Izhaja
vsak petek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankujejo In pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica SL 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani Usta napišejo, druga stran naj bo prazna.
Rokopisi se ne vračajo.
Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
Glasilo koroških Slooonceo
Velja
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvn lista v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Za Inserate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste vsakokrat
Leto XXXII.	Celovec, 24. velikega travna 1913.
St. 21.
Zapeljivci.
Dalje časa se že lahko opazuje, da nemška društva delujejo z neko novo vnerno in z velikimi sredstvi. Dohodki nemškega Schulvereina od leta do leta rastejo, Stid-marka ustanavlja podružnico za podružnico, ustanavljajo delavska, mladinska in vsa mogoča druga društva. Zaslomba tega gibanja so c. kr. in drugi uradniki, nemško-narqdni učitelji in nemškonarodne učiteljice, nemškonarodni poslanci in časniki.
Le-te nemškonarodne organizacije se zdaj hočejo v prvi vrsti polastiti mladine in že dajejo izobraziti posebne mladinske voditelje. To izobrazbo jim oskrbuje takozvani »Neudeutsche Kultu r b u n d«, novonemška kulturna zveza. Delovanje tega društva se je pričelo širiti
1.	1911. Nemci so uvideli, da s svojimi pijanci in pijančevanjem ne dosežejo ničesar in začeli so mladino navduševati za abstinenco. Tako si hoče ta zveza pridobiti boljših sotrudnikov: mladenič, ki more biti abstinent, je brez dvojbe boljši kakor drugi, ki te volje nima, in tak mladenič bo v vsakem društvu več deloval.
Tem ljudem se bo gotovo govorilo, ne več o veri, marveč le šg o kulturi: o volji do kulture (Kulturwille), o kulturni vesti (Kulturgewissen), o napredku in navdušenju za kulturo. Stare vere se ne pozna več, govori se le še o veri lastnega plemena (Rassenreligion in o nemški veri (Deutsche Religion), katera pa seve ni Kristusova vera. Ta vera, tega niti sami ne prikrivajo, je novonemško paganstvo. Salmi pravijo, da resnice ne iščejo ne na Sinaju (v sv. pismu), ne ob Gangu (pri budistih), ne v Valhali (staronemški mitologiji).
Ta kulturna zveza izdaja časopis »Neues Leben« — »Novo življenje«, ki na najsuro-vejši in najpodlejši način napada krščanstvo in sploh vsako vero v Boga!
V Reichenbergu so imeli ti ljudje svojo »pobožnost«, pri kateri je govoril neki Rdss-ler: »Bog je pesnitev-izmišljotina, hrepene-
nje po odrešenju je nezmiselno, jneumrjoč-nost domišljija.« Ti ljudje postopajo posebno tudi proti krščanskemu zakonu, češ, da ni naravno, ako ima mož le eno ženo. Krepkim moškim naj bo dovoljeno imeti več žen (kakor pri Turkih), zato naj se pa slabotnim prepove ženitev. Sklicujejo se pri tem na indskega malika Višnu, o katerem pravijo budisti, da je imel 16.000 žena in s temi 180.000 otrok. Si’am nas je, take stvari pisati, vendar moramo bralce opozarjati na brezmejno podlost, v katero se podira brezverska nemška kultura, ki je mi Slovenci ne maramo med seboj in s katero naj gredo kamor jim drago. Mi moramo za<četi proti njim vse drugače. Da, ta nemška kultura je podlejša kakor turška: Turek ima morebiti, če jih more rediti, več žeRa, ali s temi je zvezan in čuva skrbno rodbinsko življenje, Nemci pa niti s poligamijo (mnogoženstvom) niso zadovoljni, marveč zagovarjajo nove vrste zakon:	»Mittgartehe«,
ženska je pri možu le, dokler ne dobi otro-ka, potem pa naj gre svoja pota. Take provizorične zakone hočejo imeti, za koga neki misliš? Za študente, mladeniče sploh! Stroške pa, pravijo, naj nosijo starši, in za otroke, ki se porode, naj skrbe starši. Zakaj pa ne »Kulturbund«?
Na podlagi takih naukov vzgaja »Kulturbund« mladinske voditelje! Ta bo pa lepa, še lepša kakor pa svoj čas ljuba socialna demokracija. V tem tiru teko vsa brezverska nemška društva: Sudmark, Schul-verein i. dr. Ne moremo razumeti, kako da se nemške žene same ne upro proti takim za žensko tako neskončno poniževalnim krivim naukom! Konstatirati je tudi treba, da je dandanes vsa srednješolska mladina, vsaj v Celovcu, že pridobljena za taka društva, oblasti ne store proti temu več ničesar, mladina dela kar hoče, vsa šolska disciplina je kar nehala. Iz teh šol pa prihajajo k nam potem uradniki in učitelji, ako ne poskrbimo, da Nemcev med nas ne bo več. Torej odločni boj zoper vsa brezverska nemška društva! Kažimo ljudem »slavno«
nemško kulturo, da jih odvrnemo kolikor mogoče od jiove kuge, ki se je Nemcem porodila iz luteranstva. Žalibog, da Nemci te nevarnosti v svoji narodni zaslepljenosti ne vidijo in da puste ta strup širiti se med svojimi vrstami.
Prestolonaslednik Franc Ferdinand.
Pod tem naslovom je objavil štajerski »Slovenski Gospodar« v zadnji številki naslednji članek, ki ga podajemo v celoti, in sicer iz več razlogov: Članek je brez dvoma spisan po informacijah gospoda poslanca dr. Korošca ter ima tudi zadnji »Domoljub« podoben uvodnik, najbrž tudi po informacijah dr. Kreka. Kakor v »Domoljubovem« tako tudi v članku »Slovenskega Gospodarja« se sodba glede balkanske politike našega zunanjega ministrstva do pičice vjema s sodbo, izrečeno, opetovano v našem listu. Tudi drugi slovenski listi so enako obsodili Berchtoldovo politiko. Mišljenje — lahko rečemo — celega slovenskega naroda z ozirom na dogodke na Balkanu je torej popolnoma soglašalo s sodbo — prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda. To si naj zapišejo za uho razni nasprotniki Slovencev, ki so lagali in razglašali patriotične Slovence za veleizdajalce, ker nismo hvalili kozlov, ki so jih streljali gospodje diplomati. Članek v »S. G.« se glasi:
Naš zunanji minister grof Berchtold namerava odstopiti. Njegova politika zadnjih dni, ko bi bili skoraj prišli do vojske s Črno goro, ni ugajala na najvišjih mestih. V dunajskih in berolinskih nemških časnikih smo čitali, da je prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand odločno obsojal Berchtoldovo politiko, ki bi nas bila skoro spravila v krvavo vojsko s Črnogoro in nas na ta način za desetletja in desetletja oso-vražila pri balkanskih Jugoslovanih.
Možje, ki poznajo vse tajne niti naše zunanje politike, pravijo, da je sploh vsa ona
Podlistek.
Nesrečni Šime.
(Resnična zgodba iz vasi. — Spisal Iv. M.)
»Jezes, Marija, pomagaj! To je grozno, taka nesi’eča!«
»Bog ga je kaznoval, ker je bil proklet-nik in s peklenščkom v zvezi!«
»In Klančnika je gotovo on zabodel!«
»Bog se ga usmili, siromaka!«
»Prav mu bodi!«
Tako je vpilo vsevprek po Zalesju tistega jutra, ko je povozilo Kočirjevega Šimeta. Raztrgal ga je brzovlak. Kilometer na dolgo je bil oškropljen s krvjo železnični tir, in ko se je vlak ustavil na prvi postaji, so izvlekli iz kolesja cele kose človeškega mesa . . .
Mlad je še bil Šime, komaj je vstopil v devetnajsto leto, ko je kruta usoda utrgala nit bednemu njegovemu življenju. Zato naj cenjeni čitatelji izvedo zgodovino tega mladega umobolnega siromaka.
W
V prijaznem Zalesju je stala Kočirjeva koča, stara, pol podrta bajta in za bajto majhen lesen hlev. To je bil dom in zavetje šesterim ljudem, Kmet. pravzaprav eozdni
losač K e čir s svojo drugo ženo France. !\
va mu je umrla pred leti in mu zapustila tri sinove, četrti sin pa je bil od sedanje, ki pa je bila starejšim otrokom le sovražna mačeha. Najstarejši sin Martin je bil v Ameriki; Janez je tesal trame v koroških gozdovih, Šime in mlajši Jakec sta pa bila še doma. Pa tudi Jakcu je oče že večkrat obljubil, da ga bo dal v svet, ko doraste, da bo kaj prislužil; na Koroško ga bo dal ali pa bo šel v Ameriko za Martinom.
