I$?9


'  ■ ' - . - . ' '* y  • *?*:

fe-E p-ft

F X. MA TOl O A'! W/EA/

H. G Hi/M Al-

Zgodbe

svetega pisma stare in nove zaveze.

(Z 1 čelno in 99 podobami med zgodbami in z 1 zemljevidom.)

Nemški spisal

Dr. J. Schuster,

poslovenil

Anton Lesar,

duhoven ljubljanske škofije.

(Pregledana in popravljena izdaja.)

Veljajo 1 krono.

Na Dunaju.

V tesarski kraljevi založbi šolskih knjig.

1896.

107727

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane,
ne smejo se dražje prodajati, kakor je postavljeno na čelni strani.

Pridržujejo se vse pravice.

Natisuil Karel Grorišek na Dunaju.

5

Prvi del.

Zgodbe svetega pisma stare zaveze.

Prva doba.

Naj sta rje zgodbe.

Od stvarjenja sveta do splošnega malikovanja, ali od
Adama do Abrama. (Od leta 4000. do leta 2000.
pred Kr. roj st.)

1* Stvarjenje sveta. Bog posveti soboto.

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja
pa je bila še pusta in prazna, in vsa z globokimi vo¬
dami pokrita. Bilo je še vse tema. Duh Božji se je
prostiral nad vodami, in Bog je rekel: „Bodi svet¬
lobah  — In bilo je svetlo. To je bilo prvi dan.

Drugi  dan je Bog rekel: „Bodi nebo!  — In
v tem hipu je bilo lepo višnjevo obnebje, kije  nad nami.

Tretji  dan reče Bog: „Zbero naj se vodč, ki so
pod nebom, v en kraj in naj se prikaže suha zemlja! —
In zgodilo se je tako. Suho je Bog imenoval zemljo,
zbrano vodo pa je imenoval m o r j e. Dalje je rekel Bog:
„Zemlja naj požene travo, zelišča in rodovito drevje. —.
Tudi to se je zgodilo. Zemlja je bila ob enem lepo
zelena, in vse je bilo v cvetju, kakor spomladi.

Četrti  dan reče Bog: „Naj bodo luči na nebu,
da razvetljujejo zemljo, in kažejo dneve in leta. —
Komaj Bog to izgovori, že so bile. Na nebu je sijala
velika luč (solncej, da razsvetljuje dan, in manjša luč
(mesec), da sveti po noči: vrhu tega je pa migljalo
zvezd brez števila.

Peti  dan reče Bog: „Naj bodo ribe v vodi, in
ptice pod nebom.“ — In mrgolele so ribe v vodi, in
vseh vrst ptice so letale po zraku.

6

Šesti dan reče Bog: „Zemlja naj rodi laznino,
živino in zverino in vsakoršne živali. — Tudi to se je
precej zgodilo.

In Bog je pogledal vse, kar je bil naredil, in vse
je bilo dobro.

Sedmi  dan pa je Bog počival, in je ta dan blago¬
slovil in posvetil.

2. Stvarjenje angelov in greh nekaterih izmed njih.

Bog je zraven vidnega sveta ustvaril tudi nevidni
svet, namreč angele  v nebesih. Vsi so bili dobri
in neizrečeno srečni; toda vsi niso ostali taki. Veliko
izmed njih jih je grešilo.

f Zavoljo svoje velike sreče so se prevzeli in so se uprli
zoper Boga. Rekli so: „Najvišemu  hočemo biti enaki; nad
zvezde Božje hočemo postaviti svoj sedež. “ —In vstal je velik
prepir v nebesih. Veliki angel Mihael  in ž njim vsi angeli, ki
so ostali zvesti in dobri, so se vojskovali zoper hudobne angele,
katere je vodil hudobni angel, ki mu pravimo satan ali hudič.
Hudobni angeli bo bili premagani in z nebes v pekel pahnjeni.

7

3. Stvarjenje prvega človeka. Kaj. Prva zapoved,

Bog ustvari Evo.

Preden je Bog ustvaril človeka, je rekel: „Naredimo
človeka po svoji podobi; naj gospoduje črez vse živali
in vso zemljo! -— Potem je Bog iz prsti naredil člo¬
veško truplo in mu vdihnil neumrljivo dušo. Tako je
bil prvi človek. Bog gaje imenoval Adama,  t. j. mož4
iz prsti ali prstaka (zemljaka).

Iz posebne milosti je Gospod Bog za človeka za¬
sadil prav lep vrt: imenujemo ga raj.  V njem je bilo
drevje z najslajšim sadjem. Sredi pa je bilo posebno
drevo, drevo spoznanja dobrega in hudega. Studenec,
ki se je raztakal na štiri velike reke, je močil ves vrt.
V ta prijetni vrt je Bog postavil človeka, da bi ga
obdeloval v svoje veselje. In rekel mu je: „Od vsega
drevja po vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in
hudega pa nikar ne jej: kajti kateri dan koli od njega
ješ, boš moral umreti! Potem je Bog pripeljal pred
Adama vse živali. Adam je imel veliko veselje nad
njimi, in je dal vsaki posebno ime.

<11 Al OLONL

8

Adam je bil zdaj še edini človek na zemlji. Torej
reče Bog: „človeku ni dobro samemu biti; naredimo
mu pomočnico, njemu podobno. — Poslal je torej
Adamu trdo spanje, in ko je bil zaspal, vzel mu je
eno izmed njegovih reber, in je iz rebra naredil ženo.
Ko se Adam zbudi, pripelje Bog ženo k njemu. Adam
se je razveselil in je ženo imenoval Evo,  t. j. mater
vseh živih.

* Adam in Eva sta v prelepem vrtu živela vsa srečna.
Kar nič nista vedela za hudo; in bila sta po posebni milosti
Božji pravična in sveta. Bog je bil ž njima tako prijazen, kakor
oče s svojimi ljubimi otroci. Nobena stvar ju ni nikoli žalila.
Bila sta vrhu vsega tega še tudi na truplu neumrljiva.

4. Greh prvih staršev.

Med vsemi živalmi na svetu, ki jih je Bog ustvaril,
bila je kača najbolj prekanjena. Nje se je hudobni
satan poslužil, da bi zapeljal človeka. Nekega dne gre
Eva blizu k prepovedanemu drevesu. Kar zagleda kačo
na njem. Kača izpregovori in reče Evi: „Zakaj vama je
Bog zapovedal, da bi ne jedla od vsega drevja v raju? 1

— Eva odgovori: „Saj jeva sad vsega drevja, kije
v raju, sadu drevesa pa, ki je sredi raja, nama je Bog
zapovedal, ne jesti, da kje ne umrjeva! — Kača pa
je rekla: „Ne bosta umrla ne, ako ga jesta; marveč
oči se vama bodo odprle, in Bogu bosta enaka in
spoznala dobro in hudo. — Na to začne Eva še le
radovedno ogledavati drevo. Bolj ko ga ogleduje, prijet-
niši se ji dozdeva njegov sad, in bolj jo mika po njem.
Kar seže, utrga ga in jč. Potem ga da tudi Adamu,
in tudi on ga jč. — Tako je bil storjen prvi greh.

Zdaj so se jima odprle oči, todk vse drugače,
kakor sta mislila. S strahom se zavesta, da sta naga,
česar nista vedela, dokler sta bila nedolžna. Sama sebe
se sramujeta in si naredita krila iz smokvinega listja.
Kmalu pa zaslišita glas Božji. Strah ju izpreletl in skri¬
vata se v raju med drevje. Ali Bog zakliče: „Adam,
kje si? Adam odgovori: „Slišal sem tvoj glas v raju,
in sem se te zbal zato, ker sem nag, ter sem se skril.

— Bog mu reče: „Kdo ti je neki povedal, da si nag?

9

Ali si mari jedel od prepovedanega drevesa f'  — Adam'
odgovori: „Eva mi je dala od drevesa ; in jedel sem/ —
Bog tedaj reče ženi: „Zakaj si to storila? Eva odgovori:
„Kača me je zapeljala, da sem jedla.

5. Kazen prvega greha in odrešenik obljubljen.

Bog se poln nevolje obrne h kači  in pravi: „Ker
si to storila, prekleta si med vsemi živalmi in zvermi
na zemlji! Po svojih prsih se boš plazila in prst
jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom na¬
redil med teboj in med ženo, med tvojim in
njenim zarodom. Ona bo tebi glavo strla,
in ti boš zalezovala njeno peto.

Potem reče ženi:  „Veliko boš trpela s svojimi
otroci. Možu boš pod oblastjo, on bo tebi gospodoval.

A d a m u pa je rekel: „Prekleta bodi zemlja zavoljo
tebe! Trnje in os&t ti bo rodila. V potu svojega obraza
boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere
si vzet. Kajti prah si, in v prah se boš povrnil.

Ko je bil Bog izgovoril to kazen, je Adamu in
njegovi ženi naredil in dal oblačilo iz kož, ter ju je ob-

10

lekel. Potem ja je pahnil iz raja in je predenj postavil
kerubime z ognjenim in švigajočim mečem, da so varo¬
vali pot vanj.

6. Kajn in Ah el j.

Adam in Eva sta dobila več sinov in hčer. Naj-
starja med njimi sta bila Kajn in Abelj; Kajn, močnejši,
je bil kmetovavec, Abelj, šibkejši, pa ovčdr. Abelj je
bil pravičen, Kajnova dela pa so bila hudobna. V zna¬
menje hvaležnosti za blagoslov sta obh Bogu nekega
dnč darovala; Abelj prvencev svoje črede, Kajn svoje
poljščine. Gospod z d o p a d 1 j i v o s f jo 'p ogle d a na Abelj a in
njegov dar; na Kajna in na njegove darl m pogledal.
Zavoljo tega je bil Kajn tako nevoščljiv in jezen, da
mu je obraz upadel.

Gospod Kajna ljubeznivo posvari rekoč: „Zakaj se
togotiš, in zakaj ti je obraz tako upadel? Glej, kakor
tvoj brat si mi ljub, če dobro delaš. Ako pa hudobno
delaš, bo ti kmalu za petami kazen za greh. Premaguj
poželenje do greha, in ti mu gospoduj! ‘ — Kajn pa
ni poslušal Gospoda, temveč je redil nevoščljivost in jezo
v svojem srcu. Nekega dne se Abelju posebno prijaz¬
nega dela ter mu reče: „Pojdi, greva malo na polje!
— Nedolžni Abelj ne misli nič hudega, in gre vesel
ž njim. Ko sta bila na polju, vzdigne se Kajn zoper
svojega brata Abelja in ga ubije.

Pa kmalu se oglasi sodnik, in Gospod reče Kajnu:
„Kje je Abelj, tvoj brat? 1 ’ — Kajn prešerno odgovori:
„Ne vem; sem inari jaz varuh svojega brata? — Nato
mu reče Bog: „Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata
vpije z.zemlje do mene. Zato bodi preklet na zemlji,
ki je odprla svoja usta, in je prejela kri tvojega brata
iz tvoje  roke. Kadar jo boš obdeloval, ne bo ti
več dajala svojega sadik Potikal se boš in bežal po
zemlji!

f Kajn ves plašen in obupen reče Gospodu: „Prevelika
je moja pregreha, da bi zaslužil odpuščenje! Skrival se bom
pred tvojim obličjem, nestanoviten in bežen bom na zemlji; in
kdorkoli me dobi, ubil me bo.“ — Gospod pa mu pravi: „Ne
bo tako, temveč kdorkoli Kajna ubije, bo sedemkrat kaznovan.“

11

In Gospod je zaznamenoval Kajna, da bi ga kdo ne ubik Na to
Kajn pobegne izpred Gospoda, in bil je nestanoviten in bežen
na zemlji.

Abelj, ki ga je po nedolžnem umoril lastni brat, je predpodoba
Jezusa, ki so ga po nedolžnem umorili njegovi bratje, Judje.

7. Namnoženje in popačenje prvih ljudi. Tesoljni potop
(okoli 1. 2400. pred roj st. Kr.).

f Adam je živel 930 let. Tudi njegovi mlajši so dosegli
visoko starost. Najstarejši med njimi, Matuzala, je živel celo
909 let. Adamovi mlaj|L|p se razdelili na otroke Božje in otroke
tega sveta. Otroci Božji so se zlasti imenovali mlajši pobožnega
Seta,  katerega je Bog Adamu dal namesto umorjenega Abelj a.

— Otroci tega sveti so se pa imenovali Kajnovi mlajši. Ko
so se pa otroci Božji začeli družiti z otroci tega sveta, postali so
spačeni, kakor le-ti. Torej reče Bog: „Ljudje ne bodo več
dolgo živeli; kajti meseni so. Še 120 let naj imajo, da se
utegnejo poboljšati. “

Spačenost ljudi na zemlji je vedno rast,la, vse njih
misli so bile obrnjene v hudo. Ko Bog to vidi, nevoljen
reče: „Potrebil bom človeka z zemlje. Sredi med hu¬
dobneži je pa še živel pobožen in pravičen mož, Noe.
On je našel usmiljenje pred Bogom, in Bog mu je rekel:
„Naredi si ladjo iz obtesanega lesd, in s smolo jo
zamaži znotraj in zunaj. Tri sto komolcev naj bo dolga,
50 komolcev široka in 30 komolcev visoka. Zgoraj na¬
redi ladji okno, na strani vrata, v nji pa spodnje,
srednje in zgorenje nadstropje. Kajti, glej, povodenj bom
poslal na zemljo, in pokončal bom vse, kar je na zemlji.
S teboj pa bom storil prijateljsko zavezo. V ladjo pojdi
ti, in tvoji sinovi, tvoja žena, in žene tvojih sinov s teboj.

— In od vseh živali vzemi v ladjo po dvoje, in vsakega
živeža, da bo tebi in njim v jed.

Noe stori vse, kar mu je Bog zapovedal. Sto let
je delal ladjo pred vseh očmi, in zraven delaje ljudem
'na glas oznanjal pokoro. Toda ljudje niso marali za
njegovo svarjenje, jeli in pili so in svatovščine obhajali.
Zdaj pa reče Gospod Noetu: „Pojdi v ladjo, ti in vsi
tvoji. Kajti še sedem dni je, potem bom dal deževati
na zemljo štirideset dni in štirideset noči. Potrebil bom

— 12  —

z zemlje vse stvari, ki sem jih ustvaril/' — Noe gre
s svojimi in z živalmi v ladjo.

Ko preteče sedem dni, vsi studenci brezna pridero,
in zatvornice neba se odpro, in dež lije na zemljo štiri¬
deset dni in štirideset noči. Vode se naraščajo in vzdig¬
nejo ladjo od tal kvišku; ladja pa je pod Božjim
zavetjem mirno plavala po -odah. Zdaj so pač ljudje
zdihovali in jokali; z g ~ozo in strahom so klicali Boga,
ter plezali na hiše, drevesa in gorč. Toda prepozno in
zastonj je bilo. Voda se vedno narašča in petnajst ko¬
molcev više stopi nad gorč.

Pokončane so bile vse stvari, ki so se gibale na
zemlji, vse, kar diha in živi na zemlji, je pomrlo, od
človeka do živali, od ptice v zraku do črva na zemlji.
Ostal je le Noe in kateri so bili v ladji ž njim.

Noetova ladja je predpodoba katoliške cerkve.

8. Noe gre iz ladje in daruje. Noetovi sinovi.

Sto in petdeset dni so stale vode nad zemljo. Bog
se spomni Noeta in pošlje gorak veter črez zemljo;

13

začele so upadati vode; vrhovi gora se iz vode prikazu¬
jejo, in obstala je ladja na gorah armenskih.

Noe je bil tega vesel; kajti od začetka potopa je
bilo preteklo že 350 dni. Da bi se prepričal, če je voda
z zemlje odtekla, odpre Noe okno, in iz ladje izpusti
krokarja. Krokar zleti, pa se ne vrne. Potem izpusti
goloba za njim. Ker se pa ni imel kam vsesti, vrne se
v ladjo. Noe iztegne roko, prime ga in vzame v ladjo.
Ko preteče sedem dni, spet izpusti goloba iz ladje. Ta
še le zvečer nazaj prileti, in oljkovo vejico z zelenimi
peresi prinese v kljunu. Tako je Noe zvedel, da so vode
odtekle z zemlje. Vendar pa čaka še sedem dni, in zopet
izpusti goloba. Ta se pa več ne vrne k njemu.

Tedaj reče Bog Noetu: ,,Pojdi iz ladje, ti in vsi,
ki so s teboj v ladji, in vse živali.' 4  Noe je izšel, in
vsi njegovi in vse živali. Da se zahvali Bogu, ki ga je
otel tako čudovito, postavil je oltar, in je Gospodu
žcalen dar od vseh čistih živali daroval na njem. Gospodu
je bil ta dar prijeten. Lepa mavrica se prikaže na nebu.
Bog blagoslovi Noeta in njegove sinove, ter jim reče:
„Glejte, jaz naredim zavezo z vami in z vašim zarodom

u

za vami. Nikoli več ne bodi pokončano z vodami potopa,
karkoli živi, in v prihodnje ne bodi več potopa,, da bi
razdejal zemljo. Dokler bo zemlja, ne bo prejenjala ne
setev ne žetev, ne poletje ne zima, ne noč ne dan. In
mavrica, ki sem jo postavil v oblake, bodi znamenje te
moje zaveze.

* * Noetovi sinovi, ko so šli iz ladje, so bili: Sem, Kam
in Jafet.  Noe je jel spet zemljo obdelovati in je tudi vinograd
zasadil. Ker pa še ni poznal moči vina, ga je prvič preveč
pil. Upijanil se je bil in je razgrnjen ležal v šatoru. Ko je Kam
to videl, povedal je svojima bratoma zunaj. Sem pa in Jafet
sta vzela plašč, šla sta s proč -obrnjenim obrazom, ter sta
očeta odela s plaščem. Ko se Noe prebudi in zve, kaj je Kam
storil, reče: „Preklet bodi Kam! Blagoslovljena pa bodita Sem
in Jafeti“

9. Babilonski stolp. Splošno malikovanje.

Noetovih mlajših je bilo sčasoma velik narod, pa
so se spet tako popačili, kakor ljudjč pred potopom.
Nič več niso mogli skupaj ostati. Preden so se pa raz¬
kropili, dejali so v svoji silni prevzetnosti: „Pridite, se¬
zidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj se dotika

15

neba, in storimo slavno svoje ime!" — Ali Bog jim
ustavi prevzetno in ničemurno početje. Rekel je: ^me¬
šati jim hočem jezik, da eden drugega ne bodo umeli!
— Dotlej je bil namreč le e n j e zi k in enako govorienje
na zemlji. In tako so morali jenjati z zidanjem mesta,
ki so ga imenovali Babel, t. j. zmešnjavo. In Bog jih
je razkropil na vse kraje. Razšli so se semtertja.

* Semovi mlajši so ostali v Aziji; njih zarod je izvoljeno
izraelsko ljudstvo. Kamovi mlajši so večinoma šli v Afriko, Ja-
fetovi mlajši pa v Evropo.

t Kolikor bolj so se ljudje širili na zemlji, toliko hudob-
niši in zlobniši so bili. Kmalu so pozabili edino pravega Boga,
in so zabredli v malikovanje. Nekateri so solnce, luno in zvezde
častili kakor bogove; nekateri pa molili ljudi in živali in še
celo njih podobe, ki so si jih sami naredili z lesa, kamena, zlata
in srebra. Pri malikovanju so brez vsega strahu vsakršne hudo¬
bije uganjali, kakor: goljufijo, ropanje, nečistost, moritve i. t. d.
Mislili so namreč, da strežejo s temi pregrehami svojim mali¬
kom, katerim so še celo ljudi klali v dar. Zlasti so darovali
radi nedolžne otročiče, ki so morali počasi in v najstrašnejših
bolečinah umirati.

Druga doba.

I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, ga,
čudovito vodi in poveliča.

I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, ali od Abrahama

do Mojzesa (2000.—1500. pred rojst. Kr.).

10. Abrahamov poklic in njegova pokorščina.

Sredi hudobne množice je živel pobožen in pravi¬
čen mož. Tega si je Bog izvolil izmed vseh, da bi se
po njem in njegovih mlajših prava vera in upanje
v obljubljenega odrešenika ohranilo in razširilo. Temu
možu je bilo imč Abraham.  Njegov oče je s svojo
družino prebival v Haranu na Kaldejskem. Ker se je
bilo tudi v ti družini pričelo malikovanje, reče Gospod
Abrahamu: „Pojdi iz svoje dežele, in od svoje rodovine
in iz hiše svojega očeta, in pojdi v deželo, katero ti
bom pokazal. Očeta te bom storil velikemu

16

narodu, in te bom oblagodaril. In v tebi bodo
o b 1 a g o d a r j e n i vsi narodi na zemlji!' Abraham
se brž odpravi na pot s Saro, svojo ženo, z Lotom,
sinom svojega brata, s svojimi hlapci, deklami in čredami.
Po dolgem potovanju pridejo v prelepo deželo Kanaan.

t Zavoljo rodovitnosti so to deželo navadno imenovali de¬
želo, po kateri se cedi mleko in med. Tukaj se Gospod Abra¬
hamu spet prikaže ter mu reče: „Glej, to deželo bom dal tebi
in tvojemu zarodu.' 1  Da se zahvali Gospodu, postavi Abraham
oltar in mu daruje hvalen dar.

11. Abrahamova mirljivost in nesamopridnost. Melkizedek.

* * Abraham je imel veliko hlapcev in dekel, obilo kamel
in oslov, goved in ovac Pa tudi Lot je imel čred veliko, in
tako nista imela prostora v deželi, da bi lila vkup prebivala.
Zavoljo tega se je prepir začel med pastirji Abrahamovimi in
Lotovimi za boljše pašnike. Miroljubnega Abrahama je to zelo
bolelo. Torej reče Lotu: „Ljubi moj, naj ne bo prepira med
menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, kajti brata sva.
Glej, vsa dežela je pred teboj; prosim te, loči se od mene!
Ako pojdeš ti na levo, držal se bom jaz desne; ako si ti desno
izvoliš, pojdem jaz na levo.“ Lot si izvoli lepo, vodnato pokrajino

- 17 —

ob Jordanu; in ločila sta se brata. Lot je prebival v Sodomi,
Abraham pa pri Hebronu.

* Črez nekoliko časa se je prigodilo, da štirje tuji kralji
pridero v deželo. Mesti Sodomo in Gomoro oropajo in tudi
Lota odpeljejo z vsem njegovim premoženjem. Ko Abraham
sliši, da je Lot vjet, zbere urno 318 hlapcev, jo udere za njimi,
plane po noči nanje, jih premaga, jim vzame ves rop, in reši
tudi Lota z njegovim premoženjem. — Ko se vrne iz boja,
prideta mu naproti Melkizedek,  Salemski kralj, in kralj
Sodomski. Melkizedek zanj in za njegove hlapce Gospod-
Bogu kruha in vina v dar prinese; kajti on je bil tudi duhoven
Najvišjega. Blagoslovil je tudi Abrahama rekoč: Blagoslovi
te, Abraham! Bog Najviši, kateri je ustvaril nebo in zemljo; in
hvaljen bodi Bog, s čegar pomočjo so sovražniki v tvojih rokah. “
Kralj Sodomski reče nato Abrahamu: „Daj mi ljudi, ki si jih
rešil iz jetništva; vse drugo zase obdrži!" — Abraham pa
ni hotel celo nič obdržati zase.

Melkizedek je predpodoba večnega duhovna Jezusa Kristusa; njegova
daritev pa je podoba svete maše. (Hebr. 5, 7 .)

12. Zapoved obrezovanja. Abrahamova vera in
gostoljubnost.

f Črez nekaj časa reče Gospod Abrahamu: „Ne boj se!
Jaz sem tvoj varuh in tvoje veliko plačilo." In ven ga pelje
po noči ter mu pravi: „Poglej nebo, in razštej zvezde, če jih
moreš. Toliko bo tvojega zaroda." — Abraham verjame Bogu;
to mu je bilo šteto v pravičnost.

f Ko je bil Abraham star 90 let, prikaže se mu Gospod
spet ter mu reče: „Jaz sem vsemogočni Bog; hodi vpričo mene,
in bodi popoln! Tvoje ime ne bo več Abram, kajti to je bilo
njegovo prvo pravo ime, — temveč Abraham, t. j. oče velikemu
narodu. Svojo zavezo storim s teboj: Veliko zaroda
ti hočem dati, in biti s teboj in s tvojimi mlajšimi;
zato se pa tudi vi mene držite.  Znamenje te zaveze
bodi, da bo vsako dete moškega spola, osem dni staro, obrezano
pri vas. Da se to izpolni, zato ti bo Sara, tvoja žena, rodila
sinu; imenuj ga Izak."  — Abraham je verjel Gospodu.

Nekega dnd sedi Abraham opoldne pred durmi
svojega šatora v senci pod drevesom. Kar zagleda ne
daleč od sebe iti tri neznane rnožA Takoj jim gre
naproti, prikloni se jim, in najimenitnišemu med njimi

Schuster, Zgodbe. 2

18

reče: „Gospod, ako sem milost zadobil v tvojih oččh,
ne hodi mimo mojega šatora! — „Počivajte — k vsem
trem obrnjen dalje pravi — „tukaj malo pod drevesom.
Vode vam bom prinesel, da si umijete noge; tudi griž¬
ljaj kruha vam bom dal, da se okrepčate; potem še le
idite dalje. — Potem hiti Abraham v šator in Sari
reče iz pšenične moke speči podpepelnikov, t. j. opres-
nikov v živem pepelu pečenih; on pa teče k čredi, odbere
najmečje in najboljše tele in ga d& hlapcu, naj ga
speče. Potem prinese sirovega masla in mleka, in potlej
podpepelnike in pečeno tele. Ves čas, ko so jedli, je
pri njih stal pod drevesom, in jim stregel. Po jedi
najimenitniši izmed njih reče Abrahamu: „K letu

osorej bom zopet prišel, in Sara bo imela sinu. —
Zdaj spoznd Abraham, da je bil Bog sam, ki je v po¬
dobi tujca z dvema augeloma prišel k njemu, ter si
dal streči.

Obrezovanje je predpodoba svetega krsta.

IB. Strašni pogin Sodome in Gomore.

f Abraham tri tujce nekoliko spremlja proti Sodomi. In
Gospod mu pravi: „Greki Sodome in Gomore so veliki in vpi¬
jejo k meni za maščevanje." Abraham, ki je srčno ljubil tudi
svojega grešnega bližnjega, se prestraši in nekoliko postoji.
Potem se predrzne bliže stopiti pred Gospoda, in mu pravi:
„Boš-li pokončal pravičnega s krivičnim vred? Ako bi bilo
50 pravičnih v Sodomi, ali bi mu ne mogel prizanesti zavoljo
njih?" — Gospod odgovori: „Ako najdem v Sodomi le 50 pra¬
vičnih, bom prizanesel vsemu mestu zavoljo njih." Abraham dalje
govori: „Ker sem že začel, bom govoril s svojim Gospodom,
dasl sem prah in pepel. Kako pa, ko bi bilo pravičnih pet manj
kot petdeset, boš potem razdejal mesto? Gospod mu odgovori:
„Ne bom ga razdejal, če jih najdem v njem pet in štirdeset."
In tako Abraham dalje prosi, da pride do deset pravičnih. In
Gospod mu obljubi: „Mesta ne bom pokončal tudi zavoljo
desetih." — Gospod je potem odšel. Abraham pa se je vrnil v
svoj šator.

f Ali tudi 10 pravičnih ni bilo v Sodomi. Torej gresta
angela, ki sta bila z Gospodom pri Abrahamu, v Sodomo k
pravičnemu Lotu, ter mu rečeta: „Vse, kar je tvojih, pelji iz
tega mesta, kajti razdejala bova ta kraj." Lot še tisto noč

19

govori z možema, ki sta mislila vzeti njegovi hčeri, ter jima
pravi: „Vzdignita se, in pojdita s tega kraja; kajti Gospod bo
končal to mesto. “ Ta zdelo se jima je, da se norčuje. Ko se
dan zaznava, angela silita Lota, rekoč: „Vstani, vzemi svojo
ženo in dve hčeri, da tudi vi ne poginete s pregrešnim mestom
vred!“ — Ker se pa še obotavlja, primeta za roko njega in
njegove, in peljala sta ga iz mesta ter mu rekla: „Ne oziraj
se, temveč reši se, da ne pogineš!“

f Solnce ravno posije na zemljo, ko Lot pride v bližnje
mesto Segor*). V tem hipu začne žveplo in ogenj deževati nad
Sodomo in Gomoro, in v prah in pepel požge mesti in vse
njune hudobne prebivavce in vso okolico. Lotova žena pa se
je ozrla in je bila izpremenjena v solnat steber.

Kraj, kjer ste stali hudobni mesti, je zdaj mrtvo morje,
t. j. žvepleno in slano jezero, ki kuži zrak po vsi okolici. Vse žive
stvari se ga ogibljejo. Se zmeraj je strašno znamenje jeze in prekletstva
božjega, ki ga Z nebes kličejo nečloveške, v nebč vpijoče pregrehe.

14. Izakovo rojstvo in njegovo darovanje.

Črez leto Sara res dobi sina, kakor je bil Bog ob¬
ljubil. Abraham mu je dal imč Izak,  kakor mu je bil
Bog ukazal. Izak je bil Abrahamu prav ljub.

*) Glej na zemljevid na desno stran mrtvega morja.

2 *

20

* * Bog hoče poskusiti, če Abraham njega  še bolj ljubi.
Ko je deček odrastel, Bog ponoči reče Abrahamu »Abraham,
vzemi svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš, in pojdi na
goro Morijo; in tam mi ga daruj v žgalni dar!“ — Abraham
brez ugovora še ponoči vstane, nakolje drv za žgalni dar,
ž njimi obloži svojega osla, vzame seboj dva hlapca in svojega
sina Izaka, ter gredo od doma. Tretji dan od daleč zagleda
tisti kraj in reče hlapcema: „Počakajta tukaj z oslom, jaz in
sin greva hitro tja gori; in kadar bova izmolila, bova se k vama
vrnila." Zdaj vzame, drva in jih naloži svojemu sinu Izaku.
On pa v rokah nese ogenj in meč. Tako gresta v hrib. Potoma
reče Izak: „Moj oče!“ — Abraham odgovori: „Kaj hočeš,
sin?“ — „Glej,“ pravi Izak, „tukaj so drva in ogenj; kje pa
je jagnje za žgalno daritev?" — Abraham odgovori: „Bog si
bo že preskrbel klavščino za žgalno daritev, moj sin!"

* * Ko prideta na kraj, ki mu ga je bil Bog pokazal,
Abraham ondi postavi oltar, in nanj zloži drva, zveže svojega

sina Izaka in ga položi na oltar vrh grmade. Zdaj iztegne roko
z mečem, da bi zaklal svojega sina. — Pa glej, kar pride
angel z nebes in zakliče: „Stoj, Abraham, nič žalega ne stori
mladeniču! Kajti zdaj spoznam, da se Boga bojiš, in da bi
zavoljo njega ne bil prizanesel tudi ne svojemu edinemu sinu."
— Abraham se pri teh besedah ozre, in za seboj zagleda ovna,
ki je za roge tičal med trnjem; tega prime in ga daruje

- 2t

v žgalni dar namesto svojega sina. In angel Gospodov v drugo
zakliče z neba! „Sam pri sebi sem prisegel, govori Gospod:
Ker si to storil, in nisi prizanesel svojemu edinemu sinu zavoljo
mene, hočem te blagosloviti in pomnožiti tvoj rod kakor zvezde
na nebu, in kakor pesek ob bregu morja; in po nekom izmed
tvojih mlajših bodo oblagodarjeni vsi narodi na zemlji. “

Izak v ti zgodbi je podoba Jezusa Kristusa, ki je nesel na rami
svoj križ, na kterega je bil pribit. (Sv. Ambrož.)

15. Zaroka Izakova z Rebeko.

t Sara je bila stara 127 let, in je umrla. Tudi Abraham
se je bil že zelo postaral, in Gospod ga je bil oblagodaril z vsem.
Skrbel je, da bi še pred svojo smrtjo dobil sinu bogaboječo
ženo. Torej reče Eliezerju, svojemu najstarjemu hlapcu: „Pojdi
v mojo domovino k moji rodovini, ondi izberi ženo mojemu
sinu Izaku, pa nikar ne izmed hudobnih hčeri Kananejskih.“ —
Hlapec to obljubi, vzame isega blaga svojega gospoda, otovori
ž njim deset kamel in se napoti v mesto Haran, kjer je živel
Nahor, Abrahamov brat. Tukaj zunaj mesta se ustavi in ukaže
kamelam' uleči se zraven studenca. Zvečer je bilo, ob času,
ko so mestne hčere hodile vode zajemat. Zdaj je na tihem
tako le molil: „Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama,
stoj mi danes na strani, in izkaži milost mojemu gospodarju.
Glej! hčere tega mesta bodo hodile vode zajemat. Prosil jih
bom, da bi mi dale piti. Ako katera deklica na to mojo prošnjo
poreče: Pij, in tudi tvoje kamele bom napojila, bom po tem
spoznal, da si jo ti, o Gospod, namenil svojemu služabniku Izaku.“

t Ni bil še izgovoril te molitve, glej, že pride Rebeka,
pobožna in lepa devica. Vrč je imela na rami, stopila je k stu¬
dencu, napolnila vrč, in se vrnila. Hlapec ji gre naproti,
in reče: „Daj mi nekoliko vode piti iz vrča! 11  — „Pij,“ odgovori
mu prijazno, hitro dene vrč na svoje naročje, in mu da piti.
Ko se je bil napil, pristavi: Tudi tvojim kamelam bom
zajemala vode, dokler se vse ne napijejo. 11  — Naglo vrč izprazni
v korito, teče nazaj k studencu in je zajemala vsem kamelam.
Hlapec jo molče premišljuje. Ko so se bile pa kamele na¬
pile, da ji v zalivalo zlate uhane in dve težki zapestnici,
ter ji reče: „Čigava hči si? povej mi, 'ali je v hiši tvojega
očeta prostora, da bi se prenočilo? 11  Ona odgovori: „Hči sem
Batuela, Nahorjevega sinu. Tudi je prav veliko slame in sena
pri nas, in prostoren kraj za prenočevanje. 11  — Zdaj se mož
prikloni in moli Gospoda rekoč: ,,Hvaljen bodi Gospod, Bog
mojega gospoda Abrahama, ki me je naravnost pripeljal v hišo
brata mojega gospoda! 11

22

f Deklica hitro teče domu in pove materi vse, kar se ji
je prigodilo. Na to gre Laban, njen brat, k možu blizu studenca,
ter mu reče: „Pojdi noter, prijatelj Gospodov, kaj stojiš zunaj?
Pripravil sem hišo in prostor tvojim kamelam." — Eliezer gre
torej z njim s svojimi kamelami, noče pa jesti, dokler ne opravi
svojega naročila. Pripoveduje jim torej svoje naročilo, in po¬
slednjič pristavi: „Ako hočete z mojim gospodom milostljivo in
zvesto ravnati, povejte mi; ako pa kaj drugega mislite, povejte
mi tudi, da dalje grem na desno, ali na levo." — Laban,
Rebekin brat, in Batuel mu odgovorita: „To je naredba Gospo¬
dova. Glej, Rebeka je tu pred teboj; vzemi jo, ter pojdi in
naj bo žena sinu tvojega gospoda." — Eliezer se vrže na
zemljo in moli Gospoda. Potem seže po srebrne in zlate posode
in po oblačila, ter jih podari Rebeki; tudi nje brate in mater
obdaruje. Na to so imeli gostijo, jedli so in pili in tam preno¬
čili. Drugo jutro starši in bratje blagoslove Rebeko, ona sede
na kamelo, gre z Elierzejem, in bila je Izakova žena.

16. Ezav in Jakob.

Izak in Rebeka sta bila dvajset let brez otrok.
Poslednjič Bog usliši Izakovo molitev in mu da dva
sina. Prvorojenemu je bilo imč Ezav, drugemu Jakob.
Ezav je bil rjav in ves kosmat, in tudi divjega obna¬
šanja. Jakob pa je bil gladek, in tudi krotek in po¬
hleven. Ko sta bila odrastla, bil je Ezav dober lovec in
kmet, Jakob pa tih pastir. Izak je Ezava bolj ljubil, in
je rad j^del od njegovega lova. Rebeka pa je bolj lju¬
bila krotkega in prijaznega Jakoba. Tolikanj bolj ga
je liubila, ker ji je bil Bog razodel, da mu bo kdaj
služil starejši Ezav.

* * Nekega dne Jakob kuha lečno jed, ko Ezav ves tru¬
den in lačen pride s polja k njemu. „Daj mi," reče Ezav, „te
rdeče jedi; kajti zelo sem truden in lačen." — Jakob pa
pravi: „Svoje prvenstvo mi prodaj." Ezav odgovori: „Glej, od
lakote ginem, čemu mi bo prvenstvo?" Jakob reče: „Prisezi
mi torej!" Ezav mu priseže, je in pije, vstane in odide, pa ni
mu mari, da je prodal prvenstvo.

* * Izak se je bil zelo postaral, in njegove oči so bile
otemnele, da ni videl. Tedaj pokliče Ezava v šator in mu reče:
„Moj sin! glej, postaral sem se, in ne vem dneva svoje smrti.
Vzemi svoj tul in lok in pojdi ven, in ako kaj dobiš na lovu,
napravi mi jed. kakor veš, da jo rad imam, da te blagoslovim,
preden umrjem." Ezav brž gre, da bi izpolnil očetovo povelje.

23

— Rebeka je to slišala. Iz samega strahu, da bi Jakob ne bil
zoper voljo Božjo podložen Ezavu, stori nekaj prav pregrešnega.
Prigovarjala je namreč Jakobu, da bi šel k očetu in se delal,
kakor da bi bil Ezav. Potem pripravi dva kozlička kakor
divjačino, obleče Jakoba z Ezavovimi najlepšimi oblačili, ovije
mu s kozličevino roke in pokrije goli vrat, in mu da priprav¬
ljeno jed, da jo nese očetu. Izak vpraša: „Kdo si ti, moj sin?
Jakob mu odgovori: „Jaz sem Ezav, tvoj prvorojeni; storil
sem, kakor si mi ukazal. Vstani, sedi, jej in me blagoslovi l“
Izak pravi: „Stopi lesem, da te otipljem ter se prepričam, ali
si ti moj sin Ezav, ali ne?“ — Jakob stopi k očetu, in Izak
ga otiplje ter reče: „Glas je sicer glas Jakobov, roke pa so
Ezavove roke.“ Ni ga torej spoznal, in jedel je. Potem bla¬
goslovi Jakoba rekoč: „Bog ti taj rose neba in rodovitnosti
zemlje, obilno žita in vina. Služijo naj ti narodi in rodovi naj
se ti priklanjajo. Preklet naj bo, kdor te bo preklinjal; kdor
te bo pa blagoslovil, naj bo napolnjen z blagoslovom!“

* Komaj Jakob odide, pride Ezav z divjačino in pravi:
„Vstani, moj oče, in jejIzak  se zavzame in pravi: „Kdo si
pa?“ — On odgovori: „Jaz sem tvoj prvorojeni sin Ezav.“

— Izak ostrmi, prestraši se in spozna, da ga je Jakob pre¬
kanil. Ezav pa na ves glas zarjove, rekoč: „0 prekanljivi
zvijač: „Proprej je iz mene spravil prvenstvo, zdaj mi je pa
prevzel še blagoslov! — Ali nisi nič blagoslova meni prihra¬
nil, oče?“ Ko je Ezav silno vpil in jokal, je bil Izak omečen,
in mu je rekel: „V rodovitnosti zemlje in v rosi neba od zgoraj
bodi tvoj blagoslov. Z mečem se boš živil, in boš svojemu bratu
služil; vendar bo prišel čas, da boš otresel njegov jarem s svojega
tilnika!“

17. Jakob beži in prebiva pri Labanu.

* Ezav je vedno sovražil Jakoba zavoljo blagoslova, in je
rekel v svojem srcu: „Prišli bodo dnevi žalovanja po mojem
očetu, in ubil bom Jakoba, svojega brata. “ Rebeka to zve in
reče Jakobu: „Beži, moj sin, k Labanu, mojemu bratu, v Hasran,
in bodi pri njem toliko časa, da se uleže togota tvojega brata.“
Jakob se nemudoma poda na pot.

* Na potu ga na polju noč prehiti. Ves truden vzame enega
izmed kamenov, ki so tam ležali, ter si ga dene pod glavo in
zaspi. V spanju je pa videl lestvico, ki je na zemlji stala in
se z vrhom dotikala neba, in angeli Božji so po nji gori in
doli bodili. Na vrhu je na lestvici slonel Gospod, in mu je
rekel: „Jaz sem Gospod, Bog Abrahamov in Bog Izakov.
Zemljo, na kateri spiš, bom dal tebi in tvojemu zarodu. Tvoj

24

zarod bodi kakor prah zemlje, in v enem tvojih mlajših
bodo oblagodarjeni vsi rodovi na zemlji. Varoval
te bom, kodar koli boš hodil, in nazaj te bom pripeljal v to

deželo. u  Jakob se prebudi iz spanja, in ves plašen reče: „Res-
nično, Gospod je na tem kraju, in jaz nisem vedel tega. Kako
strašan je ta kraj. Tukaj ni drugega, kakor hiša Božja in
vrata nebeška. Ko zarja napoči, vzame Jakob kamen, ki si
ga je bil dejal pod glavo, postavi ga v znamenje, oblije
z oljem v spomin, da je Bogu posvečen, in da kraju ime Betel
t. j. hiša Božja.

* Jakob gre zdaj dalje, in zagleda vodnjak na polju, ki
je bil pokrit z velikim kamenom. Zraven njega so ležale tri
črede drobnice. Jakob reče pastirjem: „ Bratje, od kod ste ? “
Oni odgovore: „Iz Harana.“ On jih dalje vpraša: „Boznate-li
Labana, simi Nahorjevega?“ Odgovore: „Poznamo ga; glej,
ravno kar ide njegova hči Rahela s svojo čredo. “ Ko jo Jakob
zagleda, odvali ji kamen, s katerim je bil vodnjak pokrit,
pozdravi jo prijazno in ji napoji črede. On se od veselja zjoka
in ji povč, da je sin Rebeke, sestre njenega očeta. Rahela hiti
domu očetu, pravit. Laban mu teče naproti, objame ga, poljubi
in pelje na svoj dom.

* Jakob ostane 20 let pri Labanu. Zvesto in pridno mu
je ovce pasel. Laban pa mu je krajšal mnogotero izgovorjeno
plačilo. Bog je Jakoba tako oblagodaril, da je silno obogatel.

- 25 —

Oženil se je, in je imel veliko hlapcev in dekel, ovac in koz,
kamel in slonov.

Nebeška lestvica in kraj, kjer se je Jakobu prikazala, je bila
prva predpodoba naših katoliških cerkva, katerih vsaka je posvečena
hiša Božja in lestvica v nebesa. V njih so angeli, ki nosijo našo molitev
k Bogu, da nam da milost Božjo.

18. Jako!) se domu vrne in se spravi z Ezavom.

* Ko Laban vidi, da je Jakob jako obogatel, mu je ne¬
voščljiv in mu več ne pokaže prijaznega obraza. Torej reče Bog
Jakobu: „Yrni se v deželo svojih očakov; in jaz bom s teboj."
Jakob se kmalo na pot podd z vsem, kar je imel.

* Po dolgem potovanju Jakob srečno pride do reke Jordana,
ki je meja kanaanske dežele. Tu ga začne Ezav skrbeti, kajti
spomnel seje, kako se mu je bil zameril. Poslal je torej poroč¬
nike pred sebo k Ezavu, ter jim zapovedal reči mu: „Daj mi
milost najti pred svojim obličjem." Poslanci se vrnejo k Jakobu,
rekoč: „Grlej, Ezav ti hiti naproti s 400 možmi." Jakob se še
bolj utraši, in tako le moli: „Bog mojih očakov, ki si mi rekel:
Vrni se v svojo deželo, jaz bom s teboj; nevreden sem tvoje
velike milosti in tvoje zvestobe, ki si jo do zdaj izpolnjeval nad
svojim služabnikom. Z golo palico sem šel črez ta Jordan, in
zdaj grem nazaj z dvema velikima čredama. Reši me iz roke
mojega brata."

* Po noči se Jakobu prikaže angel Božji. Jakob se v mo¬
litvi ž njim vojskuje, in reče: „Ne izpustim te, ako me ne bla¬
gosloviš." Angel mu pravi: „Ne imenuj se več Jakob, ampak
Izrael  ti bodi ime, t. j. borivec z Bogom." In angel Izraela
blagoslovi.

* Ravno je šlo solnce izza gore, kar Jakob zagleda Ezava
iti s 400 možmi. Jakob zvrsti svoje otroke, hlapce, dekle in
črede v več krdel. On sam stopi prednje, in se sedemkrat do
tal prikloni. — Ezav pa teče svojemu bratu naproti, ga objame,
oklene se ga okoli vrata, v  poljubi ga ter se od veselja zjoka. Ko
otročiče ugleda, pravi: „ Čigavi so pa ti?“ — Jakob odgovori:
„Otročiči so, ki mi jih je Bog dal.“ — Jakob jim pomigne:
vsi se približajo in se priklonijo pred Ezavom. — Jakob mu
ponudi dve manjši čredi. Ezav jih noče vzeti; reče mu: „Imam
sam dosti, ljubi brat, le imej, kar je tvojega!" Jakob dalje
pravi: „Prosim, vzemi blagodar, ki mi ga je Bog dal." — Ezav
se da preprositi, in vzame dar. Jakob gre zdaj z Ezavom, hvali
Bogi iz vsega srca za vse njegovo varstvo, in pride spet na
Kanaansko k svojemu staremu očetu. Izak, 180 let star, rad
umrje, ker je še enkrat videl svojega sina Jakoba.

26

19. Jožef v tujo deželo prodan.

Jakob je imel dvanajst sinov. Najboljši med njimi
je bil Jožef. Ker je bil tako nedolžen in pokoren, ga
je oče bolj ljubil, kakor vse svoje sinove in mu je dal
napraviti lepo pisano suknjo. Zavoljo tega so mu bili
bratje nevoščljivi. Ko so nekega dnč ž njim pasli črede
svojega očeta, storili so nekaj prav hudega. Nedolžni
Jožef se tega ni udeležil, temveč groza ga je bilo, in
povč očetu, da bi se nikdar več kaj takega ne zgodilo.
Bratje so ga zavoljo tega črtili, in niso mu več mogli
dati lepe besede.

* * Nekdaj je imel Jožef čudovite sanje. Povedal jih je
svojim bratom. »Poslušajte," reče, »kaj se mi je sanjalo! Zdelo
se mi je, da smo na njivi snope vezali. Moj snop se vzdigne in
postavi po koncu; vaši snopi so se pa priklanjali mojemu snopu.“
— Bratje mu odgovore, rekoč: »Boš mari naš kralj!" In od
zdaj so mu bili še bolj nevoščljivi, in so ga še bolj črtili. —
Imel je Jožef še druge sanje. Povedal jih je svojim bratom in
tudi svojemu očetu. Kekel je: „ Vi del sem v sanjah, kakor da
bi se mi solnce in luna in enajst zvezd priklanjalo." Oče ga
zavoljo tega posvari, rekoč: »Kaj hočejo pomeniti te sanje? Se ti
bomo mari jaz, tvoja mati in tvoji bratje priklanjali na zemlji?" —
Vendar pa je Jakob, ki je tudi že sam imel Božje sanje, to reč
na tihem premišljeval, in sam pri sebi mislil, daje  morebiti Bog
vendar le res njegovega ljubega Jožefa namenil za kaj velikega.

Nekdaj gredo Jožefovi bratje s čredami daleč od
očetovega šatora; Jožef pa je bil dornd ostal pri očetu.
Oče so torej rekli Jožefu: „Idi in poglej, ali je vse
prav pri tvojih bratih in pri njih čredah. Pokorni Jožef
precej uboga, in grč. Ko ga pa bratje od daleč ugle¬
dajo, pravijo med seboj: „ Glejte, sanjavec gre! Pojte,
ubijmo ga, in vrzimo ga v star vodnjak, in porečemo,
silno huda zvčr ga je požrla. In potem se bo pokazalo,
kaj mu pomagajo njegove sanje. — Ruben, najstarši
brat, ko to sliši, reče: „Nikar mu ne jemljite življenja,
in ne prelivajte krvi; vrzite ga raji v ta le vodnjak!"
To pa je rekel, ker ga je hotel otčti iz njih rok, in ga
nazaj dati svojemu očetu.

Precej, ko Jožef pride k svojim bratom, slečejo mu
pisano suknjo. Potem ga vržjeo v vodnjak, v katerem
po sreči ravno nf bilo vode. Potlej se usedejo k jedi.

27

Tisti čas pa pridejo tuji kupci s kamelami, ki so nesle
vsakršnega blaga v Egipt. Zdaj Juda reče bratom:
„Kaj nam pomaga, ako bi umorili svojega brata? Boljše
je prodati ga, da ne omadežujemo svojih rok; kajti naš
'brat je in naša kri.“ Bratje se udajo njegovim besedam.
Ko kupci mimo gredo, izvlečejo Jožefa iz vodnjaka,
ter jim ga prodajo za dvajset srebrnikov. Jožef se joka
in prosi, pa nič mu ne pomaga. Tuji možjč ga peljejo
v Egipt.

* Ruben vsega tega ni nič vedel, ker je bil prešel od jedi.
Ko pride k vodnjaku, in mladeniča več ne najde, od silne žalosti
raztrga svoja oblačila, rekoč: „Ni ga več mladeniča, in jaz, kam
se hočem obrniti?“ Oni bratje se pa nič ne zmenijo za to. Zako¬
ljejo kozlička, pomočijo Jožefovo suknjo v kozličevo kri, ter jo
pošljejo očetu, rekoč: „To suknjo smo našli. Glej, ali je suknja
tvojega sina, ali ne?“ Oče jo takoj spoznA, in reče: »Mojega
sina suknja je, divja zver je požrla Jožefa!" Jakob raztrga
svoja oblačila, v žimovnik se obleče in svojega sina dolgo
obžaluje. Tudi vsi njegovi otroci so prišli ter izkušali žalost
polajšati očetu. On pa se ni dal utolažiti, temveč je dejal:
„Žalosten pojdem k svojemu sinu pod zemljo!" In neprenehoma
je žaloval.

V ti in sledečih zgodbah je Jožef očitna predpodoba Jezusa Kristusa.

28

20. Jožef t Putifarjevi hiši.

t Kupci so bili Jožefa prodali v Egipt Putifarju, kralje¬
vemu dvorniku. Bog pa je bil z Jožefom, vse mu je šlo po sreči,
kar je počel. Zato je milost zadobil pred svojim gospodom,
in ta ga postavi črež vso svojo bišo. Zavoljo Jožefa je Bog
oblagodaril tudi hišo Egipčanovo in pomnožil njega premoženje.

f Crez nekaj časa pa je bil Jožef hudo izkušan. Putifarjeva
žena ga nagovarja, da bi grdo nezvestobo zoper svojega gospoda
storil ž njo. Jožef nikakor ne privoli, temveč reče: „Glej, moj
Gospod mi je vse izročil. Kako bi mogel tako hudobijo storiti
in grešiti zoper svojega Boga?" Tudi po tem odgovoru ne
odjenja žena vsak dan nadlegovati mladeniča; on pa je ni poslušal.
Nekega dne je Jožef sam doma v svojih opravilih. Ona ga tedaj
zgrabi za konec njegovega plašča in ga spet nagovarja v ostudni
greh. Jožef pa popusti plašč v njeni roki in uteče iz hiše.

t Hudobna žena se silno raztogoti. Vse ljudi svoje hiše
skliče, ter jim pravi: „Glejte, kako hudobnega človeka je moj
mož pripeljal v hišo! Prišel je k meni, in mi je hotel hudo
storiti. Ko sem zavpila, popustil je plašč in zbežal. “ — Ko mož
domu pride, pokaže mu plašč ter mu pripoveduje ravno to laž.
Gospod se silno razsrdi, ker je svoji ženi preveč verjel, in
vrže Jožefa v ječo.

21. Jožef v ječi.

t Jožef je moral biti v ječi med hudodelniki. Pa Bog ga
tudi tukaj ne zapusti, temveč nakloni mu, da pri velikem ječarju
najde zaupanje in ljubezen. Ta mu izroči vse jetnike. — Prigodi
se pa, da sta se veliki natakar in veliki pekar pregrešila zoper
svojega gospoda, kralja Faraona. Kavno v to ječo sta bila
vržena. Nekoliko potem sta oba eno noč imela sanje in sta
bila zavoljo njih jako žalostna. Ko Jožef zjutraj pride k njima,
ter ju vidi žalostnejša, kakor sicer, vpraša ju: „Zakaj sta pa
danes tako žalostna?“ Odgovorita mu: „Sanje sva imela, pa
nikogar nimava, da bi jih nama razložil." Jožef pravi: „Ali ne
pride mari razlaganje od Bogi,? Povejta mi, kaj se je vama
sanjalo!"

t Veliki natakar prvi pripoveduje svoje: „Videl sem pred
seboj vinsko trto, na kateri so bile tri mladike. Počasi raste,
ozeleni, cvete in grozdje dozori. Imel sem Faraonovo kupico
v roki; vzamem grozdja, v kupico ga ožmem, in jo podani
kralju." — Jožef odgovori: „To je razlaga sanj: Tri mladike
so trije dnevi. V treh dneh se bo Faraon zopet spomnel tvoje
strežbe, in te zopet postavil na poprejšnjo stopnjo; in mu boš
kupico podajal, kakor si bil poprej vajen. Pa spomni se mene

29

ter prosi kralja, (la me reši iz te ječe. Zakaj po nedoložnem
sem prišel semkaj.“

f Ko je veliki pekar videl, da je Jožef sanje modro razložil,
je rekel: „Moje sanje so pa te: Tri jerbase moke sem imel na
glavi. V jerbasu, ki je bil na vrhu, je pa bilo mnogotere pe¬
karije. Pa prišle so ptice in jedle iz jerbasa.“ — Jožef odgovori:
„To je razlaganje sanj: Trije jerbasi so še trije dnevi, po katerih
te bo kralj ob glavo dejal, in te obesil na križ, in ptice bodo
trgale tvoje meso . 11

Tretji dan potem je bil kraljev rojstni dan. Med jedjo
se kralj spomni velikega natakarja in velikega pekarja. Natakarja
je postavil v prejšnjo službo, da mu je spet podajal kupico,
pekarja pa je ukazal obesiti na kol. Natakar se svoje sreče
veseli, pa pozabil je Jožefa.

22. Jožef povišan.

Dve leti potem je imel kralj Faraon sanje. Zdelo
se mu je, da stoji kraj reke „Nil . Kar pride sedem
krav, prav lepih in debelih, iz vode, in pasejo se ob
reki na travi. Za njimi pride sedem drugih krav, grdih
in suhih, iz vode; 'tč so pa požrle one lepe in debele.
V tem se je kralj prebudil. — Zopet pa zaspi in imel
je druge sanje: Sedem polnih in lepih klasov je pognalo
iz enega stebla; za njimi je prirastlo drugih sedem
klasov, drobnih in snetljivih, ki so požrli one lepe. —
Faraon se spet vzbudi. Brž ko se je zdanilo, pošlje po
vse razlagavce in modrijane egiptovske, ter jim povč
sanje. Toda ni ga bilo, da bi mu jih bil razložil.

f Zdaj še le se domisli veliki natakar Jožefa, ter reče: „ V ječi
je hebrejski mladenič, kateri je nekdaj meni in velikemu p ek ar ju
sanje na tanko razložil . 11  Kralj naravnost pošlje po Jožefa v ječo.

Zdaj Jožefa pripeljejo pred kralja, in ta mu reče:
„Sanje sem imel, pa ga ni, da bi mi jih razložil; slišal
sem pa, da jih ti prav modro razlagaš. — Jožef od¬
govori: „Nejaz, le Bog bo kralju dobro razlagal. —
Tedaj kralj povč oboje sanje. Na to mu Jožef
odgovori: „Bog je Faraonu pokazal, kaj hoče storiti.
Sedem lepih krav in sedem polnih klasov je sedem
rodovitnih let. Sedem suhih krav in sedem osmojenih
klasov je pa sedem nerodovitnih let, ki bodo prišla po
rodovitnih in použila vso obilnost. Lakota bo trla vso

30

deželo. Zdaj torej naj se kralj preskrbi z modrim in
pridnim možem. Ta naj naredi, da se od obilnosti se¬
dem rodovitnih let peti del pridelkov spravi v žitnice,
da bo imela dežela zalogo za sedem let lakote.

Ta svčt je bil Faraonu všeč; reče torej: „Bomo
li mogli dobiti takega moža, kateri bi bil poln Božjega
d uh 4, kakor si ti? Glej, postavim te nad svojo hišo in
nad vso deželo egiptovsko, in vse ljudstvo naj bo po¬
korno povelju tvojih ust; le za kraljevi sedež boni viši
od tebe. — Zdaj Faraon sname prstan s svoje roke

in ga natakne Jožefu na prst, potem ga obleče v obla¬
čila iz tančice, ter mu obesi okoli vratu zlato verižico :
rekel je posaditi ga na svoj dragi voz, in ukaže pred
njim klicati, naj se vsi pred njim priklanjajo ter vedo,
da je postavljen nad vso egiptovsko deželo. Tudi mu
kralj izpremenl imč ter ga imenuje Odrešenika svet4.

23. Jožefovi bratje gredo v Egipt po žito.

Sedem rodovitnih let pride, kakor je bil Jožef na¬
povedal. Jožef hodi po vseh mestih, in spravlja žita
v žitnice. Silno veliko ga je bilo. Pričelo se je pa tudi

31

sedem nerodovitnih let, in bila je lakota po vseh deže¬
lah. Tudi po Egiptu ljudstvo vpije in kralja kruha prosi.
Odgovoril jim je pa Faraon: „Pojdite k Jožefu, in kar koli
vam on poreče, to storite. Jožef torej odpre vse žitnice
in preskrbljuje z žitom ves Egipt. Tudi iz drugih dežel
so hodili živeža kupovat v Egipt.

Tudi na Kanaanskem je bila huda lakota. Torej
reče Jakob svojim sinovom: „Pojdite v Egipt in kupite,
kolikor nam je treba, da od lakote ne umrjemo! Te¬
daj je deset Jožefovih bratov šlo v Egipt. Malega Ben¬
jamina pa je Jakob obdržal donni. „Utegnilo bi se mu,
je dejal, „kaj hudega prigoditi po poti.

^ '' v  ' 1  ' v Egipt, gredč do Jožefa, in

jih je brž spoznal, ter spomnel se svojih nekdanjih sanj.
Delal se jim je pa tujega, ter jih vprašal: „Od kod ste?
Ogleduhi ste, in prišli ste dežele ogledovat! Prestrašeni
mu odgovorč: „Nl takč, Gospod, prišli smo le nakupit
živeža. Mi, tvoji hlapci, smo mirni ljudje, in ne mislimo
nič hudega. Nas je dvanajst bratov iz dežele Kanaan.
Najmlajši je domi pri očetu, enega pa ....  ni več. u  —
Jožef na to pravi: „Ako ! v T ” ' '

nesite donni žito, in pripeljite k meni svojega najmlaj¬
šega brata, da spoznam resnico vaših besedi. “ —Vdajo
se in eden drugemu pravijo: „Zaslužili smo, kar trpimo.
Zakaj pregrešili smo se nad svojim bratom. Videli smo
bridkost njegove duše, ko nas je prosil, pa ga nismo
uslišali; zat6 je prišla nad nas ta nadloga.“ — Niso pa
vedeli, da jih Jožef razumč, ker je govoril ž njimi po
tolmaču. Razumel je pa vse. Obrne se nekoliko od njih
in se zjoka. Da bi pa zvedel, ali je resnično njih kesanje,
obrne se zopet k njim, in ukaže Simeona zvezati vpričo
njih. Svojim služabnikom pa reče, vreče jim z žitom na¬
polniti, vsakemu denarje v vrečo nazaj dejati, in jim še
dati brašna na pot. Ko seje. to zgodilo, bratje žito
naložč svojim oslom, in odrinejo donni.

Domi očetu pripovedujejo vse, kar se jim je pri-
godilo. Ko pa svoje vreče izpraznjujejo, najde vsak svoje
denarje na vrhu. Vsi se prestrašijo in Jakob pravi: „Ob

Suoznali ga pa niso. On pa

izmed vas ostane zvezan

32

vse otroke me boste, pripravili. Jožefa ni več; Simeon
je v ječi; in zdaj mi hočete odpeljati še Benjamina.
Ne pustim, ga ne z vami v Egipt. Ko bi se mu kakšna
nesreča primerila, spravili bi moje sive lasč od žalosti
pod zemljo.“

24. Benjamin grč z brati v Egipt,

Žito, ki so ga bili prinesli iz Egipta, je bilo pošlo,
lakota pa je še stiskala deželo. Torej reče Jakob svojim
sinom: „Pojdite zopet tja, in kupite nam kaj žita!“
Juda odgovori: „Mož, ki ondi zapoveduje, nam je rekel:
Ne boste videli mojega obličja brez svojega najmlaj¬
šega brata. Pošlji mladeniča z nami, da ne umrjemo
vsi. Jaz sem porok za mladeniča: ako ga nazaj ne pri¬
peljem, naj bom jaz greha zoper tebe kriv vse svoje
žive dni. Jakob se jim vendar udd, rekoč: „Ako mora
takč biti, storite, kar hočete. Vzemite najboljšega sadja
naše dežele, in nesite ga možu v dar. Tudi še enkrat
toliko denarjev vzemite, in povrhu še tiste, ki ste jih
našli v vrečah; morebiti je bila kakšna pomota. Bog
vsemogočni vam moža stori milostljivega, da z vami
nazaj pošlje vašega brata, ki ga imd ujetega, in tega
mojega ljubega Benjamina. Jaz pa bom ta čas, kakor
ko bi bil izgubil vse otroke.

Jožefovi bratje pridejo z Benjaminom in z darili
srečno v Egipt. Ko jih Jožef ugleda in Benjamina
ž njimi, zapovč svojemu hišniku: „Pelji tč ljudi v hišo
in napravi gostijo, zakaj z menoj bodo južinali.

t Mož jih pelje v hišo. Tega se ustrašijo in med seboj
tako le govore: „Zavoljo denarjev se to godi, ki smo jih našli
v svojih vrečah. Po krivem nas dolže in nas hočejo sužne sto¬
riti. Zavoljo tega že med vrati stopijo k hišniku in se izgo¬
varjajo zastran denarjev." Ta jim pa odgovori: „Nič se ne
bojte, ne!" Potem pripelje Simeona k njim, in da oslom klaje.

Ko Jožef pride k njim, priklonijo se mu do tal, in
mu izročč darila. Jožef jih prijazno pozdravi, in vpraša:

„Ali še živč vaš stari oče, ki ste mi pravili o njem?
Ali so zdravi? — Oni mu odgovorč: „Naš oče, tvoj
hlapec, še živč, in zdravi so. ‘ Ko Jožef Benjamina
ugleda, pravi: „Je-li to vaš mali brat? Bog te blago-

33

slovi, mo] sin! £<  — In urno se obrne Jožef, biti iz hiše
in se zjoka; zakaj milo se mu je bilo v srcu storilo
nad bratom.

* Ko si je bil zmil obraz, pride uazaj, premaguje se in
reče: „Nosite na mizo jedi!“ Ko so bile jedi na mizi, posadi
Jožef brate po starosti okoli mize. Temu so se bratje zelo
čudili. Benjamin je pa vsega petkrat več dobil, kot drugi. Ju-
žinali so in pili, in so bili prav dobre volje.

25 .  Jožefova srebrna kupa.

* Jožef se je hotel do dobrega prepričati, če so se nje¬

govi bratje popolnoma poboljšali, in po južini zapove svojemu
hišniku: »Napolni jim vreče z žitom, kolikor ga gre v nje, in
deni vsakemu denarjev na vrh vreče; v vrečo najmlajšega

pa položi še mojo srebrno kupol" Storilo se je takti. Drugo
jutro, ko se dan zazna, odrinejo. — Ko so bili že nekoliko
iz mesta, Jožef hišnika pokliče in pravi: „Vzdigni se, ter hiti
za možmi, in ko jih dojdeš, reci jim: Zakaj ste dobro povrnili
s hudim? Kupa, ki ste jo ukradli, je ravno tista, iz katere pije
moj gospod. Grozno hudo reč ste storili!"

* Hišnik jih dojde, ter jim reče, kakor mu je bilo zapo¬
vedano. Prestrašeni in strmeč odgovore: „Kaj, mi da smo

ukradli zlato in srebro iz hiše tvojega gospoda? Pri katerem

izmed nas se najde kupa, on naj umrje, in mi drugi bomo

sužnji tvojega gospoda." — Reče jim: „Naj se zgodi po vaši
besedi!" — Hitro denejo vreče z oslov, in vsak odveže svojo.
Hišnik preiskuje vse od najstarjega do najmlajšega in najde
kupo v vreči Benjaminovi. Od groze vsi svoja oblačila raztr¬
gajo, osle zopet oblože in se vrnejo v mesto.

