Poštnin« plačana v eotovinl
S ped. ki abbaa. poatate. • II Gruppo 70 M
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
L
Mi
Leto XXV. - Štev. 2 (1234)
Gorica - četrtek, 11. januarja 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Pojte Gospodu Kdaj se bo Italija odločila za „Ostpolitik“?
novo pesem
Letošnji božični prazniki so imeli pri nas to značilnost, da je bilo v deželi izredno število koncertov božičnih pesmi. Vajeni smo, da se ob božičnih praznikih veliko in lepo poje v cerkvi pri mašni liturgiji in upajmo, da tudi po domovih pri jaslicah. Letos pa so se naši zbori hoteli oddolžiti božjemu Detetu tudi z izrednimi koncerti. Naj jih naštejemo nekaj: na sv. Štefana dan je bil božični koncert v Lješah v Benečiji in v Mavhinjah. Naslednje dni so sledili koncerti v Devinu, Zgoniku, v Trstu pri Novem sv. Antonu, v Attemsovi palači in pri Sv. Ignaciju v Gorici, v Žabnicah v Kanalski dolini in tudi onstran meje na Mirenskem Gradu, kjer je v nedeljo 7. januarja nastopil z božičnim koncertom zbor sv. Cecilije iz Ljubljane. Božična pesem je torej donela po vsej naši deželi od Trsta do Kanalske doline. Verjetno, da ni bilo zlepa tolikega števila koncertov, kar devet, v tako kratkem razdobju. In vsi so bili lepo obiskani ter lepo pripravljeni. O posameznih koncertih prinašamo poročilu drugje v listu. Tu kot uvod v to obilno koncertno dejavnost objavljamo misli, ki,jih je povedal msgr. F. Močnik ob koncertu pri Sv. Ignaciju v Gorici.
»Letos obhajamo običajno božičnico na praznik sv. Treh kraljev, ki je zaključni praznik božične dobe v cerkvenem letu. Komaj smo postavili jaslice, že jih zopet pospravljamo in Bog ve, če bomo ob koncu leta 1973 še med tistimi, ki jih bodo znova postavljali. Cas beži in vsi gremo večnosti naproti. Vse naše življenje je pot v večnost, pot k Bogu, od katerega prihaja vsako življenje. Treba je le, da hodimo po sredi te poti in ne uhajamo na stranska pota, ki vodijo daleč proč od večnega cilja. Sv. Pavel, veliki apostol in misijonar, nas spodbuja, naj po tej poti hodimo veselo, s pesmijo na ustih in v srcu. Svojim zvestim vernikom v Kološah je priporočal: ”... s psalmi, slavospevi in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu v svojih srcih...”
Priporočilo apostola narodov velja za vse kristjane, tudi za nas. Zaradi tega Cerkev tudi na zadnjem cerkvenem vesoljnem zboru toplo priporoča, naj bo vse bogoslužje prepleteno s petjem, ker s pobožnim petjem dajemo čast Bogu in vlivamo sveto veselje in navdušenje v svojo dušo in v duše drugih ter pobijamo z njim malodušje, ki tako rado greni življenje v sedanjem času.
Krščanstvo se javlja ob Kristusovem rojstvu prav s petjem angelskih zborov na betlehemskih pašnikih in ob petju naznanja program Odrešenikovega dela, ki bo božja slava in mir ljudem dobre volje.
S petjem pri bogoslužju slavimo Boga, a tudi pomagamo bratom in sestram iz otopelosti, malodušja in žalosti.
Kako so se čudili gestapovci v taborišču v Osvvienczimu (Ausschvvitzu) na Poljskem, ko so iz bunkerja smrti, od koder so navadno slišali le obupne krike in kletve, zaslišali petje mučenca sedaj blaženega p. Maksimilijana Kolbeja, ki je s petjem hrabril svoje sotrpine, obsojene na smrt, da so lažje prenašali gorje počasnega umiranja, ki jih je nanje obsodila človeška hudobija.
Petju je res dana višja sila, kot trdi neki pesnik. Zato radi pojmo, pojmo veliko, pojmo ljudske pesmi in pojmo v zborih, saj je prav ljubezen do petja ena izmed izrazitih značilnosti našega slovenskega ljudstva. Pokojni goriški nadškof msgr. K. Margotti je ob neki priložnosti zatrdil: "Vi Slovenci se rodite, živite in umrjete ob petju.”
Skrbimo, da bo to ostalo zmeraj res. Zato pojmo Bogu v hvalo, sebi In drugim v veselje. Tako bomo dobro trgovali s talenti, ki nam jih je dal Bog kot poedlnoem in vsemu narodnemu občestvu.«
Zadnje mesece prejšnjega leta je evropska in posredno tudi svetovna politika doživela razne važnejše premike, ki so začrtali nove smeri v mednarodnih odnosih. V ta okvir se nedvomno uvršča tudi pogumna in daljnovidna politika nemškega zveznega kanclerja W. Brandta, znana pod imenom »Ostpolitik«, ki je skušala predvsem korenito spremeniti odnos bonn-ske vlade do vzhodnih držav, posebej do Poljske in Sovjetske zveze ter same Vzhodne Nemčije. Bonn je s tem praktično1 priznal dejansko stanje, vzraslo po tragediji druge svetovne vojne, ki jo je prav nemški narod hote ali nehote povzročil. Še je živa ganljiva slika, ko Willy Brandt kleči pred spomenikom žrtvam v judovski četrti Varšave. Ni se niti polegel odmev nedavnega podpisa »osnovnega sporazuma« med obema Nem-čijama, v katerem je zahodnonem-ška vlada hotela tudi za ceno žrtev prispevati svoj delež k pomirjenju med obema deloma istega naroda, ločenega po berlinskem zidu. Zlasti v svojem odnosu do vzhodnih držav je nemška demokratična vlada hotela s tem pokazati, da odločno zavrača kakršno1 koli revan-šistično politiko in gleda vedro stvarnosti v obraz.
SMISEL ZA STVARNOST
S tem je ena izmed vodilnih držav zahodne Evrope dokazala, da ima njena politika smisel za stvarnost in da želi dejansko prispevati v splošnemu pomirjenju v Evropi in svetu. Pri tem ne mislimo na ni kako idejno popuščanje komunizmu, temveč samo priznanje pravic, zlasti ozemeljskih, onih držav (glej Poljska), ki so jih Brandtovi predhodniki od Bismarcka in Viljema II. do Hitlerja tako usodno teptali v smislu imperialistične in pangermanistične politike. S tem je tudi izpričala politično voljo do sodelovanja med narodi in si tako zagotovila potrebno resno spričevalo za vstop v združeno Evropo, h kateri je gotovo največ prispevala že od Adenauerja in Schumacherja sem.
Tudi Italija je že od De Gaspe-rijeve dobe sem močno vključena v sodelovanje zahodnoevropskih držav in zahoda sploh. Italijanski politični razvoj je od začetka po vojnega razdobja prehodil že različne etape, tako v notranji kot v zunanji politiki. Zlasti evropeistič-na zavzetost je vsem povojnim rimskim vladam eno izmed punčic v očesu. Prav zadnje dni je načela pogovor o evropski gradnji celo s pekinško vlado in s tem dokazala, da tudi njo zanima politika vzhoda. Nas pa tu zanima ne toliko Daljni vzhod, pač pa odnos Italije do prvega vzhodnega soseda — do Jugoslavije. Ali je Italija, kot sedaj Zahodna Nemčija, vzpostavila pravilne in stvarne osnove za svojo »Ostpolitik« ob Jadranu in v vzhodnih Alpah?
Na to bi radi v naslednjih vrsticah odgovorili.
POTREBA PO REALISTIČNI
IN POGUMNI POLITIKI
Da so se jugoslovansko-italijan-ski odnosi v bistvu spremenili in izboljšali v dobi mod leti 1954-72, ni nobenega dvoma. Sicer pa tu ne nameravamo pisati o samih dvostranskih odnosih in vsaj uradni najvišji potrditvi prijateljstva med državama ob Saragatovem obisku v Beogradu in Titovem v
Rimu. Gre za nekaj drugega. Še vedno je v diskusiji juridična posest oz. suverenost Italije nad cono B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), o kateri se zdaj pa zdaj spet piše, o čemer se vlagajo interpelacije na rimsko zunanje ministrstvo, vlada sama pa nikdar jasno ne pove svojega mnenja.
V zvezi s tem je zadnje čase zelo obširno pisal priznani milanski dnevnik »Corriere della sera«. Celo zadevo je načel pravzaprav časnikar Dino Frescobaldi, ki je v tem listu objavil pomemben in tehten članek pod naslovom »Un'ami-cizia da rafforzare« (Prijateljstvo, ki ga je treba okrepiti). V tem članku prikazuje omenjeni časnikar dosedanje stanje jugoslovan-sko-italijanskih odnosov, ki ga pa vedno spravlja v zadrege in težave zadeva nekdanje cone B. Ko omenja položaj obeh držav in politično ozadje problema, v bistvu pravi, da bi morala Italija zavzeti v tem odločnejšo in pogumnejšo politiko prav po zgledu Brandtove »Ostpolitik«. Pri tem pripominja, da še noben italijanski predsednik vlade od De Gasperija dalje ni imel toliko političnega poguma, da bi postavil enkrat stvari na svoje mesto. Zato svetuje italijanskim odgovornim političnim krogom, naj se končno vendar le odgovorno in modro odločijo za pravno
priznanje dejanskega stanja, kar bi lahko le razpršilo poslednje dvome o kaki revanšistični politiki določenih uradnih ali neuradnih italijanskih krogov v odnosu do Jugoslavije, vključno z vsemi možnimi ozemeljskimi zahtevami.
Na Frescobaldijev članek se je kasneje, do božičnih praznikov, vsula prava ploha pisem in protestov od strani raznih istrskih ezulskih predstavnikov in organizacij, z dobroznanim bivšim tržaškim županom na čelu. Zanimivo pa je, da ni bilo med pismi uredništvu zaslediti niti enega, ki bi se zavzel za duh oziroma vsebino omenjenega članka v milanskem dnevniku. Znamenje, da morda samo širše italijansko javno mnenje ne čuti potrebe po zavrnitvi teh marsikdaj že smešnih anahronističnih iredentističnih teženj. Obenem pa da razumeti, da ni še dozorelo v pravem vrednotenju položaja na vzhodni jadranski obali in v spoznanju potrebe po res iskrenem stisku roke jugoslovanskemu sosedu. Dejstvo, ki ne more vzbuditi zadovoljstva in pušča še precej nejasne perspektive za bodočnost.