Le s Šimetom ni imel mnogo upanja nikdar. »Ti nisi za nikamor, Šime,« tako ga je tolažil včasih. »Če hoče iti kdo v svet in si kaj prislužiti, mora imeti pogum v sebi in pamet v glavi. Ti pa tega nimaš in si revež in revež ostaneš! Čredo boš pasel in se ubijal za njo po robarjih in skalovju.«
In v istini je bil Šime siromak, bolnega razuma, revnega duha. Nesrečna usoda mu je bila pisana že od rojstva: celo njegovo življenje bo borno, bridki mu bodo dnévi, nesrečna njegova leta. S trnjem mu bp posuta pot življenja, trpljenje in nesreča ga bosta spremi j evala, preziranje in sovraštvo mu bo plačilo. Grenak in trd bo njegov kruh. Po trnju in trdem kamenju se bo plazil do mraka in ko bo nastopila noč, ne bo našel mesta, kamor bi položil trudno glavo, ne bo našel človeka, ki bi mu privoščil prijazno besedo in ga vprašal, če je lačen. Ljubezni ne bo poznal nikdar, nikdo .<?a ne hn ljubil in on ne bo ljubil nikogar. Zavist in
zaničevanje ga bo spremljalo skozi bridko življenje, a kdo ve, kakšna mu je pisana smrt ?
Tako je bila pisana usoda, tako so prerokovale rojenice, ko je bil porojen Šime. Žalostna ga je bila mati, ki mu je kma^u umrla, žalosten boter in babica, ki mu je brala že iz čudno zmešanih oči in debele butaste glavice, da ga usoda s pametjo in umom ne bo obdarila.
Šesto leto je dopolnil, ko je moral v šolo. Ah, pa njegova glava ni bila ustvarjena za uk, nedostopna za pisanje ali računstvo, ni mu hotelo v glavo branje ali slov- ' niča. Sovražil ga je učitelj, zapiral ga ob vsaki priliki; zaničevali so ga njegovi mladi tovariši in ga zasmehovali, da je bebec in da bebec ostane. Celo napadli so ga na cesti in pobili s kamenjem na tla. V šoli so se potem izgovarjali, da so se le branili, ker jih je napadel Šime. Zaprl ga je učitelj in mesto da bi prisostvoval pouku, ga je napodil v drvarnico, kjer je moral cepiti drva.
V šestih letih si je pridobil Šime toliko, da je znal ob izstopu iz šole le s težavo načečkati svoje ime, kar pa je pozneje seveda zopet pozabil.
Prvega svetega obhajila ni opravil Šime nikdar.
Prijatne zunanjosti Šime ni. bil: čoka-
slega velesa, krivih nog, debelo vogla te gla-
dejanja, iz katerih je odsevala naklonjenost do balkanskih zaveznikov, pripisovati na račun našega prestolonaslednika. Zli duhovi, kateri so od vsega početka hujskali na vojsko proti Črnigori, so baje nekateri nemški in madžarski uradniki našega zunanjega ministrstva, ki so pritiskali na Berch-tolda, da je včasi zavozil precej hudo proti slovanskim državam na jugu. V srcu je grof Berchtold tudi Slovan, kajti na Moravskem, kjer ima svoja posestva, je vpisan v češki volilni kataster in voli s katoliško - narodno stranko. Razen nekaterih, Slovanom sovražnih nemških in madžarskih uradnikov zunanjega ministrstva nosijo krivdo, da smo parkrat prišli prav blizu vojske, tudi zastopniki naše države pri balkanskih zaveznikih. Razen poslanika na Črnigori so baje sami za to službo nezmožni ljudje. Naš zastopnik v Sofiji je izvedel za vojsko šele, ko je že izbruhnila. Bulgarski vojaki so že korakali proti Turkom, a naš zastopnik na Bulgarskem je brzojavil na Dunaj, da je v Bulgariji še mir. Zastopnik naše države v Belgradu je Mažar, ki do sedaj ni smatral za vredno, da bi se naučil jezika srbskega naroda, pri katerem nas zastopa. Zato tudi malo izve, ali pa kar izve, je nezanesljivo. To se je pokazalo pri njegovih poročilih o konzulu Prohaski. Ravnanje Srbov s konzulom Prochasko je risal tako, da bi bila res vojska potrebna. Toda izkazalo se je, da so mu njegovi zaupniki dajali kriva poročila, in cela naša zunanja politika je bila osme-šena. Sedaj je belgrajsko poslaništvo postalo previdnejše, z njim tudi uradništvo zunanjega ministrstva in kaj je posledica? Mi dobivamo v Srbiji polagoma prijateljev. Ko so hoteli nekateri srbski trgovci pred kratkim upeljati bojkot avstrijskega blaga, so vstali treznejši srbski trgovci ter od tega odločno odsvetovali. Pred pol letom bi bilo kaj takega na Srbskem še nemogoče.
Naša zunanja politika mora dobiti za prihodnje čase drugo smer. To potrebo so pokazali dogodki ob sedanji vojni na Balkanu. Trenotno smo zvezani z Nemčijo in Italijo. Nobena nam ni bila zanesljiva prijateljica. Nemčija nas je sicer hujskala na takozvani odločen nastop proti balkanskim Slovanom, toda kakor hitro bi bilo moralo priti do vojske, je odrekla svojo pomoč in odsvetovala. S to politiko je dosegla, da so nas in naše blago začeli na Balkanu mrzeti, a uvoz nemškega blaga je rastel z vsakim dnevom. Italija pa je itak čakala samo tre-notka, da se mi zapletemo kje v vojsko. Potem bi sama vzela to, po čemer že dolgo hrepeni, Albanijo, in ako bi se nam slabo godilo, tudi naše italijanske dežele. V nesreči se spozna prijatelja in mi smo spoznali, da Nemčija in Italija nista naši prijateljici.
Bodoča naša zunanja politika se bo morala naslanjati na jug in na vzhod, na balkansko zvezo in na Rusijo. Zato pa je treba, da z jugoslovanskimi državami ne pri-
demo sedaj predaleč vsaksebi in da se jim kar najhitreje pidbližamo kot odkritosrčni prijatelji. V tem smislu je vplival ves zadnji čas že naš prestolonaslednik Franc Ferdinand ter si za ohranitev miru dobil neven-Ijivih zaslug. Njemu in cesarju, ki je sploh znan kot velik zaščitnik in prijatelj miru, se imamo zahvaliti, da naša država ni prišla v tir, v katerem bi jo radi videli vsi nepri-jatelji avstrijskih in izvenavstrijskih Jugoslovanov.
Dogodki na Balkanu.
Malisori okoli Skadra.
Predilo je odšla mednarodna armada, da prevzame od Črnogorcev Skader, so Malisori res skušali udreti v Skader. Po kratkem boju so jih Črnogorci zapodili. Povelj-ništvo mednarodnih čet je dovolilo Maliso-rom, da smejo priti v Skader po^ odhodu zadnjih črnogorskih čet. toda brez orožja. Malisori so katoliški albanski rod.
Prebivalstvo nove Črnegore.
»Tribuna« poroča iz Kotora: Po vesteh iz Črnegore računajo število prebivalstva v ozemlju,, ki je je država pridobila, na približno 200.000 oseb. Prebivalstvo Črnegore bo torej po sklenjenem miru skoraj podvojeno. Izgube Črnegore v vojni cenijo na okroglo 2000 mož.
Enver beg — ranjen,
V Carigradu vre med vojaki, odkar je mladoturek Enver beg ustrelil Nazim pašo. Le s silo duši mladoturška vlada upor med častniki, ki so pristaši umorjenega Nazim paše. Mladoturška vlada si pomaga s tem, da vojakov ne pušča v Carigrad in sumljive oficirje pošilja iz Carigrada pred Čataldžo, kjer nimajo ničesar več iskati, ker vlada med Bolgarijo in Turčijo dejanski mir. — Pred kratkim je bil Enver beg obstreljen, ko je jahal pri Čataldži ob vrstah turške armade in navduševal za mladoturško vlado. Padel je s konja in so ga spravili na varno.
Essad paša umorjen?
Tržaški Albanci so dobili obvestilo, da je bil baje v Tirani Essad paša umorjen. Iz nekega drugega vira se pa poroča, da je Essad paša obolel v Tirani. Nekaj bo torej že na zadevi.
Bolgarsko - srbsko - grški spor.
Spor med Bolgari in Srbi ter Bolgari in Grki zaradi razdelitve osvojenega turškega ozemlja v Makedoniji se še ni poravnal. Grki in Srbi se skušajo zvezati zoper Bolgare, da hi na ta način Bolgare omehčali. Neki angleški list je že poročal, da je med Srbijo in Grčijo že sklenjena zveza zoper Bolgarijo, kar je pa srbska vlada oficielno zanikala. Bolgarska vlada je že naznanila
ruski vladi, da sprejme odločitev Rusije glede razdelitve Makedonije, srbska vlada pa stoji še vedno na stališču, da je treba srbsko-bolgarsko pogodbo iznova pregledati in popraviti na podlagi uspehov v vojski v Makedoniji. Razmerje med zavezniki je je torej precej napeto, ni pa ravno tako [nevarno, da bi se vnela med njimi vojska. Pravijo, da mirovno pogodbo med Turčijo in balkansko zvezo proti volji Bolgarov zavlačujejo Srbi in Grki, da bi bolgarska armada pred Čataldžo ne postala prosta. Ta vest je zelo verjetna. Upati je pa, da ne pride do krvoprelitja.
Politične ?esti.
Grof Stiirgkh o zunanjem položaju. — Dr.
Koroščeva izjava.
