274 Izpred upravnega sodišča.
Izpred upravnega sodišča.
Ako župna občina sama brez konkurenčnega razsodila upravnega oblastva sklene zidati župnišče, se posameznim župljanom ne sme odreči pritožbene pravice zoper tak sklep. Ta pravica pa ne izhaja iz občinskega reda, ampak iz 8-ov 55 in 57 zakona z dne 4. maja 1874 drž. zak. št. 50, po katerih so načeloma bogočastna oblastva pristojna za odločevanie o takih pritožbah.
C. k r. upravno sodišče je na pritožbo Antona C. in drugov v Logjah proti odločbi c. kr. ministrstva za uk in bogočastje od 8. julija 1908 št. 27.768 zaradi pritožbene legitimacije glede konkurence za župnišče po javni ustni razpravi dne 15. januarja 1910 spoznalo za pravo:
Izpodbijana odločba se razveljavlja, ker ni v zakonu utemeljena.
Izpred upravnega sodišča. 275
Razlogi.
Občins^ki odbor občine Breginje je imenom vikarijatske občine Logje v seji dne 23. decembra 1906 sklenil, da se potroši za popravo vikarijatskega poslopja v Logjah po odobrenem načrtu vsota 7850 K in da se za pokritje teh stavbenih stroškov pobira v letih 1908 do 1913 bogočastna doklada.
»Rekurz«, ki so ga vložili proti temu sklepu Alojzij Č. in dru-govi, je C. kr. okrajno glavarstvo v Tolminu z odlokom z dne 17. junija 1907 št. 4210 radi nedopustnosti zavrnilo, češ ker posamezni farani niso legitimirani pritoževati se proti sklepom zakonitega farnega zastopa. Ta odlok sta iz istih razlogov potrdila c. kr. tržaško namestništvo z dne 25. marca 1908 št. 2250 in c. kr. naučno ministrstvo dne 8. julija 1908 št. 27.768.
Proti tej odločbi ugovarjajo pritožniki naslednje:
Zakon z dne 29. novembra 1863 dež. zak. št. 2 ex 1864 za po-kneženo grofijo Goriško in Gradiščansko, ki se bavi s pokritjem stroškov za napravo in popravo katoliških cerkva in župnih poslopij, določa v §-u 15 inštančno pot za pritožbe občin ali posameznih, ki so zavezani h konkurenci, proti ukrepom cerkveno-stavbnih odborov. To inštančno pot je zakon z dne 7. maja 1874 drž. zak. št. 50, zadevajoč vnanjopravne razmere katoliške cerkve, le toliko spremenil, da je sedaj na mesto deželnega odbora, ki je imel poprej odločevati o takih pritožbah v zmislu §-a 15 dež. zakona, stopila državna bogočastna uprava; nikakor pa ni posameznim župljanom, ki so zavezani h konkurenci, odvzeta v §-u 15 priznana pritožna pravica. V zmislu §-a 81 obč. reda z dne 7. aprila 1864 dež. zak. št. 8 se da vsak sklep občinskega zastopa izpodbijati. Radi tega morajo tudi imeti posamezni župljani, ki so dolžni plačevati doklade, v le-tem SHioru. ko je občinski odbor v Breginjah na podlagi min. narcdbe z dne 31. decembra 1877 drž. zak. št. 5 iz leta 1878 kakor konkurenčni odbor storil ^klep o cerkvenih potrebščinah in njih pokritju, — pravico do pritožbe, seveda upoštevajoč z zakonom iz leta 1874 pre-menjcno inštančno pot. S tem, da se vloži pritožba proti takenui sklepu občinskega odbora, se prične spor o obveznosti k prispevanju za bogočastne namene, o katerem je odločati v zmislu §-a 55 zak. z dne 7. maja 1874 državni bogočastni upravi. Ce bi se tega ne priznalo, bi takšen sklep občinskega sveta o bogočastnih rečeh bil
18*
276 ilzpred upravnega_sodišča.
neizpodbiten in bi bilo vsako nadzorstvo odvzeto višji instanci. Tudi se uveljavlja pomanjkljivost postopanja, ker se ni o konkurenci razpravljalo v zmislu §-a 57 zak. z dne 7. maja 1874.
