162
Metlar Francek in njegov brat Peterček.
Fr. Pravda — Jožef Gruden.
XX.
i bi spoznala dečka drugi konec češke zemlje, sta se Ko-nopaskova vračala po drugi cesti. kakor sta bila prišla. Ta cesta je držala čez Lovošice. Tam je, kakor so jima pravili, znamenita trgovina ui brodarstvo, sadni vrti in vinogradi.
Peterčku je zadišalo vino. Slišal je, da je v Lovosicah poceni, in je silil Francka, naj ga kupi vsaj četrtinko.
Francek bi bil tudi rad vedel, kakšno je tisto vino. Ne on, me Peter-ček ga še ni syoj živ dan okusil in zato je privolil in ga poklical v gostil-nici merico.
Gostilničar se je smejal in se delal, kakor bi se bal, da se opijeta. Vprašal ju je, kakšno vino bi rada, pa nista vedela odgovora, ker sta pač mislila, da je vino eno kakor drugo.
Nalil jima je torej gostilničar steklenico dobrega in zahteval samo pet krajcarjev zanje.
Pa sta pila.  Peterček je izpraševal, ali se vino kuha kakor pivo in žganje.  Francek   se je pa o tem pomenil -z gostilničarjem, ki jima je po-jasnil, da se vino stiska iz grozdja in se imenuje mošt, dokler se ne učisti z vrenjem.   Povedal jima je tudi, da je mošt jako sladak in se lahko pije, pa da se iz droži, ki jih izločuje, kuha neka vrsta žganja. Nato ju je vprašal, če poznata rozine? Odgovorila sta, da jih.
Rekel je potem gostilničar: »To so suhe vinske jagode in se dele v male in velike. Male dobivamo iz Dalmacije in z Grškega, a velike, ki se imenujejo tudi cvebe, so pa iz Sirije in Španije.«
Naposled jima je gostilničar razložil, da so vina različna: bela, rdeča, kislasta, sladka, opojna in trpka. Da iz vina postane ocet, če se skisa, sta vedela; ali to jima ni bilo znano, da se izpreminja v vinski cvet, če se skuha in potem pretoči, in da se sodov oprijemlje skorja, takoimenovani vinski kamen.
Lepo sta se gostilničarju zahvalila za prijazni pouk. Peterček je predlagal, da si dasta še enkrat napolniti steklenico, da mu s tem neko-liko povrneta.
Ali Francek se jc temu uprl. Videl je, da se brat zopet nagiblje k nezmernosti, pa ga je povedel k vo.dnjaku, naj si ugasi žejo, če je šc žejen, z vinom — gosjim.
In napila sta se obadva vode, da iima še mar ni bilo vina. Pa sta jo mahnila dalje proti Litomericam.
Pokrajina jima je bila jako všeč. Občudovala sta reko Labo in ugibala, za koliko je večja od Veltave,
163
Peterček bi se bil rad vozil z ladjo in je rekel, da bi ga to še bolj veselilo kakor pa voziti se v kočiji. Res, da se je bal utoniti, pa na reki menda vendar ni tako nevarno kakor na morju.
Francek mu je pritegnil, češ: »Na morju se ladja včasi oddalji sto do dvesto milj od suhe zemlje, in ako jo ujame nevihta, si ni nihče svest življenja.«
Zato je Peterček sklenil, da ne bo šel nikdar na morje, češ, v vodo pasti ga ne veseli. Požrla bi ga morska riba. Mogoče bi se v njenem trebuhu mučil nekaj dni, To bi bila prehuda smrt!
Francek mu je pa na to odgovoril: »Dragi moj, so ljudje, ki morajo čez morje k ljudem v tuje dele sveta, da nam pripeljejo, česar mi tukaj nimamo; a onim tam dovažajo, česar si žele od nas. Res, da morska riba pogoltne ljudi, ki padejo v vodo, a je precej po njih. Samo Jona je ostal živ v ribjem trebuhu, kakor nam pripoveduje sveto pismo,«
Peterček je prepustil vožnjo po morju onim, katerim ne manjka veselja in korajže, sam pa je hotel ostati lepo na kopnem. Ako bi ga že mikalo na vodo, saj ima doma reke in ribnike, pa si vzame s seboj Francka.