Ministrski predsednik grof Stiirgkh se je malo obotavljal, poročati zbornici o- zunanjem položaju. Minoli torek je vendar poročal o stališču politike avstro-ogrske monarhije za časa balkanske vojske. Povedal ni nič novega. V govoru je omenil tudi sporov na Češkem in v Galiciji. Za Sturgkhom je govoril dr. Korošec, ki je ostro grajal, da se Stiirgkh niti z besedico ni dotaknil najvažnejšega vprašanja, jugoslovanskega, Jugoslovani, je povdarjal, ne vidimo svoje bodočnosti izven mej naše države, toda v mejah države zahtevamo iste pravice, kakor jih imajo drugi narodi, in možnost, da kulturno in gospodarsko napredujemo. Hrvate se naj priklopi tostranski, avstrijski državni polovici. Slovenci od strank in vlade nimamo ničesar pričakovati, tudi od /nemške krščanskosocialne ne, ki je na Dunaju razobesila črno-rdeče-zlato (prusko) zastavo; naše zadnje upanje je ostala edinole dinastija! Za dr. Korošcem je govoril proti zahtevam in pravicam Jugoslovanov poslanec dr. Grofi.
Za narodno ravnopravnost.
Med Nemci se nahaja tupatam še kak tako pameten mož, ki spoznava, da je bodočnost Avstrije odvisna od tega, če dobijo Slovani v Avstriji v postavah zajamčene pravice. V »Reichsposti« se poteguje neki zgodovinar in patriot za to, da se naj v naši državi razmere korenito izpremenijo: Pravica zahteva, da se da vsem narodom možnost, da se prosto razvijajo. Liberalci (nemški), pravi, se s tem ne bodo sprijaznili, pa treba je to izvesti tudi proti njihovi volji. Le. taka prenovljena Avstrija bo kos svoji veliki nalogi, ki jo čaka z ozirom na nove razmere na Balkanu. — To je isto, kar smo trdili mi. Toda ni veliko upanja, da bi ta misel prodrla pri Nemcih; ko bi še živel dr. Lueger, morda, tako pa težko. V tem nas potrjuje pripomba »Reichposti-nega« uredništva, da se v posameznostih ne strinja z izvajanji nemškega patriota.
ve, velikih nemarno zmršanih las. Izpod nizkega čela je gledalo dvoje sivih topih oči grdo in sovražno vsakoga, kdor je prišel predenj ali ga nagovoril. Iz kratkih, raztrganih in zakrpanih hlač so mu molele umazane, opraskane noge; bil je vedno bos. Obraza je bil temnorjavega in zamazanega, ker umival se je le poredkoma. Sicer pa je bil fant zdrav in krepak kot grča. Ni mu škodovalo, ako je capljal v mrzli zimi bos in gologlav po ledenem snegu, ni mu škodovalo poleti grižasto, nezrelo sadje, ki ga je natrgal na tujih vrtovih, kadar je bil lačen.
Lačen pa je bil Šime mnogokrat. V poletnem času je šla Kočirka k sosedom na dnino, svojega Jakca je vzela seboj, Kočir je tesal trame v gozdu, Ši/jie je bil pa prepuščen doma samemu sebi. Lačen je bil, a prositi ni maral nikdar; raje je stikal po omarah in kradel, kot pa da bi prosil. Bal se je mačehe, ki ga je črtila in zaničevala, bal se je očeta, ki ga je pretepaval, preklinjal in ga udaril s pestjo v obraz, mesto da hi mu privoščil prijazne besede. »Norec«, »bebec«, »trapasti Šimel« itd., so bili pa priimki, ki mu jih je podtikal njegov mlajši polbratec Jakec.
Čredo je pasel v vasi stari Jozel in temu je Kočir ponudil šimeta, da mu bo poganjal krave. Sprejel ga je Jozel za poganjača. ker on je bil že star in ni bil več v stanu obvla-
dati obširne črede. Obljubil je Šimetu devet goldinarjev do svetega Martina, če bo priden.
Priden pa je bil Šime pri čredi. Nikdar ni ugovarjal svojemu gospodarju Jozelnu, ko mu je kazal, da je »sivka« skočila čez plot v ogrado, ali je »čada« zašla v sladko deteljo. Skakal je Šime čez plotove in zasede, letal za živino po brinju in skalovju, ne zmeneč se mnogo za to, če se mu je v nogo zapičil dolg trn ali se je zvijal v svitku poleg plota stropen pisan gad. Ubogal je Šime kar se mu je velelo in molčal, vedno molčal. On ni bil vesel, kot so veseli pastirji na planinah, ni vriskal, da bi se razlegalo iz hriba na hrib, in pel kot pojejo drugi pastirji, ni se smejal in pogovarjal z živino — Šime je bil žalosten in zamišljen.
»Čemu se vedno čmeriš, Šime, in molčiš, kot bi ti pojedle kokoši kruh?« ga je večkrat povpraševal črednik Jozel. »Zakaj ne vriskaš in se ne smeješ? Vesel bodi, Šime, vesel, saj si vendar mlad! Še jaz starec zakrožim kterikrat kako veselo. Šment te je dal, saj ne premišljuješ menda še sodnega dneva!«
Šime je ob takih prilikah pogledal po živini in se vlegel za grm, kot bi ga bilo sram črednikovih besed. Polegal je za grmovjem, trgal mlado travo ali kopal z rokami zemljo in se zdajpazdaj potuhnjeno ozrl izpod čela.
Godilo pa se je Šimetu v črednikovi službi mnogo bolje kot poprej doma, ker vsaj stradal ni več. Na hrani sta bila »po številkah«, to je v vsaki hiši toliko dni, kolikor glav živine je bilo v čredi od dotične hiše. Povsod so jima skrbno stregli. V hiši pri mizi pa ni hotel jesti Šime nikdar in nikjer, ker se je bal ljudi. V vežo so mu morali dajati in tam je pojedel kar je dobil, kruh spravil v nedrij e in izginil iz veže. Skidl se je za kak plot in čakal črednika, da je zopet zatrobil. Zvečer po večerji pa se je splazil domov na hlev in zaspal, dokler ga ni zjutraj vzdramil črednikov rog. Tako mu je potekal dan za dnem. Govoril ni z nikomer. Bal se je ljudi, bal njihovih pogledov in veselih obrazov. Če ga je kdo nagovoril ali kaj vprašal, ga je Šime odurno in potuhnjeno pogledal izpod čela, povesil pogled zopet v tla, nekaj zamrmral in zbežal proč. Včasih se je pa vendar komu zarežal naravnost v obraz ter se pri tem zvijal, kot bi ga ščipale gliste v trebuhu.
Čuden je bil v svojih navadah in odno-šajih Kočirjev Šime. Jezen in hud pa je tudi postal kterikrat. In uboga živina takrat! Pretepaval je uboge kravice, da so se jirn delale krvavordeče klobase po životu. Io ravno to je bilo vzrok, da je Šime izgubil službo poganjača. Po treh letih so ga vaščani odstavili, ker so se bali, da jim pobije živino.
Avstrija anektirala turški otok.
Ob avstro-ogrski-srbski-rumunski meji leži v Donavi mal otok Ada-Kale, na katerega so Srbi za časa balkanske vojske pozabili. Otok Ada-Kale meri dva kvadratna kilometra in šteje 3000 prebivalcev, ki so vsi turške vere. Ogrska vlada je sedaj ta otok anektirala Ogrski in naznanila to turškemu guvernerju (upravitelju) na otoku. Ta je rekel, da tega ne pripozna in se je obrnil na turškega poslanika na Dunaju. Turška vlada je nato ukazala guvernerju, da proti aneksiji otoka protestira. Ogrska vlada se za turški protest ne bo veliko zmenila in je zadovoljna, da je otok anektirala še prej, predno je Turčija sklenila s Srbijo mir, ker se bo mirovna pogodba Turčije z balkansko zvezo glasila, da odstopi zaveznikom vse ozemlje vzhodno od črte Enos-Midia razun Albanije. Torej bi bil otoček Ada-Kale pripadal pozneje Srbiji. V vojnem oziru je otok menda precej važen, sicer ž njim ne pridobimo mnogo.
Za Albanije . . .
Naši državniki so od nekdaj lepo skrbeli za Albance in doli v Albaniji pripravljali pot za — Lahe. Milijone in milijoj.e so zabili v Albanijo, želi pa od te setve Avstrijci nikdar ne bomo, če ne vzame v roke zunanjega ministrstva kak pristen Jugoslovan. Proračunski odsek državnega zbora je imel 15. t. m. zopet svojo prvo sejo, v kateri je preiskoval državne izdatke za leto 1911. Pri tem je poročevalec razkril, da plačuje naša država za albanske fante na Dunaju približno 100.000 K na leto. Albanskih učencev je 40 in za vsakega plačuje država po 200 K na mesec. Kljub velikim žrtvam za Albanijo naša država ne bo žela mnogo hvaležnosti. Res je, da Avstriji zaupajo — več ali manj — katoliški Albanci, ki so si želeli in prosili, da jih reši izpod turškega jarma Avstrija še predno .se je komu sanjalo, da bodo to> izvršili Črnogorci, Srbi, Grki in Bolgari. Toda Albanci mohamedanske vere, in teh je pretežna večina, ne mislijo vsi tako. Pri njih ima več veljave — Italija. Zakaj? Poročevalec tržaškega laškega dnevnika »Piccolo« v Valoni se je raz-govarjal z odličnim albanskim vodjem Dža-mil bejem. Ta je rekel, da je želja Albancev, da bi prišla v Albanijo edino-le — italijanska ekspedicija če bi se izkazala za potrebno.