Čas pa bi bil, da bi se rimski parlament enkrat le odločil in ratificiral londonski sporazum in s tem sprejel itak že obstoječo stvarnost ob sedanji mirr.; in, upamo, na obeh straneh vedno bolj prijateljski jadranski obali.
Slomški ulmski vrtci
Na ozemlju tržaške pokrajine obiskuje slovenske otroške vrtce približno 800 otrok. Ustanove, ki upravljajo te otroške vrtce, so razne občine (Trst, Devin-Nabre-Žina in Zgonik) ter ustanova ONAIRC (Opera Nazionale Assistenza Injanzia Re-gioni Confine). Rad bi opozoril javnost na dejstvo, da ONAIRC upravlja poleg slovenskih tudi italijanske vrtce.
S 1. januarjem 1972 je stopil v veljavo zakon št. 565 z dne 19. 7.1971, ki preureja ustanovo ONAIRC. Najvažnejši členi tega zakona so z vidika naše etnične skupnosti nedvomno členi 5, 6 in 8.
Člen 5 govori o organih ustanove, ki so:
a) Glavni svet v Rimu;
b) Občinski sveti v vsaki občini, kjer deluje Ustanova;
c) Predsednik;
č) Računski dvor.
Člen 6 govori o sestavi glavnega sveta (16 članov) in določa, da morata biti po en predstavnik nemške etnične skupnosti (predlaga ga avtonomna pokrajina Bočen) ter po en predstavnik slovenske etnične skupnosti (predlaga ga dežela Furlanija-Julijska krajina).
Člen 8 govori o sestavi občinskih svetov in predvideva 7 članov. Tri imenuje občinska uprava (eden mora predstavljati manjšino!), dva izglasuje osebje Ustanove iz svoje srede, dva pa izvolijo sami starši med seboj.
Na žalost je ta člen zelo pomanjkljiv, ker ne zagotovi prisotnosti bodisi nemške, bodisi slovenske etnične skupnosti v teh občinskih svetih; čeprav je delovanje Ustanove osredotočeno samo v obmejnih področjih in torej v etnično mešanih krajih.
Na področju tržaške občine obiskuje slovenske sekcije ustanove ONAIRC približno 300 otrok. Vsaka sekcija je že izvolila po dva »velika volivca« in le-ti so si zadali nalogo, da si sami priborimo to, kar žal ib o g prej omenjeni zakon ni določil.
Dne 16. t. m. bo že druga skupna seja vseh teh »velikih volivcev«, predstavnikov staršev na ozemlju tržaške občine (italijanskih in slovenskih) in na tej seji bo
kot glavna točka določitev pravice, da se izvolita po en predstavnik italijanskih in po en predstavnik slovenskih staršev.
Zato opozarjamo vse tiste osebe, ki so bile izvoljene kot »veliki volivci« v slovenskih sekcijah otroških vrtcev, da se te odločilne seje zagotovo udeležijo, ker samo Z enotnim nastopom si bomo lahko priborili pravično zastopstvo v te na novo uvedene občinske svete ustanove ONAIRC.
Poudarjam, da gre za nekaj povsem novega in lahko bi rekel, da je to prava mala šolska reforma, kar se tiče otroških vrtcev, ker se kliče k sodelovanju predstavnike občine, učnega osebja in staršev. Zato je zelo važno, kako se te novosti že od samega začetka pričnejo izvajati.
Slovenski oče
Kdor še ni vpisan v kmečko bolniško blagajno, ima čas, da to stori do Sl. januarja. Pravico do vpisa imajo neposredni obdelovalci, ki se osebno Ln pretežno bavijo s kmetijstvom. Takšna družina mora z lastnimi močmi opraviti vsaj eno tretjino vseh del na kmetiji. Posestvo pa mora biti veliko vsaj toliko, da zaposli enega moškega najmanj 104 dni oziroma žensko 94 dni na leto.
Kmečke družine, ki so vpisane v kmečki bolniški blagajni, pa se je njihovo stanje v preteklem letu spremenilo, morajo nove spremembe prijaviti do 31. januarja. Take spremembe so npr. povečanje ali zmanjšanje kmetijske površine, delna ali popolna ukinitev kmetovanja, povečanje ali zmanjšanje števila družinskih članov (rojstva, poroke, smrti, odselitve, priselitve itd.). Nadalje prestop otrok iz 14. v 15. leto oziroma zaključek obiskovanja šol. Prestop aktivnega člana v pokoj itd.
Vse omenjene zadeve vam uredi brezplačno Zveza neposrednih obdelovalcev v Trstu, Rimska ulica 20, tel. 38100 vsak delavnik dopoldne.
Slovenija, kam ?
Leto je šlo h kraju. Ko bi radi potegnili črto in zaznamovali točko, do katere je Slovenija v svojem razvoju prišla, smo se znašli sredi vretja, ki v domovini kipi in katerega vire in izid je težko pokazati. Ob nekaj ugotovitvah je kljub vsemu možno vsaj bežno zaslutiti igro v ozadju.
Začelo se je pred enim letom. Beograjska centrala je vrgla hrvaško partijsko vodstvo. Temu so sledile čistke na Hrvaškem, ki še niso končane. Razlog? Hrvaški »nacionalizem« in »separatizem«.
Deset mesecev zatem je zletelo srbsko partijsko vodstvo. Sledile so čistke v Srbiji. Razlog? »Liberalizem«, »revizionizem«, »protirevolucija«.
En mesec kasneje se je igra ponovila v Sloveniji. »Razlog? »Ljubimkanje z Zahodom«.
To so koraki beograjske centrale in njena razlaga teh korakov.
Kaj se v resnici odigrava za kulisami?
Znotraj Jugoslavije je mogoče odkriti dvoje dogajanj, katerima odgovarja zunaj nje tudi dvoje.
Doma narašča na eni strani gospodarska kriza, na drugi pa se množe poskusi delnega odprtja oken v zatohlem enopartijskem prostoru. To oboje se še med seboj pogojuje: delavci začenjajo ob skrčenih plačah in ob odkrivanju tovarišev-milij onarj ev spoznavati resnico o vrednosti marksističnega gospodarskega sistema in si želijo več nemarksizma; več kontrole in kritike tistih na vrhu s strani ljudskih množic bi pa tudi v gospodarstvo prineslo več reda.
Zlasti drugo smer razvoja v Jugoslaviji — večjo demokratizacijo — je opazovala Moskva z zaskrbljenostjo. A na zadušitev te smeri bi mogla vplivati le s pomočjo pri ozdravljenju prve smeri, gospodarstva. Ob tem spoznanju je ponudila Moskva Jugoslaviji visoko posojilo, toda po načelu daj-dam, to je, za ceno privitja administrativnega vijaka.
In sedaj se v Jugoslaviji dogaja, kar se dogaja. »Reformistični« komunistični veljaki morajo leteti, časopisna podjetja se čistijo, za mnoga, zlasti študentska glasila ni več denarnih virov, partija doživlja prepih, učiteljski kadri morajo skozi gostejše marksistično rešeto, po šolah se marksizem vsiljuje v močnejših zalogajih, Cerkve so ponovno obdolžene klerikalizma, skratka:	partija spet
jemlje krepkeje vajeti v svoje roke.
Tuji opazovalci gledajo na ta razvoj osuplo: torej v enopartijskem sistemu le ni možen razvoj v demokracijo?
Naj večji optimisti med njimi menijo, da je sedanji razvoj le še manj slab, kot bi bil sovjetski vojaški poseg po receptu Češkoslovaške. Vendar se tudi ti zaskrbljeno sprašujejo, kdaj se bodo pokazali na obzorju prvi znaki demokracije v deželi, kjer so se čez noč zavrtela kolesa za leta nazaj.
Eno je jasno: demokracija je tako celoten pojem, da je možno le dvoje: ali je ali je pa ni. Demokracija po koščkih je v konkretnem življenju nemogoča. Ce ji odpreš vrata v neki prostor, hoče še v druge. Ce se hoče enopartijski sistem obdržati pri življenju, mora demokraciji spet vrata zapreti. To seveda stori takoj in brez kakršnih koli očitkov vesti.
Čez mejo v vas
Mesce za katoliške lisk
GOVORJENA IN PISANA BESEDA V CERKVI
O Kristusu je znano, da je samo učil in ni nič napisal, podobno kot pred njim Sokrat v Atenah. Toda že dvajset let po Kristusovi smrti je apostol Pavel čutil potrebo, da poleg govorjene besede začne tudi pisati. Tako je nastalo njegovo prvo pismo vernikom v Solunu, ki je bilo napisano pozimi leta 50. Temu pismu so sledila še druga Pavlova pisma in ostali spisi nove zaveze: apostolska Cerkev je čutila potrebo, da Kristusov nauk in njegovo življenje preda poznejšim rodovom tudi v napisani besedi.
Od leta 50 dalje je Cerkev nepretrgoma svoj nauk razlagala in širila tudi s pisano besedo, kajti apostolom in evangelistom so se kmalu pridružili še drugi krščanski pisci, že v osemedesetih letih je nastal spis Didahe, ki je najstarejši krščanski spis iz neapostolske roke. Reči smemo, da Didahe pomeni začetek verskega in katoliškega pisanja v Cerkvi, ki bo torej kmalu štelo 1900 let obstoja. Verski in katoliški spisi so namreč tisti, ki v pisani besedi razpravljajo o verskih resnicah, zapovedih in človeškem življenju sploh ter pri tem izhajajo iz temeljev razodetega nauka Kristusovega kakor se je ohranil v Cerkvi in kakor ga ta razlaga. Ce se kdo drži strogo verskega področja, je njegov spis verski; če je vsebina spisa širša in obsega tudi neverska področja življenja, je spis katoliški, v kolikor se ujema ali se vsaj želi ujemati z naukom katoliške Cerkve.
Odkar poznamo tisk, govorimo tudi o katoliškem tisku, ki obsega knjige, revije, časopise. Ves ta tisk je lahko katoliški, ne da bi nosil naziv »katoliški«, če želi biti v službi katoliške Cerkve in njenega poslanstva. Ni torej stvar naziva, temveč je stvar vsebine in razmerja do Cerkve. Toda je-li pametno, da še danes nosijo nekatere revije, časopisi in tudi razne ustanove oznako »katoliški«? Ali ni to staromodno, preživelo, z eno besedo nemogoče?
O tem bomo razmislili prihodnjič.
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
v
Tak je naslov plošče, ki je prav te dni izšla pri RTV Beograd in jo je snemal glasbeni ansambel »Lojze Hlede«. Ansambel je na uspeh upravičeno lahko ponosen. Pri tem gre priznanje vsem: vodji ansambla Lojzetu Hlede, bratoma Ediju in Brunu Hlede, Alešu Pintarju, Borisu Hladniku. Zvonku Simčiču in Dušanu Škorjancu, k; prav sedaj služi vojaški rok.
