52
52. Mrožji lov.
Grenska ali Grenlandija je velikansk otok, o katerem vendar ni znano, Kako daleč je razprostrt. Leži pa zvečine v mrzlem pasu, ki se označuje s splošno puščobo iu nerodovitnostjO. Sesavci imajo gosto dlako, tiči mehko in gosto perje. Poljedelstva ni nobenega v tem kraju, bor ne more od zemlje, razsežni prostori so poraščeni z lišaji, mahovi in pritličjim grmovjem. V te polumrtve kraje zaneslo me je hrepenenje moje.
Bil sem dobrih sedemnajst let star, ko sta me oče in mati spremila v Hamburg, da se izvežbam za mornarja. Kapitan moj je bil petintridesetleten, dobrosrčen gospodar. Slovo od očeta in matere mi je hudo delo, ali kapitan je potolažil vse tri tako dobro, da smo si oči obrisali in se posmejali. Izvežbal sem se dobro, iu to v primerno kratkem času. Komaj sem čakal, da bi videl kaj več sveta.    Slednjič so se mi želje spolnile.
Kapitan moj se je odpravil v trgovinsko mesto Arh-angelsk, ki stoji na bregu severne Ruske. Pluli smo po širokem morju nemškem, pripluli na široki ocean, in se obrnili k otoku Senjenu Lofodskemu pri Skandinaviji. Kapitan je imel ondi gori važnih opravkov. Brez vseh nezgod, pa tudi brez vseh znamenitejših pripetljajev pripluli smo pred Arhangelsk, ter se zasidrali v pristanišču njegovem. Vse trgovinske posle izvršil je kapitan z največjo zadovoljnostjo in s takim vspehom, da je potem sklenil napraviti zemljeznansk izlet v severno ledeno morje. Prav tistega leta namreč je bila vlada amerikan-ska odposlala učenega moža Kane-a, da nepopolno odkritje Grenske spopolni, na kolikor mu bode mogoče. Ob vsem tem je menil naš odvažni kapitan, da bi mogel srečen slučaj tudi njega uvrstiti med odkritelje novih pokrajin grensirih. Po trudapolni plavbi smo obstali ob nekem otoku in šli na suho. Ali kako razliko sem zapazil med to zemljo in svojo domovino! Tu ne oživlja prirode petje krilatih tic, tu ne švigajo mimo nas družne lastvice; le kedaj pa kedaj sem zagledal strakoša, ko je obletaval ledene griče, ali pa iskal po bregu mrhovine, Ki je jo bilo morje ven vrglo. Kamorkoli sem pogledal, vse sam led, velikanske skale iz same vode, ki jo bil mraz strdil. Malokedaj se primejo solnčni žarki teh le-denin, da bi jih pregreli in zdrobili. Pusta zemlja pred nami, temačen nebes nad nami, tu ni, kar bi nas potolažilo, razveselilo. Tako neprijazno lice ima ves svet, kar ga leži v tistem pasu kot Grenska.
53
Nismo se dolgo mudili na suhem, vrnili smo se na brod in pluli dalje na sever. Na vse zadnje smo se morali brzo umakniti v nek zatok, da nam niso plavajoče gore ledu broda zdrobile. Par mesecev smo prebili v zatoku, kajti naredil se je bil tak led po morju, da se nismo upali nikamor ganiti z brodom. Ali kaj še to! Pritisnil je tudi škorbut, ter nas zelo mučil. Ni kazalo drugo, kakor hrano premeniti. Šli smo z broda, da bi kako zver vlovili. Toda kjer nič ni, ondi se tudi nič ne vlovi. Samo bele severne medvede smo videli pa velikanske mrože, ki so silno močni in divji.
(Konec prihodnjič.)