384
Politične  stvari.
Govor grofa Hohenwarta
v zbornici poslancev 14. in 17. novembra
o reformi politične uprave.
(Po stenografiČnem zapisniku.)
Ako za tolikimi gospodi predgovorniki poprimem besedo, bode le-to našla si. zbornica opravičeno zarad tega, ker ine jako zanima reforma (predrugačenje) onega razdelka javne službe, kateremu sem posvečeval svoje najboljše  moči 26 let polnih  dogodkov in usode.
A poleg tega je še drug vzrok, zarad katerega mi ni mogoče biti molčečemu poslušalcu pri današnji razpravi.
Jaz imam namreč Čast, da sem ud onega odbora, ki je danes predložil svoje predloge si. zbornici, zato bi se misliti utegnilo, da sem jaz s temi predlogi jednakih misli; al ravno nasprotno je pravo in to z ozirom na moje mnogoletno službovanje, in, kakor so mi v ravno tej dvorani nasprotniki prijazno očitali, z ozirom na dobro ime, katero sem si zaslužil v tej službi.
Jaz sem temu nasprotnik že zavoljo preskromnega obsega, v kakoršnega je skrčil odbor prvotni predlog gospoda poslanca Goilericha. Namesti, da bi vsled onega predloga se bilo zahtevalo od vlade, naj kar največ mogoče temeljito preiskuje sedanje stanje politične uprave v Avstriji in tako skrbi, da se po ustavni poti obravnajo oni predlogi, kateri so sposobni odstraniti obstoječa zla in jemati ozir na resnične potrebe ter urediti politično upravo, tedaj po besedah predloga kakor tudi po opombah njemu pridejanih izvršiti imenitno obširno reformo, zadostuje predlogu odborovemu, zahtevati le malenkost, kar je označil danes že eden častitib gospodov predgovornikov z znanim pregovorom: „veliko vpitja, malo užitja". Predlog poslanca Goilericha sem lahko popolnem odobril, kajti tudi jaz sem prepričan, da naše upravne naredbe več ne zadostujejo tirjatvam in potrebam sedanjega časa, da je tedaj njih temeljita prenaredba potrebna in da se ta ne bode dala dalje odlašati. 8 predlogi odborovimi pa nikakor ne morem biti zadovoljen.
Ravno največih in najvažnejših napak, brez katerih odstranitve po moji misli izboljšanje uprave ni mogoče, ne omenja odbora predlog, v enem obziru jih še°celo povekšuje, ker se hoče že tako zmedeno sestavljeni mašineriji udeti še neko novo kolo. Že več gospodov predgovornikov je opominjalo vsaj nekaterih teh napak. Naj izpregovorim jaz o vseh ob kratkem.
Semkaj štejem nevredjeni dva liže m cea. vladar -stev in deželnih odborov, ki drug poleg druzega delajo; — nejasnost o tem, kaj spada v kompetencijo ene, kaj druge oblasti in zelo škodljivo napako, da so deželni odbori po eni strani zavezani, dajati ukaze in delati postave, po drugi strani pa ti ukazi in te postave nimajo nikakega zagotovila za svoje izvršitve; dalje štejem semkaj mnogostranost upravnih organov, posebno avtonomnih, ki ni razdeljena po pravem principu, temuč zarad napačne razdelitve dela le moči slabi in mora napravljati razpore. O vseh teh napakah odbor v svojem prediogu popolnem molči in dovolj mu je, priporočati šušmarijo, o katere vrednosti bodem govoril pozneje.
Vsled dobljenega ukaza bi imel odbor s svojim predlogom delati pot reformi politične uprave. Namesti tega pa priporoča napravo, ki meri samo na to, da se oskrbi boljša krajna policija in bi v prvi vrsti imela osoba in imovina večo varnost.
No, gospoda moja, v tem obziru bi bil mogel odbor morebiti predlagati še marsikatero drugo specijalno postavo in tako bi bil dosegel kaj prav dobrega, a tudi s tem bi bil izpolnil svoje naročilo ravno tako malo, kakor z današnjim predlogom. Narediti bi bil moral načrt za velikansko poslopje, namesti tega pa prinaša, ka&or pravi sam, le beren kamen za-nj in meni, daje storil Bog ve kaj koristnega, posebno, ako so tudi drugi tako prijazni, donašati kamenja kolikor ga je potrebno, in ako je vlada, katera po besedah odborovega poročila, umeje poravnavati zahtevanja dostojne politične uprave s tirjatvami opravičene avtonomije, kar odbor ne umeje (veselost), ako je vlada to različno kamenje sestavila v zdravo celoto.
No, gospdda moja, sestave niti tega niti druzih odstavkov odborovega poročila ne bodem presojal; a to moram naravnost reči, da na tak način reševati imenitnih vprašanj, mi nikakor ne more biti po volji. Ako želi si. zbornica reforme politične uprave vzeti za predmet inicijativnega predloga, mora se to zgoditi v takem velikem stilu, kateri je spodoben važnosti predmeta in pa dostojanstvu postavodajnega zbora; politična uprava mora se smatrati kakor velika celota; ako se pa kot taka obravnava, ne smejo se najvažnejša in temeljna vprašanja  odrivati  in   pomanjkanje   velikih prodrljivih
idej ne sme prikrivati s tako siromašno šušmarijo , da bi 6e videlo, češ, saj smo vsaj nekaj storili. (Dobro! na desni.)
