638 Aurel Gurghianu ZVEZDNI CAS Strelec se je trikrat obrnil na nebu: prvič je pomeril v zelenega konja in ta je sunil s kopiti v prazno. Drugič je zadel Kiklopa v oko in velika rdeča solza je vzvalovila ocean. Nazadnje je ustrelil v neznano zvezdo in ljudje, ki niso spali, tisto noč niso več videli nebesnega svoda. JESENSKA SALA , Glej, dežuje. Griči nosijo na ramenih kapuce vode. Danes ne bomo več videli sonca, spoštovani izletniki, tisti z bolnimi žilami, Tisti, ki uživate paro mineralnih vrelcev — nobenega znamenja miru kipertonični, z bolnimi jetri in vsi, ki trpite za revmatizmom. nad gozdovi. Skrijte se pod dežnike in kupujte smetano in sadje 2 miz, pokritih s plastiko. Zdrobita pod nogami ladjice orehovih lupin in zahtevajte, naj v stolpu bije plat zvona. Razjezil se je Pastir črnih čred v zraku in išče krivce v tej dolini! STOPNICE Konec stopnišča. A stopnice se nadaljujejo v mislih. Stopaš navzgor, navzdol in šteješ utripe žile. Stopnice vodijo v obljudene hiše, pa tudi v brezljudne gostilne. Zdaj te drži za roko modri starec, zdaj žalostna cipa. V obljudeni hiši Pesmi glej, novoletna jelka v lučeh, v brezljudni gostilni skriješ obraz v dlani in zajočeš. Prazna ura se sklene, brezplodna in bleda. Naslednje stopnice še ne vidiš: Nanjo boš stopil sam. KIPI Ponoči se kipi zbude in hodijo, ko je park pust in se nič ne zgane v njem. Takrat se spustijo s podstavkov, od vržejo težke tunike in že so pri nekdaj pretrganem delu. To je čas, ko tišina drami pesmi. Pesniki sklonjeni pišejo kot nekoč v življenju ob svojih vsakdanjih skrbeh. Zdaj glej, so lahke roke jim kakor pero. Čeprav živijo drugič, nočejo ničesar povedati. Nove misli si le med sabo zaupajo — poglavja, ki jih nikoli ne bomo spoznali. Slišimo pač pritajen zven kamna na plošči, politi z vodo, na skorji dreves, kjer spijo ptice, Včasih je slišati veter in v njem glasove, resnični veter dneva. Lahno kašljajoc se pesniki znova oblečejo, znova gredo na podstavke. A zdaj se lahko za dolgo, globoko zamislijo. ODLOMEK Nekoč se je smučala v gorah in njeni boki mlade volčiče so se napeli, ko je planila nad bele plamene. Bele snežinke so topile se ji na ustnicah, njena leta so tekla — prikazni, ki se požirajo. 639 640 Aurel Gurghianu Vstala je sredi noči in se zazrla skoz okno, a odeja in soba se je sprevrgla v grmade mrtvaških lilij. TAM SMO SEDELI V spomin E. Bakonskemu IN JOKALI Na ta strgani košček papirja bi pisal in nič mi ne bodi spregledano sodnega dne. Zapel sem Himno jutranji zarji, opeval sem Smrt starega zidarja in vse mi je šlo skoz srce, kot če bi bila poroka dneva z nočjo. Naši starši so jedli mano v puščavi, pravi svetopisemski verz. Mi smo jedli drevesno skorjo, ko so prišle nad nas bolečine, nad nas, razpete na lesu v potresih ali ko so nas tepla sovražna plemena. A vstali smo iz sužnosti, žalosti, še smo ostali mi, preizkušan narod. — Naj pride dolgo življenje, starost kot zlata delta, reke v njej spijo in sanjajo, preden zapro za zmeraj v morju svoje sinje oči. Za tiste, ki živijo kot flavta, pozabljena v gozdu, za te, ki pojo, se vrte in mahajo ali pa spijo utrujeni v mojih besedah, naj pride pozen mir. — Pridejo naj besede. .. Njihov let nad mojim čelom . . . Pridi, naš prijatelj kot mesečeva svetloba. Pridi kot sanke, kot kruh grenak, z lepim obrazom, kot veter, ko švigne v njem ptica, pridi s — svojimi sanjami med ljudmi — in nam povej: — Ne vem, kako dolgo bom živel.— Iz zbirke Ure in senca 1980