Mythologične drobtine. 
(Po narodnih pripovedkah razglašuje Dav. Terstenjak.) 
O praproti. 
NI je rastline, da bi jo Slovenci tako zelo čislali, kakor praprot. 
Pripovedajo, da te utegne praprotno seme, če ga deneš v škornje, 
nevidljivega storiti. Iz praproti delajo janževo roko, kresno roko. 
Uterga se praprot in pusti se na steblu pet vejic kot znamenje peterih 
perstov. S tako roko prideš lehko do podzemeljskih zakladov. Enake 
vere o praproti imajo tudi Čehi in Lužičani (Glej Hanušev : Bajeslovni 
Kalend. str. 182, 183 ). Znana je prislovica latinska o praprotnem 
semenu: „Semen tartara lerref. Rusi čislajo poseben rod praproti 
tako imenovani baranec, beranec (der wollige Waldfarren). Koren 
te praproti je prevlečen z gosto žoltkasto volno; zato so ga primerili 
beranu (ovnu). (Glej: Wittstein etymol. botan. Wörterbuch str. 94.) 
Ob Janževem je letni solncevrat; razjasnuje se tedaj, zakaj se ravno 
praprot o Ivanjem tako močno časti in se mu bajevna moč prideva. 
Valvasor (1. c. sti*. 356) tudi še omenja, da kranjske žene rah­
ljajo za bajanje in čaranje zel „a di an tu m a ur e u m" ali „poly-
trichon a ur e um majus". Stari Egipčani so mislili, da ta zel 
varuje pred pijanstvom, in da pijanca, če vejico te zeli v roke vzame, 
hitro strezni (glej Pierii Valeriani Hieroglyph. Venet 1604. Lih. XXV. 
str. 255.) Kako se ta zel veli po slovenski? 
m mmmy { 
O marjetici. iT b. 
Slišal sem praviti, da se more z marjetico ("primula veris) zlata 
gora odpreti. Veli se tudi lučnek, po nemškem Himmelsschlüssel, ker 
z mladega leta perva cveti, in tako rekoč odpira ves cvetoči svet in 
oznanja svetlejše, prijetniše dneve, močnejšo nebeško luč. Slovenska 
legenda pravi, da je ta cvetUca sveti Marjeti posvečena, od tod njeno 
ime : marjetica. Ktero pogansko božico sv. Marjeta v narodni veri 
nadomestuje, lahko bereš v Hanuševem „Bajesl. Kalend. str. 195". 
O verbi. ^ 
Verba naj rajši kraj vode raste. Stari Slovenci pa so si pod­
zemeljski svet — pekel — mislili pod vodo, v gerdi muzi, *) 
tako se torej tudi razjasnuje prislovica slovenska: hudič se iz 
verbe reži. 
*) Zato v jeziku sorodnih Letov pekel pomenja : muzo, močvirno (glej 
Stender gramm. lettlc., str. 267. 

Polaci imajo prislovico : Zaljubil se je ko hudič v staro verbo. 
(Wurzbach, Sprichwörter der Polen, 2. Auflage, str. 183.) 
•^«^ (M^^- Obriiyi. ,j„i«^„,^-
Brinja (borovica, Wachholder) je symbol zdravonosne delavnosti. 
Ce kogar glava boli — ima uroke, in ga kadijo z brinjevim zernjem. 
O ibi. 
Ibo, ko posebno žegnano, vtikajo za trame v hlevih, da živini 
kuga ne škoduje. 
ig^ol8?>iB8 :v'*i«n«H i^li 0 dresenu. '^"^ tt«i"«T" 
'^f- o dresenu (Flöhkraut) pripovedajo Slovenci, da kdor na bin-^ 
kostno nedeljo tri lističe te zeli na tešče poje, ne škoduje mu škorpi­
jonov griz, , . , 
h»liüW ,nßJod .— ^JliW :Mì)> ,fH«To> HiT#iiaif 
X dO 
-dl Pregovori in besedila na Štajarskeni. '^"^ 
~X' (Zapisal J. Gomilšak.) ' ' 
Imam penez, kakor žaba perja. — Bojim se te kakor vrabelj 
nastave. — To si je pri svojem kruhu zmislil. — Cmiži se, kakor 
kisla Minka. — Drži se, kakor svete Lucije dedek. — Obira se po 
vseh kotih (ničesa se ne poprime). — Je legoden (schlimm) kakor 
divja stvar. — Trepeče kakor šiba na vodi. — Sladi se krog njega, 
kakor mačka krog sira (sala). ~ Je cusrav fraztrgan) ko bi se z 
vetrom tepel. — Je kuštrav, kakor jašjev (jelšin) germ. — Obnaša 
se, ko bi v staro leso ručil. — Žaba v mlaki, ptica v zraki. —• Sit 
kakor boben. — Reži se, kakor budalo iz brezja. — Srce mu treska, 
kakor pijancu hišne vrata. — Je mlada, kakor plava sliva. — Je še-
mast, ko bi ga kršeli pikali. — Tako sem jezen, da bi devet gib debelo 
gibanico prejedel. — Se suhe žganice napiti (übel ankommen). — 
Glad pasti, in zobe v steno tiščati (Hunger leiden). — Je zamerljiv, 
kakor breja mačka, — Obnaša se, ko bi godle sit bil. — Se k deli 
drži, kakor mačka k žgeči kaši, — kakor žaba k orehi. — Je pre-
teknjen ko lovski pes. — To je kislo kakor cvič.