»Pa avstrijska?« je vprašal »Piccolov« poročevalec.
»Prepričani smo,« je odgovoril Džamil bej, »da ima Avstrija nasproti nam najbolje namene, toda ne moremo pozabiti, da jnam je treba utrditi našo narodnost in da Avstrija splošno kaže, da nima nobenega spoštovanja do narodnostnega načela niti v mejah svoje lastne države.«
Na vprašanje, ali postane Skader glav-
Ostal je sedaj Šime zopet doma in se potikal okrog hiše. Denar, kolikor ga je prislužil v treh letih pastirovanja, je izročil očetu.
Ponujal ga je Kočir sosedom za hlapca, kajti bil je Šime sedaj že dovolj krepak in poraben za težja dela. Mlad je bil, a močan kot hrust; imel je v sebi neko izredno moč. Ljudje ga pa niso marali; bali so se, da jim kaj ne napravi, ker ni pri pameti ali da jim ne pretepa živine. Pri enem gospodarju je služil par mesecev, a ker je zmanjkalo par-krat nekaj jedil iz omare, ga je spodil. Tako je imel Šime na sebi madeže, radi katerih so se ga ljudje še bolj izogibali. Le v košnji so ljudje radi klicali Šimeta na pomoč. »Šime, pridi zvečer tlačit seno,« mu je rekel ta ali oni, »dobil boš belega kruha«. In Šime je prišel na večer in tlačil seno v temnem podstrešju dolgo v noč, da je bil ves moker od potu in vročine. Ko je bilo seno v kraju, je dobil za plačilo kos kruha ali pa maslen štrukelj, spravil ga je za srajco in se splazil domov na svisli.
Med fante svoje vrste Šime ni zahajal in ga tudi niso marali. Bali so se ga radi njegove silne moči, da bi jim ne prizadejal zlega. Kdor se je izogibal Šimeta, se je tudi Šime izogibal njega in bil krotek in pohleven. Ge pa ga je kdo nagovarjal, dražil ali zmerjal, tedaj je tudi Šime kazal ostre zobe; pobral je težak kamen in mu ga zalučil v glavo.	(Dalje prih.)
no mesto Albanije, je odgovoril Džamil bej sledeče:
»Za sedaj ne, že zato ne, da ne bi hudo užalili Črnegore, s katero želimo živeti v najboljših odnošajih. V svojem kavalirskem mišljenju, ki ga bodete umeli, gojimo živo in globoko občudovanje za malo državo, ki se je borila s tako velikim junaštvom in takim samozatajevanjem!«
Čudno! Čudno! Torej je tudi že Albancem znan morda »koroški vilajet«, ki je obstajal že dolgo, pa ga je svetu odkril šele naš vrli poslanec Grafenauer. Morda pa so spoznali ta vilajet albanski učiteljiščniki, ki so študirali svoj čas na avstrijske stroške v Celovcu? Če so pravili doma svobodoljubnim rojakom, kako se godi koroškim Slovencem, potem seveda verjamemo, da se Albancem ne cedijo sline po novem vilajetu, ko so se prvega komaj otresli! Tudi Albanec ljubi svoj jezik, svobodo in hoče biti na svoji zemlji svoj gospod!
Tako se maščuje avstrijski vladni sistem celo v Albaniji, v divji Albaniji. Pravijo, da so Albanci divji, nekulturen narod. In vendar imajo ti »divjaki« do drugih narodnosti več spoštovanja, kakor naši »kulturni« Nemci. V Beljaku n. pr. izmed vseh patrov frančiškanov ne zna noben slovenski razven pristnega Albanca patra Asciku. Rojen v divjih albanskih gorah je spoznal potrebo slovenščine za dušno pastirstvo v Beljaku in se je je naučil. S slovenščino je pa vzljubil naše še dobro slovensko ljudstvo, v kolikor ga že ni pokvarila »nemška kultura«.
Zatiranje Slovencev v naši Avstriji ni prineslo nobenega blagoslova. Ko je mednarodna armada po odhodu Črnogorcev iz Skadra zasedla to mesto, je bil našim vojakom od angleškega poveljnika odkazan mohamedanski zunanji del mesta, kjer razsajajo koze. Tako albanski katoličani ne vidijo avstrijskih vojakov, katere so pričakovali, ampak — laške Žolnirje.
Naša država je poslala v Skader veliko zalogo živil, da se sestradano! albansko ljudstvo nasiti, toda naša živila so odkazali italijanski šoli. Tam delijo lačnemu ljudstvu avstrijska živila laški vojaki. S solzami v očeh je klicala tisočera množica nasičenih Albancev: »Bog blagoslovi Italijo!« Prebivalstvo je razočarano, da ni Avstrijcev, da ni avstrijske pomoči, ko je vendar prej pričakovalo, da pridejo samo avstrijski vojaki v Skader. Katoliški Albanci so hoteli pozdraviti med{narodno armado, predvsem avstrijski oddelek, pa jim ni bilo dovoljeno. Črnogorski poveljnik Bečir je grozil, da bo s topovi streljal na slavnostni sprevod, če se približa mestu, da proslavi odhod Črnogorcev in dohod mednarodne armade. Francozi, Angleži in Lahi so z ozi-rom na Črnogorce slovesen sprejem v Ska-dru prepovedali. Pri vkorakanju se je opazilo le bolj druge, naše vojake le malo. To so tako uredili Črnogorci in se takoj maščevali nad našo politiko. Italijani se obnašajo zelo hladno. Oj ti naši diplomati!
Dne 17. t. m. je zapustil Skader črnogorski poveljnik general Bečir z generaloma Vučinič in Lipovac ter 500 črnogorskimi vojaki in se je dal prepeljati čez jezero v Virpazar. Ko je ladja odrinila od brega, je general Bečir zaklical:	»Prišli bomo
zopet! Kri naših bratov ne bo nehala vpiti k nam!
Dnevne novice m dopisi.
Zabavni večer celovškega Orla. Odsek slov. kršč.-soc. delavskega društva Orel priredi v nedeljo, 25. majnika, v veliki dvorani hotela Trabesinger v Celovcu zabavni večer s sporedom: 1. Pozdrav. 2. Telovadba: proste vaje z godbo, vaje na orodju. 3. Veseloigra v dveh dejanjih: »Dr. Vseznal in Stipko Tiček«. Vmes svira tamburaško društvo »Bisernica«. Vstopnina 40 h. Začetek točno ob 8. uri zvečer. Pričakovati je, da se bodo slovenski Celovčani in okoličani v obilnem številu odzvali vabilu idealne mladine.
Odpuščanje rezervistov. Oficielno razglašajo: 17. t. m. so dobila vsa zborna po-veljništva od 1. do 14., naredbo, po kateri se' imajo odpustiti vsi rezervisti letnikov 1909 in 1908. Od zadnjega letnika so zdaj rezervisti samo pri kavaleriji. Ta odpust obsega okrog 35.000 mož. Nadalje bodo delo-
ma odpuščeni nadomestni rezervisti letnikov 1910 in 1911, vsega skupaj približno 15 tisoč mož, tako da obsega ves odpust rezervistov in nadomestnih rezervistov okrog 50 tisoč mož. Iz Bosne, Hercegovine in Dalmacije ne bo začasno nobenih odpustov. — Od ogrskega domobranstva bo 15 tisoč rezervistov in nadomestnih rezervistov, ki so bili poklicani v izpopolnitev mirovnega stanja, odpuščenih. Z rezervisti stalne vojske vred bo odpuščenih okrog 50.000 mož.
Lov krajevnih občin Jesenice, Kropa, Lesce, Leše, Ljubno, Mošnje, Ovšiše, Radovljica, Bled, Begunje, Predtrg in Bela peč se bo v zgoraj označeni vrsti na javni dražbi v uradnih prostorih c. kr. okrajnega glavarstva v Radovljici oddajal v petletni zakup za čas od srede leta 1913 do 1918, dne 2. junija t. 1. ob devetih dopoldne. — Zakupni in dražbeni pogoji se prav tam lahko vsak dan v uradnih urah pregledavajo.
Ponesrečil se je na postaji v Krivi Vrbi sprevodnik Friderik Puchmeister iz Maribora. Padel je z železniškega voza in si zlomil nogo.
Krvaški orožniki za Skader. Ogrski domobranski minister je izdal okrožnico, da naj se javi do 150 orožnikov, ki so zmožni hrvaškega jezika in bi bili pripravljeni iti služit v Skader. Ako se toliko orožnikov ne oglasi prostovoljno, bodo ostali s silo de-kretirani.
Navihan vojaški begun. Pri Celovcu so našli ob Glini vojaško uniformo, ki jo je pustil tam huzarski begun iz Jezernice. Hu-zar je hotel vzbuditi sum, da je skočil v vodo. Medtem so ga pa že prijeli v Grebinju.
