Politiški oddelek.
Slovenščina na realki.
Na ljubljanski realki se slovenščina močno prezira. Nekoliko se pač to da s tem tolmačiti, da ta zavod obiskujejo zelo sinovi nemških rodbin, a vendar je slednje leto na njem tudi veliko število slovenskih učencev. Kmet naš rad ne pošilja sinov v realko, a naši meščani pa tudi že spoznavajo, da imajo pri današnjem napredku tehnike realistične študije veliko bodočnost.
Žal, da moramo reči, da se v narodnih krogih na razmere na realki obrača'^premalo pozornosti Učenci, ki se tukaj vzgajajo, največkrat pozneje delujejo mej Slovenci in jim gotovo ne škoduje, ako umejo naš jezik, naj si že izvolijo vojaški stan, tehnični ali trgovski poklic ali pa pojdejo kam drugam. Navadno je pritožba, da se baš v stavbenih zadevah pri Slovencih uraduje skoro vse nemški, a temu se ni čuditi, kajti domačih inženirjev nimamo in kar jih imamo, še ti niso zmožni uradovati slovenski, ker se niso slovenščine dosti učili. Učiti se slovenščine kot učnega predmeta, to že ne zadošča. Poglejmo na naše železnice in pa v rudnike in fužine, povsod vlada nemščina. Res da je tukaj često kriv vpliv tujca, večkrat pa tudi le zaradi tega vladajo tujci, ker ni domačinov in pa ker se naši domačini sami vsled napačne vzgoje že čutijo za Nemce. Marsikak tuj podjetnik bi v svoje službe vsprejel tudi Slovence, ko bi jih le dobil, in tudi bi ne urival ponemčevanja, ker kapitalisti v narodnih ozirih navadno niso prenapeti. Večkrat ko tožimo o tujem vplivu, se pa pokaže, da smo sami krivi, ako vse dobro premislimo.    *
Koliko smo se poganjali za slovenske paralelke na raznih gimnazijah, koliko smo se zlasti trudili za dvojezično gimnazijo v Celji, da smo ž njo celo jedni vladi izpihali življenje, a na to, da [bi se vpeljale slovenske paralelke na ljubljanski realki, se pa malo kdo spomni. Mari ni sramotno za naš narod,  da v Ljubljani, v sre-
dišči Slovenije, pustimo ta popolnoma nemški zavod. Brigamo se za razmere v drugih mestih, a na razmere v slovenski centrali sami pa pozabljamo. Že leta 1873. so tedanji Staroslovenci v deželnem zboru naglašali, da bode treba tudi na realki več prostora dati slovenščini in so zaradi tega imeli celo pomislike, če bi vsprejeli od hranilnice novo zgrajeno poslopje, da bi od ne bili odvisni. Od tedaj, torej v teku dvajsetih let, se na realki ljubljanski v narodnem oziru ni skoro ničesa premenilo. Reči ne moremo, da bi naglo napredovali. Morda se tako bojimo hranilnice, da bi nam ne odpovedala poslopja? Potemtakem bi se maščevali pred dvajsetimi leti storjeni sklepi deželnega zbora. Bodi kakor koli, gotovo je, da je v narodnem oziru potrebno sedaj še bolj kot nekdaj, da na ljubljanski realki dobimo slovenske paralelke. V začetku sedemdesetih let je pač kazalo, da stvar ni tako nujna, kajti imeli smo v Novem mestu in Kranji realni gimnaziji, ki bi za silo lahko nadomestovali spodnje razrede realke. V Kranji se je nekaj časa na realni gimnaziji predavalo slovenski. Bivši učni minister Gauč je pa realne gimnazije odpravil, ker on sploh ni bil prijatelj realističnih študij, in zatorej moramo obračati mi Slovenci večjo pozornost ljubljanski realki.
Mej našimi Nemci pač utegne nastati mali hrup, če začnemo resno zahtevati slovenskih paralelk, a tega pa ne verjamemo, da bi hranilnica upala se potem realko vreči iz svojega poslopja. Na pomoč tujih Nemcev tudi naši nemškutariji v tem oziru nimajo računati, ker Ljubljana se že nekaj  časa več ne zmatra za nemško posest.
Če realka dobi slovenske paralelke, jo bodo tudi slovenski dijaki v večjem številu obiskovali, ne bode vse hitelo v gimnazije, kjer so večkrat z najstrožjim klasifi-kovanjem prisiljeni profesorji pomanjševati število dijakov. Strahu ni treba tudi nobenega imeti, da bi dijaki, ki hodijo v realko, po dovršenih študijah ne mogli dobiti služeb, kajti število tehničnih poklicev se bode pri napredujočem napredku tehničnih znanostij vedno množilo.
Gotovo bi tudi v narodnogospodarskem oziru le ugodno vplivalo,   ako bi imeli   dovolj  izučenih   domačih
356
tehnikov. Marsikaka industrija bi se razvila, ko bi imeli vešče domačine. To je pa v današnjih časih važno, kajti dežele brez industrije hitro ozadujejo.
Veliko let se naši poslanci že poganjajo, da se osnujejo na graškem vseučilišču slovenske stolice, a zato se pa še ni nikdo dosedaj zmenil, kako je pa s slovenščino na tehniki, kakor bi ta zavod ne imel za nas nobene važnosti. Na tehniki v Gradci se podučujejo francoščina, angleščina in italijanščina, le za slovenščino ni nobenega prostora, a vendar mnogo obiskovalcev graške tehnične visoke šole bode pozneje delovalo mej Slovenci. Strokovnih predavanj v slovenšMni seveda mi Slovenci pri sedanjih razmerah ne moremo še zahtevali, če tudi bi morda to pri nekaterih predmetih ne bilo odveč. Lahko bi se pa upeljal pač pouk slovenščine na tej tehnični šoli s posebnim ozirom na tehnično terminologijo. Na tak način se poučujeta francoščina in angleščina na teh. nični visoki šoli v Darmstadtu in gotovo je tak pouk le koristen. Na tak način bi se položil nekak temelj za slovensko uradovanje pri stavbenih uradih na Slovenskem. Seveda bi se moralo poskrbeti za potrebne knjige za tak slovenski jezikovni pouk. Sicer pa tudi upamo, da bi Nemci sami se takemu pouku dosti ne ustavljali, vsaj se je že mej njimi govorilo o tem, da se za slovenščino osnuje v Gradci kak praktičen tečaj. Tega se pač ne bodo bali, da bi ta slovenski pouk že poslovenil najbolj nemško mesto v Avstriji, za kakeršno hoče veljati Gradec.