TO IN ONO.
Stoletnica Dobrilova.
Letos praznuje slovensko-hrvaški narod istrski stoletnico po rojstvu velikega škofa Jurija Dobrila, čigar ime je ozko združeno z jugoslovanskim preporodom,
Jurij Dobrila je bil rojen dne 16. aprila 1812. v siromašni kmetiški koči na Ježenju v občini tinjanski. Ljudsko šolo je dovršil v Tinjanu, učitelj mu je bil kaplan Radetič. Župnik in kaplan sta poslala fanta k fratrom v Pazin, kjer je končal ondotno „glavno šolo", a se potem vrnil domov, ker ni mogel študirati dalje. Morebiti bi bil Jurij ostal za vedno doma, ako bi se ne bil onega leta ponesrečil neki Rovis, katerega so pa-zinski frančiškani nameravali poslati v frančiškansko gimnazijo v Karlovec. Fratri so se spomnili na pridnega Jurija in tako se je deček napotil peš iz Ježenja v Karlovec; oče, ki ga je do Reke spremil, mu je dal ob slovesu tri forinte. Tu je izvršil šest gimnazijskih razredov in se potem zopet peš vrnil domov. Odtod se je napotil v Gorico, da dovrši ostala dva razreda »filozofije". Ravnatelj ga izprva ni hotel vpisati, češ, karlovški dijaki niso za nič, naj gre v Ljubljano. Vendar ga je Dobrila preprosil. Jesti je dobil z drugimi siromaki vred v samostanu na Kostanjevici, spal pa je prvi mesec na klopeh v kostanjeviškem drevoredu, na katerih je tudi pisal svoje naloge. Ravnatelj in katehet, ki sta se kmalu prepričala o njegovih velikih sposobnostih, sta ga priporočila bogati Pajerjevi rodbini, kjer je poučeval deco. Nato je vstopil v bogoslovje. Leta 1837. je končal svoje študije in meseca septembra je pel prvo sveto mašo v Tinjanu. Starše so njegove študije stale do konca 21 goldinarjev, od katerih se je pa bilo 10 na poti izgubilo. Kaplan je bil Dobrila v Munah in v Hrušici, odkoder ga je škof Ravnikar poslal na Dunaj, kjer je postal doktor bogoslovja, nato pa je prišel za pridigarja v Trst in tu kmalu postal katehet in pozneje ravnatelj dekliške šole, potem pa ravnatelj četrtega bogoslovskega tečaja, ki je bil takrat nameščen v Trstu. Leta 1852. in 1853. je zavladala po Istri velika lakota. Dobrila je šel v Trstu od hiše do hiše in tako nabral 50.000 goldinarjev, kupil žita in ga poslal v Istro. Leta 1854. je bil imenovan za župnika in kanonika stolne cerkve. Leta 1858. je postal poreški škof, 1. 1875. škof tržaški, kjer je umrl 13, januarja leta   1882.
Dobrila je bil istrskim Hrvatom nekaj sličnega, kar nam Slovencem Slomšek. Sam je izkusil revščino, zato je ljubil svoj ubogi rod in mu pomagal. Oznanjal je ljudstvu božjo besedo v materinskem jeziku in spisal lepi molitvenik „Oče, budi volja tvoja", ki je od 1. 1854. doživel osem izdaj in ga ima skoro vsaka hrvaška hiša. Kot škof je živel silno varčno in od prihranjenih novcev ustanavljal šole in podpiral uboge dijake. Kar je danes istrskega izobraženstva, ki zagovarja pravice hrvaškega naroda, je skoro vse študiralo s pomočjo škofa Dobrila ali z dijaškimi ustanovami njegovimi. Ker je videl, kako neusmiljeno odirajo Italijani istrskega seljaka, je podpiral gospodarsko organizacijo posojilnic in zadrug. On
je tudi ustanovil prvi politični hrvaški list v Istri „Našo Slogo". Trideset let je škof oval Dobrila, in ta doba pomeni vstajenje istrskega naroda.
Dva grobova.
Pretekli mesec sta umrla dva slovenska pisatelja iz starejše naše generacije, dr. Jakob Sket in dr. J. Mencinger.