Samomor. V Malniči na Zgor. Koroškem se je z lovsko puško ustrelil posestnik Matija Keuschnig.
Nezgoda. V Brežah je padel s stolpa razvaline Petersberg trgovec Hubert Hauser in je obležal pri priči mrtev.
Samomor. Deželni ufradnik, ki se je ustrelil 4. t. m., se ne piše Janez Schulnig, kakor so najprej poročali nemški listi, ampak Janez Tschesnig.
Samomor. V Celovcu se je ustrelil na svojem stanovanju 32 let stari hišni posestnik in jermenar Jožef Hintermann. Bil je takoj mrtev. Hintermann se je v zadnjem času udal pijači in je bil v denarnih stiskah.
Mrlič v Osojskem jezeru. V Osojskem jezeru so našli kakih 25 let staro utopljenko.
Cestni rop na Bledu? — Ropar ustrelil tujca v prša. Na Bledu ima pomorski kapitan Cliunak iz Trsta »vilo Carmen«. Nedavno se je pripeljal njegov 18 let stari sin iz Trsta na Bled, da pripravi vilo. Ko je izstopil na kolodvoru, je izstopil tudi neznan tujec ter ga je ves čas zasledoval. Zvečer se mu je tujec približal, v hipu potegnil revolver in ustrelil mladeniča v prša. Ropar je nato mladeniča oropal. Vzel mu je 1600 K denarja, zlato uro in prsta)! ter listine, nakar je prazno listnico vrgel proč. Ranjenca so prepeljali v ljubljansko deželno bolnišnico — Kakor se sedaj trdi, je mladi Cliunak rop fingiral, ker je denar zapravil in se bal očeta.
Kaj je na svetu vse mogoče? Med drugim tudi to. da naročnik turške srečke že po vplačilu 4 K 75 h zadene 400.000 frankov. Kdor ne verjame, naj piše po dokazila glasom današnjega oglasa »Srečke v korist Slovenski Straži«.
Velik požar v Požnnu. V soboto popoldne, 17. t. m., je izbruhnil v Požunu, v starem mestu, v ulici Petoffy. požar, ki se. je vsled vetra naglo razširil. Predno so prišli gasilci, je bilo že 20 hiš v plamenu. Na pogorišče je prihitelo vse vojaštvo. Infante-rija je nosila na nosilnicah bolnike in one-mogie, artiljerija in pijonirji so pomagali gasilnim društvom. Ogenj se je tako naglo širil, da je ob treh popoldne zgorelo šest hiš, ob pol štirih je bilo upepeljenih že 90 hiš. Nad 8000 ljudi, povečini delavcev, je brez strehe. Hudoranjenih je 38 ljudi, lahko ranjenih nad 100, ubit je bil en otrok in zgorel je neki 58 let stari dninar. Cesar je daroval za pogorelce 20.000 K. ogrska vlada pa 10.000 K.
S celovškega glavnega kolodvora. 18.
vel. travna. Pribitka vredno spoznanje sem doživel danes na celovškem glavnem kolodvoru — da sem zavsem natančen — ob 6. uri 10 minut zjutraj. Hoteč se po oprav-
kih peljati v domovino na Spodnjem Koroškem pravočasno prišedši na vrsto, naj-uljudneje zahtevam pri oddaji voznih listkov listek v »Sinčovas« — ter ga dobim; drugi listek v »Rikarjovas«, ki ga takoj po prejemu prvega zahtevam, — se mi zadrži, ker se je medtem že vstopilo za menoj k blagajni več, žal, meni neznanih gospodov. Blagajničarka je bržkone od njih dobila migljaj, naj me izziva s tem, da mi ne postreže. Dokazi:	naenkratno kljubovanje,
njeni pogledi skozi okence preko mene in na odločno ponovitev moje zahteve me prične prvec za menoj dejansko odrivati (!!!), vsi ostali pa združeno mrmrati, češ, da hočejo priti na vrsto. Tako se me je preziralo, pustilo stati, postreglo celi vrsti potnikov, ki so prišli šele za menoj; pustilo se me je od nabrajne neimškonacionalne množice v vestibulu kolodvora zasmehovati in za mojim hrbtom zbijati najneokusnejše šale, ki bi pristojale k večjemu divjakom — in vse to samo zato, ker sem govoril nestrpni frali ariji nevšečni deželni jezik. Krava muka po svoje, gos gaga in vsak nemški »gimpl« govori tako, »wie ihm der freche Schnabel ge-wachsen ist«, — le Slovenec naj ne bi govoril svojega jezika! Nisem ne boječa mamica in ne brezznačajnež, zato sem obstal pri svoji upravičeni slovenski zahtevi. Ko-nečno se mi je le, ko na noben način nisem odnehal in so omenjeni gospodje,. »Volks-ratovega« kalibra bili že zadosti daleč od blagajne, postreglo. Ali to početje ne govori glasno zadosti in očividno, da se mi je zadržal listek zgolj le iz »bojazni« do par zastoppikov nemškonacionalne mestne fa-kinaže v frakih? Slavno železniško vodstvo vprašam: Ali se strinjaš s tem, da tvoji na-stavljenci zamenjujejo svoje predpise in zdravo pravično realnost s samimi »kapricami« par nemških fanatikov, ki menda iz zgolj dolgočasja nagajajo premirnim Slovencem? Ali se dajo jezikovnotolmačni pripomočki (tabele postaj s slovenskimi imeni!) zato na razpolago, da se ne uporabljajo?
Leše pri Prevaljah. (Graški Piatte n b r ti d e r j i.) Zloglasno je mesto Dunaj po svojih »Plattenbriiderjih«, še zloglas-nejši Pariz s svojimi »apaši«. V najnovejšem času se pa vrše pogajanja med leško in prevaljsko inteligenco ter z graškimi »Plattenbruderji« v dosego filijalke »Plat-tenbriiderije« na Lešah. Že dalje časa se trudi leski »verboltar« in drugi gospodje v Prevaljah, da bi spravili naše domače fante proč ter jih po vseh pravilih nemške kulture psujejo z naj sladke j Šimi izrazi nemške literature. Dotlej se jih stiska, da odidejo. Na njih mesto pa pridejo bratje naših gospodov, graški apaši. Ker pa ti ne gredo radi semkaj, se jim pošlje birmovca nasproti — se jirm plača vožnja — hrana za nekaj dni in še napitnino nekaj kronic dobe. To gre vse na stroške domačega delavstva, ki na tak način pride v ozke stike s slavno mularijo graško. Pred kratkim jih je neki birmovc dvajset prignal. Komaj so prišli k nam, se najedli in napili, so zapustili ljube Leše ter so se vrnili nazaj. S kakšnim »echt teutonskim« veseljem jih je gledal naš »verboltar«, ko so prišli, se ne da popisati. Slišali smo pa, da je pravil, »nun ist Deutschland gerettet — edite deutsche Jugend, kraftig, treu« itd. Ko so pa šli, se je pa govorilo: »Die Herren Grazer sind no-ble Lent.« No, gospod »verboltar«, le tako naprej ! Če drugače ne zmorete ničesar, pa vsaj »Tentone« podpirajte. Znaniti bo vam mati Germanija dala postaviti spomenik, okoli katerega bodo skakali lačni slovenski otroci, kojim očetom vi na tak blagi način nalagate nove stroške za graško mularijo. Mi si pa mislimo, da ste pač v tesnem objemu z ljudmi, katerih ime je strah vsakega poštenjaka. No ja: »Ich — und die Plattenbriider, wir halten fest und treu zu-sammen. Plattenbriider — Heil! — Zirkel-Heil!«
Seluče. Oh, ti neizprosna smrt! Kako romaš po svetu in pobiraš ljudi in jih spravljaš v večnost! Tudi mladim, nedolžnim ne prizanašaš, morajo s teboj! V najlepših letih, v cvetju mladosti, stara šele 18 let, je umrla Marija Sitar, p. d. Lukejeva Mojci. Vsi so jo ljubili in spoštovali, kar je v polni meri zaslužila. Pridna pri delu, prijazna v občevanju, ponižna v obnašanju ter čista na duši in na telesu si je pridobila veliko pri-
jateljev med dobrimi in poštenimi ljudmi; najbolj pa jo je ljubil nebeški ženin in jo poklical k sebi, da jo poplača z nevenljivim vencem deviške čistosti. Kdor lepo živi, lepo umrje, dekle/ta, posnemajte rajno Mojcijo v življenju, da ji boste podobne tudi v smrti !
Gorenče pri Rudi. (O šoli.) Naš okr. šolski svet v Velikovcu nas sili, da bi postavili novo šolo pri Canklnu. Ta bi prišla mnogo dražje, kakor če bi jo postavili na mestu stare šole. A to nič ne de. Pri Canklnu je gostilna dobrega Nemca, in ta bi bila potem mnogo več vredna in za več bi se lahko prodalo. Zato so gospodje v Velikovcu proti nam.