V Litomericah sta si Konopaskova ogledala cerkve, potem pa odšla na most preko Labe. Podala sta se do Terezina, ki stoji med Labo in med pritokom Ogra, in sta prvič v življenju videla trdnjavo. Kroginkrog zidovi, vrata, mostovi in jarki — vse to ju je napolnjevalo z občudovanjem, in nista si mogla razjasniti, čemu neki so take trdnjave na svetu. Pa so jima po-vedali ljudje, da se v njej branijo vojaki proti sovražniku, a da v miru služi trdnjava zločincem za ječo.
In res so bili tam zaprti zločinci. Vklenjeni so bili, delali, vozili in kopali so blizu trdnjave pod nadzorstvom oboroženih vojakov.
Konopaska sta se jih bala, izognila sta se jim in nista šla v trdnjavo, da bi ju tam morda ne zaprli. Le oddaleč sta opazovala zaprte. A ti so vpili na mimoidoče, naj si kupijo vrvic, spletenčk iz las, prstanov iz žime, naramnic in drugih reči, ki jih izdelujejo sami in vsakemu ponujajo.
Konopaska nista kupila nič. Bala sta se približati se tem ljudem, ali imela sta vcndar z njimi sočutje, dasi so se pregrešili s slabimi deli. Zato sta jih imela za nesrečne.
»Viš, Peterček,« je zatarnal Francek, »marsikateri grch se kaznuje že na tem svetu. Tako daleč lahko pride človek, če se ne varuje zla. Ti jetniki tukaj so obsojeni na več ali manj let. Izprva so si v prostosti dovo-ljevali le majhne pregreške. Potem pa vedno večje in večje. Morda so nekateri izmed njih ostali prikriti, dokler niso zakrivili zločina, ki jih je izdal. Ali Bog kaznuje tudi to, kar se nikoli ne izda. Njemu je vse znano. Za kar se tukaj ni storilo pokore, vse kaznuje On. Privoščimo torej tem revežem, da jih svetna kazen izboljša in k Bogu vme. A sami se varujmo, ko nje vidimo nesrečne, časne in večne nesreče.«
Peterček je trdil, da bi rajši umrl kakor živel v trdnjavi.
Francek je pa to boljše povedal, rekoč: »Rajši moramo umreti kakor pa grešiti.«
t
164
Ves ta dan in še dolgo potem sta se Konopaskova spominjala na kaznjence in pa na trdnjavo. Da bosta ostala poštena, sta že davno za trdno sklenila.   Odsihdob sta pa še bolj pazila na svoje vedenje.
Med potjo iz Litomeric v Doksane sta došla nekega mladeniča. Bil je to rokodelski pomočnik. Na hrbtu je imel torbo, a kakor je bilo videti, prazno. V obleki, ki jo je imel na sebi, pa so se svetile luknje. Ležal je poleg ceste, a ko ju je uzrl, je vstal, pa se je vmešal v pogovor ž njima. Znal je tako pripovedovati, da ga je bilo prijetno poslušati. Obnašal se je veselo in Peterčku je bil prav po volji. Francek pa se je pazil pred njim in mu ni nič kaj zaupal. Pes je pa venomer renčal nad njim in se mu ni maral privaditi.
Dejal je ta fant, da je krojač.
Francek si je pa misiil: »Kako vendar, da si ne zašije kamižole?«
Hvalil se je dalje, da se je že pred letom izučil in da odtlej popotuje po svetu.
Francek si je zopet mislil: »Zakaj ni nikjer sprejel dela?«
Novi znanec je sam povzel in začel pripovedovati: »2ivim kakor ptiček. Ni mi treba poslušati mojstra, niti mojstrove žene; starši me pa tudi ne mučijo. Slehern dan vidim kaj novega, v mestu grem v društveno gostilnico, od mojstrov pa dobivam denarja, po vaseh si pa izprosim jed. Tako nič ne delam, pa se mi vendar dobro godi.«
Franeek mu pri tem ni zamolčal, da bi njemu tako življenje grozno presedalo. In pojasnil je tudi, da je človek rojen za delo in da se ima zanašati sam nase in ne na druge.                                                                         I
Temu se je ta krojač — pisal se je Iglič — rogal pa svetoval Francku, naj se odpove pravilom, ki so mu jih nemara v šoli v glavo vbili.                      M
»Viš, fantek, ti še ne razumeš tega,« je dejal,  »ali jaz to vem, da         ¦ hočejo  stari,  da bi mladina  delala  zanje.   Vajenci in pomočniki naj  se         U
ukvarjajo, mojstri naj pa lepo počivajo, kadar se jim zdi.  Nikoli ne!   Iglič           |
je tudi gospod, ničesar ne dela, hodi semtertja pa veselo vriska!«
Po teh besedah je jel Iglič vriskati in prepevati in vpiti, a Peterček           |
je že natezal ustnice, da bi ž njim vred zavriskal.