D r. J a k o b Sket je bil rojen 1, 1852. na Sladki gori na Štajerskem in je postal 1. 1878. profesor na celovški gimnaziji. Tu je deloval do smrti 11. aprila 1.1. Kot naslednik Antona Janežiča je nadaljeval njegovo delo na slovstvenem polju. Priredil je staroslovensko čitanko in čitanke za vse razrede srednjih šol, Pre-skrbel je tudi več izdaj Janežičeve slovnice, ki je dospela že do desete izdaje. Od 1. 1880. do 1886. je izdajal mesečnik „Kres", v katerem je objavil povesti „Milko Vogrin" in „Žrtva ljubosumnosti". Sodeloval je mnogo pri „Družbi sv. Mohorja", ki je prinesla tudi njegovo povest „Miklova Zala". Upokojen kot vladni svetnik  je   deloval pri upravi  „Družbe sv. Mohorja",
Dr. Janez Mencinger, Mencinger je bil rojen 1, 1836. na Brodu v Bohinju in se je po končani srednji šoli 1. 1857, vpisal na Dunaju v klasično filologijo, ki jo je pa kmalu popustil in prestopil na juridično fakulteto. Ko je dovršil pravoslovne študije, se je posvetil odvetništvu. Kot advokat je najprej živel v Kranju, odkoder se je 1. 1882. preselil v Krško, kjer je ostal prav do svoje smrti. Z Mencingerjem je izgubilo slovensko slovstvo zanimivo osebnost. V zadnjih letih ni sicer ničesar več objavljal in menda tudi ne pisal, toda v mladostni in moški dobi je bil literarno zelo delaven. Že kot gimnazijec je pisal pesmi za Bleiweisove Novice ter se pečal z estetiko, literarno zgodovino in umetnostjo. Prva njegova novela „Jerica" je izšla 1. 1859, v Glasniku; že iz nje odseva njegovo jasno, zdravo pojmovanje življenja, V naslednjem letu (1860.) je Glasnik zopet prinesel dve njegovi povestici, in sicer „Vetro-gončiča" ter „Zlato pa sir". L, 1861, je Mencinger objavil ravnotam zgodovinsko novelo „Bore mladost" iz časa bohinjskih fužin in graščakov ter 1, 1865, povest „Skušnjave in skušnje". Po tej povesti je Mencinger za 16 let odložil pisateljsko pero ter se posvetil študiju narodno-gospodarskih in narodno-političnih vprašanj. L, 1883. je zopet nastopil v Ljubljanskem Zvonu z daljšim spisom, ki ga je naslovil „Cmokavzar in Ušperna, izviren roman, ki ga je iz kanibalščine poslovenil Sivor-Mencinger." Povest karikira banalni, sirovi ton nekaterih naših povesti (Mencinger je meril na Kodra). Najznamenitejše njegovo delo pa je „Abadon, bajka za starce", filozofski roman, ki je izšel 1. 1893. v Ljubljanskem Zvonu. ,.Bajka pobija pesimizem in dokazuje, da človeštvo vkljub temu pesimizmu vendar napreduje in da boljši časi nastopijo samo takrat, ko zavlada v zasebnem in javnem življenju krščanska morala in pozitivna vera."    (Glaser.)    Zadnji  Mencingerjev  spis   je
—    194   —
„Moja hoja na Triglav",   napol popis,   napol humori-stična novela; izšel je 1. 1897, v Knezovi knjižnici,
Rajni Mencinger je bil blag človek. Kakor njegovi spisi, tako je bilo tudi njegovo zasebno življenje prožeto s plemenitostjo, veselo dobrohotnostjo ter upanjem v Previdnost; sam se je najlepše označil z nagrobnim napisom, ki si ga je tako sestavil: „Tukaj počiva advokat Janez Mencinger, Pravdo svojega življenja je začel 1, 1836. in jo nedovršeno končal 1. 1912. Bodi mu sodba milostna!"
Ljudski oder.