Borovlje. (Frankfurtarica poštenega Avstrijca zbode!) Prve dni po Binkoštih, ko so visele po trgu še zastave na čast deželnemu glavarju, je prišel po opravkih sem oskrbnik nekega v Avstriji jako znanega kneza. Videl je vse polno zastav, a 'nekatere so ga neprijetno »zbodle«. Slišal je namreč že marsikaj o frankfurta-ricah, a videl še nobene ni. V nemčurskih Borovljah je torej imel to srečo, na lastne oči prvič giedalti protiavstrijske zastave. »Torej to so tiste frankfurtarice!« je vzkliknil, ko je zagledal prve. Lepo sliko je moral dobiti o trgu in njenih prebivalcih, ki nočejo več biti ne Slovenci in ne Avstrijci, ampak združeni z Nemčijo; saj to pomeni frankfurtarica !
Velikovec. (Kaj pa to?) Zadnjo nedeljo, dne 18. t. m., pri drugi božji službi ob 8. uri zjutraj ni bilo v naši župnijski cerkvi pridige. Ljudstva je bilo vsled velikega praznika in poleg tega še kvaterne nedelje zelo mnogo zbranega. Pričakovali smo lepih besed č. g. pridigarja, toda mesto pridige se je začela takoj sveta maša. Pisec teh vrst je slišal od več strani pritožbe, češ, da na tak velik praznik v mestu ni pridige. Mnogo ljudi je vsled tega tudi sveto mašo zamudilo, ker se zlasti mnogi Slovenci, ki nemški ne znajo, pa tudi drugi zanašajo, da se sveta maša šele po pridigi, to je pol ure pozneje začenja.
Velikovec. (Lepa vzgoja' ©• t r oi k.) Pred par dnevi vpraša učitelj W. nekega fanta: »Wirst du wirklich in die windische Schule gehen?« (Ali boš res šel v slovensko šolo?) Ker mu fant reče, da, pravi učitelj: »Tam so sami buteljni. Se ne bodeš ničesar naučil. Tam se ne učijo drugega, kakor i— u—e—v—a.« Res lep učitelj to! Ali ne ve, da so ravno otroci, ki zahajajo v narodno šolo, veliko bolje vzgojeni, nego ti, ki zahajajo v njegov razred? Otroci, ki zahajajo v narodno šolo, vsaj lepo pozdravljajo, d očim oni po veliki večini ne znajo drugega, nego za ljudmi vpiti itd., kakor se je zgodilo pred nedavnim časom piscu teh vrst, ko pravi neki šolar iz razreda istega učitelja: »O, das ist der windische W. L., er hat iiberhaupt ein ganz windisches Gesicht!« Lepa kultura, kaj ne?
Velikovec. (Naš otroški vrtec.) Pri nas v Velikovcu je pač tako, da hočejo že skoraj otroku na materinih prsih vsiliti proslavo Bismarcka (ki je za nemško državo bil res imeniten politik, toda Avstriji je mnogo škodoval). Tako n. pr. v našem otroškem vrtcu ne sme pozdravljati otrok, ko prihaja in odhaja, dober dan (guten Tag), ampak »Heil!« Radovedni smo, al! ima dotična učiteljica ukaz, da tako uči, ali dela to sama od sebe. Zakaj pa govorijo tudi pri lončarju slovensko, če jim prinese Slovenec denar?
Borovlje. (Grozna nesreča.) V nedeljo, dne 18. t. m., se je peljal iz Glinj neki kmet z ženo skozi Borovlje. Pod klancem na ovinku pridrvi nasproti avtomobil, v katerem je sedel neki šofer (vodja avtomobila) in neka natakarica iz Borovelj, in se zaleti z vso močjo v voz kmeta. Konja zažene v steno, kmet dobi tudi težke poškodbe, samo kmetica je odšla zdrave kože. Konj je izgubljen, kmet hudo poškodovan, mogoče celo smrtno, in vse samo zato, ker se šofer najbrž ni brigal toliko za avtomobil kakor za natakarico.
Grabštanj. (P o ž a r.) Dne 15. t. m. so se vnele saje pri Janezu Kompošu v Dobu. V kratkem času je zgorela hiša in drugo poslopje; ogenj se je razširil tudi na poslopje Valentina Sibica. Rešili so le nekaj pohištva. Kompoš ima škode kakih 4000 K, zavarovan je bil samo za 2410 K; Sibic ima
škode kakih 5000 K in je bil zavarovan za 2400 K. Pravijo, da je nastal požar, ker dimnikar ni pravočasno pometel dimnika.
B,ele. (P o ž a r.) Pri Veračniku v Home-lišah je nastal dne 9. t. m. požar. Zgorelo je gospodarsko poslopje in hiša. Poslopja so last barona Helldorfa. Škoda znaša okroglo 14.000 K. Lovski nadzornik, ki je stanoval v pogoreli hiši, ima kakih 1800 K škode in je bil le za 800 K zavarovan. Kako je nastal požar, se ne vé.
Žabnice. (Zgradbo vodovoda) za Žabnice so oddali Wagnerjevi tvrdki v Šmohorju, ki je znana kot solidna tvrdka.
Št. Lipš. (V z o r - m o ž.) S tužnim srcem naznanjam prežalostno vest, da nam je nemila smrt vzela iz naše srede zopet vrlega moža v naj lepši moški dobi, Šimona Kari-celja. Bil je res v pravem pomenu besede mož in zasluži, da mu »Mir«, čegar zvesti naročnik je bil, posveti par vrstic. Rajni je bil vzoren in nadvse marljiv gospodar, skrben oče svoje družine in zvesto ljubeč mož svoje žene. Bil je trdnega verskega in narodnega prepričanja, ki ni le samo zvesto izpolnjeval verske in narodne dolžnosti, ampak je tudi vsikdar s krepko in prepričevalno besedo zagovarjal in zavračal napade na sv. cerkev in na naš mili rod slovenski; znal je vsakemu liberalnemu nemčurju hitro in tako dobro odgovarjati, da je vsakega minilo veselje, prerekati se ž njim. Bil je svojčas predsednik Kat. slov. izobraž. društva, kateremu je pristopil kot ustanovnik. Sedaj je bil cerkveni ključar in občinski odbornik. Bil je naročnik »Mira«, »Slovenca« in »Bogoljuba«. Udeležil se je zadnjič tudi romanja na Sv. Goro. Dolgo je bil rahlega zdravja, ali da ga bode nemila smrt pobrala tako kmalu, ni pričakoval nihče; še zadnji dan je pridno delal in si še prepeval, zvečer je še opravil z ženo skupno večerne molitve, se vlegel k počitku in zaspal, a žal — na veke. Srce se nam je trgalo pri pogledu na ubogo mlado ženo z leto starim detetom, katerega je ljubil bolj kot svoje srce, in pri pogledu ihtečih njegovih sester in bratov, s katerimi je živel v pravi bratovski ljubezni. Njegov pogreb, ki se je vršil ob ogromni množici ljudstva in ob asistenci dveh župnikov, je pričal, kako spoštovan je bil rajni. Domači g. župnik je govoril ganljiv govor, moški zbor mu je zapel nagrobnico, vse je plakalo, nobeno oko ni ostalo suho. Počivaj sladko, dragi Šimen! Družini njegovi naše odkrito sožalje! — P. L.
Goselnavas. Oglasila se je prejšnji teden v naši vasi zopet bela žena in pobrala spoštovanega Franca Pečnika. Bil je rajni vojak in se udeležil vojne pri Kustoci. Tako smo imeli v naši precej majhni vasi v štirih mesecih že pet mrličev. Pač velika umrljivost. — Prodal je svoje posestvo Fr. Ehrlih. p. d. Lužnik p. d. Točaju v Kortah za ceno 6200 kron.
Libeliče. Pri nas imamo tudi »šintarja«. Prišel je od daleč in razume svojo obrt tudi bolj po nemški. Ni še dolgo, da je tako lepo popravljal svojega psa, da mu je poginil. Postal je zato cesarjev dolžnik ter je plačal 50 K. To je samo en slučaj. Za drugega pa naša vse videča žandarmerija ne vé. Seveda je ta gospod steber nemške kulture v Libeličah.
Globasnica. (Deželni šolski svet.) Sedaj že nekaj mesecev čakamo na novega učitelja. Kaj pa je to?! Li mislijo gospodje pri deželnem šolskem svetu nastaviti takšnega, kateri bo pri nas delal prepir. Dobro to ni, da se tako dolgo mečka, ker vemo, da potem nemški gospodje za nas Slovence ne bodo kaj dobrega zmečkali.
8© — 5© kron
pite pri meni izvrstno kolo ali šiimlni stroj. Popravila in pnevmatike po nizki ceni. _
Matija Planko, Celovec, Žolska ulica št.
(Masnik Slo?, krač. socialne zveze.
Prireditve.
Vovbre pri Velikovcu.
