54
Književnost.
v katerem opeva svojo dvojno, nižjo in višjo naravo. Zemljo nagovarja:
Iz utrobe sam tvoje, šako praha,
0  roditeljko pravjekovna, nik6
i s tvojeg svuda dvinut jakog daha k6 pravu majku ljubit sam te viko.
Pa on čuti v sebi višjo silo, ki ga dviga nad zemljo:
Al izginut sav neču . . . Sin zemlje, kojem nadzemnosti treba, izgledam čas da s doma umrlika u Vječnost udjem i, gradjanin neba, za trpezom počinem Bezsmrtnika . . .
Po takem uvodu seveda radi čitamo dalje. Slog je lahkoten, mil, gladek. Zlasti, kadar opeva čudesa pomladne narave, kadar zdi-huje z jesenskimi dihi, kadar se zamika v tiho čarovitost poletne noči, teko mu kitice kakor žuboreč potočič:
Tiho moje srce kuca,
tiho milo k6 nikada —
tiho, milo, oh da mi je
uviek snivat kao sada. (Str. 120.)
Sicer je zlasti v prvem delu mnogo erotičnih pesmi, a pesnik ne spada med novodobne oboževatelje strasti, ampak peva mirno in ljubeznivo. Semtertja kaže nekoliko simbolizma, ko personificira „Život", „Smrt", „Vječnost", „Neizmjerje", „bezkonačno Vneme". Slednjič se povrne v epilogu zopet k misli, katero je bil izrazil v prologu, ter opeva v sonetu „1 dan če doči . . ."   svojo smrt:
1  čut ču Smrti, nevidna te kroči, krok, s kojeg tajno drhče vaselena i bezdane ču ugledat joj oči.
K6 sinji ponor bezkonačne tmine, a iza mojih zaklopljenih zjena Vječnosti sunce duši če da sine . . .  '
Taki so ti „Trenutki", kratki, brzi, lahko-krili. Iz njih odseva mila in gorkočutna duša.
E. L.
¦v
Češka književnost.
Vlad. Houdek: V pavučinach nervu.
Basne. V Praze 1901. Nakladem Grosmana a Svobodv. Cena K 1*50. — Pesnik V. Houdek je dekadent. Prva njegova pesniška zbirka se imenuje: „Vykvetly bliny". Kritika je po prvi zbirki od pesnika pričakovala mnogo, a v drugi zbirki ni več zadovoljna ž njim. Vsebina pesni v novi zbirki je poltenost in blasfemija. Po pesnikovih mislih je ves svet omamljen s poltenostjo; poltenost je korenina človeškega zla — to je pesnikova
metafizika in etika. Nekatere pesni so cinične in skrajno surove; umetnost se je v njih izpre-menila v naturalističen opis.
JanOpolsky: Klekani. Basne. V Praze 1901. Nakladem Josefa Pelcla. Cena 1 K.-Od prve svoje zbirke „Svet smutnych" je Opolsky zelo napredoval. Opolsky je že našel pot, po katerem bode gotovo odslej vedno hodil: Opolsky je nadarjen satirik. To je zelo kočljiva panoga v poeziji, ki zahteva veliko spretnosti in nadarjenosti, ako pesnik noče biti frivolen. In naš pesnik ima za to stroko poezije vse potrebne lastnosti. Opolsky ima obsežen razgled, v tehniki je samostalen in bogastvo njegovih misli čitatelja kar preseneti. Nekateri kritiki stavijo Opolskega v najmlajšem češkem pesništvu na prvo mesto.
Lyricke intermezzo. Basne od Fran-tiška Sekaniny (1896-1900). Nakladatel A. Piša v Brne. Cena 1 K. — To je druga zbirka mladega nadarjenega pesnika, polna svetlobe in toplote, ki odsevata iz domačega ognjišča, katero si je pesnik ustanovil in h kateremu je pripeljal svoje „belo dete", predmet svojih sanj in želja, hrepenenja in pesmi. „Svoji dragi soprogi posvečujem le-to knjigo za njeno iskreno ljubav." In v teh besedah je tudi izražena vsebina cele zbirke. Dasi je pesnik na moderen način zložil svoje ljubavne pesmi, vendar so malo dolgočasne. Sicer so po svoji obliki brez napake, in iskreni čuti so izraženi z vznesenimi mislimi, včasih moderno-simbo-listično. Svojega učitelja Vrchlickega pesnik ni zatajil; nekateri verzi so kopije Vrchlickega. Kadar se pesniku uteši razburjena kri prve ljubezni — ni dvomiti, da bode napisal boljše pesmi. Da ima za to duševni dar, pokazal je s svojo elegično pesmijo „Suspiria".
Pisne a meditacc. Verše Ferd. Mi-steckeho.V Praze. Nakladem vlastnim. Cena K. 1*50. — Malo je pesniških zbirk katoliških pesnikov čeških, na katerih naslovu ne bi bile natisnjene one usodne besede: „Nakladem vlastnim", dasi je v češkem slovstvu v zadnjih letih izšlo toliko „zbirk" izpod peresa raznih pesnikov, ki pravzaprav niti pesniki niso, in vendar so našli zalagatelja. Kaj je temu vzrok? Prvi in glavni vzrok je, da katoliško pesništvo nima dosti bravcev. Kdo čita na Češkem katoliške pesni? Nekoliko mladih duhovnikov, nekateri učitelji in bogoslovci. In ker ni bravcev — ni zalagateljev. Drugi vzrok, ki je pravzaprav korenina prvega, je predsodek bravcev, daje katoliško pesništvo „inferiorno". Ta predsodek se je razširil večinoma po neprevidnosti katoliških urednikov. Večkrat se zgodi, da katoliški češki časniki objavijo verze,   ki nimajo