Ali Francek mu je dal znamenje in mu zapretil s prstom, naj se ogiblje           I
lahkomišljenega človeka.                                                                                         '
Iglič ni izpustil nobene vasi. Gostil se je pa beračil, kamor so prišli, in kakor pravimo, meril cesto. Hotel je, da bi tudi Konopaska tako delala in ju je vzpodbujal: »Dajta, pravita ljudem, da sta peljala v Toplice bolno mater. S tem bosta genila ljudi k usmiljenju. Dosti vama bodo dajali, pa           i
potem k meni prinesita, da si bomo delili.«                                                         H
Francek je pa zapeljivca zavrnil: »Midva si lahko kupiva, česar po-         1 trebujeva, in se živiva z delom. Le kdor ni sposoben za delo, sme beračiti.         I
Za naju bi bila to sramota.«                                                                                  M
Iglič se pa ni zmenil za modre Franckove besede. Ubral jo je po vasi,         H
prosil in v sleherni boljši hiši izsilil milodarov.                                                    fl
Konopaskova sta mu izkušala uiti, pa ju je fant zopet dohitel. Imel        H
165
•
je nekaj kosov krtiha, pa radoval se je, da se je tudi juhe najedel, in kazal dva krajcarja, priberačena. Izdal ju je potem za žganje v prvi krčmi, do katere, so prišli. Hotel je, naj bi pila ž njim vred tudi Konopaska in je menil, da bosta drugič pa onadva plačala. Nič mu sicer nista bila po volji, in še kruha nista sprejela, ki jima ga je bil prepustil.
Prodajal jima je pa vse: pipo, vrečico za tobak, nožič z jeklenim hrbtom.
Potem si je pa izposodil denarja od njiju, češ, da nima drobiža. Zmenjal bo v Budini in jima pridal na dolg lepe obresti.
»V Pragi vama bom pa še več dal,« se je rotil, »tam mi živi bogat stric. Povabil me je k sebi, oblekel me bo po gosposko in mi podaril denarja, kar ga bo moglo v moje žcpe in torbo. Dajta mi, vama bom sto-kratno povrnil.«
Dasi jima je potepuh na to dal roko, vendar ni niti vinarja izmamil iz njiju. Modri Francek se ni dal opehariti in nalagati. Še uprl se je fantinu in mu velel, naj gre naprej ali pa ostane zadaj.
Iglič pa ni ubogal. Ali dal jima je zanaprej mir. Tudi dober je bil, dostojno govoril in se jima je hotel zopet prikupiti, da bi ju pozneje ukanil.
Pot je držala mimo češnjevih dreves. Na njih so bile že dozorele češnje. Lesketale so se in rdele ter delale dečkom skomine.
»Teh si pa lahko naberemo, kolikor nam drago,« je rekel IgliČ. »Na polju smo. Ni zidu, ne plotti, čez katerega bi morali lesti. Za vse ljudi so, in pravtako naše kakor drugih.«
Dečka sta se čuvala. Nikakor se nista hotela lotiti kraje. Krojaček je pa brez vsakega pomisleka zlezel na drevo, trgal, zobal, metal na tla in klical, naj pobirata.
Konopaska sta io pa ubrala in dirjala na vse pretege, da bi tudi nanja ne padel sum, da sta se udeležila kraje. Dolgo se še ozrla nista po tatu. Naposled se je pa Peterček obrnil in zagledal, kako je močan mož držal Igliča in mlatil s palico po njem. Bil je to poljski čuvaj, ki je skočil na tatu iz žita, kjer je bil skrit. Kot bi trenil, ga je bil ujel.
Krojaček je pa kričal in prosil. Slišala sta Konopaska, kako se je na njiju izgovarjal, sebe pa delal lepega.
Toda čuvaj ga je še bolj tepel in se hudoval: »Misliš, ne vem, kaj si govoril tcma ncdolžnima dečkoma, ti brezbožni človek, ti! Zdaj pojdeš z mano, da te zaprem v hlev. Peljal bi te na županstvo, in poslali bi te po odgonu, kamor spadaš. A nočem si delati sitnosti s tabo. Sara te izplačam in nabrišem za spomin, preden te izpustim.«
Francek je spoznal, da čuvaj ne ravna prav. Rekcl je Peterčku: »Imel bi ga izročiti pravici. Kazen je res zaslužil. Ali ko bi smel vsakdo sam kaznovati, bi utegnil prestopiti mejc pravičnosti, bodisi s preveliko ostrostjo ali pa z dobrosrčnostjo o nepravem času.«
Konopaska nista več videla krojača. Paznik ga je odvedel nekam v vas, onadva pa sta spešila proti Budinu.
