Gustav Strniša:
Pikopolonica
ikopolonica je bila nekdaj neznatna rdeča gobica. Stala je v senčnatem gozdu in mali palček Bradač si je postavil pod njo svoj domek. Bradač je bil zelo majhen, komaj nekaj centimetrov visok, a nje-gova rjava bradica je bila predolga, kajti pri hoji mu je vedno nagajala in se mu zapletala med no-žice, da je revček telebnil na tla in se udaril na nosek, da mu je pritekla kapljica živordeče krvi.
Kadar je bil Bradač doma pri svoji ljubljeni pikopolonici, je bil kaj živahen in vesel. Dražil je dolgokrako kobilico in jo ščegetal z drobno bilko, da je često skočila kar čezenj in mu ušla. Potem je zlezel na nizko streho svoje gobice, kjer je najrajši legel, vtaknil pod glavo svojo kapico in zadremal. Doma je Bradač res udobno živel. Hujše se je pa možičku godilo, če je taval okoli po svetu. Njegovi bratci so se radi iz njega norčevali; ker je bil tako neroden, da je kar na lepem padal. Poredneži so mu celo zložili pesemco, katero so vselej zapeli, kadar so opazili, da ko-raca po mahu  k njim:
»Skoči Bradač,
urnih krač,
dvigni se iz travice,
boj se, boj se kravice;
ktavica te bo ham, ham,
bratec bo umrl nam,
škoda dolge bradice!«
Bradač je pa bil skromen možek. Svojim bratcem se je samo pri-jazno smehljal.
Sicer so pa bili Bradačevi veliki gospodje. Imeli so visoke, pedenj velike hišice, sloneče na pestrobojnih gobah, ki so ponosno žarele.
Kadar je obiskal svoje bratce Bradač, so ga vodili po svojih pro-stranih hišicah, mu postregli s strdjo divje čebele in se z njim rvali na zeleni tratici. Ubogi Bradaček je bil najmanjši in najšibkejši ter je vedno podlegel, a bratci so zmagovalcu ploskali, ni se jim smilil njihov šibkejši brat.
Ko se je nekega dne vrnil Bradač domov in splezal na rdečo streho svoje gobice polonice, kjer je občudoval zarjico, ki je kukala skozi veje dreves, je začul pod seboj pritajeno šepetanje. Pogledal je na tla. Za-gledal je dve ostudni gosenici, ki sta se pomenkovali, da prideta zjutraj s svojimi sestricami nad gobico, ki ima pač dobro in slastno meso. Z združeuimi močmi sta skleoili polastiti se gobice, se v nji naseliti in jo uničiti. Uboga gobica je pred s-vojima sovražnicama stala vsa preplašena, a pomagati si ni znala, čeprav je vedela, da ji preti strašna smrt.
Dobrodnšni Bradač je poslušal neusmiljenki in kar žal mu je bilo svoje gobice, prav zelo žal! Začutil je mokroto v očeh in celo v nosku, da je kihuil tako glasno, da je preplašil gosenici, ki sta mislili, da je v bližini skrit sovražnik, in sta urno odlezli.
Bradač je objel svojo rdečo gobico in jo jel  tolažiti:
139
>Ne boj se, polonica moja miljena, rešim te, prav gotovo, da te re-šim, veruj mi! K svo-jemu stricu pojdem, ki je star, zelo star in zna čarati. Ta mi pač po-more !«
Čeprav se je bližala že noč, je vendar skle-nil Bradač takoj obi-skati strica samotarja, ki je prebival v neki goz-dni votlini. Bradač je zagledal pred seboj ko-smatega čmrlja. Tega je nekdaj skril pred razdraženim sršenom, kateremu je čmrlj hotel odnesti med, pa ga je presenetil, a pritlikavi Bradač je čmrlja skril pod velik lipov list, da ga je razsrjeni sršen za-
¦"'•¦'     l                                                      man  iskal.