Dr. Krekove „Tri sestre" tvorijo pri nas svetlo točko v silni revščini preprostih iger za manjše odre. Tipi iz naroda stoje pred nami tako živi, da jih ume takoj popolnoma vsak, kdor pozna naše kmetsko življenje. Orel in France sta dva trdna moška stebra, ob katera buta zastonj komično-resno valovje ženskih sitnosti in zvijač. Njiju mirna in samozavestna vlada pripravi vihrave ženske do prostovoljnega zaključka : „Mož je glava!" Pravijo, da je igra sirova. Toda glavna vsebina igre obstoja deloma v tem, da se grčava Špela izpreobrne v ljubeznivo ženico. Lep kontrast k Orlu in Francetu pa tvori organist, ki v svoji mehki nravi komaj uide prav neslavnemu podlož-ništvu v lastni hiši, da ga ne spravi pravočasno Orel na pravo pot. Uprizoritev te igre na „Ljudskem odru" meseca marca t. 1. je bila srednja, tako da ne moremo govoriti o preveč posrečenih, pa tudi ne o ponesrečenih vlogah. — Pravi kontrast k „Trem sestram" so Grillpar-zerjevi: „Morja in ljubezni valovi", ki smo jih videli v razprodani hiši prvikrat dne 10. marca. Po poročilih v „Slovencu" posnamemo, da se je za igro vršilo nad šestdeset skušenj pod vodstvom g. primarija dr. Robida. Uprizoritev je pokazala, v koliko je „Ljudski oder" že kos klasični drami, — Z uspehom smo lahko zadovoljni.  —  Pripomnimo pa par splošnih stvari,
Ali se je izplačal trud, ki so ga imeli igralci in režiser z uprizoritvijo te igre? Po našem mnenju samo deloma. Govorilo se je na odru mnogokrat tako tiho, da ni bilo mogoče slediti. Stalen napor, slediti tihemu govorjenju, pa utrudi gledalca. In če gledalec pri taki psihološki drami približno tretjino misli presliši, izgubi študija sama svoj učinek, ostane le malo več kot zunanji okvir. Dejanje razume samo tisti, ki je dramo doma preštudiral. Taki pa so prav redki in — silno izbirčni. Zadovoljiti jih more samo uprizoritev z izvežbanimi umetniki, ki gledalcu izpopolnijo njegovo umevanje umetnine. O tem pa v celoti pri nas niti ne more biti govora. — In ti verzi! Tudi lepa prestava drame v verzih niti izobražencu od daleč ne nadomesti
originala. Na poti iz originala v prevod se izgubi vedno premnogo prvotne lepote. — Zato precej gledalcev iz krogov izobraženstva ni vztrajalo do konca. Vzrok temu je bil tudi ta, da traja igra nad tri ure. — Predstavo so ponavljali dne 19. marca ob štirih popoldne. Udeležila sta se je tudi deželni predsednik baron Schwarz  in grof  Chorinskv.  —
Dne 24. marca je nastopil na „Ljudskem odru" vdrugič g. Verovšek kot gost v izvirni enodejanki „ Kljubovalci " (spisal Homunkulus) in v Murnikovi burki „Napoleonov samovar" kot Drenovec. „Klju-bovalci" obdelujejo zanimivo snov; osvobojenje inteligentnega človeka, ki živi v malem mestu, more raa-lomestnih predsodkov in strahu pred časopisjem. To misel je avtor utelesil na dr. Hrastovi rodbini, ki je s stališča škandalaželjne množice diskreditirana, ki pa, opirajoč se na izpričevalo svojega srca, ponosno kljubuje svoji okolici. V oceno drame same se na tem mestu ne moremo spuščati. Uprizoritev je bila deloma prav dobra, deloma srednja. Da je g. Verovšek naredil iz svoje vloge, kar se je dalo, tega ni treba posebej omenjati. Uprizoritev „Napoleonovega samo-vara" pa je odločno stala precej nad nivojem dile-tantskih predstav. — Na cvetno nedeljo in velikonočni ponedeljek smo videli na „Ljudskem odru" zopet slovensko noviteto. Igrali so „ Dekle z biseri" v šestih slikah, katere je priredil po znanem romanu frančiškan dr. Gvido Rant. Dramatizicija tako obširnega romana z bogato vsebino je težka stvar. Poltretjo uro trajajoča uprizoritev nam more podati samo glavno ogrodje dejanja. Ako izide dramatizacija v tisku, bo mogoče izpregovoriti o njej več na podlagi primerjanja z romanom. Prizore iz dobe prvih kristjanov gleda naše občinstvo rado. O tem so pričale tudi ova-cije, ki so jih gledalci ob premieri opetovano priredili navzočemu avtorju v dobro obiskani hiši. — Čas za študiranje tega igrokaza je bil odmerjen prav pičlo:   samo   en   teden.   Zato pa je uprizoritev jasno
A
¦::.- ..
- ..             .......       '    C
.. * t 1|K 0h
"i* I
1^  ,

BOJNO LADJO „TEGETTHOFF" SPUŠČAJO V MORJE,
— 195 —                                                                            25*