* Juda gre s svojimi brati prvi k Jožefu, in vsi se
vržejo na tla pred njega. Jožef pa jim reče: „Zakaj ste to sto¬
rili?" Juda odgovori: „Kaj hočemo reči svojemu gospodu,
s čim se opravičevati? Bog je našel krivico nad nami, zato se
nam je to primerilo. Glej, vsi smo tvoji sužnji, mi in on, pri
katerem se je našla kupa." Ali Jožef odgovori: „Kratko nikar
tega ne storim! Kateri je ukradel kupo, tisti bodi moj suženj;
vi pa idite prosti k svojemu očetu!" — Zdaj Juda bliže stopi
in pripoveduje, kako neradi so oče pustili Benjamina ž njimi.
„Ako torej," govori dalje, „brez mladeniča pridem domu, umrli
bi nam oče, in mi bi jim sive lase od žalosti spravili pod
zemljo. Jaz sem za mladeniča porok. Jaz naj torej ostanem,
in sem tvoj suženj namesto mladeniča; mladeniča pa pusti
z brati domu!"

Schuster, Zgodbe.

3

34

26. Jožef se da spoznati.

Zdaj se Jožef ne more več premagovati. Ukaže
torej vsem tujim, ki so stali okoli, ven iti. Zdaj pa na

5  las zažene jok, da so ga ven slišali in pravi: „Jaz sem
ožef! — Ali še živč moj oče?“ — Bratje od preveli¬
kega straM ostrmč, in kar besedice ne morejo izpre-
govoriti.

On jim pa prijazno reče: „Stopite k meni! Jaz sem
Jožef vaš brat, ki ste me bili prodali v Egipt. Nikar
se pa zavoljo tega ne bojte. Zakaj k vaši sreči me je
Bog poslal pred vami v Egipt, da morete dobivati jedi
za živež. Nisem sem prišel po vašem naklepu, ampak
po volji Bogi, kateri me je postavil poglavarja črez ves
Egipt. Hitite torej in idite k mojemu očetu, ter mu
recite: „Jožef, tvoj sin, ti to le poroča: Bog me je
naredil gospoda vse egiptovske dežele; pojdi k meni
in nikar se ne mudi! V najlepšem kraju dežele boš
prebival, in blizu mene boš z vsemi svojimi!

* * „Tu te bom živil; zakaj še pet let bo lakota. Oznanite
mojemu očetu vso mojo čast in vse, kar ste videli v Egiptu;
hitite in očeta seboj pripeljite. “

Na to objame Benjamina, oklene se ga okoli vratu
in se joka; pa tudi Benjamin se joka. Tudi vse druge
svoje brate je poljubil ter se je pri vsakem zjokal;
potem so si še le upali ž njim govoriti.

f Zaslišalo se je in zaslovelo je po kraljevem dvoru:
„Bratje Jožefovi so prišli!“ Kralj se tega veseli in vsa njegova
hiša, in dejal je Jožefu, da bi svojim bratom zapovedal, iti po
očeta in pripeljati v Egipt njega in vse, kar ima. — Jožef
jim je dal vozov in živeža na pot; ukazal je prinesti vsakemu
dvoje oblačilo; Benjaminu pa 300 srebrnikov in pet najlepših
oblačil. Ravno toliko denarjev in oblačil je poslal svojemu
očetu in pridejal je še deset oslov, ki so nesli vsega egiptovskega
blagi, in toliko oslic z živežem in brašnom.

27. Jakob gre v Egipt.

Ko Jožefovi bratje pridejo k svojemu očetu, rekč:
„Jožef, tvoj sin, še živi in je gospod črez ves Egipt. “
Jakob jim tega ne verjame, dokler mu ne povedo vsega,

35

in ne izkažejo kraljevih voznin vseh prelepih daril. Zdaj
pa mu je bilo, kakor da bi se bil prebudil iz trdega
spanja. Njegov duh se zopet oživi, in reče: „Dosti mi
je, da le se Jožef, moi sin, živi: šel bom tja, da ga
vidim, preden umijem/ Jakob se torej na pot napravi
z vsem, kar je imel.

* * Na meji dežele kanaanske Bogu daruje, in Bog mu
po noči v prikazni reče: „Ne boj se, pojdi doli v Egipt! Tam
hočem tvoje otroke namnožiti v velik narod, in jih zopet nazaj
peljati, in Jožef ti bo zatisnil oči.“ Jakob vstane, gre dalje
in pride v Egipt.

Jakob je pred seboj poslal Juda, Jožefu povedat,
da oče že grd. Jožef ukaže svoj voz napredi in se pelje
naproti svojemu očetu. Ko ugleda očeta, skoči z voza,
oklene se ga okoli vrata in se od veselja milo zjoka.
Oče pa reče Jožefu: „Zdaj rad umrjem, ker sem še
enkrat videl tvoje obličje.

* * Potem je Jožef svojega očeta peljal h kralju. Faraon
med drugimi rečmi vpraša Jakoba: „Koliko let imaš? — Jakob
mu odgovori: „Sto in trideset let je mojega potovanja; malo
jih je, in huda so, in ne dosežejo dni mojih očetov." Jakob je

3 *

30

kralja blagoslovil, preden je šel od njega. Jožef pa je dal očetu
in svojim bratom selišča v najlepšem kraju egiptovske dežele,
v gesenski deželi, in je obilno z vsem preskrbel vse.

28. Jakobove in Jožefove poslednje besede.

* Jakob je v gesenski deželi živel še sedemnajst let. Ko
pa vidi, da se bliža dan njegove smrti, pošlje po Jožefa. Jožef
pride in seboj pripelje svoja dva sina Efrajma  in  Man  as  e ta.
Jakob poljubi oba mladeniča, objame ju ter blagoslovi, rekoč:
„Angel, ki me je od moje mladosti varoval vsega zlega, naj
vaju blagoslovi!“ Jožefu pa reče: „Glej, jaz umrjem, Bog pa
bo z vami, in vas bo nazaj peljal v deželo vaših očetov. “ Potem
Jakob skliče tudi svoje otroke in otrok otroke k sebi, da jim
da poslednji blagoslov. Juda pa še posebno blagoslovi, ter mu
obljubi to-le: „Juda, tvoja roka bo nad tilnikom tvojih sovraž¬
nikov; pred teboj se bodo priklanjali sinovi tvojega očeta.
Kraljeva palica ne bo vzeta od Juda, dokler ne
pride tisti, ki ima poslan biti, katerega čakajo
narodi. 11  Poslednjič še vsem pravi: »Pokopljite me zraven
mojih očetov na Kanaanskem. 11  Ko to izreče, umrje.

t Jožef pade zdaj svojemu očetu na obraz, joka se ter
ga poljublja. Potem ukaže svojim zdravnikom, očeta maziliti
z dišečimi mazili. Na kraljevo povelje ga sedemdeset dni obžaluje
ves Egipt. Ko pa mine čas žalovanja, gre Jožef s svojimi brati
in z vsemi starejšinami Faraonove hiše gori v Kanaan, in
v Hebronu pokoplje truplo svojega očeta.

t Jožef je živel 110 let in je videl otrok otroke do tretjega
rodu. Ko se mu je bližala poslednja ura, reče svojim bratom:
„Po moji smrti vas bo Bog obiskal, in vas preselil v deželo,
ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu; takrat
vzemite tudi moje kosti iz tega kraja. 11  — Nato umrje;
pomazilili so ga z dišečimi mazili in ga položili v rakev.

29. Jobova potrpežljivost.

t Ob času očakov je živel v Arabiji mož, v katerem je
Bog hotel ljudem vseh časov dati prelep zgled potrpežljivosti.
Temu možu je bilo ime Job.  Sedem sinov in tri hčere je imel,
in silno veliko premoženje, namreč: 7000 ovac, 3000 kamel,
500 jarmov volov, 500 oslic in veliko poslov. Zavoljo tega, še
bolj pa zavoljo svoje bogaboječnosti in zavoljo svojega velikega
usmiljenja do siromakov je bil v veliki časti pri vseh ljudeh jutro ve
dežele. — Nekega dne pa reče Gospod satanu: „Ali si že videl
Joba, mojega služabnika, da mu ni enakega na zemlji? Satan

37

odgovori: „Ali se mari Job zastonj Boga boji? Delo njegovih rok
si blagoslovil, in posestvo v deželi se mu je narastlo. Iztegni pa le
malo svojo roko, in vzemi mu vse, kar ima, videl boš: v obličje
te bo klel.“ — Gospod reče satanu: „Glej, vse, kar ima, bodi
v tvoji roki; le njega se ne dotikaj! 11

f Jobovi sinovi in hčere so imeli o rojstnem dnevu svojega
najstarejšega brata v njegovi biši gostijo. Kar pride poročnik
k Jobu in reče: „Voli so orali, in oslice so se zraven njih pasle.
Tedaj planejo nad nas Sabejci, odženč vse vole in oslice, pastirje
pa so končali z mečem: le jaz sem jim ušel, da ti to oznanim.“

— Še je govoril, že pride drugi in pravi: „Ogenj je z neba
padel na ovce in pastirje, in pokončal jih je: in jaz sem ubežal
da ti to oznanim. — Tudi ta je še govoril, ko pride tretji in
reče: „Kaldejci so udarili na velblode in so jih odgnali, tudi
pastirje so pokončali; le jaz sem utekel, da ti to oznanim.“ — Še
je govoril, in glej četrti stopi notri in pravi: „Tvoji sinovi in
hčere so jedli v hiši tvojega prvorojenega, in pri ti priči se iz
puščave privali vihar in pretrese vse štiri hišne vogle. Hiša se
podere in podsuje otroke tvoje. Le jaz sem ušel, da ti to oznanim. 11

— Na to vstane Job, pretrga svoja oblačila, pade na tla in
moli rekoč: „Gospod je dal, Gospod je vzel. Kakor je Gospodu
dopadlo, tako se je zgodilo. Ime Gospodovo bodi češčeno. 11

t Satan zopet reče Gospodu: „Vse, kar ima človek, da
za svoje življenje. Ali iztegni svojo roko, dotakni se njegovih
kosti in njegovega mesa, potem boš videl, da te bo klel v obličje. 11
Gospod mu odgovori: „Glej, v tvoji roki je, toda njegovemu
življenju prizanesi. 11  — Satan obda Joba s silno hudo oteklino
od podplata do temena. Job sedi na gnojišču in si strže gnoj
s črepino, da bi si polajšal bolečine. Zdaj ga še njegova žena
zaničuje v tem strašnem stanu, ter mu pravi: „Ali še ostaneš
v svoji preprostosti? Le hvali Boga, pa umri!“ — On pa ji
odgovori: „Kakor nespametna ženska govoriš 1 Ako imamo dobro
iz roke Božje, pokaj bi tudi ne sprejeli hudega? 11  Ni je rekel
Job ne ene grešne besede.

f Trije prijatelji so slišali vso nesrečo Jobovo, ki se mu je
pripetila, in ga pridejo tolažit. Pa ga niso več spoznali, tako se
je bil izpremenil. Zato zavpijejo na glas, in se jokajo, svoja
oblačila pretrgajo in si pepela potresejo na glavo. In dolgo
mu ni nobeden rekel besedice: zakaj videli so, daje  bila njegova
bolečina silno velika. Ko pa Job zine ter jim toži svoje silne
bolečine, očitajo mu, da si je moral svoje trpljenje z grebi
zaslužiti, ker Bog, kakor so mislili po svoji nespameti, le hudob¬
neža obiskuje z nadlogami. Job se pa stanovitno za svoje poštenje
poganja, in v trdnem prepričanju pravi: „Glej, v nebesih je

38

moja priča. Dokler je sape v meni, ustnice moje ne bodo govorile
nič krivičnega. Ako me tudi Bog konča, hočem še upati vanj.
Vem namreč, da živi moj Odrešenik; in poslednji
dan bom vstal iz zemlje,  bom zopet s svojo kožo Qbdan
in v svojem mesu bom gledal svojega Boga.“

t Jobovo zaupanje v Boga ni bilo osramoteno, temuč bilo
mu je že na tem svetu povrnjeno. Zakaj kmalu mu je Bog
odvzel bolezen, ter mu dal po dvojno vsega blagd, kar ga j e
imel poprej. Tudi sedem sinov in tri hčere je zopet dobil. In
živel je potem še 140 let v sreči in veselju, ter je videl sinove
svojih sinov do četrtega rodu.

f Potrpežljivi Job je ginljiva predpodoba Jezusa Kristusa, ki je,
da bi nas odrešil, neizrečeno velike bolečine trpel v čudoviti potrpežljivosti.
Z odrešenikovim prihodom se je Job popolnoma utolažil.

II. Bog čudovito vzreja in vodi izraelsko ljudstvo; — ali
od Mojzesa do kralja Davida. (1500—1055 pred roj. Kr.)

30. Mojzesovo rojstvo.

f Bog je bil očakom Abrahamu, Izaku in Jakobu ob¬
ljubil, da bodo očetje velikega ljudstva. In ta obljuba se je tudi
izpolnila.

— 39  —

Jakobovih ali Izraelovih mlajših je bilo črez dve sto
let včlik narod. Med tem nastopi v Egiptu nov kralj,
kateri ni poznal Jožefa, in je dejal Egipčanom: „Glejte,
ljudstvo Izraelovo je veče in močnejše od nas! Dajte,
zatirajmo ga, da se preveč ne pomnoži; zakaj primeri
naj se kakšna vojska, in pridružilo se bo našim sovraž-
niKom. Postavil je torej črez nje tlačanske priganjače.
Ti so jih morali siliti k težkim delom v opekarnicak in
na polju. Pa huje ko so zatirali Izraelce, bolj so se
množili. Torej zapovč kralj Faraon svojemu ljudstvu:

„Kar koli se narodi pri Izraelcih moškega spola, vrzite
v reko.

Bila je mati, ki je imela jako lepo dete. Iz ljubezni
ga je skrivala tri mesece. Ker ga pa ni mogla več pri¬
krivati, vzame jerbašček iz bičja, zamaže ga s smolo,
dene vanj ‘dete, ter ga položi v ločje kraj reke. Nje¬
gova sestra je pa od daleč stala in gledala, kako se
bo godilo z otročičem. Po Božji previdnosti pride ravno
Faraonova hči k reki, da bi se kopala. Ko jerbašček
ugleda v ločju, pošlje eno izmed svojih dekel ponj, in
ko ga je prinesla k nji, odpre ga, in vidi v njem dete,

ki se je jokalo. Usmili se ga in reče: „0h, to je eden
izmed hebrejskih otrok/' Sestra otrokova zdaj srčno
stopi h kraljevi hčeri in reče: „Hočeš-li, da grem in ti
pokličem katero hebrejsko mater, da ga bo redila?“ Ona
ji odgovori: „Le pojdi! 44  Deklica vesela teče domu, in
pokliče svojo mater. Faraonova hči ji pravi: „Vzemi to
le dete, in doji mi ga; plačala ti bom. 41  — Mati vzame
dete, in ga redi. Ko dete odraste, izroči ga Faraonovi
hčeri. Ona ga vzame za sina in mu da imč Mojzes,
t. j. iz vode otet.

BI. Mojzes beži.

Mojzes se je podučeval v vseh egipčanskih ved¬
nostih, bil je poln modrosti in moči. Ko je bil pa
odrastel, videl je stisko Izraelcev, svojih bratov. Zelo
mu je to k srcu šlo. Raji je hotel z Božjim ljudstvom
nadloge trpeti, kakor uživati vse veselje in zaklade
egipčanske. Potezal se je torej za svoje stiskane brate.

Ko Faraon to zvč, hoče Mojzesa umoriti. Ali Mojzes
pobegne v deželo madiansko. Na poti pride do studenca,
kjer so hotele hčere duhovna madjanskega po imenu
Jetro napajati čredo svojega očeta. Kar pridejo pastirji
in jih odganjajo. Mojzes pa se zanje potegne in na¬
poji njih ovce. Ko pridejo k svojemu očetu, povedo
mu vse to. On jim reče: „Zakaj pa niste seboj pri¬
peljale moža? Pokličite ga, da bo jedel z nami. Mojzes
pride in ostane pri Jetru štirideset let.

32. Goreči grm.

Mojzes je pasel Jetrove ovce. Nekdaj je gnal čredo
daleč v puščavo in je prišel do gore Horeb.  Tu se
mu pa Bog prikaže v ognjenem plamenu izsredi grma.
Mojzes se čudi, da grm gori, pa ne zgori, in mu grč
bliže. Gospod pa ga pokliče: „Ne bližaj se- lesem; se-
zuj svoje črevlje sč svojih nog;  zakaj mesto, kjer stojiš,
je sveta zemlja. Jaz sem Bog tvojih očetov! — Mojzes,
poln svetega strahii, zakrije svoje obličje; kajti ni si
upal pogledati v Bog&. Gospod pa govori dalje: „Videl
sem stisko Svojega ljudstva v Egiptu. Rešil ga bom iz

41

rok Egipčanov in ga izpeljal iz te dežele v dobro in
prostorno deželo, po kateri se cedi med in mleko. Pojdi
in poslal te bom k Faraonu, da izpelješ moje ljudstvo
iz Egipta! Mojzez odgovori: „Kdo sem jaz, da bi šel
k Faraonu in izpeljal Izraelove otroke iz Egipta? Ali
Bog mu reče: „Jaz bom s teboj.

* * Mojzes se izgovarja: „Ne bodo mi verjeli, temuč rekli
bodo: Ni se ti Gospod prikazal." Na to reče Bog: „Vzemi
svojo palico, in vrzi jo na tla!“ — Mojzes to stori, in palica se

izpremenl v kačo, tako da je Mojzes zbežal. Gospod pravi dalje:
„Iztegni svojo roko, in primi jo !“ Mojzes to stori, in izpremenila
se je v palico. „To znamenje, reče Gospod, „stori pred Izraelci,
in verjeli ti bodo." Mojzes se še izgovorja: „Gospod, jaz nisem
zgovoren, in težko govorim." — Ali Gospod mu odgovori: „Jaz
te bom učil, kaj govori. Tvoj brat Aron je zgovoren. Moje
besede polagaj njemu v usta, in on naj govori z ljudstvom
namesto tebe."

* * Mojzes gre torej v Egipt. Na povelje Božje mu Aron
pride naproti. Ko se snideta na gori Horeb, pove Mojzes
svojemu bratu vse besede Gospodove. Potem gresta skupaj v Egipt
in zbereta ljudstvo Izraelovo. Tam pravi Aron vse besede, katere
je Gospod govoril z Mojzesom. Mojzes pa je napravil čudež
s palico; zdaj je ljudsto verjelo in Boga častilo.

42

83. Strašni čudeži y Egiptu.

* * Mojzes in Aron gresta k Faraonu, in mu rečeta: „Tako
govori Gospod, Izraelov Bog: Izpusti moje ljudstvo, da mi daruje
v puščavi ! 1  Faraon prevzetno odgovori: „Kdo je Gospod, da bi
poslušal njegov glas? Ne poznam ga Gospoda in Izraelcev ne
izpustim!“ Od tega dne je Faraon zapovedal tlačanskim pri¬
ganjačem in županom, ljudstvo še bolj stiskati, kot dozdaj.

f Zdaj pravi Bog Mojzesu: „Reci Aronu: vzemi palico in
vrzi jo pred Faraona, in izpremenila se je v kačo.“ Mojzes in
Aron gresta k Faraonu; Aron vrže svojo palico pred Faraona
in služabnike njegove, in izpremenila se je v kačo. Faraon se
sicer zavzame, ali srce njegovo ostane trdovratno kakor poprej.

f Gospod reče Mojzesu: „Idi zjutraj z Aronom Faraonu
naproti, ko pojde na breg reke!“ To storita, in Aron vzdigne
na povelje Božje palico ter vpričo Faraona in njegovih slu¬
žabnikov udari na vodo. Kar se voda izpremeni v kri.“ Ribe
pomrjejo in voda v reki je smrdela, in bila je kri po vseh
rekah in potokih egiptovske dežele. — Faraon si tudi tega ne
vzame k srcu.

f Preteklo je sedem dni: zdaj Aron iztegne svojo roko
črez vse vode v Egiptu. Na to znamenje se žabe  vzdignejo in
, pokrijejo vso egiptovsko deželo; oblazijo hiše in hrame, jedi in
postelje pri kralju in pri služabnikih njegovih. Faraon pokliče

43

Mojzesa in Arona ter jima reče: „Prosita Gospoda, da odvzame
žabe, in izpustil bom ljudstvo, da daruje Gospodu." Mojzes to
stori; in žabe poginejo po hišah, po dvorih in po polju. Ko pa
Faraon vidi, da mu je d&n pokoj, zakrkne zopet svoje srce.

f Na povelje Gospodovo Aron zopet iztegne svojo palico
in udari po prahu zemlje. In bili so komarji  po ljudeh in
živini vse dežele. Toda Faraonovo srce ostane trdovratno.

f Zdaj pride silno veliko muh v hiše Faraonove in nje¬
govih služabnikov, in po vsi egiptovski deželi je bila zemlja
pokažena od teh muh. Faraonovo srce se omeči. Ko pa Bog
na Mojzesovo molitev odvzame muhe, zakrkne se Faraonovo srce
zopet, da tudi zdaj ne izpusti ljudstva.

Potem pošlje Bog grozovito kugo,  in poginila je
Egipčanom vsa živina; živine Izraelovih otrok pa celč nič ni
poginilo.

f Na to Mojzes po povelju Božjem strese pepela proti
nebu, in naredč se tvori in gnojni mehurji po ljudčh  in
po živini.

f Potem iztegne Mojzes svojo palico proti nebu, in Gospod
je dal blisk in točo  tako debelo, kakršne ni bilo nikoli poprej
po vsi egiptovski deželi. Toča je pobila vsa zelišča na polju in
polomila vse drevje po deželi; v gesenski deželi, kjer so bili
Izraelovi otroci, pa ni bilo toče.

Za tem privleče gorak veter kobilic  brez števila, vso
površino so pokrile in vse so pokončale: celč nič ni zelenega
ostalo na drevesih in na zelišču po vsem Egiptovskem.

t Zdaj Mojzes še enkrat iztegne svojo roko proti nebu, in
bila je strahovita tema  tri dni po vsi egiptovski deželi, da
človek ni videl več človeka, in si ni upal nihče geniti se z mesta.

M. Velikonočno jagnje in izhod iz Egipta.

f Po teh strašnih stiskah pokliče Faraon Mojzesa in Arona,
ter jima pravi: „Idite vsi in darujte Gospodu; le vaša drobnica
in goveja živina naj tu ostane." Mojzes mu odgovori: „Vse
črede pojdejo z nami, kar parklja ne bo ostalo tukaj." Faraon
srdito reče: „Spravi se izpred mene, in varuj se, da mi več ne
prideš pred oči. Zakaj ako mi še enkrat prideš pred obličje,
moral boš umreti." Mojzes odgovori: „Tako bo, kakor si rekel,
nič več me ne bo pred tvoje oči, ako me ne pokličeš. Toda
včdi, Gospod tako govori: Orez malo dni bo umrl vsak prvo¬
rojenec v Egiptu, in veliko vpitje bo po vsi deželi, kakršnega
ni bilo in ga tudi več ne bo. Pri vseh Izraelovih otrocih .pa
kar pes ne bo zalajal, da veste, s kolikim čudežem Gospod loči

44

Egipčane in Izraelce. Tedaj nas boste, ti in tvojo ljudstvo, milo
prosili, da bi šli odtod. Potem poj demo odtod. “

f Ko Mojzes in Aron zapustita Faraonovo poslopje, reče
jima Bog: „Recita vsemu ljudstvu Izraelovemu: Štirinajsti dan
tega meseca na večer zakolji vsak jagnje brez madeža, toda
kosti naj mu nobeden ne zlomi; ž njegovo krvjo pomažite oba
podboja in naddurje tistih hiš, v katerih ga boste jedli. Tisto
noč jejte njegovo mesd pečeno, in pa opresen kruh. Svoja ledja
prepašite, črevlje imejte na nogah, palice držite v rokah; pa
hitro jejte jagnje; zakaj „Fase“  je Gospodovo, to je: mimohod
Gospodov. Tisto noč namreč bom pobil vse prvorojeno v egip¬
tovski deželi. Ko bom videl kri na vaših hišah, pojdem mimo
vas, in peljal vas bom vse iz Egipta . 11  Izraelci store, kakor jim
je bil ukazal Gospod.

* * O polnoči je Gospod pomoril vse prvorojeno po Egiptu,
od prvorojenega sina Faraonovega do prvorojenca sužnje. Za¬
voljo tega vstane veliko vpitje po vsem Egiptu; zakaj bilo ni
hiše, v kateri bi ne bilo mrliča. Zdaj Faraon Mojzesa in Arona
po noči pokliče k sebi, ter ju prosi rekoč: „Vstauita in poj¬
dite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi otroci: idite
in darujte Gospodu! Tudi svojo drobnico in svoja v goveda seboj
ženite, le blagoslovita me, preden se odpravite. “ Še bolj pa so
Egipčani tiščali ljudstvo, naj hitro gre iz dežele, „kajti sicer , 11
so dejali, „bomo vsi pomrli .' 1  Tako so torej Izraelci šli iz Egipta.

- 45 —

Bilo jili je kakih 600.000 mož, brez žen in brez otrok. Tudi
Jožefove kosti so vzeli seboj.

* Velikonočno jagnje je bila prepodoba brezmadežnega jagnjeta Božjega,
ki se je dalo zaklati na križu, da bi bili mi rešeni večni smrti, in bi nam
daje uživati svoje meso in svojo kri v presvetem rešnjem Telesu.

35. Israelci gredo skozi rdeče morje.

* * Bog sam je šel pred Izraelci ter jim kazal pot, po
dnevi v oblačnem stebru, po noči pa v ognjenem. Tako pridejo
do rdečega morja; tu med dvema gorama razpne šatore *).
— Zdaj se začne Faraon kesati, da je izpustil Izraelce. Torej
urno zbere vozove, konjike in skliče vso vojsko; udari za
Izraelci ter jih dojde še pred nočjo pri rdečem morju. Ko
Izraelci Egipčane ugledajo za seboj, se silno prestrašijo in vpi¬
jejo h Gospodu za pomoč. Mojzes pa jim pravi: „Ne bojte se,
Gospod se bo bojeval za vasr Potem iztegne na Božje povelje
svojo palico nad morje. In glej, oblačni steber, ki je dozdaj
stal pred Izraelci, se vzdigne ter se ustavi mednje in med
Egipčane. Egipčanom je tako temen, da celo noč ne morejo
priti do Izraelcev; Izraelcem pa razsvetljuje noč. Ob enem se

*) Gi e j zemljevid, kod so bodili Izraelci do"rdečega morja, potem
pa skozi puščavo.

46

tudi morje razdeli na dvoje, in bila je voda kakor zid na njih
desnici in na njih levici, in vroč veter posuši morska tla. Tako
gredo Izraelci po suhem skozi morje.

* * Ko se zdani, planejo Egipčani za njimi v morje. Ali
mahoma se iz oblačnega stebra uderejo viharji, in grom in blisk,
in polomijo se jim vozovi in kolesa. »Nazaj, nazaj!" so vpili
Egipčani, ^bežimo pred Izraelci; zakaj Gospod se vojskuje zanje
zoper nas. ‘ Gospod pa reče Mojzesu: »Iztegni svojo roko nad
morje!" Mojzes stori tako. Morski valovi se zopet strnejo, za¬
lijejo vozove, konjike in vso vojsko Faraonovo; ne eden ni ušel.
— Tako je Bog ta dan čudovito otel Izraelce Egipčanom iz rok.
Ljudstvo se pa boji Gospoda, in veruje njemu in Mojzesu, nje¬
govemu služabniku.

f Hoja skozi rdeče morje je predpodoba svetega krsta. Le skozi
vode rdečega morja je bila pot iz sužnosti Faraonove v obljubljeno
deželo. Le po krstni vodi uidemo oblasti hudičevi in pridemo v nebesa.

36. Božji čudeži v puščavi.

f Izraelci, ki so bili zdaj onkraj morja, se vzdignejo in
pridejo v puščavo, kjer niso imeli nič jesti. Tedaj začno go¬
drnjati in pravijo: „0, ko bi bili umrli v egiptovski deželi! Tam
se nam je dobro godilo, ko smo sedeli pri loncih, polnih mesa,
in jeli kruha do sitega! Zakaj sta nas pripeljala v to puščavo,
pomorit vso množico z lakoto!" — Gospod dobrotljivi je imel
ž njimi usmiljenje in je rekel Mojzesu: »Slišal sem godrnjanje
Izraelovih otrok; reci jim: Na večer boste jedli meso, in zjutraj
boste s kruhom nasiteni, in spoznali boste, da sem jaz Gospod,
vaš Bog." In glej, zvečer prileti toliko prepelic, da so pokrile
tla vsega šatorišča. Zjutraj pa, ko več ni bilo rose, bila je
puščava pokrita z drobnim zrnjem kakor s slano. Neizrečeno se
začudijo Izraelci, ko to vidijo, ter se poprašujejo: „Man hu?“
t. j. kaj je to?  Mojzes jim reče: „To je kruh, ki vam ga je
Gospod dal jesti. Vsak si ga naberi, kolikor potrebuje za živež."
Veseli začno nabirati, slast tega zrnja se jim zdi kakor medene
potice. S tem kruhom, ki so ga imenovali »mana",  jih je Bog
živil štirideset let, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele.

f Nekoliko potem se ljudstvo vzdigne in se ušatori v drugem
kraju puščave, kjer pa ni bilo vode. Tukaj ljudstvo zopet godrnja
zoper Mojzesa, rekoč: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da po¬
moriš z žejo nas, naše otroke in našo živino?" Mojzes jim od¬
govori : „ Čemu se prepirate z menoj ? Zakaj ne zaupate v Gospoda?"
Potem Mojzes kliče k Bogu: »Kaj hočem storiti s tem ljudstvom?
Še malo, in kamenalo me bo.“ Gospod mu pravi: »Vzemi palico

47

v roko, pojdi na goro Horeb, in udari po skali, in voda bo
pritekla iz nje/ Mojzes tako stori. In glej, priteklo je obilo
vode iž nje, da so napojili sebe in živino.

t Mana, ki je vsak dan z neba padala in hranila telesa Izraelovih
otrok, bila je predpodoba onega pravega Božjega kruha, ki vsak dan
pri sveti maši pride z nebes in za večno življenje siti našo dušo. —
Voda iz skale pa je pomenila obilne milosti, ki nam dohajajo iz presvetih
zakramentov, ki jih je postavil Jezus Kristus.

37. Bog da deset zapovedi na gori Sinaj.

Tretji mesec po izhodu iz Egipta pridejo Izraelci
do gore Sinajske, in šatorijo v tem kraju. Mojzes gre
na goro. Tu se mu Bog prikaže ter mu pravi:

* * „Oznani otrokom Izraelovim: Sami ste videli, kaj sem
storil Egipčanom, in kako skrbno sem vas varoval. Ako. boste
torej poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, boste moje
izvoljeno  ljudstvo/ Mojzes pokliče ljudstvo in mu razloži vse
Gospodove besede; in ljudstvo z eniin glasom odgovori: „Karkoli
je Gospod govoril, vse bomo storili / Potem gre Mojzes zopet
na goro, in Gospod mu zopet govori: _

„Pojdi tja in zapovej jim, naj se posvečujejo danes
in jutri, da si operejo svoja oblačila, in da so pripravljeni

48

na tretji dan. Postavi tudi pregrajo okoli gore, da ne
pride kdo preblizu gore. Kadar zadoni trobenta, pa ob¬
stopite goro!

Ko se zasvita v jutro tretjega dnč, začne se strašno
bliskati in grmeti. Črn oblak pokriva vso goro; vsa se
kadi, gori in trese. Čedalje močneje buči trobentni glas,
ljudstvo pa, ki je bilo v šatoru, boji se in trepeče.
Mojzes ga pelje pod goro Bogu naproti. Bog začne
govoriti:

Jaz sem Gospod, tvoj Bog. Ne imej tujih
Bogov zraven mene. Ne delaj si izrezane
podobe, da bi jo molil!

N e imenuj po nepridnem imena Gospoda,
svoj ega Boga!

Spomni se, da posvečuješ sobotni dan!
Spoštuj očeta in mater, da dolgo živiš in
ti bo dobro na zemlji!

Ne ubij a j!

Ne prešuštvuj!

n.

m.

iv.

v.

VI.

49

VII. Ne kradi!

VIII. Ne pričaj po krivem zoper svojega
bližnj ega!

IX. Ne žčli svojega bližnjega žene!

X. Ne žčli svojega bližnjega hiše, njive,
hlapca, dekle, vola, osla, in ničesar,
k a r j e njegovega!

* * Trepetaje je ljudstvo stalo pod hribom in s spošto¬
vanjem reklo: „Vse, kar je Bog zapovedal, hočemo izpolnjevati!“
Da bi ljudstvo utrdil v tem sklepu, postavi Mojzes pod goro
oltar in daruje. Potem vzame darilne krvi, ter pokropi ljudstvo
ž njo, rekoč: „To je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil
z vami.“

38. Zlato tele.

* Mojzes se vrne zopet na goro, in ostane štirideset dni
in štirideset noči na nji, ter se pogovarja z Bogom. Ko se Bog
dogovori z Mojzesom, d k  mu dve kameneni tabli, na katerih je
bilo zapisanih deset zapovedi.

* Ko je ljudstvo videlo, da se Mojzes dolgo mudi na gori,
reče Aronu: „Narčdi nam bogov, kakršne imajo Egipčani, da

50

bodo hodili pred nami; zakaj, ne vemo, kaj se je prigodilo
Mojzesu/ Da bi Izraelce odvrnil od njih brezbožnega početja,
odgovori Aron: „Vzemite zlate uhane iz ušes svojih žen in
svojih hčer, ter jih prinesite meni/ Cesar se ni nadejal Aron,
to se je zgodilo: prinesi mu zlate uhane. Zdaj si Aron iz
grešnega strahu ne upa. ustavljati se jim. Iz uhanov vlije tele,
in napravi otlar pred njim. Ljudstvo pa prinese teletu darov,
in okoli njega je in pije, igra in raja prav po neversko.

* Med tem pride Mojzes z gore s tablama postave v roki.
Ko pa sliši hrup vpijočega ljudstva, ter vidi tele in ples, se
silno razsrdi in zažene tabli na tla, da se razdrobite. Potem
zgrabi tele, sežge ga, in stere v prah, ki ga strese v vodo.
Na to Aronu očita greh in reče Levijevim sinom: »Pripaši si
vsak svoj meč okoli ledja, in hodite sem ter tja od vrat do
vrat sredi stanišča, in umorite vsakega, kogar koli najdete pri
malikovanju. “ Levijevi sinovi store po Mojzesovi besedi, in padlo
jih je tisti dan blizu 23.000 mož.

* Drugi dan se Mojzes vrne k Gospodu na goro in milo
prosi ljudstvu odpuščanja. Gospod usliši njegovo prošnjo ter mu
zapove, izrezati novi kameneni tabli. Mojzes to stori in Gospod
mu vnovič nauji zapiše deset zapovedi. Ko Mojzes s tablama
v roki pride z gore, lesketal 'se mu je obraz tako, da so se
Izraelci bali pogledati vanj.

39. Sveti šator.

* Izraelci do zdaj niso imeli posebnega svetišča, v katerem
bi bili Boga častili, in tudi posebnega duhovenstva ne. Njih
pobožni očaki so Bogu darovali zdaj na tem mestu, zdaj na
onem. Pozneje so starejšine posameznih družin opravljali duhovska
opravila. Zdaj pa je imelo to drugače biti.

t Bog je Mojzesu, ko je bil štirideset dni in noči na
gori, dal določne zapovedi, kako naj uredi službo Božjo. Naj-
pred je postavil sveto stanovanje Gospodu, kakršnega je bilo
treba za njih vedno potovanje; naredil je razložen svet
šator.  Naredil ga je iz desak dragega lesa; bil je trideset
komolcev dolg, deset visok in deset širok. Deske so bile z zlatom
preprežene, in s srebrnimi nožicami. Potem jih je ogrnil
s četverimi pregrinjali. V strop, ki je bil znotraj šatora na
vrhu, so bili vdelani kerubimi, palme in cvetice. Pred vhod je
naredil drago pregrinjalo. Enako pregrinjalo je ločilo »sveto*
od »presvetega**.

51

t V „presveto“ je postavil skrinjo zaveze Gospodove,
katero je zunaj in znotraj prevlekel z najdražjim zlatom. Štiri
zlate ročke je imela v štirih voglih, v katere so vtikali štiri
pozlačene droge, da so jo nosili na njih. V skrinjo je dejal
tabli z zapovedmi zaveze Božje, od tod njeno ime: skrinja
zaveze. Na skrinjo je postavil pokrov iz čistega zlata in na
obe strani dva keruba eden proti drugemu obrnjena z obrazom,
vsak pa je eno perotnico razprostiral nad pokrovom.

f V „sveto“  je postavil mizo  s čistim zlatom prevle¬
čeno za dvanajst kruhov iz najlepše pšenične moke in za
skledico z vinom; tudi zlat svečnik  s sedmemi svetilnicami, ki
so mu kupe bile napolnjene z najčistejšim oljem, in kadilni
oltar,  na katerem se je zažigalo kadilo iz najdražjih dišečih
reči. * j

f Okoli svetega šatora je Mojzes napravil velik dvor,  in
vanj postavil bronast daritven oltar  za žgalne daritve, in
bronasto umivalnico  za duhovne.

f Ko je bilo na povelje Božje vse dodelano, pomazili
Mojzes šator in vse njegovo orodje z oljem. In glej, oblak obda
šator in napolni ga veličastvo Božje. Odsehmal je Gospod
prebival v „  presvetem" nad skrinjo zaveze med keruboma;

') Glej prvo podobo na drugi strani.

4 *

- 52 —

in kolikorkrat je Mojzes hotel Boga kaj poprašati, je tukaj
zvedel njegovo voljo.

X.A. UHOLOH! WlEM.t

f Sveti šator in njegove mnogotere naprave so bile predpodobe
svete katoliške cerkve in njenih zakladov.

40. Tnanja služba Božja.

t Po Gospodovem poveljit je Mojzes vpeljal mnogovrstne
daritve.  Nekatere so bile krvave:  zanje so jemali brez¬
madežna goveda, ovce, koze in golobe. Nekatere so bile nekr¬
vave,  in sicer j e dne iz lepe nekvašene moke, pitne  pa iz
vina. Oboje daritve so bile ali žgalne  t. j. molne, pri katerih
so bili darovi vsi sežgani na oltarju, ali hvalne, prosilne
ali spravne  daritve, pri katerih se je le mastnina sežgala na
oltarju, vse drugo pa se je zaužilo.

f Mojzes je dalje postavil praznike Gospodove. Gospod
mu je namreč zapovedal: „Reci Izraelcem: To so sveti prazniki
Gospodovi: Obhajajte 1) „Fase“ t. j. velikonočni  praznik
ali praznik opre snih kruhov.  Tedaj zakoljite jagnje brez
vsega madeža in jejte meso; sedem dni le opresni kruh
jejte v spomin izhoda iz Egipta — Sedem tednov potem
obhajajte 2) binkošti,  praznik postave, ki vam je dana na
Sinaju. Tedaj prinesite in darujte prvin svoje žetve. — Potem

53

ko spravite vse pridelke, obhajajte 3) praznik šatorov.  Iz
drevesnih vejic si napravite šatore in pod njimi stanujte, da
bodo vaši mlajši vedeli, da ste v puščavi prebivali pod šatori.
O teh treh praznikih morajo vsi moški predme priti.“

Prazničen in svet vam bodi tudi dan sprave.  Ta dan
delajte pokoro. Veliki duhoven naj zakolje govedo za svoje grehe,
in kozliča za grehe ljudstva. Potem naj z daritveno krvjo in
z zlato kadilnico stopi za pregrinjalo v „presveto“, naj pokadi
pokrov skrinje zaveze, ter naj s krvjo poškropi skrinjo zaveze
in tla pred njo. “

i Poslednjič je Mojzes na povelje Božje posvetil Arona
v velikega duhovna,  njegove sinove v duhovne,  in vse
druge iz rodu Levijevega za služabnike v svetišču. Umil je Arona
ter ga oblekel v mnogotera sveta oblačila, zlasti je nanj dejal:
naramnik,  iz zlata, škrlata in tančice narejen, z zlatimi
zvončki ob robu; naprsnik,  v kateri so bila vrezana imena
dvanajsterih rodov na dvanajst dragih kamenih; na glavo drago
kapo, ki je imela nad čelom zlato ploščico, v katero je bilo
vrezano: „Sveto Gospodu"*)! Potem mu je vlil olja na glavo
ter ga pomazilil. Ko so bili njegovi sinovi in leviti posvečeni,
stopi Aron k oltarju in daruje; potem iztegne svoje roke nad
ljudstvo in ga blagoslovi. In glej, ogenj šine iz oblakovega
stebra in použije vso daritev. Ko je ljudstvo to videlo, hvalilo
je Gospoda in padlo na svoje obličje.

f Vsa služba Božja izraelskega ljudstva je bila predpodobna. Mnoge
krvave daritve so merile na krvavo daritev na križu, katera je srd Božji
v resnici utolažila; nekrvave daritve pa so pomenjale nekrvavo daritev
presvete maše, po .kateri nam vedno dohaja sad krvave daritve na križu,
in je ob enem tudi v resnici molna, hvalna, prosilna in spravna daritev.
Veliki duhoven je podobil Kristusa, ki je sam krvavo daritev na križu
daroval svojemu nebeškemu Očetu, in mu še vedno daruje nekrvavo da¬
ritev svete maše po mašnikovih rokah.

41. Ogledniki.

f V drugem letu po izhodu iz Egipta Izraelci vstanejo
od gore Sinaj in gredo dalje. Mojzes pošlje dvanajst mož, med
njimi Jozveta in Ivaleba, ogledat obljubljeno deželo. Črez štiri¬
deset dni se ogledniki vrnejo in vsemu ljudstvu pokažejo sadje
te dežele: grozd, ki sta ga nosila dva moža na drogu, mar-
garanovih jabolk in smokev. Tudi jim pripovedujejo: „Zares,
to je dežela, po kateri se cedi med in mleko; ali jako močni
prebivavci so tam in velika obzidana mesta. Videli smo tam še

*) Glej prvo podobo spredaj.

54

celo velikane, bili smo mi kakor kobilice zraven njih.“ — Zdaj
vse ljudstvo svoj glas povzdigne, ter godrnja zoper Mojzesa in
Arona, rekoč: „0 da bi bili vendar pomrli v Egiptu, ali da
bi vsaj poginili v ti puščavi. — Zastonj je bilo, da sta Jozve in
Kaleb, ki sta tudi ogledovala to deželo, rekla: „Dežela, ki smo
jo obhodili, je prav dobra. Ne bojte se ljudstva te dežele; zakaj
Gospod je z nami! “ Vse ljudstvo je še glasneje vpilo in hotelo
s kamenjem posuti Jozveta in Ivaleba.

7OLOtit  Wl£//.

f Kar se oblak Gospodov, ki je bil nad svetim šatorom,
pokaže v strašni podobi, in Gospod reče Mojzesu: „Doklej me bo
zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bo verjelo po vseh čudežih,
ki sem jih delal pred njim? S kugo jih bom torej udaril in
pokončal: tebe pa bom naredil poglavarja močnejšega ljudstva,
kakor je to.“ Mojzes pa začne prositi, rekoč: »Odpusti ljudstvu
greh po svojem velikem usmiljenju.“ Gospod mu odgovori: „Od¬
pustim mu po tvoji besedi. Povej pa Izraelcem: Kakor resnično
živim, rečeGospod, kakor ste želeli, vam bom storil. V ti puščavi
naj počivajo vaša trupla. Nobeden izmed vas vseh, ki ste go¬
drnjali zoper mene, naj ne pride v obljubljeno deželo razen
Jozveta in Kaleba. Vaše otroke pa hočem tja peljati. Bodo se
pa štirideset let potikali po ti puščavi, da strohne trupla njih
očetov. “ .

i Kakor bi z očmi trenil, umrje deset oglednikov, ki so
obrekovali deželo in v godrnjanje zapeljali ljudstvo.

55

42. Upor in kazen zavoljo njega.

f Črez nekoliko časa se 250 levitov, na čelu Kore, Datan
in Abiron, vzdigne zoper Mojzesa in Arona, rekoč: „Vsa množica
je sveta, zakaj se vidva vzdigujeta zoper Gospodovo ljudstvo?”
Mojzes, ko to sliši, pade od žalosti nad toliko prevzetnostjo na
svoj obraz, in reče upornikom: „Ali vam je Gospod zato dovolil,
da mu služite v šatoru, da si še duhovenstvo prilastujete, in
da se vzdigujete zoper Gospoda? Jutri bo Gospod oznanil, kateri
so njegovi. Z Aronorn vred se vstopite pred Gospoda, sleherni
s svojo kadilnico. “

f Drugi dan, ko 250 levitov s svojimi kadilnicami stopi
pred Gospoda, ostanejo trije uporniki doma v šatorih; Mojzes
jih pokliče. Oni mu pa srdito odgovore: „Ne gremo, ne.“
Mojzes in Aron gresta v šatore k njim in rečeta vsemu ljudstvu:
„ Odstopite od šatorov hudobnih mož in ne dotikajte se nobene
izmed njihovih reči, da se ne zapletete v njihove grehe: Dobro
si to zapomnite: Ako bodo ti umrli navadne smrti, ni me Gospod
poslal. Ako pa Gospod naredi čudež, da zemlja odprč svojo žrelo
in jih požrč in se živi pogreznejo v brezno, vedite, da so
preklinjali Gospoda.” — Komaj je Mojzes to izgovoril, razpoči
se zemlja pod nogami teh treh upornikov, požrč jih ž njih šatori
vred in vse njih premoženje, in živi se progreznejo v brezno.
Pa tudi ogenj šine od Gospoda in pokonča 260 mož, ki so
darovali kadilo.

f Da bi takim uporom za vselej konec storil, reče Gospod
potem Mojzesu: „ Vzemi vsakemu vojvodu dvanajsterih rodov palico
in vsakaterega ime zapiši na njegovo palico. Potem vseh dvanajst
palic položi v šatoi\ Kogar palica ozeleni, tega sem izmed njih
izvolil v više duhovenstvo.” Mojzes stori, kakor mu je Gospod
ukazal. Ko torej drugi dan stopi v sveti šator, najde, da je
zelenela palica Aronova; pognali so bili namreč popki ter se
razcvetli in naredili sad. Mojzes potem nese vse palice pred
vse Izraelce, vsak je ogledal svojo palico in vzel. Gospod pa
reče Mojzesu: „Nesi nazaj Aronovo palico v sveti šator. položi
jo v skrinjo zaveze, da se hrani tam v znamenje zoper uporne
Izraelove otroke.”

43. Mojzesova nezaupnost. Bronasta kača.

* * Konci potovanja Izraelcem zopet zmanjka vode;
zavoljo tega vnovič godrnjajo zoper Gospoda. Gospod reče
Mojzesu: „ Vzemi palico, govori skali, in dala bo vode.” Mojzes

56

uboga, vzame palico iz svetega šatora in zbere ljudstvo pred
skalo, ki je bila pred njimi. Nekoliko dvomi in reče Izraelcem:
„Ali bom mogel vam upornikom iz skale pritrkati vode?” —
Vendar vzdigne roko, in s palico dvakrat udari na skalo. Še
le na drugi udarec priteče vode, in sicer toliko, da se je napilo
ljudstvo in živina. Gospoda je razžalil dvom, ki ga je imel
Mojzes nad njegovo besedo, torej mu reče: „Ker mi nisi popol¬
noma verjel, ne boš peljal ljudstva v deželo, katero mu bom dal.“

f Kmalu potem se Izraelci naveličajo vednega potovanja
po puščavi, in zopet godrnjajo zoper Boga in Mojzesa. Zatorej
pošlje Bog strupene kače med nje, pik je pekel kakor ogenj.

Prav veliko Izraelcev je bilo pičenih, jako veliko jih je pomrlo.
Zdaj ljudstvo skesano pride k Mojzesu in pravi: „Grešili smo,
da smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe; prosi, da nam
odvzame kače! 11  Mojzes, poln usmiljenja in potrpljenja, jih
usliši in prosi zanje. Na to mu reče Gospod: „Naredi bronasto
kačo ter jo postavi na kol; kdor koli bo pičen, in jo bo
pogledal, bode živel!” Mojzes tako stori, in vsi pičeni, ki so
pogledali bronasto kačo, so ozdraveli.

f Bronasta kača je bila predpodoba Jezusa Kristusa na križu.
On vsem, ki z včrnim srcem pogledajo nanj, ozdravlja rane, katere jim
je naredila peklenska kača.

57

44. Balaamovo prerokovanje.

Izraelci so prišli do moabslcih mej blizu Jordana.
Med Moabljani je živel mož, po imenu Balaam, ki je
poznal sicer pravega Boga, vendar pa se je pečal
z vedeževanjem kakor neverniki. Do njega pošlje Moabljanski
kralj, Balak po imenu, ter mu poroči: „Glej, številno

ljudstvo je prišlo iz Egipta, in se je ustavilo meni na¬
sproti. Pridi torej, in prekolni ga. ‘ Gospod pa se je po noči
prikazal Balaamu ter mu rekel: „Pojdi tja, toda le samo
to stori, karti bom jaz zapovedal! ‘ Balaam zjutraj vstane
in gre h kralju.

Kralj pelje Balaama na tri gore, od koder je videl
tabor izraelski, ter misli, da bo Balaam po njegovem
povelju preklel Izraelce. Gospod pa navdihne Balaama,
naj blagoslovi Izraelce. Balaam torej pravi kralju: „Kako
bom preklinjal, kogar Bog ne preklinja; kako bom rotil,
kogar Bog ne roti? Blagoslovit sem poklican, blagoslova
torej ne morem zadrževati.“ In blagoslavljal je Izraelove
otroke ter jim prerokoval: „ Videl ga bom, toda ne zdaj.
Gledal ga bom, toda ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba
in jezlo se vzdiguje iz Izraela. Na te besede mu Balak
reče nevoljen: „Poklical sem te, da bi mi sovražnike pre¬
klel, ti pa si jih blagoslovil. Pojdi, odkoder si prišel!  —
Nato se Balaam zopet vrne domu.

45. Mojzesovo poslednje opominjanje in njegova smrt.

f Prišli so dnevi, ko se je moral Mojzes ločiti od svojega
ljudstva. Tedaj mn reče Gospod: „ Svojo roko položi vpričo vsega
ljudstva na Jozveta, da bo v prihodnje pokorno njemu." Mojzes to
stori in ljudstvu še to le govori: „ Glejte, jaz moram v ti puščavi
umreti, in ne pojdem črez Jordan. Vi pa pojdete in prejeli boste
lepo deželo v last. Varujte se torej, da nikdar ne pozabite
zaveze, ki ste jo sklenili z Gospodom, svojim Bogom. Ljubite
Gospoda iz vsega sred, iz vse duše in iz vseh svojih moči!
Spomnite" se vse poti, po kateri vas je Gospod štirideset let
vodil po puščavi, vas sitil in redil, kakor oče svojega sina. Vse
njegove besede v srcu hranite, premišljujte jih s svojimi otroci,
kadar sedite doma, in kadar ste na poti, kadar se ulegate
spat in kadar vstajate. Izpolnjujte zapovedi Gospodove, in bla¬
goslovljene bodo vaše hiše in vaša polja; blagoslovljen bo sad

58

vaše dežele in vaše živine; blagoslovljeni boste vi, kadar domu
pridete in kadar greste od doma. Ako pa nočete poslušati glasu
svojega Gospoda, bo v vseh rečeh prekletstvo prišlo nad vas.
Nebo in zemljo danes kličem na pričo, da sem pred vas postavil
blagoslov in prekletstvo, življenje in smrt. Izberite si torej
življenje zase in za svoj zarod!“

* * Mojzes je ljudstvu obljubil še to: „Preroka, meni
enakega, vam bo Gospod obudil; tega poslušajte/  —
Potem Mojzes blagoslovi ljudstvo, in gre na goro Nebo. Z nje
mu Gospod pokaže vso deželo kanaansko, rekoč: „To je dežela,
katero sem obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Videl si jo z ožmi,
v njo pa ne pojdeš/ Ta prekrasni pogled Mojzesa z veseljem
napolni. Zahvali se Gospodu za srečo, ki jo je namenil nje¬
govemu ljudstvu, in mirno in srečno zaspi v Gospodu. — Ves
Izrael je trideset dni žaloval po njem.

Mojzes je po svojih lastnih besedah podoba najvišega preroka
Jezusa Kristusa. On je tako kakor Jezus oznanjal postavo Božjo, in
je s čudeži, prerokovanjem in s svetim življenjem potrjeval, da je bil
poslanec Božji. Še celo njegovo posamezno dejanje je bilo nekako
Odrešenikovemu podobno: Kot dete je ušel splošnji moritvi grozovitega
Faraona, v puščavi ga je Bog poklical in poslal v čudoviti prikazni, bil
je čudovito izpremenjen, z daritveno krvjo je sklenil zavezo i. t. d

46. Izraelci gredo v obljubljeno deželo.

* * Po Mojzesovi smrti Bog tako le govori Jozvetu:
„ Vzdigni se, in pojdi črez Jordan! Kakor sem bil z Mojzesom,
tako bom s teboj.“ Ljudstvo se torej vzdigne proti Jordanu, in
duhovni neso pred njim skrinjo zaveze. Ko stopijo v Jordan,
ki je bil ob tistem času narastel, obstoji voda, ki je od zgoraj
tekla, in se nakopiči ko gora, voda pa, ki je bila spodaj, je
tekla v mrtvo morje. Ljudstvo pa je šlo skozi suho strugo.
Ustavilo se je pri mestu Jerihi. Tukaj so obhajali velikonočni
praznik in jedli pridelkov te dežele. Odsehmal je nehala mana.

* Jeriho je bilo obzidano mesto in je imelo veliko bram¬
bovcev. Zavoljo tega si ga ljudstvo ne upa premagati. Toda
Gospod reče Jozvetu: „Pojdite vsi vojščaki skozi šest dni po
enkrat na dan okoli mesta! Sedmi dan pa pojdite sedemkrat
okoli mesta; duhovni naj pred skrinjo zaveze hodijo in naj
trobijo s trobentami, in ljudstvo naj zažene velik krik; in ozidje
mesta se bo razvalilo iz dna/ Jozve stori, kakor mu je Gospod
zapovedal, in hodili so okoli mesta sedem dni. Ko pa duhovni
sedmi dan pri sedmem obhodu zatrobijo s trobentami, pravi
Jozve vsemu Izraelu: „Zaženite velik krik, zakaj Gospod vam
je dal mesto v oblast/ Zdaj vse ljudstvo zavpije, trobente

59

zabuče, in brž se poderejo zidovi, da Izraelci mesto vzamejo
brez truda.

* Po mnogih bojih se Jozve polasti vse dežele, ter jo
razdeli z vadljanjem med dvanajstere rodove, na katere so bili
razdeljeni Jakobovi sinovi*). Tako se je na tanko izpolnilo, kar
je bil Bog obljubil očakom Izraelovim.

Obljubljena dežela in njena težavna pridobitev je podoba obljub¬
ljenih presrečnih nebes, kamor bomo prišli iz puščave tega življenja, ako
si jih privojskujemo z velikim trudom.

47. Sodniki. — Gedeon.

f Dokler je živel rod, ki je bil zrastel v puščavi in je videl
čudeže, katere je Bog delal po Mojzesu in Jozvetu, so Izraelci
zvesto služili Gospodu. Novi rod pa je zopet hudo delal pred
Gospodom. Zoper prepoved Božjo so se jeli družiti z neverniki,
ki so prebivali okoli njih; so pa tudi začeli malikovati in posne¬
mati njih hudobijo. Zato jih je Bog v roke dal sovražnikom,
kateri so jih hudo stiskali. Kadar so se pa poboljšali in se vrnili
zopet k Bogu, usmilil se jih je zopet. Pošiljal jim je modre in

*) Le duhovski rod Levijev ni dobil dela, ker je živel ob desetini
in daritvah. Namesto njega so pa Jožefovi mlajši dobili ona dela
po njegovih sinih Efrajmu in Manasetu. Glej zemljevid.

60

srčne može, ki so jih reševali iz rok sovražnikov. Tem možem
se je reklo sodniki,  ker so jih reševali in vodili po Gospodovi
postavi. Ti možje so bili: Barak, Jefte,  čudovito močni
Samson,  izmed vseh najimenitniši pa je bil Gedeon.

f Gedeon  je bil sin preprostega Izraelca in je živel ob
tistem času, ko je bil Bog Izraelce zavoljo njih hudobij v roke
dal Madjanom. — Vsako leto o žetvi so prihajali, injimpokon-
čavali vse, kar je bilo zelenega. Ko se je nekdaj spet bližala
žetev, obrnejo se Izraelci h Gospodu, ter ga prosijo pomoči.
Gospod pošlje angela h Gedeonu, ki je ravno v tlačilnici žito
otepal in čistil, da bi ga skril Madjanom. Angel mu reče:
»Gospod bodi s teboj, ti najmočnejši izmed mož!  Pojdi, in
reši Izraela iz roke Madjanov!“ — Gedeon odgovori: »Prosim,
moj Gospod, s čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodovina je
poslednja v Manasetu, in jaz sem najmanjši v hiši svojega
očeta/ Gospod pa mu reče: »Jaz bom s teboj, in pobil boš
Madjane kakor enega moža/

t Kmalu potem udarijo Madjani z veliko vojsko črez Jordan
in se ušatorijo na veliki planjavi. Kar duh Gospodov navda
Gedeona, Izraelce skliče, in 32.000 mož se zbere okoli njega.
Toda Gospod reče Gedeonu: »Preveč ljudstva je s teboj in
Madjani mu ne bodo dani v roke: sicer bi se Izraelci hvalili
in rekli: S svojo močjo smo rešeni. Oznani ljudstvu: Kdor je
bojazljiv in plašljiv, naj se vrne/  Na to se jih vrne 22.000,
in le 10.000 mož ostane. Gospod zopet reče Gedeonu: »Še je
preveč ljudstva, pelji jih k vodi. Kateri bodo vodo pili iz perišča,
odloči jih posebe; ravno tako one, ki bodo pili na pripognjenih
kolenih/ In bilo je le 300 mož, ki niso pokleknili na tla, ampak
so naglo iz perišča pili, vsi drugi pa so na pripognjenih kolenih
pili polagoma. Na to pravi Gospod: »S temi 300 možmi vas bom
rešil, vsi drugi naj se vrnejo domu./

t Vsi drugi množici ukaže Gedeon vrniti se domu. Svojih
300 mož pa razdeli na tri krdela; vsakemu da trobento v roke
in prazen vrč in gorečo baklo sredi vrča, rekoč: »Kar boste
videli delati mene, to storite tudi vi/ Proti polnoči se nati-
homa bližajo šatorišču sovražnikov, ki so še trdno spali, in ga
obstopijo od vseh strani. Gedeon gre v šatorišče, zatrobi na
trobento, razbije vrč, zasuče gorečo baklo ter zavpije: »Meč
Gospodov in Gedeonov / Ko bi z očmi trenil, store ravno tako
njegovi ljudje. Strah in groza izpreleti sovražnike, vse šatorišče je
bilo zmoteno; vpijejo, tulijo, in beže ter se med seboj more. —
Izraelci, ko zvedo slavno zmago svojih, vzdignejo se kakor en
mož ter pot zapro Madjanom. In tako se izmed 135.000 Madjanov
le 15.000 vrne domu. Izraelci pa so imeli mir veliko let.

61

48. Kako je Ruta ljubila svojo taščo.

f Ob času, ko so v Izraelu gospodovali sodniki, bila je
nekdaj lakota v deželi. Neki mož iz Betlehema se torej preseli
s svojo ženo in z dvema sinovoma v Moabsko deželo. Njemu je
bilo ime Elimelek.  njegovi ženi pa Noema.  Črez nekaj časa
Elimelek umrje, deset let pozneje umrjeta tudi sinova, ki sta se
bila oženila pri Moabljankah. Noema se vzdigne od tod in se
vrne v svojo domovino. Njeni snahi, Orfa in Ruta,  jo spremljate.

f Ko ste jo že daleč spremile, reče jima Noema: „Vrnite
se v hišo svoje matere, Gospod naj vama povrne, kar ste
storili meni in rdnjiina! Onedve se začnete jokati na glas in
pravite: „S teboj pojdeve k tvojemu ljudstvu!" — Ona jima
odgovori: „Vrnite se, moji hčeri, zakaj hočete z menoj?

stara sem že, vajina stiska pa bi me še bolj težila." Zdaj se
začnete še bridkeje jokati. Vendar pa se Orfa da pregovoriti,
poslovi se od svoje tašče in se vrue domu. Ruta pa pri nji
ostane ter reče: „Kamorkoli pojdeš ti, pojdem tudi jaz, in
kjerkoli ostaneš ti, ostanem tudi jaz. Tvoje ljudstvo je moje
ljudstvo, in tvoj Bog je moj Bog. V deželi, kjer boš pokopana ti,
hočem umreti tudi jaz.“ Zdaj ji Noema več ne brani, in šli
ste skupaj ter prišli v Betlehem.

f Ravno so želi ječmen, ko pridete v Betlehem. Ruta reče
Noemi: „Ako hočeš, pojdem na polje iu bom pobirala klasje, ki
ostaja za ženjci.“ Noema ji odgovori: „Le pojdi, moja hči!
Ruta gre. Primeri se pa po volji Božji, da Ruta klasje pobira
ravno na njivi, ki je bila Pocova. Boc pa je bil bogat mož in
Elimelekove rodovine. In glej, on sam pride tisti dan k ženjcem,
ter .jim reče: »Gospod z vami." Oni mu odgovore: »Gospod te
blagoslovi." Ko pa zagleda Ruto, vpraša: »Čigava je ta deklica?"
Odgovore mu: »To je Moabljanka, ki je prišla z Noemo; prosila
je, da bi smela za ženjci hoditi in ostalo klasje pobirati, in od
jutra do zdaj je na polju, in se ni še trenotek vrnila domu."

f Zdaj Boc prijazno reče Ruti: »Poslušaj, hči: »Drži se
le mojih dekel, in kjerkoli bodo žele, pojdi za njimi; ukazal
sem svojim hlapcem, da naj ti nihče ne bode nadležen. In ko
bi te žejalo, pij iz posode, iz katere pijo moji ljudje." Ruta se
ponižno prikloni do tal, ter mu pravi: »Odkod ta sreča, da
sem jaz tujka milost našla pred tvojimi očmi?" On ji odgo¬
vori: „Vse mi je bilo povedano, kar si storila svoji tašči po
smrti svojega moža. Gospod naj ti povrne!" Potem ji reče:
»Ko bo prišel čas za jed, le sem pridi, z nami jej in svoj kruh
moči v kis!" Ko je torej prišel čas za jed, prisede Ruta.k
ženjcem in je to, kar se ji je dalo; in nekoliko še za Noemo

62

dene na stran. Potem precej vstane, in pobira klasje do mraka.
Boc je pa bil zapovedal svojim hlapcem : Nekatere svojih snopov
navlašč tja vrzite in jih pustite ležati, da jih brez strahu pobere!“
f Ko je zvečer ldasje otepla s paličico, dobila je skoraj
tri merice ječmena. Nese jih domu svoji tašči, in tako tudi
ostanke jedi. Drugo jutro pa in več dni zapored je šla vselej
zopet za Bocovimi deklami, in je ž njimi žela dotlej, dokler
nista bila ječmen in pšenica spravljena v skednje.

f Nekoliko potem Boc reče Ruti: „Moja hči, vse mesto
ve, da si pobožna ženska. “ In vzame jo za ženo. Gospod je
blagoslovil njun zakon, ter jima je dal sina, ki se mu je reklo
Obed;  Obed pa je imel sina Isaja, očeta Davidovega, iz čegar
rodu je bil rojen Odrešenik sveta.

49. Samuel. Helijeva hudobna sina.

Ob času, ko je veliki duhoven Heli bil sodnik,
živela sta dva pobožna zakonska, E1 k a n in
Ana po imenu v  Ana ni imela otrok, in je bila zavoljo
tega žalostna. Sla je nekdaj v šator Gospodov, ki je
bil v Silil, in je, milo jokaje se, molila Gospoda, ter
mu obljubo storila, rekoč: „Gospod vojnih trum, ako
se mene spomniš, in mi daš sinil, dala ga bom tebi vse
dni njegovega življenja! Gospod usliši njeno molitev, ter
ji d& sinil, kateremu je bilo dano ime Samuel,  t. j.
izprošen od Bogd. Ko je bil Samuel tri leta star, nese
ga k Heliju v Silo, da bi Gospodu služil v šatoru. In
Samuel je služil Gospodu, je rastel in je bil Bogu in
ljudčm prijeten.

