Franjo Čiček Prigode palčka boba Pristopila je k Bobku putka Čop-ka in ga prosila, naj žene na pašo. Putke da ga imajo silno rade, ker jim je tako lepo poslikal jajca. »Rad,« pravi Bobek, »toda naj-manjši putki zlezem v perje in bom od tam nadziral čredo. Na tleh in v travi bi me še katera pozobala. Kure pa ne prežvekujejo kakor krave in tako bi mi slaba predla na onem svetu.« Putke so se strinjale s tem pred-logom in Bobek si je napravil bič ter gnal putke na pašo. Tam je splezal najmanjši putki na nogo in po njej v perje. Nad perutjo si je naredil okence, odkoder je nadziral in poveljeval putkam. Nenadoma prileti jastreb, zgrabi najmanjšo putko in se vzdigne z njo v zrak. Strašno so zavreščale ostale kokoši in se poskrile. Bobek je videl, da je zaprhutalo nekaj ve-likega in rjavega nad njim in nad putko, a preden se je zavedel, je bil že visoko v zraku. Putka je stra-hovito kričala in klicala na pomoč. »Kaj se dereš,« se oglasi Bobek, »ali ne vidiš, da se voziva v aero-p/anu?« »Kdo se pa meni tu spodaj?« za-kriči jastreb in vseka s kljunom po putkini glavi, da je bila namah mrtva. Strah in groza sta prevzela Bob-ka. Hitro je potegnil glavo nazaj in se skril pod perut. Kaj bo iz tega? In če ga zapazi jastreb. Razseka ga na drobne kos-ce. Jojmene, je trepetal Bobek. Ja-streb je preplaval goro in dolino ter se pričel spuščati nad velikim gozdom. Visoko v rogovilah sta-rega hrasta je imel gnezdo z mla-diči. Položil je putko na rob gnezda in jo pričel parati s kljunom. Koščke mesa je metal mladičem, ki so kar zijali od požrešnosti. Že je sekal jastreb blizu Bobka. Vsak čas lcdiko dobi katero s kljunom po glavi in bo videl konec sveta. Se je pokril Bobek s kurjim pe-re.som in previdno lezel izpod put-ke v gnezdo ter se skril pod prvega mladiča. Od lam je knkal iz perja in z grozo gledal, kaj bo. Je jastreb razsekal putko, da je perje kar frčalo okrog, in zadnje kose je požrl sam. Nato si je osna-žil kljun s kremplji, pogladil mla-diče ter uestno motril okolico. Ne-nadoma pa se je zopet dvigrtil ter odplul v daljavo. Tačas je prilezel Bobek izpod mladiča in pričel plezati na rob gnezda. Ga je zagledal mladi ja-strebič. Jezno se je naščeperil in ga vsekal s kljunom ravno v zad-njo plat, da mu je raztrgal hlače. Ostali jastrebiči so strašansko zi-jali, tako da bi pet Bobkov šlo v en sam kljun. Ali naš Bobek se niti ozrl ni, temveč se je urno za-vihtel preko roba in tako srečno priplezal na zunanjo steno gnezda. Nova groza ga je obšla. Tal sko-raj niti ni videl, tako visoko je bilo gnezdo. Če mu tukaj izpodrsne, sploh ne pade na zemljo, ampak se že prej razkadi v nič. Ostati pa tudi ne sme. Vsak čas lahko prileti jastreb nazaj. Mladiči mu bodo po- vedali, kakšnega gosta imajo pri hiši, in tedaj mU gorje! Tuhtal je Bobek v svoji mali glavi, kako in kaj. Spoznal je, da ne gre drugače kakor plezati na-vzdol. Priporočil je dušo Bogu in se pričel spuščati od razpoke do razpoke. Takrat završi nad njim. Jastreb se je vrnil. Bobek je raz-ločno slišal, kako so mladiči vsi na-enkrat blebetali in razlagali, koga so našli in kje je sedaj. Moj Bog, če ga najde jastreb ob veji. Hitro je napravil še nekaj korakov na-vzdol in glej — čudo! Našel je pre-cejšnjo razpoko v skorji. Najbrže jo je napravil detel, ko je lovil mrčes. Hitro je smuknil v njo, sa-mo nos mu je še gledal ven. Lahko si mislite, kako si je oddahnil! Ne bi Bobek dvakrat rekel »do-ber dan!