Se vč, vsa politična uprava se ne da kar mahoma predrugačiti, vendar pa mora se vsaj načrt o celoti te reforme predložiti, predno je mogoče izvrševati njega posamesne dele. Kedar so misli o tem načrtu edine, potem naj se prične izvršitev, kakor dovoljujejo čas in okolnosti; a vsako šušmarenje bre2 načrta mora niti ie škodljivo. — Ako se moram tedaj že izreči zoper metodo, po kateri se hoče izvrševati to imenitno vprašanje, moram biti še bolj odločno zoper predloge same.
V čem pa tiči njih jedro? Ako se odiuši vsa lu pina, v katero so iz dobrih vzrokov zavili jedro, kaže se to-le : Kar največ mogoče omejiti samoupravo občin in izročiti njena opravila uradnikom, katere postavlja vlada. Jaz menim, gospoda moja, da se bode svet tem predlogom silno čudil in to  po pravici.    (Klici: Resnično!)
Vprašati se pač sme: kako je mogoče, da prav tista stranka, ki je nekdaj pri posvetovanji občinske postave, pri posvetovanji politične organizacije in pri vsaki priliki tako hudo se upirala temu, da se vlada v vse vtika, da zmirom hoče jerofovati občine, in na vse kriplje se potezala za oprostenje ljudstva iz teh okčv ter zahtevala za-nje najooširnejšo samoupravo, zdaj pa naenkrat, zatajivši vso svojo preteklost, išče svojega iz-veličanja le vuradniškem organizmu, kaj naj vse preraste in sleherno samostalno delanje ljudstva vduši. (Dobro! na desni.) To, da stranka, ki je nekdaj vse drugače mislila, danes tako misli, mora res nerazumljivo biti vsem onim, ki niso do dobra seznanjeni z okoino-stimi si. zbornice; a mi, ki vidimo stvari prav blizo, se ve, da nikakor ne vidimo v predloženih predlogih kake nedoslednosti. Mi namreč vemo, da one svobodno-miselne stranke, katera se je nekdaj pri občinski in politični organizaciji tako toplo potezala za princip samouprave, dandanes več ni; mi le predobro poznamo radikalno promeno one stranke ne le po imenu, temveč tudi po njenem programu. Vsaj je tudi čisto naravno in dosledno, da tista stranka, kateri se je posrečilo, z reformo volilne postave za državni zbor najvažnejše pravice deželam vzeti, danes stavi naši zbornici predlog, naj sedaj se tudi vničimo samoupravo občin (dobro! na desni), češ, da našemu času ni več pristojna. 8 tem pa, da tej stranki damo spričevalo doslednosti, jej prepuščamo tudi lavorike tega predloga.
Ako je nepremišljena vpeljava samouprave v Avstriji naredila kake napake, katere se ne dado tajiti, dobro! naj se odpravijo te napake z boljšimi, bolj premišljenimi naredbami. Al o tem vam mi nikakor ne bomo roke podali, da bi se zavoljo dosedanjih napak načelo samouprave, katero ravno tako energično zahteva teorija in praksa, zdaj kar meni nič tebi nič hotelo vreči za plot, kakor nekaj, kar v novi svobodni državi nima več prostora! Karkoli pa o tem tudi sklene si. zbornica, to, upam zanesljivo, se bode moralo konstatirati, da ni bila desna stran si. zbornice, katera je izrekla smrtno sodbo samoupravi občin in je z mrežo policijskih komisarjev prepregla vso državo ter tako vtisnila novi dobi jej spodobno znamenje, ob enem pa postavila tudi sebi tako pomenljiv spominek. (Dobro! na desni.) Da teorija, goBpoda moja, takošno sistemo, ako se sploh sistema sme imenovati, odločno zametava, tega dokazovati z navajanjem citatov iz posamesnih pisateljev ne bodem poskušal. S takimi stavki, iztrganimi iz celote, se lahko mnogokrat zastopa tudi nasprotno mnenje onemu, katero je pisatelj postavil za svoje. Nasprotno pa se smem brez strahu pred ugovorom na skupno dotično literaturo sklicevati, ki uredjeno samoupravo sma-
tra kot tirjatev, katera se za ustavne in prostostne naprave   sploh   zrelemu   1 udatvu   po   pravici  odrekati ne sme.   Dati kakemu ljudstvu pravico, da pri porotnih sodbah o prostosti, življenji in smrti posamesnih državljanov izreka odločilno sodbo, ali da v javnih zborih, na taborih  o najvažnejših in najtežjih vprašanjih državnega življenja debatira, ob enem pa reči,  da je isto ljudstvo nesposobno,   poselski   red,   stavbeni in gasilni red,   sejmski   policijski   red in   druge enake stvari primerno izpeljavati, to, gospoda moja, je protislovje,  ka-koršnega ned ovoljuje teorija nikdar in kakoršno se ne-pravičnejše   misliti   ne more.    (Ploskanje na desni.)    Ako vam pa ne zadostuje   izrek   mož   teorije,   berite obravnave parlamentov vsega sveta ,   in našli bodete ,   da se potezajo   tudi   najodličnejši   možje   prakse   pri vseh narodih in strankah ravno   tako odločno za princip samouprave.     Ne   bodem   v   tem   obziru   kazal   na   Auglijo kakor izgled,   kjer   je   prešel v ljudstvu princip samouprave že tako v kri in meso,   da bi si nikdo ne umi-slil, boriti se tam zoper to. Bližje imamo izgled, izgled, ki nam   ga  je   prinesel najnovejši čas ,   in ki je toliko interesantnejši,   ker je prišel iz neke države, katera se nam prerada in pri vsaki priliki povzdiguje kot izgledna država.   Tudi na Pruskem namreč se pečajo z reformo politične uprave.   Pa kako so menili tamkaj vstreči tej nalogi? No, gospoda moja, Pruski okrožni red odgovarja na to vpranje,   kakor se mi dozdeva,   v smislu,   ki je ves nasproten današnjim odborovim predlogom.