Na plošči sta posneti dve skladbi: »Cez mejo v vas«, ki jo je na besedilo Ivana Malavašiča skomponiral Lojze Hlede in »Na Močilah«, ki jo je prav tako uglasbil Lojze Hlede.
Clan društva »F. B. Sedej« iz Števerjana Marijan Terpin je ob izidu plošče Lojzetu Hledetu zastavil več vprašanj. Pogovor se je takole razvijal.
Kako ste, Lojze, do vaše plošče prišli in kako se je misel porodila?
Naj takoj odgovorim na drugo vpra-nje. Misel na ploščo je že precej časa krožila okoli moje glave. Nato sem sklenil dobiti stike z Borisom Kovačičem, ki je glavni producent RTV Beograd za Slovenijo. Dal mi je dragocene začetne nasvete glede snemanja. Zelo veliko nam je tudi drugače pomagal. Doma sem svojim fantom obrazložil vse težave, ki so v zvezi z nastankom nove plošče, kakšen je sistem snemanja, tako instrumentalnega kot pevskega dela.
Kako so vaši fantje sprejeli novico in kako so reagirali na težave, ki so s takim snemanjem brez dvoma združene?
Z veseljem lahko rečem, da smo bili vsi zelo navdušeni. Vsak si je pri tem po svoje predstavljal, kakšna naj bi bila naša plošča, kako naj bi izgledala. Dela smo se lotili pošteno in skrbno vadili, kajti datum snemanja je bil točno določen. Preo-stajalo je le malo časa.
Kot vsi ansambli, imate tudi vi gotovo probleme z vajami?
Imamo jih precej. Vsi se udejstvujemo v raznih poklicih in imamo različne umike. Morali smo dobro preštudirati načrt za vaje. Največkrat smo vadili ob nedeljah, ko smo bili vsi prosti.
Lojze, rad bi, da bi mi kaj povedal o
Ansambel »Lojze Hlede« in SKPD »F. B. Sedej« razpisujeta pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici III. zamejski festival narodno zabavne glasbe, ki bo v števerjanu 1., 2. in 3. junija 1973. Pogoji so sledeči:
1. Za festival se lahko prijavijo vsi slovenski narodno zabavni ansambli iz domovine dn zamejstva.
2. Organizator prevzame stroške za kosilo, večerjo in prenočišče.
3. Komisija, ki jo bodo sestavljali strokovnjaka in predstavniki občinstva, bo podelila naslednje nagrade:
— lir 130.000 za najboljšo melodijo;
— lir 100.000 za najboljšo izvedbo;
— lir 50.000 za najboljši ansambel, ki
ga izbere občinstvo;
— lir 40.000 za najboljšega harmonika-
ša;
— ND 1.000 nagrada revije »Antena« za
najboljše besedilo ter pokale, ki jih bodo dale na razpolago razne ustanove in organizacije.
4. Skladbe, ki jih bodo izvajali ansam-
To društvo je s prvim ponedeljkom v januarju pričelo letošnjo predavateljsko sezono. Zaradi prezidave in preurejanja prostorov Slovenske prosvete je namreč moralo za dalj časa prenehati s srečanji.
Prvi večer je imel naslov »Iz Drage 1972 v novo leto«. Predsednik prof. Jože Peterlin je stvarno analiziral letošnje študijske dneve, poročal o težavah, ki so nastale z odpovedjo predavateljev iz Ljubljane, na drugi strani pa izrazil hvaležnost pisatelju Alojzu Rebuli, ki je v zavesti odgovornosti za Drago v dveh dneh in nočeh pripravil predavanje in s tem častno nadomestil izostalega predavatelja. Predsednik je izrazil zahvalo tudi dr. Lojzetu Šuštarju, ki je razširil in poglobil svojo razpravo in tako v vsej širini nadomestil drugega predavatelja iz Ljubljane, ki je zadnji dan odpovedal svoj prihod. Tako je tudi Draga 1972 povsem uspela in je pisanje nekaterih listov v svetu, češ da so doživeli študijski dnevi polom zaradi odsotnosti nekaterih predavateljev, povsem in do konca neresnično.
Po predsednikovem referatu se je razvi-
vaših vtisih pri snemanju ter da bi nakazal težave pri tem.
Priznati moram, da smo imeli vsak svojo tremo že pred odhodom proti Ljubljani, čeprav v majhni meri. Določena je bila nedelja s sledečim umikom: snemanje točno od devete do dvanajste v Studiu 14. Imeli smo najhno zamudo. Bili smo lačni in potrebni zajtrka; zato smo zamudili celih 15 minut, kar je pri snemanju dragocen čas.
Ste snemali direktno ali ste imeli v Studiu prej vaje?
Takoj so nam dali pod nos mikrofone in: »Ajde, špilaj...!«
»čez mejo v vas« je napisal ljudski pe snik Ivan Malavašič iz Podlipe. Zakaj ste dali prav to pesem na ploščo?
Čeprav imam že precej Malavašičevih tekstov uglasbenih, se mi je ta zdela najprimernejša, ker je za naše razmere izredno sodobna. Saj je nemalo fantov, ki si poiščejo svojo življenjsko družico za mejo. Polka »Na Močilah« pa je sploh nekaj našega, števerjanskega, saj sem jo sestavil zato, ker je v Števerjanu kraj »Močile«, kjer je bilo precej vode in je kot tipičen briški »poč« (vodnjak) dolga stoletja oskrboval z vodo vse bližnje zaselke.
Kakšni so vaši načrti za bodočnost?
Pripravljamo se na četrto snemanje za Radio Trst A. Spomladi pa upamo na drugo ploščo, posebno sedaj, ko smo se okrepili z novimi pevci. Naj še to dodam: vsakdo, ki si želi nabaviti našo ploščo, jo dobi tudi na sedežu ansambla v Župnijskem domu v števerjanu.
*	* *
Naši fantje iz števerjana so dolgo in nestrpno čakali na izid plošče. Sedaj jo lahko poslušajo in so ponosni na ta svoj dosežek. Poplačan je ves trud, požrtvovalnost dn napor, ki ga je zahtevala ta prva števerjanska plošča. Vsi jim zato iz srca čestitamo.
Fantje Hledetovega ansambla, po tej poti naprej z našimi iskrenimi željami do novih in še večjih uspehov!
na III. zamejskem festivalu v števerjanu.
5. Prijave se sprejemajo najkasneje do 15. marca 1973 na sledeči naslov: Ansambel »Lojze Hlede«, Trg Svobode, 6 - 34070 Šte-verjan - S. Floriano (Gorizia) Italia. Navesti je treba sledeče podatke:
a) točen naslov ansambla in naziv;
b) ime voditelja oz. odgovornega, njegov rojstni kraj, datum rojstva ter sedanje bivališče;
c) ime, priimek, kraj rojstva, datum ter sedanje bivališče vsakega člana posebej.
6. Vsak ansambel mora poslati do navedenega datuma notno gradivo dveh skladb, s katerima bo nastopil na festivalu v števerjanu, ter besedila.
7. Vsi ansambli so dolžni sporočiti sleherno spremembo naslova voditelja ali ostalih članov ansambla.
8. Organizator bo dal na razpolago ozvočenje.
9. Treba je poslati kratko zgodovino ansambla.
10. Ansambli dopustijo morebitno snemanje Radia Trst A.
la obsežna diskusija. Udeleženci so se v celoti strinjali s predsednikovo tezo, da moramo s študijskimi dnevi nadaljevati v obliki kot so bili zamišljeni, od matične domovine pa pričakujemo, da bo podpirala to prizadevanje slovenskih zamejskih izobražencev. Ponovno je bilo poudarjeno, da organizirajo Drago slovenski izobraženci v Trstu v dogovoru in po posvetovanju s slovenskimi izobraženci v Gorici, v Beneški Sloveniji in na Koroškem. Študijski dnevi so tedaj izključno delo zamejskih izobražencev in poudarek o enotnem slovenskem kulturnem prostoru pač ne more mimo tega dejstva. Društvo slovenskih izobražencev tudi pričakuje v bodoče več zvestobe akademsko dani besedi predavateljev, ki prihajajo z univerze. Izraženih je bilo tudi že nekaj vprašanj, ki naj bi jih obravnavali v Dragi 1973.
Ponedeljkovi večeri bodo v bodoče vsak teden. Prihodnji bo 15. januarja ob 20. uri. Ker je bila pretekli teden ga. Anica Kraljeva bolna, bo prišla na sestanek 15. t. m. Večer bo tedaj posvečen slovenskemu izseljeništvu.
S TRŽAŠKEGA
Skedenj
Božični prazniki so za nami. Praznovali smo jih kakor pač običajno povsod. Polnočnica ob 22. uri je res posrečena stvar: skupna zbrana daritev, toliko bolj letos, odkar imamo pri službi božji novo knji-žiso »Sv. daritev«. Okrog 400 družin v Skednju in naših prijateljev v mestu je dobilo, po splošnem mnenju, okusno voščilo za praznike. V zameno so ljudje ob praznikih bogato obdarovali Dom: pri ofru ob polnočnici, za pevce ob novem letu in ob medsebojnih voščilih. Hvala vsem za razne prispevke!
Na Silvestrovo so Dom »zasedli« skavti, skavtinje in njih prijatelji. Sami so okrasili spodnjo dvorano ter jo napolnili z veselim razpoloženjem. Skupno je bilo okrog 75 mladih veselih ljudi. Tudi Dom je bil vesel.
V načrtu je bila božičnica po praznikih, a smo ga spremenili. Zbor in mladina se bosta pripravljala na že tradicionalno Prešernovo proslavo v začetku februarja.
Vsem, ki se udeležujejo službe božje, priporočamo knjižico »Sv. daritev«. Vsakdo jo ima na razpolago pri vseh sv. mašah. Okrog sto vernikov si je kupilo lastno knjižico. Ostali pa naj si jo vzamejo na določenem prostoru.
Ponovno vsem bralcem skedenj ske skupnosti in prijateljem srečno novo leto! Začnimo ga in nadaljujmo v dosedanjem sodelovanju!
Slovenski kulturni klub
V soboto 23. decembra smo imeli na sporedu film znanega režiserja Hitchocka z naslovom »Kriv sem«. Za uvod je Marjan Jevnikar povedal nekaj besed o avtorju in njegovih stvaritvah. Opozoril nas je na zanimivo novost, ki jo je Hitchock vpeljal v film: angleški humor, ki večkrat spremlja najbolj kritične trenutke dogajanja. Tako smo lahko bolje sledili predvajanju. Mislim, da je tokrat film v veliki meri zadovoljil gledalce, tako zaradi psihološke dognanosti, kot tudi zaradi igralcev.