« — že ga je iskal jastreb. Pol ure je skakal po vejah in ve-jicah. Vse deblo je pregledal od zgoraj navzdol. Iskal ga je celo na tleh. Brez uspeha. Enkrat je bil že čisto tik Bobka, ki je zadrževal sa-po. Videl ga ni. Pa se je jastreb vrnil v gnezdo in mladiče pošteno našeškal, češ da ga imajo za norca. Bobek je tičal za skorjo in uvi-deval polagoma, da ne more večno tukaj ostati. Ali dokler je jastreb na hrastu, ni misliti na beg. K sreči se je jastreb kmalu spet spustil na lov. Bobek je ogledoval vejo in se prepričal, da pojde še dokaj dobro. Na žalost pa je spoznal, da po de-blu ne bo šlo, ker so razpoke pre-velike. Da bi imel nit! A kje jo dobiti? Ko tako tuhta in premišljuje svo-jo nesrečo v sreči, priskaklja po veji lepa veveričica. čisto blizu njega je sedla, zavihala svoj košati repek ter se pričela umivati. Re-šilna misel je šinila Bobku v glavo. Hitro je zapustil svoje skrivališče, priplezal je do veverice in ji zlezel v košati repek. »Tako-le, zdaj bo pa šlo«, si je mislil. »Enkrat bo gotovo šla na tla.% Toda veoerica je bila danes raz-posajena. Naenkrat je začela ska-kati in plesati po vejah. Delala je čudovite skoke in preskoke, da se je moral Bobek držati z vsemi si-lami, sicer bi zletel iz repa kakor kamen iz fičafaja. Naposled se je res za trenutek vrnila na zemljo in Bobek je srečno skočil iz repa. Mračilo se je ze in Bobek je stal sredi nepoznanega gozda kakor de-seti brat brez doma. Taval je sem ter tja in dospel do grmovja ob po-toku, ki je tekel skozi gozd. V gr-movju je iztaknil prazno kosovo gnezdo. Pa se je odločil, da v njem prebije noč. Splezal je po tanki ve-jici v gnezdo in sladko zaspal. Po-noči pa je nastal hud veter. Od-trgal je gnezdo z grmovja ter ga vrgel v vodo. Bobek se niti ni pre-budil, ko je plaval z gnezdom vred po potoku ... Ko se je palček drugi dan ven-dar zdramil, je plaval sredi veli-kega ribnika. čudom se je čudil, kako je neki prišel semkaj, ko je vendar legel k počitku v gozdu. Še bolj pa se je začudil, ko je opazil v vodi ribe, ki so bile vse oguljene in so se težko kretale s pristriže-nimi plavuti. Ravno tako so vzbu-dile njegovo pozornost žabe, od katerih nobena ni imela zadnjih krakov. »Kaj neki mora to biti?« si misli Bobek. Kar sliši za sabo glas: »Nesrečni otrok, kaj pa je tebe prineslo sem?« Zagleda pod ločjem veliko žabo, ki je žalostno sedela na bregu in strmela v palčka. »Kaj me je prineslo? Saj sam ne vem, kako sem prišel sem. V gozdu sem zaspal v kosovem gnezdu. Zbu-dil pa sem se tukaj,« pravi Bobek in se zravna v gnezdu. »Joj, ubogi palček!« vzklikne ža-ba. »Beži, beži, kar te nesejo noge! Tu je začarani ribnik. Na otoku sredi ribnika stanuje stara čarov-nica babura Grdura, ki ima zrcal-ce, s katerim vidi vse in vsakogar na ribniku. Beži, dokler je še čas.r€ Bobek si je urno urezal trstiko ter začel delati iz nje veslo. Med-tem pa je še vprašal: ¦»Čujte, teta Reglja! Kako, da od vas nima nobena krakov in zakaj so vse ribice oguljene?« »Moj Bog, to je žalostno,« pravi žaba. »Babura Grdura ima čarobno palico in če jo pomoli v vodo, nas vleče vse žabe in ribe neka nevidna moč k palici. Čarovnica nas zgrabi in poreže usaki žabi krake, ki si jih potem speče. Ribicam pa postrga luskine, iz katerih si dela čarobno mazilo. Zdaj beži, palček, drugače ti bo slaba predla!« »Zbogom, teta! Že beiim,« reče Bobek in že vesla nazaj proti po-toku... (Dalje prihodnjič)