* * Heli je imel dva sina, reklo se je jima Ofni  in
Fin  e e s. Bila sta zelo hudobna in sta še celo ljudi odvračala
od daritev. Ce je kdo prišel v Silo in prinesel dar Gospodu,
sta v tem, ko se je kuhalo meso, s triroglatimi vilicami
v pisker dregala in meso jemala zase. Še celo, preden je bila
mast zažgana, sta ljudem po sili jemala sirovo meso. Heli je
vse to slišal in tudi zvedel, da sta še druge hudobije uganjala
v svetišču. Sicer ju je posvaril zavoljo tega; da bi jima dal
starček hujši strah, za to je bil premehek.

* * Nekega dne se je zgodilo, da je Heli eno noč
spal v preddvoru svetega šatora, Samuel pa blizu njega. In
Gospod zakliče: „ Samuel. Samuel ! 11  On meni, da gla kliče Heli,
precej vstane, teče k Heliju, in pravi: „Glej, tu sem!“ — Heli
pa mu reče: „Jaz te nisem klical. Vrni se in spl!“ — Samuel

63

se vrne in zaspi. Gospod Samuela spet pokliče. Samuel zopet
vstane, gre k Heliju in pravi: „Glej, tu sem, ker si me klical.“
On pa mu odgovori: »Jaz te nisem klical, moj sin, vrni se
in spi!" — Kmalu potem v tretje Gospod pokliče Samuela. Ko
Samuel zopet pride k Heliju, spozna Heli, da kliče Gospod
mladeniča, in mu reče: »Pojdi in spi, in če te še pokliče, reci:
Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša." Samuel gre in spet zaspi;
Gospod ga spet pokliče, kot poprej: »Samuel! Samuell“ Samuel
reče: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša." Gospod torej reče
Samuelu: »Dan se bliža, da bom kaznoval Helija, in njegova
sinova. On je vedel, da njegova sinova nespodobno ravnata,
pa ju vendar ni strahoval “ Za jutra Heli Samuela pokliče in
mu pravi: »Kaj je Gospod s teboj govoril? Prosim te, nikar
mi nič ne skrivaj." Tedaj mu Samuel vse povč. Heli, ponižno
vdan, odgovori: »Gospod je, naj stori, kar je dobro v njegovih
očeh."

* * Nekaj let potem se prigodi, da Filistejci hudo stiskajo
Izraelce, ker so bili Gospodu nezvesti. Izraelci torej gredd nad
Filistejce na vojsko. Komaj pa se začne boj, pobegnejo Izraelci
pred Filistejci v svoje šatorišče, in pobitih jih je bilo kakih
4000 mož. Zdaj pravijo starejšine Izraelski: »Prinesimo skrinjo
zaveze sem, da nas reši iz rok naših sovražnikov!" Tedaj pošljejo
v Silo po skrinjo zaveze, in spremljata jo v šatorišče Helijeva
sinova. Filistejci z dvojno močjo zopet planejo nad Izraelce, in
jih otepo še huje. Padlo jih je 30.000 mož, med katerimi sta
bila tudi oba sina Helijeva, in še celo skrinja zaveze je bila
zajeta. Heli, ko sliši žalostno novico, pade vznak s stola, zlomi
si vrat in umrje.

* Filistejci skrbijo zaveze vzamejo in jo nesejo v tempelj
Dagona, svojega malika. Ko pa drugo jutro vstanejo, glej, Dagon
z obrazom na tleh leži pred skrinjo Gospodovo. Vrhu tega obišče
Bog Filistejce še z mnogimi nadlogami. Njih polja jim miši
pokončajo, v mestih in vaseh pa zboli in umrje veliko ljudi.
Filistejci se tega zelo prestrašijo in pravijo: Skrinja Izraelo¬
vega Boga naj ne ostane pri nas, zakaj trda je njegova roka
nad nami." — In naložili so skrinjo Božjo na voz, v kateri
so vpregli dve doječi kravi. Kravi pa ste šli naravnost po poti,
ki drži v Betsames, in tako je skrinja spet prišla v deželo
izraelsko.

* V tem je bil namesto Helija Samuel sodnik. On Izraelce
skliče, očita jim njih pregrehe in pravi: »Ako se iz vsega svojega
srca vrnete h Gospodu, vas bo otel iz Filistejskih rok." Izraelci
se postijo in pravijo: »Grešili smo zoper Gospoda." Nato se
jih Gospod usmili, ter jim da tako slavno zmago nad Filistejci,
da si veliko let več ne upajo hoditi do Izraelske meje.

61

50. Kraljestvo ustanovljeno. Savel prvi kralj.
(1095 pred roj st. Krist.)

Ko se je Samuel postaral, pridejo vsi Izraelovi
starejšine k njemu ter mu pravijo: „Postavi nam kralja,
kakor ga imajo vsi narodi!' Ta govor Samuelu ni bil
všeč, ker je hotel, da ostane Gospod sam njih kralj.
Bog pa mu vendar reče: „Slušaj njih glas; vendar pa
jim naznani pravice, katere bo imel kralj nad njimi.
Ob tistem času pride k Samuelu mož Benjaminovega
rodu, Savel  po imenu. Bil je mlad in lep junak, od
pleč in više je molel črez vse ljudstvo. Ni ga bilo med
Izraelovimi otroci goršega od njega. Ko ga Samuel
zagleda, reče mu Gospod: „Glej, to je mož, katerega
pomazili, da gospoduje nad mojim ljudstvom. —Samuel
vzame posodico z oljem, izlije ga nad njegovo glavo,
rekoč: „Glej, Gospod te je mazilil v kneza črez svoje
ljudstvo. Potem ga postavi pred vse ljudstvo, rekoč:
„Glejte ga, kogar je Gospod izvolil. Ni mu ga enakega
med vsem ljudstvom. In vse ljudstvo je zavpilo: „Zivi,
kralj ! U

* * Gospod je bil s Savlom in mu je dal zmago nad vsemi
sovražniki Izraelovimi. Enkrat pa Samuel reče Savlu: „Tako
govori Gospod vojnih trum: Premišljeval sem, kaj je Amalek
storil Izraelu, ko je šel iz Egipta. Torej pojdi in pobij Ama-
lečane, nič njihovega blaga pa ne jemlji zaseP Savel torej
skliče ljudstvo in pobije Amalečane. Ali Gospodove besede ni
izpolnil, ampak pridržal si je najlepše črede; tudi si je v svoji
prevzetnosti postavil zmagovalen slavolok. — Samuel gre Savlu
naproti ter mu pravi ves nevoljen: „Kaj je beketanje čred,
ki šumi v mojih ušesih?“ Savel se izgovarja rekoč: „Prizanesel
sem najboljšim ovcam in govedom, da jih darujem Gospodu.
Toda Samuel mu odgovori: „Ali mari hoče Gospod žgalnih in
klalnih darov, in ne veliko bolj, da se posluša njegov glas?
Pokorščina je boljša, kakor darovi. Ker si torej zavrgel
Gospodovo  besedo, je tudi Gospod tebe zavrgel. Nič več
ne bodeš kralj. “

51. David pastirček.

* Samuel je srčno ljubil kralja Savla;  zato ga je zelo
bolelo, da ga je Gospod zavrgel. Nekega dne mu Gospod
torej reče: „Doklej boš še obžaloval Savla? Napolni svoj rog

65

z oljem, in pojdi k Isaju v Betlehem; zakaj izmed njegovih
sinov sem si izvolil kralja. “ Samuel gre v Betlehem, tam
Gospodu daruje in na skrivnem povabi Isaja in njegove sinove
k daritvi. Najstarji sin, lep in velik mož, vstopi prvi, Samuel
misli: „Ta le bo Gospodov maziljenec.“ Ali Gospod mu reče:
„Ne glej na njegovo postavo in visokost. Njega nisem izvolil;
zakaj jaz ne sodim po pogledu človekovem. “ Potem Isaj svojih
šest drugih sinov po vrsti pripelje pred Samuela. Toda
Samuel reče: „Nobenega izmed teh ni Gospod^ izvolil; ali so
to že vsi tvoji sinovi?“ — Isaj odgovori: „Še najmanjši je
ostal, namreč David,  ki ovce pase.“ Samuel reče nato:
»Pošlji ponj!“ Ko pride David, Gospod reče Samuelu: „Vzdigni
se, ter ga mazili!“ — Samuel torej vzame rog z oljem in ga
pomazili v pričo njegovih bratov, in Duh Gospodov je bil od
tega dneva z Davidom.

* * In Gospodov Duh je šel od Savla, in hud duh ga je
nadlegoval; in bil je ves pobit, otožen, klavrn in žalosten. Ko
Savlovi služabniki to zapazijo, pravijo mu: »Poiskati ti hočemo
moža, ki zna na citre brenkati, da zabrenka pred teboj in da
ti odleže.“ Eden izmed služabnikov pa še pristavi: „Glej, jaz
poznam najmlajšega sina Isajevega, Betlehemljana, ki zna dobro
brenkati, ki je silno močen korenjak in junaški mož in moder
v besedi. 11  Tako pride David k Savlu. Savel je kmalu začel

Schuster, Zgodbe. 5

66

Davida zelo ljubiti in izvolil si ga je za oprodo, t. j. vojaka,
ki mu je nosil orožje. Kakor je prišel hudi Duh nad Savla,
zabrenkal mu je David na citre, in Savlu je odleglo.

52. Davidov boj z velikanom Golij atom.

* * Filistejci se zopet vzdignejo v vojsko na Izraelce.
Filistejci so stali na gori od te strani, Izraelci pa na drugi
gori njim nasproti, tako da je bila dolina med njimi. Kar stopi
iz Filistejskega šatorišča velikan, Golijat po imenu. On ni bil le
veči od drugih navadnih mož, ampak tudi zelo močen. Imel je
na glavi bronasto čelado, oblečen je pa bil v luskinast oklep,
ki je tehtal več od centa; na nogah je imel bronaste škornje;
bronast ščit mu je pokrival rame, in drog njegove sulice je bil
kot tkalsko vratilo. Ta velikan torej stopi pred Izraelove vrste
in kliče: „Izvolite izmed sebe moža, in naj gre doli na posebni
boj. Ako on pobije mene, bomo mi vaši sužnji; če pa jaz pre¬
magam njega in ga ubijem, boste vi služili nam.“ Ko pride
potem k svojim, pravi: „Danes sem zasmehoval Izraelova krdela."
Tako je ta Filistejec hodil jih zasramovat zjutraj in zvečer
štirideset dni; Savel in Izraelci pa so se ga silno bali.

* * Ker so bili Davidovi trije starejši bratje s Savlom na
vojski, vrnil se je David od Savla domu, da bi pasel čredo
svojega očeta. Isaj tedaj reče Davidu: „Pojdi v šatorišče k svojim

67

bratom, in glej, kako jim je.“ David vstane in pride k svojim
bratom. Še govori ž njimi, kar pride Golijat iz sat, o ra filistej¬
skega in Izraelce zasmehuje. David to sliši in reče: „Kdo je
ta Filistejec, ki zasmehuje vojsko živega Boga V “ Pred Savla
stopi in pravi: „Nikomur naj srce ne upada zavoljo njega; jaz,
tvoj hlapec, pojdem ter se bom bojeval zoper Filistejca." Savel
pa mu pravi: „Ti se ne moreš bojevati zoper tega Filistejca,
zakaj mladenič si še, on pa je že z mladega vojščak." David
odgovori: „Pasel sem čredo svojega očeta. Ako je prišel lev ali
medved in je vzel ovna izmed črede, tekel sem za njim,
ter sem mu ga iztrgal iz žrela; in ako sta se zoper mene
vzdignila, sem ju za brado zgrabil, davil in ubil. Savno tako
pojdem zdaj in bom ljudstvu vzel osraifiotenje. Gospod, ki mo
je otel iz levove in medvedove roke, me bo tudi rešil iz roke tega
Filistejca." Nato Savel reče: „Pojdi, in Gospod bodi s teboj."

* * Zdaj Savel obleče Davida v svoja oblačila. Da mu na
glavo bronasto čelado, in z oklepom ga obdd. Ali David ne
more hoditi v orožju, ker tega ni bil vajen; sleče se torej,
vzame svojo palico ter si izbere pet prav gladkih kamenov iz
potoka, dene jih v pastirsko torbico, vzame pračo v roke in
gre nad Filistejca. Ko Filistejec ugleda Davida, pravi: „Ali
sem mar pes, da greš s palico k meni? Le pojdi k meni, in
dal bom tvoje meso pticam pod nebom in zverinam po zemlji." —
David mu pa odgovori: „Ti greš k meni z mečem in sulico
in s ščitom; jaz pa grem k tebi v imenu Gospoda vojnih
trum, katerega si danes zasmehoval." Golijat se vzdigne in se
bliža Davidu. Tudi David hiti in teče v boj, seže v torbico,
vzame kamen, dene ga v pračo, pračo zasuče, kamen zažene
ž njo, ter zadene Filistejca v čelo tako močno, da je padel na
svoj obraz na zemljo. Potem stopi David k Filistejcu, vzame
mu meč, potegne ga iz nožnic, ter mu odseka glavo. Ko
vidijo Filistejci, da je mrtev najmočnejši izmed njih, pobegnejo;
Izraelci pa se vzdignejo za njimi, jih pode, veliko jih pobijejo
in planejo nad njihovo šatorišče.

53. Jonatanova ljubezen in Savlovo sovraštvo do Davida.

* Ko gre Savel z Davidom domu, pridejo jima naproti
žene iz vseh mest z bobni in cimbalami, ter plesaje prepevajo:

„Savel jih je pobil tisoč, David pa deset tisoč." Savel se
silno razsrdi, in od tega dne več z lepim očesom ne pogleda
Davida. Drugi dan pa hudi duh napade Savla. David brenka pred
njim kakor vsak dan. Kar Savel sulico, ki jo je imel v roki,
vanj zažene ter misli, da bo Davida k steni pribodel ž njo.
Ali David se umakne, in sulica se zasadi v steno. — Nekoliko

5 *

68

potem postavi Savel Davida za višega nad tisoč mož ter mu
obljubi svojo hčer Miholo, ako pobije sto Filistejcev. Savel je
namreč mislil, da bo tako David prišel Filistejcem v roke. Ali
David pobije dve sto Filistejcev, in vse ljudstvo ga je ljubilo.

t To Savlu obudi sum, da David hrepeni po kraljevem
sedežu, in še bolj se razsrdi. V svojem slepem sovraštvu še celo
svojemu sinu Jonatanu in svojim služabnikom ukaže, umoriti
Davida. Jonatan pa, ki si je bil Davida močno priljubil, in
ž njim sklenil zavezo prisrčne ljubezni, svari Davida, po nedolžnem
preganjanega, pred svojim očetom. Vrhu tega tudi svojemu očetu,
ko ga vidi dobre volje, reče: „Kralj, ne pregrešuj se zoper
Davida; saj se on ni pregrešil zoper tebe in njegova dejanja so
tebi zelo koristna. On je svoje življenje prostovoljno postavil
v nevarnost in je umoril Filistejca. Zakaj se torej hočeš pregrešiti
nad nedolžno krvjo ?“ — Ko Savel to sliši, utolaži se in pri¬
seže: „Kakor resnično Gospod živi, naj ne bo umorjeni" Jonatan
torej pelje Davida spet k svojemu očetu, in David je bil pri
Savlu kot poprej.

t Prične se pa na novo vojska. David se torej vzdigne, se
vojskuje zoper Filistejce, jih pobije, in bežali so pred njim.
Zdaj budi duh zopet pride v Savla, in ta zažene zopet sulico
v Davida; ali zopet se David umakne, in zbeži. Ko je nekoliko
potem Jonatan zavoljo Davida zopet govoril s svojim očetom,
razsrdi se Savel in reče: „Dobro vem, da ljubiš Isajevega
sinu, sebi v sramoto in škodo; zakaj dokler on živi, ti kraljestva
ne dosežeš; pri tej priči pošlji ponj, zakaj sin smrti je!“
Jonatan odgovori: „Zakaj bi umrl? Kaj je storil?" Nato Savel
sulico zagrabi, da bi prebodel Jonatana. Jonatan zbeži in
uide nevarnosti. Iz tega pa spozna, da je Savel sklenil Davida
umoriti. Zavoljo tega gre Jonatan k Davidu v skrivališče ter se
jokata oba; Jonatan pa pravi: „Pojdi v miru; kar sva si
prisegla v imenu Gospodovem, pri tem naj ostane!"

54. Davidova velikodušna ljubezen.

f David ni bil nikjer varen pred Savlom, torej pobegne na
gore Judove. Smrtne nevarnosti ga obdajajo od vseh strani.
Toda David ne obupa. Z mislijo se tolaži: „Ivdor prebiva pod
varstvom Najvišega, je varen in nič se mu ni bati." Njegovo
zaupanje v Boga pa tudi ni bilo osramoteno. Bog ga ne reši
le iz vsega Savlovega zalezovanja, temuč mu še celo da Savlovo
življenje v roke, da je poskusil njegovo čednost. David poskušnjo
slavno prestoji.

f Savlu je bilo povedano, da je David skrit na neki gori.
Savel se torej vzdigne s 3000 možmi, da bi poiskal Davida.

69

Ko David to zve, pride skrivši na tisto mesto, kjer je Savel
prenočeval. Vidi, da vse spi po šatoru, gre natihoma z Abisajem,
svojim tovarišem, v Savlov šator ter ga najde, ko je spal.
Tudi Abner, Savlov vojvoda, in ljudstvo okoli njega spi. Abisaj
tedaj reče Davidu: „Danes ti je dal Gospod tvojega sovražnika
v roke; zdaj ga bom torej s sulico enkrat zabodel k zemlji,
in v drugič ne bo treba.“ David mu pravi: „Ne umori ga;
zakaj kdo bi iztegnil svojo roko nad maziljenca Gospodovega, in
bi bil nedolžen ? Vzemi sulico, ki je pri njegovi glavi, in kozarec
za vodo, in daj ju meni, in odriniva!“ To se zgodi, in nikdo
ne vidi in ne čuti nič. Ko David vrnivši se pride vrh gore,
zavpije proti Abnerju in pravi: „Zakaj nisi varoval svojega
gospoda kralja? Poglej, kje je kraljeva sulica, kje kozarec za
vodol“ Savel se zbudi na Davidov glas, in reče: „Ali je to tvoj
glas, moj sin David ! 11  David odgovori: „Moj glas je, gospod
moj in kralj! Zakaj vendar preganjaš mene, svojega hlapca?
Kaj hudega sem ti storil?“ — Savel zdaj spozna svojo krivico
in pravi: „Grešil sem, vrni se, moj sin David! Nič več ti ne
bom žalega delal. Bodi blagoslovljen, moj sin David ! 11  Potem
se ločita v miru.

* * Ne dolgo potem je bil med Izraelci in Filistejci boj
na gorah Gelboe. Ker je Savel vedel, da ga je Bog zapustil,
zato je trepetaje šel na vojsko. Veliko Izraelcev pade v boju,
med njimi tudi Jonatan in dva druga sina Savlova. Poslednjič
je bil tudi Savel sam, ki se je srčno vojskoval, s sovražno
sulico težko ranjen. Filistejci so od vseh strani planili nanj, ter
so ga hoteli ujeti. Savel pa, da bi ne prišel sovražnikom v roke,
zgrabi meč in se obupno sam nanj natakne in umrje.

f David je bil torej rešen svojega največega sovražnika.
Ko mu je bila naznanjena Savlova smrt, spominjal se je pa
v svoji blagosrčni ljubezni le njegovih dobrih lasnosti. Od
žalosti je pretrgal oblačila, milo se je zjokal in rekel: „Gore
Gelboe, posehmal naj ne pada na vas ne rosa, ne dež! Kako
so popadali junaki v boju! Savel in Jonatan, ljubezniva in lepa
v svojem življenju, tudi v smrti nista ločena. Moj brat Jonatan!
Kakor ljubi mati svojega edinega sina, tako sem jaz ljubil tebe!“

III. Moč izraelskega ljudstva; ali od Davida doRoboama
(1055.—975. pred rojst. Kr.).

55. David, pobožni kralj. Njegova skrb za vnanjo
službo Božjo.

Po Savlovi smrti izvoli izraelsko ljudstvo Davida
za kralja. V Jeruzalemu si izbere kraljčvi sedež. Kmalu

70

začne sloveti njegovo imč po vseh deželah; zakaj bil
je jako hraber in imel je okoli sebe trideset junakov,
ki so opravljali imenitna dejanja. Z njimi je premagal
Filistejce in veliko drugih ljudstev. — Se slavnejše ie
bilo njegovo vladanje zavoljo skrbi, ki jo je imel za
srečo svojega ljudstva. Ker ga je navdajal strah Božji,
bil je pravičen do vsega ljudstva, in si je volil tudi
take svetovavce, ki so mu pomagali pravično in modro
vladati. Se bolj goreče je skrbel za Božjo čast.

* * Tik mesta Jeruzalemskega je bil lep hrib Sij o n po
imenu. Na tem hribu David napravi drag in krasen šator za
skrinjo zaveze. Ko je bil dodelan, jo ukaže z veliko slovesnostjo
vanj nesti. Brez števila ljudstva se zbere; vsi knezi izraelski
v škrlat oblečeni, duhovni v svojih najslovesniših oblačilih in
nič manj kot 3000 oboroženih mož jo spremlja.

Ti, ki gredo pred njo in za njo, brenkajo na harpe in
citre, na zvončke, bobne in cimbale. David sam, grede pred
duhovni, od veselja raja in brenka na harpo.

Prepeval je pa: „Gospod, kdo to prebival v tvojem šatoru? ali
kdo bo počival na tvoji sveti gori? Kdor bodi brez madeža in pra¬
vico dela; kdor resnico govori v svojem srcu; kdor s svojim jezikom
ne goljufa, tudi ne dela hudega svojemu bližnjemu, in zasramovanja

71

ne sprejema zoper svoje bližnjo; kdor svojega bližnjega ne goljufa,
in svojega denarja ne daje na obresti in ne jemlje daril zoper nedolžnega.
Kdor tako dela, ne omahne vekomaj. “

f Kolikorkrat leviti, ki skrinjo nosijo, store po šest stopinj,
daruje David vola in ovna. Še veče dari pa daruje, ko je bila
škrinja postavljena v svetem šatoru. Duhovne razdeli na 24 vrst,
da po vrsti opravljajo sveto službo. Ravno tako razdeli tudi levite.
Izmed njih ne izvoli nič manj ko 4000 pevcev, da so po vrsti
v čast Božjo peli svete pesmi in igrali na glasbeno orodje.

56. Davidovo prerokovanje o Zveličarju.

David je tudi, pastirček še in zdaj ko kralj, v Božje
poveličevanje zlagal svete pesmi, katerim pravimo p s al mi,
in je v vseh rečeh ravnal po volji Božji. Zavoljo tega ga
Gospod blagoslovi, da se mu izide vse po sreči, ;in mu tudi
dd obljubo, rekoč: „Iz tvojega rodil bom obudil
enega, čegar sedež bo trdno stal na veko¬
maj. Jaz mu hočem biti  Oče, on pa mi bodi sin.

f Bog je Davidu dal tudi dar prerokovanja. Najimenitniše
njegovo prerokovanje o Božjem Odrešeniku in o njegovi sveti
cerkvi je:

t „Gospod mi je rekel: Ti si moj sin, danes sem te
rodil.  Požčli od mene, in dati hočem nevernike v tvojo dedščino,
in v last tečaje sveta.

„V njegovih dneh bo vzhajala pravica in polnost
miril. Pred njim se bodo priklanjali Etijopci;
kralji iz Tarza in otokov mu bodo darov
darovali; kralji iz Arabije in Sabe bodo
prinesli dari.

„Jaz sem črv, ne pa človek: ljudčm v zasmeho¬
vanje in zaničevanje. Vsi, ki me vidijo, se mi
posmehujejo, in majejo z glavo.  Druhal hudob¬
nežev me je obdala; roke in noge so mi prebodli,
moja oblačila med se razdelili, in za mojo
obleko so vadljali. _ i

Ti, o Gospod, ne boš pustil moje duše
v predpeklu, in tudi ne boš pripustil svo¬
jemu svetemu videti trohnobe.'

„Odprite se, večna vrata, da pojde noter slavni
kralj!  Ti  greš  na  višave,  ujete pelješ jetnike, in

72

darila seboj jemlješ za ljudi. Hvalite Gos¬
poda, hvalite Boga, ki gre nad nebes nebesa
proti vzhodu.

„On je rekel mojemu Gospodu:  Sedi na mojo
desnico, da tvoje sovražnike položim v podnožje
tvojih nog.  Gospod je prisegel in se ne bo
kesal: Ti si duhoven vekomaj po redu

Melkizedeka / 1

David, čegar rodti je Zveličar, ki se večkrat imenuje sin Davidov,
je tudi Zveličarjeva predpodoba: v rojstnem mestu, v tihoti in nizkosti,
v kateri je živel v svoji mladosti, v zmagi sovražnika Božjega ljudstva,
ko kralj in prerok.

57. Absalom se vzdigne zoper svojega očeta in je kaznjevan.

* David, dasiravno poprej ves po volji Božji, bil se je
vendar že poznejša leta dvakrat hudo pregrešil, s prešuštvom
z Urijevo ženo in z ubojem nedolžnega Urije. Gospod je torej
k njemu poslal preroka Natana, da mu je očital hudi pregrešek.
David je spoznal svojo pregreho in rekel ves skesan: „Grešil
sem zoper Gospoda.' 1  Na to pravi Natan Davidu: „Gospod ti je
greh odvzel; vendar pa naj ti umrje najmlajši sin!“ K ti časni
kazni mu jih je Bog dodal še več. David jih je pa ves vdan
prenašal in si tudi še sam prostovoljno nalagal ostro pokoro.

* Najhujšo šibo mu je spletel poredni Absalom, njegov
lastni sin. — Absalom je bil najlepši mož v vsem Izraelu.
Od podplatov do temena ni bilo madeža na njem. Zlasti pa je
imel lepe dolge lase. Da bi se ljudje zgledovali nad njim, zato
si omisli vozov in konjikov in 50 mož, ki so hodili pred njim.
Vrhu tega je vsako jutro stal pri vratih kraljevega poslopja.
Vsakega, ki je imel kako opravilo pred kraljevo sodbo, je
k sebi poklical, prav prijazno ž njim govoril, ter mu rekel
nazadnje: „Tvoje govorjenje se mi zdi dobro in pravično; pa
kralj ni postavil nikogar, da bi te poslušal. O, ko bi bil jaz
postavljen za sodnika črez vso deželo, vse bi sodil po pravici! 11
Ko je kdo — ginjen, da je bil tako prijazno sprejet, — pred
njega padel na kolena, podal mu je svojo roko, objel ga in
poljubil. S to zvijačo si je naklanjal in tudi naklonil srca
Izraelovih mož.

* Ko je mislil, da si je že pridobil zadosti src, gre nekega

dne k očetu kralju in pravi: „R.ad bi šel v Hebron, da

izpolnim obljubo, ki sem jo storil Gospodu. 11  — Kralj mu od¬
govori: „Pojdi v miru!“ Absalom pa iz Hebrona pošlje ogled¬
nikov po vseh Izraelovih rodovih, ter jim veli reči: „Kakor

73

hitro boste slišali bučanje trobent, recite: Absalom je kralj v He¬
bronu !“ In res, veliko zarotnikov se vzdigne, preslepljeno ljudstvo
od vseh strani prihaja in se zbira okoli Absaloma. Ko David
to zve, reče svojim služabnikom: „Vzdignite se, bežimo, da nas
ne napade Absalom in ne pokonča nas in mesta.“ — David
torej s svojimi ljudmi iz Jeruzalema črez potok Cedron peš in
jokaje gre na Oljsko goro. Ko pa dalje beži, sreča ga mož iz
hiše Savlove po imenu Semej, kateri je kamene lučal vanj, pre-
klinjaje ga, rekoč: „Pojdi iz dežele, pojdi, ti mož krvi ! 11
Abisaj, nevoljen zoper to hudobijo, reče kralju: „Zakaj preklinja
ta pes mojega gospoda kralja? Pojdem, in mu bom odsekal
glavo ! 11  Ali kralj mu odgovori pohlevno in mirno: „Pusti ga
preklinjati; zakaj morebiti, da se Gospod ozrč na mojo nadlogo,
in da mi z dobrim povrne današnje preklinjanje ! 11

* David gre potem s svojimi ljudmi črez Jordan. Ko mu
pa Absalom tja naproti hiti, pripravi se David za boj, rekoč:
„Tudi jaz grem z vami v boj!“ Vojščaki mu odgovore: „Ne
hčdi; zakaj ako bi tudi izmed nas padla polovica, ne bodo
veliko marali; ti pa sam veljaš za deset tisočev.“ Tako torej
kralj ostane, zapove pa Joabu in vsem poglavarjem: „Ohranite
mi mladeniča Absaloma ! 11  V velikem gozdu se boj začne,
in pobita je bila Absalomova vojska, Absalom na mezgu
pobegne. Ko mezeg pride pod košat velik hrast, obvisi Absalo¬
mova glava z dolgimi lasmi na hrastu in mezeg, na katerem je

74

sedel, zdirja izpod njega. To vidi nekdo in pove Joabu. Joab
vzame tri sulice v roke, leti k hrastu in jih Absalomu zasadi
v nehvaležno srce. In ko še živi na hrastu in vise trepeče,
priteče deset Joabovih mladeničev tja; oni mahnejo po njem in
ga ubijejo. Potem njegovo truplo vržejo v globoko jamo in
silno velik kup kamenja nanosijo nanj.

* Poslanec prinese Davidu novico, da se je boj srečno
končal zanj. David pa precej vpraša: „Je-li dobro mladeniču
Absalomu?“ Poslanec odgovori: „Kakor njemu, bodi vsem

sovražnikom mojega kralja." — David začne nato zelo žalovati,
in jokaje se govori: „Moj sin Absalom! Absalom moj sin! Kdo
mi da, da bi bil jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin,
o Absalom, moj sin!“ Ko se David vrne v Jeruzalem, pride mu
vse ljudstvo naproti ter ga pelje z velikim veseljem v mesto.

f David je Jezusu zel<5 podoben tudi v tem, da je šel črez potok
Cedron na Oljsko goro, da je blagosrčno odpustil svojemu preganjavcu
in zasmehovavcu, in slovesno šel po zmagi v mesto Božje.

58. Davidovo poslednje opominjanje in njegova smrt.

f Trideset let je bil David star, ko je prišel na kraljev
sedež, in je vladal štirideset let. Bližal se je torej čas njegove
smrti. Tedaj skliče vse poglavarje in prvake, ter jim tako le
govori: „Poslušajte me, bratje moji, moje ljudstvo! Mislil sem
Gospodu hišo zidati, in sem pripravil vse za zidanje. Bog pa
mi je rekel: Ti mi ne boš zidal hiše, ker si v tolikih vojskah
kri prelival. Salomon, tvoj sin, naj mi zida hišo, in jaz mu
bom utrdil prestol njegovega kraljestva, ako bo stanovitno
izpolnjeval moje zapovedi. Opominjam vas torej zdaj: Izpolnjujte
vse Gospodove zapovedi! Ti pa, moj sin Salomon! Spoznavaj
Boga, svojega očeta, in služi mu s popolnim srcem in z voljnim
duhom; zakaj Gospod vsem v srce vidi in ve vse njih misli.
Ako ga iščeš, boš ga našel; ako ga pa zapustiš, bo te zavrgel
vekomaj. “

f Potem izroči David svojemu sinu zlato in srebro za svete
posode, obris za tempelj, za vse potrebno poslopje in za dvorišča,
rekoč: „Tako mi je roka Gospodova zapisala v srce. Zidaj
torej sveto hišo, in Gospod bo s teboj."

f Na to reče vsem: „Delo je veliko, zakaj ne pripravlja
se prebivališče človeku, ampak Bogu. Po svojem uboštvu sem
pripravljal troške za hišo svojega Boga: zlata in srebra za
posode, brona, železa, lesa, dragega kamena in mramorja na
kupe. Tudi vi svoje roke napolnite z darili, ter jih darujte
Gospodu!" In poglavarji in ljudstvo so z veselim srcem dali
darov za hišo Gospodovo. David je tega vesel in pravi: „Ceščen

75

bodi Gospod, Bog Izraelov, od vekomaj do vekomaj! Tvoje je
vse, in kar smo prejeli iz tvojih rok, smo ti vrnili. Gospod
vedno ohrani sveto voljo njih src, in daj jim, vedno stanovitnim
biti v tvoji službi. Tudi Salomonu, mojemu sinu, daj popolno
srce, da tvoje zapovedi vedno ohrani v svojem srcu.“ Na to
David mirno zaspi v Gospodu.

59. Salomonova molitev in modra sodba.

* * Po Davidovi smrti je bil Salomon kralj v Izraelu.
On je ljubil Gospoda in je živel po priporočilih svojega očeta.
Gospod se mu nekdaj v spanju po noči prikaže, rekoč: „Prosi,
kar hočeš, da ti dam.“ Salomon odgovori: „Ti, o Gospod, si
me postavil za kralja; pa mlad sem še in ne vem, kam se
dejati. Daj mi torej podučno srce, da prav sodim tvoje ljudstvo,
in da vem razločevati med dobrim in hudim." — Všeč je bila
Gospodu ta beseda. Gospod mu torej reče: Ker si prosil teh
reči, in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva, ne pogina
svojih sovražnikov, ampak modrosti, glej, storil sem ti po tvojih
besedah, in dal sem ti srce modro in razumno tako, da nihče
pred teboj ni bil tebi enak, in ti tudi za teboj ne bo. Pa tudi
to, česar nisi prosil, sem ti dal, bogastvo namreč in slavo.
Ako boš hodil po mojih potih in boš izpolnjeval moje zapovedi,
kakor tvoj oče, bom tudi podaljšal tvoje dni."

f Kmalu potem pridete dve ženi k Salomonu, da bi jima
prav razsodil v prepiru, ki ste ga imeli; zakaj vsakemu so bile
duri odprte do njegovega prestola. Ena izmed nju reče: „Jaz
in ta žena sve sami stanovali v eni hiši. Imeli s ve vsaka svojega
otroka. Umrl je pa sin te žene po noči, zadušila ga je namreč
spe. O polnoči na tihem vstane, ter vzame mojega sina od
moje strani, ko sem spala, in ga položi v svoje naročje; svojega
sina na, ki je bil mrtev, dene meni v naročje. Ko zjutraj
vstanem, najdem ga mrtvega; ko ga pri belem dnevu skrbno
ogledujem, vidim, da ni moj.“ — Ona žena pa pravi: „Ni
tako, kakor govoriš, ampak tvoj sin je umrl, moj pa živl.“ —
Nasoroti pa reče prva: „Lažeš, zakaj moj sin živi, tvoj sin pa
je mrtev." — In tako ste se prepirali pred kraljem. Na to
reče kralj: „Meč mi prinesite!" Ko se to zgodi, reče kralj:
„Razdelite živega otroka na dva dela, in dajte polovico eni,
polovico pa drugi!" Pri teh besedah se prava mati živega otroka
silno prestraši, in na glas zavpije rekoč: »Prosim, gospod, dajte
raji oni otroka živega, nikar ga ne umorite!" Nasproti pa^ ona
pravi: „Naj ne bo ne moj, ne tvoj, ampak razdeli naj se." Na
to kralj razsodi ter reče: »Dajte oni otroka živega, ne da bi

76

ga umorili; zakaj ona je njegova mati. K  — Ves Izrael je to
sodbo zvedel in v časti so imeli svojega kralja, ker so videli,
da je Božja modrost v njem.

60. Salomonovi ‘pregovori.

Salomon je modrost, ki mu jo je bil Bog dodelil,
tudi izkazal v prelepih pregovorih, katere nam je zapustil.
Nekateri naj lepših so ti le:

„Prevzetnost hodi pred potrtjem in napuh pred
padcem. “

„Kdor hodi z modrimi, bo moder. Kdor je prijatelj
z nespametneži, ta bo njim enak. Ako te vabijo grešniki,
ne hodi za njimi po njih potih: zakaj teko njih noge
v pogubljenje. Ne bodi kakor ptici, katerim se zastonj
meče mreža pred oči.“

„Kdor varuje svoja usta in svoj jezik, ta varuje svojo
dušo. Veliko govoriti ni brez greha. Beseda o pravem
času je zlato jabolko v srebrni skledici.

„Laznive ustnice so Gospodu gnusoba; všeč so mu
pa, ki odkritosrčno ravnajo. “

„Kdor skriva svoje pregrehe, ne bo mu dobro; kdor
se jih p>a obtoži, bo milost dosegel.“

„ Majhna je mravlja, pa je vendar modrejša od
modrih. Pojdi k mravlji, lenuh, in ogleduj njena pota
ter se uči modrosti. Ona nima ne vojvoda, ne učitelja,
ne oblastnika, pa si vendar po leti hrano napravlja in
zalogo nabira ob žetvi.“

„ Mirna vest je vedna gostija. Bolje je malo po pra¬
vici, kakor veliko po krivici A

„ Usmiljenje izkazovati in prav delati je Gospodu
bolj po volji, kakor klalne daritve.  — Kdor se usmili
ubogega, na obresti posoja Gospodu; on mu bo povrnil.

„Pravični skrbi tudi za svojo živino, krivični pa
je neusmiljen.

„Kakor oglje pri žerjavici in les pri ognju, tako
jezen človek napravlja prepir. Pohlevno govorjenje jezo
hladi. “

„Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti; ako ga
žeja, daj mu piti vode; ker tako vsipaš živo oglje na
njegovo glavo, in Gospod ti bo povrnil.‘

77

61. Zidanje in posvečevanje templja.

* * Četrto leto svojega vladanja začne Salomon Gospodu
sveto hišo (tempelj) zidati v Jeruzalemu na hribu Morija. Iz¬
bere si delavcev iz vsega Izraela, in sicer: 10.000 takih, ki
so cedre in hoje sekali na Libanonu, 70.000 takih, ki so nosili
bremena, 80.000 kamenarjev in 33.000 višjih, ki so zapovedovali
delavcem. Lahko si je torej misliti, kolika je bila ta hiša
Božja! Narejena in razdeljena je bila sicer po obrisu svetega
šatora, toda bila je brez vse primere veča in krasnejša od ša-
tora. Šestdeset komolcev dolga, dvajset komolcev široka
in trideset komolcev visoka razen lop, ki so bile okoli nje, in
razen dvorišč za duhovenstvo in ljudstvo. Notranje stene so
bile prevlečene vse s cedrovim lesom, v katerega so bili vre¬
zani kerubimi, palmova drevesa in mnogotere cvetice, in sicer
tako umetno, da se je videlo, kakor da bi rastle iz stene. Vse
sveto orodje, zlasti 10 miz in svečnikov in 100 posod, je bilo
iz čistega zlata. Tudi Presveto in Svetišče je bilo okoli in okoli
pozlačeno, še celo tla so bila z zlatom prevlečena, tudi žreblji so
bili zlati. Sedem let je Salomon zidal tempelj. Ko ga je dodelal,
zbere vse starejšine in poglavarje okoli sebe, da prenese skrinjo
zaveze v slovesnem obhodu iz svetega šatora v tempelj.

f Salomon, starejšine in prvaki rodov in vsa množica je
šla pred njo, in grede so darovali toliko ovac in volov, da jih

78

ni bilo ne prešteti, ne ceniti. Leviti so ubirali in brenkali na
cimbale, harpe in citre, 120 duhovnov je pa trobilo s troben¬
tami. Vse je na ves glas, da se je daleč razlegalo, pelo, rekoč:
„Hvalite Gospoda, zakaj dober je, in njegovo usmiljenje trpi
vekomaj!“ Ko skrinjo zaveze prineso pred tempelj, jo sami
duhovni spremijo v Presveto. Precej potem oblak napolni hišo
Gospodovo. Salomon pa pade na kolena, svoje roke razpne
proti nebesom in reče: „Gospod, Bog Izraelov! Ni ga tebi ena¬
kega ne v nebesih gori, ne na zemlji doli. Ako te nebo in nebes
nebesa ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem ti jo
sezidal! Vendar pa naj bodo tvoje oči odprte nad to hišo, in
uslišuj molitev svojega ljudstva. Kdor koli moli na tem svetem
kraju, usliši ga, ter mu bodi milostljiv.”

f Ko Salomon odmoli svojo molitev, kar ogenj z nebes
šine iu zažge vse pripravljene daritve. Vse ljudstvo na obraz
popada in moli Gospoda. Potem se veselega srca vrnejo domu.
Salomonu • pa se Gospod v drugo prikaže ter mu reče:
„Uslišal sem tvojo molitev in tvojo prošnjo; posvetil sem to
hišo, in moje oči in moje srce bodo ondi vse dni, in bodo
pazile na tega, ki bo molil na tem mestu.”

Kakor velik in krasen je bil Salomonov tempelj, pa je vendar le
slaba podoba naših hiš Božjih, v katerih je Bog in človek Jezus Kristus
v vidnih podobah kruha in vina pričujoč, ter nam deli svojo obilno
milost. S kakim spoštovanjem in veseljem hi morali torej hiti v naših
sv. cčrkvah!

62. Salomonovo veličastvo in njegova smrt.

f Salomon je tudi zase napravil veličastno kraljevo po¬
slopje. Njegov sedež je bil slonokoščen, in z jako rumenim
zlatom ga je prevlekel. Imel je šest stopnic, na katerih je stalo
dvanajst levčkov po obeh straneh. Tudi si je dal narediti
500 ščitov iz čistega zlata, in jih je obesil po svojem poslopju.
Ravno tako so bile zlate vse posode, iz katerih je sam pil, in
vse mizno in hišno orodje. Zakaj srebra niso visoko cenili, ker
so njegove ladje iz daljnjih krajev obilo prinašale le drago
cenjenih reči in plemenitih kovin. — Zidal je veliko mest, in
vsa mesta je obdal s trdnjavami, zlasti Jeruzalem, tako da je
to mesto v lepoti in trdnjavi presezalo skoraj vsa druga
tedajšnja mesta po vsem svetu. Salomon je gospodoval od reke
Evfrata do egiptovskih mej. Imel je mir z vzemi sosedi, in vsak
je brez strahu v njegovem kraljestvu srečno prebival pod svojo
trto in smokvovim drevjem. Bližnji in daljnji kralji in narodi
so ga spoštovali in častili ter mu pošiljali darov. Kraljica iz

79

Sabe je celo sama prišla, gledat njegovega veličastva in poslušat
modrosti njegove. Salomon je bil najbogatejši in najmodrejši
izmed vseh kraljev na svetu.

Kakor veličastna so bila prva, tako žalostna so bila po¬
slednja leta Salomonovega kraljevanja. Ko se je bil že postaral,
so mu neverske ženske srce spačile. Salomon, dozdaj tako
moder, je tako globoko zašel, da je ženskam za ljubo častil
malike in jim zidal templje. Zato se je Gospod razsrdil nad
njim, ter mu rekel: „Ker si to storil, bom tvoje kraljestvo
tvojemu sinu vzel in ga dal enemu tvojih služabnikov. Vendar
bom dva rodova pustil tvojemu sinu zavoljo Davida, tvojega
očeta.“ In res, upori so se vzdignili po sveh krajih, ker je
preslepljeni Salomon zelo stiskal svoje podložne. Sredi teh stisek
pa je Salomon umrl.

Tretja doba.

Slava izraelskega ljudstva otemni,

ali od Roboama do Kristusa (975 pred rojst. Kr. do 1.).

63. Razdelitev kraljestva.

* * Po Salomonovi smrti pride vse izraelsko ljudstvo

k Roboamu,  Salomonovemu sinu, in mu reče: „Tvoj oče nam
je naložil pretrd jarem; zlajšaj nam v ta težki jarem, pa ti bomo
služili." Roboam pa jim odgovori: „Črez tri dni zopet pridite! 11
Potem se je posvetoval s starimi svetovavci svojega očeta, ter
jih vprašal: „Kako mi svetujete,,, da naj odgovorim temu

ljudstvu?" In oni mu odgovore: „Ce danes slušaš to ljudstvo,
in jim govoriš pohlevne besede, bodo tvoji hlapci vse svoje žive
dni." Roboam pa zapusti svčt starih in si privzame mladeniče,
ki so bili ž njim vred zrejeni v mehkužnosti. Ti mu pravijo:
„Tako govori temu ljudstvu: Moj oče vam je naložil težek
jarem, jaz mu bom pa še dodal; moj oče vas je tepel z biči,
jaz pa vas bom tepel s škorpijoni."

* * Ko torej ljudstvo tretji dan zopet pride k Roboamu,
govoril jim je tako, kakor so mu bili nasvetovali mladeniči. Ko
ljudstvo zasliši ta trdi odgovor, reče: „Kaj..nam je Roboam
rnari? 11  In deset rodov si je izvolilo za svojega kralja Jeroboama,
ki je poprej bil Salomonov služabnik; Roboamu pa ostaneta le
dva rodova: Juda in Benjamin. Od tega časa je bilo izraelsko
ljudstvo razcepljeno na dve kraljestvi: Izrael in Juda.
Jeruzalem  je ostal poglavitno mesto judovskemu kraljestvu,
Samarija  pa izraelskemu.

80

* Žalostni nasledki razcepljenosti se kmalu pokažejo. Je-
roboam, v kralj judovskega kraljestva, namreč v svojem srcu
pravi: „Ce bo to ljudstvo hodilo v Jeruzalem opravljat daritve
v hiši Gospodovi, obrnilo se bo tudi srce tega ljudstva
k Roboamu, in kraljestvo bo zopet prišlo k Davidovi hiši.“ Da
bi to ubranil, naredi dve zlati teleti, postavi eno v Betelu, eno
pa v Danu, in reče ljudstvu: „Nikar ne hodite več v Jeruzalem!
Glejte, to sta vaša bogova, ki sta vas izpeljala iz Egipta!“
Tako je ljudstvo zapeljal v malikovanje; zakaj ljudstvo je hodilo
teleti molit.

* Roboam, judovski kralj, ni mogel pozabiti odpada deseterih
rodov, in se je z Jeroboamom vojskoval vse svoje žive dni.
Tudi njuni nasledniki so bili v vedni vojski med seboj; večkrat
so še tuja, celo neverska ljudstva klicali na pomoč. Kralji so
bili pa tudi večinoma hudobni in so še ljudstvo zapeljevali
v mnoge pregrehe. V svojih pregrehah so se tudi judovski
kralji vdali malikovanju, ter so s svojim zgledom tudi ljudstvo
judovsko potegnili za seboj.

I. Izraelovo kraljestvo polagoma razpada.

64. Preroki. Bog pošlje Elijo (912 pr. rojst. Kr.).

* * Kralje in ljudstvo boljšat in na pravo pot pripeljat,
je Bog od časa do časa pošiljal svete može, ki se jim je reklo
preroki.  Z veliko srčnostjo so kraljem in ljudstvu očitali pre¬
grehe, jih z besedo in zgledom k pokori budili, in s čudeži
pričali, da jih je Bog poslal. Njim je Bog tudi veliko pri¬
hodnjih reči razodel, zlasti o obljubljenem odrešeniku, čegar
rojstvo, življenje, trpljenje, smrt in vstajenje so natanko po¬
pisovali z vsemi okolnostmi.

* * Tak prerok je bil Elija.  — Živel je ob času Ahaba,
kralja Izraelovega. Ahab je storil več hudega, kakor vsi njegovi
predniki. Vrhu drugih pregreh si je še celo neverko Jezabelo
vzel za ženo, in je v velikem mestu Samariji maliku Balu
tempelj sezidal in log zasadil. Tudi 450 Balovih duhovnov je
poklical, duhovne Gospodove pa je ukazal pomoriti. Zdaj Elija
stopi predenj, rekoč: „Kakor res živi Gospod, Izraelov Bog,
pred čegar obličjem stojim, ne bo ta leta ne rose, ne dežja,
dokler jaz ne porečem!“ Ahab se razsrdi nad temi besedami
in Eliji skrivaj po življenji streže. Torej Gospod pravi Eliji:
„Umakni se od tod, in pojdi in skrij se pri potoku Karitu, ki
je Jordanu nasproti, in ondi pij iz potoka! Krokarjem sem že
ukazal, da te ondi žive.“ — Elija stori po besedi Gospodovi,

81

in krokarji mu prinašajo kruha in mesa vsako jutro in vsak
večer; pije pa iz potoka.

* * (Jrez nekoliko dni pa se tudi potok posuši. Zdaj Gospod
reče Eliji: „Vstani in pojdi v Sarepto na Sidonsko; zakaj dndi
sem zapovedal ženi vdovi, da te prizivi." Elija vstane in gre
v Sarepto. Ko pa pride do mestnih vrat, najde ženo, ki nabira
drv. Pokliče jo, rekoč: „Daj mi malo vode, da pijem." In ko
ona gre, da bi mu je prinesla, zavpije zanjo, rekoč: „Prinesi
mi, prosim, tudi grižljaj kruha v svoji roki." Ona odgovori:
,,Kakor resnično živi Gospod, nimam kruha, razen peščice moke
v loncu in malo olja v vrču; glej, ravno sem malo drv na¬
brala, da ga napravim sebi in svojemu sinu, da jeva, potem
pa umrjeva." Elija pa ji reče: „Nikar se ne boj! Pojdi in
stori, kakor si rekla; vendar meni najprej naredi iz tiste
močice majhen podpepelnik, potem ga speci sebi in svojemu
sinu! Zakaj Gospod tako le govori: Moka v loncu ne bo pošla,
in olje v vrču se ne bo zmanjšalo do dneva, ko bo Gospod
dežja dal na zemljo!" —Vdova gre in stori po Elijevi besedi;
in od tega dne ni pošla moka v loncu, in olja ni zmanjkalo
v vrču.

* Nekoliko potem ženi sin zboli in umrje. Elija se obrne
h Gospodu rekoč: „Gospod, moj Bog, prosim te, naj se vrne
duša tega dečka v njegovo telo!“ Gospod usliši Elijevo

Schuster, Zgodbe.

82

prošnjo, ■— deček je oživel. Hvaležna vdova pravi Eliji: »Zdaj
spoznavam, da si ti mož Božji, in da je Gospodova beseda
v tvojih ustili.“

65. Elija (lani j e.

* Potem ko ni bilo tri leta in šest mesecev dežja, Gospod
zapove Eliji: „Pojdi, in pokaži se Ahabu; zakaj zopet hočem
dati dežja na zemljo.“ Elija gre. Ko ga Ahab ugleda, reče mu
srdit. „Si-li ti tisti, ki nesrečo napravlja Izraelu?“ Elija mn
odgovori: „Izraelu nesreče ne napravljam jaz, ampak ti in hiša
tvojega očeta, ki ste zapustili zapovedi Gospodove in ste hodili
za maliki. Vendar pa zdaj pošlji in zberi k meni ves Izrael na
goro Karmel in tudi 450 duhovnov Balovih.“ Ahab tako stori,
ker ga stiska huda lakota, in tudi sam gre na goro.

* Zdaj stopi Elija pred ljudstvo, rekoč: „Kako dolgo
omahujete na dve strani? Če je Gospod Bog, hodite za njim:
če je pa Bal, hodite za onim.“ Ljudstvo osupnjeno mu besede
ne odgovori. Torej Elija zopet pravi ljudstvu: „Jaz sem sam,
prerokov Balovih pa je štiristo petdeset. Dajte nam dva vola;
oni naj si izberejo enega ter naj ga razsekajo na kose in položijo
na drva, ognja pa naj ne podtikajo; — jaz bom pa pripravil
drugega vola, in položil na drva, ognja pa ne bom podteknil.
Potem kličite imena svojih bogov, jaz pa bom klical ime svojega
Gospoda: in bog, kateri pošlje ogenj, on bodi Bog.“ — Vse
ljudstvo odgovori: „Prav dober je ta svet.“

* Balovi preroki, ki so se bili slovesno opravili in si glave
ovenčali s perjem, vzamejo enega vola ter ga zakoljejo. Potem
postavijo oltar, okoli njega plešejo, ter od jutra do poldne
vpijejo: „Bal, usliši nas!“ Ali ni ga bilo, da bi bil odgovoril.
Elija jih zasmehuje, rekoč: „Bolj na glas vpijte! Morebiti se
Bal pogovarja, ali je v gostilnici, ali na potu, ali morda spi;
kličite, kličite, da se zbudi!“ Še bolj na glas torej vpijejo, in
se po svoji šegi tudi vrezujejo z noži in suličicami, da jih
kri oblije. Tako so se spakovali do večera; toda Bal ni slišal
njih molitve.

* Tedaj reče Elija vsemu ljudstvu: „Pojdite k meni!“ In

ko ljudstvo k njemu stopi, postavi iz dvanajst kamenov oltar,
da izkopati strugo okoli in okoli njega, drva nanj naloži,
razseka vola na kose, dene ga na drva in reče vode trikrat
vliti nanj, tako da se tudi struga z vodo napolni. Na to Elija
k oltarju stopi ter moli, rekoč: „Gospod, pokaži danes, da si

ti Bog Izraelov, jaz pa tvoj hlapec, ki delam po tvoji zapovedi.
Usliši me, Gospod, da se uči to ljudstvo, da ti, Gospod, si Bog,

83

in da si ti izpreobrnil njih srca! — Kar ogenj z nebes pade
in použije žgalni dar in drva in kamenje, in poliže tudi

prah in vodo, ki je bila v vodotoku. Ko ljudstvo to vidi, pade
na svoj obraz, in kliče: »Gospod sam je Bog! Gospod sam
je Bog! “

* Elija gre potem na vrh Karmela, skloni se k zemlji in
moli. Glej, kar od morja sem vstaja meglica. Kmalu se pa
zatemni nebo, in dež se vsuje in vse se z novega oživi.

66. Ahabova in Jezabelina pregreha in kazen.

Ahab je imel tudi v Jezmhelu poslopje. Tik njega je
imel neki moz, Nabot po imenu, vinograd. Nekega dne
reče Ahab Nabotu: „Daj mi svoj vinograd, da si iz njega
naredim vrt, ker je tako blizu in tik moje hiše. Dam ti
boljši vinograd zanj, ali če se ti zdi pripravneje, srebra,
kolikor je vreden.“ Nabot pa mu odgovori: „Bog me varuj,
da bi ti prodal dedščino svojega očeta.“ Zakaj po Mojze¬
sovi postavi ni bilo pripuščeno prodajati očetovskih dedšcin.
Ahab se nad tem odgovorom razsrdi in razkači, tako da
se vrže na svojo posteljo ter svoj obraz obrne v steno in
nič ne je.

6 *

84

Jezabela, njegova zena, pride k njemu, ter ga vpraša:
„Kaj je to? odkod je razžaljena tvoja duša? in zakaj
nič ne ješ?“ Ahab ji pove', zakaj. Ona pa mu, zasmeho-
vaje ga, reče: „Pač si velike veljave! Vstani, in jej in
dobre volje bodi. Nabotov vinograd ti bom že jaz dala. “  —
Jezabela se usede in piše list do starejsin in viših v mestu:
„ Napravite dva hudobna moža, do bosta krivo pričala
zoper Nabota, rekoč: Preklinjal je Boga in kralja. Na
to ga izpeljite ter ga kamenajte, da umrje. ‘ In storili
so tako. Nedolžni Nabot je bil kamenan in psi so lizali
kri njegovo.

Ko Jezabela to zve, reče Ahabu: „ Vstani in vzemi
v last vinograd Nabotov, zakaj on nič več ne živil Ahab
vstane in gre v vinograd Nabotov. Ali Elija mu na Božje
povelje pride naproti ter mu reče: „To pravi Gospod:
Umoril si in krivično blago si prilastil! Na tem mestu,
kjer so psi lizali Nabotovo kri, bodo tudi lizali tvojo kri.
Jezabelo pa bodo psi snedli na Jezrahelskem polju. ‘

Besede Elijeve se na tanko izpolnijo. Tri leta pozneje
je bil Ahab na vojski smrtno ranjen. Da bi svojim voj¬
ščakom ne podrl srca, je na svojem vozu stal sovražnikom
nasproti, ali tekla mu je kri iz rane po dnu voza, da je
umrl. In ko so po njegovi smrti umivali voz, so psi lizali
njegovo kri.  — Nekoliko potem je bil Jehu izraelski kralj
in je prišel v Jezrahel. Ko Jezabela zve,, da ide, namaže
si obraz z . lepotico, nališpa svojo glavo in skozi okno gleda
proti vratom, kjer je Jehu šel v mesto. Jehu kvišku
pogleda, pri oknu zagleda Jezabelo, in reče dvornikom, ki
so pri nji stali: „ Vrzite jo doli'J ln vrgli so jo. Mestni
zid je bil oškropljen s krvjo, in konjska kopita so jo po-
mandrala, in psi so jedli njeno meso. Ko Jehu po jedi
ukaže pokopati jo, niso našli drugega, kakor črepinjo, noge
in konce rok.

67. Bog pošlje preroka Elizeja.

* * Na Božje povelje pokliče Elija Elizeja  za svojega
naslednika. Elizej je videl, kako je Bog Elijo v nebesa vzel
v viharju na ognjenem vozu z ognjenimi kolesi. Elijev duh je
bil v njem, in tudi on je delal velike čudeže.

85

* * Elizej je prebival v Jerihi. Odtod je šel enkrat
v Betel, kjer so molili zlato tele. Otroci mu iz mesta naproti
pridejo in ga zasmehujejo in vpijejo, rekoč: „Pojdi gor, plešec,
pojdi gor, plešec!“ Elizej se k njim obrne, in jim preti v Go¬
spodovem imenu. Kar neutegoma iz gozda planeta dva medveda
in jih raztrgata dva in štirideset.

-j- Nekoliko pozneje Elizej s čudežem ozdravi Namana,
bogatega in hrabrega poglavarja vojske sirskega kralja. Naman
je bil namreč gobov. Bila je pa pri njem v službi izraelska
deklica, katero so roparji ujeto pripeljali na Sirsko. In ona ne¬
kega dne reče Namanovi ženi: „0 da bi bil pač moj gospod
pri preroku v Samariji: gotovo, on bi ga gob ozdravil!' 1  Naman
to sliši, ter se brž s konji in vozmi na pot odpravi. Ko pride
pred Elizejevo hišo, pošlje mu Elizej poročnika, rekoč: »Pojdi,
in sedemkrat se umij v Jordanu, in očiščen boš!“ Srdit se
Naman obrne in pravi: »Menil sem, da bo prišel k meni, in
bo klical ime svojega Boga in me ozdravil. Čemu bi se neki
kopal v Jordanu? Nisoli boljše naše sirske reke od vseli vod
Izraelovih ?“

f Naman se srdit obrne ter se odpravlja. Njegovi hlapci
pa k njemu stopijo, rekoč: „Oče, ko bi ti bil tudi kaj težkega
naložil prerok, bil bi gotovo storil; kolikanj bolj moraš storiti po
njegovi besedi, ko ti je le rekel: Umij se, in boš očiščen!"

86

Naman se vda, gre, umije se sedemkrat v Jordanu in bil je
čist. — Na to se vrne k možu Božjemu in reče: „B,es vem,
da ni drugega Boga na vsi zemlji razen Izraelovega! Prosim
te torej, vzemi kako darilo od svojega hlapca!“ Elizej pa mu
odgovori: „Kakor resnično živi Gospod, ničesar ne vzameml“ In
dasiravno mu je Naman zelo ponujal, ni ga mogel pregovoriti,
da bi bil kaj vzel.

t Ko pa Naman nekoliko pota od Elizeja pride, Giezi,
hlapec Elizejev, za njim priteče ter mu reče! „Moj gospod me
je poslal k tebi rekoč: Zdaj sta prišla k meni dva mladeniča
izmed sinov preroških, daj jima talent srebra *) in dvoje praz¬
nično oblačilo!“ — Na to pravi Naman: „Boljše je, da vzameš
dva talenta . 11  Ko torej Giezi domu pride z darili, poskrije jih
in gre k svojemu gospodu. Elizej pa reče: „Giezi, odkod si
prišel?“ On odgovori: ^Nikamor ni bil šel tvoj hlapec.” Elizej
se razsrdi nad predrzno lažjo, in pravi hlapcu: „Ali ni bilo
moje srce vpričo, kadar se je mož vrnil s svojega voza tebi
naproti? Zdaj si prejel srebro in oblačila, da si kupiš oljnikov
in vinogradov, ovac in volov in hlapcev in dekel; pa tudi gobe
Namanove se bodo prijele tebe za vselej.” In Giezi gre izpred
njega, že ves od gob bel kakor sneg.

t S takimi čudeži in prerokovanjem je Bog Elizeja še
velikokrat potrdil za svojega poslanca ter ga poveličal. Najbolj
ga je pa poveličal po njegovi smrti. Nekoliko časa po njegovi
smrti namreč tuji razbojniki pridero v deželo. Kavno neki možje
mrliča pokopavajo zraven Elizejevega groba; kar razbojnike
ugledajo, in v tem strahu mrliča vržejo v Elizejev grob. Komaj
se pa mrlič dotakne kosti svetega preroka, zopet oživi ter
se postavi na noge.

68. Prerok Jona Ninivam, nevdrskemu mestu, oznanja
pokoro (826 pred rojst. Kr.).

Po Elizejevi smrti je Bog obudil preroka Jona,  da bi
tudi nevernikom izkazal milost. Ninive, veliko in poglavitno
mesto asirskega kraljestva, je bilo namreč vdano vsem pre¬
greham. Zato Gospod pravi Joni: „Pojdi v Ninive, in ondi
pokoro oznanjaj; zakaj njih hudobija je prišla do mene.” Jona
pa s tem poveljem Božjim ni zadovoljen; zakaj bolj všeč bi mu
bilo, da bi bil Bog Ninive pokončal zavoljo njih pregreh. Torej
gre k morju, in stopi v ladjo, ki je imela odriniti na Špansko,
da bi pobegnil črez morje in se umaknil Gospodu. Ali Bog silen
vihar pošlje, tako da je bila ladja v nevarnosti potopiti se. Da

*.) Talent srebra je kakih 1500 goldinarjev našega denarja.

87

zlajšajo ladjo, mornarji in brodarji vse težje orodje in blago
pomečejo v morje. V sili vsak k svojemu Bogu vpije in ga kliče
na pomoč. Jona pa je spal na dnu ladje. Viši brodar gre
k njemu ter mu reče: „Kako vendar moreš tako trdo spati?
Vstani, kliči k svojemu Bogu, morebiti se nas On usmili, da ne
poginemo.“ Brodarji pa med seboj tako le govore: „Vadljajmo,
da zvemo, kdo je kriv te nesreče, ki nas je zadela. “ Vadljajo,
in vadija zadene Jona. Zdaj spozna Jona možem svoj greh, in
pravi: „V morje me vrzite, zakaj jaz vem, da je zavoljo mene
prišel ta vihar nad vas.“ Brodniki mu hočejo prizanesti, in
veslajo proti suhemu, da bi ga na suho dejali; toda ni se dalo,
ker morje žene čedalje više valove, tako da jih zagrinjajo.
Primejo torej Jona ter ga vržejo v morje, — in pri ti priči
utihne morje in je jenjalo divjati. Ravno ob tem času Bog na¬
kloni, da pride velika morska riba, in požre Jona. Jona je bil
v ribjem trebuhu tri dni in tri noči, in je ondi molil in Gospoda
klical na pomoč. Bog ga usliši; — na Gospodovo povelje riba
tretji dan Jona vrže na suho.

* Zdaj Bog Joni vnovič zapove, naj gre v Ninive pokoro
oznanjat Jona se vzdigne in gre dan hoda notri v mesto in
vpije: „Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane P Ninivljani
jamejo verovati Gospodovim besedam, napovedo post in vsak,
bodi velik ali majhen, se obleče v izpokornp obleko. Tudi kralj

88

raševnik obleče, potrese se s pepelom in ukaže po Ninivah
razklicati: „Sleherni naj se izpreobrne od svojih hudobnih potov;
kdo ve, morebiti se Bog potolaži in nam odpusti, da ne po¬
ginemo? 11  In zares! ko Bog vidi, da so se Ninivljani izpre-
obrnili, usmili se jih in odvrne od njih nesrečo, katero jim je
bil zapretil.

* Jona pa je bil v tem šel iz mesta ter sedel proti
vzhodu v senco, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom.
Ko vidi, da je Bog prizanesel mestu, obide ga nevolja, da si
želi umreti. Bog mu torej prav očitno pokaže, kako napačne
so njegove misli in želje. Gospod namreč da, da nad Jonom
zraste kloščevina (neka buča), in senco dela njegovi glavi. Tega
je Jona prav vesel. Drugo jutro pa Bog pošlje črva v kloščevino,
ki jo izpodje, da usahne. Ko vzhaja solnce, pošlje Bog vroč
veter, in solnce Jona tako žge v glavo, da je skoraj medlel.
Zopet se ga loti nevolja, in želi si smrti. Pa zdaj mu reče
Gospod: „Tebi je žal za kloščevino, katere nisi ne sadil, ne redil,
ki je v eni noči zrastla in v eni noči usahnila; meni pa bi se
ne smilile Ninive, v katerih je več ko 120.000 ljudi, ki ne vedo,
katera roka je desnica, katera levica, in zraven še toliko
živine? 11

t Jona, ki je bil tri dni v ribjem trebuhu in je bil vržen na suho
tretji dan, je predpodoba Odrešenika, ki je bil tudi tri dni v grobu in
je tretji dan vstal od smrti.