Za mir v Vietnamu. Novi odbor SKK je podal sledečo izjavo:
V teh predbožičnih dneh smo priče divji zaostritvi vojaških akcij v Vietnamu. Na mesto mirovnih pogajanj, ki jim je ves svet z upanjem sledil, je znova stopila groba vojaška sila, ki terja težke človeške in materialne žrtve, člani Slovenskega kulturnega kluba se pridružujejo protestu ostale mladine po svetu in zahtevajo hitro in pravično rešitev vietnamskega vprašanja. Verjeti hočemo, da je mir mogoč.
Mavhinje - Božični koncert
26. december minulega leta je bil za Mavhinje poseben dan. »Fantje izpod Grmade« so z desetimi božičnimi pesmimi proslavili božič in hkrati svoj stoti nastop. Ker je njihovo ime že dobro znano, so imeli veliko poslušalcev, ki so vsi z veseljem in navdušenjem priznali njihov trud in njihovo umetnost. Mislimo, da so bili tudi »Fantje« zadovoljni, ker so videli, da je njihova pesem vse osvojila.
Kakor vsakdo, ki prizna in ceni njihov zbor, tudi mi želimo »Fantom izpod Grmade« korajžnega in uspeha polnega pohoda v bodočnost.
Boršt
V sredo 17. januarja obhaja naša župnija praznik sv. Antona. Maše bodo ob 8,30 in ob 10,30 (peta). Večernice ob 15h.
V proslavo župnijskega patrona bo kulturna prireditev, ki jo pripravljata prosvetni društva »Slovenec« in »Krekov dom«. Prireditev bo v sredo 17. januarja ob 20. uri in v nedeljo 21. januarja ob 17. uri v dvorani pri čč. sestrah. Lepo vabljeni!
Opčine
Praznike smo zaključili na praznik sv. Treh kraljev s slovesnim krstom otroka iz znane družine Grgič s Femetičev. Njihova mlajša veja se je sedaj raztegnila na Opčine. Otrok, pa tudi mi vsi, smo bili deležni prelepega božičnega koncerta, ki nam ga je v pesmi nudil domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom prof. Maliča po blagoslovu.
Naš »Veto« je srečal Abrahama. Še na mnoga leta!
Proslava Frana Venturinija
V nedeljo 7. januarja je bila v Kulturnem domu v Trstu proslava 20-letnice smrti skladatelja in zborovodje Frana Venturinija. Po spominskem govoru, ki ga je imel Miro Presl, so nastopili zbori »Fran Venturini« iz Domja, »France Prešeren« iz Boljunca, »Valentin Vodnik« iz Doline, »Slovenec« iz Boršta. Na sporedu so bile pesmi, ki jih je uglasbil Venturini.
LEDENE ROZE
II.
Dve ledeni roži bomo to pot utrgali v Slovenski Benečiji. Prva je tista, ki je zrastla v videmskem tedniku Voce Catto-lika. O njej poroča Dom, glasilo beneških slovenskih župnij.
V	uvodnem članku božične številke razmišlja Dom o italijanskem narodnem evharističnem kongresu, ki je bil v Vidmu od 10. do 17. septembra 1972. Pravi, da so ga zlasti Benečani pričakovali z velikim upanjem, saj je glavna misel kongresa »Evharistija in krajevna skupnost« obetala, da se bodo na kongresu lotili tudi vprašanja odnosov med verniki različnih narodnosti v škofiji, da bo izšlo iz tega neko širše pluralistično gledanje na Cerkev in na skupnost božjega ljudstva. »Krajevna skupnost se gradi dan na dan s pomočjo vseh dejavnikov božjega ljudstva, ki se zbira okrog evharistične mize... Kruh, ki ga skupno lomimo, je Kristusovo teto dano za nas, in ne orodje za razdor in razlikovanje,« piše Dom.
Pa se je zgodilo, da je prišel dan za skupno obhajanje evharistične daritve vseh Slovencev v Italiji. Zbrali so se v baziliki Matere zdravja v Vidmu in napolnili do zadnjega kotička prostrano baziliko; bilo jih je kakih 4.000. Z goriškim nadškofom je somaševalo 60 duhovnikov iz vseh treh obmejnih škofij v Italiji, navzoči so bili tudi ms gr. Pangrazio iz Rima, nadškof Zaffonato iz Vidma in njegov pomožni škof Pizzoni. Bilo je lepo in je vsa pobožnost šla do srca. Toda kaj je naslednji dan 16. septembra 1972 poročala
Na praznik sv. Štefana so imeli v Beneški Sloveniji lepo in domače božično slavje. V cerkvi Matere božje Dobrega sveta v Lješi so razni cerkveni zbori priredili koncert božičnih pesmi, združen z deklamacijami domačih otrok. Prireditve se je udeležilo prav veliko število domačinov, prišli pa so tudi prijatelji z Goriške. Ob tej priložnosti so izdali tudi lično brošuro s programom pod naslovom »Božične pie-smi - Concerto di Natale«.
Nekaj prisrčnih pesmi je zapel mešani zbor »Rečan«, ki je nato tudi v moški zasedbi odpel sledeče skladbe: »Snieh dol pada« na besedilo Alda Clodiga ter v harmonizaciji Rina Markiča in »Koledo« iz Sčigla. Zbor iz št. Lenarta je odpel »Božji nam je rojen Sin«, »Glej zvezdice božje« ter francosko božično »Gloria« v priredbi O. Rosso. Pevski zbor iz Tapolovega se je tudi lepo predstavil z deli »O čuj, o čuj«, »Oj Marija z Jožafan«, »Na trangu« in »An angel parletau z vesokih nebes«. Slišali smo še pesmi »Zveličar nam se je rodil«, »Angelsko petje«, »Bužič je zguoda ustu« in »čirim čim beru«. Celotni koncert je zaključila mogočna Hiindlova »Aleluja« ob lepi spremljavi orgel.
Na beneški božičnici so imeli svoj poseben delež tudi otroci. Iz Gornjega Tar-bilja so nam malčki prinesli polno mero veselja in radosti. Zelo naravno so odpeli »Delajmo, delajmo zlata kolesa«, nato še pesem o kmetiču, kjer sta se najbolj izkazala Edo in Marino. Nastopili so tudi otroci iz Klodiča z nekaterimi italijanskimi recitacijami.
Beneškim slovenskim rojakom smo lahko za njih pristno božičnico prav hvalc-
Voce Cattolica? Od štirih tisočev vernikov navzočih v cerkvi je videla le nekaj desetin in v potrdilo svojim trditvam je priobčila fotografijo, na kateri je bilo res našteti samo 14 oseb. In še ti maloštevilni so bili iz Avstrije, Jugoslavije, trdi Voce Cattolica.
Ali ne zasluži ta naš sobojevnik v videmski škofiji, da mu poklonimo ne eno rožo, temveč velik šop ledenih rož za njegovo tako resnicoljubno in ljubeznivo poročanje o Slovencih na evharističnem kongresu?
Druga ledena roža je iz vasi Matajur, občina Sovodnje v Benečiji. Kot znano, so se skupnega slovenskega romanja na Barbano 15. septembra 1972 udeležili tudi verniki iz Benečije s svojimi duhovniki. Ko so v Sovodnjah v Benečiji zvedeli za to namero, so nekateri »dobronamerni« elementi začeli hoditi okrog ljudi po hišah ter jih prepričevati, naj ne hodijo na Barbano in potem v Videm skupaj z drugimi Slovenci. Naj ostanejo rajši lepo doma, ,'ij čc bodo želeti kam romati ali na izlet, jim bodo oni plačali avtobus.
Hvala Bogu, da so rojaki v Benečiji dovolj modri in niso prisluhnili vabljivim besedam teh modernih lisjakov in so se v velikem številu udeležili tako romanja na Barbano, kot tudi skupne evharistične slovesnosti v Vidmu.
Vsekakor talci drobni dogodki iz kronike v Slovenski Benečiji pričajo, kakšna ledena nestrpnost vlada še zmeraj v teh krajih in tudi v nekaterih krogih videmske kurije. Novi nadškof bo imel kaj ogrevati, če bo hotel to mrzloto vsaj nekoliko otajati.
(r+r)
žni, še posebej pa njihovim duhovnikom, ki so ves spored tako lepo pripravili. Prav gotovo je njihova pesem in beseda od Tera do Nadiže tisti najpristnejši kulturni zaklad, ki diha ljudskost in domačnost, za katerega tako vestno skrbijo, da se ne bi izgubil.
Bane
Ogrevalna naprava je letošnje praznike še polepšala. Pristne domače jaslice so izražale povezavo vseh vaščanov v doživetju božiča. Zato kličemo našemu 80-letniku g. Pavlu: še na mnoga leta! Saj vsi lahko vemo, kaj pomeni streči bolnici nad štirideset let. Bog vas podpiraj!
Slovenska skupnost in novi tržaški občinski odbor
Razgovori med strankami leve sredine ler Slovensko skupnostjo za obnovitev tržaškega občinskega odbora so se zaključila v torek zvečer. Isti večer se je sestal tudi Svet Slovenske skupnosti, ki je odobril politični in upravni sporazum in ratificiral tako delo, ki ga je v mesecu dni opravila delegacija Slovenske skupnosti, ki se je udeleževala pogajanj. Podrobneje bomo o sporazumu spregovorili prihodnji teden. Zaenkrat .naj poudarimo, da so bile sprejete bistvene točke programa Slovenske skupnosti. Slovanska skupnost je ohranila mesto v tržaškem občinskem odboru, v katerem bo še nadalje vplivala na reševanje vseh vprašanj, ki zadevajo narodnostno, ekonomsko in socialno življenje tržaških Slovencev.
:.llllllllllllll!ll!lllllllllimillllllllllllll!lllllllllllllllllll!IIIIIIIHIIIIII!llllllllllllllllllllllllllllllim!IIIIHIIIIIIIIIIII!lllllllimillllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllll!ll!llllllllllllllllll
III. zamejski festival v Števerjanu
bli, morajo biti izvirne in prvič izvedene
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu
Lep božični koncert v Lješi
Stran 3
Problematika slovenskih mestnih	k
Pred časom je objavil Katoliški glas živahno debato o duhovniški obleki, torej o duhovniku. Svetovna literatura, filmi ter okrogle mize nam pričajo, da je in ostane duhovnik v vseh časih in krajih predmet zanimanja, tudi danes. Med drugim priča o tem tudi zadnji roman Alojza Rebule »Divji golob«.