166
XXI.
Lega okoli Budina je bila jako lepa. Konopaska sta videla s cestc grad Hasenburg na krasni bazaltovi gori. A na drugi strani se je vzpenjal iz ravni lepi okrogli holm Rip s kapelico sv. Jurija na vrhu. O tem holmu pripoveduje zgodovina, da se je na njem ustavil praded Čehov, ko je bil prišel čez tri reke: Veltavo, Labo, Ogro v sedanjo češko domovino, in ganjen nad krasnim krajem kroginkrog, ga je odkazal svojemu narodu za bivališče.
To je bilo znano Francku iz šole, pa je pripovedoval bratu.
Ogledala sta si potem Mšeno, kjer so tudi toplice, in sicer še dosti h prijetne, a v selu Šlapanicah sta prenočevala tretjo noč.                                   H
Zgodaj sta spešila proti Zlonicam. Še ni bilo poldne, pa sta bila že H v Slanem, in potem sta se vračaJa po isti cesti v Prago, kakor sta biia odšla fl iz Prage.                                                                                                               ^
V Konizu se jima je pripetilo, da so jima naložili tovor. Dve ženski sta želeli, da bi jima vzela na voziček dva koša-naramnika, pa bi jima dali po dvajsetici.
Peterček je menil, da bosta Iahko zmagovala tudi v klanec. In Fran-cek se je dogovoril z ženskama, da bodo nočili kje pred Prago, da se ne bi tako upehala in ne bi prišli v Prago zvečer ali ponoči. Dejal je: »Kdo bi tam blodil, kar v vsako gostilnico pa jaz tudi ne grem!«
To je bilo ženskama všeč. V Pragi nista imeli nič opravka do dne, a na kmetih si prihi^anita lahko polovico stroškov.
Dogovorili so se torej, da bodo ostali v Rusinu.
Ena žena ni bila Francku nič kaj po volji. Dejali so ji Klepetavka, ker je venomer gobezdala ali klepetala. Druga starejša se je pa imenovala Modra žena, ker je nosila na glavi modro ruto. Ta je bila Francku bolj všeč;   bila je dostojna in je dečka opominjala k poštenosti.
Druga do druge pa nista bili prijazni in nista prijateljsko živeli med sabo. Klepetavka je trdila, da je dovoljeno slepariti, kadar se prodaja in kupuje. Jako se je jezila, da se pobira pred mestnimi vrati užitnina, saj so to vendar reči, ki se prinašajo in dovažajo v Prago za živež. Sama si ni štela v greh, da je goljufala paznike. Še hvalila se je, da jih je že često osleparila in ukanila. Branjevka, kateri je nosila, je bila pa prav kakor njena družabnica; pogosto sta se sešli na cesti in speli skupaj naprej.
Modra žena se pa ni dala nikdar pregovoriti k nedovoljenim zvijačam m je potrpežljivo prenašala svoje družice posmehovanje. Tudi ta dan sta se prepirali. Klepetavka je nameravala pred vrati zatajiti golobčke, a Modra žena bi jo bila rada od tega odvrnila. Govorila ji je, da se bo izdala, pa ako bi se tudi ne, vest si bo vseeno omadeževala.
Klepetavka pa se ni nič bala. Da bi se utegnila izdati, za to se ni zmenila, ampak je dejala, da si bo že znala pomagati.
Bilo je še prav zgodaj, ko so prišli v Prago. Branjevki sta vzeli koša in plačali Konopaskoma. Klepetavka ju je izpraševala, kod pojdeta. Menila        J
167
je, da se bo še sešla ž njima, ter je hitela naprej. Modra žena je pa sedla ob cestni jarek. Uredila si je reči v košu in použila kos kruha.
Rekla sta ji dečka z Bogom in šla skozi vrata.
Pristopil je pa k njima paznik in ju vprašal: »Kaj peljeta?«
Francek je odgovoril: »Nič!«
»Ali niraata na vozu blaga, podvrženega dacu?«
Oba sta zavpila smelo in naglo: »Ničesar nimava,« in Peterček je to še enkrat ponovil.