69. Izraelovo kraljestvo jenja za vselej (722 pred rojst. Kr.)

Tobija v asirski sužnosti.

* * Gospod ni jenjal pošiljati Izraelu svetih prerokov, ki
so mu oznanjali pokoro z besedo in z dejanjem; vendar so
Izraelci vedno hudobniši prihajali in čedalje globokeje se po¬
grezali v pregrehe. Zastonj so jim preroki pretili strašne
kazni Božje. Kar se utrudi Božje usmiljenje, in strašne kazni
pridejo nadnje: Salmanasar,  asirski kralj, udari z veliko
vojsko v deželo; oblega poglavitno mesto Samarijo tri leta,
premaga in skoraj vse prebivavce Izraelovega kraljestva v sužnost
odpelje na Asirsko.

* Namesto odpeljanih Izraelcev naseli Salmanasar neverska
ljudstva iz svojega kraljestva v zapuščeno deželo. Asirski na¬
seljenci se pa čedalje bolj družijo z ostalimi Izraelci, tako da so
bili ž njimi eno ljudstvo. Ti, ki so prebivali proti severu, so se
imenovali Galilejci;  oni proti jugu Samarijani,  po Samariji,
nekdanjem poglavitnem mestu; ti onkraj Jordana pa Perejci*).

: ) Glej zemljevid.

89

— Vera samarijskih prebivavcev je bila mešanica iz judovske
in neverske; zavoljo tega so jib jako sovražili prebivavci Judo¬
vega kraljestva, ki so se radi imenovali Jude,  da so se ločili
od njih.

+ Ti, ki so bili odpeljani na Asirsko v sužnost, niso se
nikdar več vrnili, in konec je bilo Izraelovega kraljestva. Bog
pa tudi teh nesrečnih ni popolnoma zapustil; to nam kaže
zlasti zgodba pobožnega Tobija. Tobija  se je z mladega, ko
je bil še v Izraelovem kraljestvu, ogibal hudobnežev, ter na¬
tanko izpolnjeval Gospodove zapovedi. Zato mu je Bog naklonil
Salmanasarjevo srce, tako da mu je ta kralj dal privoljenje,
iti kamor koli je hotel. Hodil pa je okoli vseh, ki so bili
v sužnosti, in jih je opominjal in tolažil. Tudi svojega premoženja
jim je delil, lačne je sitil in nage oblačil.

f Salmanasar umrje, in namesto njega je bil kralj njegov
sin Senaherib.  On Tobiju ni bil vdan; preganjal je Izraelce
in jih je dal veliko pomoriti. Tobija pa se je bolj bal Boga, kot
njega; v svoji hiši je skrival trupla pomorjenih ter jih pokopaval
o polnoči. Kralj to zve in da povelje, Tobija umoriti; tudi mu
vzame vse premoženje. Tobija s svojo ženo in svojim sinom
zbeži od tod in se skriva kralju. Crez 45 dni umore kralja
lastni njegovi sinovi. Zdaj se Tobija vrne domu, in vse svoje
premoženje zopet dobi nazaj.

t Vendar pa Asirjani ne nehajo Izraelcev'preganjati; ravno
tako tudi ne jenja Tobija dobro delati; ubite je pokopaval kakor
prej in skoraj vse premoženje je razdal. Nekega dne pride od
pokopavanja truden domu, leže k steni in zaspi. Kar mu iz
lastovičjega gnezda pade gorkega blata v oči, — in oslepel je.
Tobija pa ne toži zato, temuč nepremakljiv ostane v strahu
Božjem in Bogu še hvalo daje za trpljenje vse dni svojega
življenja.

t Ana, njegova žena, je vsak dan hodila tkat, in ga je
živila z delom svojih rok. Prigodi se, da dobi kozlička v dar
in ga prinese domu. Tobija dvomi, da bi si ga bila prislužila,
torej ji reče: „Glejte, da bi ne bil kje ukraden! Dajte ga
gospodarju nazaj; ker kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne
dotekniti se!“ Ana, sicer pridna in poštena, pa* prenagla žena,
zameri mu zelo te besede in pogostoma očita. Tobija pa le na
tihem zdihuje in moli.

70. Stari Tobija jemlje slovo, mladi Tobija pa gre na pot.

t Tobija, ki so ga trle mnogotere nadloge, meni, da bi
utegnil kmalu umreti. Torej pokliče svojega sina k sebi ter mu
za slovo da veliko lepih naukov in ginljivih opominov.

90

t „Moj sin,“ tako govori, „kadar Bog k sebi vzame mojo dušo,
pokoplji moje teld! Spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja, in
spominjaj se, kakšne in kolikšne nevarnosti je prestala zavoljo tebe! In
kadar bo tudi ona dopolnila čas svojega življenja, pokoplji jo zraven mene.“
Yse dni svojega življenja imej Boga v spominu, in varuj se, da
kdaj ne privoliš v greh in da v nemar ne puščaš zapovedi Gospoda
našega Boga.“

„Yaruj se, moj sin, vse nečistosti, in napuhu ne puščaj gospodovati
ne v svojih mislih, ne v svojih besedah: zakaj v njem se je začela
vsa spačenost!“

„Kdor ti kaj dela, daj mu brž plačilo! Glej, da ti nikdar dru¬
gemu ne storiš, česar nočeš, da bi kdo drugi storil tebi! “

„Od svojega premoženja dajaj miloščino! Ako imaš veliko, obilno
dajaj; če imaš malo, daj tudi malo iz dobrega srca! “

„Boga vsak čas hvali, in prosi ga, da vodi tvoja pota ! Nikar se
ne boj, moj sin, ubožno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli,
ako se Boga bojimo, se vsega greha ogibamo in dobro delamo!' 1

t Ginjenega srca odgovori mladi Tobija: „Oče, vse bom
storil, karkoli ste mi zapovedali / 1

f Po tem podučevanju Tobija svojega sina pošlje v daljnjo
mesto Eagez, star dolg izterjat. Preden pa mladi Tobija odide,
reče mu oče, naj si poišče zvestega tovariša. Tedaj Tobija gre
in najde lepega mladeniča stati prepasanega in kakor za pot
pripravljenega. Bil je angel Rafael.  Toda Tobija ni vedel, da
je angel Božji. Pozdravi ga in pravi: „ Dobri mladenič, ali veš
pot, ki drži v medijansko deželo ? 11  On mu odgovori: „Vem!“
Mladi Tobija torej mladeniča seboj pelje k očetu. In ta mu
pravi: „Ali bi peljal mojega sina do Gabela v Ragez ? 11  Mla¬
denič odgovori: „Peljal ga bom tja, in spet nazaj pripeljal
k tebi . 11  Na to stari oče reče obema: „Srečno hodita, Bog bodi
na vajinem’potu, in njegov angel naj vaju spremlja ! 11

t Na večer prvega dne prideta do reke Tigride. Tobija
gre k vodi, da bi si noge umil; kar pride silno velika riba,
da bi ga požrla. Tobija se ustraši in na ves glas zavpije:
„Gospod, nadme gre!“ Angel pa mu reče: „Primi jo za
čeljusti, in potegni jo k sebi ? 11  Tobija tako stori, in potegne
ribo na suho. Potem mu angel reče: „Iztrebi to ribo, in ohrani
si njeno srce, in žolč, in jetra; zakaj te reči se potrebujejo za
ozdravljanje . 11  Tobija stori tako. Nato speče ribo; kolikor je
ne snesta, jo osolita in seboj vzameta na pot.

+ Ko prideta do nekega mesta, reče Tobija: „Kje hočeš,
da ostaneva ? 11  Angel odgovori: „ Tukaj je neki mož, po imenu
Raguel, iz tvojega rodu je, in ima hčer z imenom Sara. Snubi
jo pri njenem očetu, in dal ti jo bo za ženo.“ Tobija odgo¬
vori: „Slišim, da je že imela sedem mož, katere ji je hudi duh


pomoril. Zato se bojim, da bi se tudi meni kaj takega ne zgo¬
dilo, in da bi po tem takem svojih staršev, ker sem njih edini
otrok, od bridkosti ne spravil v zemljo. “ — Ali angel Rafael
mu reče: „Poslušaj, povedal ti bom, kdo so, črez katere ima
hudič oblast: Oni so namreč, ki tako stopijo v zakon, da Rogi
od sebe in iz svojega srca odženo in strežejo le svoji poželji-
vosti. Ti pa, kadar jo boš vzel, tri dni mčli ž njo! in pregnan
bo hudobni duh.“

f Šla sta torej k Raguelu. On ju z veseljem sprejme; in
ko se mu Tobija da spoznati, objame ga jokaje, in poljubi rekoč:
„Blagor ti, moj sin, ker si sin dobrega in premožnega moža.*
In Ana, Raguelova žena, in Sara, njegova hči, ste se tudi jokali.
Potem ukaže Raguel napraviti gostijo. Ko sedejo za mizo,
reče Tobija: „Jaz danes tukaj ne bom ne jedel, ne pil, dokler
moje prošnje ne uslišiš, in mi ne obljubiš v zakon dati Sare,
svoje hčere.* Raguel si pomišlja. Ali angel mu reče: „Nikar
se ne boj mu je dati; zakaj on se Boga bojf.“ Raguel zdaj
privoli, prime desnico svoje hčere, položi jo v desnico Tobijevo
in reče: „Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov bodi z vama, on
naj vaju zveže in dopolni nad vama svoj blagodar!* Potem
gostujejo. Tobija in Sara molita tri dni, in hudobni duh je
— izginil. Na Tobijevo prošnjo gre angel sam v Ragez po
denaije.

/

— 92 -

71. To bij a se vrne domu.

f Ko že štirinajst dni preteče, pravi Kaguel Tobiju:
„Ostani tukaj, in jaz bom poslal tvojemu očetu povedat, da si
zdrav.“ Tobija mu odgovori: „Vem, da moj oče in moja mati
že dni štejeta, in da trpita zavoljo mene.“ Raguel da zdaj
Tobiju Saro in polovico vsega svojega premoženja, rekoč: „Sveti
angel Gospodov bodi na vajinem potu in vaju zdrava tja pri¬
pelji, da najdeta vse prav pri svojih starših . 11  — Ko so bili
na pol pota, hitita Tobija in Rafael naprej. Rafael pa reče
Tobiju: „Kadar prideš v svojo hišo, precej moli, stopi k svojemu
očetu, in namaži nad njegovimi očmi tega ribjega žolča, ki ga
seboj neseš, in vedi, da se bodo, kmalu odprle njegove oči. in
tvoj oče bo zopet gledal svetlobo neba, ter se bo veselil tvojega
pogleda . 11

f Med tem Tobijevi starši silno žalujejo, da sina še ni
domu. Njegova mati se neprenehoma joka, in pravi: „Oh, moj
sin, zakaj sva te poslala na tuje, tebe, svetlobo najinih oči,
palico najine starosti, tolažbo najinega življenja, upanje najinega
zaroda? Ne bi te bila imela od sebe spustiti ! 11  Zastonj jo
Tobija tolaži, ni se dala utolažiti. Vsak dan teka ven in hodi
posedat ob potu na hribček, od koder se je videlo daleč okrog.
Kar od daleč zagleda svojega sina in ga v tem hipu spozna.
Naglo se vrne možu povedat ter pravi: „Tvoj sin gre ! 11
Komaj to izgovori, že priteče psiček, katerega je bil sin seboj
vzel, dobrika se in mahlja z repom. Slepi oče vstane, gre ob
roki svojega hlapca sinu naproti, objame ga in poljubi, in on
in njegova žena jameta od veselja jokati. Tudi sin je jako
vesel, zlasti, da najde svojega ljubega očeta ne le živega,
ampak tudi še pri moči.

t Ko so Boga molili in zahvalili, so se usedli. Zdaj
vzame Tobija ribjega žolča in pomaže ž njim oči svojega očeta.
Crez pol ure se jame bela mrena luščiti z oči, kakor jajčja
kožica; Tobija jo prime in potegne z oči, — in starček zopet
izpregleda. Vsi pričujoči hvalijo Boga in Tobija reče: „Hvalim
te, o Gospod. Izraelov Bog, da si me pokoril in zopet ozdravil;
glej, zopet vidim Tobija, svojega sina . 11  Črez sedem dni tudi Sara
pride, in vsa družina se neizrečeno veseli.

f Mladi Tobija svojim staršem pripoveduje vse dobrote,
ki mu jih je angel izkazal. Poslednjič sklene svoj govor, rekoč:
„Nemogoče je sicer, da mu vredno povrnemo vse njegove
dobrote; pa prosim te, moj oče, da ga prosiš, morebiti da
vzame polovico vsega, kar smo prinesli . 11  Pokličeta ga v hišo
ter ga prosita, da bi vzel polovico. On pa jima reče: „častita
Boga nebeškega in hvalita ga, ker vama je izkazal svojo milost.

93

Molitev s postom in z miloščino je boljša, kakor spravljati za¬
klade zlata. Ko si molil s solzami, in mrliče pokopaval,
nosil sem jaz tvojo molitev pred Gospoda. In ker si bil Bogu
prijeten, je bilo treba, da te je izkušnjava izkusila. Gospod pa
me je poslal, tebe ozdravit in Saro rešit hudiča; jaz sem
namreč Rafael, eden izmed sedmerih angelov, ki stojimo pred
Gospodom.“ — Ko to zaslišita, ustrašita se in trepetaje padeta

na svoj obraz. Angel pa jima reče: „Mir vama bodi, nikar
se ne bojta! Po Božji volji sem bil pri vama, Boga torej hvalita
in njemu prepevajta slavo!“ — Rekši izgine izpred njunih oči.
Ona sta tri ure ležala na obrazu in Boga hvalila, in ko vstaneta,
sta oznanjala vsa njegova čuda. — Oče in sin sta še dolgo
vesela živela, in potem mirno in srečno zaspala v Gospodu.

II. Judovo kraljestvo polagoma razpada.

72. Preroka Joel inMihej (790 do 730 pred roj st. Kr.).

Tudi v Judovo kraljestvo je Bog pošiljal mnogo
prerokov, ki so z močnim glasom oznanjali pokoro. In
res, Judje so se večkrat s pravim kesanjem vrnili k Bogu,
ter so mu zopet odkritosrčno sluzili, doda njih izpreobr-
njenje je trpelo le malo časa. Torej so preroki z zadostnim

94

srcem zaceli tudi njim napovedovati Božje kazni, ki so tudi
kmalu prišle nadnje. Edino tolažbo so našli v mislih
na prihodnjega odrešenika, katerega jim je Bog čedalje
očitneje stavil pred oči.

Tako, na primer, je prerok Joel govoril o Mesi ju:

„Poslušajte to, vi stari, in vlecite na ušesa, vsi pre-
bivavci po deželi; trobite na trobento na Sijonu in trdite
na sveti Božji gori! Dan Gospodov pride in je blizu:
dan tmote in mraka, dan oblakov in viharja. Ljudstvo
se vzdiguje, močno in brezštevilno; pred njim je žroč ogenj,
za njim pa smodeč plamen, od hiše Božje bodo vzete jedne
in pitne daritve. Torej pretrgajte svoja srca, ne pa svojih
oblačil, in preobrnite se h Gospodu, svojemu Bogu. Duhovni
naj plakajo, rekoč: Prizanesi, o Gospod, prizanesi svojemu
ljudstvu! In Gospod odgovori: Svojemu ljudstvu bom spet
milostljiv. In zgodilo se bo
Duha črez vse meso.

Skoraj ravno tako prerokuje prerok Mihej:

„Poslušajte, poglavarji Izraelove hiše, ki studite
pravico in Jeruzalem napolnjujete s krvjo in krivico!
Zavoljo vas bo Jeruzalem kakor groblja in templjeva
gora, kakor gozdna višava. Toda, zgodilo se bode po¬
slednje dni , da bo gora hiše Gospodove povišana nad
griče, in ljudstva bodo vrela k nji. Ti Betlehem Efrata,
majhen si med tisočerimi v Judu, iz tebe pride Gospodo-
vavec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka, od
večnih dni.

73. Kralj Ozija si prilastuje duhovsko oblast, in Bog ga
kaznjuje z gobami (770 pred rojst. Kr.).

t Med malim številom dobrih vladarjev Judovega kra¬
ljestva je bil kralj Ozija,  ki je vladal dve in petdeset let.
Dolgo je delal dobro pred Gospodom. Zato je bil tudi Gospod
ž njim v vseh njegovih delih. Ali v svoji veliki sreči se
prevzame, da si prilastuje celo duhovsko oblast. — Nekega dne
gre v tempelj Gospodov, ter hoče zažgati kadilo na kadilnem
oltarju. Precej za njim gre Azarija, veliki duhoven in ž njim
80 duhovnov Gospodovih, prav srčnih mož, in se kralju usta¬
vijo, rekoč: „Ni tvoje opravilo, Ozija, da bi zažigal kadilo
Gospodu. To gre le duhovnom, ki so posvečeni v tako službo.

poslednje dni: izlil bom svojega

95

Pojdi iz svetišča, ne zaničuj ga, ker ti to ne bo šteto v čast
pri Gospod-Bogu.“ — Na to se Ozija razsrdi in v roki kadil¬
nico drže preti duhovnom. Pri ti priči pa se spočnejo gobe na
njegovem čelu v pričo duhovnov pri kadilnem oltarju. Z grozo
in 'strahom zagleda viši duhoven in vsi dragi duhovni na nje¬
govem čelu gobe in naglo ga izženejo iz svetišča. Pa tudi on
sam se šibe Gospodove prestraši in hiti iz svetišča. Poln gob
je stanoval v posebni hiši, da bi se jih kdo ne nalezel od njega.
In bil je gobov do smrti.

74. Izaijevo prerokovanje (760  — blizu 700 pred

rojst. 1Ir.).

Prebivavci Judovega kraljestva so malikovali se celo
ob času, ko je kralj Ozija če ponižno sluzil Gospodu. Bog
jim torej posije velikega preroka Izaija. Ta prerok je
nezvestemu ljudstvu z ostrimi besedami napovedoval mno¬
gotere šibe Božje, ki so se natanko izpolnile. Vrhu tega
je pa od Boga prejel toliko in tako razločnega razodenja
o prihodnjem odrešeniku, da bi bravec njegovega prero¬
kovanja lahko mislil, da je Izaija živel z Mesijem ob
enem času, ne pa 700 do 800 let pred njim.

Med njegovimi mesijskimi prerokbami so najimenit¬
nejše te le:

„ Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila, in njegovo
ime se bo imenovalo Emanuel (Bog z nami)!

„Mladika bo pognala iz Jesejeve " j korenine. Duh
Gospodov bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti,
duh sveta in moči, duh vednosti in pobožnosti, in duh
strahu Božjega ga bo napolnjeval.

„Dete nam je rojeno, in Sin nam je dan, in na
njegovi rami je poglavarstvo, in imenuje se Prečudežni,
Svetovavec, Bog, Močni, Oče prihodnjih časov, Poglavar
miru.

„Glas vpijočega v puščavi (zadoni): Pripravite pot
Gospodu, poravnajte v puščavi steze našemu Bogu. Vsaka
dolina bodi zvišana , in vsak hrib in grič bodi znižan, in
krivo bodi ravno, in grudasto bodi ravna pot.

„Gospodov duh je nad menoj, ker me je Gospod
pomazilil: poslal me je oznanjat krotkim, da ozdravim

') Jesej = Isaj.

96

pobite v srcu, in oznanim jetnikom prostost, in zaprtim
rešenje; da okličem spravno leto Gospodovo in dan
maščevanja našega Boga. 1

„Bog sam bo prišel, in vas bo rešil. Tedaj se bodo
slepim odprle oči, in ušesa gluhih bodo odmašena; tedaj
bo kruljevi skakal kakor jelen, in jezik mutastih bo
razrešen.

„Svoje telo sem ded njim, ki so me bili, svojega
obličja nisem obrnil od njih, ki so me zasramovali in
zapljuvali. ‘

„Darovan je, ker je sam hotel; kakor ovca je peljem
v klanje, in ne odpre svojih ust.'

„Njega bodo molili narodi, in njegov grob bo
častitljiv. “

75. Pobožni kralj Ezekija (728—699 pred rojst. Kr.).

Ena najstrašnejših šib Božjih je Judove prebivavce
zadela, ko je Ahaz vladal kraljestvo. Ahaz je bil namreč
najhudobniši izmed vseh kraljev; onni  maral ne za
Boga, ne za postavo, ne za preroke. Se celo svoje lastne
otroke je daroval Molohu, maliku ognja; vse posode
v templju je potrl in njegova vrata zaklenil. Torej ga
je Bog dal sovražnikom v roke, in bilo je ob enem dnevu
120.000 mož pomorjenih, 200.000 žen, sinov in hčer pa
v sužnost odpeljanih.

Kmalu potem umrje Ahaz. Na kraljevi sedež pride
njegov sin Ezekija. On razdene mališke oltarje, vrata
templjeva zopet odpre, zbere duhovne ter jim pravi:
„Posvetite se in očistite hišo Gospodovo! Naši očetje so jo
zapustili, njena vrata zaprli, svetilnice pogasili, kadila
niso zažigali in ne darovali žgalnih daritev v svetišču
Gospodovem. Zato je srd Gospodov prišel nad Juda in
nad Jeruzalem, in z mečem so bili pokončani naši očetje.

Blagoslov Gospodov očitno spremlja vsa dela tega
pobožnega kralja, in Judovo kraljestvo je kakor vnovič
oživelo. Crez nekaj let se dogodi, da Senaherib, asirski
kralj, pridere v deželo in oblega Jeruzalem. Ezekija v silni
stiski gre v Božjo hišo molit. Tudi duhovnov v izpo-
kornih oblačilih pošlje k preroku Izaiju, ter ga prosi, da

97

bi tudi on Boga klical na pomoč. Izaija pa mu poroči,
rekoč: „Nikar se ne boj, Gospod je uslišal tvojo prošnjo.
Asirski kralj se bo vrnil v svojo deželo in tam bo
z mečem pokončan.“ Se tisto noč pride angel Gospodov in
v asirskem šatorišču pobije 185.000 mož. Groza obide
Senaheriba, ko zjutraj zagleda tolikanj mrličev, od oblege
odjenja in se sramotno vrne v svojo deželo. In ko stopi
v hišo svojega malika, umorita ga z mečem njegova lastna
sinova.  ~

Tiste dni Ezekija za smrt zboli. Na Božje povelje
pride prerok Izaija k njemu, ter mu reče: „Nar6ci za
svojo hišo, ti boš namreč umrl." Ezekija se utraši, obrne
se poln zaupanja na stran proti templju in s solznimi
očmi moli: „Gospod, spomni se, kako sem hodil pred
teboj v resnici in s popolnim srcem , in sem delal, kar
je bilo prijetno pred teboj.“ Njegovo zaupanje ni bilo
osramoteno. Zakaj preden Izaija pride črez polovico kralje¬
vega poslopja, oglasi se Gospod ter mu pravi: „Vrni se,
in v mojem imenu reci Ezekiju: Videl sem tvoje solze in
uslišal tvojo molitev. Tretji dan že pojdeš zdrav v tempelj
Gospodov, in dodal bom tvojemu življenju še petnajst
let.“ In kakor mu je Gospod obljubil, tako se je zgodilo.
Ezekija še petnajst let srečno vlada in potem umrje.

76. Judita.

f Prebivavci Judovega kraljestva po kratki pokori kmalu
spet pozabijo Gospoda. Torej pošlje Gospod nadnje novo
strašno šibo, ki bi bila konec storila vsemu kraljestvu, ako bi
ga ne bila rešila junaška srčnost neke svete žene. Asirski
vojvoda Holofern namreč z veliko vojsko udari v deželo, da bi
tudi Judovo kraljestvo asirskemu kralju spravil pod oblast.
Holofern je bil že osvojil vsa utrjena mesta in gradove okoli in
okoli in nesrečnim prebivavcem pokazal svojo divjo grozo¬
vitost. Zdaj pride pred Betulijo, oblega to mesto, zaprč prebi¬
vavcem vodo, ki je tekla v mesto, in postavi straže k studencem,
ki so bili zunaj mestnega obzidja. Prebilvavci v mestu trpe veliko
žejo ter sklenejo podati se, ako jim Bog ne pošlje pomoči
v petih dneh.

f To stisko sliši pobožna vdova, po imenu Judita;  bila
je silno bogata in prelepega obličja, pa vendar je s svojimi
deklami živela na tihem, ostra oblačila nosila in se postila

Schuster, Zgodbe. 7

98

razen praznikov vse dni svojega življenja. Iz usmiljenja do
stiskanega ljudstva gre k mestnim starejšinam, tolaži jih, in
poslednjič reče: Ponižajmo se pred Gospodom, in osramotil
bo naše sovražnike. Šibe Gospodove so nam v poboljšanje, in
ne v pokončanje. “ Starejšine ji odgovore: „Vse, kar si govorila,
je resnično. Prosi torej zdaj za nas, ker si sveta žena.“ Zdaj
se Judita odpravi v svojo molitvenico, obleče ostro oblačilo,
potrese svojo glavo s pepelom, pade pred Gospoda ter moli.

f Gospod jo usliši ter ji razodene, kako naj reši svoje
ljudstvo. S trdnim sklepom, svoje delo dovršiti, vstane, izpo-
korno oblačilo sleče, umije se, pomazili, v najlepša oblačila
obleče, in gre s svojo deklo v asirsko šatorišče. Vojščaki jo
peljejo k Holofernu; ona pa najde pri njem in pri njegovih
služabnikih s svojim govorjenjem milost. Holofern namreč misli,
da se je ločila od svojega ljudstva, torej svojim dvornikom ukaže,
naj Judito puste hoditi iz šatorišča in v šatorišče, kadarkoli se
ji bo zdelo. Četrti dan Holofern napravi gostijo svojim vojvodom.
Bil je dobre volje in je pil silno veliko vina, tako da ves
pijan na posteljo leže in v šatoru obleži. Njegovi gostje pa še
dalje prijejo in še le v pozni noči se vsi vinjeni podajo iz šatora.
Okoli šatora je bilo vse v trdem spanju. Ta hip si Judita izvoli,
da izvrši svoj sklep. K Holofernovi postelji namreč stopi, moli
s solzami in giblje z ustnicami na tihem, rekoč: „Potrdi me,
o Gospod, v ti uri.“ Na to seže po Holofernov meč, ki je na
stebru visel, potegne ga iz nožnic, prime za lase njegove glave,
udari dvakrat po njegovem vratu ter mu odseka glavo, da jo
svoji dekli, ki je zunaj šatora čakala, in ji ukaže, dejati jo
v svojo malho.

f Na to gre po navadi iz šatorišča v mesto, skliče ljudstvo,
in pokaže Holofernovo glavo, rekoč: „Hvalite Gospoda, ki ni za¬
pustil teh, ki vanj zaupajo, in je z mojo roko umoril sovraž¬
nika svojega ljudstva! Kakor resnično Gospod živi, me je
njegov angel varoval, ko sem odtod šla in tam bila, in se od
ondod sem vračala, in Gospod ni pripustil oskruniti svoje dekle.“
— Zdaj vsi molijo Gospoda, in Ozija, poglavar Judovega ljudstva,
reče: »Oblagodaril te je, o hči. Gospod pred vsemi ženami na
zemlji. Po tem z velikim vpitjem planejo nad Asirjane. Prve
straže tečejo v šatorišče pravit, da gredo Judje na boj. Ogled¬
niki, ki to vidijo, tečejo k Holofernovemu šatoru, in pred vrati
ropotajo, da bi ga zbudili. Ali vse zastonj. Holofern se ne zbudi.
Zdaj se nekateri predrznejo, gredo v hram, in o groza, Holo¬
fernovo truplo ugledajo brez glave, vse okrvavljeno na tleh.
Nestrpen strah in trepet prepade vse, neznansko vpitje vstane
po šatorišču, in Asirjani na vso moč beže. — Od veselja, da so
čudovito rešeni, zberejo se vsi prebivavci mesta Betulije in

99

enoglasno hvalijo Judito rekoč: „Ti si slava Jeruzalema, ti
veselje Izraela, ti čast našega ljudstva!“ Potem tri mesece veselo
praznujejo zavoljo srečne zmage. In Judita je bila visoko spošto¬
vana pri vsem Izraelu. V visoki starosti umrje, vse ljudstvo
žaluje za njo.

f Judita je nekako predpodoba Marije Device, ki je po svojem
Božjem Sinu slavno premagala najhujšega sovražnika vsega človeškega
rodu. Zato jo angeli in ljudje blagrujpjo izmed vseh njenega spola.

77. Judovo kraljestvo razpade (588 pred rojst. Kr.).

Danijel v Babilonski sužnosti.

* * Tudi pri prebivavcih Judovega kraljestva poslednjič
vse šibe Božje nič ne pomagajo. Vdajo se gnusobnemu mali¬
kovanju. V svoji trdovratnosti tudi tako globoko zabredejo,
da preroke Božje preganjajo in nekatere izmed njih celo pomore.
Tedaj pa tudi Božjo milost utrudijo, in ostra pravica jim hudo
šibo splete, kakor jim jo je bil napovedal prerok Izaija. —
Leta 606. pr. K. pride Nabuhodonozor,  babilonski kralj,
z veliko vojsko v Judovo deželo, plane nad Jeruzalem, ga pre¬
maga, in kralj a ^ in najimenitniše prebivavce pelje v sužnost
na Babilonsko. Šestnajst let pozneje se ti, ki so bili še doma
ostali, v svoji slepoti upro zoper Nabubodonozorja; on pa še z
večjo vojsko pride nadnje, Jeruzalem poldrugo leto oblega, ga
zopet premaga, in do malega vse prebivavce odpelje, mesto pa
in tempelj, iz katerega je vzel drage posode, z ognjem popolnoma
pokonča. Strašne so bile razvaline nekdaj tolikega in prekrasnega
mesta. Še zdaj mu srce trepeče, kdor bere žalostne pesmi, ki
jih je prerok Jeremija  pel nad temi razvalinami. Tako le
tugujoč žaluje:

f „Oh, pota na goro Sijon žalujejo, ker ni nikogar, da bi
prišel k praznovanju! Vsa njena vrata so podrta, nje duhovni
zdihujejo, nje device so nesnažne, in sama je utopljena v brid¬
kosti. O, vi vsi, ki mimo hodite po potu, pomislite in glejte,
če je kaka bolečina, kakor bolečina moja. — Vsi, ki po potu
hodijo, ploskajo nad teboj z rokami in s svojimi glavami maj6,
rekoč: Je-li to tisto mesto dovršene lepote, veselje vsega sveta!“

* * Pri toliki nesreči je bilo tolažilno le edino to, da je
Nabuhodonozor sam sploh usmiljeno ravnal z odpeljanimi in
sužnimi Judi. Med njimi je bilo več mladeničev kraljevega in
knežjega rodu. Kralj ukaže najumnejše in najpripravniše njemu
v službo odbrati, ter jim hrano dajati s kraljeve mize. Med
izvoljenimi so: Danijel, Ananija, Mizael, in Azarija.
Oni pa sklenejo, ne jesti kraljevih jedi, ker so jim bile mar-

7 *

100

sikatere prepovedane po judovski postavi. Kraljevega hišnika
torej poprosijo, da bi jim dajal le sočivja jesti in vode piti. Hišniku
je to sicer všeč, vendar Danijelu reče: „Bojim se kralja; ako on
vaša obličja vidi medlejša, kot drugih mladeničev, vaših vrst¬
nikov, izgubil bom glavo." Danijel pa dalje prosi, rekoč: „Poskusi
z nami vsaj deset dni. In potem stori, kakor se ti bo zdelo."
Hišnik usliši njegovo prošnjo. In glej! Njih lica so lepša in
obilnejša, kakor vseh onih, ki so živeli ob kraljevi hrani. Torej
jim hišnik še dalje daje sočivja in vode. Bog pa jim je podaril
visoko razumnost in modrost.

* * Ko minejo dnevi, po katerih je bil kralj ukazal pri¬
peljati jih, pelje jih viši hišnik pred Nabuhodonozorja. Kralj
se ž njimi pogovarja, in najde desetkrat več modrosti in um¬
nosti pri njih, kakor pri vseh vedeževavcih in modrijanih svojega
kraljestva. Pridrži jih torej v svoji službi.

78. Danijel smrti reši čisto Suzano.

Med Judi, hi so prebivali v Babilonski su-žnosti, je
bil tudi mož, po imenu Joakim. Imel je ženo, po imenu
Suzano, ki je bila silno lepa in bogaboječa. Judje so
se pri njem shajali, ker je bil med vsemi na j častitIjivši.
Pri njem sta se shajala tudi dva sodnika, ki si jih je
bilo ljudstvo malo poprej izvolilo, ker so mislili, da sta
poštena moža. Bila sta pa silna hudobneža. Joakim je
imel blizu svoje hiše saden vrt, in ko je bilo ljudstvo
okoli poldne domu odšlo iz hiše od sodbe, hodila je Suzana
tja izprehamt se. To sta vedela stara hudobneža. Nekega
dne se skrijeta. In ko Suzana po svoji navadi pride na
sadni vrt, in ukaže zapreti vrata, starca brž k nji pri¬
tečeta ter jo nagovarjata, da bi privolila v velik greh.
„Ako pa ne, pravita ji, „bova zoper tebe pričala, da sva
te zapazila v grehu. ‘ Suzana zdihne rekoč: „ V stiskah
sem od vseh strani: če namreč storim to, kar hočeta, je
moja smrt (pred Bogom), če pa ne storim, vajinim rokam
ne ubežim. Pa bolje mi je, brez greha vama pasti v roke,
kakor grešiti pred Gospodovim obličjem.' 1  Nato na ves
glas zakliče na pomoč. Toda tudi starca zavpijeta zoper
njo, in eden teče k vrtnim vratom in jih odpre, da bi
priklical ljudi. Domači hlapci, ki so zaslišali kričanje,
pritekogledat, kaj se je zgodilo. Bi starca hudo govorita
zoper Suzano.

101

Drugi dan se ljudstvo zbere pri Joakimu, in sod¬
nika 'pokličeta Suzano pred sodbo. Suzana pride s svo¬
jimi starči in sorodniki, in vsi, ki jo poznajo, se jokajo.
Suzana jokaje proti nebu pogleda, zakaj njeno srce je
zaupalo v Gospoda. Starca lažeta ter jo dolžita, da sta
jo zapazila v hudem dejanju. Množica jima verjame, ker
sta bila starejšim in sodnika, in Suzano obsodi na smrt.
Suzana pa reče z močnim glasom: „ Večni Bog, ki poznaš
skrito in veš vse, preden se zgodi; ti veš, da sta krivično
pričala zoper mene. In Gospod usliši njeno molitev.

Ko so jo peljali k smrti, Gospod svetega duha
obudi v Danijelu, ki zavpije z modnim glasom: „Nedolzen
sem nad njeno krvjo D Vse ljudstvo se vanj obrne, ter
reče: „Kaj je to, kar si ti govoril?“ Danijel odgovori:
„ Vrnite se k sodbi, zakaj sodnika sta krivo pričala zo¬
per njo.“ Na to se ljudstvo hitro vrne, in Danijel jim
reče: „ Odločite ju daleč narazen, in ju bom zaslišal. ‘ Ko
sta bila torej ločena, pravi Danijel prvemu: „Zcistarani
hudobnež, zdaj so prišli na dan tvoji grehi. Zdaj torej,
če si jo videl, povej, pod katerim drevesom se je zgodilo?
On rede: „Pocl mastikom.“ Danijel odgovori: „Prav sam
sebi na glavo si se zlegal!“  — Danijel ukaze odpeljati
ga, in pripeljati drugega, kateremu reče: „Povej mi, pod
katerim drevesom si jo ti videl v grehu'! Odgovori mu:
„Pod slivo.“ Danijel mu reče: „Tudi ti si se zlegal prav
sebi na glavo.“ Množica tedaj spozna, da sta hudobneža
krivo pričala zoper Suzano; torej začne enoglasno hva¬
liti neskončno usmiljenega in pravičnega Boga, ki reši
tiste, kateri zaupajo vanj. Potem se ljudstvo vzdigne nad
stara hudobneža, ter ju s kamenjem pobije, in oteta je
bila nedolžna kri. Danijel pa je bil velik pred ljudstvom
od tistega dne.

79. Trije mladeniči y  ognjeni peči.

* Nabuhodonozor si da narediti malika na zlatem stebru,
ter ga postaviti na ravnimi pred Babilonom. K posvečevanju
skliče vse velikaše svojega kraljestva in da po oklicevavcu oklicati,
rekoč: „Tisto uro, kadar boste zaslišali trobentni glas, padite
na obraz in molite zlato podobo! Kdor ne pade in ne moli-,
bode ravno tisto uro vržen v peč gorečega ognja.“ Brž torej,

102

ko ljudstvo zasliši trobentui glas, vse pade na tla in moli zlato
podobo; le Ananija, Mizael in Azarija ne. Danijela namreč ni
bilo vpričo, sicer bi se bil branil tudi on. Ko ti trije mladeniči
ne padejo na obraz, pristopijo Babilonci ter jih zatožijo kralju.

* Nabuhodonozor ves togoten ukaže, da se peč sedem¬
krat bolj zakuri, kakor ja bila navada, in najmočnejšim mo¬
žem izmed svojega vojaškega krdela zapove, te tri mladeniče
zvezati in jih z oblačili vred vreči v razbeljeno peč. Brž se to
zgodi. Toda angel Gospodov pristopi k mladeničem, in pahne

plamen iz peči, tako da može, ki so jih bili vrgli vanjo, zažgč
in končd; sredi peči je pa hladil, kakorj da bi pihal večerni
veter. Ogenj se mladeničev celo nič ne dotakne, sežgč le vezi,
s katerimi so bili zvezani. Mladeniči torej 1  kakor na ena usta
Boga hvalijo, slave in časte.

Ko kralj sliši hvalno petje, začudi se, in pogleda v peč;
kar ostrmi in svojim imenitnikom reče: „Ali nismo tri zvezane
može vrgli v sredo ognja? Glejte, jaz vidim štiri može, razvezane,
v sredi ognja hoditi in nič niso poškodovani; in podoba četr¬
tega je lepa in krasna, kakor sinu Božjega.“ Potem kralj stopi
pred. isteje razbeljene peči in reče: „Vi, služabniki najvišega
Boga, pojte iz peči! “ In mahom pridejo iz peči, in vsi se pre¬
pričajo, da ogenj ni imel moči do njih teles, in kar las ni bil
prismodil na njih glavi. Strme nad tolikim čudežem, Nabu-

103

hodonozor zavpije, rekoč: „Češčen bodi njih Bog, ki je poslal
svojega angela ter je rešil svoje služabnike. Zato od danes dajem
to povelje, da mora umreti, kdorkoli kletev izreče zoper tega
Boga! zakaj ni drugega Boga, kateri bi mogel tako rešiti!"
Tudi je kralj povišal v Babilonski deželi te tri mladeniče.

80. Kral Baltazar in malik Bel (Bal).

f Danijelu je Bog v poznejši starosti dodedil tudi dar
prerokovanja in čreznaturnega razlaganja. To je očitno dokazal
ob času, ko je bil stopil na kraljevi babilonski sedež Nabu-
hodonozorjev vnuk, Baltazar  po imenu. Ta kralj svojim
velikašem in ženam svojim napravi veliko gostijo. Že vinjen
se predrzne, in ukaže prinesti zlate in srebrne posode, katere
je bil njegov stari oče odnesel iz templja Jeruzalemskega.
Iz teh posod pije kralj, njegovi velikaši in njegove žene. Kar
se prikaže roka, ki zapiše nekaj besed na steno. Vsi se pre¬
strašijo in ostrme; kralj pa obledi in se trese po vsem životu.
Urno skliče vse modrijane, da bi mu razložili besede. Ali niso
mogli ne pisanja brati, ne ga kralju razložiti. Zdaj Danijela
pokličejo pred kralja. Danijel pa odkritosrčno tako-le govori:
„Ti, o kralj, si se vzdignil zoper nebeškega Gospodovavca.
Ni ti bilo zadosti, da je tvoj stari oče svete posode vzel iz
njegove hiše. Ti si jih dal še prinesti, da ste iž njih vino pili,
ti, tvoji veljaki in tvoje žene. Zato je Gospod dal pisati na
steno. To pa je napisano: Mene, tekel,  far  e s. To pa je
razlaga: Seštel  — je Bog tvoje kraljestvo in ga dokončal.
Tehtan  — si bil na tehtnici, in prelahek si najden. Razdeljeno

— je tvoje kraljestvo in dano Medijanom in Perzijanom.“ —
Še tisto noč se prerokovanje izpolni: Cir pridere v mesto ter
ga zažge; Baltazar je bil umorjen, Terzijani in Medijani si
razdele kraljestvo.

t Cir,  perzijski kralj, se je kmalu polastil vsega Babilon¬
skega kraljestva. Danijela je Cir visoko cenil in častil ter ga
še cel6 k svoji mizi jemal. — Babilonci so pa imeli malika,
z imenom Bel, kateremu so vsak dan darovali dvanajst mer
pšenične moke in štirideset ovac in šest vrčev vina. Danijel
pa je molil svojega pravego BogA — Nekega dnč mu torej
kralj reče: „Zakaj ne moliš Bela?" Danijel mu odgovori: „Ker
častim živega boga, ki je ustvaril nebo in zemljo, in ima oblast
črez vse, kar živi." Kralj se začudi in vpraša: „Ali se ti Bel
ne zdi živ Bog? Ne vidiš li, koliko vsak dan použije in popije?"

— Danijel se mu posmeje in pravi: „Ne dajaj se motiti, kralj;
ta Bel je znotraj iz ila, in iz brona zunaj, in nikoli nič .ne
je." Na to se kralj razsrdi, f pokliče Belove duhovne, katerih

104

je bilo sedemdeset, in jim reče: „Ako mi ne poveste, kdo
použiva te darove, boste umrli! Ako pa izkažete, da Bel použiva
to, bo Danijel umrl, ker je Bela klel. 1 ' Danijel kralju odgovori:
„Zgodi se po tvoji besedi.“

t Potem gresta kralj in Danijel v Belov tempelj, in nje¬
govi duhovni pravijo: „Glej, mi gremo ven, in ti kralj, postavi
jedi in vina, ter zakleni vrata, in zapečati jih s svojim prstanom.
In ko jutri noter prideš, in najdeš, da Bel ni vsega pojedel,
naj umrjemo mi!“ — In celo nič niso bili v skrbi zavoljo
napovedane smrti; zakaj naredili so si bili pod mizo skriven
vhod, po katerem so noter hodili in použivali dari. — Ko torej
odidejo, postavi kralj pred Bela jedi in vina; Danijel pa ukaže
svojim služabnikom prinesti pepela in ga vpričo kralja narežeta
po vsem templju. Potem izideta, zakleneta vrata in jih
zapečatita s kraljevim prstanom. Duhovni pa, njih žene in
otroci po noči po svoji navadi v tempelj gredo in vse pojedo
in popijejo.

f Kralj vstane o prvem zoru in gre z Danijelom k templju.
Pečati so celi; zdaj odpreta vrata; brž pogleda kralj na mizo
in zavpije na ves glas: „Velik si, o Bel, in ni je goljufije pri
tebi!" — Danijel se mu nasmeje in reče: »Poglej na tla,
čigave so tč stopinje.“ Kralj se začudi in pravi: „Vidim
moške in ženske in otročje stopinje." Kralj bolj na tanko
preiskuje, in prikažejo se mu skrita vratca Belovih duhovnov.
Cir se razsrdi ter ukaže duhovne zgrabiti in pomoriti. Bela pa
izroči Danijelu, ki razdene njega in njegov tempelj.

81. Danijel v levnjaku.

* Babilonci so častili tudi velikega zmaja. Še celo kralj
je bil tako nespameten, da je molil divjo zver. Nekega dne torej
reče Danijelu: „Grlej, zdaj ne moreš reči, da to ni živ bog,
moli ga torej!" Danijel pa odgovori: »Kralj, daj mi le oblast,
in ubil bom zmaja brez meča in brez kola." Kralj mu privoli.
Na to Danijel vzame smole, masti in dlak, skuha jih skupaj, iz
tega naredi kep ter jih zmaju daje v gobec, — zmaj pa se
razpoči. Potem pa reče: „Glej, kakšnega boga ste častili!"

* Ko Babilonci to slišijo,- se silno razsrde in se zoper
kralja zberejo, rekoč: »Kralj je postal Jud; Bela je razdejal,
pobil zmaja in umoril duhovne!" Ko pridejo do kralja, pra-
vijo: »Daj nam Danijela, ali pa bomo pomorili tebe in tvojo
rodovino! Kralj se ustraši, sili odjenja in jim z težkim srcem
da Danijela, katerega je srčno ljubil. Uporna drhal vrže Danijela
v levnjak. V jami je pa bilo sedem levov, katerim so

vsak dan dali dve trupli in dve ovci; le takrat jim jih niso
dali, da bi požrli Danijela. Divje zveri pa mu nič žalega

ne store.

* Šest dni je Danijel že v levnjaku, in silno lačen je. —
Ta čas je pa blizu razdejanega mesta Jeruzalema živel prerok,
po imenu Habakuk.  Ravno je skuhal podmet ter ga na polje
nesel ženjcem. Kar se mu prikaže angel Gospodov, in mu
pravi: „Nesi južino, katero imaš v roki, v Babilon Danijelu, ki
je v levnjaku . 11  Habakuk mu odgovori: „Gospod, Babilona še

nisem nikdar videl, in za jamo tudi ne vem ! 11  Ali angel ga
prime vrh glave, in ga nese za lase s hitrostjo svojega duha
v Babilon na jamo. Habakuk zavpije, rekoč: „Danijel, služab¬
nik Božji, vzemi južino, katero ti je Bog poslal ! 11  Danijel s hva¬
ležnim srcem odgovori: „Spomnel si se me torej, o Bog,

in pokazal, da ne zapustiš njih, ki tebe ljubijo!" Potem vstane
in je. — Angel Gospodov pa Habakuka brž spet nazaj po¬
stavi na njegovo mesto.

* Sedmi dan gre kralj sam k levnjaku, da bi obžaloval
svojega ljubega Danijela. Stopi torej k jami, pogleda vanjo, in
glej, Danijel sedi zdrav in vesel sredi levov. Ostrmi in zavpije
na ves glas: „Velik si Gospod, Danijelov Bog ! 11  Na to ukaže
Danijela iz levnjaka potegniti, nje pa, ki so ga hoteli pokon¬
čati, v jamo vreči; in bili so brž požrti v pričo njega. Kralj

106

se vnovič začudi in pravi: „Boje naj se vsi prebivavci Da¬
nijelova Boga, ker on je rešnik, ki dela znamenja in čudeže
na zemlji!“

82. Judje se iz Babilonske sužnosti vrnejo (586 pred-
rojst. Kr.). Preroka Agej in Caharija. Duhoven Ezdra.

* * Že Jeremija je prerokoval, da bo Babilonska sužnost
trpela le 70 let; in da se bodo Judje izpokorjeni vrnili v svojo
domačijo. Danijel je to tolažilno prerokovanje ponovil, ter
mu pridejal še novo prerokovanje, da od povelja, naj se Je¬
ruzalem zopet sezida, do odrešenikove smrti ne bode prav
natanko preteklo sedemdeset letnih tednov, t. j. 490 let.
Hudo topljenje v Babilonski sužnosti in opominjanje k pokori
po prerokih, zlasti po Danijelu in Ecehijelu, je Jude nagnilo
k popoljšanju. Torej gane Bog srce perzijskega kralja Čira,
da dovoli Judom, vrniti se iz sužnosti; ravno sedemdeseto
leto po odpeljanju v južnost da Cir po Božjem navdilmjenju
po vsem kraljestvu oklicati: „Kdor je izmed Božjega ljudstva,
naj gre gori v Jeruzalem, in naj zida Gospodu hišo! 11  Tudi
jim nazaj da vse posode, katere je bil iz templja pobral Na-
buhodonozor.

* Tedaj se na pot v Judejo*) napravi veliko tisoč Judov.
Vodnika sta jim bila knez Zarobabel in veliki drhoven Jozva.
Leto po svoji vrnitvi so začeli v Jeruzalemu tempelj zidati.
Duhovni in leviti so zraven delavcev stali s trobentami in cim¬
balami ter so hvalili Gospoda, in vse ljudstvo je od veselja
vpilo z močnim glasom in hvalilo Gospoda. Ko so pa črez več
let dozidali tempelj, ga z mnogimi daritvami posvečujejo in
praznike obhajajo.

1' Veliko starčkov, ki so videli nekdanji prekrasni tempelj,
milo toži, da je oni tempelj tega v veličastnosti daleč presegal.
Bog pa pošlje preroka A gej a tolažit jih s prerokovanjem:
,,Bodite srčni! Še majhen čas, in prišel po On, ki so ga za-
želeli vsi ^narodi, in veča bo čast te poslednje hiše, kakor
poprejšnje. 1  Skoraj ravno tako je govoril prerok Caharija:
„ Utrdite si svoje roke. Zakaj glejte, velika in močna ljudstva
bodo prišla v Jeruzalem iskat Gospoda vojnih krdel. Vriskaj,
hči Jeruzalemska! Glej, tvoj Kralj pride k tebi,
pravičen in zveličar; ubog je, in sedi na oslici
in na žrebetu oslice. 11  Caharija pa tudi vidi, kakšna

*) Judeja se je zdaj imenovala dežela nekdanjega Judovega kraljestva ;
z rodovoma Simeon in Dan vred, ki sta se bila že poprej odtrgala
od Izraelovega kraljestva, in se zedinila z Judovim.

107

žalost se bo pripravljala Odrešeniku, in v njegovem imenu tako
le govori: „ Gospod mi je rekel: Pasi ovce, ki brez usmiljenja
koljejo in prodajajo svoje posestnike. In rekel sem jim: Ce se
vam prav zdi, prinesite mi plačilo; če pa ne, jenjajte! In
natehtali so za mojo plačo trideset srebr¬
nikov . . . Gledali bodo name, katerega so pre¬
bodli,  in bodo objokovali, kakor se objokuje edinorojeni
sin. Tisti dan bo v Jeruzalemu velika žalost in žalovala bo
vsa dežela. “

* Kakih 80 let potem, ko so se bili Judje vrnili domu,
so na povelje perzijskega kralja začeli zidati tudi mesto in
njegovo zidovje. Samarijani so jim pa hoteli zidanje po sili
ubraniti. Judje so Boga molili in straže stavili noč in dan.
Polovica mladeničev je delalo, polovica pa jih je bilo na boj
pripravljenih s sulicami, ščiti, loki in oklepi. V 52 dneh je
stalo zidovje z vrati in stolpi. Samarijani spoznajo, da je bilo
to delo pod Božjim varstvom dovršeno, in Judom več ne nad¬
legujejo. Judje pa se slovesno Bogu zahvaljujejo in s solzami
obetajo, da bodo odslej vedno zvesti postavi, katero jim je
prebiral duhoven Ezdra.

83. Estera.

f Perzijski kralji so lepo ravnali z Judi, zato jih je še
veliko ostalo na Babilonskem. To se je zgodilo po Božji
naredbi v prid nevernikom, da so se če dalje bolj seznanjali
s pravim Bogom in z obljubami pridhodnjega odrešenika. Kakor
nekdaj Danijel in njegovi tovariši, so tudi zdaj pobožni in modri
Judje po Božji previdnosti pri nevernih kraljih dosegli veliko
veljavo, ki so jo obračali svojim rojakom v prid in v razširjanje
prave vere.

f V ta namen je nekdaj Bogu dopadlo izvoliti pobožno
Judinjo Estero  po imenu. — Estera je živela ob času kralja
Asvera pri svojem redniku Mardoheju,  ki mu je bila prav
srčno vdana. Ko jo kralj enkrat vidi, mu je bila tako všeč,
da ji postavi krono na glavo in jo izvoli za kraljico. Ona pa
ni nikomur povedala, da je Judinja; to zamolčati, ji je bil
Mardobej svetoval. Ker je Mardohej prav po očetovsko skrbel
za njeno srečo, je vsak dan hodil izprehajat se pred kraljevo
poslopje. Nekega dne zve, da sta dva kraljeva hramnika skle¬
nila kralja umoriti. To pove kraljici, Estera pa kralju. Ta reč
se preiskuje, in izkaže se, da je bila tožba resnična. Hudobneža
sta bila obešena, dogodba pa se je vpričo kralja vpisala v leto-
pisne bukve.

f Nekoliko po tem kralj nekemu Arnanu podeli prvo
službo v svojem kraljestvu. Vsi kraljevi služabniki svoja kolena

— 108  —

po kraljevem povelju pripogibljejo pred njim in ga skoraj po
Božje časte. Le Mardohej tega ne stori, ker ni hotel človeku
izkazovati časti, katera gre samemu Bogu. Ko Aman vidi in sliši,
da je Mardohej Jud, razsrdi se in kralja pregovori in od njega
dobi povelje, vse Jude po vsem kraljestvu od mladih do starih,
otroke in žene v enem dnevu pomoriti in njih premoženje v ce¬
sarske zakladnice dejati. Aman je bil namreč judovsko ljudstvo
pred kraljem počrnil, češ, da so nepokorni in da zaničujejo
njegove postave. — Judje silno zdihujejo in jokaje žalujejo.
Mardohej poroči Esteri, kaj se je zgodilo, da hi šla h kralju
in ga prosila za svoje ljudstvo. Bila pa je postava, da je moral
umreti, kdor je nepoklican prišel h kralju. Vendar se Estera
predrzne, ko je bila poprej opravila svojo molitev, in gre
v kraljevih oblačilih pred kralja. Kralj ravno na svojem zlatem
prestolu sedi. Estera pade pred njim na kolena. Kralj, ko jo
ugleda, se silno razsrdi, jeza mu šviga iz oči. Estera omedli,
in se zgrudi na tla. — Pri tej priči se kraljevo srce omeči,
naglo s sedeža plane, vzdigne jo s tal in v svojih rokah drži,
dokler se Estera ne zave. Na to ji reče kralj: „Nikar se ne
boj, Estera, ne boš ne umrla; zakaj ta zapoved je dana za
vse druge, le za tebe ne. Kaj hočeš, kraljica?“ Estera mu od¬
govori: „Ako kralju dopade, pridi danes k meni na kosilo in
Aman s teboj.“

t Zgodi se. Ko jo kralj vpraša pri jedi, kaj želi, odgovori
mu: „Ako sem milost našla pred kraljevim obličjem, naj
pride kralj in Aman na kosilo tudi jutri, in potem bom razodela
kralju svojo željo . 11  Kralj obljubi. Aman gre ves vesel take
časti iz kraljevega poslopja. Ker pa vidi, da Mardohej pred
vrati sedi in ne vstane pred njim, se silno razsrdi, in ukaže,
petdeset komolcev visok steber postaviti za Mardolieja.

f Drugo noč kralj ne more nič spati, in si reče prinesti
in brati zgodbe in letopise poprejšnjih časov. Ko se bere, kako
je Mardohej izdal zalezovanje hramnikov, ki sta želela kralja
zadaviti, vpraša kralj: „Koliko časti in plačila je Mardohej
prejel za [( to zvestobo? 1 ' Služabniki odgovore: „Celo nič plačila
ni prejel . 11  Na to kralj vpraša: „Kdo je na dvoru ? 11  Odgovore
mu: „Aman.“ Bil je namreč tako zgodaj prišel kralja prego¬
varjat, — naj ukaže, Mardoheja obesiti. Kralj mu reče notri
stopiti^ter mu pravi: ,,Kaj se mora zgoditi možu, katerega hoče
kralj častiti ? 11  Aman si misli, da kralj noče v  počastiti nobenega
drugega, kakor njega, torej mu odgovori: „Človek, katerega želi
kralj častiti, se mora v kraljeva oblačila napraviti in posaditi
na konja in prejeti kraljevo krono na glavo, in prvi kraljevih
poglavarjev in oblastnikov naj drži njegovega konja in po mestnih
trgih grede naj vpije, rekoč: Tako se časti, kogar hoče kralj

109

počastiti. 1 ' — Na to mu kralj reče: „Hiti in stori, kakor si
govoril, Judu Mardoheju, ki sedi pred vrati!“ Aman mora,
če tudi nevoljen in srdit, izpolniti kraljevo povelje!

f Med tem pride čas, iti h kraljici na kosilo in hitro se
Aman tja odpravi. Pri kosilu vpraša kralj: „Kakšna je tvoja
prošnja, Estera? Ako želiš tudi polovico mojega kraljestva, do¬
bila jo boš.“ Ona mu odgovori: Če sem milost našla v tvojih
očeh, o kralj, pusti meni in mojemu ljudstvu življenje; zakaj
izdani smo. jaz in narod moj, da bomo poteptani, podavijeni in
pokončani. 11  Kralj vpraša: „Kdo je, ki se predrzne to storiti?“
Estera odgovori: „Naš sovražnik in zoprnik je ta le prehudobni
Aman!“ Ko Aman to sliši, ves ostrmi in ne more ne kraljevega
ne kraljičinega obraza prenesti. Kralj srdit vstane. Eden izmed
hramnikov pa reče: „Glej, v Amanovi hiši stoji steber, petdeset
komolcev visok, ki ga je postavil Aman za MardohejaČ Kralj
na to ukaže: „Nanj ga obesite!“ Še tisti dan kralj Mardoheja
izvoli za prvega državnega poglavarja namesto Amana, in
prekliče dano postavo zoper Jude. Zavoljo tega je med Judi
veliko veselje po vsem kraljestvu, in več Perzijancev prestopi
k judovski veri.

f Pobožna kraljica Estera, ki je edine kraljeva postava ni vezala,
ki je pa svojemu ljudstvu milost izprosila pri srditem kralju, je pred-
podoba Marije, nebes kraljice. Le ona je bila brez izvirnega greha, ona
s svojo ljubeznivo priprošnjo jezo Božjo tolaži in nam zadobiva milost
in zveličanje pri Bogu.

84. Prestavljanje sv. pisma v grški jezik (okoli leta 1500
pred rojst. Kr.). Modri pregovori Jezusa, sina Sirahovega
(okoli 380 pred rojst. Kr.).

* Judje, ki so se bili povrnili v domovino, so črez 200
let mirno in zadovoljno živeli pod gospostvom perzijskih
kraljev. Njih sreče tudi ni kalil Aleksander včlild, Macedonski
kralj, ki je razdrl perzijsko kraljestvo; zakaj bil je Judom
dober. Ko pa po njegovi smrti razpade njegovo veliko kraljestvo,
nastopili so za judovsko deželo žalostni časi. Egipčanski in
sirski kralji so bili med seboj v vednih vojskah, v katerih
je judovska dežela veliko trpela. Pa tudi velika nevednost
in huda spačenost nastopila je med ljudstvo.

f Veliko dejanje odrešitve pa so ti žalostni časi pospeše¬
vali. Bog je naklonil, da je na prošojo egipčanskih kraljev
72 učenih Judov sveto pismo prestavilo v grški jezik. Ker je
bil grški jezik skoraj po vsem tedajšnjem svetu znan, so se
tudi neverniki po daljnjih krajih po svetem pismu seznanili
z besedo Božjo, zlasti pa z obljubami prihodnjega zveličarja.

110

f Da bi se v okom prišlo nevednosti in spačenosti, na¬
vdihnil je Bog pobožnega Juda, z imenom Jezus, sin Sirahov,
da je spisal bukve, ki so s prelepimi izreki napeljevale k mo¬
drosti in pobožnemu življenju. Najlepšim njegovim pregovorom
prištevamo te le:

f „Začetek in venec modrosti je strah Božji. Vir modro¬
sti pa je beseda Božja in njena pota so zapovedi. Moj sin, nauke
sprejemaj v mladosti, in našel boš modrost v starosti. Priza¬
devaj si za modrost, kakor on, ki orje in seje; in kmalu boš
pokusil njenega sadu.“

„Ponižuj svoje srce, in nosi, kar ti Bog naklada; zakaj
v ognju se izkuša zlato in srebro, ljubčki Božji pa v peči po¬
niževanj a. “

„Otroci, poslušajte očetova povelja in ne žalite ga v nje¬
govem življenju. Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše, materina
kletev pa jim jih podira do tal.“

„Ne zaničuj človeka v njegovi starosti; zakaj tudi izmed
nas se nekateri starajo. — Ne zametuj govorjenja starih modrih,
ampak vadi se v njihovih pregovorih. — Ne hvali moža zavoljo
njegove lepote, in ne zaničuj človeka zavoljo njegovega obraza.
— Majhna je čebela med letajočimi živalmi, pa njen sad ima
prednost med sladčicami . 11

„Imej mir z vsemi, izmed tisoč pa imej le enega
svetovavca. — Z zvestim prijateljem se nič ne meri, teža zlata
in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. — Ako
imaš prijatelja, v sili ga poskusi, in prenaglo mu ne upaj. —
Zakaj marsikateri je prijatelj le do svojega časa, v dan nadloge
pa ne ostane. “

„Grd madež je laž na človeku. Zoper resnico nikakor
ne govori, in sramuj se, ako si se neprevidoma zlegal. Imena
Božjega ne imej vedno v ustih, in tudi imen svetnikov ne
vpletaj v svoje govorjenje. Človek, ki veliko prisega, je poln
krivice, in šiba ne pojde od njegove hiše.“

„Ne odgovarjaj, dokler ne slišiš, in med govorjenjem ni¬
komur ne segaj v besedo. — Ako si kaj slišal zoper svojega
bližnjega, naj s teboj umrje; in prepričan bodi, da se ne boš
razpočil od tega. — Zagradi s trnjem svoja ušesa, hudobnega
jezika nikar ne poslušaj; in svojim ustom napravi vrata in klju-
čalnice. Svoje zlato in ^ in srebro raztopi, in tehtnico iz njega
naredi za svoje besede . 11

„Sin, beži pred grehi, kakor pred kačo. Vsaka krivica je
kakor na oba kraja oster meč; za njegove rane ni ozdravljenj a. “

»Sin, čas prav obračaj, in varuj se hudega! Kdor ljubi
nevarnost, v nevarnosti pogine; in kdor se dotakne smole, se
umaže ž njo.

111

„Pri vseh svojih delih zvesto poslušaj svojo vest; zakaj to
se pravi po Božjih zapovedih živeti. “

„V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči
in vekomaj ne boš grešil. “

85. Eleazar umrje mučne smrti (168 pred rojst. Kr.).

* * Najhujša poskušnja je bila za Jude ob tistem času, ko
je črez nje gospodoval prevzetni in grozovitih Antijoh, sirski
kralj. Na njegovo povelje so jim svete bukve trgali in požigali;
in kogar koli so našli, da je še živel po Božji postavi, so ga
umorili. Mnogo jih je od Božje postave odstopilo iz strahu pred
kraljevim poveljem. Veliko jih je pa vendar zvestih in stanovitnih
ostalo, tako da so raji umrli, kakor da bi bili prelomili sveto
Božjo zapoved. Zato jih je bilo tudi 80.000 ali pokončanih, ali
v sužnost poprodanih.

f Med temi je bil tudi častitljiv starček, 99 let star, po
imenu Eleazar,  eden izmed najimenitnejših pismoukov. Po
sili so mu razklepali usta, da bi ga prisilili, svinjsko meso
jesti. On pa je hotel raji častitljivo umreti, kakor sramotno
živeti; srčno je torej prenašal mnoge muke, s katerimi so ga
hoteli prisiliti. Gledavcem se je zelo smilil, ker so bili že zdav¬
naj prijatelji ž njim. Skrivaj ga prosijo, naj si da prinesti mesa,
kakršnega sme jesti, in od tega naj je ter se naj hlini, kakor
da bi jedel svinjsko mes6, da si otme življenje. Eleazar pa jim
srčno in naravnost odgovori: „Moji starosti se ne spodobi,
hliniti se. Ako to storim, bi si mladiua mislila: Stari Eleazar
se je poprijel tuje vere, ter se je dal v greh zapeljati; jaz pa
bi s tem ognusil svojo starost. Kaj bi tudi imel od tega, da se
umaknem človeškim mukam! Boki Vsemogočnega vendar ne
uidem, ne živ ne mrtev. Torej hočem brez strahu slavno umreti
za predrage in presvete postave. Tako se bom po svoji starosti
obnesel in mladeničem zapustil junaški zgled. “ Ko to izgovori,
zgrabijo ga in vlečejo v trpljenje. Ko pri grozovitih udarcih
čuti, da je že blizu smrti, zdihne, rekoč: „Gospod, ti veš, da
to rad trpim, ker se tebe bojim. “ Nato se Eleazarjeva duša
loči s tega sveta, zapustivši vsem prekrasen zgled junaške srč¬
nosti in stanovitnosti.