(Dalje prihodnjič.)
385
392
Govor grofa Hohernwarta
v zbornici poslancev 14. in 17. novembra
o reformi politične uprave. (Po stenografičnein zapisniku,)
(Dalje.)
Jaz se ne bodem drznil, imeti tukaj predavanja o tem postavodajalnem delu , a duh , kateri ga je narekoval, tendenco, katera ga prošinja, nahajam v nekem stavku prestolnega govora, s katerim se je pričel lanski Pruski deželni zbor, prav na kratko izražen, in ta stavek se osmelujem Vam naznaniti. Glasi se : „Na-daljna izpeljava notranje upravne reforme, dopolnitev uredeb za samoupravo občin bode Vam v tej sesiji dala obširno opraviti."
Gospoda moja! vprašam Vas, ali današnjim odbo-rovim predlogom nasproti ta stavek ne vabi nekako k premišljanju: je li odbor zares na pravem poti? Jaz za svojo stran ne bi temu vprašanju pritrdil.
Mi Prusijo v marsičem posnemamo, kar bi morebiti boljše bilo, da ne bi storili; zakaj bi pa mi Prusije ravno v tem, kar ima v resnici izvrstnega — v na-redbah svoje notranje uprave — ne posnemali in v nasprotji z vsemi izobraženimi narodi hrepeneli po tako žalostni originalnosti, kakor jo nasvetuje odbor? (Dobro-klici.) Ako bi pa, gospoda moja, nauki teorije, na katere sem se drznil pokazati, — ako bi izgledi prakse ne zadostovali, Vas odvračati od sprejetja odborovih predlogov, vendar bi jaz zahteval, da se stvar pred vsem še s tretjega stališča, namreč s financijelnega presodi.
Po namerah odborovih naj bi se v vsakem sod-nijskem okraju postavil političen uradnik. Po vseh v državnem zboru zastopanih kraljestvih in deželah imamo 325 okrajnih glavarstev in 826 okrajnih sodnij. Treba bi po takem bilo po intenciji odborovi nič manj kot 500 uradnikov na novo postaviti.
Kakor je to že samo po sebi lepo število, vendar bi še nikakor ne zadostovalo, kajti, ako odbor v svojem drugem članku pomnoženje osebstva pri okrajnih glavarstvih izrecno izključuje, je gotovo pozabil to, kar je opomoil v prvem premišljevanji. Tamkaj se govori, da okrajna glavarstva s svojim pičlim osobstvom že zdaj ne morejo zmagovati le njim pripadajočih opravil. Ako se jim pa odkaže nov in še obširnejši delokrog, kakor bi ga tudi po odborovih predlogih vsaj v onih sodnijskih okrajih, v katerih imajo svoje sedeže, na vsak
način morala sprejeti, izvirala bi iz tega neogibna doslednost, da bi tudi okrajna glavarstva ne mogla pogrešati pomnožitve osobstva. Ko bi pa se hotelo ugovarjati, ta pomnožitev bi lahko izostala zarad tega, ker bi po deželi razpostavljeni komisarji s svojo delavnostjo zelo zlajševali nalogo okrajnih glavarstev, osmelujem se, temu nasproti, postaviti določno trditev, da bi se to olajšanje komaj čutilo , in bi ga presezala na vsak način opravila taka, katera bi taki razpostavljeni komisarji s svojo samo eksistenco prizadevali okrajnim glavarstvom. (Klici:  resnično!)
Odbor, se ve, kaže na to, da bi ti razpostavljeni komisarji največi del tako zvane v nanje službe okrajnih glavarstev prevzeti mogli. Al jaz ze!6 dvomim, da bi se našlo tako število uradnikov, ki bi poleg obširnega delokroga, katerega jim naklada odborov predlog, še znamenit del okrajno-glavarskih opravil mogli prevzeti. Ako bi se pa to vendar zgodilo, ka-kosen bi bil vsega tega nasledek? Nikakoršen drug nego ta , da bi okrajna glavarstva , katera bi imela v prihodnje biti prava okrajna gosposka, svojim okrajem postala popolnem tuja. Od kod naj bi si pridobivali poznanje ljudi, pohištev, potreb in želj okraja, ako se jim popolnoma odtegne zunanja služba ter se zapirajo med svoje štiri pisarniške stene? Že zdaj se toži, da okrajna glavarstva premalo gledajo na svoje oči, a zdaj ae jim hoče vzeti Še to malo samostojnosti!
Naj vidi v tem izboljšanje politične uprave, komur je drago, jaz le vidim izpridenje in sicer prav znamenito izpridenje.