V nedeljo, 4. majnika, na dan sv. Florijana se je vršil v gostilni pri Primožu v Vovberskih gorah občni zbor našega kršč.-socialnega ljudskega društva ob lepi udeležbi. Zbralo se je nad sto ljudi, ki so paz-
Ijivo poslušali govor domačega župnika o potrebi in koristi telesnega dela. Enostransko duševno delati in telesno delo zaničevati; pa tudi samo telesno delati, mišljenje, izobrazbo duha pa drugim prepustiti: oboje je napačno in škodljivo. Naj bi kmečko ljudstvo skrbno gojilo zraven telesnega dela tudi izobrazbo, posebno čitanje dobrih (Mohorjevih) knjig in katoliških časnikov. Sv. pismo pravi: »Če kje najdeš delavnega moža, uvrsti ga med kralje«. —- Poročilo g. knjižničarja je bilo istotako zanimivo, ker nam je podal pregled o izposojevanju knjig iz vseh let, kar društvena knjižnica obstoji. Glavni del tega »pregleda« naj tukaj sledi:	Ì
L. 1907. izposojenih knjig			174,	bralcev	43,
» 1908.	»	»	192,	»	48,
» 1909.	»	»	278,	»	44,
» 1910.	»	»	310,	»	53,
» 1911.	»	»	213,	»	35,
» 1912.	»	»	154,	»	38,
» 1913. do	4./5.	»	70,	»	20.
Izmed knjig se izposodi vsako leto okoli 10 % nemških, ker tudi nemških imamo lepo število dobrih v knjižnici.
Fantje tamburaši iz Velikovca so nas vse spravili v najboljše razpoloženje, ker so nam tako lepe slovenske pesmi in koračnice »drobili«. Hvala jim za trud in prijaznost; domu grede niso imeli prijetne poti, ker nas je proti večeru sv. Florijan iz svoje golide pošteno oblival; navdušenja .za društvo pa nam nikakor ni mogel izprati, ker mislimo se prav velikokrat še v večjem številu zbrati.
Društvena naznanila.
Kat. slov. izobraževalno društvo v Borovljah priredi na nedeljo dne 15. junija popoldne v Delavskem domu v Podljubelju veliko tombolo in veselico. Da bo tombola bogata in prav vesela, vabi vse ude in somišljenike na uspešno delo — odbor.
Slovensko katehetsko društvo uljudno vabi na sestanek, ki se bo vršil v četrtek dne 29. t. m. ob pol 2. uri popoldne v hotelu Trabesinger v Celovcu. Ker so 'na sporedu zelo važna poročila, pričakujemo številne udeležbe! — Odbor.
Št. Jakob v Rožu. Pevsko društvo »Rožica« priredi v nedeljo dne 1. junija popoldne ob 4. uri pri g. Božiču, p. d. Basermanu v Kotu svoj občni zbor. Prijatelji petja, pridite v obilnem številu!
Št. Janž v Rožu. Slov. kat. društvo za št. Janž in okolico napravi v nedeljo dne 1. junija ob 3. uri popoldne v Podsinjevasi zborovanje; ob lepem vremenu se vrši zborovanje na prostem. Spored: 1. Govor govornika »Zveze«. 2. Tamburanje in petje moškega zbora, ki poje sledeče pesmi: Pozdrav, Naprej, U boj. Planinska roža, Koroške pesmi, Avstrijska himna itd. Odbor.
Guštanj. Sl. k. izobraževalno društvo za Guštanj-Tolstivrh in okolico priredi dne
1.	junija ob 3. uri popoldne letno veselico na Petračevem vrtu. Na sporedu: Govor, igra in petje. Za slučaj slabega vremena se preloži na prihodnjo nedeljo.
Ženski shod v škofičah. Slovenska krščansko-socialna zveza priredi v nedeljo, dne 1. junija, ob 3. uri popoldne v mežnariji v Škofičah ženski shod.
Slovensko Planinsko Društvo. Vsled bližajoče se turistovske sezije je sklenil osrednji odbor S. P. D., da otvori letos tekom sezije »informacijsko pisarno« v sobi S. P. D. v Narodnem domu v Ljubljani, v katere področje spada sledeče: 1. Izdaja dijaških izkaznic.
2.	Razpečavanje knjižic turistovske vsebine (markirana pota S. P. D. i. dr.). 3. Informacije o gorskih in drugih turah ter kočah
5.	P. D. 4. Sestava potnih načrtov po naših Planinah. 5. Vpisovanje članov S. P. D.
6.	Naznanila glede stanja markacij potov v
svrho popravil. 7. Reklamacije, pritožbe in druge eventualnosti. — Pisarna (posluje društveni odbornik R. Badiura) se otvori dne 2 6. maja ter bo odprta trikrat na teden, in sicer v 'ponedeljek, sredo in petek od 1. do pol 3. ure popoldne skozi celo sezijo do preklica. Naslov za dopise (priloži naj se znamka za odgovor :	»Informacijska pisarna S.
P- D.«, Ljubljana, Narodni dom.
Bilčovs. V nedeljo 1. junija 1913 dopoldne po božji službi ima društvo »Bilka«
svoje mesečno zborovanje pri Miklavžu v Bilčovsu. Prideta dva govornika iz Celovca. Dekleta in mladeniči, pa tudi žene in možje, pridite v obilnem številu!
SfSCllOipfgFg!'-
Ifgipeififgaiafgi mile»
prej ko slej neutrpno za racionalno oskrbo polti in lepote. Priznauostna pisma.	Po 80 h povsod.
iole, g
Štafersko.
Ali to ni veleizdajstvo? Mariborska »Straža« poroča: V soboto, dne 17. t. m. zvečer se je vršilo pri Gòtzu v Mariboru veliko slavlje v spomin osvobodilnih bojev 1.1813. Govoril je pastor Mahnert. Med drugim je izrekel tudi naslednje, za patriotizem naših Nemcev značilne stavke: »Mi Nemci bomo le tedaj ostali zvesti Avstriji in njeni dinastiji, če bo Avstrija gojila in podpirala nemštvo in protestantizem, sicer pa ni izključeno, da uberejo Nemci druga pota.« Za danes radi pomanjkanja prostora samo pribijemo, da je bilo pri teh »patriotičnih« izlivih navzočih vehko častnikov in c. kr. uradnikov. Da bi bili ogorčeni, nismo opazili. Če bi Slovan tako govoril, bi prišel na gavge.
Umrl je v Grižah v Savinjski dolini oče č. g. Antona Benetka, župnika na Djekšah pri Velikovcu. Naše sožalje!
Cerkvene vesti.
Višje redove bo podeljeval prevzvišeni knez in škof v stolni cerkvi v Celovcu mei-seca julija in sicer subdiakonat 9. (ne 6., kakor je bilo izprva določeno), diakonat 12. in presbiterat 13.
Sodalitas za dekanije Beljak, Trbiž in Šmohor ima dne 28. maja svoj redni sestanek v župnišču na Peravi ob pol 2. uri popoldne. Gospodje tovariši, udje in prijatelji sodalitete so uljudno povabljeni.
Umrl je umirovljeni župnik č. g. Julij Nepomucky v sanatoriju »Marija pomagaj« v Celovcu in je bil ob obilni ud,eležbi ljudstva pokopan dne 18. t. m. na mestnem pokopališču v Trnjivasi. Pogreba se je udeležilo 20 duhovnih sobratov. Pokojni je bil rojen 11. aprila 1826 v Celovcu, je torej dospel do 88. leta starosti. Mašnik je bil od 25. julija 1850, torej blizu 63 let; v dušnem pastirstvu je služil 50 let; 13 let je užival minljivo, sedaj pa, kakor upamo, večno vpokojnino!
Prestavljena sta: č. g. Rok To in k o, provizor na Obirskem, kot provizor v Lipo nad Vrbo; č. g. Huber Jožef, kaplan v Trebnju, kot provizor v Maria-Waitschach.
Imenovan je provizorjem v Ovčji vesi č. g. o. JuvenalPichler, frančiškan v Žabnicah.
Nastavljen je kot kaplan v Trebnju č. g. o. K a m i 1 H i n t e r b e r g e r, olivetanec s Tanzenberga.
Lepo posestvo, l3/4ure od Celovca, lepo poslopje, hišni mlin, 2 skednja, 64 oralov zemlje, polje, gozd. sečni les, takoj vredno naprodaj. Ivan Kopajnik, pd. Juan, Strančiče, p. Žihpolje.
Častna izjava.
Podpisani Valentin Šapek p. d. Močnik v Strojni zelo obžalujem vse žaljive besede, katere sem govoril zoper gospoda Luka Vi-ternika, šolskega vodjo v Št. Danielu, prosim za odpuščanje in se mu obenem zahvalim, da je blagohotno umaknil kazenski predlog.
Strojim, dne 28. aprila 1913.
Valentin Bapek.
Somišljeniki — zahtevajte v gostilnah — računske listke „Slovenske Straže" ! Naročajo se v pisarni „ Slovenske Straže" v Ljubljani.
Loterijske .številke.
Brno,	14. maja: 85,	50,	10,	61,	51.
Gradec, 14. maja: 2,		72,	43,	48,	6.
Line,	17. maja: 43,	74,	26,	4,	38,
Tržne cene v Celovcu
15. majnika 1913 po uradnem razglasu:
Ulago				100 kg			80 litrov (biren)	
			od		do			
			K	V	K	v	K	V
Pšenica ....					_	_		
Rž				21	32	22	44	12	95
Ječmen ....			—	—	—	—	—	—
Ajda				—	—	—	—	—	—
Oves				21	18	22	50	7	66
Proso ....								
Pšeno ....			—	—	32	16	20	—
Turščica . . .			—	—	21	48	11	50
Leča				—	—	—	—	—	—
Fižola rdeča . .								
