstva. Istočasno pa bi se po tej poti obilo praktičnih pobud stekalo nazaj k poizkusni šoli. Koliko dobrega bi se lahko ustvarilo, ako bi se na ta način najprej praktično preizkusili posamezni problemi, ki tvorijo bistvo delovne šole. Tudi je treba pomisliti, da ni mogoče siliti vsakega učitelja, da naj sam prehodi dolgo pot od abstraktne ideje do prakse. Mnogo je namreč učiteljev, ki so le praktično — posnemajoče usmerjeni, ki hočejo — ne da bi jim bilo mar za kako težje čisto teoretično razpravljanje — imeti vprašanja tako formulirana, da jih lahko presade neposredno v prakso, s takojšnjim rezultatom, brez nadaljnjega duševnega razglabljanja. Njihov pogled « ne išče vzrokov, temveč počiva rajši na dejstvih. Taki učitelji nalikujejo ljudem, ki prodajajo blago v taki obliki, da se lahko takoj uživa. Zato so nam potrebni in je njihov pomen brez dvoma zelo velik. Ako govorimo o poizkusnih razredih, priznavamo s tem neki nedostatek, zakaj poizkusni razredi na osnovni šoli so nekaj nepopolnega, ker so le nekaki otoki sredi razburkanega morja, ki ga predstavlja vsakdanji šolski pouk. Učitelj poizkusnega razreda ima večinoma težko stališče, ker je v marsikaterem pogledu notranje drugače usmerjen nego ostalo učiteljstvo na njegovi šoli. Temeljita reforma vzgoje in pouka pa je mogoča le tedaj, ako stopi na kaki šoli ves uči- teljski zbor v službo reformne ideje in če pri tem v vzajemnem delu in nesebični podreditvi pod skupni smoter vrši svojo nalogo. Poizkusni razred je štor, na katerem se najboljše mladike ne morejo razvijati. Samo poizkusna šola, ki razpolaga z vso svobodo, ki jo duševni delavci potrebujejo za uresničevanje idej, lahko postane to, kar se od nje zahteva: kraj, kjer se lahko ubirajo nova pota, pota za oblikovanje bodočih osebnosti, kraj, od katerega se pretaka sveže življenje v telo drugih šol, skratka: kraj za realizacijo novih pedagoških idej. Gotovo si mnogi učitelji in učiteljice resno prizadevajo, da bi pripomogli novim idejam v svojih razredih do zmage, gotovo se bori pretežni del našega učiteljstva z novimi vzgojnimi in učnimi problemi. To je za marsikoga težak boj proti samemu sebi, proti drugače mislečim in morda celo proti posameznim predstojnikom kljub besedi o »prostosti metode«. Vsako nasprotno mnenje povzroči na drugi strani, milo rečeno, najmanj kako nerazpoloženje, ki vodi sicer pri razsodnih ljudeh do razjasnitve ali vsaj do medsebojne strpnosti. V splošnem pa morajo učitelji poizkusnih razredov deliti usodo vseh tistih, ki iščejo in utirajo nova pota, čeprav niso to kaki stremuhi, temveč idealni ljudje, ki so vzeli nase težko nalogo, da pripravljajo nova pota vzgoji in pouku. To pa jim ne daje kakega višjega ali posebnega položaja, temveč je le posledica njihove posebne strukture. Ostalo učiteljstvo jih bo vedno cenilo in s stvarno kritiko spremljalo njihove uspehe kakor tudi neuspehe. Za tako kritiko bo kajpada odločilna le šolskovzgojna stran njihovega delovanja. V ospredju mora biti stvar, učiteljeva oseba prihaja šele v drugi vrsti v poštev. Šolski poizkusi na Ceškovaškem, v Nemčiji in Avstriji. Češko poizkusno šolstvo se odlikuje predvsem z neko centralno idejo, uresničiti hoče namreč tako zvani k o m e n i j, t. j. diferencirano enotno šolo.1 Drugače pa so vse poizkusne šole v ČSR, ki jih tamkaj imenujejo reformne šole, osnovane na principu delovne šole. Delo je po možnosti individualno, vzgoja pa kolektivna (samovlada učencev). Odločilnega pomena za delo v reformnih razredih so zlasti tri temeljne ideje: 1. vprašanje delovnega pouka, 2. iz njega izvirajoča potreba socialne ureditve razreda, t. j. razčlenitev razreda v delovne skupine s samoodgovornostjo (delovno zajednico), 3. vprašanje strnjenega pouka. Samovlada v razredu, prosti učni razgovor, ki prevladuje kot učna oblika v večini učnih ur, odpor proti snovnemu principu, naravne delovne enote, prijateljsko razmerje med učiteljem in učenci, sprostitev iz spon običajnega urnika so še nekatere poteze pedagoškega dela v češkoslovaških reformnih šolah. Učitelju, ki se mu pri strnjenem pouku ni treba ravnati po urniku, je le dana naloga, da do konca šolskega leta doseže učni smoter. Na koncu šolske dobe pa morajo otroci razpolagati z isto množino znanja, kakor se to zahteva od učencev, ki posečajo normalne razrede. Zvezke za posamezne predmete nadomešča delovna knjiga, tako da prihaja otroku njegovo delo že od zunaj kot enota do zavesti. Že