A izcimila se bode še druga napaka, ako se na ta način pri političnih goaposkah, katerim ni nikdar in ne sme nikdar veljati juridični temeljni stavek: „quod non est in actis, non est in mundo" (kar ni v zapisnikih, tega ni na sveti) pregled predmeta in instrukcija dejanja pred sklepom o njih loči. Devetkrat med desetimi slučaji bode razsojajoči uradnik našel, da so ti pregledi nepopolni (klici: resnično!), da ravno ta ali ona okolnost, na katero hoče opirati svojo razsodbo, po pre-iskujoČem uradniku ni zaznamovana bila. Po vsem tedaj, gospoda moja, nova preiskovanja, nova nadlegovanja ljudstva, morebiti tudi njihove mošnje (klici: prav dobro!), nove pisarije, — tedaj iznova izpridenje uprave.
Ako zatoraj iz teh vzrokov izročitev važnejšega dela okrajnoglavarskega poslovanja razpostavljenim komisarjem ni mogoča, odpada tako olajšanje okrajnim glavarstvom, o katerem se je trdilo, in pokaže se zopet potreba, tudi okrajna glavarstva z obilnišim osebstvom preskrbeti. Jaz tedaj ne dvomim , da bi za izvršitev odborovih sklepov ne biio 500, temveč najmanj 800 uradnikov potrebno, to je, ene^a uradnika za vsak sod-nijski okra}.
Ne bodem se spuščal dalje v to , da takošno po-množenje osobstva in opravil v prvi vrsti neizogibno ne bi bilo brez vpljiva na postavljanje osobstva viših instanc; hotel sem le vzeti za podlogo število 800 uradnikov ne le plačevati, temveč da bodo najbrž morali dobiti tudi stanovanje, vsakako pa pisarne in da bode treba jih jemati v najem, jih kuriti, svečavo dajati ter vedno oskrbovati z vsemi potrebnimi stvarmi; ti po deželi razpostavljeni uradniki morali bi dalje imeti najmanj enega dninarja in služabnika ali pa bi se jim morale dajati primerne priklade, kajti ako sploh hočejo biti izvrševalni organi, se nikakor ne more tirjati od njih, da bi vse sami pisali, ali boljše rečeno, prepisa-vali, da bi si pisarno sami kurili in snažili in prenašali pisma ter opravljali še druga službena opravila.
Denite sedaj vse drugo na stran, kar bi še potreba bilo poleg tega, namreč popotne priklade plačila in pod-
pore, pokojnino, oskrbovanje vd6v in sirot, in preračunajte po meni navedene stroške prav po nizki meri in videli boste, da stroški te nove uredbe z iJ/2 do 2 milijona niso previsoko cenjeni.   (Klici: čujte!)
To se ve, da ni mnogo za tako obširno državo kakor je Avstrija; a gospoda moja, sila veliko je za državo, katere proračun kaže prima nj kave 30 milijonov, in kdo bi po takem mogel odgovornost na-se vzeti, ako se izdaje denar brez namena ali še zelo zoper namene, Ze v lanski debati o proračunu so gospod finančni minister kakor tudi mnogi gospodje govorniki si. zbornice povdarjali, da se upravni stroški nekaj let sem vedno množijo. Počenši z državno-pravnimi pre-kucijami leta 1867. in z ločitvijo sodnije od uprave do najnovejše organizacije upravnega sodišča, so se naši upravni troški kakor po vrvi tako hitro množili, da se proti njim rezultati malenkostne varčnosti, kažoče se vsako leto pri debati o proračunu, popolnem skrijejo, čeravno se je jelo posluževati nekega zel6 sumnega sredstva, kajti namestu da bi bil minister odgovoren za vrzeli v svojem upravnem in uradniškem organizmu, se nasprotno še sili, puščati prav mnogo takih vrzeli, da si tako napravi izhode , in more izhajati s svojim proračunom. In zdaj se je zopet stavil predlog, katerega prva in neposrednja posledica bilo bi znamenito povik-šanje naših upravnih troškov. Gospoda moja! kam bode to pripeljalo? Ali ne bi zadostovali ti finančni pomi-sliki, dati slovo sistemi, ki vodi do takih rezultatov, pa resno poskusiti, da seprestvari naš upravni organizem po drugem principa, kateri bi bil vsaj nekoliko sposoben olajšati skrbi Avstrijskemu finančnemu ministru, pa tudi težka davkovska bremena Avstrijskemu ljudstvu.    (Klici na desni: prav dobro! Dobro!)
(Konec prihodnjič.)
393
400
Govor grofa Hohenvvarta
v zbornici poslancev 14. in 17. novembra
o reformi politične uprave. (Po stenografičnem zapisniku.)
(Dalje.)
Predlogi odbora, gospoda moja, dali bi pa tudi marsikaj druzega še pomisliti. Naj omenim le nekaj. Prevažno bi nam bilo preiskavati, kako bi se to novo kolo pridjalo že obstoječemu organizmu, na kakošen način bi razpostavljeni komisarji sebi izročeno jerobstvo nad občinami izvrševali in kakošen vpliv bi to imelo na naše občinsko življenje. Zanimivo bi gotovo bilo, da se spominjamo skušinj , katere smo že imeli s takimi razpostavljenimi uradniki, in morebiti bi ne bilo manj zanimivo izvedeti, odkod meni odbor rekrutirati ta novi uradniški batalijon , ker zaradi pomanjkanja naraščaja že zdaj ni več moči, da bi se dozdaj sistemizirane službe mogle vse oddati.