86. Mučenje sedmih makabejskih bratov.

* Antijoh da tudi mater in njenih sedem sinov pripeljati
pred se, in jim zapove, pri ti priči svinjsko mesč jesti. Ali oni
mu odgovore: „Naša postava nam to prepoveduje, ne moremo,
in ne bomo ga jedli.' 1  Zdaj kralj ukaže, tepsti jih z biči in
jermeni. Najstarejši mu pa srčno reče: „Raji hočemo umreti,

112

kakor zapovedi Božje prelomiti.“ Zdaj se kralj razsrdi in zapove,
ponve in bronaste kotle razbeliti. Potem ukaže najstarjemu
jezik odrezati, kožo z glave potegniti, roke in noge odsekati,
in ga, ko je še dihal, peči v razbeljeni ponvi. Vse to so morali
bratje in mati gledati; ali med dolgim mučenjem so se med
seboj opominjali, srčno umreti.

* Ko je bil prvi umrl, pripeljejo drugega. Ko so mu
kožo z lasmi vred z glave potegnili, vprašajo ga, če bo jedel,
preden ga mučijo po vseli udili. On jim pa ravno tako srčno
odgovori, kakor njegov stari brat: „Ne bom!“ Zato je trpel
ravno tiste muke. Pri zadnjem dihljaju reče kralju: „Ti, hudob¬
než vseh hudobnežev, nam sicer sedanje življenje vzameš; toda
kralj vsega sveta bo nas, ki umrjemo za njegovo postavo,
obudil k večnemu življenju/ — Tretji svoje roke prostovoljno
pomoli rekoč: „Z nebes sem jih prejel, in od njega jih upam
zopet dobiti . 11  Preden je bilo njegovega mučenja konec, oglasi
se že četrti in pravi, da hoče za svojimi tremi brati slavno
umreti za Boga. Ko on umrje, mučijo petega in šestega. Tudi
ona junaško umrjeta. Zaničevala sta vse muke, tako da se
kralj in vsi, ki so bili okoli njega, čudijo njuni stanovitnosti.

* Le najmlajši sin je bil še živ. Antijoh mu s prisego
obeta, obogatiti ga in osrečiti, ako odstopi od svojih očetovskih
postav. Ker se pa mladenič nikakor ne da pregovoriti, kralj
pokliče mater, ter ji svetuje, naj ga ona pregovarja, da ji
ostane živ vsaj najmlajši. Ona se pa k njemu skloni ter mu

113

reče: »Prosim te, ljubo moje dete! Poglej nebo in zemljo in
vse, kar je na njih, in vedi, da je Bog vse to iz nič ustvaril.
Torej se ne boj tega trinoga, temuč izkaži se vrednega svojih
bratov, ter sprejmi smrt, da te enkrat nazaj dobim s tvojimi
brati vred.“ Ko mati še govori, reče mladenič: „Kaj čakate?
Nisem pokoren kraljevi zapovedi, ampak postavi Božji, ki nam
je dana po Mojzesu. Ti pa,“ — h kralju obrnjen reče, — „ti
pa, ki Judom izmišljuješ vse hudo, jezi Božji ne boš odšel.“ —
Kralj, ko to sliši, ves od jeze vrč, in ukaže, še huje mučiti ga
kakor njegove brate. Poslednjič umore tudi mater.

87. Daritev in junaško dejanje Juda Makabejca
(166—160 pred rojst. Kr.).

* * Ob času, ko je Antijoh grozovito preganjal Jude, živel
je v Judeji duhoven Mata  ti  j a, ki je imel pet sinov. Ko
sliši, da je kralj Antijoh celo tempelj oskrunil in povsod po
deželi vpeljal gnusobno malikovanje, Matatija velika žalost pre¬
vzame. Spoznal je, da bi hudobija utegnila zmagati pravo vero,
ako se dobri trdno ne združijo. Torej na ves glas vpije, rekoč:
»Kdor koli gori za postavo, naj se vzdigne in gre za menoj!“
In vzdigne se s svojimi sinovi, in veliko zvestih ž njim, ter
zbeže v hribe. Kamor pridejo, malikovalske oltarje podirajo in
se poganjajo za Gospodovo postavo.

* * Po Matatijevi smrti jim je vodnik Juda, njegov sin.
Zavoljo njegovega vrlega junaštva so mu rekli Makabejec
t. j. kladivar.  V boju je bil srčen, močen in strašen kakor lev;
premagal je z malo množico vse Antijohove vojske, in Jeruzalem
in tempelj zopet dobil v oblast. In zdaj je še le prav videl,
kako je bilo svetišče zapuščeno, oltar oskrunjen, vrata sežgana,
in po dvorih hiše Božje je trava rastla, kakor v logu ali po hribih.
Tedaj osnaži tempelj, zmagalni praznik obhaja in oltar posveti
med hvalnim petjem in godbo.

* Ko Antijoh zve, da so vse njegove vojske na Judovem
izgubljene, raztogoti se silno nad Makabejci, postavi se vsem
svojim vojaškim krdelom na čelo, in se ž njimi vzdigne nad
Jeruzalem. Da bi se poprej nad njimi znosil in maščeval, ukaže
prav hitro voziti. Toda v silnem dirjanju se zvrne voz. Antijoh
ž njega pade ter se zelo poškoduje na svojih udih. Zdaj grozno
hudo zboli, živemu lazijo črvje iz trupla in meso mu odpada na
kosce. Pri njem, ki je ravnokar menil, da bo zvezde na nebu
dosegel, ne more nikdo več strpeti zavoljo silnega smradu. Zdaj
ga mine njegova velika ošabnost, v sč gre in spozna, da ga je
ta stiska zadela zavoljo hudobije, ki jo je počenjal v Jeruzalemu,
ko je ropal hišo Božjo in prelival nedolžno kri. Boga začne moliti

Schuster, Zgodbe. 8

114

in obeta, da hoče popraviti vso krivico in obhoditi vse strani
sveti ter razglašati in oznanjati mogočnost Božjo. Ali Bog ga
ne usliši, ker je njegovo kesanje izhajalo le iz strahu pred
smrtjo, — njegovo trpljenje ne odjenja. Umrl je morivec, oskrunje-
vavec in preklinjavec v tuji deželi v strašnih bolečinah, kakor
je sam poprej tri in mučil druge.

* Po Antijohovi smrti pošlje njegov sin silno vojsko z naj¬
slavnejšimi vojvodi v Judejo, da bi si jo zopet podvrgel in
oropal. Zdaj se Makabejec s svojimi zvestimi v molitvi obrne h
Gospodu. Po molitvi v zaupanju v Boga primejo za orožje in
gredo v boj. Ko se vojska hudo vname, prikaže se sovražnikom
z neba pet svetlih mož na konjih, z zlatom obrzdanih. Dva
izmed njih imata Juda v sredi pred seboj in ga s svojim
orožjem varujeta. Drugi trije pa puščice in strele z neba me¬
čejo nad sovražnike, tako da ali oslepljeni padajo, al beže od
strahu. — Dvajset tisoč petsto pešcev in 600 konjikov so po
boju našteli mrtvih.

* Tako Juda s pomočjo Božjo premaga vse Izraelove so¬
vražnike še v mnogih krvavih bojih. V nekem boju pa se zgodi,
da pade tudi nekoliko Judov. Ko Juda s svojimi zvestimi drugi
dan pokopava mrtve, pod njihovimi povrhnimi oblačili najde
reči, ki so bile malikom darovane, kar je bilo po Gospodovi
postavi prepovedano jemati. Očitno se torej pokaže, da so bili
zavoljo tega pokončani. Vsi torej časte pravično sodbo Gospodovo

M»T i

115

ter molijo, da bi Bog odpustil storjene grehe. Na to Juda
v Jeruzalem pošlje 12.000 drahem srebra*), da bi se spravna
daritev obhajala za pobite; ker sveta in dobra je misel,
moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov.

* Juda se pa nekdaj spusti v boj s sovražnikom, ki je bil
veliko močnejši od njega. Premagan — umrje. Z veliko žalostjo
žaluje vse ljudstvo po njem, rekoč: „Oh, padel je junak, ki je
rešil Izraelovo ljudstvo!“

88. Poslednji časi pred Kristusom.

* * Po Judovi smrti sta bila njegova brata zaporedoma
ljudstvu vodnika. Tudi ona sta se srčno vojskovala in slavno
zmagovala Izraelove sovražnike. Njuni nasledniki pa so hudobije
uganjali pred Gospodom, in so tudi omahljivo ljudstvo zapeljali
v velike pregrehe. Judje so sicer še častili edino pravega Bogd,
toda večidel le z ustnicami. Njih življenje je pa bilo tako hu¬
dobno, da neki judovski zgodovinar Jeruzalem primerja Sodomi,
in pravi, da je bila Sodoma boljša od Jeruzalema. Dobro seme,
ki je bilo še sem ter tja med njimi, zadušili so Farizeji sveto¬
hlinci in neverni Saduceji; ker ti dvoji, akoravno med seboj
sovražni, so gospodovali ljudstvu. — V vseh drugih deželah
po svetu pa so bili malikovavci. Silna spačenost nastane po vsem
svetu, neizmerne nadloge tarejo vsa ljudstva. Torej so vsi dobri
po vsem svetu zdihovali po obljubljenem Odrešeniku.

f v Tako je bilo vse pripravljeno na prihod Odrešenika vsega
sveta. Že poslednji prerok, Malakija  (okoli 1. 400 pr. Kr.),
je veselo oznanjal, rekoč: „Glej, zdaj bo kmalu prišel  on,
po katerem hrepenite. Potem bodo jenjale vse živalske daritve.
Nad vami nimam več dopadanja, reče Gospod vojnih trum,
in daritev nočem več iz vaših rok. Zakaj od solnčnega vzhoda
do zahoda bo moje ime veličastno med narodi, in v vseh krajih
se bo mojemu imenu opravljala čista daritev." — Le ono znamenje
se še ni bilo izpolnilo: namreč Jakobova obljuba, ki jo je bil dal
svojemu sinu Judu. Tudi ta se izpolni. Nasledniki Makabejcev
so bili v vednih prepirih med seboj. Bratje se vojskujejo zoper
brate in se med seboj more ter Rimljane pokličejo, da bi jih
pomirili, Rimljani pa se sami polaste Judeje ter Judom postavijo
tujega kralja, Heroda Idumejca. Tako je bila torej kraljeva
palica vzeta od Juda,  in prišel je čas, da je imel poslan
biti obljubljeni in silno zaželeni Odrešenik, ki je

Jezus Kristus.

Bodi mu čast in hvala vekomaj!

*) Blizu 2100 goldinarjev našega sedanjega denarja.

8 *

116

Drugi del.

Zgodbe svetega pisma nove zaveze.

Prvi oddelek.

Zgodbe Jezusa Kristusa.

Jezusovo rojstvo in njegova mladost.

1. Oznanjevanje Janezovega rojstva.

Ob času Heroda kralja je živel na Judovskem
bogaboječ duhoven, C ah arij  a po imenu. Njegovi ženi
je bilo imč Elizabeta.  Bila sta sredi grešnega ljudstva
pravična pred Bogom, ker sta živela brez madeža po
Božiih zapovedih. Otrok nista imela. To jima je bilo
"na veliko žalost. Srčno sta pi*osila Boga, da bi jima
dal simi; pa zdelo se je, kakor da bi bila zastonj njuna
molitev. Ob4 sta se bila že postarala.

Prigodilo se je pa, da je Caharija prišel na vrste,
duhovsko službo v Jeruzalenskem templju opravljati.
Tedaj gre v svetišče pred kadilni oltar kadila zažigat.
Ljudstvo pa moli zunaj na dvoru. Kar se mu angel
Gospodov prikaže na desni strani oltarja. Caharija se
prestraši in groza ga obide. Angel pa mu reče: „Ne
boj se, Caharija! Tvoja prošnja je uslišana. Tvoja žena
Elizabeta ti bo rodila sinil, in njegovo ime imenuj
Janez.  Vesel boš ti, in veliko se jih bo veselilo njego¬
vega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom. Vina in
močne pijače ne bo pil, in že pred svojim rojstvom bo
s svetim Duhom napolnjen. Veliko Izraelovih otrok bo
izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. V duhu in v moči
Elijevi poide pred Gospodom, da mu bo sveto ljudstvo
pripravljal.

117

Caharija odgovori angela: „Po čem bom spoznal,
da se bo to zgodilo? Zakaj jaz sem star, in tudi moja
žena je že priletna. ‘ Angel mu odgovori: „Jaz sem
Gabrijel,  ki stojim pred Bogom, in sem poslan, tebi
prinest to veselo oznanilo. Ker pa nisi verjel mojim
besedam, boš mutast do dneva, ko se bo to zgodilo.’
Na to angel izgine.

Ljudstvo pa Čaka Caharija ter se čudi, da se tako
dolgo mudi v svetišču. Ko pa vendar izide, ni mogel
govoriti blagoslova nad ljudstvom. Iz njegovega miganja
spoznajo, da je imel prikazen v templju. In ko minejo
dnevi njegovega opravila, vrne se vesel donni.

2. Oznanjevanje Jezusovega rojstva.

V šestem mesecu potem, ko je bilo Janezovo rojstvo
oznanjeno, bil je angel Gabrijel  poslan v galilejsko
mestece Nazaret,  k devici, ki je bila sicer ubožna
v posvetnem blagu, v čednostih pa silno bogata. Marija
ji je bilo imč. Zaročena je bila svetemu možu, Jožefu
po imenu, ki je bil tesrir in kakor Marija iz kraljevega
rodii Davidovega. Ravno je v svoji izbici pobožno

118

molila, ko pride angelknji, rekoč: „češčena, milosti
polna, Gospodjesteb oj, blažena si m edženami.

Ko Marija to sliši, prestaši se in premišljuje, kaj
bi pomenilo to pozdravljenje. Angel ji pa reče: „Ne
boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu. Glej, sina
boš dobila, in imenuj njegovo imč Jezus. Ta bo velik in
Sin Najvišega imenovan. Gospod Bog mu bo dal sedež
Davida, njegovega očeta, in njegovemu kraljestvu ne
bo konca. Marija reče angelu: „Kako se bo to zgodilo,
ko sem vender Bogu vedno čistost obljubila? Angel
ji odgovori: „Sveti Duh bo prišel v tč, in moč Naj¬
višega te bo obsenčila. Za tega voljo bo sveto, ki bo
rojeno iz tebe, Sin Božji  imenovano. Glej, tudi Eli¬
zabeta, tvoja teta, bo v svoji starosti, in sicer že črez tri
mesece, dobila sinit; ker pri Bogu ni nemogoča nobena
reč. Tedaj pravi Marija : „Glej, dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji besedi. ' In angel je šel od nje.

3. Marija obišče Elizabeto.

Marija se mahoma vzdigne in hiti v gore k Elizabeti,
svoji teti, povedat ji veselo oznanilo. Ko pride k nji, jo

119

prisrčno pozdravi. Ko bi trenil, bila je Elizabeta na¬
polnjena s svetim Duhom, in na ves glas zavpije: „Bla¬
že n a si med ženami, in blaženjesadtvojega
telesa!  In odkod meni to, da pride mati mojega
Gospoda k meni? Blagor tebi, da si verovala; ker
dopolnilo se bo, kar ti je povedal Gospod.

Marija od veselja zavoljo čudovite milosti, ki jo je
od Gospoda prejela, zapoje Bogu prelepo hvalno pesem.

f Tako le je pela: „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj
duh se veseli v Bogu, mojem zveličarju. Ker se je ozrl na nizkost
svoje dekle. Zakaj, odsehmal me bodo srečno imenovali vsi na¬
rodi; ker velike reči mi je storil on, ki je mogočen, in sveto
njegovo ime. Njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki
se njega boje. Moč je izkazal s svojo roko in razkropil je na-
puhnjene v misli njih srca. Mogočne je pahnil s sedeža, ponižne
vzdignil. Lačne je z dobrim napolnil, in bogate izpustil prazne.
Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in se je spomnil svojega
usmiljenja, kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in nje¬
govemu zarodu na vekomaj.

Marija ostane pri Elizabeti več tednov potem pa
se vrne v Nazaret na svoj dom.

4. Rojstvo Janeza krstnika.

Ko se dopolni obljubljeni čas, dobi Elizabeta sina.
Veselili so se ga njeni sosedje in vsa rodovina ž njo.
Hoteli so detetu po očetu dati imč Caharija. Elizabeta
pa reče: „Tega, ne, ampak Janez naj se imenuje! Oni
ji odgovorč: „Saj ni nikogar v tvojem rodu, komur bi
bilo tak6 imč , — in na to vprašajo očeta, kako naj bo
otroku imč. Caharija pa je bil še mutast. Ukaže si toraj
dati tablico in zapiše nanjo: „Janez je njegovo imč!"
In pri ti priči se mu razveže jezik, on izpregovori in
hvali Boga. Tedaj so se vsi začudili, in rekli: „Kaj neki
bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je ž njim.

f Caharijevo srce pa je polno veselja in hvale. Napolnjen
s svetim Duhom hvali Boga in prerokuje rekoč:

t „Hvaljen Gospod, Izraelov Bog: ker je obiskal in storil
odrešenje svojemu ljudstvu. In postavil nam je rog zveličanja
v hiši Davida, svojega služabnika, kakor je govoril skozi usta
svojih svetih prerokov, kateri so od nekdaj. Hoče nas odiešiti
naših sovražnikov in iz r6k vseh, kateri nas črte. Hoče

120

storiti usmiljenje nam kakor nekdaj našim očetom in spomniti
se svoje svete zaveze, prisege, ki jo je prisegel Abrahamu,
našemu 'očetu. Hoče nam dati, da iz rčk svojih sovražnikov
rešeni, njemu služimo brez strahu v svetosti in pravici vse
svoje dni. In ti, dete, boš prerok Najvišega imenovano, Pojdeš
namreč pred obličjem Gospodovim njegova pota pripravljat;
dat znanje zveličanja njegovemu ljudstva v odpuščanje njih
grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, po katerem nas
je obiskal on, ki izhaja z visokosti, da razsvetli tč, ki sede
v temi in smrtni senci, ter da ravna naše noge na pot mira.“

Mali Janez pa je rastel in močen prihajal v duhu.
Se prav mlad je šel v puščavo in živel tam to tistega
časa. ko se je imel pokazati pred Izraelom in začeti
očitno učiti.

5. Jezusovo rojstvo.

* * Jožef še celo nič ni vedel, kaj se je zgodilo z Marijo.
Zdaj Bog tudi njemu razodene skrivnost. Angel Gospodov se
mu v spanju prikaže in reče: „ Jožef, sin Davidov, vzemi Marijo
k sebi. Z močjo svetega Duha je mati Sinu Božjega. Ime Jezus
mu daj, ker bo svoje ljudstvo rešil od njegovih grehov.“ Jožef
stori, kakor mu je zapovedal angel.

Ob tistem času pride povelje od cesarja Avgusta,
da naj se popiše vsa dežela. Vsak je moral iti tja, kjer
so bili njegovi spredniki doma, in ondi se dati zapisati.
Marija in Jožef gresta torej v Betlehem, v Davidovo
mesto, ker sta bila iz rodu kralja Davida. Ko v Betlehem
prideta, bilo je že tujih ljudi vse polno, in nikjer ne mo¬
reta dobiti prenočišča. Torej gresta v neki pastirski hlev
(štalico) pred mesto. In tukaj je po noči prišel na
svet  Jezus Kristus, Sin Božji.  —Marija devica dete
s prisrčnim veseljem povije v plenice in položi v jasli.

G. Pastirji pri jaslih in Jezusova obreza.

Ne daleč od Betlehema je bilo na polju nekaj ubožnih
pastirjev, ki so čuli pri svojih čredah. Kar stoji angel
Gospodov pred njimi, in nebeška svetloba jih obsveti.
Zelo se prestrašijo. Angel pa jim reče: „Ne bojte se,
zakaj glejte, oznanjam vam veliko veselje, katero bo
vsemu ljudstvu. Danes vam je v mestu Davidovem

12 f

rojen Zveličar, kateri je Kristus Gospod. In to vam bodi
v znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli
položeno! 1  In mahom je bila pri angelu množica drugih
angelov, ki so Bogd hvalili rekoč: Čast Bogu na viso¬
kosti in mir ljudem na zemlji, kateri so svete volje/ 4
Ko angeli spet odideio v nebesa, veseli pastirji rek6
med seboj: „Pojdimo do Betlehema in poglejmo, kar

nam je oznanil Gospod! 44  Hitro gredo in najdejo v hlevu
Marijo in Jožefa in dete, v plenice povito in v jasli
položeno. S svetim spoštovanjem ga gledajo, srčno
se ga veselč ter ga molijo. Potem pa se k svojim
čredam vrnejo, Bog4 častč in hvalijo za vse, kar so
slišali in videli.

Črez osem dni je bilo dete obrezano. Dano mu je
bilo imč Jezus, kakor je bil angel že pred njegovim
rojstvom zapovedal.

7. Marija izkaže Jezusa v templju.

Ko je bil Jezus štirideset dni' star, neseta ga Marija
in Jožef po postavi v Jeruzalem v tempelj, da ga

122

postavita pred Gospoda. Tudi zapovedani dar za uboge
prineseta, namreč dva mlada goloba.

* * Ob tistem času je pa v Jeruzalemu živel pravičen in
bogaboječ mož, Simeon  po imenu. On je željno pričakoval
Zveličarja; zakaj sveti Duh je bil v njem in mu je bil razodel,
da ne bo umrl, dokler ne vidi Gospodovega Kristusa (Mazi¬
ljenca). Po navdihnjenju svetega Duha pride Simeon ravno tisti
čas v tempelj. Ko Marija in Jožef v tempelj prineseta otroka
Jezusa, precej spoznš,, da je to dete obljubljeni odrešenik.
V naročje vzame nebeško dete, ter hvali Bogd rekoč: „Zdaj,
o Gospod, izpustiš svojega hlapca po svoji besedi v miru; ker
so videle moje oči tvoje zveličanje, katero si pripravil pred
obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v čast
Izraelu svojemu ljudstvu. 11  Na to Simeon Marijo in Jožefa bla¬
goslovi, obrne se k Mariji ter ji reče: „Glej, ta je postavljen
v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu, in v znamenje, kateremu
se bo zoper govorilo. Tvojo lastno dušo pa bo meč presunil."

* V Jeruzalemu je bila tudi prerokinja, Ana po imenu,
vdova pri 84 letih, ki ni šla iz templja, in je s postom
in molitvami noč in dan Bogu služila. Tudi ona ravno tisto uro
pride v tempelj in časti Gospoda. Ona potem drugim pobožnim
dušam, ki so čakale Izraelovega odrešenika, veselo pripoveduje,
da ga je že videla.

— 123  —

8. Modri od jutra molijo Jezusa.

Ko sta bila Jožef in Marija z Jezusom nazaj prišla
v Betlehem, pridejo iz daljnje jutrove dežele modri
v Jeruzalem, ter vprašajo: „Kje je novorojeni judovski
kralj? Zakaj videli smo njegovo zvezdo na j utr o vem in
prišli smo ga molit. Ko kralj Herod to sliši, se pre¬
straši in ves Jeruzalem ž njim. Sklice torej vse včlike
duhovne in pismarje ljudstva, in jih izprašuje, kje bi
imel Kristus rojen biti. Oni mu odgovori: „V Betlehemu
na Judovskem. Zakaj tako je pisano po preroku: Ti,
Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor naj¬
manjša med vojvodi Judovi mi; zakaj iztebe
bo prišel vojvoda, kateri bo vladal moje
ljudstvo Izraelk  — Tedaj Herod modre skrivaj
pokliče k sebi in jih skrbno izprašuje, kdaj se jim

je prikazala zvezda. Potem jih pošlje v Betlehem, ter
jim hinavsko reče: „Pojdite in skrbno poprašujte po
detetu; in kadar ga najdete, pridite mi nazaj povedat,
da tudi jaz grem in ga molim.“

Modri se precej odpravijo proti Betlehemu. In glej,
zvezda, ki so jo videli na jutrovem, pa jim je bila za

124

nekoliko časa zginila, prikaže se jim zopet in gre pred
njimi. Silno so se obveselili, ko jo ugledajo. Kar obstane
nad hišo, v kateri je bilo dete Jezus. Tedaj gredo v hišo,
najdejo dete z Marijo in Jožefom, padejo predenj in ga
molijo. Tudi odpro svoje zaklade in mu darujejo zlata,
kadila in mire. Po noči pa jim Bog v spanju zapovč,
naj se ne vračajo k Herodu. Modri so pokorni Božjemu
povelju, ter hvalijo Boga in se po drugem potu vrnejo
v svojo deželo.

9. Sveta družina beži v Egipt in se vrne v Nazaret.

Herod je že težko čakal modrih. Ko pa vidi, da
zastonj čaka, razsrdi se silno in ukaže pomoriti vse
dečke, kar jih je bilo v Betlehemu in v vseh njegovih
pokrajinah po dve leti in manj starih. Tako, misli si,
tudi dete Jezus gotovo ne bo ušlo smrti.

Toda Bog je čul nad detetčnim življenjem. Po noči
se Jožefu v spanju prikaže angel Gospodov ter mu
reče: „Vstani, vzemi dete in njegovo mater in bčži
v Egipt, in ostani ondi, dokler ti ne porečem; zakaj
Herod bo dete iskal, da bi ga končal. Jožef kar

- 125 —

vstane, vzame dete in njegovo mater in še tisto noč
pobegne v Egipt.

Ko deteta Jezusa več ni bilo v Betlehemu, pridero
morivci, katere je bil Herod poslal. Z golimi meči hodijo
po hišah, materam iz naročja trgajo nedolžne dečke
in jih morč. Strašen jok in krik zaženo matere in se
ne dajo utolažiti.

Ali Božja kazen ne izostane. Le malo let po krvavi
moritvi zadene Heroda gnusobna bolezen, za katero umrje
med strašnimi bolečinami. Nato se angel Gospodov
Jožefu v Egiptu zopet v spanju prikaže, rekoč: „Vstani,
in vzemi dete in njegovo mater, in vrni se v svojo
domovino! Zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po
življenju/' Tedaj vstane Jožef, vzame dete in njegovo
mater in se vrne na Galilejsko v mesto Nazaret.

Jezus je rastel ondi na tihem in skrivnem. Bil je
pa že ko deček poln nebeške modrosti, in milost Božja
je bila v njem.

10. Dvanajstletni Jezus v templju.

Marija in Jožef sta vsako leto šla v Jeruzalem
na velikonočni praznik. Ko je bil Jezus dvanajst let
star, vzameta ga seboj. Daljnja je bila sicer pot, vendar
z veseljem ž njima grč. Se veče je bilo njegovo veselje,
ko ugleda sveto mesto in prvikrat stopi v prekrasni
tempelj. Ko minejo prazniki, vrneta se Marija in Jožef
in napotita domti. Jezus pa v Jeruzalemu ostane,
in starši tega niso vedeli; mislili so, da je pri tovarišiji,
in so šli brez skrbi dan hod4 od Jeruzalema. Zvečer
pa ga iščejo med sorodniki in znanci. Ali, kako se
ustrašijo, ko ga ne najdejo med njimi! V velikih skrbčh
se vrnejo v Jeruzalem in ga iščejo.

Tretji dan še le ga najdejo v templju. Sredi med
učeniki je sedel, poslušal jih in popraševal, ter jim tako
modro odgovarjal, da so se njegovi umnosti čudili vsi,
kateri so ga slišali. Starši se silno obveselč, ko ga ugle¬
dajo. Njegova mati pa mu zavoljo velike skrbi, ki jo
je imela zastran njega, reče: „Sin, kaj si nama to storil?
Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala! Jezus
odgovori krotko in prijazno: „Kaj je, da sta me

126

iskala? Nista-li vedela, da moram biti v tem,
kar je mojega Očeta?

Potem se vrne v Nazaret s svojimi starši. Pokoren
jim je bil, in rastel je kakor v letih tako v modrosti
in v milosti pri Bogu in pri ljudčh.

Jezus je ko Božji Sin od vekomaj vse vedel. Hotel je pa le pola¬
goma razodevati svojo nebeško modrost, in je torej, kakor človeški otroci,
poslušal učenike in njih nauke, da jim je bil najlepši zgled tudi v po¬
slušanju svetih naukov.

Jezusovo pripravljanje na očitno učenje.

11 . Sveti Janez pripravlja Jezusu pot.

Približeval se je čas, da je Jezus kot odrešenik
svetš, imel pričeti očitno učiti. Torej je Gospod govoril
Janezu, Caharijevemu sinu, naj gre odrešeniku pot pri¬
pravljat. Janez, Božjemu povelju pokoren, pride v vse
kraje, ob Jordanu. Po zgledu nekdanjih prerokov nosi
oblačilo iz kamelje dlake, in usnjat pas okoli svojega
ledja; in živež njegov so bile kobilice in podlesni med.
Vina ni pil in nobene močne pijače. Prebival je v kaki

127

skalnici, in za svčt se ni pečal. Ljudi je opominjal ter
jim na glas klical: „Delajte pokoro; zakaj Božje kraljestvo
se je približalo!' Da bi svoje poslušavce še bolj zbudil
k pokori in k poboljšanju, ter jih pripravljal na sveti
krst Jezusov, krščuje v Jordanu tiste, ki si k srcu
jemljejo njegovo opominjanje. Od vseh strani in iz vseh
stanov hodijo ljudje, pazljivo poslušajo Janezove nauke,
dajejo se mu krstiti in se obtožujejo svojih grehov.

* Med drugimi tudi hinavski Farizeji in neverni Saduceji
pridejo k Janezu. Ko jih ugleda, reče jim Janez ves nevoljen:
„Gadja rodovina, kdo vam je pokazal bežati pred prihodnjo
jezo? Storite vreden sad pokore in nikar ne govorite: Abrahama
imamo očeta. Zakaj pravim vam, Bogu je mogoče, iz teh kamenov
Abrahamu otrok obuditi. Sekira je drevesom že v korenino
nastavljena. Vsako drevo, katero ne rodi dobrega sadu, bode
posekano in v ogenj vrženo. “

* * Janezova prikazen sploh, zlasti pa vse njegovo govor¬
jenje pretreslo je njegove poslušavce tako, da so začeli misliti,
da bi Janez utegnil biti odrešenik. Iz Jeruzalema so celo poslali
duhovnov in levitov do njega, vprašat ga, če je morebiti on
Kristus. Janez pa je rekel: „Jaz nisem Kristus; za menoj pa
pride on, ki je močnejši kakor jaz, kateremu nisem vreden
odvezati jermena njegovih črevljev. Jaz vas krščujem, pa le
z vodo; on vas bo krstil v svetem Duhu in v ognju. Velnico
ima v roki in bo očedil svoje gumno. Pšenico bo spravil v svojo
žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasnim ognjem."

12. Jezus krščen in izkušan.

Ko je bil Jezus trideset let star, šel je tudi on
k Jordanu, da bi se dal Janezu krstiti. Ko torej Jezus
hoče stopiti v Jordan, brani mu Janez v reko, ter poln
najvišega spoštovanja do njega pravi: „Meni je notreba
od tebe  krščenemu biti, in ti prihajaš k meni?‘ Jezus
mu pa odgovori: „Pusti za zdaj ; zakaj spodobi se nam,
da izpolnimo vse naredbe Božje.‘ Tedaj Janez odjenja
ter v Jordanu krsti Jezusa. In glej, kar se nad Jezusom
nebesa odpro, in sveti Duh v podobi goloba pride nad
njega in se ustavi nad njim. Ob enem se'pa z nebes
zasliši glas: „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim
imam dopAdanje.  Tako je bilo torej očitno
oznanjeno, da je Jezus Sin Božji in odrešenik svetA.

128

* * Preden pa Jezus nastopi svoje delo, gre po nagibu
svetega Duha od Jordana v puščavo. V ti samoti se štirideset
dni in štirideset noči posti in moli. Potem je bil lačen. Zdaj
izkušnjavec stopi k njemu, da bi ga izkušal, in reče: „Ako si
Sin Božji, reci, da naj v bodo ti kameni kruh . 11  Jezus pa mu
odgovori: „Pisano je: Človek ne živi le ob kruhu, ampak ob
vsaki besedi, katera pride iz ust Božjih! “

* * Satan se predrzne, Jezusa v drugo izkušati. Tedaj ga
vzame seboj v sveto mesto, postavi ga ondi na vrh templja,
in mu reče: „Ako si Sin Božji, vrzi se doli; zakaj pisano je:
Svojim angelom je zavoljo tebe zapovedal, in na rokah te bodo
nosili, da kje s svojo nogo ne zadeneš ob kamen . 11  Jezus pa
odgovori satanu: „Žopet je pisano: Ne izkušaj Gospoda, svo¬
jega Boga ! 11

* * Tudi zdaj hudič še ne miruje. Jezusa seboj vzame na
silno visoko goro, pokaže mu vsa kraljestva sveta in njih veli¬
častvo, in mu reče: „Vse to bom tebi dal, ako pred me padeš
in me moliš . 11  Tedaj mu Jezus poln svete jeze reče: »Poberi
se, satan; zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in
njemu samemu služi ! 11  Tedaj ga hudič zapusti, pa glej, angeli
z nebes pristopijo in strežejo Jezusu . 11

129

IB. Jezusovi prvi učenci.

* * Jezus se iz puščave vrne k Jordanu. Ko ga Janez
ugleda, reče množici, ki je bila okoli njega: „Glejte jagnje Božje,
ki odjeinlje grehe sveta! Taje, za katerega sem rekel: Za menoj
pride mož, ki je bil pred menoj; zakaj on je bil poprej kakor
jaz. Jaz pričam, da je Sin Božji. “

Ko je bil Janez z dvema učencema zopet pri
Jordanu, vidi Jezusa vnovič iti. Tedaj zopet reče:
„Glejte jagnje Božje. Učenca, ki to slišita, gresta za
Jezusom. Jezus se ozrč, in jima prijazno reče: „Kaj
iščeta? Rečeta: „Učenik, kje stanuješ? Odgovori jima:
„Pojdita in poglejta! — Ž veseljem gresta ž njim, in
tisti dan ostaneta pri njem. Učencema je bilo imč
Andrej in Janez.  Andrej je pa imel brata, kateremu
je bilo imč Simon,  ki je silno željno pričakoval
odrešenika. Hitro ga Andrej poišče in mu reče vesel:
„Mesija smo našli, ‘ in ga pelje k Jezusu. Ko ga Jezus
pogleda, pravi mu: „Ti si Simon, Jonov sin; odsehmal
se ti poreče: Petei - , t. j. skala.'

* * Drugi dan se Jezus odpravi na Galilejsko. Grede sreča
moža, z imenom Filip, ki je že dolgo željno pričakoval odre¬
šenika, in mu reče: „ Hodi za menoj!“ Filip pa je imel prijatelja,
ki je bil ž njim enih misli; ime mu je bilo Natanael ali
Jernej.  K temu torej najprej teče, najde ga pod figovim dre¬
vesom in mu vesel reče: „Njega, o katerem so pisali Mojzes
in preroki, smo našli; — našli smo Jezusa iz Nazareta. Pojdi
in poglej!“ Ko Jezus vidi Natanaela iti, reče: „Glej, to je pravi
Izraelec, v katerem ni zvijače.“ Natanael se začudi in ga vpraša:
„Od kod me poznaš?“ Jezus mu odgovori: „Preden te je Filip
poklical, ko si bil pod figovim drevesom, sem te videl. “ Natanael
ostrmi in poln spoštovanja reče: „Učenik, ti si Sin Božji, ti
si kralj izraelski!“ Jezus mu odgovori: „Ker sem ti rekel, da
sem te videl pod figovim drevesom, veruješ; še kaj večega, kakor
to, boš videl. Resnično vam pravim: videli boste neb6 odprto
in angele Božje gori in doli hoditi nad Sinom človekovim. “

14. Jezusov prvi čudež v Kani.

Tri dni potem je bila ženitnina v Kani, nekem
galilejskem mestecu. Mati Jezusova je bila tam; tudi
Jezus in njegovi učenci so bili povabljeni v svate.
Prezgodaj je bilo izmanjkalo vina. Ko mati Jezusova to
vidi, reče Jezusu: „Vina nimajo! Jezus ji odgovori:

Schuster, Zgodbe. H

130

Moja ura še ni prišla . u  Marija iz tega spoznd, da bo
Jezus pomagal, in da le prave ure čaka: torej reče
služabnikom: „Kar koli vam poreče, storite!

V hiši je bilo šest kamenatih vrčev za vodo postav¬
ljenih po šegi judovskega očiščevanja. Vsak je držal dve
ali tri mere. ČIrez nekoliko časa reče strežnikom:
,,Napolnite te vrče z vodo . 1  Napolnijo jih do vrha. Na to
jim Jezus reče: „Zajmite zdaj, in nesite starejšim! Natočijo
in nesč. Starejšina ni vedel, kaj se je zgodilo, ter misli,
da mu dajejo pokušati vina. Pokusi ga in vidi, da je
jako dobro vino. Torej pokliče ženina in mu reče: „Vsak
človek da najprej dobro vino, in kadar se napijejo,
tedaj slabejšega: ti si pa dobro vino prihranil do zdaj. u

Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani galilejski.
Razodel je s tem svoje veličastvo, in njegovi učenci so
verovali vanj.

Prva velika noč.

15. Jezus v templju in njegov pogovor z Nikodemom.

* Judovski velikonočni praznik se bliža. Tedaj gre Jezus
gori v Jeruzalem v tempelj. Ondi najde ljudi, ki so prodajali

131

vole, ovce in golobe, in menjavce. Sveta jeza ga obide, naredi
kakor bič iz vrvic, izžene vse sejmarje z volmi in drobnico
vred iz templja, menjavcem prevrne mize, golobarjem pa pravi:
»Spravite se odtod, in ne delajte iz hiše mojega Očeta hiše
kupčijskel" Zdaj se njegovi učenci spomnijo prerokovanja
svetega pisma, po katerem je imel odrešenik Bogu tako le
govoriti: „Gorečnost za tvojo hišo me izjeda."

* * Ostali Judje pa reko Jezusu: „S kakšnim čudežem
nam izkažeš, da smeš to delati?" Jezus jim, na se kazaje,
odgovori: „Poderite ta tempelj, in v treh dneh ga bom postavil."
Judje mislijo, da govori o kamenitem templju, torej mu rečejo:
„Šest in štirideset let se je zidal ta tempelj, in ti ga boš
postavil v treh dneh?"

* Da bi jih Jezus popolnoma prepričal o svoji Božji
oblasti, stori pred njimi mnogo čudežev, in veliko jih veruje
vanj. Med temi je bil tudi mož velikega zbora, Ni k o dem po
imenu. On je jako želel, Jezusov učenec biti. Torej gre k Jezusu,
toda po noči iz strahu pred Judi, ter mu reče: »Učenik, vemo,
da si učenik od Boga prišel, zakaj nihče ne more delati teh
čudežev, katere delaš ti, ako Bog ni ž njim." Jezus mu nato
razlaga, česa mu je treba, da bo ud njegovega kraljestva.
»Resnično, resnično ti pravim," reče mu, »ako kdo ni prerojen
iz vode in iz svetega Duha, ne more iti v Božje kraljestvo."

9 *

132

f „Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora
povišan biti Sin človekov; da kdor koli vanj veruje, se ne
pogubi, temuč ima večno življenje. Zakaj Bog je svet tako
ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da., kdor koli
veruje vanj, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. Bog
namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temuč
da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ne bo sojen;
kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega
Sina Božjega/

16. Jezus pri Jakobovem vodnjaku.

* Iz Jeruzalema je Jezus hodil po Judeji, oznanjajoč prihod
Božjega kraljestva, ter je svojim učencem ukazal krščevati.
Veliko jih je verovalo in bili so Jezusovi učenci. Odondod se
je pa vrnil v Nazaret. Moral je iti skozi Samarijo. Pride torej
do mesta Sihar po imenu. Ondi je bil vodnjak, ki ga je bil
Jakob dal izkopati. Od pota truden se Jezus usede k vodnjaku.
Njegovi učenci so pa v mesto šli, da bi kupili jesti.

* Ko Jezus sedi pri vodnjaku, pride iz mesta Samarijanka
po vode. Jezus ji reče: „Daj mi piti ! 11  Žena se zavzame nad pri¬
jaznim ogovorom, in mu reče: „Kako ti, ker si Jud, piti za¬
htevaš od mene, ki sem samarijska žena? “ Jezus ji odgovori: „Ako
bi ti spoznala dar Božji in kdo je, kateri ti pravi: daj mi piti;
bila bi ti njega morebiti prosila, in dal bi ti bil žive vode/
Zena mu reče: „Gospod, saj nimaš s čim zajeti, in studenec je
globok: odkod imaš torej živo vodo? Ali si ti veči, kakor naš
oče Jakob, kateri nam je dal studenec ? 11  Jezus ji odgovori:
„Sleherni, kateri pije te vode, bo spet žejen; kdor pa pije vode,
katero mu bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj, ampak voda, katero
mu bom jaz dal, bode v njem studenec vode, ki izvira v večno
življenje. 1 ' Na to reče žena: „Gospod, daj mi te vode ! 11

* Zdaj pove Jezus ženi skrivne grehe njenega življenja.
Sramote in kesanja polna mu žena reče: „Gospod, vidim, da
si prerok! Vidi se ji, da so se ji zbudile želje, odsehmal
Begu prav služiti, torej reče: „Naši očaki so molili Boga na
ti-le gori 1 ' — pokaže na Garicim, ki je bil blizu Sihema, —
„vi pa pravite, da v Jeruzalemu je mesto, kjer se mora moliti . 11
Jezus ji odgovori: „Žena, verjemi mi, da pride ura, in je že
zdaj, ko bodo, kateri prav molijo, Očeta molili v duhu in resnici.
Bog j e _ duh, in kateri ga molijo, morajo ga moliti v duhu in
resnici. — Žena spozna, da Jezus govori o uri mesijevega
prihoda, in mu torej pravi: „Vem, da Mesija pride; kadar
torej on pride, nam bo vse oznanil." Jezus reče: „Jaz sem, ki
govorim s teboj.

- 133 —

* Žena, ko to sliši, strme popusti vrč pri vodnjaku,
vesela teče v mesto in reče ljudem: „Pojdite in poglejte človeka,
kateri mi je vse povedal, kar koli sem storila; sami razsodite,
ali ni on Kristus!“ - Med tem učenci z jedmi pridejo iz mesta,
in prosijo Jezusa: „UČenik, jej ! 8  On pa jim reče: „Jaz imam
jesti jed, katere vi ne znate. Moja jed je, da storim voljo tega,
kateri me je poslal . 8  Še govori, ko iz mesta pridejo ljudje, ter
ga prosijo, da bi ondi ostal. In ostal je dva dni pri njih, in
jih učil. In veliko jih je vanj verovalo, in rekli so ženi: „Zdaj
več ne verujemo zavoljo tvojega govorjenja; zakaj sami smo
ga slišali, in vemo, da je on v resnici Zveličar sveta . 8

17. Jezusova pridiga v Nazaretu.

* Črez dva dni Jezus zapusti Sihar, gre na Galilejsko, in
oznanjuje ondi evangelij o Božjem kraljestvu, rekoč: „Cas se
je dopolnil, in kraljestvo Božje se je približalo. Delajte pokoro,
in verujte evangeliju . 8  Ko pride v Nazaret, je šel po svoji
navadi sobotni dan v shodnico; ondi vstane v znamenje, da
hoče kaj iz svetih bukev brati. In dali so mu bukve Izaija
preroka. Ko razgrne bukve, najde mesto, kjer je bilo to le
zapisano: „Duh Gospodov je nad menoj. Zato me je on mazilil
in me poslal, evangelij oznanjat ubogim, ozdravljat te, ki so
potrtega srca, oznanjat jetnikom odpuščenje, in slepim pogled,
in oznanit dan vračila . 8  Ko prebere te vrste, bukve služabniku
podd, in se usede. Tedaj so bile vseh oči obrnjene vanj. On
pa je začel tako le govoriti: „Danes se to pismo izpolnjuje
pred vami . 8

f Vsi so se čudili prijetnim besedam, ki so mu šle iz ust.
Toda verovali mu niso, kar je sam o sebi govoril, ampak
rekli so: „On ima sicer veliko modrost in čudovito moč; ali
tesarjev sin je vendar le.“ Jezus jim torej reče: „Kesnično,
pravim vam, nobeden prerok ni prijeten v svojem kraju. V dneh
Elijevih je bilo veliko vdov v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto
tri leta in šest mesecev, in ko je bila velika lakota po vsej
deželi; in k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan, ampak le
v Sarepto k ženi vdovi. Tudi je bilo veliko gobovih ob času
preroka Elizeja v Izraelu: in nobeden izmed njih ni bil očiščen,
ampak le Naaman Sirec . 8

f Vsi, ki so bili v shodnici, se zdaj silno razjeze. Z velikim
hrupom vstanejo, Jezusa iz shodnice in iz mesta izženejo ter ga
peljejo na rob gore, na kateri je bilo njih mesto zidano, da bi
ga pahnili z njega. Jezus pa se obrne, in odide po sredi med
njimi. Vsi so ostrmeli, stoje kakor okameneli, in nikdo mu ne
more braniti.

134

18. Jezusova čudovita dela v Kafarnavmu.

* Iz Nazareta je šel Jezus v Kafarnavm. Ondi je bil
v shodnici ob sobotah. Vse seje čudilo njegovim naukom; zakaj
njegovo govorjenje je bilo polno oblasti in je segalo globoko
v srce. Med poslušavci je bil tudi človek, kateri je imel nečistega
duha; in ta zavpije z velikim glasom: „Kaj je nam in tebi, Jezus
Nazareški? Ali si prišel nas pogubit? Poznam te, kdo si, Sveti
Božji ! 11  Jezus pa ga zaroti, rekoč: „Obmolkni, in pojdi iz tega
človeka ! 11  Nečisti duh na to človeka vrže na sredo in gre iz
njega. Vse strah obide, in med seboj govore, rekoč: „Kaj je to?
Z oblastjo in močjo celo nečistim duhovom zapoveduje, in pokorni
so mu.“

Iz shodnice je šel Jezus v hišo Simona Petra in njegovega
brata Andreja. Petrova tašča je imela hudo mrzlico. Torej Jezusa
prosijo, da bi jo ozdravil. Jezus stopi k nji, prime jo za roko,
zapove mrzlici, in glej, mahom jo mrzlica zapusti; ona vstane
in streže Jezusu in njegovim učencem.

* Na večer, ko je solnce zašlo, prineso mu vse bolne in
obsedene iz mesta pred vrata. In ljudstvo vsega mesta se zbere
pred vratmi. Jezus stopi pred vrata, na slehernega bolnika roke
položi in ga ozdravi. Hudiče pa izžene z besedo.

* Zjutraj Jezus zgodaj vstane in gre v pust kraj molit.
Množice pa ga poiščejo in ga pridržujejo, da ne bi šel od njih.
On jim pa reče: „Tudi drugim mestom moram oznanjati kra¬
ljestvo Božje, ker sem zato poslan . 11  In učil je po vsej Galileji,
hudiče izganjal, in ozdravljal vse boleznim slabosti med ljudstvom.
In razglasi se njegov sloves po vsi Siriji in velike množice iz
vseh krajev prihajajo k njemu in hodijo za njim.

19. Obilni ribji lov.

* * Iz Kafarnavma je nekega dne Jezus prišel h Geneza-
reškemu jezeru, ki se mu je reklo tudi Galilejsko morje, da
hi ondi oznanjal besedo Božjo. Velike množice ga obsujejo,
ki ga žele videti in slišati: — Pri kraju sta bila dva čolna;
eden je bil Petrov in njegovega brata Andreja, eden pa Cebe-
dejevih sinov, Janeza in Jakoba. Ravno so bili iz čolnov sto¬
pili ter so izpirali mreže. Jezus stopi v Petrov čoln in ga
prosi, da nekoliko odrine od kraja. Potlej se usede in iz čolna
uči ljudstvo. Ko neha učiti, reče Simonu in njegovemu bratu:
»Peljita na globoko, in na lov vrzita svoje mreže l 11  Simon
mu odgovori: „Učenik, vso noč smo delali, pa nismo nič ujeli;
na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo . 11  — In ko so bili to
storili, zajeli so toliko število rib, da se jim je mreža trgala.

135

Torej mignejo tovarišema Janezu in njegovemu bratu Jakobu,
naj jim gresta pomagat. Prideta, in napolnili so obd čolna
z ribami, tako da sta se topila.

* * Ko Simon Peter to vidi, ostrmi in se ustraši, in pade
Jezusu b kolenom, rekoč: „Gospod, pojdi od mene, ker sem
grešen človek!" Jezus pa mu pravi: „Ne boj se, odslej boš
lovil ljudi." — Tedaj h kraju potegnejo čolna, vse popuste
in hodijo za Jezusom. Odslej so bili zmeraj pri njem in so ga
spremljali po njegovih potih.

20. Mrtvoudni.

Jezus se črez nekaj dni spet vrne v Kafarnavm, in
uči v neki hiši. Iz vseh krajev je prišlo veliko ljudi, ki
so hoteli Jezusa poslušati. Kar štirje možje prineso na
postelji človeka, ki je bil mrtvouden. Zavoljo tolike
množice ljudstva ga niso mogli prinesti pred Jezusa,
torej gredo na streho, ki je bila ploščata po šegi jutrovih
dežel, in ga s posteljo vred spuste doli v sredo pred
Jezusa. Jezus vidi njih trdno vero, in reče mrtvoudnemu :
„Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!

Med poslušavci so bili tudi Farizeji in pismarji,
ki so sami pri sebi mislili: „Kdo je ta, da preklinja'!

136

Kdo more grehe odpuščati, kakor Bog sam?“ Ker je Jezus
poznal njih misli, reče jim: „Zakaj mislite hudo v svojih
srcih? Kaj je lažje reči: Grehi so ti odpuščeni ali reči:
Vstani, in hodi? Da pa veste, da ima Sin človekov oblast
na zemlji, grehe odpuščati, rečem ti  — obrne se k mrt-
voudnemu,  — „vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj
dom.“ Bolnik precej vstane, vzame posteljo in gre na
svoj dom. Vse pa groza obide. Boga časte in reko: „ Danes
smo videli čudne reči!

21. Jezusova pridiga na gori.

Neki dan se je bilo zopet zbralo sila veliko ljudi
okrog Jezusa. Ko ugleda množico, gre na goro. Ondi
sčde, učenci ga obstopijo po obeli straneh, spodaj so pa
cela krdela ljudi. Zdaj vse utihne, in željno pričakuje
Jezusovih besedi.

* * Tedaj Jezus izpregovori in uči:

A.  Osem zveliča n skih čednosti.

* * »Blagor ubogim v duhu;  ker njih je nebeško
kraljestvo.

137

Blagor  krotkim;  ker bodo zemljo posedli.

Blagor žalostnim;  ker bodo oveseljeni.

Blagor lačnim in žejnim pravice;  ker bodo nasiteni.

Blagor usmiljenim;  ker bodo usmiljenje dosegli.

Blagor jim, ki so čistega srca;  ker bodo Boga gledali.

Blagor mirnim;  ker bodo otroci Božji imenovani.

Blagor zavoljo pravice preganjanim;  ker njih
je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo kleli in prega¬
njali, in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili
zavoljo mene;  veselite se in od veselja poskakujte, ker
je vaše plačilo obilno v nebesih/

B.  O službi in dolžnostih apostolov in njihovih
naslednikov.

j- Zdaj se Jezus obrne k svojim apostolom, ki imajo
biti prednjiki njegove cerkve, in jih zlasti tako le opominja:

f „Vi ste sol zemlje. Sol je dobra reč. Ako pa sol izgubi
svojo moč, s čim se bo solila (zemlja) ? Ni za drugega več, kakor
da se proč vrže in jo ljudje poteptajo. — Vi ste luč sveta.
Podobni ste mestu, ki stoji na gori. Mesto pa, katero je na gori,
se ne more skriti. Tudi ne prižigajo luči, da bi jo pod mernik
stavili, ampak na svečnik, da sveti vsem, kateri so v hiši. Tako
naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in
časte vašega Očeta, ki je v nebesih. “

C.  O krščanski pravičnosti.

* Potem se k množicam ozrč ter jim reče:

* „ Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali
preroke. Ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel. Resnično
vam pravim: ako ne bo obilniša vaša pravica, kakor pismarjev
in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste pa, da
so pismarji zapoved: ne ubijaj,  tako le razlagali: Le kdor
ubija, bo sodbe kriv; jaz pa vam pravim, da vsak, kateri se
jezi nad svojim bratom, bo sodbe kriv. Kdor pa svojega brata
hudu zasramuje, bo kriv zbora; kdor pa svojemu bratu reče:
norec,  bo kriv peklenskega ognja.“

* „Dalje ste slišali, da so pismarji zapoved: ljubi svo-
jega bližnjega,  tako le razlagali: Sovražiti pa smeš
svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite tudi svoje
sovražnike, dobro delajte njim, kateri vas sovražijo, in molite

138

zanje, kateri vas preganjajo; da boste otroci svojega Očeta,
kateri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in daje
deževati na pravične in krivične. Zakaj ako ljubite tiste, kateri
vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli V Ali ne delajo tega tudi
cestninarji? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj posebnega
storite? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bodite torej
popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln. “

D.  O čistem in dobrem namenu pri dobrih delih.

* „Glejte, da svojih dobrih del ne delate, da bi vas ljudje
videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je
v nebesih. Kadar torej vbogajme daješ, ne trobi pred seboj,
kakor hinavci delajo po shodnicah in po trgih, da bi jih ljudje
hvalili. Resnično, pravim vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa
daješ vbogajme, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica,
da bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, kateri na skrivnem
vidi, bo ti povrnil/

* „In kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri in moli svojega
Očeta na skrivnem, in tvoj Oče, ki na skrivnem vidi, bo ti povrnil. “

* „In kadar se postiš, ne delaj se žalostnega, da bi ljudje
videli, da se postiš, in tvoj Oče, ki na skrivnem vidi, bo ti povrnil."

E.  O edini skrbi, kije  pristojna kristjanu.

f „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, ki jih rja in
molj konča, ali tatje izkopljejo in ukradejo, temuč zbirajte
si zaklade v nebesih, katerih ne konča ne rja ne molj in jih
tudi tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj
zaklad, tam je tudi tvoje srce. Nihče ne more dvema gospo¬
doma služiti. Ne morete torej služiti Bogu in mamonu.“

f „Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj
boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili? Ali ni
življenje več, kakor jed, in telo več, kot oblačilo? Poglejte
ptice pod nebom; one ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo
v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več,
kakor one? Poglejte lilije na polju, one ne delajo in ne
predejo, pa pravim vam, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil
tako oblečen, kakor njih ena. Ako torej travo na polju, katera
danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko
bolj bo vas, maloverni! Ne skrbite torej, rekoč: Kaj bomo
jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po
vsem tem poprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da
vsega tega potrebujete. Iščite torej najpoprej Božjega kra¬
ljestva in njegove pravice, in vse to vam bo privrženo."

139

F.  O krščanskem obnašanju do bližnjega.

* „Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne pogubljajte, in ne
boste pogubljeni, temuč odpuščajte, pa bo tudi vam odpuščeno.
S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.
Kaj vidiš pezdir z očesu svojega brata, bruna pa v svojem
očesu ne čutiš? Ali kako praviš svojemu bratu: Pusti, naj
izderem pezdir iz tvojega očesa; in glej, bruno je v tvojem
očesu? Hinavec, izderi poprej bruno iz svojega očesa . 1

t „Vse, kar koli hočete, da vam ljudje store, to tudi vi njim
storite. To je postava in preroki."

* *

*

f Po teh in še veliko drugih opominih sklene Jezus svoj
govor s temi le besedami:

t „Pojdite v večno življenje skozi ozka vrata. Zakaj široka
so vrata in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko
jih je, kateri po nji hodijo noter. Kako ozka so vrata, in tesna
je pot, katera pelje v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo."

f „Vsak, kateri sliši te moje besede in jih izpolni, podoben
je modremu možu, kateri je sezidal svojo hišo na skalo. In ploha
se je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se vprli
v tisto hišo; — in ni padla, zakaj vstavljena je bila na skalo.
— Vsak pa, ki sliši te besede moje, in jih ne izpolni, podoben
je neumnemu možu, kateri je sezidal svojo hišo na pesek. In ploha
se je ulila, in prišle so vode, in pihali so vetrovi in se vprli
v tisto hišo — in padla je, in velika je bila njena podrtija."

* Ko je bil Jezus dokončal ta svoj. govor, so bile množice
v srcu ginjene, zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast z nebes,
ne pa kakor njih pismarji in farizeji.

33. Jezus ozdravi gobovega in pa stotnikovega hlapca.

* * Ko je Jezus zopet šel z gore, pride mu gobov človek
naproti, pred njega pade in ga moli, rekoč: »Gospod, ako
hočeš, moreš me očistiti." In Jezus iztegne roko, se ga dotakne,
rekoč: „Hočem, bodi očiščen!" In kar čist je bil od svojih gob.
Tedaj mu reče Jezus: „Glej, da nikomur ne poveš; temuč pojdi,
izkaži se duhovnu in opravi dar, ki ga je Mojzes zapovedal, da
te spozna za čistega."

•j* Tako duhovsko očiščevanje ali odvezovanje, ki je bilo v stari
zavezi zapovedano vsem, kateri so bili gobovi na telesu, je bilo predpodoba
odveze grehov, ki jo je Jezus zapovedal v novi zavezi za gobove na duši.
Torej je Jezus gobovemu ukazal, iskati odveze pri duhovnu.

140

* Jezus pride v Kafarnavm. Ondi je bil neki rimski stotnik,
ki je bil Judom zelo dober, ter jim je dal na svoje troške zidati
shodnico. Imel je za smrt bolnega hlapca, katerega si je bil prav
priljubil. Ko stotnik sliši, da je Jezus na potu v Kafarnavm, pošlje
mu mestne starejšine naproti, ter ga prosi, da bi prišel in mu
ozdravil hlapca. Jezus gre ž njimi. Ko ni bil že več daleč od
hiše, pride mu stotnik sam naproti ter pravi: „Gospod, nisem
vreden, da greš pod mojo streho, temuč reci le z besedo, in moj
hlapec bo ozdravljen. “ Jezus se tem besedam začudi in reče

tistim, ki so šli za njim: ,,Resnično, vam pravim, toliko vere nisem
našel v Izraelu! Pravim vam pa, da jih bo veliko od vzhoda in
zahoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom in Izakom
in Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva pa bodo
pahnjeni v skrajno temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi. “ ■—
Potem reče stotniku: »Pojdi, in kakor si veroval, tako se ti
zgodi! In hlapec je bil ozdravljen tisto uro.

23. Mladenič v Naj mu.

, _ Prigodilo se je, da je Jezus šel v mesto, Naj m po
imenu. Z njim so šli njegovi učenci in veliko svetd.
Ko se je približal mestnim vratom, glej, mrliča nes6.
Bil je edini sin svoje matere, ki je bila vdova. Jokaje
in zaihovaje je šla reva za mrličem. Veliko ljudi iz mesta

141

je bilo ž njo. Ko Gospod ugleda mater, se mu v srce
smili, ter ji ljubeznivo reče: „Ne jokaj! Potem pristopi,

in se dotakne mrliča v znamenje, da naj nosci obstojč.
Nosci obstojč. Potem Jezus reče mrliču: »Mladenič,
velim ti, vstani!“ In mrlič sede in začne govoriti. In
Jezus ga d& materi. Vse pa je strah obšel, in Boga so
hvalili, rekoč: „Velik prerok  je vstal med nami, in
Bog je obiskal svoje ljudstvo.

24. Janezova poslanca.

Herod, sin tistega Heroda, ki je bil dal pomoriti
otroke v Betlehemu, je bil oblastnik na Galilejskem in
Perejskem. Za ženo si je bil vzel Herodijado, ženo svojega
brata Filipa, ko je ta Se Sivel. Janez ga svari in mu
odkritosrčno naravnost rede: „Ni ti pripušceno imeti žene
svojega brata!“ Heroda te besede zelo razžalijo, zlasti pa
Herodijado, torej ona Janeza črti in Heroda nagovarja,
naj bi ga spravil s poti. Da bi ji ustregel, ukaze Janeza
vkleniti in v jedo vreči.

Janez tudi v ječi nic drugega ne zeli, kakor da bi
vsi verovali v Jezusa in za njim hodili. Ali njegovi lastni

142

učenci niso nič kaj mogli verovati v Jezusa; spotikali so
se nad njegovim ubornim in nizkim stanom. Torej Janez
dva izmed njih posije k Jezusu vprašat ga: „Ali si ti ta,
kateri ima priti; ali naj čakamo drugega?' Namesto
kakega odgovora se Jezus sklicuje na svoje čudeže, ki jih
je storil nad bolniki, in reče: „Pojdita in povejta Janezu
to, kar sta slišala in videla. Slepi izpregledujejo, hromi
hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi izpreslišujejo, mrtvi vsta¬
jajo in uboaim se evangelij oznanja; in blagor mu, kateri
se ne pohujša nad menoj!'"

25. Magdalena izpokornica.

* Nekdo izmed farizejev, Simon po imenu, je prosil Jezusa,
da bi pri njem jedel. Jezus gre v hišo farizejevo in sede za
mizo. V tistem mestu je pa živela žena, Marija Magdalena po
imenu, ki je bila grešnica in na slabem glasu. Po Jezusovih
govorih se je pa bila izpreobrnila, in polna ljubezni je bila do
njega in polna kesanja za svoje grehe. Ko torej zve, da je
Jezus v farizejevi hiši pri jedi, vzame alabastrovo pušico, dragega
mazila polno, in gre tja, da bi mazilila Jezusu noge. K njegovim
nogam se torej spusti, kesanje in žalost nad grehi jo presune
in milo jame jokati. Solze polivajo Jezusu noge. Ko ona to za¬
pazi, briše jih z lasmi svoje glave, potlej jih poljublja in mazili.

143

* Farizej, ki je to videl, sam pri sebi reče: „Ko bi bil on
prerok, pač bi vedel, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika,
daje  grešnica.“ Jezus pa mu reče: „ Simon, nekaj ti imam
povedati. Neki posojevavec je imel dva dolžnika; eden mu je
bil dolžen petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista imela
s čim plačati, odpustil je obema. Kateri torej ga bolj ljubi?“
Simon odgovori: „Menim, da tisti, kateremu je več odpustil/
Jezus mu reče: „Prav si razsodil!“

* Zdaj se Jezus obrne k ženi, in reče Simonu: „Vidiš-li
to ženo?“ — Prišel sem v tvojo hišo, in vode za noge mi nisi
dal; ta pa mi je s solzami noge močila in s svojimi lasmi jih
brisala. — Ti me nisi poljubil, ta pa, od kar je prišla v hišo, ni
jenjala, mi nog poljubljati. Moje glave nisi z oljem mazilil, ta
pa mi je noge mazilila z dragim mazilom. Zato ti pravim: „Veliko
grehov ji je odpuščenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj
odpusti, manj ljubi.“ — Na to reče ženi milostljive besede: „Od¬
puščeni so ti grehi. Tvoja vera ti je pomagala. Pojdi v miru/

Druga velika noč.

26. Osem in tridesetletni bolnik.

Drugo leto o veliki noči je šel Jezus zopet v Jeru¬
zalem. Ondi je bila ovčja kbpel, kateri se je po hebrejsko
reklo Betzajaa. Bila je v velikem poslopju, kije imelo

E et 16p. V teh je ležala velika množica bolnih, slepih,
ruljevih in suhoudnih, kateri so čakali plivkanja vode.
Zakaj angel Gospodov je ob določenih časih hodil
v kčpel, in plivkal je vodo. Kdor je po plivkanju vode
prvi stopil v kopel, ta je ozdravel, katero bolezen koli
je imel. Med drugimi je bil ondi tudi človek, ki je bil
osem in trideset let bolan. Ko ga Jezus vidi ležati, mu
ljubeznivo reče: ,,Ali hočeš biti ozdravljen?'' Bolnik
mu odgovori: „ Gospod, nimam človeka, da bi me dejal
v kbpel, kadar se voda skali; in preden jaz tja pridem,
že drugi pred menoj stopi vanjo.“ Tedaj mu Jezus
pravi: „Vstani, zadeni svojo posteljo in hodi! Pri ti
priči človek ozdravi, vzame svojo posteljo in gre ves
vesel in hvaležen odtod.

* Tisti dan je pa bila sobota. Ko Judje vidijo ozdravlje¬
nega hoditi in posteljo nositi, rečejo mu: „Sobota je, ne smeš
torej svoje postelje nositi!“ On jim odgovori: „Ta, ki me je
ozdravil, mi je rekel: Zadeni svojo posteljo in hodi! 1 ' Tedaj ga

144

vprašajo: „Kdo je tisti človek, kateri ti je to rekel? On jim pa
ne more povedati; zakaj Jezus se je bil precej spet umeknil.
Kmalu potem pa ga Jezus najde v templju ter mu pravi: „Glej,
ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi!“
— Tedaj človek gre in pove Judom, da je Jezus tisti, ki gaje
ozdravil. Judje pa Jezusa preganjajo, ker je to storil v soboto.