Vladni zastopnik se je na ustni razpravi skliceval na to, da prihaja edinole občina, kakor k plačevanju obvezana stranka v poštev, vsled česar ni bila potrebna konkurenčna razprava v zmislu §-a 57 cit. zak. Pač da je bilo s prejšnjo odločbo c. kr. okrajnega glavarstva z dne 7. marca 1904 občini naloženo le pokritje na 2000 K določenih potrebnih stroškov za tozadevne stavbe, vendar s tem ni bilo občini zabranjeno sezidati večje stavbe; politično oblastvo je ni moglo pri tem ovirati in tudi ni bila pozvana, na novo odločevati o pokritju stroškov za delo, ki bi se ga več napravilo. Farno občino zastopa po zakonu krajevna občina; posamezne osebe, ki so dokladam podvržene, imajo le tedaj pravico do pritožbe, če zanikajo, da so člani farne občine ali pa če uveljavljajo zakonit oprostilni naslov ali če končno ugovarjajo proti načinu, kako se doklade pobirajo (krivična porazdelitev). —
Upravno sodišče ni moglo pritrditi pritožbi, kolikor ta opira na predpise občinskega reda upravičenost posameznih žup-Ijanov k administrativni pritožbi proti sklepu občinskega odbora zastran pokritja bogočastnih potrebščin, katerim je farna občina podvržena.
Kajti četudi ministrska naredba z dne 31. decembra 1877 drž. zak. št. 5 iz leta 1878 še nadalje izroča občinskim zastopom oskrbo zadev katoliških farnih občin, dokler ne pride v §-u 37 zak. z dne 7. maja 1874 drž. zak. št. 50 mišljeni zakon o uredbi in zastopstvu farnih občin, vendar niso te zadeve postale agcnde samostojnega ali pa prenesenega delokroga krajevne občine, da bi za njih materijalno ali procesualno obravnavanje veljala določila občinskega reda, temveč ostanejo zadeve f a r n i h o b č i n.
Občinski zastop ne nastopa pri oskrbovanju teh zadev v imenu krajevne občine, temveč kakor organ dotične f a r n e občine in treba zaradi tega. kolikor ne prihaja v poštev formalna pravilnost tozadevnega sklepa dotičnega občinskega zastopa (ki jo je vsekakor presojati po zadevnih predpisih občinskega reda\ presojati materijalno pravilnost zadevnih sklepov, kakor tudi vprašanje o njih morebitni izpodbojnosti in vprašanje o pravni poti po tistih določilih, ki veljajo za katoliške farne občine kakor  take.
Izpred upravnega sodišča. 277
'I'a določila vsebuje sedaj zakon z dne 7. maja 1874 drž. zak. št. 50 in je treba torej sporno vprašanje o upravičenosti k administrativnim pritožbam proti sklepu občinskega odbora breginjskcKa z dne 30. decembra 1906 rešiti po tem zakonu.
Vsled tesa niso utemeljena izvajanja te pritožbe, ki hoče na konkretno sporno vprašanje o legitimaciji k administrativni pritožbi uporabljati zakon z dne 29. novembra dež. zak. št. 2 ex 1864 za (ioriško in Oradiščansko.
Pač pa je izvajati iz zakona z dne 4. maja 1874 drž. zak. št. 50, da pri vprašanjih o pokritju izdatkov za bogočastne potrebščine katoliških farn'h občin pridejo v poštev kakor samostojni procesualni subjekti posamezni farani, torej tisti, ki naj v obliki predpisanih doklad plačajo za pokritje zadevnih potrebščin pripadajoči znesek.
Kajti vprašanje o porazdelitvi takih stroškov na posamezne farane ni z ozirom na § 35 in nasl. cit. zakon iz leta 1874 samo notranja zadeva farne občine, ampak je vprašanje o obstoju in obsežju zakonitih dolžnosti, ki jih imajo farani vsled pripadanja k cerkvi, torej vprašanje, o katerem je odločati v slučaju spora bogo-častnim oblastvom.
Ta sklep izhaja nujno iz §§-ov 55 in 57 cit. zak.. po katerem so odkazani v s i spori o zaveznosti k prispevanju za bogočastne namene, če se ti prispevki zahtevajo iz splošnega naslova pripadanja h kakšni cerkveni občini, kompetenci upravnih oblastev; osobito pa je v vseh vprašanjih, ki se tičejo naprave in poprave katoliških cerkva in farnih poslopij, upravnim oblastvom odkazana ingerenca in oblastvena odločilna pravica.