Zakaj ne bi razširili debate ter odprli nov problem? Naš pogovor bi bil tokrat usmerjen v položaj slovenskih kaplanov, oziroma slovenskih duhovnikov v mestu. Kratko rečeno, problematiki mestnih slovenskih kaplanov v Trstu.
Problem ni tako enostaven, kot bi se zdelo površnemu opazovalcu. Zavedam se, da v tem članku ne bom vsega povedal in tildi ne na najboljši način. To naj bi bil le začetek debate. Ob izmenjavi misli še drugih sobratov in vernikov naj bi vsa stvar dobila zaokroženo celoto in potrebno rešitev. Potem še to: namen članka je iskanje rešitve, brez vsake obsodbe ali osebnih napadov, ker bi to ne imelo smisla. Torej pogovor ob mirni in pozitivni debati.
Položaj slovenskih duhovnikov ali kaplanov v tržaškem mestu je drugačen od položaja okoliških slovenskih duhovnikov, ki so vsi župniki, torej »gospodarji« na svojem. Kaplani smo »odvisni« od svojih Župnikov. Naš položaj se razlikuje tudi od italijanskih kaplanov; mi namreč imamo specifičen delokrog: poverjena nam je skrb za slovenske vernike v župniji. Ti nas smatrajo za svoje »župnike«, do nas se obračajo. Naj bo jasno povedano, da se ne postavljamo na mesto župnika, kar bi ne bilo prav, upoštevamo le realnost, dejansko stanje. Tu pa se začenjajo problemi.
Župnik je le eden, ki povečini ne pozna jezika dela svojih vernikov. Člen 81 tržaške sinode je le pisana črka na papirju. Župnik živi zato oddaljen od svojih vernikov, večkrat jih ne pozna. »Pravzaprav, tako menijo nekateri župniki, v moji župniji je prav malo Slovencev, saj me povsod pozdravljajo "Buon giorno”, kadar pridem blagoslavljat hiše.« Kako pa naj bi drugače odzdravili naši ljudje, če upo-Msi’UQ. oliko? Med župniki so tudi izjeme, toda so le izjeme.
Dodajam tu še eno pripombo. Ne gre za nas slovenske kaplane kot osebe, temveč za. naše ljudi; to se pravi, za priznanje, upoštevanje in spoštovanje slovenskih vernikov, ki žive v posameznih župnijah.
V	Trstu, kot je znano, se vrši slovenska služba božja v desetih cerkvah: na Ko-lonkovcu, pri Sv. Ani, v Skednju, pri salezijancih, pri Sv. Jakobu, pri Sv. Vincen-°iju, pri Novem sv. Antonu, pri Sv. Ivanu, v Rojanu in v Barkovljah. Poleg tega imajo slovenski verniki tudi drugod v mestu pravico, da se obrnejo do slovenskega duhovnika za duhovne potrebe ali obrede.
Modema pastoralna metodika pa nujno zahteva danes delovanje duhovnika izven cerkve, za kar so potrebni prostori. Ali nudi župnija vsem župljanom potrebne in primerne prostore? Vsem, torej tudi slovenskim?
Konkretno, pri tolikih prostorih pri salezijancih nimajo Slovenci niti ene sobe določene samo zanje. Kaj pa pri Sv. Ani in na Kolonkovcu? Kjer so boljše razmere, to se pravi, kjer so zrastli domovi, se je to zgodilo z veliko žrtvijo slovenskih kaplanov in s sodelovanjem slovenskih vernikov, brez vsake materialne pomoči župnije, ki bi bila vendar dolžna pomagati. Veliko denarja dajejo župniki za »župnijske« sedeže, a ta naziv velja le za ene. Ali slovenski verniki niso del župnije? Tudi oni dajejo redno miloščino. Kako pa so upoštevani? Vzemimo primer.
Župniki bi morali biti v svoji župniji dobri očetje obeh sinov, to je italijanskih in slo\’enskih vernikov. Zdi se, da so dobri očetje le za enega sina. Pa ne samo glede denarja.
Vsaka župnija v mestu mora plačati vsak mesec neko določeno število izvodov tednika \ita nuova, ali jih prodajo ali ne. To je precejšen davek, župniki uporabljajo denar za italijanski tednik iz cerkve-ne miloščine, h kateri prispevajo tudi slovenski verniki. Torej dajejo skrivaj enemu sinu, da ne zve drugi. Je bilo to določeno v smislu enake pravice in spoštovanja do obeh sinov? Ker velja ta odredba že več let, si lahko mislimo, koliko denarja je šlo le enemu. Pa vse ostalo? Vsak od nas približno ve, koliko gre za »župnijske« zadeve. Sem pa ne spadajo slovenski verniki. Marsikdaj moramo slovenski kaplani zalagati iz svojega denarja, kar bi morala prispevati župnija.
Te dni je izšla knjižica »Naša daritev«,
Ivi jo bodo verniki rabili v cerkvi. Župniki
bi morali plačati potrebne izvode, kakor plačajo za italijanske molitvenike. Bodo plačali? Prav radi bomo poročali, če se bo to zgodilo.
Najhujši časi so, hvala Bogu, za nami. Marsikateri kaplan je doživel težka ponižanja od svojega župnika. Novi časi so zahtevali večje število slovenskih maš, izven zapovedanih praznikov. Morali smo se boriti ali uporabljati visoko diplomacijo, da smo dosegli, kar bi moralo samo po sebi dobiti rešitev. To je bila preteklost, vendar za nekatere župnije velja še vedno. Župniki so se sklicevali in nekateri se še sklicujejo na enotnost. Dokaj sumljiva enotnost!
Naj izgine v cerkvi vsaka ograja. Če bomo prišli do pravilnega upoštevanja in spoštovanja, bomo prišli tudi do obojestranskega razumevanja in tedaj bomo skupno gradili božje kraljestvo, ki je znamenje ljubezni. Bratske ljubezni.
Zakonska sreča sloni na medsebojnem upoštevanju v malenkostih. Tako tudi med nami, v našem primeru, ko sta dejansko v župniji dve skupnosti. Marsikdo je opazil ob praznikih razliko med slovensko in italijansko službo božjo. Tu najlepši paramenti, večja okrasitev itd. Seveda ni v tem slovesnost praznika, a pokaže le, kaj misliš, kako misliš. Malenkosti? Da in ne. Ne moremo se obešati na to, a tako ravnanje pokaže neko pojmovanje. Zakaj mora biti del vernikov v svoji župni cerkvi manj vreden kot drugi del?
Pa še to.
Za večje praznike želi župnik maševati slovenskim vernikom, zato pač, ker je župnik. V redu.
Za praznike prihaja v cerkev več ljudi; tudi taki, ki sicer ne zahajajo redno. Kc pa na take slovesne dneve pridejo v cerkev in morajo poslušati župnika, kako ga lomi s slovenščino ali hrvaščino, zgubijo poleg poezije tudi voljo, da bi prišli še v cerkev. Dejansko je na ta način obred pokvarjen. Ponavljam, župnik ima svojo pravico. Toda...
*	* *
Tu smo slišali, kakor pravimo, eno plat zvona. Dobro bi bilo slišati tudi drugo plat; upam, da se bo kdo oglasil. Skupno iščimo rešitev in zbližanje. To si želimo.
V	tem duhu naj sprejme javnost začetek (ki je vedno nepopoln) te debate.
Dušan Jakomin
Koncert božičnih pesmi v cerkvi sv. Antona Novega v Trstu
Od prvega božičnega koncerta združenih pevskih zborov, ki se je vršil 6. januarja 1958 v rojanski cerkvi do nedeljskega v cerkvi Novega sv. Antona je minilo že 15 let, vendar še danes niso izgubili ti nastopi na privlačnosti. iProstoma cerkev je bila v nedeljo 7. januarja prav dobro zasedena in med poslušalci je bilo opaziti veliko število mladih. Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu je tako tudi letos na slovesen način zaključila božične praznike.
Toda ne ustavimo se pri sentimentalnosti in osredotočimo naš pogled v realnost. Petnajst let nastopov z božično pesmijo pomeni že stopiti v zgodovino našega glasbenega življenja. V vsem tem času so se vrstile božične skladbe, na dan so prišli novi skladatelji, teh nastopov sta bili deležni Slovenska Benečija in tudi slovenska prestolnica. Spodobi se, da ob tej priložnosti in po petnajstih letih pogledamo nekoliko nazaj na opravljeno delo.
Ne pozabimo, da nastopajo pri teh koncertih združeni zbori, kar predpostavlja večje težave bodisi v organizacijskem kakor v kvalitetnem pomenu. Zato je težko priti do neke višje ravni tudi po petnajstih letih.
če vzamemo nedeljski nastop, je bilo vidno opaziti neko neravnovesje v glasovih: preveč sopranov, premalo altov, ostane pa vedno problem tenorjev, ki je pri nas nekako »vodilni motiv«.
Morda bi kazalo za v prihodnje zbrati tri ali štiri zbore, tem dodati še glasovno pomoč in tako priti do večje homogenosti in zlitosti.
Cerkev Novega sv. Antona je idealna iz več ozirov, ne pa iz akustičnega, ker odmev precej zamegli izvedbo; kot protiutež temu pa ostane registracija radia.
Ustavimo se pri nedeljskih imenih. Dirigiral je Zorko Harej, orglal Tullio Za-ghet, priložnostni govor je imel g. Lojze Rozman, recitator pa je bil Franko Žerjal.
Poleg običajnih skladateljev so bili na sporedu domačini Ivan Grbec, Ubald Vrabec in Pavle Merku s svojimi preprostima, a učinkovitimi priredbami, ki nič ne odvzamejo ljudskemu tonu pesmi, znajo pa dobro podčrtati vodilno misel.
Edinstveno koncertno doživetje
Prejšnji teden se je pod okriljem SKPD »Mirko Filej« v Gorici vršil komorni koncert z izbranim glasbenim programom renesančne in baročne glasbe. Za to priložnost so prireditelji oskrbeli zelo posrečeno (in gotovo tej glasbi najbolj primerno) veliko dvorano palače Attems, ki jo je dala na razpolago goriška pokrajinska uprava. Sam koncert je imel še poseben umetniški okvir, v kolikor je prav v tem času razstavljeno v prostorih palače slikarsko in restavracijsko delo, ki ga je ustvaril ločniški umetnik Leopold Perco.
