jubljaT\sKi3
Leposloven in znanstven. listT
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
jŠTEV.   6.
Leto III.
V Ljubljani,  i. junija  1883.
Mutee Osojski.
Balada.
ozdravljam te, oj temni, stoletni samostan, '. Pozdravljam te, jezerska zelena, tiha plan! Prelepi, skriti biser koroške ti zemlje, Bo li ob bregu tvojem mir našlo mi srce?" —
Kdo je popotnik tuji, sam s sabo kramljajoč, Ob jezeru Osojskem po cesti beli spoč ? Glej, viteška mu hoja in vitešk mu je stas, Oko žari se živo, a bled mu je obraz.
Že je dospel pod goro do samostanskih vrat, Pred samostanom sivi sprehaja se opat . . . In nem je romar tuji, nagovora ne zna, Odgovor pa menihu na listu pisan da:
„Kaj čitam v tvojem pismu, iz Rima romar si ? In tu pri nas ostati da srce ti želi? — Le z mano mož pobožni — če srce ti zvesto, Za hlapca nam očetom boš služil ti lehko!"
Molče gre za opatom čez samostanski prag. Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak, Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi, Poslednjemu na večer sen stisne mu oči.
In nihče več ne vpraša, kedo je ter od kod, Kje zibelka mu tekla, in kje njegov je rod; Neznan, kot bil je došel, in tuj ostane vsem — Kdo pač bi ž njim se menil, saj mož je tih in nem!
In bolnega previdet Osojski gre opat, Tam v celici tesnobni želi ga nemi brat,
24
350
—b—: Slepemu dekletu.
Na postelji ubožni je mutasti bolnik — S popotnico približa se mu izpovednik.
„Oj, oča moj čestiti, poslušajte me zdaj ! . . ." Cuj! govori li mutec ? . . . godi se čudo — kaj! Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? I zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!
S počasno govorico si olajšuje vest,
O dneh življenja burnih, — oj, dolga je povest!
Povest o škofu svetem, Stanislav mu ime,
Ki z mečem on je nekdaj pi-ebodel mu srce . . .
In ko je na Osojah napočil tretji zor, Mrtvaške pesni v cerkvi menihov pel je zbor, Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal, Za njega v plašči črnem opat je mašo bral;
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
„Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
Naš Boleslav kralj poljski, — zavreči ga nikar!'
Gorazd.
Slepemu dekletu,
'zpomladi cvet ne klije ti, Ne diči v zorni te mladosti In tudi solnčni žar v svetlosti, Dekle mlado, ne sije ti! Le črna noč, le mrak noči Pokriva ti lepe oči.
Veselja ubožica ne znaš In tudi ne doslej trpljenja, Saj malo, malo le življenja, Dekletce, za seboj imaš. A sam Bog ve, a sam Bog ve Kaj čas prikriva še za te!
Pred sabo gledaš tu srpo. Po drevji ptiči žvrgole ti, In v miru in v samoti sveti Odmeva pesen jim lepo . . . Ti smeješ se sladko, dekle, In živo bolj oko ti zre?
O, morda v duhu vender le Dvigujejo lepo se slike Svetlobe polne, polne dike, In živo pred teboj stoje . . . Le sanjaj, sanjaj v zlati maj, Le milo se, sladko smehljaj!
V nebesih gori vlada Bog In nate zre skrbno in milo — O naj z neskončno svojo silo Varuje jada te, nadlog, Ki brez vodnika tu stojiš, Postavljena v življenja piš!
-b-,