824
Badessa madre Antonia
Slobodan           Kakor sicer vse otroške ljubezni, tako je bila madre Antonia moja naj-
Novak    bolj dolgotrajna in najbolj nenavadna ljubezen.
Nikoli nisem videl njenega obraza ne podobe ne postave. Ljubil sem samo njen glas.
Kadar sva po prašni livadi stopala proti samostanu V borovem gozdu, me je vprašal moj stari stric:
»Povej lepo, kaj boš rekel badessi madre Antonii?«
Nisem vedel, kaj bi ji moral reči. Zategadelj sem stricu samo ponavljal pozdrav, ki smo z njim pozdravljali badesso:
»Sia lodato Gesu Cristo!«
Toda kakor da bi bil moj stari stric tudi s tem zadovoljen. Hodeč zravnan in vitek poleg mene, se je zagledal daleč proti morju za vršički cipres,
825
Badessa madre Antonia
ki so obdajali samostan V borovem gozdu, in napol šepetaje odgovarjal na ta pozdrav:
»Sempre sia! . . . Sempre sia! . .. Sempre sia lodato!!!« — kakor da bi bil sam badessa, jaz pa stari stric.
Iz porumenelih in okrušenih zidov starega samostana so vzletavali sivi golobi; pod golobnjaki je bila v zidu velika pepelnato siva plošča iz gladkega kamna, vanjo pa zataknjena tanka palica. Na to železno paličico so se spuščale ptice in sedali golobi, in kadar je moj stric potrkal s svojo palico po zidu, so se razleteli na vse strani. Takrat je vselej s pomilovanjem govoril, da bodo golobice zlomile kazavec nebeške ure, ki jo je razjedla rja.
Oken ni bilo, na vratih pa je viselo črno trkalo. Nekaj me je mikalo, da bi prijel ta srčasti krožeč, da bi ga privzdignil in z njim udaril po majhnem železnem nakovalu na vratih, vendar je moj stari stric potegnil visoko v zidu poleg vrat medeninasto hruškico, podobno glavi njegove palice, in zacingljal je zvonec globoko nekje v zaprtem samostanskem dvorišču. Nevidna vrvca je škrtnila v železnem zapahu — in vrata so se odmaknila. Odrinil sem jih in prvi stopil v napol mračno preddverje. Tam je v kotu visela oguljena podoba: leteči križ in na njem razpet koščen svetnik sta bila z neštevilnimi tankimi nitmi povezana z majhnimi svetniki spodaj. Ta križ je tako med letom, s tistimi napetimi vrvcami, spominjal na papirnatega zmaja, ki z njim otroci tekajo nasproti vetru in odvijajo vrv.
Poleg te podobe sem z vzdignjeno glavo prisluškoval korakom na stropu. Stric se je medtem zamišljeno smehljal pod sivimi obrvmi, opiraje se z obema rokama na svojo palico, in s povešenim pogledom strmel v izlizane plošče preddverja.
V vrhu širokega pobeljenega dimnika nad nami je med premikanjem zaklopotal težak lesen pokrov, in kakor hitro se je redovnica oglasila s »hva-ljenjezusom«, sem ji vskočil v besedo:
»Rada bi madre Antonio.«
To je mojega starega strica zbudilo iz misli.
»Prosim vas, sestra, madre badesso!« je potem z blago prošnjo popravljal mojo otroško neučakanost.
Pokrov temne govorilnice je ostal odprt, namesto odgovora pa so se spet zaslišali zamolkli koraki kakor malo prej, ko je sestro vratarico poklical zvonec. Stric se je spet naslonil na svojo tanko palico, na njegovem obrazu pa je otrpnil zmeden in odsoten smehljaj. V takšnih trenutkih mi je znal s prstom in z ustnicami dajati znamenje, naj se umirim, čeprav nisem bil nemiren. Pogostoma se je tudi sam prijemal v nesmiselnih gibih, in če sem ga začudeno gledal, je bil izmenoma ali celo hkrati nasmejan in resen, nazadnje pa, da bi se znebil svoje zmedenosti, je dvakrat udaril s konico palice v kamnita tla in glasno zakašljal.
Badessa je prihajala z drobnimi koraki in udarjaje s podpetniki, ko da bi bili leseni. Kakor hitro sem začutil njen dih v temni škatli govorilnice, sem izgovoril naučeni pozdrav. Stric je samo nekaj zamomljal, in vselej sem razumel zadnjo besedo ». . . Antonia«.
826
Slobodan Novak
»Sempre sia! .. . Sempre sia! . . . ubogi mali Alojzij . . . Sempre sia lodato!«
Badessa me je od nekdaj klicala Alojzij, ker ji ni bilo všeč moje posvetno ime. S stricem pa je govorila samo italijansko.
