Svoboda, svoboda! Z ustanovitvijo Jugoslavije nam je zasijala državljanska svoboda. Ali smo vedeli doslej, kaj je državijanska svoboda? Na papirju smo jo imeli v členu XIX. državnega osnovnega zakona, toda v praksi je nismo poznali. Tisti, ki so imeli usodo bivše Avstrije v rokah, so se neprestano trudili, da niso Slovanom in posameznim stanovom dali uživati tega, kar jim je zagotavljal zakon. Njih delo je bilo uspešno. Držali so nas v trdih sponah robstva in ponižanja, medtern ko so Nemci v zvrhani meri dobivali vsega, česar so potrebovali. In še preko te mere je šla radodarnost naših državnikov — na našo škodo. Pravico so prekrstili v krivico, enakopravnost so na eni strani dvignili na stopnjo protežiranja, na drugi strani pa so jo vrgli v globočino lzkoriščanja in zapostavljanja. Tak je bil splošni položaj, a nič drugače ni bilo z ozirom na nase šolstvo in učiteljstvo. V sedanjem slovenskem delu Jugoslavije so eksponenti dunajskih krivičnih vlad, obsevanih vedno z rnilostjo krone, z vso silo zatirali našo narodno kulturo in nje glavni temelj — ljudsko šolstvo. Poglejte kamorkoli, kjer bivajo Slovenci, pa se prepričate, da govorimo resnico! Hoteli so imeti neuko, v kulturi zaostalo ljudstvo, da bi ga lažje vladali in izžemali s svojim birokratskim, nemškonacionalnim in policijskim aparatom. Ker nam niso dali narodnih šol, so hoteli naš naraščaj odtujiti jeziku in narodu. Namesto šol so nam ustanavljali voiaščnicc janičarjev! Pravo čudo je, da smo se oliranili in da nas je toliko ostalo, kolikor nas je še danes! Ne pretiravatno prav nič ako tr- dimo,' da gre v glavnem za naš obstanek zasluga zavednemu učiteljstvu, ki je vzlic ,vsemu uradnemu pritisku ostalo zvesto svojemu narodu ter mu je ohranilo mladino, v ljubezni vdano svojim materam. Proti temu učiteljstvu je ob izbruhu vojne nastopila vsa renegatska in naščuvana svojat z vso brutalno silo. Tisti, ki bi nas morali braniti, so se postavili na čelo našim krvnikom. Grofi, baroni, vitezi, glavarji in nadzorniki — vsa ta iepa avstrijska družba — so bili kakor obsedeni, ko jim je bila dana prilika, da so lahko razkazovaii svoje črne duše. Vsi njih nizki inštinkti so bruhnili na dan: razkrili so se v polni nagoti in v resnični krvoločnosti! Veliko smo trpeli, a zatrli nas niso! Učakali smo dan"osvobojenja. V polni zavesti, da smo narodu potrebni, se vračamo na mirno, kulturno delo, kjer so že koiičkaj ustvarjeni pogoji za to. A že daaes, ko je komaj storjen začetek novemu cieiu in novernu življenju, spoznavamo z biidkostjo, da nas je premalo. Dela je dosti, a delavcev ni! Vsa Koroška, ki naj vstane prerojena v znamenju kulture, sociaine, narodne in umske izobrazbe, skoroda obupno kliče na pomoč kulturnih delavcev-učiteljev. To je le en prinier. A nihče ne sme preslišati tega glasu. Brat nam je najbližjl, njemu veljaj prva in najizdatnejša pomoč. In kolikor učiteljev pojde tja iz drugih sloveiiskih krajev, toiiko jih bo prinianjkovalo drugod. Vendar borno lažje mi potrpeii in si kako poniagali, zakaj na Koroškem je treba zastaviti nemudoma vse sile, da se čimprej pokažejo vidni znaki svobode in kulturnega deia v njej! A kje dobimo do 300 slovenskih ueiteljev za Koroško?! Najžalostnejše je dejstvo, da nimamo učiteljskega naraščaja. Razmere. kakršne so bile in kakršne so še danes zlasti z ozirora na ves materialni položaj učiteljstva, so tako malo vabljive, da se ne moremo nikomur čuditi, kdor se ozira po boljši in lažji službi. Mnogo je še danes učiteljev vojakov (posebno častnikov), ki nečejo nazaj v učiteljsko službo, ampak so pripravljeni, da staro mizeiijo nadomestijo z ugodnejšo eksistenco. Vsak je samemu sebi najbližji, in treba je v resnici najčistejšega idealizma tistemu, ki rajsi zavrže lastne dobrine, nego bi se odpovedal službi naiodovega kulturnega delavca. Nujno in neobhodno je potrebno, da se predvsem pošteni človeški eksistenci odgovarjajoče in dostojno urede učiteljski službeni prejemki, sicer ostanemo brez učiteljev. In kaj nam pomaga še tako iepa, velika, bogata in slavna domovina, ako ji ne damo pogojev za delo in razvoj narodnega šolstva? A narodnega šolstva si brez učiteljstva ne moremo misliti. Zato pa je treba učiteljstvu zagotoviti eksistenco, potem smemo pričakovati, da dobimo dovolj učiteljev. ¦ Vse to Narodna viada že ve, zato pa tudi pričakujemo od nje, da stori nasproti učiteljstvu in domovini svojo dolžnost. Nobena vlada ¦ bi ne bila narodna, ako bi hotoma ali vedoma zanemarjala šolstvo — tako tudi naša vlada ne! A rešitev tega vprašanja je tako nujna, da ne trpi nobenega odlašanja več. Vsakega dneva je škoda, ki bi ga zapraviii z odlašanjem. To zbuja sarao slabo voljo, ki tlači in mori deloljubnost. Deloljubnosti je treba netiva, ki ne prihaja samo iz posameznikove notranjosti, iz njegovega prepričanja in navdušeaja, temveč ki jo bodrč in dvigajo tudi zunanje okolščine; sicer se izpostavljamo nevarnosti, da prevzame delavca apatija in mržnja do dela. Izjeme so le jaki, izredni značaji, ki jih ima tudi naš stan. Boj za kruh in skrb za obstanek ne bosta smela več ovirati naših moči, ki se naj bi poslej svobodno razvijale v službi narodne kulture. Koliko svoje energije smo morali porabiti za to, da srao ohranili sebe in svojce! To ravno je bilp v starem sistemu, ki se njega ostanki še današnji dan zajedajo v naše šolstvo in ga kaze kot črni madeži, da je storil vse, kar je bilo narodnemu šolstvu v škodo in učiteljstvu v kvar. Učiteljstvo hoče Vse svoje moči posvečati zgolj pouku in izobrazbi ijudstva. Pri tem delu mu bosta vodnika zakon in vest, kakor sta rnu bila tudi doslej. Toda do ustanovitve Jugoslavije so nas tudi in zlasti pri teni poučnem in izobraževalnem delu ovirale hudobne in sovražne sile, prežeče na nas izven našega stanu. Državljanska svoboda, ki je vsakomur zagotovljena v dernokraški Jugoslaviji, nam daje poroštvo, da sniemo poslej neovirano služiti svojemu narodu in domovini najprej z delom v šoii, zunaj šole pa tako, kakor komu veleva pošteno srce! E. Oangl.