* Jezus jih izkuša prepričati, da ima oblast za to, torej
jim reče: „Moj Oče do zdaj dela, in tudi jaz delam.“ Na to
Judje iščejo še celo umoriti Jezusa, ki ni le sobote prolomil,
temuč je tudi Bogi preklinjal, ker je Boga imenoval svojega
Očeta. Jezus jim pa še slovesneje pritrdi: „Resnično, resnično
vam pravim, kar koli dela Oče, to dela tudi Sin tako. Kakor ima
Oče življenje sam v sebi, tako je tudi Sinu dal imeti življenje
v samem sebi. Kakor Oče mrtve zbuja in oživlja, tako tudi
Sin oživlja, kogar hoče. Oče tudi nikogar ne sodi, temuč je vso
sodbo dal Sinu, da vsi časte Sinu, kakor časte Očeta. Resnično,
resnično vam pravim, da pride ura, ko bodo mrtvi slišali glas
Sinu Božjega. In prišli bodo, kateri so dobro delali, v vstajenje
življenja, kateri pa so delali hudo, v vstajenje obsojenja.“

27. Greh zoper svetega Duha. — Žena blagruje Marijo.

Ko so minili velikonočni prazniki, vrnil se je Jezus
zopet na Galilejsko in je po mestih in trgih grede učil
in bolnike ozdravljal. Nekega dne pripeljejo k njemu
človeka, ki je bil obseden, slep in mutast. Jezus ga ozdravi,
tako da je videl in govoril. Vse množice se zavzamejo,
rekoč: „Ali ni ta sin Davidov ?“ Farizeji pa, ko to slišijo,
reko: „Ta ne izganja hudičev drugače, kakor z Belcebubom,
vižim hudičev. ‘ Jezus vidi njih misli in jim pravi: ,, Vsako
kraljestvo, samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano. Ce torej
satan satana izganja, je sam zoper sebe razdeljen; kako
bo torej obstalo njegovo kraljestvo? Ako pa jaz z Božjim
duhom izganjam hudiče, je torej k vam prišlo Božje
kraljestvo. Torej vam pravim: Vsak greh in preklinjanje
bo odpuščeno ljudem; preklinjanje zoper sv. Duha pa
ne bo odpuščeno, ne na tem svetu, ne v prihodnjemJ

Neko ženo izmed množice te Jezusove besede tako
presunejo, do na glas zavpije: „Blagor telesu, ki te je
nosilo, in blagor pr som, ki so te dojile F Jezus ji pa
odgovori: „Se ve da, blagor vsem, ki poslušajo besedo
Božjo ter jo izpolnjujejo.“

145

28. Govor Jezusov na jezeru: sedem prilik o nebeškem

kraljestvu.

* * Jezus je šel neki dan h galilejskemu jezeru; ondi se
je usedel na bregu in je učil. Ker je bilo pa sila veliko ljudi
pri njem, je -  stopil v čoln in učil iz njega. Pripovedoval jim je
naslednje prilike:

A.  O sejavcu in semenu.

* * „Sejavec je šel sejat. Ko seje, nekaj semena pade
poleg pota, in je bilo pohojeno; tudi so prišle ptice izpod neba,
ter ga pozobale. Nekaj ga pade na kamenito. To je hitro pognalo;
ali ko solnce izide, je zvenelo in usehnilo, ker ni imelo mokrote.
Nekaj ga pade med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo.
Drugo pade na dobro zemljo; in to je vzhajalo in obrodilo sad,
eno stoterno, eno šestdeseterno, eno pa trideseterno. “

tLA.tdATOL.ONI 1NILN.

* * Ko je bil Jezus to povedal, je rekel: „Kdor ima
ušesa za poslušanje, naj posluša! — Ta prilika to le pomeni:
Seme je beseda Božja. Pri katerih seme pade poleg pota, so ti,
ki sicer poslušajo besedo Božjo, pride pa hudič, in jim besedo
vzame iz srca, da ne verujejo in ne bodo zveličani. Na kameniti
zemlji so tisti, ki z veseljem sprejemajo besedo, kadar jo slišijo;
toda korenin nimajo in le nekoliko časa verujejo, ob časuizkušnjave

Schuster, Zgodbe. \  0

i46

pa odpadejo. — Kar ga pade med trnje, so ti, ki sicer poslu¬
šajo besedo, potem pa gredo ter jo zaduše v skrbeh, v bogastvu
in sladnostik tega življenja, tako da ne obrodi sadu. Kar ga
pa pade na dobro zemljo, so ti, ki radi poslušajo besedo, jo
v srcu hranijo in stanovitno sad obrode."

B,  O ljuljki med pšenico.

* Potem jim Jezus pripoveduje drugo priliko, rekoč:

„Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kateri je dobro seme
vsejal na svojo njivo. Kadar so pa ljudje spali, prišel je njegov
sovražnik, in je prisejal ljuljke med pšenico in je šel. Ko
je pa zelenje zrastlo in sad storilo, tedaj se je tudi ljuljka
prikazala. Pristopili so torej hlapci hišnega gospodarja, in so
mu rekli: Gospod, ali nisi dobrega semena vsejal na svojo
njivo? od kod ima torej ljuljko? On jim reče: Sovražen človek
je to storil. Hlapci pa so mu rekli: Hočeš-li, da gremo in jo
poberemo? On reče: Nikar, da kje ljuljko pobiraje ž njo vred
ne porujete tudi pšenice. Pustite oboje rasti do žetve, in ob
času žetve porečem ženjcem: Poberite najprej ljuljko, in

jo povežite v snopke, da se sežgč; pšenico pa spravite v mojo
žitnico. “

* To priliko Jezus tako le razlaga: „Kateri dobro seme
seje, je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otroci
kraljestva Božjega, ljuljka pa otroci hudobe. Sovražnik, ki jo
je sejal, je hudič. Žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli.
Kakor se torej ljuljka ob žetvi pobere in v ognju sežgč, tako
se bo konec sveta godilo hudobnim. Sin človekov bo poslal
svoje angele, in pobrali bodo vse pohujšanje in tiste, kateri
delajo krivico, in jih bodo vrgli v ognjeno peč. Ondi bo jok
in škripanje z zobmi. Pravični pa se bodo svetili kakor solnce
v kraljestvu svojega Očeta."

C.  O gorčičnem zrnu, kvasu, skritem zakladu,
biseru in ribji mreži.

Jezus je dalje govoril: ^Nebeško kraljestvo je podobno
gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in vsejal na svojo njivo.
To^ je sicer najmanjše izmed vseh semen, kadar pa zraste, je
veče kakor vsa zelišča, in je drevo, tako da ptice izpod neba
pridejo, in prebivajo na njegovih vejah."

* »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je žena
vzela, ^in vmesila med tri mere moke, da se je vse skvasilo."

i »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, v njivi skritemu,
katerega človek, ki ga je našel, prikriva, in od veselja nad njim
gre m proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo."

147

f »Spet je nebeško kraljestvo podobno kupcu, kateri išče
dobrih biserov. Ko je našel drag biser, gre in proda vse, kar
je imel, in ga kupi.“

t »Spet je podobno nebeško kraljestvo mreži, katera se
vi'že v morje, in zajme rib vsake vrste. Ko je napolnjena,
jo izvlečejo in na bregu sede odbero dobre ribe v posode,
malovredne pa odmečejo. Tako bo tudi ob koncu sveta. Angeli
pojdejo in bodo odločili hudobne izmed pravičnih, in jih bodo
vrgli v ognjeno peč; ondi bo jok in škripanje z zobmi."

t Takih prilik je Jezus še veliko pravil ljudstvu, tako da
se je izpolnilo prerokovanje: »Svoja usta bom odprl v prilikah
ter povedal, kar je bilo skritega pred začetkom sveta. 1 '

29. Vihar na morju.

f Zvečer je Jezus rekel svojim učencem: »Prepeljimo se
na ono stran morja." Tedaj neki pismar pristopi k njemu, in mu
reče: »Učenik, za teboj pojdem, kamor koli greš!" Jezus pa,
ki je vedel, da mu je le svet rnari in njega dopadanje, reče mu:
»Lisice imajo jame in ptice pod nebom gnezda: Sin človekov

JLA. MAIOLOHI H UH.

pa nima, kamor bi glavo naslonil. “ Na te besede pismar Jezusa
zapusti in gre od njega.

10

148

Potem stopi Jezus v čolnič, in njegovi učenci gredo
za njim. Ker je bil od opravila truden, usede se in
zaspi. Kar vstane velik viMr na morju, tako da valovi
pokrivajo čolnič. Učence prevzame strah in groza, torej
stopijo k njemu in ga zbudč rekoč: „ Gospod otmi nas,
poginemo ! ‘ Jezus jim odgovori: „Kaj ste boječi, malo-
včrni? Tedaj vstane in zapov^č vetru in morju — in
bila je velika tihota. Vsi se čudijo in pravijo: „Kdo
je ta, de so mu pokorni vetrovi in morje?

30. Jairova hči in bolna žena.

* Ko se je bil Jezus nazaj prepeljal od onstran morja,
sprejelo ga je ljudstvo ob bregu z velikim veseljem. Med dru¬
gimi stopi k njemu eden izmed viših v shodnici, Jair po imenu.
On je imel hčer, dvanajst let staro, ki je bila za smrt bolna.
Jezusu k nogam pade in milo prosi: „Gospod, moja hči umira;
ali pridi in položi svojo roko nanjo, in bo živela!“ Jezus vstane
in gre ž njim. Njegovi učenci in velika množica ga spremljajo.

* Med množico je bila tudi žena, ki je na krvotoku trpela
že dvanajst let; vse svoje premoženje je bila že izdajala
zdravnikom, pa nobeden ji ni pomogel. Ona se torej skozi
ljudstvo pririne do Jezusa in se od zad dotakne roba njegovega
oblačila; zakaj prepričana je bila, da bo ozdravljena, ako se le
dotakne njegovega oblačila. In res, pri ti priči, ko se ga
dotakne, popolnoma ozdra\ T i. Menila je, da je to storila skrivaj.
In res, nihče je ni videl. Jezus pa je hotel, da si množica
v zgled vzame trdno vero te žene in da jo posnema; v zato se
obrne in reče: „Kdo se je dotaknil mojega oblačila?*' Zena, ki
vidi, da Jezusu ni skrito njeno dejanje, trepetaje predenj pade
in pred vsem ljudstvom pripoveduje, zakaj je to storila, in kako
naglo je bila ozdravljena. Jezus pa ji ljubeznivo reče: „Hči,
tvoja vera ti je pomagala. Pojdi v miru!“

* Jezus je še govoril, kar pride nekdo k višemu shodnice in
mu reče: „Tvoja hči je ravnokar umrla, ne nadleguj torej dalje
Učenika!** Oče se silno prestraši. Ali Jezus mu reče: „Ne boj
se; le veruj, in bo oživela.** Ko Jezus stopi v hišo, najde ondi
veliko ljudi, ki so jokali po otroku, in tudi piskače, ki so po
šegi tistih krajev žalostne piskali. Jezus jim pa reče: „Kaj
delate hrup in jokate? Deklica ni mrtva, ampak le spi!** Tedaj
so se mu posmehovali, ker so dobro vedeli, da je umrla;
pomislili pa niso, da je Jezus prišel, jo spet oživit. Jezus veli
vsem ljudem iti iz hiše, in gre s starši in svojimi tremi učenci:

149

v hram, kjer je deklica ležala. Potem stopi k mrliču, prime
ga za roko in reče: „Deklica, vstani!“ Deklica mahom vstane
in hodi. — In ta glas je šel po vsi deželi.

31. Jezus si izvoli apostole ter jih prvič razpošlje.

* Brez števila ljudi iz daljnjih krajev in celo od bregov
srednjega morja se je nabiralo okoli Jezusa. Ko je nekega dne
spet toliko sveta videl okoli sebe, da je bil pri poslušanju nje¬
govih besed človek človeku na poti, so se mu ljudje v srce smilili,
ker so bili, kakor ovce brez pastirjev. Torej reče svojim učen¬
cem: „Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Prosite torej
Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev l“ Proti večeru prejde
Jezus na goro in premoli vso noč. Ko se dan stori, pokliče svoje
učence, izvoli si jih izmed njih dvanajst, ter jih imenuje
apostole,  t. j. poslance. Imena teh dvanajsterih so:
Simon,  imenovan Peter,  in njegov brat Andrej, Jakob
in njegov brat Janez, Filip, in Jernej, Matevž in
Tomaž. Jakob  mlajši in Juda Tadej, Simon,  imenovan
gorečnik, in Juda  I š k a r j o t.

t In te je poslal rekoč: „Pojdite k izgubljenim ovcam
hiše Izraelove, in oznanjujte: Nebeško kraljestvo seje  približalo.
Ozdravljajte bolnike, zbujajte mrtve, očiščujte gobove, hudiče
izganjajte. Na pot nič ne jemljite; zakaj delavec je vreden svoje
jedi. Kadar stopite v hišo, recite: Mir bodi ti hiši! In ako bo
tista hiša vredna, prišel bo vaš mir nadnjo: ako pa ne bo
vredna, se bo. vaš mir povrnil k vam. In kateri koli vas ne
sprejme, in ne posluša vaših besed, pojdite iz hiše ali mesta,
in otresite prah od svojih nog. Resnično, vam pravim, lažje bo
zemlji Sodomski in Gomorski sodnji dan, kakor tistemu mestu. “

f „Glejte, jaz vas pošiljam, kakor ovce med volkove. Bodite
torej razumni, kakor kače, in preprosti, kakor golobje. Varujte
se pa ljudi; zakaj izdajali vas bodo v zbore, in v svojih
shodnicah vas bodo bičali, in pred poglavarje in kralje vas
vodili in sovražili zavoljo mojega imena. Saj učenec ni nad
učenika, in hlapec ne nad svojega gospodarja. Učencu je zadosti,
da je, kakor njegov učenik, in hlapcu, kakor njegov gospodar.
Ne bojte se njih, kateri umore telo, duše pa ne morejo umoriti;
temuč bojte se veliko bolj tistega, ki more pugubiti dušo in telo!
Ali se ne prodajata dva vrabca za en vinar? In le eden izmed
njih ne pade na zemljo brez vednosti in volje vašega Očeta.
Nikar se torej ne bojte: boljši ko veliko vrabcev ste vi. 'Se
celo vsi lasje na glavi so vam prešteti. “

150

f „Srčno me spoznavajte pred ljudmi! Besnično vam pravim:
kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, bom ga tudi jaz spoznal
pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa mene zataji pred
ljudmi, bom ga tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v ne¬
besih. Morali se boste od svojih ločiti. Toda kdor ljubi očeta ali
mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer
bolj ko mene, ni mene vreden. In kdor ne vzame svojega križa,
in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde življenje, bo ga
izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zavoljo mene, bo ga našel. Ve¬
liko jih je pa tudi, kateri vas bodo sprejeli Kdor torej vas sprejme,
mene sprejme; in kdor sprejme mene, sprejme njega, kateri je mene
poslal. In kdor koli da piti komu izmed vas kozarec mrzle vode
v mojem imenu, resnično vam pravim, ne bo izgubil svojega plačila . 11

* Tedaj so šli izvoljeni apostoli, po dva in dva. Hodili so
pa vaseh, ter so oznanjali pokoro in bližnje nebeško kraljestvo.
Tudi hudiče so izganjali in mazilili so z oljem veliko bolnikov
ter jih ozdravljali.

f To maziljenje z oljem, akoravno še ni bilo svet zakrament, je
bilo pa podoba poslednjega olja, o katerem govori sveti Jakob (5, 14, 15.).

82. Obglavljenje svetega Janeza Krstnika.

* Herodijada je Janezu, ki je bil še zmeraj v ječi, vedno
stregla po življenju. Ali Herod ga je spoštoval, vedoč, da je
pravičen in svet mož, varoval ga je, rad poslušal in veliko storil
tako, kakor mu je on svetoval. Tudi se je bal ljudstva, ker ga
je imelo v  za preroka.

* Crez nekaj časa Herod v dan svojega rojstva napravi
gostijo knezom, vojvodom in prvakom svojega kraljestva. Tedaj
pride hči Herodijadina, in pleše in dopade vsem pričujočim.
Herod si ne ve kaj od veselja, tako da ji reče: „Prosi me,
kar hočeš, pa ti bom dal . 11  In še priseže ji rekoč: „Kar koli
boš prosila, bom ti dal, tudi polovico svojega kraljestva l“

* Deklica gre urno ven k svoji materi in jo vpraša: „Kaj
naj prosim ? 11  Mati ji odgovori: „Glavo Janeza Krstnika . 11  Hči
gre hitro noter h kralju in prosi rekoč: ,,Hočem, da mi jadrno
daj v skledi glavo Janeza Krstnika.“ Herod se ustraši in je
žalosten. Pa zavoljo prisege — ki pa ni imela veljave za kaj
hudega — ni ji hotel pred gosti odreči. Brž pošlje rablja
ter mu ukaže prinesti Janezovo glavo v skledi. Babelj gre, in
-Janezu v ječi glavo odseka; prinese jo v skledi, in jo da
hudobnemu dekletu, dekle pa hudobni in grozoviti materi.

* Ko Janezovi učen.ci to zvedo, žalostni pridejo, vzamejo
njegovo truplo in ga polože v grob. Potem so šli k Jezusu in
so mu vse povedali.

151

Bo. Jezus nasiti 5000 mož.

* * Velikonočni praznik se je zopet bližal. Razposlani
apostoli so se vrnili in Jezusu pripovedovali vse. karkoli so
bili storili. Na to jim Jezus reče: »Pojdite na stran v samoten
kraj, in si malo počijte!“ Ž njim torej stopijo v čoln in se
peljejo v samoten kraj. Pa tudi sem gre množica ljudi za njim.
Usmili se jih Jezus, ko jih ugleda. Še počitka si ne privošči;
iz čolna stopi in gre na goro, da bi ga vsi videli in slišali, in
začne učiti. Ko je izgovoril, gre k bolnikom, ki so mu jih
prinesli, in jih ozdravi.

* * Kadar je pa bilo pozno, stopijo učenci k njemu in mu
reko: »Spusti ljudstvo na bližnje trge in vasi, da si kupijo
kaj jesti." Jezus pa -jim pravi: „Ni jim treba hoditi odtod.
Koliko kruhov imate?“ Andrej odgovori: »Mladenič je tukaj,
ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi; ali kaj je to med
toliko ljudi?" Potem ukaže Jezus! »Recite ljudem sesti!" In
truma za trumo seda na travo. Bilo jih je pa pet tisoč mož
brez žen in brez otrok.

* * Tedaj vzame Jezus tistih pet kruhov in dve ribi, v nebo
pogleda, blagoslovi jih, razlomi in da svojim učencem, naj jih
polože med množice. Vsi jedo in se nasitijo. Potem Jezus veli
učencem: »Poberite kosce, da ne vzamejo konca." Pobrali so torej

- 152 -

ostanke koscev, in bilo jih je* dvanajst polnih košev. Ljudje, ko
vidijo čudež, začudijo se in reko: „On je resnično prerok, ki
ima priti na svet ! 11  Ker so vedeli, da ima obljubljeni odrešenik
tudi biti kralj, hočejo ga v Jeruzalem peljati ter po sili po¬
staviti za kralja. Jezus pa je to vedel, umakne se jim natihoma
nekam na goro, moli ondi do pozne noči, in se po noči črez
jezero prepelje v Kafarnavm.

84. Jezus obeta presveto rešnje Teld.

f Ko množica, katero je bil Jezus čudovito nasitil, drugi
dan vidi, da Jezusa ni več tam, hiti po suhem v Kafarnavm
Jezusa iskat. Najdejo ga v shodnici. Ko jih Jezus ugleda, reče
jim: „Iščete me, ne ker ste videli čudeže, temuč ker ste kruhov
jedli in ste bili nasiteni. Delajte, ne za jed, katera mine, ampak
za jed, ki ostane za večno življenje, in vam jo da Sin človekov. ‘
Oui mu tedaj reko: „Gospod, daj nam za vselej ta kruh! 1 ' Jezus
jim pa razlaga, rekoč! „Jaz sem živi kruh, ki je prišel z nebes.
Kdor je tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, ki ga bom
jaz dal, je moje meso, katero bom dal za življenje sveta .' 1

t Zdaj se Judje, ki so bili v shodnici, med seboj prepi¬
rajo in veliko jih reče: „Kako nam more ta svoje meso dati
jesti?" Jezus pa noče Judov nalašč potolažiti in reči, da je
govoril v podobi, temuč jim še bolj zatrdi, rekoč: „B,esnično,
resnično vam pravim, ako ne boste jedli mesa Sina človekovega,
in ne pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor
je moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga
bom obudil poslednji dan; zakaj moje meso je res jed, in moja
kri je res pijača. Kdor je moje meso, in pije mojo kri, ostane
v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz
živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kateri mene je, živel
zavoljo mene. To je živi kruh, kateri je prišel z nebes. Ne kakor
so jedli vaši očetje mano, in so umrli. Kdor je ta kruh, bo
živel vekomaj . 11

f Zavoljo teh besedi veliko Jezusovih učencev dvomi in
reče med seboj: „To govorjenje je trdo, kdo ga more poslu¬
šati?" Oni ali niso razumeli, da Jezus more svoje meso in svojo
kri dati v jed in pijačo, ali so pa menili, da bodo morali njegovo
mrtvo truplo jesti. Obema spotildjajema Jezus poskuša v okom
priti. Zoper prvi jih zavrača na svoj čudoviti vnebohod, ki
jih bo prepričal, da njemu, ki je iz nebes, ni nemogoča nobena
reč; torej jih vpraša: „Ali vas to pohujšuje? — Kaj torej,
kadar boste videli Sinu človekovega gori iti, kjer je bil poprej!"
Zoper drugi spotikljaj pa reče: Duh je, ki oživlja; meso nič
ne pomaga. Besede, katere sem vam jaz govoril, so duh in

153

življenje/ 1  Jezus še pristavi: „So pa nekateri med vami, kateri
ne verujejo." In res, več učencev odsekmal odstopi od njega,
in več ne hodijo ž njim. Kakor je Jezusu k srcu šlo pogub¬
ljenje toliko duš, vendar le pri tem ostane, da je treba verovati
to skrivnost, in tudi svojim ljubim dvanajsterin apostolom da na
voljo, ali verovati ali pa se ločiti od njega. Torej jih vpraša:
„Ali hočete tudi vi proč iti?" V imenu vseh mu Simon Peter
odgovori: „ Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega
življenja; mi pa smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin
Božji."

Tretja velika noč.

35. Kana tujska zena.

Ker so Judje Jezusa zalezovali, zato ni Sel to leto
v Jeruzalem k velikonočnim praznikom, ampak je hodil
po Galileji. Povsod ga je spremjala velika množica, in
seboj vodila slepe, gluhe, mutaste, hrome, gobove in veliko
drugih bolnikov. K njegovim nogam so jih polagali, in
Jezus je vse ozdravil.

Nekdaj je prižel do Tira in Sidona, kjer so prebi¬
vali neverni mlajši nekdanjih Kananejcev. Kar žena iz
tistih krajev priteče za Jezusom in vpije rekoč: „Gospod,
Sin Davidov, usmili se me! Moja hči veliko trpi od hu¬
diča! Dav ji kar besede ne odgovori. Ker pa ne jenja
kričati, učenci k Jezusu stopijo ter ga prosijo zanjo. Jezus
jim odgovori: „Jaz sem poslan le k izgubljenim ovcam
hiše Izraelove! 1  Ali žena pride, pade mu k nogam, moli
ga in reče: „Gospod, pomagaj mil Jezus pa hoče njeno
vero Se bolj poskusiti in utrditi. Torej ji odgovori: „ Pusti,
naj se otroci prej nasitijo ._ Ni prav, jemati otrokom kruha,
in ga psom metati.' 1  Zena mu odgovori: „Kaj pa da,
Gospod! Ali psički dobivajo vsaj drobtinice, ki padajo
z mize njih gospodov. ‘ Tedaj ji Jezus odgovori, rekoč:
,,O žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiS.
In ozdravljena je bila njena hči, tisto uro.

IJ6. Jezus obeta Petru najvišjo cerkveno oblast.

* * Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, vprašal
je grede svoje učence, rekoč: „Kdo, pravijo ljudje, da je Sin
človekov?" Oni reko: „Nekateri, da je Janez Krstnik, nekateri,

— 154 -

da Elija, nekateri pa, da Jeremija ali prerokov kdo." Jezus dalje
vpraša: „Vipa, kdo, pravite, da sem?“ Tedaj odgovori Simon
Peter, rekoč: „Ti si Kristus, Sin živega Boga." Na to

spoznanje mu Jezus reče slovesno: „Blagor ti, Simon, Jonov
sin; ker meso in kri ti ni tega razodela, ampak moj Oče, ki

m Kar ko  n oos razvezal na zemiji, no razvezano
tudi v nebesih."

87. Jezus se izpremeni.

* * Crez šest dni vzame Jezus seboj Petra, Jakoba in
Janeza in jih pelje na visoko goro (Tabor) molit. In ko je molil,
izpremenil se je pred njimi; njegov obraz se je svetil kakor
solnce, njegova oblačila pa so bila bela ko sneg. In glej, prika¬
zala sta se jim Mojzes in Elija in sta ž njim govorila o njegovi
smrti, v kateri imajo odrešenje in zveličanje najti vsi ljudje.
Peter od prekrasnega pogleda ostrmi in reče Jezusu: „Gospod,
dobro nam je tukaj biti! Ako hočeš, naredimo tukaj tri šatore,
tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega. “ Ko je pa še govoril,

155

glej, obsenčil jih je svetel oblak, v katerega sta šla Mojzes in
Elija, in glas se je zaslišal iz oblaka: „Ta je moj ljubi sin,
nad katerim imam dopadanje, njega poslušajte!"

* * Učenci se prestrašijo in popadajo na obraz, Jezus pa
k njim pristopi in se jih dotakne, rekoč: „Vstanite, in nikar se
ne bojte!" Ko so pa zopet pogledali, niso nikogar videli, kakor
Jezusa samega. In ko so šli z gore, zapove jim Jezus: »Nikomur
ne pravite prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih."

38. Davek za tempelj.

Ko je Jezvs s svojimi učenci prišel spet v Kafarnavm,
so k Petru pristopili tisti, kateri so polirali davek, ki ga
je moral vsak Izraelec, ko je bil star črez dvajset let,
o veliki noči plačati v tempelj, ki je bil hiša nebeškega
kralja in Gospoda, Vprašajo ga rekoč: „Ali vaš učenik
ne plačuje, davka dveh drahem?' 1  Peter odgovori: „Kaj
pa da,“ in gre v hišo, to Jezusu povedat. Ko v hišo stopi,
prehiti ga Jezus, rekoč:  ,,Kaj se ti zdi, čimon. Od
katerih jemljejo kralji zemlje davek ali glavni dac? Od
svojih otrok' ali od tujih? 1  Peter mu odgovori: „Od tujih J
Jezus mu tedaj reče: ,,Otroci so torej p) osti. Ali da jih
ne pohujšamo, pojdi k morju in vrK h nek. 1 rvo

156

ribo, hi se vjavne, vzemi in odpri ji usta in našel boš
stoter t. j. štiri drahme. Tega vzemi in jim ga daj zame
in zased' Peter je storil po Gospodovi besedi, in je res
našel, kakor mu je bil Jezus povedal.

39. Jezus prijatelj otrok. 0 pohujšanju.

Neki dan so pobožne matere k Jezusu pripeljale
svoje otročiče, da bi roke nanje polagal in molil nad
njimi. Ker je bil Jezus od učenja truden, jih učenci
niso hoteli k njemu pustiti; zavoljo tega je bil Jezus

MHOlOHl XA''NILU

nad njimi nevoljen in je rekel: ^Pustite otročiče, in
nikar jim ne branite k meni, zakaj takih je nebeško
kraljestvo / 1  Potem je Jezus otroke objemal, roke nanje
pokladal in jih blagoslavljal.

* * Potlej Jezus reče tem, ki so stali okoli njega: Res¬
nično vam pravim, ako se ne izpreobrnete in niste, kakor
otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor koli se pa poniža,
kakor ta otrok, ta je veči v nebeškem kraljestvu. In kdor
sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.
Kdor pa pobujša katerega teh malih, ki verujejo v me, bilo bi
mu bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se

157

potopil v globočino morja. Glejte, da ne zaničujete katerega teh
malih! Ker pravim vam: Njih angeli v nebesih vedno gledajo
obličje mojega Očeta, kateri je v nebesih.“

40. Jezus da apostolom oblast vezati in razvezovati.

Prilika o neusmiljenem hlapcu.

* * Jezus je dalje učil: „Ako greši zoper tebe tvoj brat,
ne maščuj se nad njim, temuč pojdi in ga posvari med seboj
in med njim samim. A ko te posluša, pridobil si svojega brata:
ako te pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva. Ako ne
posluša tudi teh, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša,
naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik.
Resnično, resnično, vam pravim,  — to govore se
obrne k apostolom, — kar koli boste zavezali
na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in kar
koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano
tudi v nebesih.“

* Na te besede pristopi Peter k Jezusu, in vpraša:
„Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ako greši
zoper mene: ali do sedemkrat?" Peter misli, to bi bilo že silno
velikodušno. Toda Jezus mu odgovori: „Ne rečem ti do sedem¬
krat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zakaj v nebeškem
kraljestvu je, kakor pri kralju, kateri je hotel račun delati

158

s svojimi hlapci. Ko je začel račUBiti, bil je predenj postavljen
eden, kateri mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni
imel s čim plačati, ukazal je gospod, prodati njega, njegovo
ženo in njegove otroke, in vse, kar je imel, in poplačati.“ Tedaj
pade hlapec na kolena, in ga prosi, rekoč: „Potrpi z menoj,
in vse ti bom povrnil. In gospod se usmili tistega hlapca,
izpusti ga in mu odpusti dolg/

* „Izpred njega grede pa je tisti hlapec našel nekega
svojih sohlapcev, kateri mu je bil dolžan sto denarjev. In zgrabil
ga je in davil, rekoč: Plačaj, kar si dolžan! Tedaj njegov
sohlapec pade predenj in ga prosi, rekoč: Potrpi z menoj, in
vse ti bom povrnil! On pa noče, temuč gre, in ga vrže v ječo,
dokler ne plača dolga. — Ko so pa videli njegovi sohlapci,
kar se je zgodilo, bili so silno žalostni, ter so šli in povedali
svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo/ Tedaj neusmilje¬
nega hlapca pokliče njegov gospod in mu reče: »Hudobni hlapec!
Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej
tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi
jaz tebe usmilil? In gospod se razsrdi in ga izroči trinogom,
dokler ne poplača vsega dolga. “

„Tako“ — sklene Jezus — „bo tudi moj nebeški
Oče storil vam, ako ne odpustite vsakateri svojemu bratu, iz
svojih src/

41. Jezus razpošlje 72 učencev.

. #  9

Ko je šel Jezus iz Galileje spet v Judejo, izvoli apo¬
stolom pomočnike, in sicer dva in sedemdeset učencev, in jih,
kakor apostole, pred seboj pošlje po dva in dva. Reče jim: „Kdor
vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje;
kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me je poslal/'

* Crez nekoliko časa so se dva in sedemdeseteri z veseljem
vrnili, rekoč: »Gospod, tudi hudiči so nam pokorni v tvojem
imenu/ Jezus jim reče: „Ne veselite se tega, da so vam
duhovi pokorni, temuč veselite se, da so vaša imena zapisana
v nebesih/ 1  In Jezus se razveseli v svetem Duhu in reče:
»Zahvaljujem te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to skril
modrim in razumnim, in si razodel malim. Pridite k meni vsi,
kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite
moj jarem nase, in učite se od mene; ker jaz sem krotek in
iz srca ponižen. Tako boste pokoj našli svojim dušam; moj
jarem je sladek, in moje breme je lahko. “

159

Jezus reče: „Neki človek je šel od Jeruzalema
v Jeriho. Gredč pade med razbojnike. Ti ga slečejo,
z ranami obdajo, in pustč na pol mrtvega. Primeri se
pa, da je neki duhoven šel po tistem potu; in ga je videl,
in je šel mimo. Potem pride levit. Tudi on ga vidi,
in grč mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do
njega, in ko ga ugleda, s mi li se mu v srce. Pristopi
torej k njemu, vlije mu v rane olja in vina, in mu jih

42 .  Zapoved ljubezni. Usmiljeni Samarijan.

Ko grč Jezus skozi Judejo v Jeruzalem, učenik
postave k njemu stopi, da bi ga izkušal, in reče: „Učenik.
kaj naj storim, da bom zadobil večno življenje? _Jezus
ga vpraša: „Kaj je v postavi pisano? Kako bereš? Oni
mu odgovori: „Ljubi Gospoda, svojega Bog& iz vsega
svojega src4, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči,
in iz vse svoje misli; — svoj ega bližnjega pa kakor
samega sebe." Jezus mu na to reče: „Prav si odgovoril;
to stori, in živel boš!' Oni pa se hlini, kakor da bi
resnično želel, postavo natanko spoznati, torej vpraša:
„Kdo pa je moj bližnji ?

160

AJATOL. ON/. XA, m ETN

odgovori, rekoč: „Marta, Marta, skrbna si, in veliko si priza¬
devaš. Pa le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši
del, ki ji ne bo odvzet."

obveže; potem ga vzdigne, posadi ga na svoje živinče,
ter ga pelje v gostilnico in ga oskrbljuje. Drugi dan, ko
je imel dalje iti, vzame dva denarja, d d ju gostilničarju
in reče: Skrbi Zanj, in kolikor več izdaš, bom ti jaz
nazaj gredč povrnil.” — „Kateri teh treli 1  — sklene
Jezus — „se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je bil
padel med razbojnike? — Učenik odgovori: „Tisti,
kateri mu je storil usmiljenje. ‘ — Nato mu Jezus reče:
„Pojdi, in tudi ti tako stori!

43. Marija in Marta.

* Ko je Jezus dalje šel proti Jeruzalemu, prišel je v vas
Betanijo. Neka žena, Marta  po imenu, ga je sprejela v svojo
hišo. Imela pa je sestro, ki se ji je reklo Marija.  Marija se
je usedla k nogam Gospodovim in poslušala njegove besede,
Marta pa si je dajala s postrežbo veliko opraviti, ter je pristo¬
pila in rekla: „Gospod, ali ti ni mari, da me moja sestra samo
pusti streči. Reci ji torej, da naj mi pomaga!" Gospod pa ji

rekoč: „Kdo izmed vas, ako ima sto ovdc, in eno izmed teh
izgubi, ne popusti devet in devetdesetih v puščavi, in ne gre za
izgubljeno, dokler je ne najde? In kadar jo najde, zadene jo

Schuster, Zgodbe. it

44. Jezus, dobri pastir. Izgubljena ovca.

* Ko je Jezus o prazniku šatorov prišel v Jeruzalem, šel
je v tempelj učit. Kekel je:

* „Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi,
temuč imel bo luč življenja. “

*■  „Jaz sem dobri pastir. Dober pastir vodi svoje ovce
na dobro pašo in hodi pred njimi, in ovce hodijo za njim, ker
poznajo njegov glas. Tako hodijo moje ovce za menoj; zakaj
jaz poznam svoje, in moje poznajo mene. Jaz sem dobri pastir.
Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa jih
popusti in beži, kadar vidi volka iti. Jaz dam življenje za svoje
ovce. Imam še drugih ovac, katere niso iz tega hleva. Tudi
tiste moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas, in en hlev
bo in en pastir. “

* Jezusove besede so tako presunile ljudi, daje vse k njemu
tiščajo poslušat ga. S posebno gorečnostjo so se mu celo krivični
cestninarji in drugi očitni grešniki približevali, ker jih je nje¬
gova nebeška krotkost in ljubezen mikala. Zavoljo tega so pa
godrnjali pismarji in farizeji, ki so v svoji prevzetnosti za¬
ničevali te ljudi. Jezus jih v več prilikah osramoti in posvari,

vesel na svoje rame. In ko pride domu, pokliče prijatelje in
sosede, in jim reče: Veselite se z menoj, ker sem našel svojo
izgubljeno ovco. Fravim vam, da tako bo v nebesih veče veselje
nad enim grešnikom, kateri se izpokori, kakor nad devet in devet¬
desetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore / 1

45. Izgubljeni sin.

Jezus dalje govori: „Neki človek je imel dva sina.
Mlajši reče: Oče, daj mi del blagh, kateri grč meni. Oče
jima razdeli premoženje. Malo dni potem mlajši sin vse
pobere in se napoti v daljnjo deželo. Tam pa je zapravil
vse svoje premoženje z razuzdanim življenjem. Ko je bil
vse zapravil, nastane velika lakota a^  tisti deželi. Tudi on
je začel pomanjkanje trpeti. Tedaj je šel in se pridružil
nekemu meščanu tiste dežele; in ta ga pošlje na svojo
pristavo svinje past. In tu je želel svoj trebuh napolniti
z luščinami, katere so jedle svinje; pa nihče mu jih ni dal. “

Tedaj je šel sam a^  sč, in je rekel: „Koliko na¬
jemnikov v hiši mojega očeta ima obilo kruha; jaz pa
tukaj od lakote ginem! Vzdignil se bom, ter pojdem
k svojemu očetu, in mu porečem: Oče, grešil sem zoper
nebesa in zoper tebe; več nisem vreden, tvoj sin ime¬
novan biti; stori me, kakor enega svojih najemnikov!
In A r zdignil se je in šel k svojemu očetu.

„Ko je bil pa še daleč, zagleda ga njegov oče, in
milo se mu stori, teče mu naproti, oklene se ga okoli
vratt ter ga poljublja. Sin pa mu reče: Oče, grešil
sem zoper nebesa in zoper tebe; A T eč nisem vreden,
tvoj sin imenovan biti. Ali oče mu ne pusti dalje go¬
voriti, in svojim hlapcem reče: Hitro prinesite najboljše
oblačilo, in oblecite ga in dajte mu prstan na roko in
črevlje na noge, in pripeljite pitano tele, in zakoljite
ga, in hočemo jesti in se gostiti. Zakaj ta moj sin je
bil mrtev, in je spet oži vel; bil je izgubljen, in je najden.
In začeli so se gostiti.

„Starji sin je bil pa ravno na polju. Ko se donui
atu  e in približa hiši, zaslišal je petje in ples. Nekega
hlapca pokliče in ga vpraša, kaj je to? Ta mu odgovori :
Tvoj brat je prišel, in tA r oj oče je zaklal pitano tele,
ker ga je spet zdravega nazaj dobil. Tedaj se je starji

163


brat razsrdil in ni hotel v hišo iti. Ko oče to sliši,
pride ven, in ga začne prositi. Sin pa reče očetu: Glej,
toliko let ti služim, in nisem nikoli prestopil tvojega
povelja, pa še nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil
pogostil s svojimi prijatelji. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki
je svoje premoženje zapravil z malopridnimi osebami,
zaklal si mu pitano tele. Na to mu oče odgovori: Moj
sin, ti si zmeraj pri meni, in vse moje je tvoje. Gostiti
se in veseliti pa se je spodobilo, ker je ta tvoj brat
bil mrtev in je spet oživel, bilje izgubljen in je najden.

46. Bogatin in ubogi Lazar.

* * Jezus dalje govori: „Bil je neki bogat mož. Oblačil
se je v škrlat in v tančico, in se vsak dan imenitno gostil.
Bil je pa tudi neki ubožec, po imenu Lazar. Ležal je pred
vratini bogatinovimi in je bil poln ran. Želel se je nasititi
z drobtinami, katere so padale z bogatinove mize; ali nikdo mu '
jih ni dal. Le psi so hodili lizat njegove rane. Prigodilo se je
pa, da je umrl ubožec. Angeli so ga nesli v naročje Abraha¬
movo. Umrl je pa tudi bogatin, in je bil pokopan v j ekel.
Ko je v trpljenju povzdignil svoje oči, ugledal je od daleč
Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Tedaj je vpil in

11 *

164

rekel: Oče Aaraham, usmili se me vendar, in pošlji Lazarja,
da pomoči konec svojega prsta v vodo, in oliladi moj jezik, ker
grozovitno trpim v tem plamenu. — Ali Abraham mu odgovori:
Sin, pomisli, da si prejel dobro v svojem življenju, Lazar pa
hudo; zdaj je ta oveseljen, ti pa trpiš. Vrhu vsega tega pa je
med nami in med vami velik prepad postavljen, da, kateri hočejo
odtod iti k vam, ne morejo, in tudi ne odondod sem priti . 11

* * „Bogatin nato reče: Prosim torej, oče, pošlji pa vsaj
Lazarja v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam, da jim
pove, kako je v peklu, da tudi oni ne pridejo v ta kralj trpljenja.
Toda Abraham mu odgovori: Imajo Mojzesa in preroke, nje
naj poslušajo. Bogatin reče: Nikar, oče Abraham, ampak če
pojde kdo izmed mrtvih k njim, bodo se izpokorili. Abraham
mu odgovori: Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne
bodo verovali, čeravno kdo vstane od mrtvih!“

47. Sleporojeni.

Iz templja grede Jezus nekega dne med ubožci
ugleda človeka, ki je bil od rojstva slep. Učenci Jezusa
vprašajo:  „ Učenik, kdo je grešil, ali on, ali njegovi
starši, da je rojen slep?“ Jezus jim odgovori: „Ni grešil
ne on, ne njegovi starši, temuč zgodilo se je, da se

165

razodenejo Božja dela nacl njim.“ Ko je bil to izrekel,
pljune na tla, iz pljunka stori blato, s tem blatom slepemu
pomaže oči in mu reče: „Pojdi, umij se v kopeli Siloef
Slepec gre, umije se, in ko se vrne, je videl.

Ko farizeji to zvedo, vprašajo ga, kako je izpre-
gledal? On jim pripoveduje. Tedaj ga dalje vprašajo:
„Kaj ti praviš o njem, kateri ti je oči odprl ? 1  On jim
odgovori: „Prerok je.“ Zdaj mu niso hoteli verjeti, da je
bil slep in da je izpregledal. Pošljejo torej po njegove
starše, ter jih vprašajo: „Je-li ta vaš sin, za katerega vi
pravite, da je bil slep rojen? Kako torej, da zdaj vidi?
Starši jim odgovore: „ Vemo, da je ta naš sin, in da je
bil slep rojen; kako pa, da zdaj vidi, ne vemo. Njega
vprašajte! Zadosti je star, sam naj govori o sebi.“ To
so pa rekli, ker so se bali farizejev; zakaj sklenili so že
bili, vsakega, ki Jezusa spozna za odrešenika, pehniti iz
shodnice.

Farizeji torej vdrugič pošljejo po človeka, kateri je bil
slep, in mu rečejo: „Kako ti je odprl oči?“ On jim od¬
govori: „Saj sem vam že povedal, zakaj hočete še enkrat
slišati? Ali hočete tudi vi biti njegovi učenci?“ Tedaj so
ga kleli in mu rekli: „Ti bodi njegov učenec! Mi pa smo
Mojzesovi učenci, ker vemo, da je z Mojzesom Bog govoril;
za tega pa ne vemo, odkod je/ Človek jim odgovori:
„To je čudno, da vi ne veste, odkod je, pa je vendar
meni oči odprl. Kar svet stoji, še ni bilo slišati, da bi bil
kdo sleporojenemu odprl oči. Ko bi ta ne bil od Boga,
ne bi bil mogel nič storiti/ Razsrde se in mu reko:

» V grehih si rojen ves, pa ti nas učiš! In pahnejo ga
venkaj. Ko je Jezus to slišal in ga srečal, rekel mu je:
„Ali veruješ ti v Sinu Božjega ? 11  On mu odgovori: „Go-
spod, kdo je, da verujem vanj?“ Jezus reče: „ Videl si
ga, in kateri s teboj govori, on je/ Tedaj reče: „Gospod,
verujem!‘ In predenj pade in ga moli.

48. Oče naš. - Nadležni prijatelj.

Ko je bil Jezus spet zapustil Jeruzalem, in je molil
v nekem samotnem kraju, reče mu nekdo izmed učencev:

„Gospod, lici nas moliti, kakor je tudi Janez svoje

166

učence učil/ 1  Tedaj jim Jezus reče: „Kadar molite,
recite: Oče naš, kateri si v nebesih. Posvečeno
bodi tvoje im6. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Zgbdi se tvoja volja, kakor v nebesih,
tako na zemlji. Daj nam danes naš vsak¬
danji kruh. In odpusti nam naše d o 1 g 6,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolž¬
nikom. In ne vpelji nas v izkušnjavo,
temne reši nas hudega. Amen. “

t Jezus pristavi: „Ko bi kdo izmed vas imel prijatelja,
pa bi šel k njemu o polnoči ter bi rekel: Prijatelj, posodi mi
tri hlebe, ker je dober prijatelj prišel s pota k meni, pa nimam
kaj predenj položiti. Prijatelj bi mu znotraj odgovoril: Ne delaj
mi nadlege; duri so že zaprte, in moji otroci so z menoj v hramu;
ne morem vstati in ti dati. Pa ako oni le še trka, pravim vam :
ko bi ravno ne vstal, in mu ne dal zato, ker je njegov pri¬
jatelj, vstal bo vendar zavoljo njegove nadležnosti in mu dal,
kolikor potrebuje. Jaz vam torej pravim: Prosite, in vam se
bo dalo; iščite, in našli boste; trkajte, pa se vam bo odprlo.
Zakaj sleherni, kateri prosi, prejme; kdor išče, najde, in kdor
trka, se mu odpre. — Kdo izmed vas prosi očeta kruha, pa
mu bo dal kamen? ali ribe, bo-li mu namesto ribe dal kačo?
ali če ga prosi jajca, bo-li mu podal škorpijona? Ako torej
vi, ki ste grešniki, veste dobre darove dajati svojim otrokom:
kolikanj bolj bo vaš Oče z nebes dal dobrega duha njim, kateri
ga prosijo! “

49. Prilika o bogatem možu.

Jezus je zopet hodil po Galileji, in je čedalje res-
nobneje opominjal h veri in pokori. Nekega dne mu tedaj
nekdo iz množice reče'. „Ucenik, reci mojemu, bratu, naj
deli dediščino.  ’ Jezus mu odgovori nevoljen: „ Človek, sem-li
jaz za delivca dediščine postavljen vama't‘ Potem reče
vsem: „ Glejte in varujte se vse lakomnosti! Zakaj nikdo
ne živi ob obilnosti svojega premoženja,‘

Da bi jim razjasnil to resnico, pove jim to le priliko:
„Nekega bogatega človeka polje je obilo sadu rodilo. In
človek je sam pri sebi mislil: Kaj bom storil, ker nimam,
kamor bi spravil svoje pridelke? In rekel je: Podrl bom
svoje žitnice, in naredil večje. In porečem svoji duši:
D akt, veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let;

167

'počivaj, jej, pij in locli dobre volje! Bog pa mu je rekel:
Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe; kar si
pa spravil, čigavo bo? Tako je s tem,“ pravi Jezus, „kateri
si bogastvo nabira, pa ni bogat v Bogu.

50. O nerodovitni smokvi ali o nerodovitnem figovem

drevesu.

Ze tretje leto je bilo, da je Jezus učil. In če ravno
se je neprenehoma trudil za zveličanje svojega ljudstva,
je vendar le malo sadu našel nad njimi. Zavoljo tega
jim pripoveduje to le priliko: „Nekdo je imel figovo drevo
zasajeno v svojem vinogradu. Nekega dne pride in išče
sadu na njem, pa ga ne najde. Tedaj reče gorniku: Glej,
tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem figovem drevesu,
pa ga ne najdem. Posekaj ga torej! Čemu če prostor
jemlje? Gornik mu odgovori: Gospod, se to leto ga pusti,
da ga okopljem, in mu pognojim. Morebiti vendar obrodi
sad! (Je pa ne, boč ga potlej posekal.'

51. Deset gobovih.

Ko je Jezus zopet čel v Jeruzalem, srečalo ga je deset
t/obovih moz, kateri so od daleč stali in vpili: „Jezus, učenik,
usmili se nas!“ Jezus jim reče: „Pojdite in izkažite se du¬
hovnomKo  so čli, bili so očiščeni. Eden izmed njih pa,
ko je videl, da je očiččen, vrne se, na ves glas Boga časti,
pade na obraz pred Jezusa, in se mu zahvali. In ta je
bil Samarijan. Nato reče Jezus: „Ali jih ni bilo deset
očiščenih? Kje je pa onih devet? Nobeden se ni načel,
da bi se bil vrnil in Bogu čast dal, kakor ta tujec.“
Ozdravljenemu pa pravi: „ Vstani in pojdi, ker tvoja vera
ti je pomagala!"

52. Farizej in cestninar.

Ko je Jezus dalje čel po potu v Jaruzalem, k njemu
pristopijo nekateri, ki so sami v se' zaupali, da so pravični,
in so druge zaničevali. Tem pripoveduje to le priliko:

„ Dva človeka sta čla v tempelj molit, eden je bil farizej,
eden pa cestninar. Farizej je stal in je sam pri sebi to
molil: „Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje,

168

razbojniki, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar.
Dvakrat v tednu se postim; desetino dajem od vsega, kar
imam.“  — Cestninar pa je od daleč stal, in če oči si ni
upal povzdigniti proti nebu, temuč trkal je na svoje prsi,
rekoč: „Bog, bodi milostljiv meni grešniku!  — Pravim
vam: Ta je sel opravičen v svojo hišo, oni pa ne. Zakaj
vsak, kateri se povišuje, bo ponižan, kdor se pa ponižuje,
bo povišan.“

53. Jezus o prazniku templjevega posvečevanja.

Jezus pride o prazniku posvečevanja templjevega
v Jeruzalem. Judje ga v templju obstopijo ter mu reko:
„Doklej nas pustiš v nevednosti? Ako si Kristus, nam na¬
ravnost povej J Jezus jim odgovori: „Saj vam pravim, pa
ne verujete. Dela, katera jaz delam v imenu svojega Očeta,
ta pričajo zame. Jaz in Oče sva eno." Tedaj začno
kamenje pobirati, da bi ga kamenjali. Jezus pa jim od¬
govori: „ V imenu svojega Očeta sem vam pokazal veliko
dobrih del; zavoljo katerega me hočete kamenjati?“ Judje
mu pravijo: „Zavoljo kakega dobrega dela te nočemo ka¬
menjati, ampak zavoljo preklinjanja Božjega, ker se sam
delaš Boga, ko si vendar le človek." Jezus jim pa odgovori:
„Ako ne delam del svojega Očeta, mi ne verujete. Ako
jih pa delam, verujte vsaj delom, ako nočete verjeti meni,
da spoznate, da je Oče v meni, jaz pa v njem J Tedaj
ga hočejo zgrabiti. On pa jim uide iz rok, in gre onkraj
Jordana.

54. Bogati mladenič.

f Nekoliko potem pride bogat mladenič Gospodu naproti,
pade predenj ter ga vpraša: „Učenik, kaj naj storim, da za-
dobim večno življenje?" Jezus mu odgovori: „Ako hočeš v živ¬
ljenje iti, izpolnjuj zapovedi." Mladenič dalje vpraša: „Katere?“
Jezus mu odgovori: „Te le: Spoštuj očeta in mater; ne ubijaj;
ne prešuštvuj; ne kradi; ne pričaj po krivem; ljubi svojega
bližnjega, kakor sam sebe." Mladenič mu vesel reče: „Vse to
sem izpolnjeval od svoje mladosti; kaj mi še manjka?" Jezus ga
ljubeznivo pogleda in mu reče: „Eno ti še manjka. Ako hočeš
popoln biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim; in boš velik
zaklad imel v nebesih; potlej pridi in hodi za menoj." Ko mla¬
denič to sliši, odide žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

169

55. Večno plačilo. Delavci v vinogradu.

Peter je bil zavoljo obljube, katero je Jezus dal boga¬
temu mladeniču, zelo vesel in ga je vprašal: „Glej, mi
smo vse zapustili, in smo vsi šli za teboj; kaj bo torej
nam ? Jezus jim je rekel: „Pesnično vam pravim, da ob
prerojenju, kadar bo Sin človekov sedel na sedežu svojega
veličastva, boste tudi vi, kateri ste šli za menoj, sedeli na
dvanajst sedežih, in sodili dvanajstere Izraelove rodove.
In sleherni, kateri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta,
ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mojega
imena, bode stoterno prejel in dosegel večno življenje!'

Da bi pa ne mislili, da se bo v Božjem kraljestvu
plačilo delilo tako, kakor na tem svet.u, pripoveduje jim
to le priliko: „Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu
gospodarju, kateri je zjutraj zgodaj šel najemat delavcev
v svoj vinograd. Kadar je najel delavcev po denarju na
dan, poslal jih je v svoj vinograd.  — In ob tretji uri
je ven šel, in videl druge na trgu brez dela stati, in
jim je rekel: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo
prav, vam bom dal. In oni so šli.  — Spet je ven šel ob
šesti in deveti uri, in je storil ravno tako.  — Okoli
enajslih pa je ven šel, in našel druge postajati, in jim
reče: „Kaj stojite tukaj brez dela ves dan? Reko mu:
Ker nas ni nihče najel. Tedaj jim reče: Pojdite tudi vi
v moj vinograd!  — Kadar se je pa storil večer, rečb
gospod vinograda svojemu hišniku: Pokliči delavce in daj
jim plačilo, in začni od poslednjih do prvih. Prišli so
torej, kateri so bili okoli enajste ure najeti, in so prejeli,
vsak po denarju. Ko so pa prišli tudi prvi, menili so
da bodo več prejeli; pa tudi oni so prejeli po denarju.
In ko so ga prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem,
rekoč: Le-ti poslednji so le eno uro delali, pa si jih
enake storil nam, ki smo prenašali težo dneva in vročino >.
On pa je odgovoril in rekel enemu izmed njih: Prijatelj,
ne delam ti krivice; ali se nisi z menoj pogodil za denar ?
Vzemi, kar je tvojega, in pojdi; hočem pa tudi temu
poslednjemu dati, kolikor tebi. Ali mi ni pripuščeno, storiti,
kar hočem? J'e-li tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?  —
,.Tako,“ sklene Jezus, „bodo poslednji prvi, prvi pa po¬
slednji; zakaj veliko jih je poklicanih, mulo pa izvoljenih! 1

- 170 -

56. Jezus obudi Lazarja.

f Sestri Marija in Marta v Betaniji ste imeli brata, po
imenu Lazar, katerega je Jezus jako ljubil. Lazar hudo zboli.
Sestri torej pošljete do Jezusa in mu izporočite: „Gospod, glej,
on, ki ga ljubiš, je bolan.“ Ko Jezus to sliši, reče: „Ta bolezen
ni za smrt, v temuč je na čast Božjo, da bo Sin Božji po nji
poveličan.“ Crez dva dni pa je rekel svojim učencem: „Pojdimo
v Betanijo ! 11  Lazar, naš prijatelj, spi; pa grem, da ga zbudim
iz spanja . 11  Tedaj mu pravijo učenci: „Gospod, ako spi, bo
ozdravel . 11  Zakaj oni so menili, da Jezus govori o navadnem
spanju. Torej jim Jezus nato razločno reče: „Lazar je umrl,
in vesel sem zavoljo vas, da me ni bilo tam, zato da verujete;
pa pojdimo k njemu ! 11

f Ko je Jezus tja prišel, je Lazar v grobu ležal že štiri
dni. Sestri ste bili silno žalostni, in veliko prijateljev in znancev
ju je obiskalo, da bi ju tolažili zavoljo brata. Ko Marta
sliši, da gre Jezus, zapusti obiskavce, teče Jezusu naproti in
mu reče: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl.
Pa tudi zdaj vem, da česar koli boš Boga prosil, ti bo Bog
dal . 11  Jezus ji reče: „Tvoj brat bo vstal . 11  Marta mu odgovori:
„Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan . 11  Jezus ji pravi:
„Jaz sem vstajenje in življenje; kdor veruje v me, bo živel,
akoravno umrje: in kdor koli živi, in v me veruje, ne bo
umrl vekomaj. Veruješ-li to?“ Ona mu reče: „Kaj pa, da
verujem, Gospod, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel
na ta svet . 11

t Ko je bila izgovorila, vrnila se je domu in je natihoma
poklicala Marijo, svojo sestro, rekoč: „Učenik je tukaj, in te
kliče . 11  Marija hitro vstane in gre k Jezusu. Ko so znanci, ki
so bili pri nji v hiši, videli, da je Marija hitro vstala, šli so za
njo, rekoč: „H grobu gre, da bo tam jokala . 11  Ko je torej
Marija prišla k Jezusu, pade mu k nogam in jokaje reče:
„Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl . 11  Tudi
Judje, ki so bili ž njo prišli, so jokali. Ko jih Jezus vidi,
zgrozi se v duhu in se mu užali, in reče: „Kam ste ga položili ? 11
Reko mu: „Gospod, pojdi in poglej ! 11  In Jezus se je zjokal.
Tedaj so Judje rekli: „Glejte, kako ga je ljubil ! 11

f Grob pa je bil v skalo vsekan in s kamenom pokrit.
Ko Jezus pride pred grob, reče: „Odvalite kamen ! 11  Marta pa
mu pravi: „Gospod, že smrdi, zakaj štiri dni že leži . 11  Jezus
pa ji reče: „Ali ti nisem rekel, da, ako veruješ, boš videla
čast Božjo ? 11  Tedaj so kamen odvalili. Zdaj Jezus oči kvišku po¬
vzdigne in reče: „Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Jaz sem
vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji,

171

rekel sem, da verujejo, da si me ti poslal." Potem na ves glas
zavpije: „Lazar, pridi ven!“ — In ta, ki je bil umrl, je priti
priči ven prišel, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov
obraz je bil v prt zavit. Torej jim Jezus reče: ,Razvežite ga,
da bo mogel iti."

57 .  Jezus prerokuje svoje trpljenje in svojo smrt. — Cahej.

f Veliko Judov, ki so videli Lazarjevo obujenje, je verovalo
v Jezusa. Nekateri izmed njih pa so šli k farizejem povedat,
kaj je Jezus storil. Farizeji in pismarji se torej snidejo ter se
posvetujejo rekoč: »Kaj hočemo storiti? Ta človek dela veliko
čudežev. Ce ga pa pustimo tako delati, bo vse ljudstvo verovalo
vanj." In sklenili so ta dan, Jezusa umoriti. Jezus pa se jim
odmakne, ker njegova ura še ni bila prišla, in je šel v kraj
blizu puščave. 1

t Grez šest dni pa reče dvanajsterim: »Glejte, gremo
gdri v Jeruzalem, in sin človekov bo izdan velikim duhovnom
in pismarjem. Na smrt ga bodo obsodili in izdali nevernikom,
in ti ga bodo zaničevali, bičali in kričali, in tretji dan bo vstal
od smrti."

t V Jeruzalem grede je prišel blizu mesta Jerihe. Ondi
je živel mož, po imenu Cahej.  Ta je bil viši cestninarjev in
bogat. Tudi on bi bil rad videl Jezusa; ni ga pa mogel videti

172

zavoljo ljudstva, ker je bil majhne postave. Torej je naprej
tekel in je zlezel na divjo smokev, mimo katere je bilo Jozusu
iti. Ko Jezus pride na tisto mesto, ozre se na drevo in reče:
„Cahej, stopi hitro doli, ker danes moram ostati v tvoji liiši. “
Cahej hitro doli stopi in ga z veseljem sprejme v svojo hišo.
Vsi, kateri so to videli, so godrnjali in rekli: „H grešnemu
človeku je šel v hišo ! 11  Cahej pa je pristopil h Gospodu, in
rekel: „Glej, Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim,
in ako sem koga kaj ogoljufal, četverno povrnem!“ Jezus mu
odgovori: „Danes je zveličanje došlo ti hiši; ker Sin človekov
je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega.“

58. Marija mazili Jezusa.

Iz Jerihe je šel Jezus dalje v Betanijo. Ondi so mu napra¬
vili večerjo. Lazar je bil eden izmed njih, ki so bili pri mizi.
Marta je stregla Gospodu, Marija pa je prinesla libro dragega
mazila prave narde v alabastrovi pušici, zlila ga je na njegovo
glavo, mazilila mu noge ter jih brisala s svojimi lasmi, in vsa
hiša je bila napolnjena z duhom tega mazila. Nekateri učenci
so bili zavoljo tega nevoljni in so rekli med seboj: »Cernu ta
potrata ? 11  Eden izmed njih pa, Juda Iškarijot, je rekel: „Zakaj
se to mazilo ni prodalo za tri sto denarjev, in dalo ubogim? 1 *
To pa je rekel, ne da bi mu bilo skrb za uboge, temuč ker
je mošnjo imel in nosil miloščino, ki so jo vanjo metali za
Jezusa in za njegove učence, in si je iz lakomnosti večkrat kaj
ukradel iž nje. Jezus je vedel, kaj je med učenci, torej jim
reče: »Kaj nadlego delate ti ženi? Dobro delo je nad menoj
storila; zakaj ker je to mazilo zlila na moj život, je to storila
za moj pogreb. Uboge imate vselej med seboj, mene pa
nimate vselej. Resnično vam pravim, kjer koli se bo oznanjal
ta evangelij, pravilo se bo tudi v njen spomin, kar je nad
menoj storila/

59. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.

* Drugi dan je šel Jezus iz Betanije v Jeruzalem. Ko je
prišel blizu trga Betfage pri Oljski gori, poslal je dva svojih
učencev in jima je rekel: »Pojdita v vas, katera je pred vama,
in brž bosta našla oslico privezano in žrebe pri nji; odvežita
ga in mi pripeljita. In če vama kdo kaj poreče, recita, da ga
Gospod potrebuje, in brž vama ga bo izpustil/

* Učenca sta šla in sta vse tako našla, kakor jima je bil
Jezus povedal. Pripeljeta mu žrebe. Pregrneta ga s svojimi
oblačili in posadita Jezusa nanj. Ko je jezdil dalje, nabiralo

173

se je okrog njega silno veliko ljudi, ki so vpili od veselja
na ves glas. Nekateri so razgrinjali svoja oblačila po potu,

nekateri pa veje sekali z drevja in stlali na pot. Množice pa,
katere so šle spredaj in zadaj, so vpile, rekoč: „Hozana sinu
Davidovemu. Hvaljen bodi, kateri ide v imenu Gospodovem!
Hozana na višavi!" Med množicami so bili tudi nekateri
farizeji, ki so iz nevoščljivosti in sovraštva preganjali Jezusa
po vseh njegovih stopinjah. Torej se nad toliko veselim vpitjem,
s katerim so množice Jezusa v Jeruzalem spremljale, tako
razsrde, da Jezusu samemu reko: „Učenik, posvari svoje

učence!" Jezus pa jim odgovori: „Pravim vam, da bodo kameni
vpili, če ti molče!"

* Kolikor bliže je Jezus Jeruzalemu, toliko veče prihaja
veselo vpitje. In izpolnilo se je staro prerokovanje Caharija
preroka: „Veseli se, Jeruzalem! Glej, tvoj kralj ide k tebi ko
Zveličar: ubog je, sedi na žrebetu osličinem." Med tem se pa
Jezus sporni trdovratnosti Jeruzalemskega mesta, in razjoka
se nad njim, rekoč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, zlasti ta svoj
dan, kar je v tvoj mir. Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi.
Glej, prišli bodo dnevi nadte, in tvoji sovražniki te bodo obdali
z nasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseli strani. V tla
bodo pomandrali tebe in tvoje otroke in v tebi ne bodo kamena,
na kamenu pustili, zato ker nisi poznalo časa svojega obiskanja."

174

* Jzus je šel skozi Jeruzalemske ulice naravnost v tempelj.
Vse mesto je bilo po koncu. Od vseh strani so mu prinesli
bolnikov, hromovih in slepih, in vse je ozdravil. Od veselja so
začeli vnovič otroci vpiti: „Hozana sinu Davidovemu!“ Farizeji
se še bolj razjeze in mu ročejo: „Ali slišiš, kaj ti pravijo? 1 '
Jezus jim pa odgovori: „Kaj pa da! Ali niste nikoli brali: Iz ust
otrok in sesajočih si hvalo si napravil?"

60. Kraljeva šenitnina in dav Sni denar.

Na večer se je Jezus iz Jeruzalema vrnil v Betanijo.
Vsak dan pa je sel spet v mesto, in je učil v templju.
Žalostnega srca se je spominjal omahljivosti in trdo¬
vratnosti juiovskega ljudstva ter jim pripoveduje to-le
priliko: „Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kateri je
napravil zenitnim svojemu sinu. Poslal je torej svoje
hlapce poklicat povabljene na zenitnim; pa niso hoteli
priti. Spet je poslal drugih hlapcev, rekoč: Povejte po¬
vabljenim: Glejte, svoje kosilo sem pripravil, moji junci
in pitana žival je zaklana, in vse je pripravljeno, pri¬
dite na zenitnim! Ali oni niso marali, in so šli, eden na
svojo pristavo, eden pa po svoji kupčiji. Drugi pa so
zgrabili njegove hlapce, ter so jih zasramovali in pobili.
Ko je kralj to slišal, se je razsrdil, in je poslal svoje
vojske, in je pokončal tiste ubijavce, in požgal njih mesto.
Potlej reče zvojim hlapcem: Zenitnina je sicer priprav¬
ljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej
na razpotja, in katere koli najdete, pokličite jih na ženit¬
nim. In sli so njegovi hlapci na ceste, in so jih nabrali,
kolikor so jih našli, hude in dobre; in ženitnina je bila
napolnjena s svati! Prišel je pa kralj gledat svatov; in
je videl ondi človeka, ki ni bil svatovsko oblečen; in mu
reče: „Prijatelj, kako si lese/m prišel, ker nimaš svatov¬
skega oblačila! On pa je umolknil. Tedaj je kralj rekel
služabnikom: Zvežite mu roke in noge, in vrzite ga
v skrajno temo, ondi bo jok in škripanje z zobmi.