Repica (krompir)	. .	.	6	—	7	20	3	—
Deteljno seme .								
Seno, sladko . .			9	50	11	—	—	—
„ kislo . .			7	—	9	50	—	—
Slama ....			4	—	5	40	—	—
Zelnate glave po 100 kos.			—	—	~	—	—	—
Repa, ena vreča	• •		—	—	—	—	—	—
Mleko, 1 liter	# ,		—	24	—	28		
Smetana, 1 „	. .		—	60	1	20		
Maslo (goveje) .	. 1 kg		2	80	3	20		
Sur. maslo (putar), 1			2	40	4	—		
Slanina (Špeh), nov. 1		»	2	10	2	30		
„	„	sur. 1			2	—	2	20		
Svinjska mast .	. 1		2	20	2	40		
Jajca, 1 par	. .		—	13	—	18		
Piščeta, 1 par .		•	2	80	3	60		
Race				—	—	—	—		
Kopuni, 1 par .	.	.	—	—	—	—		
30 cm drva, trda, 1			2	80	3	60		
30	„	„ mehka, 1 ,		•	2	50	3	20		
			100 kilogr.					
	Počrez						O	
			živa		zaklana			
Živina								■a
	od	do	od	do	od	do		S
	v kronah						oi	Ph
Konji		-	—	—	—	—	—	—	-
Voli, pitani . .	620	—	90	—	—	—	4	4
„ za vožnjo .	316	600	—	—	—	—	30	18
Junci			460	—	-	—	—	19	12
Krave ....	280	600	70	72	—	—	76	40
Telice ....	310	350	—	—	—	—	4	3
Svinje, pitane .						156	2	2
Praseta, plemena	14	68	—		—	—	450	410
Ovce		—	—	—	—	—	—	—	—
Koze						—	—	—	—
Vabilo na
redni občni zbor
Posojilnice v Modlials
repistrovane zadruge z neomejeno zavezo ki se vrši
v nedeljo, dne 1. junija t. L, ob 3. uri popoldne v uradni sobi v župnišču.
Dnevni red:
L Poročilo načelstva.
2.	Poročilo računskih pregledovalcev.
3.	Odobrenje računskega zaključka za leto 1912.
4.	Volitev načelstva.
5.	Prememba pravil.
6.	Slučajnosti.
Načelstvo.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu
5D
uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, od 10. do 12. ure dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
UzaiiAsf.HrjavEčta
je nanovo izšla knjiga:
D	v,	.. i .	«	,	G
G 0 D D D G G G
P Poleg Gašparja Erharda za Slovence ^ jj priredil Štefan Kociančič. jj
g	Dva	dela, druga izdaja.
G Cena: Mehko vez. K 6'—, za družnike G G K 4,40, po pošti franko K 1‘— več. — G H V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom Q n K	za	družnike K G’SO, po pošti n
g	franko K P— več.	g


Proda se posestvo
s praktično urejenim gospodarskim poslopjem in 15 oralov skupnega zemljišča. Ceno pove in dotična pojasnila daje Jožef Bregar pd. Novak, vas Kamen, pošta Tinje na Koroškem.
BLRGHU
pripravna za trgovce, posojilnice, občine itd., je poceni naprodaj. Kj e, po ve upravništvo ,Mira‘ št. 20.
Ne le
dobra, '''
ampak
najboljša kosa na svetu je
„Vulkan“-kosa
ki jo oddaja edino le trgovina
železja »Pfl ZiStl MOSl*
(poleg gostilne „pri Tigru“)
J. S. Hafner
u i&g&ucn,
Paradeisergasse 3 kjer se dobijo tudi srpi, ij(fi kamni (osle), motike, \ grablje, sploh želez j e vsake vrste točno in po najnižjih cenah.



Srečke v korist ..Slooenski Straži"!
1,800.000
frankov znašajo pri vsakoletnih 6 žrebanjih
glavni dobitki turških srečki
Vsaka sreCka zadene in ima trajno denarno vrednost! Kupnina se poravna v meseCnih obrokih po samo 4 K 75 vin. Kupec zadobi izkljuCno igralno pravico že po vplačilu prvega obroka.
Pritiosifile žrekasije i. instila 1913. 2,387.000
kron oziroma frankov znašajo pri vsakoletnih 15 žrebanjih glavni dobitki izborne skupine 4 srečk na mesečne obroke po samo 6 kron 25 vin.
Naročila sprejema in pojasnila daje za „Slov. Stražo44 g. Valentin Urbančič, Lj ubij ana. Sprejmejo se provizijski zastopniki!
I
1913
Ne smele Dozabili,
1913
da dobro in pri-stnobarvno blago vsakdo direktno pri izdelovatelju najbolje in poceni kupi.
Kdor rabi lanene in bombažaste kanafase, ceflre, rjuhe, ‘	" *' ‘	M''-	*"	> za dame in go-
naj se obrne na
JV-VIV/J. A CLUJ. jLOillfSlXV} XIX wxxxuixxjcuaut.' XXtXlllAjXCXa
damaste, batiste, svilo, atlase, blago za dame in gospode, platno, brisače in druge tkanine, i
znano krščansko tvrdko
ročna tkalnica štev. 39
JAROSLAV MAREK
v Bistrem pri Novem mestu ob Met. Češko.
Vzorci se pošiljajo zastonj in poštnine prosto.
V zalogi imam tudi veliko množino ostankov cedra, de-lena, kanafasa itd. in razpošiljam v zavojih po 40 m za 16 kron, prve vrste za 20 kron, najfinejše vrste za 25 kron franko po povzetju. — Od ostankov se vzorci ne pošiljajo. - Srajce za gospode iz oefìra in oksforda 1 komad po K 1*80, 2*20, 2'60, 3* , 4*— in 4‘50. - Odjemalcem najmanj 6 srajc pošljem poštnine prosto. — Pri naročilih zadošča navedba širine vratu. — Dopisuje se slovensko. -V enem letu nad 300 priznalnic od Slovencev.
! 500 kron !
Vam plačam, čs moj uničevalec korenin Jamazilo"
ne odstrani brez bolečin Vaših kurjih očes, bradavic, trde kože v 3 dneh. Cena lončku z jamčujočim pismom 1 K. Kemeny, Košiče (Kaschau), I. poštni predal (12/829) Ogrsko.
more biti
nevarna! | fiSatVe-
Izkušeno In potrjeno antl-sepsko
Praško jnačB mazilo
varuje pred onešlščenjem, vnetjem ran, lajša bolečine, pospešuje ca-Ijanja in Ja s svojim mnogostran-skim učinkom tudi kot omehčujoče mazilo, ki vleče, v vsaki hiši neizogibno.
1 škatljica 70 v., po pošti proti predplačilu se za K 3 16 pošljejo 4škatljice, za K 7'— 10 škatljic franko na vse postaje Avstro-Ogrske.
Glavna |9 IiRIVfiliEH c. k.dvorni zaloga «3.	dobavitelj,
lekarna »pri črnem orlu«
v Pragi III.-203, vogel Nerudove ul.
Zaloge v lekarnah po vsej Avstriji-
POZOR!
Vsi dali zavoja so opremljeni z
■sai varstveno znamko KS’
Edino slooensMo narodno frgousfto-obrf no podjetje
Hotel Trabesinger
H C&llIllOl? Uelihouška cesta št. 5.
Podpisani voditeljici hotela Trabesinger se vljudno priporočata vsem velecenjenim slovenskim in slovanskim gostom-potnikom, ki prenočujejo ali za več časa ostanejo v Celovcu. V hotelu se dobe lepe, snažne sobe po primerni ceni; nudi se izborna kuhinja in zajamčeno pristna in dobra vina iz Slovenskih goric. Na razpolago je tudi kegljišče poleg senčnatega vrta, pozimi toplo zakurjeno. V hotelu Trabesinger dobite vsak dan, posebno pa ob sredah zvečer, prijetno slovensko družbo. V poletnem času pričakuje na kolodvoru gostov domači omnibus. Slovenski potniki in rodoljubi, ustavljajte se samo v edini slovenski gostilni »Hotel Trabesinger« v Celovcu, kj er boste vedno dobro postreženi.
Za mnogobrojen obisk se priporočata voditeljici hotela
Mojzija In Josipina Leon.
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Delniška glavnica K 8,000.000. Rezervni fondi okroglo K 1,000.000*—.
Denarne viole na Dniižice se nore-siuieio po
od dneva vinse de dneva vzdioa.
Rentni davek Elača banka sama.
Kolodvorska cesta 27, v lastni hiši.
Zamenjuje in eskomptuje Izžrebana vrednostne papirje In vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje — Zavaruje srečke proti kurzni Izgubi.
Vinkuluje In devinkuluje vojaške ženitninske kavcije. Eskompt In Incasso menic.	Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spljetn, Trstu, Sarajevu, Gorici, Celju in ekspozitura v Gradežu.
Denarne vloge v tekočem računu obrestujejo se:
proti 30 dnevni ko) proli 63 levni cil el ■ "i J |o DilpovePi pn J |z |o
Lastnik in trdajatelj- Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik: Mihael Maškaro v Ljubljani. — Tiska Katoliška tiskarna v Ljubljani.