Knjiga Slovenska XIX. veku. Znanstvena Terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Spisal M. Cigale. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. Deutsch-slovenische \vissenschaftlicbe Terminologie. V Ljubljani 1880. 8. Tisk. J. Blaznikovi dediči. Predgovor I—XIII. Tolmafi nekih kratic. Nemskoslovenski del str 1 —148. Popravki in dostavki. Slovensko-neinški dodatek str. 149 — 171. — Najpred mi je spregovoriti nekoliko besed o zamisli in postanku te knjige, pravi v predgovoru . . . Skleneni torej prepustiti komu drugemu, da spiše filozofijsko propedevtiko, ter po gori oinenjeni česki in hrvatski tenninologiji — z razborno porabo znanstvenih knjig, ki jih je Matica naša izdala, gradiva, kar sem ga sam nabral, kakor tudi slovarjev ruskih in staroslovenskega Mikloši(•evega lotiti se spisovanja enakšne naučne tenninologije za Slovence ... A zdaj naj spregovorim nekoliko o nje uredbi, o načelih, katerih sem se pišoc jo držal, in na to prestopim k nekateriin posanieznostini (str. V.). — nBrez te knjige dandanes, to lehko rečeino, ni možno pisati nobene strokovne razprave slovenske (Zvon IX. str. 308)". Novice 1. 18v0 naznanjajo na strani 71 knjigo ,Nauk sloveuskim županom, kako jim je delati, kadar opravljajo domačega in izrofcenega področja dolžuosti." Spisal Ant. Globočnik, c. kr. okrajni glavar, na slovenski jezik preložil Fr. hevstik. V Ljubljani nat. in zal. Klein in Ivov.ič. 1880. Pohvalivši izvirni spis in prevod vendar pravijo: nKako pa so v to knjigo daleč rez nauk županoni o opravljanji domačega in izročenega jiui področja segajoče jezikoslovne razprave zašle, tega ne moremo si nikakor raztolmačiti." Nato je spisal Cigale r8e nekoliko besed o g o s p. L e v s t i k o v e m n a u k u s 1 o v e n skim županom" str. 78—87: smem dodati tu nekatere opomnje, želeč sprožiti s tem razgovor, da se katera stvarca bolje razbistri, in da, ako bi kaj vzprejeli, to storimo z razborom, uverivši se sami, da je res dobro . . Prevod naj se prinierja z izvornikom . . Nekaterih prej manj znanih besed kaže vsekakor poprijeti se . . Glede slovniških oblik in jezične tvarine . . pregnan purizem . . Nekatere besede in fraze zde rni se pretrde ali pa preproste, rekel bi skoraj, premalo ugledne ali preinalo gosposke . . Za nekatere izraze, ki jih pretresa pridodani slovniček, moral bi se — to je conditio, sine qua non, — jezikoznanec poprej pogoditi s pravnikom, drugače ne bode nič itd. — Res, čuti je treba oba zvona! — „ P i s a t e 1 j i s 1 o v e n s k i, n a pilo nikdar ne pozabite!" — kličeCigale v Novicah 1. 1881 str. 75-86, kjer pravi na pr.: „0 času težavnega preporoda narodnega, ko je krdelcu pisateljev samoukov bilo vsekakor pisanje začeti in celino orati, tedaj je veljalo ocenjevanju slovenskih pisov drugo merilo ter bilo odpustno marsikaj, kar se dne današnjega ne more odpustiti! Dan danes naj bi — tako menim jaz — ne prijel za pero niliče, dokler se ni teraeljito naučil in navadil slovnice, sosebno tega, kar je najti o sintaksi v Miklošičevi prim. slovnici, v Navratilovi monografiji o glagolu, in drugih raztresenih spisih, in pristaviti bi se še snielo, dokler se ni dovolj seznanil saj s hrvatskosrbsko knjigo, da ne bi se zaljubljal v kake slovenske posebnosti ali idijotizine, ki niorebiti pri vsi dozdevni lepoti svoji z višjega, z občeslovanskega stališča nimajo nikake cene . . Vendar ni zad^sti, datije sestavek, sosebuo leposloven sestavek brez slovniških pogreškov, hoče se tudi uglajen slog, blagoglasna porazstava, hoče se neki riteni itd. . . Neznani nii gosp. T. Petrov je v Novicab spregovoril o Kresu in Ljublj. Zvonu ter pretresa sosebno neke slovniške oblike, jedva dotaknivši se sintakse; tudi jaz sein prečital dozdanje razdatke teh dveli listov, a šlo mi je več za sintakso, manj za oblike in posauine besede . . . Naj povem brez vsega pristrastja, kako sodim o Kresu in Zvonu itd." — ,,Pojasnilo o neki točki moje terminologije" str. 101: počivaj, padaj der