Farizeji in pismarji so dobro vedeli , da ta prilika
zadeva zla.-ti nje. Jezni torej se snidejo in posvetujejo,
kako bi Jezusa vjeli v besedi , da bi ga mogli obsoditi.
In pošljejo do njega v tempelj svojih učencev s herodijani
vred, rekoč: „ Učenik, vemo, da si resničen, in po resnici

175

učiš pot Božjo, in da ti ni mari za nikogar, ker ne gledaš
na veljavo ljudi. Povej nam, kaj se ti zdi, ali se sme
davek dajati cesarju, ali ne?“  — Judje so namreč silno
neradi prenašali rimsko gospostvo; Herod pa in njegovi
so bili za Rimljane. Farizeji so si torej mislili: Ako
Jezus reče , da se sme_, razžalil bo jude; ako poreče, da ne,
bo pa razžalil Heroda in Rimljane. Toda Jezus je spoznal
njih zvijačo in je rekel: „Pokazite mi davčni denar! In
podali so mu denar. Tedaj jih Jezus vpraša: „Cigava je
ta podoba in napis!' 1  Reko mu: „Cesarjeva.‘ Tedaj jim
reče: „Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je Božjega!“  — Ko so to slišali, so se začudili
njegovi modrosti, s katero je osramotil njih zvijačnost, in
so ga molče popustili.

61. Dar uboge vdove. Prerokovanje o razdejanju
Jeruzalemskega mesta in o končanju sveta.

f Jezus je bil še dalje v templju. Nekega dne je gledal,
kako so ljudje denarje metali v pušico. Veliko bogatih je veliko
vrglo vanjo. Med drugimi je prišla tudi uboga vdova, in je
dva denarca vrgla vanjo. Ko Jezus to vidi, pokliče svoje učence
in jim reče: „Resnično vam pravim, da ta uboga vdova je več
vrgla vanjo, kakor vsi. Zakaj ti vsi so vrgli od svoje obilnosti;
ta pa je vrgla vse, kar je imela. “

f Ko je šel Jezus ravno pred solnčnim zahodom iz
templja, so učenci pregledovali prelepo tempeljsko poslopje. In
izmed njih mu eden reče: „Učenik, poglej, kakšni kameni, in
kakšno zidanje!* 1  Jezus jim odgovori: „Ali vidite vsa ta poslopja?
Resnično vam pravim: Dnevi bodo prišli, ob katerih ne bo
puščen kamen na kamen u, kateri bi ne bil raz valj en.” Ko pridejo
na Oljsko goro, usede se Jezus s svojimi učenci ondi. S te
visočine je bilo mesto in tempelj ravno pred njihovimi očmi.
Pri tem lepem pogledu ga učenci vprašajo: „Učenik, povej
nam, kdaj bo to? in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in
končanja sveta?“ Jezus jim odgovori:

f „Kadar boste videli, da je Jeruzalem z vojsko obležen,
takrat vedite, da je blizu njegovo razdejanje. Tedaj naj beži
na gore, kdor je zunaj mesta v Judeji, in kdor je na polju,
ne vračaj se jemat svoje suknje. Zakaj takrat bo velika stiska,
kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo. Padali
bodo pod mečem, in ujeti bodo odpeljani med vse narode;
Jeruzalem pa bodo neverniki poteptali, dokler se ne izpolnijo
časi nevernikov. “

176

i Preden se pa to zgodi, bo jih veliko prišlo, ki bodo
rekli: „Jaz sem Kristus, in veliko jih bodo zapeljali. Slišali boste
o vojski in uporih; narod bo vstal zoper narod, in kraljestvo
zoper kraljestvo; in tu in tam bo kuga, lakota in potresi.“

+ „Vse to pa je začetek vseh stisk. Zakaj kmalu potem,
ko bo evangelij oznanjevan vsem narodom, bo solnce otemnelo,
in luna ne bo dala svoje svetlobe, in zvezde bodo z neba
padale, in moči nebeške se bodo gibale. Na zemlji bo stiska
med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov. In ljudje
bodo koprneli od strahu in čakanja tistega, kar ima priti nad
ves svet. In takrat se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega
na nebu, in vsi rodovi bodo videli Sinu človekovega priti v oblakih
nebži z veliko močjo in veličastvom. In on bo poslal svoje
angele s trobento in zbrali bodo njegove izvoljene od četverih
vetrov od konca do konca nebd. Nebo in zemlja bo prešla, moje
besede ne bodo prešle.“

Razdeanje Jeruzalemskega mesta, ki se je 37 let pozneje zgodilo
natanko po prerokovanju, nam je zvest porok, da se bo tudi prerokovanje
o končanju sveta gotovo do pičice izpolnilo.

62 . O deseterih devicah in o talentih.

f Jezus dalje govori: „Varujte se, da vaša srca ne bodo
preobložena v požrešnosti, in pijanosti, in časnih skrbeh; in
da tisti dan nagloma na vas ne pride. Zakaj kakor zadrga
bo prišel nad vse, ki prebivajo po vsi zemlji. “ Potem jim je
Jezus razjasnil to opominjanje v naslednjih prilikah:

f „Nebeško kraljestvo bo podobno deseterim devicam, katere
so vzele svoje svetilnice, in so šle ženinu in nevesti naproti. Pet
jih je bilo nespametnih, pet pametnih. Pet nespametnih je vzelo
svetilnice, olja pa niso vzele s seboj. Pametne so pa vzele olja
v svojih posodah s svetilnicami vred. Ker se je paženin mudil, so vse
podremale in zaspale. O polnoči pa je nastal šum: Glejte, ženin
gre, pojdite mu naproti. Takrat so vstale vse tiste device, in
so pripravljale svoje svetilnice. Nespametne pa so rekle modrim:
Dajte nam svojega olja, ker naše svetilnice ugasujejo. Pametne
pa so odgovorile, rekoč: Da ga kje ne zmanjka nam in vam,
pojdite raji k prodajavcem, in si ga kupite. Kadar so pa šle
kupovat, prišel je ženin; in pripravljene so šle ž njim na
ženitnino, in duri so se zaprle. Poslednjič pa pridejo tudi dne
device, rekoč: Gospod, gospod, odpri nam! On pa je odgovoril
in rekel: Resnično, vam pravim, ne poznam vas. Čujte torej , 11
sklene Jezus priliko, „ker ne veste vire, ne dneva . 11

t „Zgodilo se bo kakor imenitnemu možu, kateri je šel
na tuje, da bi se ondi polastil kraljestva. Preden odile, je

177

poklical svoje hlapce, in jim je izročil svoje blag6. Dal je
enemu pet talentov, enemu dva, enemu pa eden, vsakemu po
njegovi zmožnosti. Kupčujte ž njimi, reče jim, dokler domu ne
pridem; in brž potem odrine. Šel je tedaj tisti, ki je bil prejel
pet talentov, in je kupčeval ž njimi, in je pridobil pet drugih.
Ravno tako je tudi oni, kije bii prejel dva, pridobil dva druga.
Ta pa, ki je bil prejel le eden, je šel in gaje  zakopal v zemljo
in skril denarje svojega gospoda. Crez dolgo časa pa pride
gospod tistih hlapcev in ima račun ž njimi. Pristopil je najprej
tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih
talentov, rekoč; „Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet
drugih sem pridobil/ Njegov Gospod mu je rekel: „Prav, dobri
in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, bom te postavil
nad veliko; pojdi v veselje svojega gospoda. — Pa tudi oni,
ki je bil prejel dva talenta, pristopil je, in rekel: Gospod,
dva talenta si mi izročil; glej, dva druga sem pridobil. Njegov
gospod muje  rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil
v malem zvest, bom te postavil nad veliko; pojdi v veselje
svojega pospoda/

t „ Poslednjič je pristopil tudi ta, ki je bil prejel en talent,
in rekel: Gospod, vem, da si trd človek, da žanješ, kjer nisi
sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal. Zato sem se te bal, ter
sem šel in skril tvoj talent v zemljo. Glej, tukaj imaš, kar je '
tvojega. Njegov gospod pa je odgovoril nevoljen, in mu rekel:

Schuster, Zgodle, 12

178

Hudobni in leni hlapec! Vedel si, da žanjem, kjer nisem raz¬
sipal; torej bi bil moral moje denarje dati menjavcem, in kadar
bi bil jaz prišel, bil bi prejel svoje z obrestjo. Vzemite mu
torej talent, — reče okoli stoječim — in dajte ga onemu, ki
ima deset talentov. Zakaj vsakemu, kateri ima, bo se dalo, in
imel bo obilno; kdor pa nima, mu bo še to, kar se zdi da ima,
odvzeto. Nepridnega hlapca pa vrzite v skrajno temo; tam bo
jok in škripanje z zobmi. “

63. Poslednja sodba in ločitev na vekomaj.

* * Ko je bil Jezus svoje učence opomnil, naj se za
poslednjo sodbo dobro pripravijo, jim tudi popiše to sodbo, in
sicer s temile besedami: „Kadar pride Sin človekov v svojem
veličastvu, in vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na sedežu
svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in
bo jih ločil, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil
na svojo desnico, kozle pa na levico.“

* „Takrat poreče nebeški kralj tistim, kateri bodo na
njegovi desnici: Pojdite, blagodarjeni mojega Očeta, posedite
kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveti. Zakaj
lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste
mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho; nag sem
bil, in oblekli ste me; bolan sem bil, in obiskali ste me;

179

v ječi sem bil, in prišli ste k meni. Tedaj mu bodo pravični
odgovorili, rekoč: Gospod, kdaj smo ti to storili? Kralj pa
jim bo odgovoril: Resnično vam pravim, kar ste storili kateremu
mojih najmanjših bratov, storili ste meni.“

* »Potlej poreče tudi tistim, kateri bodo na levici: Poberite
se izpred mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen

hudiču in njegovim angelom! Zakaj lačen sem bil, pa mi niste
dali jesti; žejen sem bil, pa mi niste dali piti; tuj sem bil,
pa me niste vzeli pod streho; nag sem bil, pa me niste oblekli;
bolan in v ječi, pa me niste obiskali. Tedaj mu bodo tudi oni
odgovorili, rekoč: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, ali
žejnega, ali tujega, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, pa ti
nismo postregli? On pa jim bo odgovoril: Resnično vam pravim,

12 *

/ .......

180

česar niste storili kateremu mojih najmanjših bratov, tudi meni
niste storili.“ „1 n ti pojdejo v večno trpljenje;

pravični pa v večno življenje."

Poslednja velika noč. Trpljenje in smrt Jezusa
Kristusa.

61. Telikonočno jagnje. Umivanje nog.

* Prvi dan velikonočnih praznikov, ko je bilo treba
velikonočno jagnje klati, pristopili so učenci k Jezusu in so
ga vprašali: „Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?"
Jezus reče Petru in Janezu: ^Pojdita v mesto, in srečal vaju
ho človek, kateri ponese vrč vode: idita za njim v hišo, v katero
pojde, in recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kje je
moja obednita, kjer bom velikonočno jagnje jedel s svojimi
učenci? In pokazal vama bo veliko obednico pogrnjeno; ondi
nam pripravita." — Učenca gresta in prideta v mesto, in
najdeta, kakor jima je bil Jezus povedal; in pripravila sta
velikonočno jagnje. Ko se je bilo zvečerilo, prišel je Jezus
z dvanajsterimi, ter za mizo sedel in rekel: „Iz srca sem
želel to velikonočno jagnje jesti z vami, preden trpim. Pravim
vam: od zdaj ga ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjeno
v Božjem kraljestvu."

* To jedi velikonočnega jegnjeta vstane Jezus, sleče
zgorenje oblačilo, vzame prt ter se ž njim opaše, vlije vode
v torilo, da bi apostolom noge umival in jim jih s prtom
brisal. Ko je hotel začeti pri Petru, ostrmi Peter in reče:
„Gospod, ali ti mi boš noge umival!" Jezus mu odgovori:
„Kar jaz delam, ti zdaj ne veš; vedel pa boš potlej." Peter
mu reče: „Ne boš mi umival nog, vekomaj ne!" Jezus mu
pa odgovori: „Ako te ne umijem, ne boš imel. deleža z menoj."
Tedaj mu reče Peter: „Gospod, ako je tako, ne samo nog,
ampak tudi roke in glavo!"

* Ko je bil Jezus apostolom umil noge, vzel je svoja
oblačila, sedel je spet za mizo, in jim rekel: „Ako sem jaz,
Gospod in Učenik, vam noge umil, morate tudi vi eden dru¬
gemu noge umivati. Zakaj zgled sem vam dal, da ravno tako
tudi vi storite, kakor sem storil jaz vam."

65. Jezus postavi presveto rešuje Telo in prerokuje, da
ga bo Juda izdal.

Jezus vzame kruh, ki je bil pred njim, v svoje
svete in častitljive roke, povzdigne svoje oči proti nebu,
k Bogu, svojemu vsemogočnemu Očetu, posveti kruh

181

in ga d& svojim učencem, rekoč: „Vzemite in jej tej
to je moje telo, katero bo za vas dano.
— Ravno tako je vzel tudi kelih z vinom, je zahvalil,
posvetil ga in dal svojim učencem, rekoč: „ V z e m i t e,
in pijte vsi iznjega; toje mojakri, krinove
zaveze, katera bo za vas in njih veliko
prelitav odpuščenje grehov. To storite v moj
spomin.

* * Kmalu potem je bil prežaljen v duhu, in je rekel:
»Resnično, resnično vam pravim: Eden izmed vas me bo
izdal!“ Učenci se silno ustrašijo, pogledujejo se med seboj
in eden za drugim vprašajo : „Ali sem jaz, Gospod? 11  — Jezus

jim reče: „Eden izmed dvanajsterih, kateri pomaka z menoj
roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je
sklenjeno, a vendar gorje človeku, po katerem bo izdan. Bolje bi
mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek!“

* * Janez, ki ga je Jezus posebno ljubil, je slonel Jezusu
na prsih. Temu torej pomigne Simon Peter, naj vpraša Jezusa,
koga meni. Janez se torej nasloni na Jezusove prsi, in ga
tiho vpraša: A  Gospod, kdo j e V “ Jezus mu odgovori: „ Tisti je,
kateremu bom jaz podal pomočeni kruh/ In pomočil je kruh in
ga dal Judu Iškarjotu. Juda vzame grižljaj, in ko ga použije;
šel je satan vanj. Juda vstane, gre k Jezusu in ga vpraša:

182

Učenik, ali sem jaz?“ Jezus mu odgovori: „Ti si! — Kar pa
misliš storiti, brž stori! “ Tedaj je Juda vstal in brž venkaj
šel, da ga je izdal; zakaj pogodil se je že bil z včlikimi
duhovni in starejšinami ljudstva, da jim hoče Jezusa za trideset
srebrnikov prodati. Ko Juda odide, Jezus slovesno reče: „Zdaj
ho Sin človekov poveličan, in Bog v njem.“

66. Jezus prerokuje, da ga ho Peter zatajil, in slovo
jemlje od apostolov.

* „Otročiči“ — Jezus dalje ljubeznivo govori — „še
malo časa sem pri vas. Za slovo vam dajem novo zapoved :
Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.
V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen
imeli med seboj.“ Simon Peter prestrašen vpraša Jezusa:
„Gospod, kam pa greš?“ Jezus odgovori: „Kamor jaz grem,
zdaj ne moreš iti za menoj." Peter pravi: „Zakaj ne morem
zdaj iti za teboj? Svoje življenje zate postavim ! 11  Jezus mu
pa odgovori: „Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti,
da bi vas presejal, kakor pšenico; toda jaz sem prosil
zate, da ne jenja tvoj a vera; in ti, kadar se
boš nekdaj izpreobrnil, potrdi svoje brate.
To noč se boste vi vsi poliujšali nad menoj; zakaj pisano
je: Udaril bom pastirja, in ovce se bodo razkropile." Na
to reče Peter: „Ko bi se tudi vsi pohujšali nad teboj,
jaz se ne bom nikdar pohujšal. Gospod, s teboj sem pri¬
pravljen iti v ječo in smrt." Jezus pa mu odgovori: „Ali
svoje življenje boš zame postavil? Resnično, resnično ti
pravim, da to noč, preden petelin dvakrat zapoje, me boš
trikrat zatajil!"

t Te Jezusove besede so silno prestrašile apostole. Jezus
jih torej tolaži, rekoč: „Vaše srce naj se ne prestraši, V hiši
mojega Očeta je veliko prebivališč, in zdaj grem tja, vam mesto
pripravit. Potem spet pridem in vas bom k sebi vzel, ba boste
tudi vi tam, kjer sem jaz. Pot pa veste." Tedaj mu Tomaž
reče: „Gospod, kako moremo vedeti pot ?“ Jezus odgovori: „Jaz
sem pot, in resnica in življenje. Nihče ne pride
k Očetu drugače, kakor po meni. Ker pa grem tja, bom
prosil Očeta, in dal vam bo drugega Tolažnika, da pri vas
ostane vekomaj, Duha resnice. Ta Tolažnik, sveti Duh, vas bo
učil vse, in vas bo opomnil vsega, kar koli sem vam jaz
govoril. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem: ne kakor ga
daje svet, vam ga jaz dam. Ne bom več veliko govoril z vami;
pride namreč vojvoda tega sveta. Pri meni bi sicer nič ne
imel, ako bi jaz ne hotel; svet naj pa spozna, da ljubim Očeta

183

in delam tako, kakor mi je Oče zapovedal. Vstanite in pojdimo
odtod. “ — Ko je bil Jezus to izrekel, odpeli so zahvalno pesem
in šli proti Oljski gori.

* *

*

f Po poti jim je Jezus dalje govoril: „Jaz sem prava
vinska trta, moj Oče pa je vinogradnik. Vsako trto, katera
v meni ne rodi sadu, bo odrezal; vsako pa, katera rodi sad, bo
otrebil, da rodi več sadu. Ostanite v meni, in tudi jaz bom
v vas ostal. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, on rodi veliko
sadu. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, ako
ne ostane na trti, tako tudi vi ne, ako ne ostanete v meni;
ker brez mene ne morete nič storiti. Kdor ne ostane v meni,
bode odrezan in usehnil, kakor mladika, ki se pobere, v ogenj
vrže, in zgori. “

* *

*

f Potem je Jezus proti nebu pogledal in rekel: „Oče
ura je prišla! Poveličal sem te na zemlji; dokončal sem delo,
katero si mi dal. In zdaj ti, Oče, mene poveličaj z veličastvom,
katero sem imel pri tebi, preden je bil svet. Tvoje imč sem
razodel ljudem, katere si mi dal. Spoznali so, da sem od tebe
izšel, in verovali, da si me ti poslal. Torej prosim zanje, sveti
Oče, varuj jih hudega. Posveti jih: zakaj kakor si ti mene  na
svet poslal, tako sem tudi jaz nje poslal po svetu. Pa ne
prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih
besedi verovali v mene, da bodo vsi oni, kakor ti, Oče, v meni,
in jaz v tebi. Oče, hočem, da bodo tisti, katere si mi dal, tudi
z menoj tam, kjer sem jaz, da vidijo moje veličastvo, katero si
mi dal; ker si me ljubil pred začetkom sveta.“

67. Jezus na Oljski gori.

Jezus je šel zdaj s svojimi apostoli črez potok
Cedron na Oljsko goro. Stopili so na vrt neke pristave,
kateri se je reklo Getzemani *). Pri vhodu reče Jezus
apostolom: „Sčdite tukaj, da grem tja, in molim!
Le Petra, Jakoba in Janeza je seboj vzel in ž njimi šel
bolj na vrt. Zdaj je začel žalosten in otožen prihajati,
tresti se in trepetati; torej reče: „Moja duša je žalostna
do smrti. Ostanite tukaj, in čujte in molite z menoj.
Nato se za lučaj daleč odtegne od njih, pade na svoj
obraz, in moli, rekoč; „Moj Oče, ako je mogoče, vzemi

*) Glej obris Jeruzalemskega mesta na zemljevidu.

184

ta kelih od mene: ali vendar ne, kakor jaz hočem, ampak
kakor ti!“

Po ti molitvi Jezus vstane, in se vrne k svojim
trem apostolom; oni pa so spali od žalosti. Torej
jih zbudi in reče Petru: „Simon, ali spiš? Torej niste
mogli eno uro čuti z menoj ? Čujte in molite, da ne
pridete v izkušnjavo! Duh je sicer voljen, meso pa

slabo . u  — Potem gre vdrugič in moli: „Moj Oče, ako
ne more ta kelih mimo iti, kakor da ga pijem, naj se
zgodi tvoja volja!“ Črez nekoliko časa se spet k učencem
vrne, in jih zopet najde spčče. — Zopet jih popusti
in moli vtretjič ravno s tistimi besedami. Tedaj ga
obidejo smrtne težave, in njegov pot je bil kakor
krvave kaplje, ki so padale na tla. On pa še dalje in
prisrčneje moli. Kar se. mu prikaže angel z nebes, in
ga potrdi.

Nato se vrne k učencem ter jim reče: „Spite
zdaj in počivajte! Približala se je ura, in Sin človekov
bo izdan grešnikom v roke. — „ Vstanite, pojdimo! Glej
on, ki me bo izdal, je blizu/'

J 85

68. Jezus ujet.

Ko je Jezus še govoril, pride Juda, in ž njim
velika množica s svetili, baklami, z meči in kolmi.
Juda jim je bil poprej znamenje dal, rekoč: „Katerega
bom poljubil, tisti je; njega primite. Ko je torej ugledal
Jezusa, hitro k njemu stopi in reče: „Zdrav bodi, učenik!
in ga je poljubil. Jezus mu odgovori: „Prijatelj, čemu si
prišel? Juda, s poljubom izdaješ Sina človekovega?
— Nato Jezus stopi pred druh&l in jo vpraša: „Koga
iščete? Oni mu odgovorč:„Jezusa Nazareškega. Jezus
jim reče: „Jaz sem P Pri ti besedi vsi odstopijo in kakor
bi jih bila strela udarila, popadajo na zemljo. Ko so
od strahii zopet k sebi prišli, vpraša jih Jezus drugič:
„Koga iščete?“ Odgovorč mu: „Jezusa Nazareškega!
Jezus pravi: „Povedal sem vam, da sem jaz: ako torej
mene iščete, pustite te (moje učence) iti! — Tedaj so

pristopili, in so ga prijeli.

* * Ko učenci to vidijo, reko: „ Ali naj zmečem mahnemo?*
In Teter res potegne meč in mahne po hlapcu velikega duhovna,
kateremu je bilo ime Malh, ter mu odseka desno uho. Ali Jezus
reče Petru: „ Vtakni meč v nožnico! Ali meniš, da ne morem
prositi svojega Očeta, in bi mi poslal več ko dvanajst legi-
jonov angelov? Kako bi se torej dopolnila pisma?* Potem se
dotakne lilapčevega ušesa in mu ga zaceli. Potlej je Jezus
radovoljno roke podal, in se dal zvezati. Takrat so ga vsi
učenci zapustili in so zbežali. Le Peter in Janez sta šla od
daleč za njim.

69. Jezus pred Anom in Kajfoin.

* * Druhal je Jezusa najpoprej peljala k Anu, kateri je
bil prej to leto veliki duhoven in tast tedanjega velikega du¬
hovna Kajfa. Ana ga je vprašal za njegove učence in njegov
nauk. Jezus mu je ves pohleven odgovoril: „Jaz sem očitno
govoril in učil; vprašaj tiste, kateri so me slišali." Zavoljo teh
besedi ga eden izmed hlapcev s pestjo udari za uho rekoč:
„Ali tako odgovarjaš velikemu duhovnu?* Jezus mu ljubeznivo
odgovori: „Ako sem hudo govoril, izpričaj; ako sem pa prav
govoril, kaj me biješ?*

* * Ana je poslal Jezusa zvezanega h Kajfu, kjer so
bili že zbrani pismarji in starejšine ljudstva. Zborni možje hi.
bili radi našli kaj nad Jezusom, da bi ga bili mogli na smrt

186

obsoditi. Toda niso mogli. Sicer so bili veliko krivili prič
podkupili, da bi bile krivo pričale zoper njega. Toda njih
pričanje se ni ujemalo. Poslednjič pridete dve krivi priči,
in ste rekli: „Ta je govoril: Jaz morem podreti tempelj

Božji, pa ga v treh dneh zopet sezidati. “ Ali tudi njuno pri¬
čanje je bilo različno v več rečeh. — Zdaj veliki duhoven
vstane, stopi na sredo in reče Jezusu: „Ali nič ne odgovoriš
na to, kar ti pričajo zoper telic V“ Jezus pa je molčal. —

Zopet mu veliki duhoven reče: „Rotim te pri živem Bogu, da
nam poveš, ali si ti Kristus, Sin Božji?“  — Nato
mu Jezus slovesno in resnobno reče: „Jaz sem! — Pravim
vam pa: posehmal boste videli Sina človekovega sedeti na desnici
moči Božje, in priti v oblakih neba .“  Tedaj veliki duhoven svoja
oblačila raztrga in pravi: „Kaj potrebujemo še prič? Saj ste
sami slišali, da je preklinjal Boga; kaj se vam zdi?“ In vsi
zavpijejo: „Smrti je vreden!“

70. Peter zataji Jezusa. Juda obupa,

* * Peter in Janez sta šla od daleč za Jezusom na dvo¬
rišče velikega duhovna. Sredi na dvorišču so bili vojščaki in hlapci
zakurili, in so se greli okrog ognja, ker je bila mrzla noč.
Peter je bil sedel k njim, da bi videl, kako se bo z Jezusom
izteklo. Tedaj pride vratarica, ugleda Petra in reče: „Tudi
ti si bil z Jezusom Nazareškim.“ Peter se je ustrašil, in je

187

pred vsemi tajil, rekoč: „Jaz ne, saj ga še ne poznam. 11  In
petelin prvič zapoje. Kmalu potem hlapec na Petra kazaje
reče: „Tudi ta je eden izmed učencev. 11  Peter je v  spet tajil in
prisegal rekoč: „Jaz ne poznam tega človeka.“ Orez nekoliko
časa pridejo drugi, in pravijo: „Resnično, tudi ti si eden izmed
tistih: Galilejee si; tvoj jezik te razodeva." Peter pa je začel

spet rotiti se in prisegati: „Ne poznam tega človeka." — In
pri ti priči petelin vdrugič zapoje. — Gospod pa se je ozrl
in je pogledal Petra. Ta pogled Petra presune, in spomnil se
je Gospodovega prerokovanja: Še to noč, preden ho petelin
dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. — Ves skesan je šel iz
dvorišča, in se je bridko zjokal.

* * Vojaki in sodni hlapci so Jezusu črez noč, kar so mogli,
hudega delali. Nekateri so mu v obraz pljuvali, nekateri so mu
oči zakrivali in ga v obraz in za uho s pestmi bili, ter ga
vpraševali, rekoč: „Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril?"
In še več hudega so ž njim počenjali, in preklinjali ga.

* * Ko se je storil dan, sešel se je veliki zbor še enkrat
in vnovič izrekel nad Jezusom smrtno sodbo. Ko je Juda to
slišal, se je skesal svojega hudičevega dejanja. Nazaj je prinesel
trideset srebrnikov velikim duhovnom in starejšinam, in jim
rekel: „Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri!“ Oni pa so mu
odgovorili: „Kaj to nam mari? Ti glej!" In vrgel je od sebe
srebrnike v tempelj, je šel in se v obupnosti z vrvjo obesil.

— 188  —

71. Jezus pred Pilatom in Herodom.

* * Veliki judovski zbor je smel sicer na smrt obsoditi,
vendar pa sklenjene sodbe ne izpolniti. Zato so veliki duhovni
in starejšine Jezusa peljali zvezanega pred sodno hišo deželnega
poglavarja Poncija Pilata. — Pilat je torej prišel iz sodne hiše,
in je stopil na zvišano mesto, da bi slišal njih tožbo. Torej
jih vpraša: „Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?" Odgovore
mu: „Tega smo našli, da zapeljuje naš narod, in da brani
cesarju davke dajati, ker pravi, da je Kristus, kralj. Ko bi ne
bil hudodelnik, bi ti ga ne bili izdali." Pilat je tedaj šel v sodno
hišo, poklical je k sebi Jezusa, in ga vprašal: „Ali si ti kralj
judovski?" Jezus odgovori: „ Kralj sem, pa moje kraljestvo ni
od tega sveta." Na to je Pilat šel k velikim duhovnom in
starejšinam, in jim reče: „Jaz ne najdem nobene krivice nad
tem človekom." Oni pa so še bolj silili in vpili rekoč: „Ljudstvo
podpihuje, ker uči po vsi Judeji, začenši od Galileje do sem."
Jezus ni odgovoril na nobeno tožbo. Torej mu reče: „Ali ne
slišiš, koliko pričajo zoper tebe?" Jezus tudi zdaj molči, tako
da se deželni poglavar silno čudi.

* * Ko je pa Pilat slišal imenovati Galilejo, vprašal je,
če je Jezus Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove
oblasti, poslal ga je k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeru¬
zalemu zavoljo praznika. Herod se je zelo veselil, Jezusa
poznati, ker je upal, da bo vpričo njega storil kak čudež.
Popraševal ga je z mnogimi besedami; ali Jezus mu ni odgovoril
na nobeno vprašanje. Tedaj ga je Herod s svojimi dvorniki
zasramoval, in da ga še bolj oponašajo, reče ga obleči v belo
kraljevo oblačilo in ga tako nazaj pošlje k Pilatu.

72. Jezus bičan, s trnjem kronan in na smrt obsojen.

* * Pilat je dobro vedel, da so veliki duhovni in starejšine
Jezusa le iz nevoščljivosti v sodbo izdali. — Bila je navada, da
je poglavar o veliki noči ljudstvu izpustil enega jetnika, za
katerega so prosili. Takrat je bil v ječi velik hudodelnik, Baraba
po imenu. Njega postavi zraven Jezusa in zbranemu ljudstvu
reče: „Katerega hočete, da vam izpustim? Baraba ali Jezusa?"
— Pilat je za gotovo menil, da bodo prosili za Jezusa. Ali
veliki duhovni in starejšine so ljudstvo podpihali, in vsa druhal
vpije v en glas: „Proč s tem, izpusti nam Baraba! " Pilat jim
reče: „Kaj torej naj storim z Jezusom, ki je imenovan Kristus?"
In vsi zavpijejo: „Križaj ga, križaj ga!" Pilat jim odgovori:
„Kaj pa je hudega storil? Nič smrti vrednega ne najdem nad
njim; pretepel ga bom torej in izpustil." Na to ukaže Jezusa
v sodno hišo peljati.

189

m

Vojaški hlapci mahoma skličejo vso trumo, Jezusa
pa slečejo, privežejo ga k stebru, in ga neusmiljeno
bičajo. Potem mu v zasmeh škrlatast plašč ogrnejo,

190

trnjevo krono spletejo in mu jo pritisnejo na glavo.
V desnico mu dajo trst; poklekujejo pred njega, in
ga zasramujejo, rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski!
Drugi vanj pljujejo, bijejo ga s pestmi za uho, mu
trst iz roke jemljejo, in ga tolčejo po glavi, da se mu
trnje še bolj vdira v čelo in v sence.

* * Ker je bil Jezus tako strašno raztepen, menil je Pilat,
da bo sam pogled Jude genil in k usmiljenju nagnil. Torej
reče Jezusa pred ljudstvo pripeljati, in jim ga pokaže z milimi
besedami: „ Glej te, človek!" Ali divja druhal z enim glasom
zavpije: „Križaj, križaj ga!" Veliki duhovni in starejšine pa
pravijo Pilatu: „Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj; zakaj
vsak, ki se kralja dela, ustavlja se cesarju." Tedaj se Pilat
ustraši. In vzel je vode, in si je vpričo ljudstva umil roke,
rekoč: „Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega; vi

glejte!" Vse ljudstvo odgovori in reče: »Njegova kri naj pride
na nas in na naše otroke!" Tedaj jim je Pilat izpustil Baraba;
Jezusa pa je izdal njih volji, naj bo križan.

73. Jezus nese težki križ. Jezus križan.

Vojščaki so zdaj vzeli Jezusa, slekli mu škrlatasti
plašč, oblekli ga v njegovo oblačilo in mu naložili

191

križ na ramo. S tem težkim bremenom obloženega peljejo
po Jeruzalemskih ulicah na morišče, ki se je imenovalo
Kalvarija (mesto mrtvaških glav), hebrejski pa Golgota.
Z njim so tudi peljali dva razbojnika in ubijavca, da bi
bila križana. Jezus večkrat pade pod težkim križem. Gredč
so dobili nekega človeka iz Cirene, Simona po imenu, in
vojaški hlapci so ga primorali, da je pomagal Jezusu križ
nesti.

* * Med veliko množico ljudi, katera je šla za Jezusom,
bilo je tudi nekaj pobožnih žen, ki so ga milovale in objoko¬
vale. Jezus se k njim obrne in jim reče: „Hčere Jeruzalem¬
ske, nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad
seboj in nad svojimi otroci! Ker glejte, prišli bodo dnevi,
ob katerih poreko: Gore, padite na nas; hribi, pokrijte nas!
Če namreč nad sirovim lesom to delajo, kaj se bo godilo
nad suhim. “

Okoli šeste ure je prišel Jezus na goro Kalvarijo.
Vojščaki mu ponudijo vina z miro in žolčem zmešanega;
Jezus pa ga ni hotel piti. Potlej mu oblačilo z života
potegnejo, in ga pribijejo na križ. Ž njim so križali tudi
dva razbojnika, enega na desni, enega pa na levi strani.

m

*  * Tako je torej sin Božji visel nag med nebom in
zemljo; in njegova kri je tekla na zemljo. Edino njegovo last¬
nino, njegova oblačila, so vojščaki razdelili med se; za njegovo
suknjo pa, ker je bila brez šiva, so vadljali.

74. Jezus govori sedem poslednjih besedi in umrje.

* * Veliko ljudi je stalo okoli križa Mimo gredoči pa so
Jezusa preklinjali, z glavami majali, in rekli: „Da te, kako
tempelj Božji podiraš, in ga v treh dneh zopet sezidavaš,
pomagaj sam sebi!“ — „Ako si Sin Božji, stopi s križa." —
Ravno tako so ga zasramovali veliki duhovni s pismarji in
starejšinami vred in so rekli: „Drugim je pomagal, sam sebi ne
more pomagati. Ako je kralj izraelski, naj stopi zdaj s križa,
in verujemo vanj;“ Jezus pa je molil rekoč: „Oče, odpusti
jim, saj ne vedo, kaj delajo!"

* Tudi eden razbojnikov, ki sta ž njim visela, ga je pre¬
klinjal, rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama!"
Drugi pa ga je svaril in rekel: „Ali se tudi ti ne bojiš Boga,
ker si v ravno tistem obsojenju? Midva prejemava po zasluženju
svojih hudobnih del, ta pa ni nič hudega storil." Nato se
obrne k Jezusu, ter ga prosi, rekoč: „Gospod, spomni se
me, kadar prideš v svoje kraljestvo!" Jezus mu odgovori:
„Resnično ti pravim, še danes boš z menoj v raju!"

193

Zraven Jezusovega križa je stala Jezusova mati,
ki je trpela najbridkejše belečine v svojem srcu, in
njegov preljubi učenec Janez. Ko ju Jezus ugleda, reče
svoji materi: „Glej, tvoj sin ! 1  Janezu na: „Glej, tvoja
mati! In od tiste ure je Janez Mater Božjo k sebi vzel.

* Okoli poldne je solnce otemnelo, in tema je bila po
vsi zemlji tri ure — do treh popoldne. Jezus ves čas molči,
dasiravno je bil v neznanih smrtnih težavah. Da kelih trpljenja
izpije do dna, zapustil ga je še celo njegov nebeški Oče
s svojo notranjo tolažbo. Tako je Jezusovo trpljenje do vrha
prikipelo, torej na ves glas zavpije: ,,Moj Bog, moj Bog,
zakaj si me zapustil ! 11

„Čreznekoliko časa reče Jezus: „Zejen sem. u Eden
izmed vojščakov brž vzame gobo, napoji jo s kisom in
lo pomoli Jezusu na trstu k ustom. Jezus vzame neko-
jiko kapljic na jezik, in reče: „Dopolnjeno  je!

Potlej na glas zavpije: „Oče, v tvoje roke
izročam svojo dušo!‘ Inko  je izgovoril te besede,
nagnil je svojo glavo in je dal dušo iz sebe.

* * In glej, zagrinjalo v templju se pretrga na dvoje
od vrha do tal; zemlja se trese, skale pokajo, grobi se odpi¬
rajo; in veliko mrtvih svetnikov se je obudilo in se prikazalo
v Jeruzalem. Strah in groza prevzame stotnika, in vojščake,
ki so varovali Jezusa. „Resnično , 11  rekli so, „ta je bil Sin
Božji. “ Tudi pričujoče ljudstvo trepetaje na prsi trka in se
molče razide in domu vrne v Jeruzalem.

75. Jezus v grob položen.

* Judje so prosili Pilata, naj bi se križanim kosti polomile,
in se sneli, da bi trupla velikonočno soboto ne ostala na
križih. Vojščaki so torej prišli, in so hudodelnikoma kosti strli.
Ko so pa prišli do Jezusa, videli so, da je že mrtev, in mu
niso kosti zlomili. Da bi se pa vendar prepričali o njegovi smrti,
prebodel mu je eden izmed vojščakov s sulico stran, in pri ti
priči je tekla kri in voda iž nje.

Skriven učenec Jezusov je bil tudi Jožef iz Arima-
teje, bogat in imeniten svetovavec. Ko se je zvečerilo,
šel j e  srčno k Pilatu in ga prosil, da bi mu dal
Jezusovo telo. Pilat mu ga je dal. Jožef in Nikodem sta
torej snela Jezusovo telo s križa, in ga zavila v tančico
z dišavami vred. Jožef je blizu tistega kraja, kjer je bil

Schuster, Zgodbe.

194

Jezus križan, imel 'vrt, na vrtu pa je bil nov iz skale
izsekan grob. Vanj sta torej položila Jezusa. K durim
grobovim pa sta zavalila velik kamen.

195

* * Drugi dan so se zbrali veliki duhovni in farizeji pri
Pilatu, in so rekli: „ Gospod, pomnimo, da je ta zapeljivec, ko
je bil še živ, rekel: „Črez tri dni bom vstal!“ Ukaži torej grob
obvarovati do tretjega dne, da kje ne pridejo njegovi učenci,
in ga ne ukradejo, in ne reko ljudstvu: Od mrtvili je vstal ! 11
In Pilat jim je dal stražo. Postavili so jo pred grob. Kamen
pa so zapečatili.

Jezusovo poveličanje,

76.  Jezusovo vstajenje.

Jutro tretjega dne je napočilo in Jezus vstane iz
groba živ in častitljiv. In glej, velik potres je vstal.
Angel gospodov je prišel z nebes, in kamen izpred
groba odvalil in sčdel nanj. Njegovo obličje je bilo
svetlo kakor blisk in njegovo oblačilo belo kakor sneg.
Varuhi se stresejo in kakor mrtvi popadajo na tla. Ko
so se spet zavedeli, so vstali in bežali v mesto,

* * Toprej ta večer so bile pobožne žene kupile dišav,
da bi Jezusa mazilile. Zjutraj pa so šle h grobu, ko je solnce
vzhajalo. Grede so med seboj žalostno govorile: „Kdo nam bo
odvalil kamen od duri groba V 1 ' Ko so se bližale grobu, so videle,
da je kamen že odvaljen. Sle so v grob, in niso več našle

13 *

196

telesa Gospodovega. Zavoljo tega so bile silno žalostne. Kar
zagledajo dva angela v svetlih oblačilih, in ostrme. Angel na
desni strani pa jim reče: „Mkar se ne ustrašite! Jezusa iščete,
Nazareškega — križanega; vstal  je in ga ni tukaj. Pojdite,
in povejte njegovim učencem, zlasti Petru!“ In s strahom in
z veseljem so tekle povedat njegovim učencem.

77. Jezus se prikaže Mariji Magdaleni in Petru.

* Pri ženah je bila tudi Marija Magdalena. Ona ni bila
šla v grob. Marveč je, ko vidi kamen odvaljen, tekla v mesto,
učencem to povedat. Potem se je zopet vrnila h grobu, in je
šla jokaje vanj. v In glej, tudi ona je zagledala dva angela, katera
sta ji rekla: „Zena, kaj jokaš?“ Ona je odgovorila: „Mojega
Gospoda so vzeli, pa ne vem, kam so ga položili . 11  Ko se obrne,
stal je Jezus pred njo. Menila je pa, da je vrtnar; torej mu
reče: „Gospod, ako si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga
položil/' Jezus pa jo z znanim glasom nagovori, rekoč: „Marija!“
Ona se ozrč, spozna ga, in reče: „Učenik!“ Jezus ji pa reče:
„Pojdi k mojim bratom, in povej jim: Grem k svojemu Očetu
in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu/ In
izginil je izpred njenih oči. Ta dan se je Jezus prikazal tudi
Simonu Petru.

78. Jezus se prikaze učencema na potu v JEmavs.

Tisti dan popoldne sta šla dva izmed Jezusovih
učencev v trg Emavs, ki je bil dve uri od Jeruzalema.
Po potu sta se pogovarjala o vsem, kar se je bilo poslednje
dni zgodilo v Jeruzalemu. Kar se jima Jezus pridruži
v podobi tujca; in nista ga spoznala. Rekel jima je:
„ Kakšni so ti pogovori, ki jih imata grede med seboj, in
kaj sta tako žalostna? 11  Eden, kateremu je bilo ime Kleofa,
mu odgovori: „Ali si ti sam tujec v Jeruzalemu, da ne
veš, kaj se je zgodilo v njem te dni?“ Potlej sta mu pri¬
povedovala, da so upali, da bo Jezus Izraela rešil, da je
bil pa na smrt obsojen in križan. On jima pa odgovori:
„0 vi nespametni, kdaj boste vendar verovali, kar so
govorili preroki? Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to
trpel, in tako šel v svojo čast ? ‘ In začel je od Mojzesa
in vseh prerokov, ter jima je razlagal, kar je o njem
po vseh pismih. Med terni pogovori so se približali trgu:
Jezus se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. Ona sta

197

ga pa silila rekoč: „Ostani z nama, ker se mrači , in
se je do n ze nagnil.“ Tedaj je šel z njima noter in je
sedel z njima k mizi. Na to vzame kruh, ga posveti, zlomi
in njima poda. Zdaj so se jima oči odprle, in spoznala
sta ga. On pa jima izgine izpred oči. Ko sta se zavedela
od veselega strmenja, rekla sta med seboj: „Ali ni bilo
najino srce goreče v naju, ko je govoril po poli, in nama
pisma razlagal?“

Vstala sta, in se še tisto uro vrnila v Jeruzalem,
ter sta pripovedovala, kaj se jima je zgodilo na poti,
in kako sta ga po lomljenju kruha spoznala. Apostoli so
bili tisti večer v Jeruzalemu zbrani v neki hiši pri
zaklenjenih durih iz straha pred Judi. Z veseljem so
poslušali, kar sta jima pravila učenca; pa tudi oni so
jima povedali, da se je bil Jezus tudi prikazal Petru.

79. Jezus se prikaže vsem apostolom in postavi zakrament
svete pokore.

Ko so bili apostoli še v hiši v Jeruzalemu zbrani
in so se pogovarjali med seboj, prišel je Jezus pri
zaklenjenih vratih k njim in jim je rekel: „Mir vam

198

bodi: jaz sem, ne bojte se! u  Prestrašili so se bili namreč
in zbali, ker so menili, da vidijo duha. On jim torej
reče: „Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz
sam; potipajte in poglejte; saj duh nima mesa in kosti,
kakor vidite, da jih jaz imam/ Ko je to rekel, jim
je pokazal roke, noge in stran. Ko pa še niso verovali
od veselja, jim je rekel: „Imate-li kaj jesti tukaj? In
ponudili so mu kos pečene ribe in sat medu. V pričo
njih je jedel, ostanke pa jim dal nazaj. Potlej jim
zopet reče: „Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal,
tudi jaz vas pošiljam. Ko je to izrekel, dihnil je
v nje in jim rekel: „Prejmite svetega Duha!
Katerim boste grehe odpustili, so ji m o d-
puščeni; in katerim jih boste zadržali, so
jim zadržani.

* * Tomaža pa takrat ni bilo pri njih. Drugi apostoli
so mu, ko pride, povedali: „Gospoda smo videli.“ On pa ni
hotel verjeti, torej reče: „Ako ne vidim na njegovih rokah
znamenj žrebljev, in ne denem svojega prsta v rane žrebljev
in ne položim svojo roke v njegovo stran, ne bom veroval/'

. r Crez  v os v em  dni so bili apostoli spet v tisti hiši zbrani, in
tudi Tomaž ž njimi. In zopet pride Jezus pri zaklenjenih vratih

199

jagnjeta ! 11  — Še v tretje Jezus vpraša Petra: „Simon, Jonov
sin, ali me ljubiš ? 11  Peter je bil žalosten, da ga v tretje vpraša,
iu reče: „Gospod, ti vse veš, ti tudi veš, da te ljubim. 1 ' In
Jezus mu reče: „Pasi moje ovce!  — Pesnično, resnično ti
pravim: Dokler si bil mlad, opasoval si se sam, in si šel kamor

k njim, stopi sredi med nje in reče: „Mir vam bodi ! 11  Potlej
reče Tomaža: „Poglej moje roke in vloži svoje prste semkaj;
podaj semkaj tudi svojo roko, in položi jo v mojo stran, in ne
bodi neveren, ampak veren ! 11  Tomaž pade Jezusu k nogam in
reče: „Moj Gospod, in moj Bog!“ Jezus pa mu pravi: „Ker
si me videl, Tomaž, si veroval; blagor njim, kateri niso videli,
pa so verovali . 11

80. Jezus izroči Fetru najvišo pastirsko službo.

* * Učenci so se iz Jeruzalema napotili v Galilejo, kakor
jim je bil Jezus rekel. Ondi se jim je bil prikazal pri tiberi-
jaškem morju, jim je blagoslovil ribji lov, in je jedel ž njimi.
Ko so odjedli, vpraša Jezus Simona Petra: „Simon, Jonov sin,
ali me ljubiš bolj, kakor ti le?“ Peter mu odgovori: „To je
da, Gospod, ti veš, da te ljubim . 11  Na to mu Jezus reče:
„Pasi moja jagnjeta ! 11  — V drugo ga Jezus vpraša: „Simon,
Jonov sin, ali me ljubiš?“ Peter odgovori: „To je da, Gospod,
ti veš, da te ljubim . 11  Jezus mu zopet reče: „Pasi moja

200

si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drug
te bo opasal, in te popelje kamor ti nočeš.“ To je pa Jezus
rekel, da je na znanje dal, s kakšno smrtjo bo Peter Boga
poveličal.

* Potlej so šli enajsteri na goro, kamor jim je bil Jezus
ukazal. Z njimi je šlo tudi več od petsto učencev. In Jezus se
je vsem prikazal Ko so ga ugledali, popadali so na obraz ter
so ga molili, potem so se pa veseli vrnili v Jeruzalem.

81. Jezus obljubi svetega Buha; drugič razpošlje
apostole, in grč v nebesa.

* * Jezus se je bil še večkrat prikazal svojim učencem,
in je ž njimi govoril o Božjem kraljestvu, t. j. pripovedoval
jim je vse, kar je bilo treba, da so ustanovili in vladali
njegovo cerkev.

Štirideseti dan po svojem vstajenju se je v Jeruza¬
lemu poslednjič prikazal vsem apostolom. Ukazal jim
je v Jeruzalemu ostati, dokler jim ne pošlje svetega
'Duha. „Črez malo dni 1 ' — reče jim — „bo sveti Duli
nad vas prišel, in prejeli boste od njega moč, da boste
o meni pričanje dajali v Jeruzalemu, po vsi Judeji
in od kraja do kraja zemlje.

Ko je to izgovoril, peljal jih je na Oljsko goro. In
tujim  reče: „Dana mi je vsa oblast v nebesih
in na zemlji; torej pojdite, in učite vse na¬
rode, in krščujte jih v imenu Očeta, in Sina
in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse,
karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz
sem z vami vse dni do konca sveta.

* * „Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne
veruje, bo pogubljen. Kateri pa verujejo, pojdejo ta znamenja
za njimi: v mojem imenu bodo hudiče izganjali, nove jezike
govorili; kače prijemali; in ako kaj strupenega pijejo, ne bo
jim škodovalo; in na bolnike bodo roke pokladali, in bodo
zdravi. “

Ko je Jezus to izgovoril, je roke vzdignil, ter jih
blagoslovil. Dokler jih je pa še blagoslavljal, se je izpred
njih vpričo njih vzdignil in šel v nebesa in se usedel
na desnico Božjo.

* * Učenci so strmeli in žalostni gledali za njim; in tudi
še potem, ko ga je bil svetel oblak odmeknil njihovim oččm. Kar

se jim prikažeta dva angela v belili oblačilih, in jim rečeta:
„Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kateri
je bil vzet od vas v nebo, prišel bo zopet ravno tako, kakor
ste ga videli iti v nebo! “ Pri teh besedah apostoli pokleknejo
in molijo Jezusa. Potlej se pa veseli vrnejo v Jeruzalem in Bogi
easte iu v  hvalijo.

* Še veliko drugega je Jezus storil, kar v evangelijih ni
zapisano; in ko bi se vse na drobno popisalo, pravi sveti Janez,
bi na ves svet ne šle bukve, katere bi bilo treba pisati. To pa
je zapisano, da verujemo, da je Jezus Sin Božji, in da po veri
večno življenje dosežemo v njegovem imenu.

Drugi oddelek.

Zgodbe apostolov in prve svete cerkve.

82. Matija izvoljen v apostolstvo. Prihod svetega Duha.

* Apostoli so se z Oljske gore vrnili v Jeruzalem. Ondi
so se podali v zgorenjo izbo neke hiše, kjer so se navadno
zbirali, ter so z Marijo, Jezusovo materjo, in z več drugimi
ženami in učenci deset dni v vedni moltitvi pričakovali svetega.
Duha. Enega tistih dni je Peter vstal in pričujočim oznanil,
da je namesto Juda, izdajavca, treba izvoliti novega apostola.

202

Tedaj so molili in razsvetljenja prosili z nebes. In potem so
izvolili pobožnega učenca, Matija  po imenu; in bil je prištet
enajsterim apostolom.

Deseti dan po Kristusovem vnebohodu je bil bin-
koštni praznik judovski. Tedaj so bili vsi apostoli zbrani
v neki hiši. Kar okoli devetih dopoldne prišumi z neba
velik šum kakor pihanje silnega viharja, in napolni vso
hišo. Plameni v podobi ognjenih iezikov se prikažejo
vsakemu nad glavo. Vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom,
in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih.

* * Bili so tačas Judje iz vseh narodov prišli zavoljo bin-
koštnega praznika v Jeruzalem. Ko zaslišijo veliki šum, steče
se jih velika množica od vseh strani pred hišo, kjer so bili
apostoli. Zavzeli so se in strmeli, ker jih je vsak slišal govoriti
v svojem lastnem jeziku. „Glejte“ — so rekli — „nisoli vsi
ti, kateri govore, Galilejci? In kako je to, da jih slišimo go¬
voriti vsak svoj jezik, v katerem smo rojeni? Kaj hoče to biti.“
Drugi pa so se posmehovali in rekli: „Ti so sladkega vina
polni. “•

* * Tedaj stopi Peter z drugimi apostoli iz hiše, svoj
glas povzdigne in jim reče: »Možje Judje in vsi, ki prebivate
v Jeruzalemu, zaslišite moje besede! Ti niso pijani, kakor vi

203

menite; ampak izpolnilo se je, kar je že davno prerok Joel
govoril: Zgodilo se bo poslednje dni, reče Gospod, in izlil bom
svojega Duha na vse meso. Možje Izraelci, poslušajte te be¬
sede: Jezusa Nazareškega, kateremu je Bog med nami izpriče-
vanje dal z deli, čudeži in znamenji, ste po rokah krivičnikov
na križ pribili in umorili. Njega je pa Bog častiljivega obudil.
Mi vsi smo tega priče, in ko je povišan na desnico Božjo, je
nad nas izlil svetega Duha, katerega vidite in slišite. Prav go¬
tovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da je Bog Gospoda in Od¬
rešenika vsemu svetu storil Jezusa, katerega ste vi križali."

* * Te besede so jih globoko v srce zbodle. Veliko ske¬
sanih vpraša Petra in drage apostole: „Bratje, kaj nam je
torej storiti?" Peter jim odgovori: „Izpokorite se, in daj se
krstiti sleherni izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje
svojih grehov, in prejeli boste dar svetega Duha." Na te besede
se jih je še tisti dan dalo krstiti kakih tri tisoč duš. In bili so
stanovitni v nauku apostolov, in združeni pri lomljenju kruha
(sveti maši) in v molitvah. Vsak dan so bili z enim duhom
v templju, so Bogi hvalili in so bili prijetni vsemu ljudstvu.
In Gospod je dan na dan množil število izvoljenih.

88. Peter ozdravi človeka hromega od rojstva.

Peter in Janez pred velikim zborom.

f Nekega dne sta šla Peter in Janez v tempelj. Nekega
moža, že črez štirideset let starega, ki je bil hrom, kar je bil
na svetu, so nosili in ga posajali vsak dan pred templjeva
vrata, da je ondi prosil vbogajme nje, ki so hodili v tempelj.
Tudi Petra in Janeza je vbogajme prosil. Peter mu odgovori:
„Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V imenu
Jezusa Kristusa Nazareškega vstani in hodil" Potem ga prime
za desnico ter ga vzdigne. Pri ti priči je ubožec na noge
skočil, je šel za njima v tempelj, se je izprehajal, poskakoval
in Boga hvalil.

f Vse ljudstvo je strmelo in se zavzemalo, in tiščalo za
apostoloma. Ko Peter to vidi, začne govoriti, rekoč: „Možje
Izraelci, kaj se čudite temu, ali kaj naju gledate, kakor da bi
bila iz svoje moči, ali oblasti storila, da ta hodi? Bog naših
očetov je poveličal svojega Sina Jezusa, katerega ste vi umorili.
Vera v njegovo ime je dala temu popolno zdravje vpričo vas
vseh. In zdaj, bratje, vem, da ste iz nevednosti Svetega in
Pravičnega umorili. Izpokorite in izpreobrnite se torej, da se
izbrišejo vaši grehi." — Na te besede jih je veliko verovalo
in dalo se jih je krstiti, da je število vernikov naraslo do
pet tisoč.

204

f Ko sta pa apostola ljudstvu še govorila, prišli so tja
duliovni s templjevo stražo, ju primejo in v ječo denejo.
Drugo jutro so se zbrali veliki duhoven in starejšine, so ukazali
dva apostola pripeljati pred se in so ju vprašali: „V čigavi
m6či ali v čigavem imenu sta vidva to storila V “ Tedaj jim
Peter odgovori: „Poglavarji ljudstva in starejšine, poslušajte:
Podi znano vsem vam in vsemu Izraelovemu ljudstvu; v imenu
Gospoda našega Jezusa Kristusa Nazareškega, ki ste ga vi
križali, katerega je Bog obudil od mrtvih, v tem stoji ta pred
vami zdrav. Jezus je kamen, katerega ste zavrgli vi zidarji, on
pa je postal vogelni kamen. In v nikomur drugem ni zveličanja;
zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem
bi mi mogli biti zveličani.“

f Sodniki ostrme nad Petrovo srčnostjo. In ker so tudi
videli ozdravljenega človeka zraven nju, niso mogli nič reči
zoper to. Ukažejo torej apostoloma, nekoliko iz zbora stopiti
in se med seboj posvetujejo, rekoč: „Kaj nam je storiti s tema
človekoma? zakaj znan je čudež, ki se je po njih zgodil, vsem
Jeruzalemskim prebivavcem; očiten je, ne moremo ga tajiti. Da
se pa dalje ne razglasi med ljudstvom, zapretimo jima, da naj
več ne govorita o Jezusu nobenemu človeku. “ — Pokličejo ju
torej zopet pred zbor, in jima zatrdijo, naj v Jezusovem imenu
nikakor več ne govorita, in ne učita. Peter in Janez jim ne-
prestrašena odgovorita: „Sodite, če je prav pred Bogom, vas bolj

205

slušati, kakor Boga! Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar
smo videli in slišali." Na to so jima sodniki še ostreje zapretili
ter ju izpustili; zakaj iz strahu pred Judi si niso upali, jima
kaj žalega storiti.

84. Ananija in Safira.

* Peter in Janez sta povedala vernim, kaj se jima je bilo
zgodilo. Tedaj so vsi skupaj glas zagnali k Bogu in rekli:
„0 Gospod, daj svojim služabnikom z vso vestjo govoriti tvojo
besedo, in znamenja in čudeže delati v imenu tvojega svetega
Sinu Jezusa." Ko so molili, potreslo se je mesto, na katerem
so bili zbrani, in vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom, in so
srčno govorili Božjo besedo. Množica vernih je bila enega
srca in enega duha. Ni ga bilo ubogega med njimi; zakaj
kolikor je bilo gospodarjev, ki so imeli njive in hiše, so jih
prodali in ceno apostolom prinesli od tega, kar so prodali.
Od tega premoženja so apostoli delili vsakemu, kolikor je bilo
komu potreba.

* Med premožnimi je bil mož, Ananija  po imenu; nje¬
govi ženi pa je bilo ime Safira.  Ona sta prodala njivo. Ne¬
kaj cene sta skrivaj pridržala zase; drugi del pa je Ananija
prinesel in k nogam položil apostolom. Toda Peter mu je
rekel: „Ananija, zakaj je izkušal satan tvoje srce, da si legal
svetemu Duhu, in pridržal nekoliko njivine cene? Ali bi ne
bila njiva, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala, in ali niso bili
denarji v tvoji oblasti? Zakaj si sklenil to reč v svojem srcu?
Nisi legal ljudem, ampak Bogu!" Ko je Ananija te besede za¬
slišal, padel je na tla, in pri ti priči umrl. In velik strah je
obšel vse, ki so bili pričujoči. Nekateri mladeniči, ki so bili
vpričo, v ga poberd, odneso in pokopljejo.

* Črez kake tri ure se prigodi, da pride tudi Safira, ki še
ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Peter ji reče: „Povej mi,
žena, ali sta njivo za toliko prodala? „Ona mu odgovori: „Prav
za toliko!" Peter pa ji pravi: „Zakaj sta se vendar pogovorila,
izkušati Duha Gospodovega? Glej, tisti, ki so pokopali tvojega
moža, so pred durmi, in tudi tebe ven ponesi. “ Pri tri priči
Safira Petru pred noge pade in izdihne svojo dušo. Mladeniči
stopijo noter, jo mrtvo izneso ter pokopljejo pri njenem možu.
Velik strah in groza je obšla vse verne in vse druge, kateri
so slišali to prigodbo.

85. Vsi apostoli v ječi. Gamalijelov svet.

f Po apostolih, zlasti po svetem Petru, se je godilo
veliko čudežev med ljudstvom. Bolnike so že kar na ceste

206

nosili in na postelje in ležišča pokladali, da bi saj senca mimo
gredočega Petra koga izmed njih obsenčila in bi bili rešeni
svojih bolezni. Zavoljo tega je bilo dan na dan čedalje več
vernikov moških in ženskih, ki so verovali v Gospoda. Tedaj
je veliki duhoven ukazal vseh dvanajst apostolov ujeti in
v mestno ječo vreči. Ali angel Gospodov je po noči odprl
vrata v ječo, in jih je peljal iž nje, in rekel: „Idite v tempelj
in govorite ljudstvu vse besede tega življenja! Ob zori torej
gredo v tempelj in uče.

t Snide se pa veliki zbor in pošljejo po apostole
v ječo. Služabniki pa reko: „Ječo smo sicer našli z vso skrbjo
zaprto, in varuhe stoječe pred vratmi; ko smo pa odprli,
nismo našli nikogar notri. “ Silno se prestraši veliki zbor, ko
to zve; kar pride nekdo, in jim pove, da apostoli zopet uče
v templju. Poglavar gre torej po nje, in jih pripelje brez
sile; bali so se namreč ljudstva, da bi ne bili kamenani. Ko jih
pripeljejo pred zbor, reče veliki duhoven: „Ali vam nismo ostro
prepovedali, učiti v tem imenu? In glejte, napolnili ste ves
Jeruzalem s svojim ukom, in hočete na vas pripraviti kri tega
človeka.“ Peter jim odgovori v imenu vseh apostolov: „Boga
je treba bolj slušati, kakor ljudi!  Bog naših očetov
je obudil Jezusa, ki ste ga vi na les obesili in umorili; on ga
je za poglavarja in zveličarja povišal, da da Izraelu pokoro in
odpuščenje grehov." Ko to slišijo, so se nad apostoli silno raz¬
srdili in so jih mislili umoriti. — Vstal je pa v zboru neki
farizej, Gamalijel  po imenu, učenik postave in častitljiv
vsemu ljudstvu, in je ukazal apostolom odstopiti. Potem pa
reče: „Možje Izraelci, dobro pomislite pri teh ljudeh, kaj hočete
storiti. Odstopite od teh ljudi in pustite jih. Zakaj če je njih
delo od ljudi, bo se razdrlo; če je pa od Boga, ne boste ga
mogli razdreti; in poslednjič se bo nad vami našlo, da se Bogu
ustavljate." — In vsi so mu pritrdili. Vendar so pa dali
apostole pretepsti, in so jim zopet ostro prepovedali, naj ni¬
kakor ne govorč v Jezusovem imenu, ter so jih izpustili. —
Apostoli so pa šli veseli izpred zbora, ker so bili vredni
spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje trpeti; in
niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati
Kristusa Jezusa.

86. Volitev dijak ono v. Štefan, prvi mučenec.

* Število vernih se je množilo, in apostoli niso več
utegnili pečati se z delitvijo miloščine. Tudi se je bilo prigodilo,
da je bilo nekaj vdov v nemar puščenih pri vsakdanji delitvi.
Torej skličejo apostoli vso množico učencev in reko: „To ne

207

velja, da bi mi opuščali Božjo besedo, in oskrbovali mize. Ozrite
se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, kateri imajo
dobro izpričevanje, kateri so polni svetega Duha in modrosti, da
jih postavimo črez to opravilo.“ To govorjenje je bilo všeč vsi
množici; in izvolili so Štefana, moža polnega vere in svetega
Duha, in Filipa in še pet drugih. Te so postavili pred apostole,
kateri so nad njimi molili in roke položili nanje.

* * Štefan,  poln milosti in moči, je delal čudeže in velika
znamenja med ljudmi. Vstalo je pa nekaj judovskih modrijanov
zoper njega, in so se prepirali ž njim. Ali njegovi modrosti in
svetemu Duhu, ki je govoril, niso se mogli ubraniti. Osramoteni
so se razsrdili in so nadražili ljudstvo zoper njega, in so vkup
pridrli ter ga zgrabili in peljali v zbor. Najeli so tudi krivih
prič, ki so rekle: „Ta človek ne jenja govoriti preklinjevalskih
besedi zoper sveto mesto in postavo. “ Vsi, ki so sedeli v zboru,
so jako nevoljni oči upirali v Štefana; in videli so njegovo
obličje kakor obličje angelovo. — Štefan jim začne razlagati,
kako prečudno in ljubeznivo je Bog vodil izraelsko ljudstvo,
in kako so se Izraelci vedno Bogu ustavljali in mu bili nepo¬
korni, in sklene svoj govor s temi ostrimi besedami: „Trdo¬
vratni in neobrezani na srcih in ušesih! Vi se vedno svetemu
Duhu ustavljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi. Oni so preganjali
in morili preroke, ki so napovedovali prihod Odrešenikov, vi
pa ste izdali in umorili njega samega!“

208

* * Ko so pa to slišali, so se togotili, in zoper njega
z zobmi škripali. On pa, poln svetega Duha, ozre se v nebo,
ugleda veličastvo Božje, in reče: „Glejte, nebesa vidim odprta,
in Sina človekovega stati na desnici Božji . 11  Tedaj zavpijejo na
ves glas, zatisnejo, si ušesa, in vsi kmalu nanj planejo, vlečejo
ga iz mesta, da ga bodo kamenali. Na morišču si oblačila
slečejo, in jih polože k nogam mladeniču, kateremu je bilo ime
Savel. Na to obstopijo Štefana in ga pobijajo s kamenjem.
Štefan pa moli, rekoč: „Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!“
Potem poklekne in na ves glas zavpije, rekoč: „Gospod, ne
prištevaj jim tega greha . 11  In ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu.