Spored koncerta je obsegal dela renesančnih ter baročnih mojstrov z izvedbo na originalnih inštrumentih dobe. Kot solisti so nastopali Hannelore Ludevvig (sopran), Hans W. Koneke (kljunasta flavta, dude, ukrivljen rog), Miloš Pahor (kljunasta in prečna flavta), Dina Slama (čembalo) ter Alojz Mordej (viola da gamba). Imeli smo tako res mednarodni ansambel, z Nemci iz Hannoverja, Slovenci iz Trsta in Ljubljane.
Ne bomo se spuščali v podrobno analizo del in avtorjev. Omenili bi le nekaj misli v zvezi z značajem samega koncerta. Vsa dela skladateljev, ki so bili zastopani na sporedu, so bila izraz pristne božične komorne glasbe 16. oz. 17. stoletja, tj. renesanse in baroka. Posebej je vredno podčrtati izredno rariteto ne samo skladb, ampak tudi glasbil, na katerih so jih umetniki predstavili. Kljunasta flavta s svojo očarljivo mehkobo, dude z ostrino svojega temnejšega zvoka, ukrivljeni rog s plemenito rezkim značajem, čembalo s tipično salonsko timbriko in viola da gamba (ta skoraj neznani inštrument!) z izredno barvitostjo in nežnostjo. Že zaradi »novosti« inštrumentov je imel nedavni koncert tudi svojo pravo glasbeno zgodovinsko vrednost.
Praetorius, Schlick, Turnhout, Schop, — to so bili predvsem še predstavniki renesančne muzike, zastopani na koncertnem sporedu. Iz njih skladb je dihala pristna božična vedrina, ki so ji karakteristični
zvoki prej omenjenih glasbil še bolj pripomogli do izstopanja. Vivaldi, Marcello, Telemann in Boismortier pa so že predstavljali razvoj v barok in s tam tudi novejši glasbeni izraz. Tudi v teh skladbah je čudovito zaživela elegantna igra in ne-prisiljenost ter lahkotnost tako značilna za baročno kompozicijsko šolo, ki sta ji le Bach in Handel dala še mogočnejši in globlji pečat. Sonata, kantata, triosona-ta — to so bile oblike, v katerih so se omenjeni mojstri tako odlikovali in katere smo mogli spoznati tudi na tem večeru. V njih je spet prišla do edinstvenega izraza vsa rafinirana občutljivost baročne umetnosti, združena s smislom za virtuozizem in koncertantnost.
Vsi izvajalci so s svojo igro dokazali, da profesionalno gotovo obvladajo svoje področje poustvarjalca. Obenem so vlili lastni interpretaciji primemo dozo svežine, da je antična muzika mladostno zaživela in se prijetno ter harmonično zlila s freskami in dekoracijami same baročne palače. Posebej je treba podčrtati izredno umerjeno podajanje, tako kongenialno skladbam na sporedu koncerta.
Prav številno izbrano občinstvo je navdušeno nagradilo izvajalce, ki so morali ob koncu še ponoviti del Telemannove kantate. Obema umetnicama pa je odbornica društva izročila šopek cvetja.
a. b.
Koncert stare božične glasbe
V	stolnici sv. Justa je bil v četrtek 4. januarja koncert baročne in renesančne božične glasbe. Izvajalci so bili tržaška glasbenika flavtist Miloš Pahor in čembalist-ka Dina Slama, čelist Alojz Mordej iz Ljubljane ter flavtist Hans W. Koneke in sopranistka Hannelore Ludevvig iz Hannovra. Vsi so pravi virtuozi, zato je bilo izvajanje ansambla na visoki ravni. Koncert je priredilo kulturno društvo od Sv. Jakoba, pobudo zanj pa sta dala že omenjena tržaška umetnika.
Taki koncerti dajejo občinstvu edinstveno priložnost, da se tudi ono udeleži in nastopa. Na sporedu je vedno tudi ljudsko petje, pri katerem sodeluje vsak poslušalec in postane tako aktiven del sporeda in ne le poslušalec.
Z istim sporedom bodo pevci nastopili prihodnjo nedeljo v Ljubljani.
d. j.
Bazovica
V	času enega leta je naše pokopališče sprejelo telesne ostanke kar štirih mladih zakoncev: Cezarja Kalca (37 let), Silve Pernarčič por. Počkaj (21 let), Vere Racman por. Grgič (43 let) in zadnje žrtve smrti Olge Križmančič por. Metlika (43 let).
Tudi ta zadnja smrt mlade matere, ki zapušča dve hčerki (18 dn 16 let), bolehnega moža in tasta (84 let), je močno pretresla ne le vse vaščane, temveč tudi mnogo znancev in prijateljev, ki so v velikem številu prihiteli na žalovanje težko prizadete družine Metlika. Pokojna je bolehala nekaj tednov, nenadoma se je bolezen zaostrila in v petih dneh strla življenje ljubljene žene in matere. Vsem žalujočim izrekamo globoko sožalje. Za pokojno bo sv. maša v petek 12. januarja ob 17,30 v župni cerkvi.
Bridkemu dejstvu umiranja mladih staršev je pridružena žalostna ugotovitev, da naša župnija počasi, a gotovo izumira: samo v preteklem letu je umrlo 23 faranov, rojenih pa jih je bilo le 15. V tridesetih letih je samo Bazovica padla od 850 na 680 domačinov. Padanja nas lahko rešijo samo številna rojstva. Sprejetje otrok je najbolj učinkovito do edino temeljito sredstvo za ohranitev naše manjšine. Vse drugo je le pripomoček.
Predstavitev slovenske slovnice
Pred nedavnim je izšla knjiga »Grani-matica della lingua slovena«, ki jo je napisal dr. Anton Kacin, znani goriški kulturni delavec in bivši ravnatelj tržaškega učiteljišča, z namenom, da približa slovenski jezik Italijanom. Da je bila slovnica potrebna, priča dejstvo, da je bilo prodanih doslej nad 500 izvodov.
V sredo 20. decembra 1972 so predstavili slovnico italijanskemu občinstvu, in sicer v krožku »Ente italiano per la co-noscenza della lingua e cultura slovena«. Ta ustanova, ki deluje že četrto leto, seznanja Italijane s slovenskim jezikom in kulturo s tem, da prireja tečaje slovenskega jezika.
Slovesnost je odprl zastopnik krožka Lu-ciano Ferluga, za njim pa je prof. Martin Jevnikar predstavil avtorja. Na koncu je dr. Kacin prikazal svoje delo in povedal, kako je slovnica nastala.
Občni zbor SKGZ
V nedeljo 17. decembra 1972 se je v prostorih Kulturnega doma v Trstu vršil
9.	občni zbor Slovenske kultumo-gospo-darske zveze. Bili so prisotna nekateri predstavniki slovenskih organizacij iz dežele Furlanija-Julijska krajina dn gostje s Koroške in iz matične države. V svojem poročilu je predsednik SKGZ Boris Race med drugim poudaril zahtevo po enakopravnosti Slovencev v Italiji in po njihovi pravni zaščiti. Pozdravom raznih delegatov in daljši diskusiji so sledile volitve novega glavnega odbora, v katerega je prišlo več mladih. Na občnem zboru so odobrili resolucijo, v kateri izražajo solidarnost s Korošci.
Nastop dveh pevskih zborov
Pevski zbor »Srečko Kumar« z Repenta-bra deluje že deseto leto. Da bi proslavil to važno obletnico ustanovitve, je priredil slavnostni koncert, ki je bil v soboto 23. decembra v Velikem Repnu. Zbor je vodil dirigent Mirko Guštin.
Pevski zbor »Fantje izpod Grmade« je priredil koncert božičnih pesmi. Nastopil je dvakrat, in sicer na sv. Stefana 26. decembra, v župni cerkvi v Mavhinjah, v soboto 30. decembra pa v župni cerkvi v Devinu.
Tradicionalno lučanje
Za sv. Stefana je bilo na trgu v Bolj uncu tradicionalno lučanje s pomarančami in jabolkami. Dekleta so napadla fante z metanjem sadja, pri tem so sodelovali otroci, starejši pa so radovedno gledali in pazili, da jih kaj ne zadene. Vendar je bilo letos manj udeležencev. Ta stara navada pač počasi izumira, ker vedno manj priteguje mlade Boljunčane.
Umrl je g. Jakob Soklič
Dne 21. decembra je umrl v Slovenj Gradcu tamkajšnji župnik, bivši dekan dn častni kanonik g. Jakob Soklič. Imel je 79 let.
O njem velja v polni meri beseda, da je bil osebnost. Najprej v duhovniškem pomenu, pa tudi kot človek kulture. Bil je vedno povezan z usodo tržaških Slovencev. Leta 1918 je bil kaplan v Brkinih, od 1922 do 1924 kaplan v Skednju, nato župnik v Klancu. Zmeraj nezaželen pri tedanjih črnih srajcah. Leta 1928 je napisal nadvse zanimivo knjigo-dokument »Istra kliče«, v kateri je zabeležil trpljenje duhovnika dn ljudstva v tistem času. V Slovenj Gradec je prišel leta 1933. Tu je ostal do smrti. Med njegove kulturne pobude spada predvsem muzej, ki je dobil po njem ime. V muzeju je zbral številne dragocenosti od prazgodovine do modernega časa.
Zadnje njegovo delo je bilo katehetsko poslopje, kjer je tudi stanovanje za kaplana in za organista.
Škedenjski dom ima sedaj v načrtu ponatis njegove knjige »Istra kliče«. Priprave so že v teku.
Bog daj svojemu zvestemu služabniku večno plačilo!
Ljudje
Mira Sardoč, igralka Stalnega slovenskega gledališča, je prejela nagrado sklada Staneta Severja za vlogo Blanche v drami »Tramvaj poželenje«.
Josip Tavčar, tržaški dramatik, je doživel topel sprejem svojega dela »Luna v megli« ob krstni uprizoritvi, ki je bila v Ljubljani 30. decembra.
Pesniški listi št. 9 - Andrej Kokot
Založništvo tržaškega tiska in založba Lipa iz Kopra sta izdala v Trstu Pesniški list št. 9, v katerem je koroški pesnik Andrej Kokot priobčil 11 pesmi o podiranju dvojezičnih napisov in sedanjem preganjanju koroških Slovencev. Pesmi so pretresljiv dokument.
Rekviem za pevski zbor »Gallus«?
Predpostavljam, da smo si edini v priznavanju važnosti ha pomembnosti pevskega zbora »Jacobus Gallus« na Primorskem.
Pred časom je javnost zvedela, da se je prof. Ubald Vrabec odpovedal vodstvu tega pevskega zbora. Novice, ki so sledile, so bile skope: Prišel bo nekdo iz Ljubljane. Kmalu je ta nekdo dobil ime in sicer prof. Bole; nato spet tiho. To molčanje pomeni marsikaj. Ali morda tudi spletkarjenje?