Čeprav nisem razumel njunih pogovorov, sem prisluškoval njenemu glasu, ki je bil podoben glasu žalostnega dekletca. Kakor kristalni zvonček v tihem samostanskem dvorišču, kakor angelski spev nekje visoko ponoči nad betlehemskimi jaslimi, je zvenel v leseni trobenti govorilnice krhki glasek badesse madre Antonie. Širil se je kakor glas ptic, zvenel kakor težke kaplje v črni globini kamnitega studenca, šumljal kakor voda, kakor svilena trava.
Naprezal sem vrat, da bi uzrl vsaj njene obrise. Dozdevalo se mi je včasih, kakor da z dna vodnjaka vidim dve bledi, iskreči se zvezdi, kako drhtita v daljni nebesni temi, vendar sta se prikazovali in izgubljali, tako da ne bi vedel reči, ali so bili to prividi ali badessine oči. Namesto njene podobe je nad mojo glavo migljalo toplo ščebetanje sikave samostanske italijanščine, se zlivalo na moja razgreta lica, in samo ščebetanje in sikanje je dražilo moja senca.
Potem se je madre Antonij iznenada tudi glas izgubil. Zdelo se mi je, da je osramočena, ker jo iščem z očmi. Zakaj stric mi je nekoč rekel: Badessa naju iz teme dobro vidi.«
»Scusi,« je dahnila za strica in se obrnila k meni. »Mali sveti Alojzij, ubogi... madre Antonia pozabila medenjaki. . . kaj?!«
V trenutku se je na vrvi spustila pred moj obraz bela pletena košarica in v njej trd medenjak. To je bila moja redna nedeljska poslastica, in vselej je madre Antonia sprva pozabila, potem pa nenadoma rekla: »ah, da, da, medenjaki!«, saj je tako bolj ustrezalo njeni govorici, bil pa je vedno eden, en sam medenjak.
»Zahvali se lepo, mali moj... naši madre Antonii,« je rekel moj stari stric tako glasno, da je lahko slišala tudi badessa.
»Bova še stricu, Alojzij, dala medenjaki?!« je vprašala v šali. Stric je na to smehljaje nekaj odgovoril v meni nerazumljivem jeziku, potem pa vzel medenjak, ga lahno primikal k ustom, kakor da se bo obhajal, in mi ga spet hitro vrnil, trepljajoč me po ramenu. Ponavadi je gledal v čudno podobo z letečim križem ali pa je, gladeč me po laseh, opazoval načeto konico svoje palice. Toda ko se je obhajal z mojim medenjakom, je dvigal obraz k temni lini na stropu in se hvaležno smehljal, gledaje v oči darovavki.
Nekoč sem ga tudi vprašal, ali vidi badesso, ko pogleda v govorilnico. Rekel je docela resno, da vidi, oči so se mu zasvetile kakor pri »obhajilu«, zazdelo se mi je, ko da jo tudi zdaj vidi in ko da jo lahko vidi, kadarkoli hoče, toda potem se je nasmehnil in takoj sem dojel, da je to rekel v šali. Tako sem tiste nedeljske popoldneve ljubil glas badesse madre Antonie. Vzljubil pa sem pravzaprav njo. In nisem se več naprezal, da bi si zamislil njen obraz. Slutil sem, da je zelo mlada, saj je ponižno in z velikim spoštovanjem govorila z mojim starim stricem in saj je imela blag in otroški glas.
827
Badessa madre Antonia
Nisem imel ne očeta ne matere. Imel sem samo starega strica. Zato sem moral njega vprašati tudi to, koliko je stara naša badessa. Stric je na to zmajal z glavo, kakor da bi hotel reči: »Hej, kdo bi to zdaj lahko vedel?«, vendar mi je le pojasnil, da je čisto mlada, čisto mlada, in da je zelo dobra in mila in da se otrokom ne spodobi zastavljati takšna vprašanja.
*
Ko je moj stari stric zbolel, sem ob nedeljah nosil pismena sporočila madre Antonii. Takrat sem dobival po dva medenjaka. Enega sem moral nositi bolnemu stricu.
A ko nam je strica odnesla smrt, ko nam je strica odnesla smrt, sem z drugimi dečki odhajal v samostan prosit za ostanke hostij.
Veliko časa je preteklo, ne da bi bil govoril z madre Antonio. Nekega dne pa mi je rekla sestra vratarica, naj počakam badesso, ker da me hoče videti. Med glave dečkov se je spustila tista znana, bela košarica, zvrhana narezljanih polmesečastih hostij. Dečki so jih razgrabili, si s pestmi basali usta in hrustali v samostanskem preddverju neslane bele listke. Sam se nisem niti dotaknil hostij. Čakal sem na glas svoje badesse.