pri početnem pisanju se uporabljajo zvezki brez črt, kar se bo marsikomu zdelo manj pomembno, v resnici pa se s tem izraža in poudarja otroška posebnost in obenem je to znak, da je otroku tudi v tem pogledu dana možnost prostega udejstvovanja. Največja važnost se polaga na samopridobivanje v zvezi z otroško inciativo, ki se kaže zlasti v tem, da otroci dostikrat sami napovedo delovni smoter. Splošno je prodrlo spoznanje, da je prevelika aktivnost od učiteljeve strani med poukom 1 Za uvod v to poglavje dobro služijo: dr. Prihoda, Jednofna škola, časopisa Vestnik pedagogicky«, »Nove školy«, dr. A. Miihlberger: Versuchsschulen. Pedagoško poizkusno delo kot prvi korak do resnične šolske reforme. 5 za razred škodljiva. Zato služi kot načelo: Kar lahko učenec sproži sam in samotvorno izvrši, tega naj se nikdar ne loti učitelj. Razred mora teči tako rekoč sam od sebe. Ta ideal pa se bo dosegel le tedaj, če bo otrok v šoli čutil potrebo po delu, kakor čuti doma potrebo po igri. Prav tako kakor vsak odrasli mora biti tudi že otrok prožet od svojega dela kot ideje. Duševni vodja čeških reformnih šol je dr. Prihoda, mož, ki je za to znanstveno usposobljen, poleg tega pa zavzema položaj docenta na češki univerzi r v Pragi, kar mu daje še posebno avtoriteto. Dr. Prihoda je bil ponovno v Ameriki, kjer je imel priliko, spoznati bolj praktično-ekonomsko smer tamošnjih šol, ki jo skuša sedaj združiti z miselnostjo Komenskega. Po njegovi zaslugi se je tudi univerza pritegnila v ta delovni krog, ki se je s tem pravilno sklenil: znanstvena obravnava nove ideje, nje prevedba v prakso, zgolj praktično delo v šoli. Dr. Prihoda si je znal ustvariti delovno torišče, ki rešuje z veliko vnemo in požrtvovalnostjo svojo nalogo. Na njegovo pobudo in pod njegovim predsedstvom se je namreč ustanovila na visoki šoli za pedagoški študij v Pragi posebna p e -dagoška reformna komisija, ki si je zastavila kot prvo nalogo, da reši veliko vprašanje diferencirane enotne šole in učiteljske izobrazbe. Njena nadaljnja naloga je, da pripravi,notranjo preosnovo osnovnih in drugih šol z otvoritvijo nekaterih poizkusnihšolskihtipovv Pragi in na deželi, kar se je uresničilo že proti koncu 1. 1929. Razen tega je učiteljstvu ČSR na razpolago bogata literatura, ki razmotriva in od vseh strani pojasnjuje vsa pereča vprašanja šolske reforme. Zlata Praga sama pa ima dovolj sil, ki so enega duha, tako da so se mogle ustanoviti cele reformne šole ne glede na to, da so bile te šole deležne tudi dejanske podpore (200.000 Kč). Dalje je ugodno, da pospešujejo ta pokret tudi vodilne osebnosti v prosvetnem ministrstvu, med katerimi je posebno zaslužen predsednik študijske komisije, min. svetnik dr. Veleminsky, ki obenem urejuje ugledno češko revijo »Vestnik Pedagogicky«. Plodovi reformnega dela se kažejo že danes, saj se je deloma že poprej praktično preizkusilo, kar nudijo novi učni načrti na Češkoslovaškem. Zato naj bi bilo tudi za naš reformni pokret odločilno to, kar je pri češki šolski reformi vsega priznanja vredno: Pravilna pot od znanstvenega fundira-n j a preko poizkus ne šole do vsakdanje prakse v normalni šoli, dalje velikopotezno delo, jasna smotrnost in primerna zaokroženost. Kot zgled za naše razmere naj služi zlasti dejstvo, da pri šolski reformi sodeluje tudi praška univerza, češkoslovaška je v tem pogledu prav tako velikopotezna kakor Amerika, kjer dolga kulturna veriga veže zadnjo otroško vrtnarico z rektorjem katerekoli svetovnoznane tamošnje univerze. Tudi mi smo v tako srečnem položaju, da lahko rečemo, da univerza pride včasih med narod in tudi med osnovnošolske učitelje. To bi se naj kazalo posebno še v načinu, kako se pedagoška stolica zanima za dnevne skrbi in aktualna vprašanja osnovne šole, kako znanstveno pronica v probleme, ki se danes z njimi najbolj ukvarjamo, kako sploh znanost visoke šole z docenti in s slušatelji stopa na pozorišče našega dela. Pa tudi za razvoj naših poizkusnih šol nam je potrebna duhovna sila visoke šole. Njej pripada v tem pogledu važna naloga, da izlušči iz1 dejanskih življenskih potreb idejo ter jo formulira, da se pokažejo jasni vzgojni in učni cilji kot bodoče naloge. Dokler bomo imeli stolico za pedagogiko, bo zahtevala in mora osnovna šola zahtevati, da se tudi njeni cilji in njene naloge upoštevajo v onem znanstvenem ozračju, ki obdaja univerze. Učiteljstvo osnovnih šol bo zastopnikom univerze hvaležno za vsako pobudo. I