Vendar, gospoda moja! Bojim se, da bi ravno tako vtrudil Vašo potrpežljivost kakor svoja pljuča, ako bi odborove predloge na vse te strani hotel pojasnovati. Se ve, in to dobro čutim, da se mi bode reklo: ,,Res, odborovi predlogi so prav slabi; al samo kritikovati jih, ne pomaga mnogo; kaj veš ti postaviti boljšega na to mesto? '
No, gospoda moja! Ne menim sicer, da bil bi to res pravi moj nalog; a če tudi morebiti njegove meje prestopim, bodem poskusil, dati odgovor tem vprašanjem.
Pred vsem si dovoljujem opomniti, naj se od reforme politične uprave preveč ne tirja in od nje ne pričakuje, kar sama sebi storiti ne more. Le ako imamo jasno pred očmi meje tega , kar se doseči da, se bo-demo obvarovali prihodnjih prevar.
Toži se, da se med ljudstvom razširja surovost in divjo s t, da se ljudje upiraj o postavam in go-spćskam, da se gode hudobije in prestopki zoper javno nravnost, zoper varnost osobe in imovine itd., in jaz menim, da prav te tožbe so vzbudile željo po reformi politične uprave tako splošno in s tako silo. Vendar, gospoda moja, teh napak ne bode mogla nobena, tudi dobro organizirana uprava sama odstraniti
(klici: prav dobro!) in zelo milovati bi jaz moral zlasti one, ki morebiti menijo, da mnogobrojna četa policijskih komisarjev mogla bi priti napakam v okom. (Dobro! na desni.)
Žalostnih teh prikazia ni kriva sama pomanjkljivost naših upravnih uredeb, ampak krive so splošne namere sedanjega časa, — cilji, za katerimi hrepeni, in pa sredstva, s katerimi jih hoče doseči. (Živahni dobro-klici na desni.) Vse to mora drugače biti; potem pridemo na boljše stanje.
Ako povsod vidimo napenjati vse moči v to, da bi se gazile v prah svetinje prej človeštvu vzvišene in častivredne (dobro! na desni), ako se vera v Božjo in človeško avtoriteto ljudstvu razlaga kot vraža — in to, gospoda moja, je pač nalog, katerega si je, kakor se vidi, postavilo z malo častnimi izjemami naše sedanje časnikarstvo. (Klici na desni: prav dobro! Veselost na levici.) Ako se z eno besedo skuša vse razdreti, kar štejemo med idealna dobra in se le materijalni interesi smatrajo kot edini dosege vredni cilj in konec ter je le moč in surova sila oni malik, pred katerim vse na kolenih leži (klici na desni: prav dobro!), potem, gospoda moja, se pač ni čuditi, ako se prijemlje surovost in divjost ljudstva, in ako potem tudi ljudstvo, iskajoČ le svoje materijalne interese, jih skuša doseči s silo ali z zio-činstvi. (Dobro! dobro! na desni.) Kako morete pričakovati , da je ljudstvo zavzeto za pravico in za spoštovanje postave, ko čedalje bolj vidi, kaj velja pravica, postava, pogodba dandanes onim, ki jih imenujemo visoko gospodo! (Dobro! dobro! na desni.) Glas, gospoda moja, ki se je vzbudil v teh viših krogih, odmeva v ljudstvu. (Klici na desni: prav dobro!) Ali smemo morebiti pričakovati ravno v spodnjih krogih ljudstva posebno spoštovanje tujega premoženja, ako se spominjamo prikazni, katere je žalostni polćm leta 1873. ravno v viših krogih nam tako obilo postavil pred oči? (Dobro! na desni.)
Kar sem tu le površno opomnil, ne bodem dalje razpeljaval. Lahko je izpoznati, kje je korenina zlega, — kje tedaj se mora tudi pričeti z ozdravljenjem. In le s temi pogoji bode dobro organizirana uprava zdravilni proces podpirati in pospeševati mogla.
V ta namen moram pa pred vsem staviti dve glavni tirjatvi do vprave bodočnosti. Kakor so nas primorale okolnosti, braniti državo pred nevarnostmi, katere jej prete od zunaj, z vpeljavo splošne vojne dolžnosti, ravno tako moramo na boj zoper nevarnosti, ki nam prete doma, sklicati vse ljudstvo pod orožje. Postaviti moramo svojo novo organizacijo — in to je prva moja že prej razpravljana tirjatev — na dobro premišljeno sistemo samouprave, katera edina je sposobna , dvigniti razum za pravico v ljudstvu in razširjati prepričanje o potrebi trdnega pravnega redu med njim.
Uprava mora dalje — in s tem zaznamujem drugo svojo tirjatev — zopet povzdignjena biti do svojega pravega namena. Ne sme biti le dekla politiki; njene lastne namere morajo jej biti vedno najprve (klici na desni: prav res!) in kakor pošilja Bog svoje solnce, da enakomerno ogreva dobre in hudobne, tako naj bi tudi uprava , brez strankarskih spletek , enakomerno vsem delila svoje dragocene darove. Dobro vem, gospoda moja, da je to ideal, kateri se doseza v resnici le ze!6 nepopolno, in izpoznavam istinitost onih besed, katere je nek soud sedanje vlade pred daljšim časom govoril v drugi zbornici državnega zbora, da se namreč ona nepristranost uprave, ki jo je nam dajala absolutna država, v ustavni državi z njenimi različnimi   strankami   nikdar   popolnem   doseči   ne   more.