Einfallspunkt, a ne padišče, kakor ima Cigale . . Lag — vlažen dež t. j. pobleven dež. a rie moker. kakor je mislil Cigale. Vid. Slov. Matice Letopis. Potna torba prof. Erjavca . . Toliko v svoj zagovor ne iz prepirljivosti, nego v pojasnjenje stvari. — »Nekoliko besed o potni torbi gosp. prof. Erjavcav letopisih slov. Matice" str. 391 — 409, kjer proti koncu z ozirom na prehitro oblikarjenje pravi: BJedva se slovenščini lice nekoliko ubriše in ugladi, da je človeku moči mirno ogiedovati ga, ali brez podobe govoreč — jedva se slovniške oblike nekako ustanovitijo, da se jih čitatelj privadi ter začne nekoliko veselje uživati iz knjige, — uže pride zopet - recimo vsakih pet let — žvrkla (gl. potno torbo) nesrečnega oblikarstva ter vse porazmeša in vnovič prej neznane oblike na vrb spravi, tako da si kak Neslovenec, to počenjanje opazujoč, lahko doinisli, zakaj in kako je nekdo izmed slovenskih piscev mogel filologiji zdeti vprav ime jezikobrodje! . . Dajino enkrat slovo temu neplodneimi - kaj pravini neplodnemu? — temu naravnost škodljiveinu oblikarjenju, ki ljudi bega in plaši in od slovenske knjige naklonjena ji srca odvrača, odriva, odganja! Vsacega poedinca sveta dolžnost bodi držati se graniatike, kakoršno je večina vzprejela itd. (str. 409)." V Novicahl. 1882 str. 166 - 173 govori Ciga 1 e o tako imenovaneni predikativnem instrum entalu p. Darija pozdravijo kraljeui, Uarij je pozdravljen kraljem. To posebnost so neki slovunski jeziki uže povsein ali po večem izgubili . . Najinanj sledu ji je najti v slovenskein jeziku in iz krajev, koder se današnjega dne slovenščina goji in neguje, Miklošič ne navaja nobenega primera z instrumentalom . .; dokaj pa inia takili primerov (izvolili so ga za župana) iz drugib slovanskih jezikov, pa tudi iz staroslovenščine  kakor Grigorij postavjen byst patriarb itd. 0 napačni rabi oinenjenega instrumentala v slovenskib listih . . o glagolu uroditi ali poroditi nam. roditi, onieniti in omenjati: o besedosloji z ozirom na breznaglasnice (cf. Novic. 1875, 1. 5 in 6). — ,,Ostane li tudi ta moja beseda glas vpijočega v puščavi? Kaj pa da! kajti vlada pii nas velika mlačnost, da ne rečem mrtvičnost. Ti, katerih se tiče, ne pomarajo za-njo; drugim, ki stvari glas vedo, ne pozdi se vredno oglašati, a nekdo mi morebiti še zaineri . . . Bodi si, ali jaz se danes vendar izrečno obračam na naše strokovnjake, na urednike naših listov, na profesorje naše, ki so se bavili in se še bavijo s hrvatskim pisanjem, ter jih prosira, naj i oni spregovore eno, naj - če se jaz varam, errare humanum, — stvar oni bolje razlože ali pa meni z veljavnim glasom svojim pritegnejo ter tako pripomorejo, da pobrišemo to pego z lica predrage vsem slovenščine (str. 173)". Nekoliko blagovoljnih besed o tem in oneni (str. 413—414 pa 1. 1883 str. 3 - 4), kjer najprej piše o pra v n i termi nologiji, češ, Slovenci se res prenialo nienijo za slovenski državni zakonik, zaseben naročnik tega oglasnika državnili zakonov je bela vrana (str. 413) itd. . . Nekdo svetuje držati se bolj latinskih izrazov . . prenotacija, justicija. . . confisciren zaseči. zasezati nasproti zapleniti, ugrabiti; pridobnina obrtnina, vojstvo, stalež, dopust; daljava zeinIjina od solnca, vladin predlog, ne vladini; o brezpodmetnib stavkih, možgani nani. inožjani . . ,,Ker genitiv sainostavnikov sklanjanih na i v ednini in množini nima razloi-ka, a oblika ij za množ. genitiv nima pravice ni po izgovoru ni po zgodovini niti z ozirom na druge Slovane, priporoča se po zgledu jugosl. akademije znanosti, kjer bi razloč.ka treba bilo, pokrivati nmožinski, zlasti naglašeni i s strešico (str. 3)". - Še nekoliko besed o pravni terminologiji — je napisal Cigale v Novic. 