Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. R.) Je-li čudež ali kaj ? Tako vpraša ob šta jarskoogerskej meji sosed soseda in znanec znanca, ako se snideta. Jaz, pisatelj teh vrst, pa ne rečem tu ne tako, pa ne tako, če tudi sem sam vse videl. Kar pa sem videl, to ti hočem, dragi čitatelj, v pričujočej črtici na tanko opisati, da ti prihranim daljno pot y Ogersko, če bi te vže tirala tje, kakorje mene, radovednost. Sicer pa ti ne bode žal, če si ogledaš Ogersko, posebej ne, če le imaš za čim. Videl boš en del lepega Medjimurja, en del Prekmurja in na zadnje še en del trde Madjarske. Spoznaval boš prav prijaznega, ljubeznjivega, prekmurskega, oziroma madjarskega seljaka in ponosnega, umoglavega Madjara. Lahko si  bodeš potem predstavljal, se ve, da v majhnej meri, veliko ogersko planjavo, madjarskega pastirja-čikoša, madjarsko krčmo čardo in učil se boš, česar je še nam Slovencem prav potrebno, namreč — ljubiti in vzviševati svojo materinščino! Rečem ti pač, vzemi, 6e se bodeš res napotil tje, mnogo novcev seboj: Madjarska je draga! Za sedaj pa me spremljaj, dragi čitatelj, v dubu v prekmursko vas Otizo. Ta vas šteje kakih 30 hiš, katere stoje deloma ob glavnej cesti, vodečej iz Radgone skozi Belotince v Lendvo, deloma pa ob občinskej cesti, katera se na gorenjem konci vasi od glavne ceste na desno odcepi, na spodnjem konci pa zopet ž njo združi. Hiš je največ lesenih. Jedna na spodnjem konci vasi je pač prav lepa. Zidana je in od zunaj prav okusno zmalana. Pred hišo je veliko dvorišče s prodom posuto, za bišo lep vrt, na desno prostorno gospodarsko poslopje, na levo pa kakih pet velikih koruznjakov. Ravno te hiše smo hodili gledat! Zakaj neki ? Zato, ker smo slišali, da iz te hiše rešnja kri izvira! Vse je mogoče, pa kar vidi človek, če mu je mogoče, sam, to tem ležje veruje. In tako se je tudi pri nas več nevernih Tomažev oglasilo. Pet nas se je odločilo prepričat se, je-li res, kar ljudje govore. Najeli smo si voznika in dne 17. julija odrinili iz domačije v Otizo, od ondot pa v bližnje mesto Lendvo. Vreme je bilo ta dan zelo ugodno. Že predvečer, v soboto, pripravljalo se je k dežju in tako je obviselo tudi ta dan. Deževalo ni, a nebo je bilo z debelimi oblaki prevlečeno. Vroče nam tedaj ni bilo, pa tudi prabu nismo preveč požirali. Do Stridove ni bilo prijetno potovanje, kajti naše občinske ceste so še prav slabe, posebej po bregovib, kjer imamo take ozke klance, da voznik niti ob vozu iti ne more. V kakšnej zadregi sta dva voznika, če se v takem klancu snideta! Ker se ogniti ne moreta, njima tedaj nič druzega ne preostane, kakor da vleče jeden svoj voz nazaj tako daleč, da pride do prostora, kjer zamore svoj voz v stran potisniti. Da se voz na takej cesti tudi prav lahko prekucne, labko si mislimo. Tudi nam se je taka zgodila. (D&lje prib.) Smešnica 11. Krčmar pokaže trgovcu neko podobo ter ga vpraša: ,,Ali je to vaš sin?" — ,,Je", odgovori trgovec, «tak je blizo moj sin". ,,Aliu, nadaljuje krčmar, ,,vaš sin mi je 30 gld. že dolgo na dolgu". ,,Oj", odvrne trgovec, noj, tak pa je že celo moj sin".