NZlo za naše Ijudstvo in našo deželo" je namreč naše učiteljstvo v velikem številu, — po izjavi slovenskega katoliškega tednika, ki bi moral vedeti, da je resnica hčerka božja, laž pa hudičevo delo. Gornja trditev je tako gorostasna, da si njenega roditelja ne moremo pri najboljši volji predstavljati drugačc kot zagrizenega fanatika in člana bojne organizacije, ki si je nadela nalogo, izvcsti moralno preroditev našega naroda. Prvi smo prišli — kakor vidimo — na^vrsto 'učitelji, in ne vemo prav, ali bi bili za izkazano čast bolj hvaležni ali bolj piesenečeni. Nismo namreč res vajeni, da bi vživali v slovenski javnosti tako laskavc preterence, zato smo nad tem primerom kot skromni ljudje resnično vzhičeni. Sedaj samo čakamo s trdnim zaupanjem, kdaj pridejo na vrsto ostali stanovi v Slovencih, kajti mnenja smo, da pri tako rigoroznem moralnem prcsojanju ne bo ravno tcžko najti kak pezdir v očesu svojega bližnjega, pa četudi na nevarnost, da bi se pri tem prezrlo bruno v lastnem očesu. Sicer pa o resnih stvareh resno besedo! Naš fanatični nasprotnik nam dovoljuje v svoji moralni suverenosti gorostasno koncesijo, da je tudi med onimi 3600 učitelji in učiteljicami, ki niso v Slomškovi družbi, vendarie nekaj vernih in dostojnih. Nobenega dvoma ni, da šteje stbc mcd verne in dostojne ljudi, kcr bi sicer ne imcl toliko samozavestnega poguma, izpostavljati skoraj celoten stan na sramotni odcr pred ves narod, kateremu bi menda radi dopovedal, da njegova notorična dobrota vendar ne srnc segati tako daleč, da bi mirno trpcl v svoji sredi toliko nedostojnosti — in še celo s krvavimi žulji plačevane nedostojnosti. Po katerih načelih vernosti in dostojnosti — bi se usojali vprašati rigoroznega moralista — si jemlje pravico, lučati take klevete in natolcevanja v obraz slovenskemu učiteljstvu? Ne sodi, da ne boš isojen! — velja za vsakega zemljana, pa tudi za vsakega krščansko usmerjenega borca. Zavedamo se, da je za take vrste miličnikov načelo o plašču usmiljenja zastarela bojna metoda, toda naše skromno mnenje je, da pade z opustitvijo te metode tudi načelo krščanstva samo. Kakšen naj bo potemtakem učinek vzgoje, ki se ne poslužuje vzgojnih metod, marveč pušča v »gojencih« vtis krivičnega napadanja in pavšalnega klevetanja? Sicer si pa učitelji ne delamo iluzij: predobro vemo, da ne gre za našo vzgojo, ampak za stigmatiziranje in strahovanje. To so pa metode političnega boja in za politične cilje. »Vera ima s politiko jako veliko opraviti, oziroma politika z vero, kar jc vseeno, tako beremo v enem izmed dobrohotnih odstavkov, kar bi pa kljub svojim »praznim klasovom« dognali tudi sami brez te napisane izjavc. Spoštovani avtor naj nam verjamc, da imamo pri vsem tem precizen občutek, za kaj gre. Ni slovcnsko ljudstvo tisto, ki bi se pritoževalo čez pohujševanje iz učiteljskih vrst, in ni slovensko učiteljstvo tisto, ki bi povzročalo moralno škodo naši mladini in našemu Ijudstvu! Če bi bilo to res, bi moralo to priti pri tako rigorozni kontroli, ki smo ji izpostavljeni, v konkretnih primerih do izraza. Naši disciplinski predpisi so strožji kot katerega koli stanu v državi, tcr menimo zato, da bo našel v njih tudi naš »objektivni« ocenjevalec dovolj opore, da citira pred razsodiščc vse garjeve ovce izmed našega stanu, za kar mu izbira gotovo ne bo pretežka, če gre ta garjevost — po njegovem računu — v tisoče. Poleg tch predpisov smo pa učitelji prav tako jugoslovanski državljani, z vscmi pravicami, kakor naš politični člankar sam, ter si zato ne moremo in nočemo pustiti predpisovati od njega še novih dolžnosti, za kak-re nima niti politienc in niti moralne legitimacije. Kadar bodo vsi sloji v našem narodu, ne izvzemši onega, h kateremu spada naš ocenjevalec, v najbolj razširjenem ljudskem tedniku pod tako kontrolo, kakor smo učitelji, in bodo toliko materialno in moralno škodovali slovenskemu Ijudstvu, kolikor slovenski učitelj, smo prcpričani, da bo napočila našemu narodu zlata doba v vsakem oziru. Toliko smo pa »učeni in izobraženi« ali »domišljavi«, da vemo, česa smo krivi mi in česa so krivi drugi.