»Dobro,« je rekel paznik, »idita dalje na urad, se vama bo voz pregledal.«
Storila sta tako. Pred vrati je pa stalo že mnogo voz, samokolnic pa košev. In moški z ženskami so čakali, da jih mitničarji spuste v mesto. Suknje imajo z zelenimi zasleci, na strani pa sablje, pa iztičejo po vozeh, dajo si odpirati zaboje in vreče, zbadajo z železnimi šibami v slamo in segajo v koše prav na dno. Nihče nima več, kakor kar je bil povedal; vsak je pokazal listek, da je poravnal užitnino, pa je smel oditi.
Naposled so obstopili voziček Konopaskovih dečkov, pa so veleli: »Izkažita, za kaj sta plačala.«
Pa sta rekla dečka: »Prav nič ne peljeva.«
En paznik je segel z roko v slamo, pa ni v resnici ničesar našel. Drugi je pa zasadil v slamo svojo špičasto palico, a kadar jo je izvlekel, se je držal na njej golobji puh in perje.
»Lažnivca, lažnivca,« je zavpil, »ali niso golobje prav nič?«
Zmetali so brž slamo na tla, prišli spodaj do deske, pa našli šest golobčkov, dve raci in enega kopuna.
»Lejte si no, navihancev,« so se začudili vsi, »kdo bi si bil to mislil o vaju! No, to ju stori previdnejša, ker sta se izdala. Par krajcarjev nista hotela plačati, zdaj sta pa zapadla globi, da bosta plačala goldinarje.«
Francek je trdil, da sta nedolžna, pa se zagovarjal: »Ti golobčki niso najini, in midva ne veva, kako so prišli v voziček.«
Sodili so pa gospodje o njem, da je velik navihanec. Prijeli so ga v strah in se obregnili nanj z besedami: »Nikar ne misli, fante, da ti veru-jemo. Za to, kar se je pri tebi našlo, se boš moral zagovarjati. Ko bi kaj pomagal izgovor »ni moje, prav nič ne vem, kaj da peljem in nesem,« bi ne mogel noben tihotapec biti kaznovan. Slabo sta to preudarila, in slaba vama bo predla na glavni mitnici.«
Pazniki so ju odvedli na užitninski urad. Vlekla sta svoj voziček po Mali strani, čez Kamneni most in Staro mesto in sta trepetala, kako ju bodo kaznovali. Ljudje so pa ugibali, če ne bosta imela denarja, da bosta ob voziček, ali, če ne bo še to zadosti, ju pa zapro in domov odvedejo po odgonu.
Francek je bil ves žalosten, da ne bosta videla matere v Pragi, in je tarnal: »V skrbeh bodo mati mrli, da nisva prišla ob času, a v Detinu naju čaka zaničevanje in sramota.«
Peterček se je pa drl, kakor da bi ga peljali na vislice. Vsak človek
168                                                •                        '
se je ustavil, kdor ju je srečal, pa gledal dečka, zakaj da joka. Ko je pa videl paznike, mu je bilo jasno, da sta nekaj zakrivila, pa mu je bilo žal mladih zločincev.
Francka je tešila dobra vest. Domneval je, da, skoraj zagotovo vedel, da mu je golobčke podteknila Klepetavka, in mislil jo je zatožiti pri zasli-Šanju. Ali priče ni imel. Modri ženi pa ni bila znana njegova nesreča in je ni mogel poklicati, da bi se potegnila zanj. Klepetavke pa tudi ni bilo tu — pa kaj bi tudi imel od tega, ko bi jo prijel, saj ne bo priznala, in sam. se          M
bo komaj opravičil,                                                                                                 H
Pa se je priporočil deček Bogu in sklenil, da pove golo resnico, naj          H
že bo potem kakorkoli.                                                                                          H
Peterček se pa ni dal potolažiti. Drl se je po Pragi, kakor bi bil doma          H
na vasi. Upal je, da se ju raimoidoči usmilijo in jima pripomorcjo na svo-          H
bodo. Tudi na uradu je zbujal Peterček sočutje. Ihtel je, ko ga je kdo po-          H
gledal, odpiral usta in prosil.  Žal, da ni vse vkup nič pomagalo, nihče se ni           H
potegnil zanj, še očitali so mu, da prepozno obžaluje, in kesati se je imel,           I
preden je učinil slabo delo.                                                                                     I
Najbolj je pa Peterčka mučilo, da bo nemara tepen. Mraz ga je izpre-           ¦
letaval po vsem telesu, in že je čutil palico po zadnji plati, če se je samo zmislil na to. Venomer ga je mamila izkušnjava, da bi se rešil z begom. Pošepetal bi bil to Francku, ko bi se ne bil bal, da bi ga utegnili pazniki slišati. Francka pa ni mislil zapustiti; ali ta se ni nič pripravljal, da bi ubežal. Zdržal je torej pri njem, pa vso pot se cmeril.