Pritlikavec je poklical črnrlja, ki je počenil predenj, in Bradač mu je sedel na hrbet. Kmalu sta bila pred votlino strica čarovnika. Čmrlj ' je Bradača odložil in odšel k svoji strinji divji čebeli v goste. Čebela je prebivala v nekem votlem drevesu. Povsod je bila znana kot največja sko-pulja. Za svojo strd je strinja kar trepetala in nikomur ni postregla z njo. Ko je vstopil Bradač, je stric vil piščalko iz tanke vrbove šibice in se takoj prihajaču prijazno nasmebnil:
¦s>Vem, vem, kaj bi  rad, le počakaj,«  je dejal in možek je čakal. Striček je napravil piščalko in stopil   pred  duplino,   kjer   je   pihljal lahni   vetrc.   Starček   je  po  tem  vetrcu   poskušal   posneti   glasove   svoje tanke piščalke. Zadovoljen se je vrnil in rekel svojemu nečaku :
»Bilke, mojib brzojavov nosilke, so prisluškovale, ko si tolažil svojo gobico. Takoj so oddale novico svojim sestram, te spet drugim iu kraala sem zvedel novico, da prideš, Pomagal ti bom. Jutri pride krdelo gosenic. Tvojo gobico bodo spoznale po rdeči barvi. Evo, tu imaš umazano črno barvo, namaži z njo gobico in komaj sam jo boš spoznal, a gosenice je pač ne bodo in bdhitele bodo dalje !«
»Ne, ne, dragi sttiček, moja gobica iaora ostati lepo rdeča,« je za-jadikoval  mali nečak.
»Rdeča? Ali veš kaj napravi ? Naredi na nji s to barvo črne pike, še lepša bo postala, prava pikopolonica bo. Tvoji sovražniki, jo pa najbrž ne bodo spoznali.«
»Kaj pa, če jo spoznajo ?« je vprašal skrbni možek. »No,   če   jo   pa   spoznajo,«   je   dejal   striček,   »pa   napravi  prav   čez sredo njene strešice s to črno barvo tanko črto in zapoj :
»Pikopolonica, gobica rdeča,
zdaj pa postani žuželka blesteča !«
140
Zletela bo spremenjeua v prijazno žuželko in rešena bo svojih so-vražnikov. K tebi se bo pa" vedno vračala, da se ne boš dolgočasil,« je rekel  striček in Bradaček se je hvaležno poslovil.
Pred votlino je že čakal čmrlj. Kosmatin je bil slabe volje, kajti skopa strinja mu ni privoščila niti najmanjšega polizka medu in pošteno je bil  lačen.
»Kar hitro pojdiva, domov se mi mudi, kjer me čaka lonec strdi,« je zagodel čmrlj in že sta letela nazaj  k rdeči gobici.
Čmrlj se je odmajal domov, kar pijan je bil od same lakote, a Bradaček mu ni mogel postreči, ker ta dan ni ničesar imel pripravljenega.
Prijazno se je sraehljala gobica svojemu pritlikavcu, ko je jel s črno barvo slikati po nji pikice. Ko je delo dokončal, je legel k počitku in željno pričakoval drugega dne, a barvo in drobni čopič, ki mu ga je dal striček, je imel že kar pripravljeno.
Preden je posijala zarja, je bil Bradač že na nogah. Na strehi svoje gobice skrit je oprezoval, kaj se bo zgodilo.
Tedaj je videl v daljavi, kako se je v travi nemirno premikalo krdelo gosenic, ki so se bližale vedno bolj in bolj. Kmalu so bile pri gobici in so jo jele ogledovati. Čul je, kako so se živahno pomenkovale. Nekatere so trdile, da to ni tista okusna gobica polonica, saj je vsa pi-kasta, a druge so trdile, da je prav ona.
Naposled so zmagale druge gosenice in vse krdelo se je napotilo proti nji, da jo napade.
Pritlikavec je spoznal, da se mu prva nakana ni posrečila. Vzel je svoj čopič in čakal. Ko so hotele pasti na gobico prve sovražnice, je po-tegnil čez sredo tenko črno črto in zapel:
»Pikopolonica, gobica rdeča,
zdaj  pa postani žuželka blesteča !<
Komaj je to spregovoril in se spustil po njenem stebelcu na tla, se je streha gobice razpočila, belo stebelce se je skrčilo v majhno telesce. Pš, pš. je zašumelo in nad glavami začudenih sovražnic je zaplesala ljubka žuželka. Gosenice so kar strmele in zijale za njo, dokler ni zgi-nila v daljavi.
Pikopolonica je zdaj žuželka sreče; kdor jo vidi, je vesel. Slednji dan se vrača k svojemu dragemu pritlikavcu in ga spremlja po njego-vih potih ; nizko leteča nad njim ga opozarja na nevarnosti in skrivne sovražnike. Vsi pritlikavci bratci ga zdaj visoko cenijo, kajti nihče nima tako dobre prijateljice.
Drobna rdeča gobica pa pikopolonica ne bo postala  nikoli več.
141