Tu si postavljamo le vprašanja, ker se v nekaterih tržaških krogih že marsikaj govori dn tudi razna imena prihajajo na dan. Vse pa močno zveni v smislu naslova te novice.
Nekaj vprašanj. Ali so res določeni »višji forumi« preprečili prihod novega dirigenta? Ali je res, da nekatere tržaške slovenske glasbene ustanove in nekateri naši dirigenti želijo in tudi delajo za to, da bi zbor propadel? Ali se bo zgodilo, da bo zbor, ki je že več časa hodil ob robu prepada, res padel v prepad, ker ga bo sunil ta in oni domači glasbenik? Ali bo veljalo pravilo: Zbor naj propade, da bom jaz priplaval bolj na površje?
žalostno bi odjeknila med nami vest, da zbora »Gallus« ne bo več, še bolj žalostno, če se bo to zgodilo po »zaslugi« nekaterih sicer že znanih domačih imen.
Dušan Jakomin
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 14. do 20. januarja 1973 Nedelja: 8.55 Po domače. 9.20 Mestece Peyton. 11.00 Otroška matineja. 18.10 Grenak kruh - I. del. 18.55 Gonja.
Ponedeljek: 17.45 Težaive nekega zemljana. 18.30 Gvajana, dežela voda. 19.00 Mladina v letu 1972. 20.35 A. Rivenale: Lepo je leteti - drama. 21.35 Po sledeh napredka.
Torek: 17.00 Smuk za ženske. 18.00 Peli so jiih mati moja. 18.25 Melodije za vse čase. 19.00 Nalezljive bolezni. 19.20 Skandinavska srečanja. 20.35 Diagonale. 21.25 R. Bratny: Kolumbovci. 22,15 Najmlajši režiserski rod.
Sreda: 16.45 Slalom za ženske. 17.45 Prigode psa Ciivila. 1825 Od filma do filma. 18.45 Tehnika mrežnega planiranja. 20.35 Zlodjeva lepota - film. 22.05 Glasbeni nokturno: Marija Bitenc.
Četrtek: 17.20 Čarovnik iz Oaza. 18.30 Druščina Johu. 18.55 Sadom morij, 20.25 Kje, kam, kako na oddih. 20.40 Četrtkovi razgledi. 21.30 Popje z ožganega guma. 2220 D. Šostakovič: Katarina Izmajlova.
Petek: 17.45 Otroški spored. 18.30 Profesor Baltazar. 18.40 Vzgojni problemi. 18.50 Pet minut za 'boljši jezik. 19.00 Sodobniki: Bela Czobel. 20.35 Zločin in kazen. 22.25 Dokumentarni film.
Sobota: 16.30 Košarka Lokomotiva: C. zvezda. 18.15 Kraljevič in berač. 18.45 Filmska burleska. 20.30 Pesem s čolna in ceste. 21.15 Na poti k zvezdam. 21.40 A. Lupin.
Božični prazniki v Gorici
Naša nova goriška duhovnija je izredno lepo obhajala božič. Čuti se, da se naši ljudje v mestu počasi le zavedajo, kako važno je zanje, da so povezani v božjo družino in da človek lepše doživlja skrivnosti svete vere v svojem jeziku.
Na praznike smo se pripravljal iz zor-nicami in še posebej z devetdnevnico na sedežu naše duhovniije v cerkvi sv. Ivana. Tam je bila tudi dobro obiskana polnočnica z navdušenim ljudskim petjem naših božičnih pesmi.
Novost pa je bila prva večerna sv. maša v kapucinski cerkvi Marije Vnebovzete, ki je privabila izredno veliko ljudi zlasti iz župnij južnega dela mesta. Koncelebraci-jo je vodil slovenski dušni pastir dr. F. Močnik skupno s patroma Cirilom in Brunom. Na koru se je zbralo lepo število pevcev, ki so skupno z verniki ubrano prepevali. Tudi na sv. Štefan so bile maše po vseh cerkvah kot ob praznikih. Staro leto smo zaključili tako v našem središču popoldne kot v kapucinski cerkvi pri večerni maši z zahvalno pesmijo za vse dobrote, ki smo jih prejeli iz božjih rok v letu 1972.
Novo leto je prav tako privabilo veliko število ljudi k našim mašam, ki so se zaključile pri kapucinih ob somaševanju našega dušnega pastirja, kaplana g. Mar-kuže in p. Bruna. V kratkih besedah je msgr. Močnik orisal pomen praznika Matere božje, kateremu je po novem koledarju posvečen prvi dan leta ter voščil v imenu vseh duhovnikov, ki imajo slovensko bogoslužje v goriškem mestu, božjega blagoslova in še večje medsebojne povezanosti, da bi res tvorili živo božjo družino Bogu v čast in duhovno korist vseh naših mestnih ljudi.
Še to naj omenimo, da smo v zadnjem tednu leta imeli v središču naše duhovnije pri Sv. Ivanu prvi krst malega Petra, sina prof. Marjana Černiča, in tudi prvi pogreb pok. Marije Brezavšček.
V nedeljo 21. januarja ob 16,30 ibo v dvorani Katoliškega doma v Gorici celovečeren
KONCERT OKTETA »GALLUS«
iz Ljubljane. Odpel bo vrsto poliifon-skih in slovenskih narodnih ter umetnih pesmi.
Božičnice na slovenskih šolah v Gorici
Vsako leto se tudi na goriških slovenskih šolah vseh vrst — od liceja in učiteljišča do osnovnih šol in otroških vrtcev ponavlja simpatična tradicija božičnih nastopov, s katerimi hoče naša mladina počastiti spomin rojstva božjega Deteta in skrivnosti odrešenja.
Božično proslavo so priredili goriška višješoloi, ki so zbrali vrsto starih slovenskih ljudskih pesmi o božiču. Božične recitacije dijakov gimnazije-liceja so lepo uvedle pesmi, ki jih je odpel zbor učiteljišča.
Lepo božično prireditev so imeli tudi na slovenski srednji šoli, kjer so nastopili pevci, mladi godbeniki ter recitatorji.
Svoje božične prireditve so imele tudi osnovne šole in vrtci. V teh slednjih so se naši malčki lepo pripravili na božični dan in ga primerno počastili s petjem in deklamacijami. Lepo so tudi okrasili svoje učilnice.
Osnovna šola v ul. Randaccio prireja vsako leto svojo božično prireditev, na katero povabi tudi starše in prijatelje mladine. Otroci so pod vodstvom svojih učiteljic dobro odpeli vrsto božičnih pesmi in podali več recitacij ter glasbenih točk. Predstavili so se tudi v prijetnih božičnih prizorih ter z božično igrico.
S tem se slovenska mladina — od naj-iniajše do že študentov — res primerno spominja božične skrivnosti in jo prav s svojo pesmijo in besedo najlepše podoživlja.
Teden krščanske edinosti
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici naproša slovenske duhovnike, naj bi v svojih župnijah opravili tudi letos »Tc-den krščanske edinosti« (molitvena osmina za zedinjenje kristjanov) od 18. do 25. januarja. ACM predlaga, naj bi se duhovniki posluževali brošure »Oče naš«, ki jo je pripravil Slov. ekumenski svet v Ljubljani. Pri dnevnih sv. mašah naj povzame-
jo iz brošure nekaj misli in prošenj. Nekaj izvodov brošure je na razpolago v nadškofijski pisarni.
f m. Veronika
V Gorici je v nedeljo 7. januarja umrla uršulinka m. Veronika. Rodila se je v Mirnu pri Gorici leta 1884. Njeno dekliško ime je bilo Liza Špacapan in je pri uršulinkah v Gorici napravila večne obljube pred 50 leti. V Mirnu je v prvih dvajsetih letih tega stoletja bila steber verskega življenja in desna roka vseh tedanjih dušnih pastirjev. Udejstvovala se je zlasti kot voditeljica dekliške mladine in sposobna prednica Marijine družbe. V samostan je stopila pri tridesetih letih, tcrej kot zrela ženska. Tudi v samostanski tihoti je izžarevala svoje talente in stala ob strani mnogim našim dekletom, ki so se v vseh teh letih izobraževale pri uršulinkah. To se je zlasti pokazalo ob njenem pogrebu, katerega se je udeležilo veliko število bivših gojenk.
Bog ji bodi bogat plačnik za vsa dobra dela, ki jih je izvršila in katere najbolj pozna samo on.
V nedeljo 14. januarja ob 19,30 bo v
župnijski dvorani v Štandrežu (predvajanje barvmh slilk z glasibeno opremo pod nasloivom
PO DONAVI, DONU IN VOLGI
Predvaja R. Rodaro.
Vabljeni!
Srečanje slovenskih vernikov v Gorici
Vljudno vabimo slovenske vernike v Gorici, da bi se v čim večjem številu udeležili srečanja, ki bo v sredo 17. t. m. ob
20.30 v mali dvorani Katoliškega doma. Predvsem bo podano poročilo o izvršenem delu. Sledil bo razgovor o novih nalogah in pobudah, kako razviti in poglobiti Slovensko dušnopastirsko središče v Gorici.
Potrebno je, da se tega srečanja udeležijo verniki iz vseh delov mesta, raznih starosti in poklicev, čim bolj številni. Saj gre za skupno zadevo.
Tečaj za zaročence Slovenski dušni pastirji bodo letos pripravili tečaj za zaročence. Namen tečaja je, dati tistim mladim ljudem, ki se v doglednem času mislijo poročiti, primerno bližnjo pripravo na ta za vse življenje odločilen korak. Tečaj bo obsegal osem predavanj raznih strokovno usposobljenih oseb iz Slovenije in tudi naših domačinov. Predavanja bodo vsako soboto zvečer ob
20.30 v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici. Prvo predavanje bo v soboto 20. januarja. Govoril bo g. Gašper Rudolf, župnik v Mirnu in voditelj sličnih tečajev v Novi Gorici. Tečaja se lahko udeležijo tudi mladi zakonski pari, ki želijo več pouka v svojem novem življenju v dvoje.
Prosvetno društvo iv Podigori prireja
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
na katerem ibodo 'nastopili otroški zboli iz Gorice iin okoliških vasi. Konoert bo to nedeljo 14. januarja ob 15. uri
v cerkvi sv. Justa v Podgori. Ob nežnih glasoviih naših otrolk se bomo poslovili od letošnjih 'božičnih .praznikov. Vsi lepo vabljeni!