Vohun je bil tudi zelo otožen. Boječe se je oziral po Ijudeh. Lazil je pod voziček in se je pripogibal, kakor bi udarci padali nanj.    -
Prišli so na mesto. Pazniki so vedli dečka v mitnico. Uradniki so ju izpraševali, od kod sta, kako se pišeta in kaj delata v Pragi. Prešli so potem na tisti kontrabant, a onadva sta zagotavljala, da se jima godi krivica. Zahtevali so dokazov in so jima že narekovali kazen.
Napravili so zapisnik. Pisar je zateknil pero za uho. V njiju vozičku najdene reči so pričale proti njima, izgubila sta pravdo — revčka.
Preden so ju pa kaznovali, je prihitela Modra žena, odprla duri in za-vpila: »Nedolžna sta, ljudje božji!«
Prišla je bila k vratom. Ljudje so tam govorili o dečkih. Slišala je, kaj ju je doletelo, pa je prosila, da bi \o brž odpravili. Hitela je po mestu, kar sc je dalo, in je planila vsa prestrašena v urad.
Gospodje so se ustrašili, da morda blazni, pa so ji veleli: »Umirite se, govorite počasi, in če res kaj veste, povejte in dokažite.«
In ona je vrgla krivdo na Klepetavko, ker je brez vednosti dečkov skrila golobčke v voziček.
Rekla je: »Prisegla bi na to.«
Vprašali so, če bi jim mogla dobiti Klepetavko.
Pa je dejala: »Lahko.«
Dali so ji s sabo policaja. Šel je za njo oddaleč, a ona je šla v mesto in jo ubrala naravnost na ogelni trg.
Prvi sneg.
170
Klepetavka je dobro vedela, kako je bilo z njeno goljufijo. Čakala je v ulici, koder sta spela Konopaska, pa si je hotela vzeti svoje golobčke. Ko je pa videla, da ju spremlja policaj, se je skrila, pa se ni več oglasila pri njiju. Krenila je na ogelni trg, tam sedla in prodajala druge svoje stvari. Golobčkov pa ni bilo več. In hočeš ali nočeš — ni več tožila po njih.
Približala se ji je Modra žena. Klepetavka pa se je delala, kakor bi ne bila ničesar zakrivila.
Pa je pristopil k njej policaj in ji velel, naj vzame koš in gre ž njim na policijo.
Tedaj je pa zagnala Klepetavka krik in vik, hotela je Modro ženo opraskati in ogrizti, pa je napravila tak dirindaj, da so se vse branjevke zgrnile okrog nje.
Pa ji ni vse nič pomagalo. Policaj jo je tiral pred sabo in se ni zmenil za njeno zmerjanje.
Modra žena se je pa ž njimi vred vrnila na mitnico. Klepetavka je tajila. Žena je vedela, da je imela mnogo perjadi. Ni se mogla izkazati, da }e na mitnici od nje plačala. Govorica na cesti je tudi pričala zoper njo. Trdovratno je lagala in ni preostajalo drugega, kakor da so jo sodili. Za-grozili so ji pa še prej, pa je priznala, da bi se izognila hujšim posledicam. Globo je morala sama plačati. Za to, da je zakrivila sleparstvo pri dečkih, je bila poslana domov po odgonu. Sedela je nekaj dni v ječi in je izgubila pravico do branjarije.
Klepetavka se je jako jezila na Modro ženo. Ali ta si ni ničesar storila iz tega. Vesela je bila, da je otela nedolžna dečka, in radovala se je nad hvaležnostjo nedolžnih otrok.
Povedati }ima je morala, kako se pravzaprav imenuje. Modro ženo je ne bosta imenovala, ker je to zdevek, in sramovala bi se, ko bi je ne čislala.
Povedala jima je torej, da je bila krščena za Katro in da se piše Beneš.
Pa sta jo prosila, naj gre ž njima vred k materi, in sta jo silila toliko časa, da je res šla.                                                                         (Konec.)