Ko je prišla, mi ni imela česa reči. Hotela me je samo videti.
»Ubogi mali Alojzij,« je govorila z nekakšnim ugaslim, vendar omamnim glasom, »revna madre Antonia vedno moli za najinega ubogega starega strica!«
Sam sem govoril veliko in karsibodi, po večkrat isto, samo da badessa ne bi odšla tako hitro. Čutil sem, da sva ona in jaz nemočni siroti, saj vendar tudi ona obžaluje »najinega strica«. Zategadelj sem ji tudi ponovil, kar mi je stric rekel, ko je umiral: »Ti in najina badessa me bosta priporočila .. .«
Badessa je ponovila, kako vedno, vedno zanj moli in kako ga ne more pozabiti, potem pa mi je znenada rekla:
»Kako lepo te je videti, da rasteš!«
Odtlej me ni videla, dokler nisem skoraj docela odrastel. To je bilo tudi zadnjič, da sem jo slišal. Ko me je zagledala, je rekla, kako hitro rastem in kako me je lepo videti, ko rastem, in kako bi moja mati, ko bi bila živa, bila srečna, ker me ima in sem tako lepo zrastel.
Pozneje nisem mogel nikoli pozabiti glasu badesse madre Antonie. In nikdar nisem razmišljal o tem, kdaj je ona odrastla do črne tančice redovnice. Mislil sem, da je angel, ki se ne stara, da je nesnovni glas, ki se vrača in obnavlja odmev, ki ga pomlajajo vetrovi. Vedel sem, da je leta ne bodo zagrnila.
*
Njen glas me je veliko let pozneje klical čez prašno livado proti staremu samostanu V borovem gozdu. Samostana ni bilo več — le razvaline. In tukaj pod temnimi in okamnelimi cipresami, ki se niso spremenile, se mi je tudi jasneje prikazala podoba starega strica: udarjaje s palico po debelih samo-
828
Slobodan Novak
stanskih zidovih, v nekakšni skrivnostni in jasnovidni slutnji je govoril: »Glej, golobi bodo zlomili kazavec nebeške ure! . . .«
Zemljišče okrog razdejanega samostana je bilo ograjeno z visoko deščeno ograjo. V ogradi je na travi sedela starka in pasla črnega jagenjčka.
»Ne oštevaj me, gospod božji, takoj bom jagnje . . .« — v naglici je naganjala jagnje ter me proseče in sumljivo' pogledovala in postajala. »Videti je, gospod, da nisi od oblasti,« se nazadnje opogumi starka in potegne novo prejo s kodelje. »Tukaj je imenitna paša za moje jagnje, bujna, nihče je ne ruva, ne mendra in ne onečeja. Vendar se bojim, škofovska prepoved je, pravijo, da bi kdo trebil podrtijo in zahajal v ogrado!«
Pred mano se je odprla obokana notranjščina samostana, v katero ne jaz ne moj stari stric nikoli nisva stopila. Kamenje in trnje sta zadušila spev žalostnega dekletca, naše badesse, za ruševinami pa se je razgrinjalo veliko modro morje.
»Redovnice je vse do zadnje pobilo. Ko so ga bombe raznesle, je bilo kaj videti! V dimnikih, gospod, v zidovju, pod ploščami na dvorišču, pod zemljo v kleti in povsod, moj dragi gospod, sama otroška okostja! Drobna okostja: gospodič moj, novorojenčke so pokončevale, dušile nezrele plodove v ženskih telesih, drobile glavice! Glej, še zdaj je taka glavica pod tistim kamnom, jaz sem jo zakopala, ni večja od granatnega jabolka . . .«
Spletle so se mi v vrtinec besede stare ženske. Morje mi je zvonilo v ušesih. Iz tega šumenja pa se je kakor preja v roki zlovešče starke vil topli in mili glas badesse madre Antonie. Kakor kristalen zvonček v senci samostanskega dvorišča, kakor ščebetanje, kakor voda, svilena trava.
Žensko je moja mirnost razdražila. Zasopla je hotela preglasiti moje spomine:
»Tudi ona.. . bila je že zdelana babnica, več kot sedemdeset jih je imela, posušila se je od jalovosti! Predstojnica! In tudi ona je dobivala pisma od svojega... iz mladosti! Badeša! Glavarica! Madre Antonia!«
Srce mi je žalil leden val. Bilo mi je tesno, ker še nisem vedel ne vprašal, zakaj in kdo je kriv. Vendar sem že takrat, ko sem odhajal iz ograde, vedel, da mi bo vedno drag spomin na nesrečno badesso madre Antonio.
Prevedel:  Aleš Jesenik