1883 str. 359-376 na pr. sodišče, pa sodnija, sod za Gericht. Primerjajoče jezikoznanstvo uči, da uže obrazilo ija (pri nas z naglasom na i) ni prav prvotno slovansko, če tudi ima slovenski jezik nekaj prav lepih besed na — ija, kakor beračija, domačija, kmetija, kovačija, kupčija, morija, podrtija, prekucija, sleparija, katerih ogibati se nikakor ne kaže in ne bi bilo niodro. Tudi v hrvatsko - srbskem jeziku je več takih dobrih besed. Ali na — nija (od pridevnika) nimamo v narodu nobene čisto slovenske besede, nego saino iz tuje korenine. ali pa novinke: sodnija, oblastnija n. oblastvo. obrtnija n. obrt: sodni gerichtlicb, Gerichts-, sodniški richtei licb, sicer pa okrajno-sodni, vrhovno-sodni, sodni dvor Gerichtsbof . . . Vprav te dni sem z očmi preletel velik del pravne terminologije ter uveril se o tem, čitajoc prezaslužno knjigo, s katero sta si i pisatelj i sv. Mohora družba — kakor bi rekel Hrvat — osvetlala obraz, namreč Slovenskega Pravnika 1. del, ki ga je spisal dr. I v a n T a v Č a r . . Pisatelj se je držal največ dozdanje tenninologije . . Občni državljanski zakonik, bolje grajanski itd. — V Novicah 1. 1884 str. 60—69 pod naslovom ,,Slovniške mive" iina nekoliko besed o povratnih zaimkili v stavkih (rekih) s participom ali infinitivtvi! skrajšanih . .; knjižica tri pole obsežna nam. obsezajoč; pravilo, da se od samostavnikov na — išee morejo izvajati samo pridcvniki s pripono sk in ne drugače, torej zemljiška knjiga, gledališka igra itd. — ne velja; prav je torej tudi strniščna detelja (strnišnica), hrv. srb. zeinljištni, godištni ali godišnji, in ne godiški, stsl. skrovišten, grobišten itd.; o neki novotariji v pisanji giSkih in latinskih besed p. ojkononiičen, aistlietijta, concurs itd. itd. — nNavedel seni tu nekaj primerov iz dobro uredovanih in sploh izvrstno pisanih knjig ali leposlovnikov, ne hoteč nikogar žaliti s tem, nego sanio v dokaz, da vse premalo pilimo, kar spišenio, da se premalo pazimo in hranimo vsakovrstnih slovniških pogreškov, — kajti urednik, bodi tudi najbolja glava, ne more vsemu kaj — in da nam je na to stran bolj potreba poprave. Ker je pa slovnica suhoparno in trudno čitanje, bilo bi res želeti kake Vevnice, kakor se je nam uže enkrat obetala, ki bi od časa do časa, kakor bi se nabiralo gradiva, hodila na dan, ter ločila dobra zrna od plev. Ali conditio sine qua non uspešneniu delovanju njenemu bila bi po moji sodbi, da dotični vejalec, kateri mora res glas vedeti jeziku in stilistiki, prebiva kje na slovenskih tleli in ne v Noriku, še manj v Panoniji". — Kres, poučen in znanstven list, VI. 1. 1886, inia na strani 374—5 »Slovniške drobnosti," spisal M. Cigale na pr. da ni napačna kononica stopnjevanih prislovov hitreje, močneje nam. hitrejše (hitriše), močnejše; v dajalniku mošk. in srednj. naj se piše - u ne pa i p. pisatelju bi bili hvaležni, vkljub skrbuemu preiskovanju, ne pa pisatelji, preiskovanji; govoriti od koga, od česa, ali po zgledu drugih Slovanov bolje o kom, o čem, ne pa ob kom, ob vseh itd. nŽivel je Matej Cigale tesno s slovenskimi pravniki, blag jiin prijatelj, četudi ne tovariš. Osobito ga je veselilo pravno-literarno delovanje naše. Zastavil je pero tudi sam, tako na pr. v nPrav. slov." 1. 1862 o menicah, 1. 1880 o slovenskih prevodih, v nSlov. Pr." 1. 1888 o svojem grajanskem zakoniku. Često je pravnikom dajal jezikoslovne svete po Novicah. Jako je bil zado- voljen, da se je ustanovilo v Ljubljani pravniško društvo, in pripravljen je bil, da bi sodeloval pri društveni izdavi slovenskih zakonov". — nSkratka, Cigale je stvaritelj vsega dozdanjega pravniškega in v ranogih strokah tudi dozdanjega znanstvenega jezika našega. Cigale je s svojimi lepimi deli in modrimi sveti neizmerno vplival na ves razvoj književne slovenščine . . Le škoda, da njegovih naukov nismo vselej poslušali, kakor so zaslužili, in da zlasti njegovih zlatih svetov o besednem redu dandanes uvažuje malokdo pisateljev naših". Životopis njegov gl. v Slovanu 1. 1887 in v Slovenskem Pravniku 1. 1889 str. 129- 136 s podobo. Spisal dr. Majaron. Zvon IX. str. 307—309. Sp. Fr. Levec. Dom in Svet I. 1889 str. 154—176. Sp. J. I). iCf. str. 223. J. N.). SIovenecl889 št. 92. Slovenci in 1. 1848. Sp. J. Apih itd