Jako zadovoljin bodem tedaj, ako se bode videl le pošten trud , temu idealu vsaj kolikor mogoče se bližati in da se bode vedno imelo pred očmi načelo, da dobra uprava je dolžnost vlade, a ne morebiti le plačilo posebnih zaslug.   (Dobro! na desni.)
Toda, gospoda moja, s samo nepristrano s tj o uprave bi moja tirjatev še nikakor ne bila zadovoljena, zato je treba se več. Mora se namreč na upravi obračati zopet ona popolna in neprestana skrb, katero je vživala v prejšnjih časih, katere pa sedaj, žalibože, pogreša. V podporo svojih besedi bi lahko naštel marsikaj, a, gospoda moja, to navlašč opustim, ker nočem žaliti nobene strani.
Le neke sploh znane okolnosti se še osmelujem opomniti, ker se mi zdi značajna za mero skrbljivosti, ki se dandanes naklanja upravi. Naravno je, da, kolikor dalje je segla izobraženost v kaki deželi, kolikor različnejši in bolj navskrižni postajajo interesi ljudstva , toliko težja mora postajati tudi uprava sama in toliko ostrejša potreba, da oni možje, kateri so poklicani voditi upravo, tej svoji nalogi posvečujejo vso in neprestano svojo delavnost. Ne more tedaj ostati brez škodljivih nasledkov za upravo, akoravno taki možje, kakor smo že večkrat videli in še vidimo, včasi komaj par mesecev v letu morejo zadostovati svoji službeni nalogi, ker celih pet mesecev morajo pomnoževati vladno stranko v tej zbornici, ostale dva ali tri mesece imajo opraviti z legislativnimi deli deželnih zborov, in slednjič vendar tudi potrebujejo okrepčave, brez katere ne morejo obstati tisti, ki so obloženi z duševnim delom in z odgovornostjo. (Veselost in dobro! na desni.)
Kjer vidimo take prikazni, ondi se ne more trditi, da se obrača kaka posebna skrb na upravo, marveč so temu ravno nasprotni dokaz, — dokaz, kateri je že marsikomu brez obzira na njega politično stališče vzbudil željo, naj bi se vendar skazovala upravi ona skrb, brez katere nikakor ne more obstati.
No, gospoda moja, ako odobrite obe ti moji tir-jatvi in ako se bodete izpolnovali, potem bode treba vprašati dalje: kako bi se dal princip samouprave dejansko vpeljati v naš organizem ?
Menim, da se bode tu pred vsem treba držati načela, da vsa politična uprava izvira iz državne oblasti, — da vlada ima ravno tako pravico, kakor tudi dolžnost do nje, in da se tedaj vlada ne more oprostiti odgovornosti o tem pod nikakim pogojem. Razloček v poslovanji politične uprave, ki se je naredil pri županstvih med samo stoj nim in izročenim področjem in ki se je proglasil v nesrečni postavi od 5. marca leta 1862., se iz znanstvenega stališča ne d& zagovarjati, pa tudi, kakor je pokazala izkušnja, za praktično rabo nič ne veljd.
Vsaka delavnost samoupravnih organov v predmetih politične uprave mora jim biti le od države izročena. Da se je preziralo to načelo, je po moji misli glavni vzrok, da je morala nesrečna biti pri nas poskušnja samouprave. Ako se pa držimo tega načela in njega nasledkov, potem, gospoda moja, bode mogoče, samoupravi dati naj obširnejše področje, ker v tem, da vlada ima pravico in dolžnost povsod, kjer je potreba, seči vmes, leži popolno in zadostno sredstvo, da se popravi, kar so občine napak naročile. Slo bode potem za to , osnovati politične upravne gosposke tako, da boste pri njih imeli samouprava kakor tudi državna kontrola primeren prostor za svoje delovanje.
Že iz rečenega se razvidi, da je nemogoč daljni obstanek dveh deželnih gospos k, kakor ji imamo aedaj   v   deželni vladi in deželnem odboru,   od
katerih una državno avtoriteto zel6 nepopolno pred« stavlja, ta pa je podoba samovlade , katera ničesa no more izvršiti. (Klici na desni: prav dobro! dobro !)
Vsa deželna uprava mora biti po moji misli združena v rokah vladnega načelnika in od njega vod-jene deželne vlade. Le na tak način, gospoda moja, bode moč, odstraniti grozno škodljivi dualizem pri upravi; samo tako bode mogla zopet dobiti uprava edinost, moč, hitrost, in to so glavne kreposti dobre uprave.
V tem vidim jaz najprvo in najsilnejšo potrebo, katera, ako se jej zadostuje, bode sama že mnogo izboljšana, in katera, ako se jej ne zadostuje, bode ovirala vsako resnično izboljšanje. Na vsak način se bode morala potem ta najviša upravna gosposka tudi drugače osnovati, nego je to sedaj. Sprejemala ne bode v-se samo elementov, ali, morebiti boljše rečeno, najviših zastopnikov samouprave, temveč bode morala dajati tudi zadostilno poroštvo, da je njim njih delokrog zagotovljen in omejen le po odgovornosti vlade za upravo.
In tako poroštvo naj bi se po mojih mislih manj iskalo v številu zastopnikov samouprave, marveč naj bi se dajalo s tem, da se stori vladni načelnik za svoje delovanje o deželnih zadevah in osobito za izpeljavo postav, ki jih je sklenil deželni zbor, odgovoren deželnemu zboru.   (Dobro! dobro!)
Po tem potu bi dosegli tudi še drugo prevažno svrho, da bi sklepi najviše deželne gosposke bili vselej tudi izpelji vi in bila bi potem deželnemu postavo-dajstvu zagotovljena izpeljava njegovih sklepov po popolnoma ustavnih pravilih, kar se zdaj ne godi, ker ima vladni načelnik eksekutivo, a največkrat nika-kega vpliva na stvarjenje deželnih postav, tedaj tudi nikake odgovornosti, deželni odbor pa ima odgovornost, a nikake eksekutive. (Dobro! dobro! na desni.) (Ker omedlevica napade grofa Hohenwarta, je moral pretrgati danes svoj govor, ter ga dovršiti še le prihodnjič.)                                                         (Kon. prih.)
401
408
Politične  stvari.
Govor grofa Hohenwarta
v zbornici poslancev 14. in 17. novembra
o reformi politične uprave. (Po stenografičnem zapisniku.) (Konec )
V
Ze zadnjič sem govoril o uredbi deželnih go-spćsk, a zdaj me pripelje beseda do nižjih uradnij, do eksekutivnih gosposk, in po takem moram ob enem tudi občine (županstva) vzeti kot predmet svojemu obravnavanju. Jaz po vsem mislim, da naše občine ne mogo zadostilno izpolnovati njim naloženih dolžnosti in ne dozdeva se mi potrebno, da bi to dokazoval na dolgo in široko, ker, kakor menim, so ravno v tej točki misli precej edine.
Povdani bi rad le eno stvar. Gotovo bi se našim občinam delala krivica, ako bi se jim to očitalo. Enake prikazni kakor pri nas so videle se tudi v vseh drugih državah in dozdaj se ni posrečilo še nobeni večji državi, samoupravo zidati na občine.
Ni nam tedaj treba pričakovati — vsaj ne za bližnji čas — da bi se te dejanske okolnosti kaj izpremenile. A iz tega še nikakor ne morem sklepati, kakor odbor, da bi se namreč oni delokrog, katerega ne more izpolnovati občina, moral sedaj napoinovati z državnimi gosposkimi; nasprotno se mi vidi potrebnejše, da se na mesto, občinam v političnem organizmu odmerjeno, mora postaviti sposobnejši zastopnik samouprave, in takega najti se mi ne zdi tako težko, ker je v dav-karskem in sodnijskem okraji že starodavna razdelitev, katera bi morebiti z nekaterimi, novejšemu času potrebnimi prenaredbami  namenu popolnem zadostovala.
Gotovo je čudovita prikazen to, da vlada edinost v nazorih, da nase občine pri svojem omejenem teritori-jalnem obsegu nimajo dovolj duševnih in financijeinih moči, ustanoviti si primerno samoupravo, a da so navzlic temu se vedno napenjale vse moči, da bi občina postala nositeljica samouprave in bi se jej po umeteljni poti dali oni pogoji, katerih nima. Bolj naravno bi se mi zdelo namestu tega brezvspešnega truda, da bi ae občine primerile zahtevam upravnih naprav, in bi se nastopila nasprotna pot ter bi se upravne naprave obstoječim okolnostim ugodno predrugačiie. (Dobro! dobro! na desni.)
To je ravno ista pot, katero so nastopile tudi druge države, katera je na pr. Angliji po marsikateri izpod-leteli poskušnji grofije, na Pruskem pa okraje dala voliti za nositelje samouprave. Ako bi se tudi pri nas nastopila ta pot, menim, da bi utegnil prevzeti ta nalog davkarski ali sodnijski okraj, in to se mi uvidi tem pripravnejše , ker spada i3ti okraj ob enem v okrožje najnižje upravne gosposke, zatorej bi se tudi tam enako dali združiti državni in avtonomni organi v eno telo, kakor sem drznil se opomniti to za deželne vlade. Taka sistema bi imela mnogo koristi. Občine bi, ako se ne silijo v to,   za kar niso  in za  kar nimajo sposobnosti,
ostajale le pri svoji pravi nalogi g03podarstvene samouprave, gojile bi in vzdržavale lokalne uredbe in naprave, vdeleževale bi se pa nalog politične uprave k večjemu le toliko, kakor na primer hišni oče za ožji krog družine svoje. Gosposkina samouprava bi pa položena bila na ramena, katera bi jo lahko nosila. V okraju bodemo našli potrebnih duševnih in financijelnih moči, katerih zastonj iščemo v majhnih soseskah. Umeteljna in zatorej neprimerna okrajna glavarstva bi se potem odstranila, in ako bi se upravna opravila nazaj dala davkarskim ali sodnijskim okrajem, bi ljudstvu bliže bile prve instance, in to bi se lahko zgodilo brez ali le z malim številom pomnoženih uradnikov. Vsa administracija bi postala tako mnogo lažja in z manjšim delom obložena samouprava in državno nadzorstvo nad njo prišlo bi do svoje popolne veljave.
