JOaafar. Enkrat zajde nemšk ,,vandrovc" v to kekljavsko stran. Ko se niii sienjska oesta razgubi v vcč kolovozov in steza čez dolgo in široko ravan. rcvcž ne ve po kteii naprej. Kar zagleda od delcč žensko v zelnikii, ki je tam piipognjcno delala in bila po naključbi kckljavka. Začne jo tedaj na ves glas kričaje vprašati: Is dos der rccbte Weg nacb Klanfui-t? (Jc li to ta prava pot v Celovce?) — Krajnska kmetica se vc da Nemca ni razumela — še toliko ne, da le nemško govori; mislila jc le, dc zavolj oddaljenosti prav ne razloči njcgovili bescd. Tedaj na ponavljevano prašanje ,,vandrovca" (udi ona odgovaija lc vprašaje, pa kekljaje: Kaj? — Kako? — Kaj prajš? — Te na zastopm, belj zavekaj, belj! — Vaudrovc pa ravno tako nje ni nio razumel, kakor ona ne njega, in se jezi in ,,flubta" ob tla cepetaje, da nc more zvediti, po kteri poti bi šel naprej. Na zadnje le gre ix kolovoza nekaj korakov bliži proti ženski. in še enkiat popiaša kričaje na vso pritciganico: Is dos dei1 reclite Weg nach Klanfort? Zdaj še lc ga jc žena razumela — po svojih mislih. in mu odkeklja v odgovor: Nak. p r nas nimama ncč ne za — klanfat. Abeeedar.