87 .  Sveta birma. Dvornik iz Zamorskega.

* Po Štefanovi smrti so začeli v Jeruzalemu verne strašno
preganjati. Zlasti je Savel hudo divjal zoper cerkev Božjo. Po
hišah je hodil in vlačil može in žene in jih izdajal v ječo.
Veliko učencev je torej bežalo iz Jeruzalema, razkropili so se
po vsi Judeji in Samariji, in povsod Jezusa Kristusa ozna¬
njali. - Dijakon Filip  je šel v mesto Samarijo, in je ondi
oznanjal Kristusa. Tudi veliko mrtvoudnih in kraljevih, hromih
in obsedenih je ozdravil. Veliko veselje je bilo zavoljo tega po

mestu med prebivavci; veliko jih je tudi verovalo in so se dali
krstiti. Ko so apostoli to zvedeli v Jeruzalem, poslali so

209

Petra in Janeza v Samarijo. Apostola prideta v Samarijo in
molita zanje, da bi prejeli svetega Duha. Na to nanje
pokladata roke, in prejeli so svetega Duha.

* * Potem ko sta Peter in Janez po mnogih samarijskih
krajih evangelij oznanjala, vrnila sta se spet v Jeruzalem.
Filipu pa se je angel Gospodov prikazal, in mu rekel: „Vstani
in pojdi proti jugu na cesto, ki drži iz Jeruzalema v Gazo.“
Filip vstane, pa gre. In glej, mož iz Etijopije, dvornik etijopske
kraljice Kandace, ki je bil prišel molit v Jeruzalem, pelje se
domu po cesti in sede na vozu bere preroka Izaija. Duh Božji
reče Filipu: „Pristopi in pridruži se temu vozu/ Filip priteče
in sliši moža brati besede: „Kakor ovca je bil v zaklanje peljali;
in kakor je jagnje brez glasu pred tem, ki ga striže, tako tudi
on ni odprl svojih ust “ Filip ga pozdravi ter vpraša: „Meniš-li,
da umeš, kar bereš?“ Dvornik odgovori: „Kako bi to mogel,
ako me kdo ne poduči!" Prosi torej Filipa, naj stopi na voz
in sede k njemu. Filip mu začne to pismo razlagati in mu
oznanjati evangelij o Jezusu.

t Spotoma prideta k neki vodi in dvornik reče vesel:
„Glej vode! Kaj brani krstiti me?“ Filip mu odgovori: „Ako
veruješ iz vsega srca, sme se zgoditi." Dvornik mu odgovori:
»Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji," in mahom ukaže
ustaviti voz. Oba torej stopita v vodo, in Filip krsti dvornika.
Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa, in dvornik
ga več ne vidi. V ti čudovitni zgodbi spozna dvornik roko
Gospodovo in gre vesel proti svojemu domu.

88. Savel se izpreobrne (okoli 1. 37. po Krist, roj st.).

* * Savel je še vedno ves hrepenel maščevati se nad učenci
Gospodovimi in jih pomoriti. Šel je celo k velikemu duhovnu
prosit pisem v Damask do shodnic, ako bi ondi našel mož ali
žen Jezusove vere, da bi jih zvezane pripeljal v Jeruzalem.
Ko pa je bil na potu in se že bližal Damasku, ga je nana-
gloma obsvetila svetloba z neba. Kakor bi ga bila strela zadela,
pade na tla in zasliši glas, kateri mu je rekel: »Savel, SaveL
zakaj me preganjaš?" Savel trepetaje vpraša: »Kdo si, Gospod?"
Ta mu odgovori: »Jaz sem Jezus, katerega ti preganjaš!" Savel
ostrmi in reče: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?" Gospod
mu odgovori: »Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo pove¬
dalo, kaj ti je storiti." Savel vstane; ko pa hoče pogledati, so
mu bile oči oslepljene. Torej ga njegovi spremljevavci za roke
primejo in ga peljejo v Damask v hišo nekega moža, kateremu
je bilo ime Juda. Ondi je bil tri dni, in ni ne videl, ne jedel,
ne pil, ampak je vedno molil.

Schuster, Zgodbe.

14

210

* * Živel je pa v Damasku učenec Gospodov, po imenu
Ananija. Njemu je Gospod rekel v prikazni: „Ananija, vstani
in pojdi v ulice, ki se imenujejo ravne, in vprašaj v Judovi
hiši po možu iz Tarsa, Savlu po imenu; zakaj glej, moli.“
Ananija odgovori: „Gospod, slišal sem od veliko ljudi, koliko
hudega je storil ta mož tvojim svetim v Jeruzalemu. In tudi
semkaj je prišel z oblastjo velikega duhovna vezat vse, kateri
kličejo v tvoje ime!“ Gospod pa mu reče: „Le pojdi, ker
izvoljena posoda mi je on, da ponese moje ime pred nevernike
in kralje in Izraelove otroke. Zakaj jaz mu bom pokazal, koliko
mu je treba trpeti za moje ime.“ Ananija torej gre na dom
k Savlu, položi roke nanj, in reče: „Savel brat! Gospod Jezus,
kateri se ti je prikazal na potu, me je poslal, da izpregledaš,
in da bodeš napolnjen s svetim Duhom.“ In pri ti priči so padle
od njegovih oči kakor luskine, izpregledal je in vstal, bil je
krščen in odslej Pavel imenovan. Potem je šel v shodnico in
oznanjal, da je Jezus Sin Božji.

89. Peter po veti krajih hodi, ozdravi Pne j a in obudi
Tdbito (okoli l. 39. po Krist, rojst.).

Sveta cerkev je imela nekaj časa zopet mir. Tedaj
je Peter obiskoval vse krščanske srenje in v veri po¬
trjeval.

2 i i

Na tem popotovanju je Peter storil dva čudeža.
V Lidi je Peter našel mrtvoudnega človeka, po imenu
Eneja, kateri je že osem let ležal v postelji. Peter stopi
k njegovi postelji in mu reče:  „ Eneja, ozdravi te Gospod
Jezus Kristus; vstani in si postelji." In kar vstal je. In
vsi, ki so ga videli, so se izpreohrnili.

Ne daleč od Lide je bilo mesto Jope. Ondi je bila
učenka, Talita po imenu. Ona je bila polna dobrih del
in miloščin, li jih je delila siromakom. Prigodi se pa, da
tiste dni zboli in umrje. Ko zvedo učenci, da je Peter
v Lidi, pošljejo dva mozd k njemu s prošnjo, da bi kmalu
tja prišel. Peter pride in gre naravnost v zgorenjo hišo,
kjer je bil mrlič. Ondi ga obstopijo vse vdove ter mu
jokaje kažejo suknje in oblačila, ki jim jih je bila Talita
naredila. Peter, močno ganjen, poklekne in moli. Potem
se obrne proti mrliču, in reče: „Tahita, vstani! In
Talita izpregleda in, ko Petra ugleda, se usede. Potem ji
poda roko,  — in Talita vstane. Ta čudež se je naglo
razglasil po vseh Jopah, in veliko jih je verovalo v Go¬
spoda. Peter se je v Jopah še veliko dni mudil, in je
stanoval pri nekem str oj ar ju, ki mu je bilo ime Simon.

90. Izpreobrnitev nevernika Kornelija. Krščanske občine
v Antijohiji (okoli 1. 40. po Krist, rojst.).

V Cezareji, nekem mestu pri srednjem morju, je živel
rimski stotnik, Kornelij po imenu. Bil je z vso svojo liišo pobožen
in bogaboječ, ljudem je veliko vbogajme dajal in vedno Boga
molil. Nekega dne je prav srčno molil, kar ugleda angela
Božjega, kateri mu reče: „Komelij! Tvoje molitve in tvoje
miloščine so prišle v spomin pred Bogom. In zdaj pošlji može
v Jope, in pokliči nekega Simona, s priimkom Petra. On ti bo
povedal, kaj ti je storiti." Ko angel izgine, Kornelij brž tri
pobožne može pošlje v Jope.

f Drugi dan o poldne, ko so domači ljudje južino pri¬
pravljali, gre Peter vrh hišne strehe molit. Ko pa moli, se
zamakne. Videl je odprto nebo, in kako se z njega spušča
nekaka posoda, kakor velik prt, v katerem so bile vse četvero-
nogate in lazeče živali z zemlje in ptice izpod neba. Ob enem
je zaslišal glas, ki mu je rekel : ,,Vstani, Peter, zakolji, in jej."
Peter odgovori: „Tega ne, Gospod, ker nisem nikoli nič
jedel nagnusnega in nečistega." Glas pa pravi drugič: „Kar je

14 *

212

Bog očistil, ne imenuj ti nagnusnega! To se je trikrat zgodilo,
in prikazen je izginila.“

f Ko je Peter sam pri sebi premišljeval, kaj bi pomenila
ta prikazen, pravi mu Duh Božji: „Glej, trije možje te iščejo.
Vstani torej, stopi doli in' pojdi ž njimi brez pomišljanja,
zakaj jaz sem jih poslal.” Ko Peter stopi doli, najde može,
katere je bil poslal Kornelij. Takoj drugi dan se Peter ž njimi
in nekaterimi učenci napoti v Cezarejo h Korneliju; in od
njega zve angelovo prikazen in njegove besede. Zdaj še le mu
je znan pomen prikazni, katero je imel, namreč: da je prišel
čas, da se tudi neverniki, katere so do tedaj imeli še za
nečiste, sprejemajo v Jezusovo cerkev. Ves vesel oznanjuje
Peter nauk Jezusov Korneliju in vsem nevernikom, ki so bili
pri njem zbrani. Ko je pa še govoril, padel je sveti Duh na
vse, ki so poslušali njegovo besedo. In Peter in njegovi tovariši
strme poslušajo, kako ti neverniki, kakor oni o binkoštih, v tujih
jezikih govore in Boga poveličujejo. Tedaj reče Peter: „Sme-li
kdo krstne vode braniti tem, kateri so prejeli svetega Duha,
kakor mi?“ Torej ukaže krstiti jih v imenu Gospoda Jezusa
Kristusa.

f Odsehdob se je začel tudi po drugih krajih evangelij
oznanjati nevernikom. Zlasti se je to godilo v Antijohiji, ne¬
kdanjem poglavitnem sirskem mestu, kjer sta učila Pavel in
njegov tovariš Barnaba. Ondi sta pridobila toliko množico
vernikov, da so jim ondotni neverniki dali lastno ime, ter jih
po njih začetniku in Gospodu začeli imenovati kristjane.

91. Peter v ječi (oholi l. 4:2. po Krist, rojst.).

Herod Agripa, vnuk onega Heroda, ki je bil uka¬
zal pomoriti otroke v Betlehemu, je bil vso Judejo spravil
pod svojo oblast. Judom se je prilizoval, torej je 'preganjal
Jezusove učence. Apostola Jakoba, Janezovega brata, dal
je ob glavo dejati. Potem je ukazal Petra ujeti, in v ječo
vreči, ter ga v varstvo izročil četverni straži, ki je imela
vsaka po štiri stražnike, ker ga je hotel po veliki noči
postaviti pred ljudstvo, ter ga končati. Cerkev pa je
neprenehoma Boga molila za svojega višjega pastirja. Ze
je bila poslednja noč pred dnevom, ko je imel Peter biti
umorjen. Peter je tisto noč spal med dvema vojakoma
vklenjen v dve verigi, drugi vojaki pa so pred vratini
stali na straži.  — In glej, kar angel Gospodov stoji pred
Petrom in nebeška svetloba se zasveti v ječi. Angel zbudi

213

Petra, in mu reče: „ Hitro vstani!“ Peter vstane in ve¬
rige so padle z njegovih rok. Angel dalje pravi: „Opaši
se, in obuj svoje črevlje, in hodi za menoj P Peter stori tako.
Ni pa prav vedel, ali je res, kar se je godilo, ali je le pri¬
kazen. Kadar sta lila odšla mimo prve in druge straže,
prišla sta do železnih vrat proti mestu. Ta vrata so se jima
odprla sama od sebe. In šla sta skozi nje in prišla v neke

ulice,  — in pri ti priči angel izgine izpred njega. Zdaj še
le se Peter zave, in reče: „Zdaj vem res, da je Gospod
poslal svojega angela, in me otel iz roke Herodove.

Premišljevaje, koliko dobroto mu je Bog izkazal, pride
Peter do Markove hiše, kjer je bilo veliko kristjanov
ravno v molitvi zbranih in so zanj molili. Ko potrka na
vezna vrata, šla je dekla, po imenu Poda, poslušat, kdo
je. In ko spozna Petrov glas, od veselja pozabi vrata
odpreti, in nazaj teče povedat, da Peter stoji pred vratini.
Zbrani pa so ji rekli: „Meša se ti. Ona pa le trdi, da
je tako. Tedaj' so ji rekli: „Njegov angel jel Ko pa Peter
le še trka, mu odpro. Kar res' Petra ugledajo in ostrme.
Se bolj pa so se čudili, ko so slišali iz njegovih ust, da
ga je Gospod izpeljal iz ječe po svojem angelu. Ko se je

214

storil dan, ni bil majhen strah med vojaki, ki so bili na
straži. Ne more jim v misel, kam bi bil izginil Peter.
Herod jih izprašuje, in ukaze, jih ostro kaznovati.

Herod je po svojem grozovitem preganjanju svete
cerkve kmalu umrl. Sel je iz Judeje v Cezarejo in je
prebival ondi. Nekega dne je sedel, oblečen v krasna
oblačila, na kraljevem sedežu, da bi sprejemal tuje poslance.
Ko pridejo predenj, jih je nagovoril. Ljudstvo se mu je
prilizovalo in vpilo: „To je Božji glas, pa ne človeški!
Herodu je bilo to jako po volji.  — Ali  — pri ti priči
ga angel Gospodov udari, ker ni dal časti Bogu. Črvi
so se ga lotili živega, in umrl je v strašnih bolečinah.

92. Prvo potovanje svetega Pavla (45—48 po Krist.

rojst.).

Sveti Duh je duhovnim prednikom krščanske občine
rekel v Antijohiji: „Odločite mi Savla in Barnaba

v opravilo, za katero sem ju izvolil. Tedaj so se postili in
so molili ter položili nanju roke in ju poslali. Pavel
tedaj prične veliko delo izpreobračanja nevernikov. Povsod
je prvič Judom oznanjal sveti evangelij. Ker so se pa
ponujanemu zveličanju ustavljali, obrnil se je k nevernikom.
Njih veliko je veselega srca poslušalo njegove besede;
in dan na dan se je množila Jezusova cerkev tudi
med njimi.

Najprej sta šla Pavel in Barnaba na otok Ciper,
kjer je bil Barnaba doma. Ko sta ondi že po vseh krajih
evangelij oznanjala, pokliče, ju deželni poglavar, Sergij
Pavel po imenu, k sebi, ker je želel slišati besedo Božjo.
Pri njem pa je bil neki Jud, Bar-jezu po imenu, vražar
in kriv prerok. Ta se jima je ustavljal, in je deželnega
poglavarja odvračal od vere. Pavel napolnjen s sv. Duhom,
ostro vanj pogleda, in reče: „0 ti sin hudičev, poln vse
goljufije in vse lažnjivosti, ali ne boš jenjal prevračati
pravih potov Gospodovih! In glej, zdaj je roka Gospodova,
zoper tebe. Oslepel boš in ne boš videl solnca nekaj časa.“
In ko bi trenil, pade tema na vražar ja; okoli je taval in
iskal, da bi mu kdo podal roko. Ko je deželni poglavar
videl ta čudež, veroval je Gospodove nauke.

215

Iz Cipra sta se črez morje prepeljala v južno malo
Azijo, in prišla v deželo Pizidijo, kjer sta učila v mestu
Antijohiji. Sobotni dan sta šla v shodnico in se usedla.
Pavel je govoril o Jezusu križanem, ki je od smrti vstal,
in da je le od njega upati odpuščenje grehov in večno
življenje. Pavlov govor je poslušavcem tako segel v srce,
da so ga prosili, naj drugo soboto zopet pride v shodnico
ter jim govori.  — Drugo soboto se je skoraj vse mesto,
Judje in neverniki, zbralo poslušat besede Božje. Ko so pa
Judje videli trume, prevzame jih nevoščljivost, in na laž
so obračali to, kar je Pavel govoril, ter preklinjali. Tedaj
jim rečeta Pavel in Barnaba: „ Vam sva morala najprej
govoriti Božjo besedo. Ker jo pa od sebe pehate, in se
nevredne štejete večnega življenja, glejte, obrneva se k
nevernikom J Neverniki so bili veseli teh besed, in po
vsi deželi se je širila beseda Božja. Judje pa tega niso
mogli strpeti; nadražili so nekaj žen in mož in so obudili
preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter so ju izgnali iz
svojih pokrajin.

Pavel in Barnaba sta otresla proti njim prah z nog
in sta prišla v Bistro na Likaonskem. Pavel začne ondi
kar na očitnem trgu nevernikom sveti evangelij oznanjati.
Med poslušavci je bil tudi neki hrom in kruljev človek,
kateri ni nikoli hodil. Ko ga Pavel ugleda in vidi, da ima
vero, reče mu glasno: „Stopi po koncu na svoje noge!'
In človek je skočil in hodil. Ko ljudstvo to vidi, ostrmi,
zažene svoj glas in reče: „Bogova sta v človeški podobi
prišla doli k ncim!‘ Barnaba so zavoljo njegove velike
in lepe postave imenovali Jupiter ja, svojega najvišega
boga; Pavla pa so imenovali Merkurija, boga zgovornosti.
Hitro Jupiterjevi duhovni priženejo ovenčanih volov, in
se pripravljajo, jih njima darovati. Ko Pavel in Barnaba
to vidita, raztrgata oblačila po sebi, skočita med množico
in na ves glas vpijeta: „Možje, kaj to počenjate? Tudi
midva sva umrljiva, vam enaka človeka, ki vam oznan¬
java, da se od teh praznih malikov obrnite k živemu
Bogu, kateri je ustvaril nebo in zemljo, in morje in vse,
kar je v njima. Akoravno je v preteklih časih pustil, da
so vsi narodi hodili po svojih potih, pa ni vendar samega
sebe pustil brez pričanja, ker je dobrote delil, dajal dež

216

in rodovitne čase, in je z jedjo in z veseljem polnil naša
srca.“ In ho sta to govorila, sta komaj ubranila množicam,
da jima niso darovale. Veliko jih je verovalo besedo
Božjo. Med tem je pa prišlo nekaj Judov iz tistih mest,
po katerih je Pavel že oznanjal evangelij, in so ljudstvo
tako nadražili nanj, da so ga kamenali, in iz mesta
vlekli, ker so menili, da je mrtev. Ko se je razšlo
ljudstvo, pridejo učenci, ki so bili sprejeli Jezusovo vero,
in ga žalostni obstopijo. Kar Pavel ustane in se vrne
ž njimi v mesto.

Ko sta Pavel in Barnaba še v mestu Derbe oznanjala
sveti evangelij, sta se domu vračala skozi mesta, kjer sta
že poprej učila. Opominjala sta učence k stanovitnosti in
postavila sta vsem občinam starejšim, t. j. mašnike, z mo¬
litvijo, s postom in s pokladanjem rok. Potem pa se vrneta
v Antijohijo in sta pripovedovala, koliko reči je Bog ž njima
storil, in da je odprl nevernikom vrata (prave) vere.

98. Cerkveni zbor v Jeruzalemu (okoli leta 50. po Kr.

roj st.).

* Nekateri verni izmed Judov so prišli iz Judeje v Antijohijo,
in so ondod govorili kristjanom: „Ako se ne daste obrezati po

217

Mojzesovi šegi, ne morete se zveličati. 8  Pavel in Barnaba sta
se temu nauku precej ustavila. Torej sklenejo, naj gredč nekateri
v Jeruzalem k apostolom in starejšinam zavoljo tega vprašat.
Pavel in Barnaba sta bila poslana v Jeruzalem.

* Ko prideta v Jeruzalem, so se apostoli in starejšine
zbrali na skupno posvetovanje. V tem zboru vstane Peter, in
reče: „Bratje! Vi veste, da je Bog mene izvolil, da se never¬
nikom evangelij oznanja. In Bog, ki pozna srca, nič razločka
ni storil med nami in med njimi, ker je njim dal svetega Duha,
kakor nam. Zakaj torej zdaj izkušate Boga, da učencem na
vrat nakladate jarem, ki ga ne naši očetje, ne mi nismo mogli
nositi ? Mi verujemo, da bodo tudi oni brez tega jarma zveličani
po milosti Gospoda Jezusa Kristusa, kakor mi.“ Kavno tako je
govoril apostol Jakob. Tedaj so sklenili apostoli in ves zbor,
kristjanom v Antijohijo poslati pisanje s sklepom, da kristjanov
več ne veže Mojzesova postava. Ta zborov sklep se začenja
z besedami: „Svetemu Duhu in nam je dopadlo,  nobe¬
nega bremena več vam ne nakladati. “

94. Drugo potovanje svetega Pavla
(51-54 po Kr. rojst.).

Crez nekoliko časa je Pavel nastopil drugo apostolsko
potovanje. Z veliko gorečnostjo je obhodil Sirijo in
skoraj vse dežele male Azije: Cilicijo, Likaonijo, Frigijo,
Galatijo, Bitinijo, Mižijo. Ko pa pride v Troado, sam
ne ve, kam bi se obrnil. Gospod se mu v spanju prikaze
ter mu pove, kam naj gre. Nekdo v macedonski obleki
namreč je stal pred njim, in ga je presrčno prosil, rekoč:
„Pojdi v Macedonijo in pomagaj nam! ‘ Brž stopi
v ladjo Pavel in njegovi tovariši: Sila, Luka in Timotej,
prepeljejo se v Evropo, in srečno pridejo v Filipe, veliko
macedonsko mesto.

Pavel je precej prvo soboto oznanjal nauk Jezusov.
Med poslušavci je bila tudi bogaboječa žena škrlatarica,
po imenu Lidija. Sveti Duh ji je odprl srce, da je
verovala, kar je Pavel govoril, in se je dala krstiti z vso
svojo družino.

Pa kmalu vstanejo tudi tukaj sovražniki ter nadražijo
ljudstvo zoper Pavla in Sila. Ko sta Pavel in Sila zopet
nekdaj šla v molitvenico, sreča ju deklica, ki je imela
vedeškega duha, in je svojim gospodarjem privedeževala

218

veliko dobička. Ta je hodila z njima in je vpila, rekoč:
„Ti ljudje so služabniki Boga visokega, kateri vam ozna¬
njajo pot zveličanja.“ Pavel je pa bil nevoljen, obrnil se
je in rekel hudobnemu duhu: „Zapovedujem ti v imenu
Jezusa Kristusa iti iz nje. ‘ In izšel je še tisto uro. Ko
so pa videli njeni gospodarji, da je izginilo upanje njih
dobička, zgrabili so Pavla in Sila, in so ju peljali na trg
pred mestne sodnike ter so ju točili, rekoč: „Ti ljudje
motijo naše mesto.  — Vse ljudstvo se vzdigne zoper Pavla
in Sila, in mestni sodniki ju ukažejo šibati ter vklenjena
vreči v ječo.

O polnoči pa, ko sta Pavel in Sila molila in Boga
hvalila, na naglem vstane velik potres, tako da se odpro
v ječi vsa vrata, in se vsem odklene železje. Ves prestrašen
zbudi se ječni varuh; in ko vidi vsa ječna vrata odprta,
izdere meč in se hoče umoriti, ker je menil, da so po¬
begnili vsi jetniki. Ali Pavel mu na ves glas zavpije: „Nič
zalega si ne delaj, saj smo tukaj. Jetničdr strmi, luč si dd
prinesti, gre k Pavlu in Šilu v ječo, ter jima k nogam
pade, rekoč: „ Gospoda, kaj mi je storiti, da bom zve¬
ličanj Ona mu odgovorita: „ Veruj v Gospoda Jezusa
Kristusa, pa boš zveličan, ti in tvoja hiša.“ In še tisto
uro ju je vzel v svojo hišo, izpral jima je rane, in se je
dal krstiti z vso svoja hišo. Ko se je bilo zdanilo, poslali
so mestni sodniki biričev k jetničarju s poveljem, naj
izpusti oba jetnika. Ko pa biriči sodnikom prineso glas, da
sta Pavel in Sila Rimljana, prestrašijo se, gredo sami
k njima, prosijo ju odpuščenja ter ju peljejo iz ječe.

Potem ko je Pavel s svojimi tovariši učence obiskal
in oveselil, šli so dalje v mnoga macedonska mesta. Od
tod pride Pavel v Atene, najimenitnejše grško mesto.
Ko je videl, da je mesto vdano malikovanju, vnel se mu
je duh, in na očitnem trgu je začel oznanjati pravega
Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa, In prišli so tudi
neki modrijani, in so ga peljali na Areopag, veliki mestni
trg, da bi zvedeli, kaj uči in oznanja. Pavel stopi sredi
Areopaga pred veliki zbor in tako le govori: „Mozje Aten-
jani! Ko sem hodil okrog in ogledoval podobe vaših bogov,
našel sem tudi oltar, na katerem je zapisano: Neznanemu
Bogu. Kar torej častite, dasi vam je neznano, to vam

219

jaz oznanjam. Bog, kateri je ustvaril svet in vse, kar
je na njem, Gospod nebes in zemlje, ne prebiva v templjih,
z rokami narejenih. Tudi se mu ne streže s človeškimi
rokami, kakor da bi česa potreboval, ker on daje vsem
življenje, dih in vse. On je ustvaril iz enega ves človeški
rod, da prebiva po vsi zemlji; in odločil jim je čase in
meje njih prebivanja, da bi njega iskali, dasi ni daleč
od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo
in smo, kakor so že nekateri vaših pesnikov rekli: Mi smo
njegovega rodu. Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo
misliti, da je Bog enak zlatu, ali srebru, ali kamenu,
izrezanemu po umetnosti in izmišljenju človekovem. Bog je
sicer čase te nevednosti izpregledal, zdaj pa oznanja ljudem,
da naj vsi povsod delajo pokoro. Zato je odločil dan,
v katerem bo sodil svet po možu, katerega je v to postavil, ter
ga, da bi mu vsi verjeli, obudil od mrtvih.'  — Ko so
pa slišali o vstajenju mrtvih, so se eni posmehovali, eni
pa so rekli: „ Poslušali te bomo o tem drugkrat. Tako
je Pavel šel izmed njih. Eni možje pa so se ga še držali,
in so verovali.

Iz Aten je Pavel šel v Korint. Pa tudi tukaj so
'mu nasprotovali Judje, katerim je najprej evangelij ozna-

220

jal. Torej jim je rekel: „ Vaša kri vam pridi na glavo;
jaz sem nedolžen; zdaj pa pojdem k nevercemf Potem
je učil neverce v Korintu, in veliko jih je verovalo, ter
se dalo krstiti. Pavel je poldrugo leto ostal ondi; potlej
se je poslovil od Korinčanov in se prepeljal v Azijo, ter
se skozi Efez vrnil domu v Antijohijo.

95. Tretje potovanje svetega Pavla
(55-58 po Krist, rojst.).

Ko se je Pavel nekaj časa pomudil v Antijohiji, šel
je tretjič Jezusa oznanjat, obhodil je zopet veliko krajev
male Azije, in potem prišel v Efez, ki je bil glavno
mesto rimske Azije. Ondi je našel dvanajst učencev ter
jih vprašal: „Ali ste prejeli svetega Duha?“ Oni mu
odgovore: „Saj še slišali nismo, da je sveti Duh.“ Pavel
jih dalje vpraša: „Na kaj ste bili torej krščeni?“ Odgo¬
vore mu: „Na Janezov krst.“ Na to reče Pavel: „Janez
je krščeval ljudstvo s krstom pokore, in ga je opominjal,
verovati v Njega, kateri bo prišel za njim, t. j. v. Jezusa
Kristusa.“ Ko so to slišali, dali so se krstiti v imenu
Gospoda Jezusa. Ko je Pavel položil roke nanje , je prišel
nanje sveti Duh.

Pavel je dve leti in tri mesece ostal v Efezu in učil,
tako da so se z Jezusovim naukom seznanili vsi prebivavci
rimske male Azije. Tudi velike čudeže je Bog delal po
svetem Pavlu tako, da so potne rute od njegovega života
in pasove pokladali na bolnike, in bolezni so jih popuščale
in hudi duhovi so šli iz njih. Groza in svet strah je obšel
vse, ki so to videli. Veliko jih je verovalo, in prišli so,
ter so se izpovedali svojih grešnih del. Veliko izmed tistih,
kateri so uganjali vraže, prineslo je svoje vrazarske bukve
in so jih sežgali vpričo vseh. Njih cena je bila okoli
dvajset tisoč tolarjev. Tako močno je beseda Božja rosila
in se utrjevala.

Tisti čas je pa v Efezu vstal hrup zoper Pavla
in njegove tovariše. Neki srebrdr, po imenu Demetrij, je
namreč delal srebrne hišice ali podobice Dijaninega tem¬
plja, in je imel z umetniki vred velik zaslužek pri njih.
Te in take delavce je on sklical in jim je rekel: „Možje,
veste, da imamo od tega dela svoj dobiček.“ Zdaj pa vidite

221

in slišite, da je ta Pavel ne le v Efezu, ampak skoraj
po vsi Aziji veliko množico pregovoril in odvrnil (od
Dijaninega češčenja), rekoč: „Niso ne bogovi, kateri so z ro¬
kami storjeni. “ Ko so to slišali, so se razsrdili ter so
vpili: „ Velika je Dijana Efeška! ‘ Vse mesto je bilo
polno zmešnjave, in zagnali so se v gledišče, kjer je bilo
ljudstvo zbrano. Tudi dva Pavlova tovariša so popadli
in tja peljali. Pavel je hotel iti med ljudstvo, mirit ga, pa mu
učenci nisopustili. Poslednjič je vendar mestni poglavar s pa¬
metnimi besedami utolažil in pomiril nadraženo ljudstvo.

Ko je bil potihnil hrup, vzel je Pavel slovo in šel v Ma-
cedonijo in Gredjo. In ko se je bil črez tri mesece spet
povrnil v Azijo, prišel je zopet v Troado, kjer je sedem
dni ostal. V nedeljo se vsi verni snidejo v neki hiši
kruh lomit, t. j. obhajat sveto daritev in sveto obhajilo.
Ondi jim je Pavel govoril do polnoči, ker je hotel drugi
dan zjutraj odriniti iz Troade. Sedel je pa na oknu
neki mladenič, po imenu Evtih; on trdo zaspi, omahne
v spanju in s tretjega nadstropja pade na tla, tako da ga
mrtvega vzdignejo. Pavel tedaj k njemu doli gre, in ga oživi.

Drugi dan stopi Pavel s svojimi v ladjo. Peljali so
se mimo otokov Lesbos, Kios in Samos v Milet. V to
mesto skliče Pavel prednike Efeške cerkve, in od njih,
ganljivo jemlje slovo. Ko jih je bil opomnil svojega apo¬
stolskega dejanja med njimi, pravi dalje: „In zdaj, glejte,
jaz, nagiban po svetem Duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč,
kaj se mi bo tam zgodilo. Le samo to mi priča sveti Duh
po vseh mestih, in pravi, da me vezi in bridkosti čakajo
v Jeruzalemu. Ali nič tega se ne bojim; tudi svojega
življenja ne cenim dražje, kakor sebe, da le dokončam
svoj tek in oznanjam evangelij milosti Božje. Jaz vem, da
ne boste več videli mojega obličja. Pazite torej nase in
na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za Škofe,
da vladate cerkev Božjo, katero je pridobil s svojo krvjo.
Jaz vem, da bodo po mojem odhodu prišli zgrabijivi
volkovi. In še izmed vas samih bodo vstali možje, ki
bodo napačno govorili, da bi za seboj potegnili učence.
Zavoljo tega čujte in v spominu ohranite, da jaz tri
leta noč in dan nisem jenjal s solzami opominjati vsa¬
kega izmed vas. In zdaj vas priporočam Bogu in milosti

222

Njega , kateri je mogočen, sezidati in dati delež vsem po¬
svečenim.Ko  je bil to izgovoril, je pokleknil in molil
z njimi vsemi. Velik jok vstane med njimi; Pavla objemajo
in poljubljajo. Najžalostnejši pa so bili zavoljo besede, da
ne bodo več videli njegovega obličja.

96 Poslednje dejanje svetih apostolov.

Ko je bil Pavel pričel v Jeruzalem, sprejeli so ga
kristjani z veseljem; Judje pa se vzdignejo zoper njega
in hrup zazeno zoper njega. Pavel je bil ujet in v ječo
vržen. Potem ko je bil dve leti v ječi v Cezcvreji, peljejo
ga v ladji po morju v Rim, da bi ga, kakor je sam
hotel, sodil cesar. Na morju je vstal velik vihar, tako da
se ladja razbije. Pavel in vsi ljudje, ki so bili ž njim na
ladji, so se bili čudovito rešili na otok Malto. V Rimu
je bil dve leti ujet; potem je bil izpuščen iz ječe, ter je še
po mnogih deželah in v Rimu oznanjal kraljestvo Božje.

Kakor Peter in Pavel, so tudi vsi drugi apostoli
nauk Jezusov oznanjali križem svet po mnogih krajih in
deželah, in ga potrjevali s čudeži in znamenji. Peter ko
poglavar in višji pastir svete cerkve pa je krščanske ob¬
čine povsod obiskoval in jih potrjeval v veri. V ta na¬
men je šel še pred svetim Pavlom v Rim, ki je bil glavno
mesto tedanjega sveta, in si je ondi ustanovil škofovski
sedež. S svojega mnogokratnega apostolskega potovanja
se je vselej vrnil v to mesto. Poslednja leta pa je stano¬
vitno prebival v Rimu.

Pristavek.

Peter in drugi apostoli so povsod, kjer so bili,
ustanovili krščanske občine, postavljali škofe, da so ko
dušni pastirji namesto njih vladali verne, in to, kar so
od njih pred toliko pričami slišali, z ustnim oznanjanjem
nepopačeno zopet izročali svojim naslednikom. Ob enem
so pa nekateri apostoli in učenci zase in za posamezne
daljnje  osebe in krščanske občine po navdihnjenju svetega

223

Duha tudi marsikaj zapisali. Ta njih pisma je sveta
cerkev iz visokega spoštovanja do svetih pisavcev sčasoma
zbrala v ene same bukve, ki jih imenujemo sveto pismo
nove zaveze.

Prišel je čas, da so morali apostoli sveto vero
potrditi s svojo smrtjo. Leta 07. po Kristusovem rojstvu
je prišel Pavel zopet v P im in je v strašnem preganjanju,
ki se je bilo vzdignilo pod cesarjem Neronom, ondi 29. ju¬
nija umrl mučeniške smrti. Kavno tisti dan je tudi
Peter, poglavar Jezusove cerkve, življenje dal za Jezusa.
Pavel, ko rimski meščan, je bil obglavljen;  — Peter pa
po Jezusovem prerokovanju križan in sicer z navzdol
obrnjeno glavo, ker se je nevrednega štel, s svojim Go¬
spodom enako smrt trpeti.  — Jakob star ji je bil ze

veliko poprej (l. 42. po Krist, rojst.) na povelje Herodovo
obglavljen. Ravno tako so tudi vsi drugi apostoli svoje
življenje dali za svojega Gospoda Jezusa Kristusa, le sveti
Janez ne. Ta Gospodov ljubljenec je po smrti in častit¬
ljivem vnebovzetju presvete Marije Device zlasti v Efezu
stanoval, in je odondod obiskoval krščanske občine male
Azije. Pozneje, za cesarja Domicijana, je bil v Rimu

224

v kotel vrelega olja vržen, in ker se mu ni bilo nič ža¬
lega zgodilo, na otok Patem pregnan. Ondi je po navdihu
svetega Duha spisal skrivno razodenje. Iz pregnanstva
izpuščen se je vrnil v Efez. Jako ganljivo je, kar nam
ustno izročilo pripoveduje o njegovih poslednjih dneh. Za¬
voljo njegove velike starosti so ga morali k Božji službi le
nositi. Vselej je kristjane pozdravil z besedami: „Otročiči,
ljubite se medl seboj P Nekateri so se bili teh besedi že na¬
veličali, in so ga torej vprašali: „ Učenik, zakaj nam
vedno le eno praviš?“ On jim pa odgovori: „To je Go¬
spodova zapoved, in da ste le to prav izpolnili, je zadosti.
Okoli leta 100. po Kristusovem rojstvu je blaženo zaspal
v Gospodu.

S smrtjo apostolov je vso sveto cerkev zadela velika
izguba. Po njih je iz malega gorčičnega zrna čudovito
hitro zrastlo veliko drevo, ki je senco dajalo ze celim
deželam. Vendar pok cerkev ni ostala zapuščena. Škofje
so delo svetih apostolov vedno z enako gorečnostjo na¬
daljevali in širili s pomočjo sebi podložnih mašnikov in
vernikov. Vse skupaj pa je kuge krivoverstva, razprtije in
ločitve varoval naslednik svetega Petra, sveti oče, ali papež
v Rimu, ter jih ohranjal v stanovitni edinosti. Tako
se je pokazala v eni veri in v enem vidnem poglavarju
edina, po uku, zakramentih in po mnogih udih sveta,
na apostolih utrjena apostolska in vse čase in vse narode
obsegajoča vesoljna ali katoliška cerkev. Zidana je na
skalo svetega Petra: ona pod varstvom Jezusa Kristusa in
s pomočjo svetega Duha že več kot osemnajst sto let
nepremično stoji, in bo vsem napadom peklenskih moči
vkljub stala ves čas do konca sveta. Blagor njemu, kateri
je ž njo sklenjen v Jezusa, Sina Božjega, veroval, v njega
upal, in njemu služil z mnogovrstnimi deli. Gospod ga
bo ob svojem častitljivem drugem prihodu spoznal za
svojega, ter ga seboj peljal v večno Življenje. Ondi bo poln
veselega zamaknjenja gledal Gospoda, začetek in konec, na
sedežu njegovega veličastva, z vsemi svetniki pred njim na
kolenih molil ga, in hvalil in poveličeval vse večne čase.

225

Zemljepisne črtice o sveti deželi *).

Ime.

Dežela, ki jo danes imenujemo Palestino, imela je v raznih
časih različna imena. Najprej so jo zvali „Kanaan“,  po
Kamovih potomcih, ki so tam prebivali; potem „Obljublj  en  o
deželo 1 *, ker jo je Bog obljubil Abrahamu in njegovim po¬
tomcem; zaradi posebne rodovitnosti jo imenuje sv. pismo tudi
deželo, po kateri se cedi med in mleko; pravi se ji tudi „Dežela
Izraelova 11 , ker so Izraelci v nji prebivali. Pred vsem pa
se zove „Sveta  dežela 11 , ker so se tam dogodila najsvetejša
in najveličastnejša dejanja. Posebno je nam kristjanom sveta,
ker je bil naš Zveličar Jezus Kristus v nji rojen, je v nji živel,
delal in umrl na križu v naše odrešenje. Zato je ta dežela
tako rekoč zibel krščanstva.

Lega, velikost, razdelitev in število njenih prebivavcev.

Palestina je del prednje Azije in meji proti severu na
Libanon in Antilibanon, ki jo ločita od Sirije; proti vzhodu na
sirsko-arabsko puščavo; proti jugu na Arabijo, in v zahodu na
sredozemsko morje.

Meri 29500 kvadratnih kilometrov. Ko je cvetela, imela
je 5 milijonov prebivavcev, danes jih ima komaj kakih 600000.

Jozue je razdelil deželo v 12 delov po rodovih Izraelskega
ljudstva. Skrinja zaveze je bila od začetka v mestu Silo,  ki
je skoraj sredi dežele. Tam je bil tudi višji duhoven. Za kralja
Davida je postalo mesto Jeruzalem glavno mesto celemu kraljestvu;
tja se je prenesla tudi skrinja zaveze. Pod kraljem Pioboamom
je razpadlo kraljestvo v dva dela: v kraljestvo Juda  z glavnim
mestom Jeruzalemom, in v kraljestvo Izrael  z glavnim mestom
Samariio.

*) Po Panholzerjevi „Biblisclie Geschichte“.

Schuster, Zgodbe.

15

226

Ko je Jezus učil, bila je dežela pod rimsko vlado in v
štiri dele razdeljena, namreč: v Judejo, Samarijo in Galilejo;
Perejo in Iturejo s Trakonitido; slednjič Abileno.

Reka Jordan  loči Palestino v vzhodno in zahodno polovico.
Dežela je bila nekdaj jako rodovitna in cvetoča, — dandanes
je skoraj vsa pusta. Le malo krajev je še lepo obraščenih.

Gore in ravnine.

Palestina je gorata. Razteza se po nji gorovje Libanon.
Na zahodni Jordanovi strani so ta-le gorovja posebno zname¬
nita: Na severu pogorje Neftali,  ki sega tja do Nazareta;
gorovje Karmel,  ki sega do sredozemskega morja. Slovelo je
nekdaj, ker so preroka Elija, Elizej in pozneje mnogi krščanski
puščavniki prebivali na njem. Na vzhodu od Karmela je gorovje
G e lb o e, kjer je Savel umrl. Blizu je tudi gora Tabor,  kjer se
je naš Zveličar izpremenil pred svojimi apostoli. Omeniti je tudi
goro svetih blagrov,  na kateri je Jezus tako lepo pridigal.

V sredini je gorovje E fr a jim.  V njem je gora Garizim,
na kateri so imeli Samaritani svoj tempelj.

V južnem delu je gorovje Juda.  Tukaj je hrib Morija,
na katerem je Salomon sezidal tempelj; Oljska gora  z vrtom
Getzemanskim, v katerem je Jezus začel trpeti.

Z Oljske gore se lepo vidi Jeruzalemsko mesto. Odtod
je tudi Jezus prerokoval razdejanje Jeruzalemskega mesta; od¬
tod je šel v nebesa; tukaj je sveta Helena sezidala lepo cerkev.
— Ne daleč odtod je tudi gora Kvarantanska  z mnogimi
votlinami. Tu se je Jezus 40 dni postil in je bil od hudega
duha izkušan. Na vznožju je Elizejev vodnjak.

Na vzhodnem Jordanovem pobrežju je gorovje Bazan in
Gilead.  Razteza se od Antilibanona do Arabske puščave. Bilo
je prej zelo rodovitno. Nadalje gorovje Moab,  kjer je naj veča
gora Nebo,  od koder je Mojzes videl sveto deželo in kjer je
tudi umrl.

Med gorami so rodovitne doline in širne planjave. Med
njimi je najimenitnejša Jordanska planjava.  Preteka jo
Jordan in je 120 km  dolga, semtertja, kakor pri Jerihi,

227

14 km  široka. Znana je tudi ravnina okrog Jerihe, kjer je
Jozue peljal ljudstvo prek Jordana in premagal močno mesto
Jeriho. Nekdaj je bila jako plodovita. Imela je obilo medu, palm,
balzama in drugega sadja. — Ravnina Esdrelom  je na južni
strani od Jeruzalema. Skozi njo se vleče velika cesta, po kateri
so hodili tovorniki in kupčevavci v Egipt.

Vode.

a.  Reke:  Glavna reka je Jordan.  Teče od severa proti
jugu in se izliva v mrtvo morje. Ima jako mnogo rib. Med
potjo se razširja v Meromsko in Genezareško jezero. V Jor¬
danu je bil Jezus od Janeza krščen. Vanj se iztekajo:
Karitski potok,  ob katerem je bival prerok Elija, in Jabok,
ob katerem se je Jakobu, iz Mezopotamije gredočemu, angel
prikazal. V mrtvo morje izliva se še blizu Jeruzalema potok
C e dr o n. Več majhnih rek teče v sredozemsko morje.

b.  Jezera: Meromsko jezer  o, skozi katero teče Jordan.
Proti jugu od njega Genezareško jezero,  tudi galilejsko
morje imenovano. Ima obilo rib in zeld čisto vodo. Bližnje
pokrajine so bile prej krasne in rodovitne; oljke, palme, citrone,
riž rastejo tam izvrstno. Na jezeru in po mestih okrog je Jezus
storil mnogo čudežev. Izmed tamošnjih ribičev je Jezus izvolil
prve apostole, Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Tukaj je za¬
povedal viharju, tukaj je učil ljudstvo iz čolna, tukaj so storili
učenci na njegovo povelje bogati ribji lov; po vstajenju je tukaj
izročil Petru višje pastirstvo.

Mrtvo morje.  Dolgo je 67, široko pa 20 km,  globoko
do 300 m.  Voda se ne more piti, slana je in peče na jeziku. Ako
deneš v njo kako stvar, prevleče se takoj s soljo. Neka posebna
žalost in otožnost prešine popotnika, kadar zagleda to jezero.
Mrtvo se zove zato, ker v njem ni nobenega živega bitja. Kjer
je zdaj jezero, bila je stare dni rodovitna dolina, z mestoma
Sodomo in Gomoro, kateri je pa Bog pokončal zaradi hudobije
njihovih prebivavcev. Tla so se vgreznila in Jordan se je razlil
črez celo dolino. — Mrtvo morje nas resno spominja, kako
strašno Božja pravičnost kaznjuje greh.

15 *

228

Mesta.

V Judeji je Jeruzalem,  glavno mesto vsega kraljestva.
Zidano je na visoki planjavi 784 m nad morjem. Zato se pravi
v sv. pismu: „Gori iti v Jeruzalem 11 . Za Abrahamove dobe je živel
tam duhoven in kralj Melkizedek. Na ti planjavi so štirje hribi:
Morija, Sijon, Akra, Bezeta. Na Moriji je Bog Abrahamu za¬
povedal Izaka darovati. Salomon je tam sezidal veličastni tempelj.
Proti jugozahodu od Morije je Sijon. Tu so imeli Jebuziti
trdnjavo, katero je David vzel, na novo utrdil in za svoj sedež
izvolil. Salomon si je tam postavil krasno palačo.

Zunaj mesta je bil hrib Golgota,  kjer je bil Jezus križan.
Blizu je bil sveti grob, v katerega je bilo položeno truplo Jezusovo.
Dandanes je ta kraj v novo sezidanem Jeruzalemu. Sv. Helena,
mati cesarja Konstantina, je postavila na mestu, kjer je bil
Jezus križan in pokopan, lepo cerkev, katera obstoji iz treh delov,
ki so med seboj z\ezani, namreč: cerkev Božjega groba, cerkev
križanja in cerkev najdbe sv. križa. Ta velikanska cerkev je
največe svetišče krščanstva.

Stari Jeruzalem so razdejali Rimljani 10. avgusta 70. 1.
po Kr. Takrat je bilo v njem več kakor en milijon prebivavcev.
Pozneje so sezidali na njegovih podrtinah novi Jeruzalem, kateri
ima danes le kakih 25000 prebivavcev. Blizu mesta na zahodu
je vas Betfage,  od koder je Jezus slovesno šel v Jeruzalem.
Na vzhodu Oljske gore je B e tani  j a, kjer je bila pobožna dru¬
žina: Lazar, Marta in Marija. Tukaj je Jezus Lazarja, ki je
že 4 dni v grobu trohnel, vzbudil od mrtvih.

Na južni strani, 7 km  od Jeruzalema, stoji ljubeznivo mestece
Betlehem,  kjer je bil Jezus rojen. Na mestu, kjer se je rodil,
postavila je sv. Helena lepo cerkev. Tukaj je bil tudi David
rojen. Zdaj ima mesto 3000 prebivavcev, ki so skoraj vsi kristjani.

Še dalje proti jugu je mesto Hebron,  kjer so živeli in
so pokopani Abraham, Izak in Jakob. Grob teh treh očakov se
ima v časti. Hebron šteje zdaj 10000 prebivavcev. Proti vzhodu,
26 km  od Jeruzalema, stoji mesto Jeriho,  znano iz časa Jozuevega

229

in prerokov Elija in Elizeja. Tukaj je bival tudi višji cestninar
Cahej. Danes je to čisto neznaten kraj.

Proti severozahodu štiri km  od Jeruzalema je Emavs,  kjer
se je Jezus po vstajenju prikazal dvema učencema. Ob sredo¬
zemskem morju je mesto Jope,  danes Jafa imenovano, važno pri¬
stanišče za Jeruzalemske romarje. V Jopi je šel prerok Jona
na ladjo, da bi ušel Gospodu; tam je pridigal Peter ter Tabito
od mrtvili obudil; tja so prišli tudi poslanci stotnika Kornelija,
kateri je prvi izmed poganov prejel sv. krst.

V pokrajini Samariji je bila Samarija,  glavno mesto
Izraelskega kraljestva. Proti jugovzhodni strani leži Sihem,
kjer je Jakopov vodnjak. Tukaj se je Jezus pogovarjal s Sama¬
ritanko. Proti jugu od Sihema je mesto Silo,  kjer je bila za
časov sodnikov shranjena skrinja zaveze.

V Galileji je prijazno mestece Nazaret,  kjer je sv. nad¬
angel Gabrijel Mariji preč. devici poročil, da bo postala mati na¬
šega Odrešenika. Tam je tudi živel Jezus do 30. leta. Marsikaj
še zdaj spominja, da je bivala tam sv. družina, — tako po¬
sebno Marijin studenec v bližini mesta. — Zdaj ima Nazaret
3300 prebivavcev. Drug znamenit kraj je mestece Kana,  kjer
je Jezus storil prvi čudež. Kavno tako tudi mesto N a j m, kjer
je Jezus mladeniča obudil od mrtvih.

Ob Genezareškem jezeru je omeniti mesto Kafarnavm.
Tam je Jezus tako rad bival, da šoto mesto zvali „njegovo mesto“.
Tam je mnogokrat pridigal in storil veliko čudežev. Slednjič
Cezareja Filipova  v severni Galileji, kjer je Jezus izročil
Petru ključe nebeškega kraljestva in ga imenoval skalo, na
katero bo zidal svojo cerkev.

Vse k večji časti Božji!

230

Vsebina.

Prvi tlel: Zgodbe svetega pisma stare zaveze.

Prva doba. Najstarje zgodbe.

Od stvarjenja sveta do splošnega malikovanja, ali od Adama
do Abrama. (Od leta 4000. do 2000 pred Krist, rojst.)

Stran

Okoli 4000.

1. Stvarjenje sveti. Bog posveti

soboto . . . . 5

2. Stvarjenje angelov in greh ne¬
katerih izmed njih • • • 6

3. Stvarjenje prvega človeka. Kaj.

Prva zapoved. Bog ustvari
Evo ......  7

4. Greh prvih staršev . . . g

Stran

5. Kazen prvega greha in odre¬
šenik obljubljen • • • 9

6. Kajn in Abelj • • • • 10

okoli 2400.

7. Namnoženje in popačenje prvih

ljudi. Vesoljni potop • • 11

8. Noe gre iz ladje in daruje.

Noetovi sinovi • •> • 12

9. Babilonski stolp. Splošno mali¬
kovanje .14

Druga doba. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, vodi ga čudovito in

poveliča.

I. Bog si izvoli izraelsko ljudstvo, — ali od Abrahama do
Mojzesa  (2000—1500 pred rojst. Krist.).

2000 .

10. Abrahamov poklic in njegova

pokorščina ■ • • • 15

11. Abrahamova mirljivost in nesa-

mopridnost. Melkizedek • 16

12. Zapoved obrezovanja. Abra¬
hamova vera in gostoljubnost 17

13. Strašnipogin Sodome inGomore 18

14. Izakovo rojstvo in njegovo da¬
rovanje .19

15. Zaroka Izakova z Rebeko - 21

16. Ezav in Jakop • • • 22

17. Jakop beži in prebiva priLabanu 23

18. Jakop se domu vrne in se

spravi z Ezavom • • . 25

19. Jožef v tujo deželo prodan • 26

20. Jožef v Putifarjevi hiši • 28

21. Jožef v ječi • —

22. Jožef povišan ... 29

23. Jožefovi bratje gredo v Egipt

po žito ... -30

24. Benjamin gre z brati v

Egipt.32

25. Jožefova srebrna kupa • 33

26. Jožef se da spoznati • 34

27. Jakop gre v Egipt ■ . —

28. Jakopove in Jožefove poslednje

besede.36

29. Jobova potrpežljivost • . —

231

II. Bog čudovito zreja in vodi izraelsko ljudstvo, ali od
Mojzesa do kralja Davida (1500—1055 pred rojst. Krist.).

34. Velikonočno jagnje in izhod iz

Egipta.43

35. Izraelci gredo skozi rdeče morje 45

36. Božji čudeži v puščavi . . 46

37. Bog di deset zapovedi na gori

Sinaj 47

38. Zlato tele ... 49

39. Sveti šator • • ■ • 50

40. Vnanja služba Božja • • 52

41. Ogledniki . • • 53

42. Upor in kazen zavoljo njega 55

43. Mojzesova nezaupnost. Bro¬
nasta kača • —

Stran

44. Balaamovo prerokovanje • 57

okoli 1450. '

45. Mojzesovo poslednje opomi¬
njanje in njegova smrt • • 57

46. Izraelci gredo v obljubljeno

deželo.58

47. Sodniki. Gedeon • • • 59

48. Kako je Ruta ljubila svojo taščo 61

49. Samuel. Helijeva hudobna sina 62

1095.

50. Kraljestvo ustanovljeno. Savel

prvi kralj • • 64

51. David pastirček ... —

52. Davidov boj z velikanom Go-

lijatom.66

53. Jonatanova ljubezen in Savlovo

sovraštvo do Davida ■ . 67

54. Davidova velikodušna ljubezen 68

IH. Moč izraelskega ljudstva — ali od Davida do Roboama
(1055—975 pred rojst: Krist.).

1055.

55. David, pobožni kralj. Njegova
skrb za vnanjo službo Božjo

56. Davidovo prerokovanje o Zve¬
ličarju .

57. Absalom se vzdigne zoper svo¬
jega očeta in je kaznjevan •

58. Davidovo poslednje opomi¬
njanje in njegova smrt .

69

71

72
74

1015.

59. Salomonova molitev in modra

sodba .

60. Salomonovi pregovori •

61. Zidanje in posvečevanje tem¬
plja ....

62. Salomonovo veličastvo in nje¬
gova smrt ....

75

76

77

78

Tretja doba. Slava izraelskega ljudstva zatemni,

ali od Roboama do Kristusa.  (975 pred rojst. Krist, do 1.)

975.

63. Razdelitev kraljestva..79

I. Izraelovo ljudstvo polagoma razpada.

912.

64. Preroki: Bog pošlje Elija •

65. Elija daruje .

66. Ahabova in Jezabelina pregreha
in kazen •

896.

67. Bog pošlje preroka Elizeja .

826.

80

82

83

84

68. Prerok Jona Ninivam, nevčr-
skemu mestu, pokoro oznanja

69. Izraelovo kraljestvo za vselej
jenja. Tobija v asirski sužnosti

70. Stari Tobija slovo jemlje, mladi
Tobija pa gre na pot •

71. Mladi Tobija se vrne domu •

86

88

89

92

232

II. Judovo kraljestvo polagoma razpada.

Drugi del: Zgodbe sretega pisma nove zareze.

Prvi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa.

Jezusovo rojstvo in njegova mladost.

1. Oznanjevanje Janezovega roj¬
stva .116

2. Oznanjevanje Jezusovega roj¬
stva • - - . . -117

3. Marija obišče Elizabeto • 118

4. Eojstvo Janeza krstnika 119

1 .

5. Jezusovo rojstvo • • 120

6. Pastirji pri jaslih in Jezusovo

obrezovanje .... —

7. Marija izkaže Jezusa v

templju.121

8. Modri od jutra molijo Jezusa 123

9. Sveta družina beži v Egipt

in se vrne v Nazaret • • 124

12 .

10. Dvanajstletni Jezus v tem¬
plju .125

Jezusovo pripravljanje k očitnemu učenju.

29.

11. Sveti Janez pdt pripravlja
Jezusu • • • . _ .

126

30.

12. Jezus krščen in izkušan

13. Jezusovi prvi učenci

14. Jezusov prvi čudež v Kani

• 127

• 129

— 233  —

Prva velika noč.

Stran

15. Jezna v templju in njegov

pogovor z Nikodemom . • 130

16. Jezus pri Jakopovem vodnjaku 132

17. Jezusova pridiga v Nazareta 133

18. Jezusova čudovita dela v Ka-

farnavmu • . • . * 134

19. Obilni ribji lov ... —

20. Mrtvoudni

21. Jezusova pridiga na gori

22. Jezus ozdravi gobovega in
stotnikovega hlapca

23. Mladenič v Najinu •

24. Janezova poslanca •

25. Magdalena izpokornica •

Stran

• 135

• 136

pa

. 139

• 140

• 141

• 142

Druga velika noč.

31 .

26. Osem in trideset-letni bolnik

27. Greh zoper svetega Duha. —
Žena blagruje Marijo

28. Govor Jezusov na jezeru:
sedem prilik o nebeškem
kraljestvu •

29. Vihar na morju

|30. Jairova hči in bolna žena

143 31. Jezus si izvoli apostole ter
jih prvič razpočijo •

144 32. Obglavljenje svetega Janeza
krstnika -

33. Jezus nasiti 5000 mož •

145 34. Jezus obeta presveto rešuje
147 Teld

148

149

150

151

152

Tretja velika noč.

32 .

35. Kananejska ž.ena • ■ . 153

36. Jezus obeta Petru najvišo

cerkveno oblast . ■ • —

37. Jezus se izpremeni • . • 154

38. Davek za tempelj • ■ -155

39. Jezus prijatelj otrok. O po¬
hujšanju ... . 156

40. Jezus dd apostolom oblast
vezati in razvezovati. — Prilika

o neusmiljenem hlapcu • 157

41. Jezus razpošlje 72 učencev • 158

42. Zapoved ljubezni. Usmiljeni

Samarijan • • • 159

43. Marija in Marta • • 160

44. Jezus dobri pastir. Izgubljena

ovca ... . 161

45. Izgubljeni sin ....  162

46. Bogatin in ubogi Lazar • 163

47. Sleporojeni ....  Ig4

48. Oče naš. — Nadležni prijatelj 165

49. Prilika o bogatem možu . 166

50. O nerodovitni smokvi . • 167

51. Deset gobovih . • -167

52. Farizej in cestninar . . —

53. Jezus o prazniku templjevega

posvečevanja ....  168

54. Bogati mladenič ... —

55. Večno plačilo. Delavci v vino¬
gradu • • 169

56. Jezus obudi Lazarja • • 170

33 .

57. Jezus prerokuje svoje trpljenje

in svojo smrt — Cahej • .171

58. Marija mazili Jezusa • - 172

59. Jezusov slovesni vhod v Jeru¬
zalem .172

60. Kraljeva ženitniua in davčni

denar.174

61. Dar uboge vdove. Prerokovanje
o razdejanju Jeruzalemskega
mesta in o končanju sveta 175

62. O desetih devicah in o talentih 176

63. Poslednja sodba in ločitev na

vekomaj .... 178

Poslednja velika  noč. Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa.

64. Velikonočno jagnje. Umivanje

nog.180

65. Jezus postavi presveto rešnje

Teld in prerokuje, da ga bo
Juda izdal .... —

66. Jezus prerokuje, da ga bo Peter

zatajil, in jemlje slovo od apo¬
stolov * . • • 182

67. Jezus na Oljski gori • • 183

68. Jezus ujet . • • 185

Schuster, Zgodbe.

16

234

Stran

69. Jezus pred Anom in Kajfom 185

70. Peter zataji Jezusa. Juda obupa 186

71. Jezus pred Pilatom in Herodom 188

72. Jezus bičan, s trnjem kronan

in na smrt obsojen • —

Stran

73. Jezus nese težki križ. Jezus

križan.190

74. Jezus govori sedem poslednjih

besedi in umrje • ■ • 192

75. Jezus v grob položen • -193

Jezusovo poveličanje.

76. Jezusovo vstajenje . • -195

77. Jezus se prikaže Mariji Magda¬
leni in Petru • . • -196

78. Jezus se prikaže učencema na

poti v Emavs ....  —

79. Jezus se prikaže vsem apo¬

stolom, in postavi zakrament
svete pokore . -197

80. Jezus izroči Petru najvišo

pastirsko službo • • • 199

81. Jezus obljubi svetega Duha; —
drugič razpočijo apostole;

— in gre v nebesa • • 200

Drugi oddelek. Zgodbe apostolov in prve svete cerkve.

82. Matija izvoljen v apostolstvo.
Prihod svetega Duha

83. Peter ozdravi človeka hromega
od rojstva. Peter in Janez pred
velikim zborom

84. Ananija in Safira • ■ •

85. Vsi apostoli v ječi — Gama-
lijelov svčt •

86. Volitev dijakonov. Stefan, prvi

mučenec.

okoli 37.

87. Sveta birma. Dvornik iz
Zamorskega ....

okoli 39.

88. Savel se izpreobrne

89. Peter hodi po več krajih,
ozdravi Eneja in obudi Tabito

okoli 40.

90. Izpreobrnitev nevčrnika Kor¬

201

203

205

206

208

209

210

nelija. KrSčanska občina v An-
tijohiji ....  211

okoli 42.

91. Peter v ječi • 212

45-43.

92. Prvo (apostolsko) potovanje
svetega Pavla ....  214

okoli 50.

93. Cerkveni zbor v Jeruzalemu • 216

51-54.

94. Drugo potovanje svetega

Pavla ... • 217

55-58.

95. Tretje potovanje svetega Pavla 220

96. Poslednje dejanje svetih apo¬
stolov .....  222

Pristavek .... —'

Zemljepisne črtice o sveti deželi 225

1 e svetopisemske zgodbe so tako osnovane, da so nekateri
odstavki tiskani z večimi črkami brez vsega znamenja,
nekateri z manjšimi  črkami in zaznamenovani ali z dvema
zvezdicama  (**), ali s križem  (+), ali le z eno zvezdico  (*),
nekateri pa z ležečimi  črkami.

Ta razloček v natisu deli učno tvarino po starosti otrok
ljudskih šol. Pisavca je namreč vodila misel, da bi vsi šolski
otroci v rokah imeli eno in ravno isto zgodbeno knjigo, in da
bi se jim po njih starosti dajal na vse strani čedalje obširniši
nauk. Po tem pravilu naj se otroci najnižjega razreda uče le
najpoglavitniših reči, ki so pa, kolikor je moči, v zvezi med
seboj; v vsakem višjem razredu naj se ponavlja prejšnje in
dodaja naj se jim kaj novega, njim namenjenega, tako da se
jim nauk vedno polni ali širi. Tako naj se eno leto učč zgodeb
stare, ene leto pa zgodeb nove zaveze.

Da se doseže ta namen, naj se učna tvarina za vse primer-
ljaje tako le deli:

Za otroke od G.—8. leta naj učitelj iz odstavkov, z naj-
večimi črkami brez znamenja tiskanih, izvoli najpotrebniše
reči ter naj jim jih pripoveduje, in po večih podobah razla¬
gajo vtiska v spomin.

V šoli z enim razredom,  in v taki, v katero hodijo
otroci le do 12. leta, uče se otroci od 8.-10. leta odstavkov,
z največimi črkami tiskanih; otroci od 10.—12. leta ponavljajo
prejšnje in se z novega učč odstavkov z dvema zvezdicama
zaznamenovanih.

V šoli z dvema in več razredi  se otroci od 8.—10.
leta uče odstavkov, z večimi črkami natisnjenih; otroci od
10.—12. leta le-teh in odstavkov z dvema zvezdicama; otroci
od 12,—14. leta pa vseh prejšnjih in odstavkov z zvezdico.

Po tem takem je učna tvarina tako razvrstena, da jo
morejo zmagati sploh vsi učenci; ako pa učitelj previdi, da bi
otroci katerega koli razreda še kaj več zmagali, kakor kar je njim
namenjenega, naj jim po svoji previdnosti še kaj doda iz višjega
razreda.

Odstavki, s križcem zaznamenovani in z ležečimi črkami
natisnjeni, pa so za prostovoljno rabo in zlasti za razlaganje
v nedeljskih šolah.

16 *

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaju.

0 ®'*' •as«,

“ia  atovega

lAvd.o\\ft

ol j n j^Lč

Ofel

J GahkjijL

JdblLS*
e in « e  ,

JJIagdaL.

\Liborttt

Jap ho, Jop t

Sukat/

D a m

IkEOB.

HttbfcL-Vhnon.

Fi? °

r -^JTesboil

Askali

e Hebron.

J Dibain .

ulrcuL

Sinajski polotok

inpot,p o  leteri so
Izraelci sli skoz
puščavo v deželo

ul no er

'esteo Judo  ■

% ;

- o e (ja.  in. lam CLelooetjcu

- Meje. rimskiKu

pokrajina.

Imena p rib eJaJiščnih
mest/ so podcertanaJ .

PALESTINA

“V oblasti. Izraelcev^
Merilo i: 1,900,000

Hr.Hoi

Tiskal K d. TI 61  z el rva Dxm: