441
Prav izreden, v svoji vrsti edin pesniški dar je torej Sardenkova „Roma" slovenski literaturi. Sam pravi skromno o svojih pesmih:
Kaj na bregu koča ribičeva more borna, da se sveti zlatozorna, kakor da je ribič kralj? . . .
A ta zlati svit, ki ga je razlilo rimsko solnce na posavskega ribiča, odseva vendar iz njegove poezije z neminljivo lepoto.
K „Romi" je naslikal g. Ivan Vavpotič naslovno stran, ki je sama zase umotvor. Gospod Vavpotič ni čital Sardenkovih pesmi, ampak pisec teh vrst mu je le v par besedah
Ljudmila Poljanec. Poezije. V Ljubljani 1906. Pesnica, znana iz leposlovnih listov, je nabrala v tej knjižici svoje raztresene pesmi ter jih uredila v „Pesmi in romance", „Inter-mezzo", ciklus „Ob Adriji" in „Epilog". Ogla-jena beseda ji teče v mirnih verzih, v katerih opeva običajne predmete: ljubavne motive, tožbo po mladosti, prijateljstvo i. t. d. s tonom lahke melanholije, kakor uči peti ptičico o sebi:
Nekdaj je bila. v nedavnih dneh v tej vasi je deklica bila,
in mir je ljubila nebeških zvezd, in gaja skrivnostno tihoto, in lilije, rože in rožmarin in srca ljubav in dobroto!
TAVRIŠKA PALAČA V PETERBURGU, ZBOROVAL1ŠČE DRŽAVNE DUME.
označil glavni motiv, in je bil torej slikar čisto svoboden. Glejte, kako sta se našla dva umetnika ! G. Vavpotič je združil v eno briljantno kompozicijo dva velika motiva Sardenkova: Poganski in krščanski Rim. Triumfator Neron, ki mu vlečejo voz trije tigri, z vso karakteristiko poganstva na obrazu in v gestah, zagleda Križanega z neskončno milobo na obrazu. Spodaj sta znaka rimske republike in cesarstva, zgoraj krščanstva in cerkve, v ozadju se pa nad Kolosejem v rožnati zarji spenja kupola matere vseh cerkev. Veliko svetovno-zgodovinsko naziranje govori iz te slike z duhtečo poezijo rahločutnega umetnika. Kar opeva pesnik v sanjavih vizijah, je tu pred-očil slikar z gotovo roko.     Dr. E. Lampe.
Odplavale zvezde so v nočni mir, in zašli so v gaje vetrovi, in lilije, rože in rožmarin odeli so beli snegovi. . .
„Strune, uglašene v m61i", „mladost, ki je šla mimo, vsa venčana, v zarjo odeta", ljubav, ki jo je raztrgala smrtna kosa, nejasno koprnenje, ki drhti za neznanimi upi in cilji, „ljubezen, up, vera mladih dni" — taki motivi nam zvene iz pesmi Poljančeve, ki so domači pri mlajših naših pesnikih, tu odeti v prikupno, blagoglasno obliko, ki ji sicer manjka globokega, silnega izraza čuvstev kakor tudi onega svilnatega bleska modernizma, a ki se čita prijetno vmelodioznem ritmu. Slabi zgledi so jo zapeljali  žal   k nerodni pesmi „Vi pe-