Pevma
V sredo 3. t. m. se je v Pevmi vršil pogreb 24-letnega Jožka Uršiča. Pokojni Jožko je že vrsto let bolehal ter zaman iskal zdravja v najrazličnejših bolnišnicah. Umrl je v Rimu, kamor se je bil zadnji čas zatekel. Pogreb je pokazal, kako zelo je bil pokojnik priljubljen, saj ga je na zadnji poti spremljala velikanska množica ljudi. Pokojni Jožko se je nekaj časa udejstvoval tucli v katoliškem prosvetnem društvu »Jože Abram« v Pevmi, kjer se je izkazal zlasti na glasbenem polju.
Težko prizadetim staršem in ostalim sorodnikom izrekamo vsi naše najgloblje sožalje.
Sovodnje
Pretekli teden dne 5. t. m. je preminul v Sovodnjah Pepi Pelicon, lastnik trgovine jestvin. Pepi je bil kot oseba dobrega srca, vaščani so ga imeli radi. V minulih kritičnih časih je marsikateri družini dosti dobrega naredil. Bil je odkritega značaja in zvest sin svojega naroda; tako je vzgojil tudi svojo družino.
Res kruta smrt, ki je iz naročja žene vzela moža in gospodarja ter pustila svojce v brezmejni žalosti. Tolaži naj jih zavest, da mu je Bog za vse dobro obilen plačnik. Dragi Pepi, v zemlji domača v Bogu počivaj. Družini in sorodnikom naše globoko sožalje.
* * *
Dobra dva tedna pred pok. Pepijem Peliconom in sicer 24. decembra 1972 je v goriški bolnišnici umrla Prakseda Prinčič vd. Beltram, ki je po zadnji vojni bivala v. naši vasi. Pokojna Seda, kot smo jo klicali, je bila doma iz Orehovelj. Poročila je Alojzija Beltrama iz Mirna in se tja preselila. Z možem nista imela otrok, zato je Seda tem bolj skrbela za otroke svoje sestre, ki so izgubili mater še zelo majhni. Postala jim je kakor mama. Dobrega srca, vedrega značaja je ostala tudi v starosti, da smo jo tudi v Sovodnjah imeli radi in nam je težko po njej, ki je odšla v večno domovino stara 81 let. Bog ji bodi plačnik za njena dobra dela!
Rupa-Peč
Lahko mirne duše povemo, da so letošnji božični prazniki pri nas potekali v smislu pravega božičnega razpoloženja. Za take največje praznike naši ljudje še vedno napolnijo cerkve in prepričani .smo, da so tudi tisti, ki le redko obiščejo božje hrame, odnesli s seboj prijetne občutke.
K temu prazničnemu razpoloženju je brez dvoma v veliki meri pripomogel naš pevski zbor bodisi v mešani kakor tudi v meški zasedbi pod vodstvom požrtvovalnega Zdravka Klanjščka, ki že veliko let zahaja k nam z ljubeznijo tako do cerkvene kot do narodne pesmi.
Na Peči smo pospremili na zadnji poti na pokopališče našega farana Alojza Kovica, ki je po večletnem trpljenju odšel v večnost. Naši pevci so mu zapeli v -slovo. Naj mu bo lahka rodna zemlja.
Mirenski prosvetar je umrl
Danilo Podgornik je umrl 1. decembra v goriški bolnišnici. Bil je silno priljubljen zlasti v vaseh okrog Gorice, v Mirnu samem, kjer se je rodil in živel do leta 1946. V Gorici, kjer je živel s svojo družino v lastni hiši zadnjih 25 let, se je uveljavil kot dober in uspešen obrtnik. Bil je dober pevec in je sodeloval že v zgodnji mladosti pri raznih cerkvenih in prosvetnih zborih. Zlasti se je to zgodilo takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo prosvetno delo še v polnem razmahu in javni nastopi na dnevnem redu. Takrat je bil Danilo povsod, kjer se je pojavilo veselo petje in dobro razpoloženje. Goričani smo poznali pok. Danila posebno, ko je pristopil k zboru, ki ga je ustanovil prof. Mirko Filej po drugi svetovni vojni. V tem zboru je bil Danilo prvi tenorist. Naj sedaj v miru počiva; njegovi družini izrekamo naše iskreno sožalje.
Na praznik Razglašen j a Gospodovega je v goriški stolnici nadškof msgr. Cocolin izročil misijonski križ misijonarjem iz naše škofije, ki so pretekli ponedeljek odpotovali v Afriko v državo Slonokoščena obala. Cerkev je bila polna svojcev in prijateljev misijonarjev in misijonov. Nadškof je somaševal z dvoma duhovnikoma, ki sta tudi v skupini misijonarjev. Pri evangeliju je imel govor, v katerem je poudaril delo naše škofije za misijone in se spomnil naših misijonarjev, ki kot posamezniki delujejo raztreseni po misijonskem svetu. Novost je zdaj v tem, da odhaja v misijone skupina, ki bo v imenu škofije imela svojo postojanko v Afriki. Seveda je nadškof pri tem podčrtal tudi odgovornost in dolžnosti, ki jih imamo
vsi verniki nadškofije, da misijonarje podpiramo z molitvijo in materialno pomočjo.
Pred blagoslovom ob koncu maše je nadškof blagoslovil misijonske križe in jih s posebno molitvijo izročil vsakemu misijonarju posebej z voščilom, naj mu bo križ opora in tolažba v življenju in smrti.
Skupino misijonarjev tvorijo: dva mlajša duhovnika, tri sestre božje Previdnosti ter dva laika, fant in dekle, skupno sedem oseb. Na to poslanstvo so se temeljito več časa pripravljali na posebnih tečajih v Rimu in Lionu v Franciji. Tudi mi jim voščimo obilo božjega blagoslova pri delu, ki ga začenjajo, da bi srca Afričanom, ki jim bodo poverjeni, napolnili z božjo ljubeznijo.
AMATERSKA DRAMSKA SKUPINA - GORICA
Claude-Andre Pouget prevod: Ciril Kosmač
Srečni dnevi
Komedija v treh dejanjih
Režija: Aleksi j Pregare
KATOLIŠKI DOM - GORICA 14. januarja 1973 ob 17. uri
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 14. do 20. januarja 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mlar dinski oder: »Kralj«. 12.00 Nabožna glasba.
12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, ikdaj, izakaj... 15.45 Popoldanski koncert. 17.30 »Nezakonska hči«. Tragedija. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna iglasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z varni. 14.30 Pregled isloiv. tiska v Jtaliji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 19.20 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slov. razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni konoert. 19.10 Stanko Vuk: »V tihe jesenske bvatre«. 19.20 Za najmlaj še: pravljice. 20.35 A. Scarilatti: »Zmagoslavje časti«, opera.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.50 Koncerti v sodelovanju z deželnimi ustanovami. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični .koncert.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušaanoe. 18.15 Umetnost...
18.30 Umetniki in občinstvo. 19.10 Furlanija in Julijska krajina. .19.25 Za najmiajše: Pisani balančiki. 20.35 Josip Tavčar: »Slovenska balada«. Drama. 21.55 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z varni. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Mihael Arko«. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Vokalno instrumentalni koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade posliušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Pod farnim zvonom župne carflave na Kontovelu. 19.40 Goriška Ceoilijanfca .1972. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Kneginja Darinka«. Drama.
in isicer v risateiiai v ulici Croce 3. Vabljeni starši in njihovi namestniki.
Nižja enotna srednja šola v Gorici v ul.
Randaccio Obvešča, ida bo v petek 12. t.m, otb 18. uri v zbomied šole roditeljski sestanek. Vabljeni starši in njihovi namestniki.
Mladinska sv. maša bo tv soboto 13. t. m. ob 20. uri rv Katoliškem domu. Vabljeni v kar največjem številu.
Ravnateljstvo učiteljišča »A. M. Slomšek« v Trstu sporoča svojim abiturientom, da bodo tudi letos posebni dopolnilni tečaji namesto petega letnika, ki bodo trajali od 15. januarja do 15. junija 1973. Zaključni kolokvij ho od 1. do 19. septembra 1973.
Gostovanje SNG iz Maribora. V Kulturnem domu v Trstu bo gostovalo SNG iz Maribora z delom Rogara Vitraca »Viktor ali otroci na oblasti«. Predstave bodo v petek 12. t. m. ob 16. uri, v petek 12. t. m. ob 21. uri, v soboto 13. t.m. ob 20,30 in v nedeljo 14. t.m. ob 16. uri.
Stalno SG v Trstu uprizori v Kulturnem domu v Trstu v torek 16. t.m. ob 15,30 otroško spevoigro »Janko in Metka«. — Istega dne ob 20,30 pa ponovi tudi igro F. Benedetiča »Pravila igre«.
OBVESTILA
Ravnateljstvo gimnazije-Iiceja in učiteljišča v Gorici obvešča, da ‘bo v medaljo 14. januarja ob 10. uri raditetljski -sestanek
DAROVI
Za Alojzijevišče: Dr. Ravnik, ZDA, 25 dolarjev.
Za Zavod sv. Družine: družina dr. Dino Vrtovec v spomin Marije Humar, mame ge. Solari, 10.000; Ivan Perat 10.000 lir.
Ga. Silvija: za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 2.500 lir.
Marija Bogataj daruje za Katoliški dom 10.000 in za SKAD 10.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu:
Lidija in Albert štrajn v spomin na pok. mamo oz. taščo Marijo Slama 20.000 lir.
V spomin pokojne mame ter sester Nade iin Dore darujeta Elica in Jože po 5.000 za Alojzijevišče, Zavod siv. Družine in za Katoliški dom.
Za Baragov dom v Ricmanjih: družina Zlobec in Volk, Stare Milje, 25.000; Vera Turk, Trst, ob dbletnioi očetove smrti 10.000; družina Vittine, Trst, v spomin pok. Ernesta Piščanc 3.000 lir.
Za cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih: N. N. iz Ricmainj 10.000; ob pogrebu Marije Sam-tin mož >in hčere 5.000 ‘lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
TICOZZI FEDERICO
POSLOVALNICA TRAKTORJEV »FORD«
IN KOSILNIC »BCS«
TRAKTORJI »ERON« ZA HRIBOVIT TEREN
GORICA, tel. 2302
Piazza della Vittoria, 6 (Travnik)
ZAHVALA
Ob bridki izgubi
Olge Križmančič por. Metlika
ki nas je tako nepričakovano zapustila v starosti 43 let se globoko ganjeni nad tako številnimi izrazi sožalja zahvaljujemo vsem, ki ste našo drago mamo, ženo in hčerko spremljali na zadnji poti, zanjo molili in jo počastili s cvetjem, dobrimi deli in petjem.
Družine Metlika, Križmančič in Abenavoll
Bazovica - Chiasso, S. januarja 1973