Ta kompetenca bogočastnih oblastev se ne more omejiti le na opravo formalne konkurenčne razprave, ako je več konkurenci zavezanih faktorjev, temveč se mora nanašati tudi na vse spore, ki nastanejo med farno občino na eni strani in posameznimi farani na drugi strani glede njih dolžnosti k prispevanju; zakon sam ima to v misli, ko v citiranem §-u 55 splošno govori »o sporih glede dolžnosti, za bogočastne namene prispevati«. — a § 57 alinea 3 in 4 pa navaja konkurenčno razpravo s tem, da začenja z besedico »zlasti«, le kakor poseben primer izmed raznih dru.gih, ki so podvrženi kogniciji upravnih oblastev.
To principijelno stališče je priznal zastopnik toženega oblastva pri javni ustni razpravi deloma sam, ko je poudarjal, da so upravna
278 Izpred upravnega sodišča.
oblastva poklicana odločevati, če se sklicujejo posamezni farani na zakoniti oprostilni naslov, ali če ugovarjajo načina pobiranja doklad ali pa če tisti, ki se jih pritegne k plačevanju doklad, zanikajo svojo pripadnost k farni občini.
Ko pa je tako podano in dokazano, da so načeloma upravičeni posamezni župljani k administrativnim pritožbam proti vprašalnim sklepom zastopstva farne občine, kakor tudi da so načeloma kompe-tentna upravna (bogočastna) oblastva za odločanje o takšnih pritožbah, onda se skrči spor le na vprašanje o obsegu te pritožne pravice, oziroma na vprašanje upravičenosti k pritožbi glede določenih točk, ali, konkretno izraženo, na vprašanje, če se li posamezni župljani, ki sploh morejo svojo plačilno dolžnost pri upravnem oblastvu izpodbijati, smejo pritožiti tudi radi tega, zakaj ne bi farna občina kakor taka morala prevzeti nase izdatkov, ki se nalagajo faranom.
Uveljavljanje take pritožne točke je brez dvoma tedaj izključeno, kadar je o tem vprašanju že odločila oblastvena odločba, če je torej bila farna občina n. pr. s konkurenčnim razsodilom upravnega oblastva pravomočno obsojena, da mora prevzeti le-te stroške, ker potem ni več predmet sklepanja zastopstva farne občine vprašanje, ali je napraviti te stroške, temveč samo kako naj se te stroške pokrije.
Vendar pa ni nobene ovire, tudi v tej točki i)ritožiti se, če zastopstvo farne občine samostojno sklene takšne stroške, kajti potem ni nobena odločba še rešila vprašanja, ali n a j s p 1 o h i n v kakšnem obsegu naj te stroške ima farna občina in jih na župljane porazdeli.
To zadnje pa je tukaj, ker je sicer že bila iztekla oblastvena konkurenčna odločba .glede prvotno določenega potroška 2000 K, ne pa glede pozneje brez take odločbe od farnega občinskega zastopa določenega (na 7850 K zvišanega) potroška; radi tega ima v spornem slučaju bogočastno upravno oblastvo rešiti vprašanje, če in v kakšnem obsegu je smatrati, da ta večji izdatek zadene farno občino in da ga je naložiti v plačilo njenim članom.
Ce se temu sklepanju z ozirom na nekatere judikate upravnega sodišča ugovarja, da nastopajo v vprašanjih, če zadene izdatek farno občino ali ne, le farne občine same, ne pa tudi po.sa-mezni farani kakor stranke, torej k pritožbi upravičeni subjekti, tedaj
Načrt zakona proti oderuštvu pri stanovanjih. 279
Kre tamkaj za slučaje, v katerih prihaja v poštev konkurenčno razmerje farne občine nasproti drugim konkurečnim subjektom (na primer patron), ko torej farna občina nastopa imenom vseh faranov in zastopa njih interese.
Teh slučajev ne gre identificirati z današnjim slučajem, ko pri-Iiaja farna občina v kolizijo s posameznimi farani in ko se torej naj ne omeji breme farne občine »in toto« napram tretjim subjektom, temveč je določevati in ugotoviti dolžnost posameznih faranov napram farni občini.
V tem slučaju smejo brez dvoma posamezni farani pred bogo-častn-m upravnim oblastvom vse uveljavljati, kar bi jih po njili mnenju docela ali pa deloma oproščaio od dolžnosti do plačila davščin, katere je farna občina sklenila; radi tega je bilo izpodbijano odločbo, ki je pritožnikom odrekla to pravico, v zmislu §-a 7 zakona z dne 22. oktobra 1875 drž. zak. št. 36 iz leta 1876 razveljaviti.
Dr. St. Lapajne.