To, gospoda moja, bil bi nekak vzor, katerega sem si vstvarii jaz o reformi politične uprave, in katerega se mi je potrebno zdelo Vam razodeti, da se ne izpostavim očitanju zgolj jalove kritike. Nikakor pa ne mislim, da je to kaj popolnega in tacega, kar se ne more popraviti, al ne potrebuje poprave, tudi ne tajim, da moj obris ima še mnogo in velikih pomanjkljivosti, a naša današnja naloga mora obstajati le v tem, da pojasnimo nekatera glavna pravila prihodnje uredbe , da bi jih pa izdelali v popolen program, ne more biti nikdar in nikoli naš nalog; menim ce!6, da bi morebiti napaka bila, tej nalogi že danes postavljati ožje meje, ker se da rešiti po zelo različnem načinu. Velika je in težavna ta naloga, a do cela sem prepričan, da se bode po vkupnem delovanji mnogih odličnih moči, katere ima politična uprava na razpolaganje, dala tudi popolnem primerno rešiti, ako se bode to sploh resno in odločno rešiti hotelo.
Ostaje mi le še, da izpregovorim par besed o drugi stvari, katera se sicer ne tiče tega vprašanja, vendar pa zadeva težave, umeteljno združene z njim, in o katerih ne morem molčati, ker se tudi v poročilu odbo-rovem povdarjajo.
To je med državnim zborom in deželnimi zbori razdeljena kompetencija, katera prav za prav nobenemu teh zborov ne dovoljuje, obravnavati vprašanje s primernim načinom. V tem obstoji, kar se ne sme prezreti, najostrejša kritika naše ustave. Ako namreč med mnogimi postavodajnimi zbori nimamo niti enega, kateri bi opravičen bil pri tako sila važnem vprašanji izreči odločilno besedo, je to najboljši dokaz, da ta ustava našim potrebam vendar nikakor dovolj ne zadostuje. A težava, za katero gre tukaj, ne izvira zgolj iz ustavnih določil kompetencije, temveč in morebiti še bolj iz izlaganja, katero je tem določilom dozdaj dajal državni zbor. Odbor opominja v poročilu, da spada organizacija političnih gosp6sk v neovržno kompetencijo državnega zbora. Jaz pa menim, gospoda moja, da je vedno dobro, ako se pri takih ustavnih določbah ima ozir na besede ustavnega pisma, in tu berem v temeljni postavi o državnem zastopu, da v kompetencijo državnega zbora spada postavodajstvo o osnovnih načrtih organizacije sodnijskih in upravnih gosp6sk. Ako pa se je beseda „osnovni načrti" nasproti navadnemu kakor jurističnemu pomenu dozdaj tolmačila ne samo v tem slučaji, temveč tudi v drugih enakih slučajih, to, gospoda moja, vendar ni nikaka postava, ampak zgolj le „usus*', morebiti „abusus" , kateri se lahko opusti vsak trenotek.
Ako bi si. zbornica pojmu „osnovni načrti" postavila najožjo mejo, ob enem pa se prepustila organizacija gospćsk v po8amesnih deželah vladi s porazumljenjem z dotičnimi deželnimi zbori, bila bi ta težava najbrž precej odstranjena.
Se ve, da privrženci stroge centralizacije bodo obraz zakrili zarad tacega napada na edinstvo uprave. No, gospoda moja, že v prvem delu svojega govora sem povedal, kaj umejem jaz pod edinstvom uprave in kako visoko jo cenim. V smislu pa, kakor bi se tu rabila ta beseda, zdi se mi, da bila bi le ena tistih nastavnih besed, ki ima vpliv na mnogobrojne strankarje, ki ravno potrebujejo take besede, da vedć, zakaj se za kako stvar tako silno * poganjajo. Ako premišljam po vrsti različne države in zapazim, da nobena večih držav v vseh svojih delih nima enake organizacije, — da je Avstrija do najnovejših dni tudi ni imela, — da Pruska ravno zdaj vpeljava novo organizacijo tudi le za en del svojih pokrajin, in da vendar za tega del nobena teh držav svoje vnanje moči ali svojega notranjega blagostanja niti najmanj ni izgubila, vsiluje se mi nehotć misel, da imajo morebiti vendar prav oni učeniki državnega prava, ki trdijo, da le države volja mora biti edinostna in potem sme tudi v različnih delih države po različnih organih se izvrševati. (Dobro ! na desni.)
V istini menim, gospoda moja, da bi Avstrija ni-česa ne stavila na igro, ako bi hotela poskusiti, priti po tej poti do nove organizacije, pač pa bi imela gotovi dobiček, da bi to novo organizacijo bistveno tako različnim okolnostim posamesnih dežel mogla bolje primeriti in da bi ne bila v nevarnosti, kupovati si zado-voljnost ene dežele z nezadovoljnostjo druge. (Dobro! na desni; klici: prav dobro !)
S tem sklepam, gospoda moja! Predloga ne bodem stavil; moj namen je bil edino le ta, dokazati, kar je nezadostilnega in — dovolite, da rečem — tacega, kar ne bi smelo biti pri predlogih odborovih, in opozoriti si. zbornico, pa tudi si. vlado na nekatere točke, katere naj se, kakor menim, pri tem važnem vprašanji nikar ne prezirajo. Ta namen se je dosegel že samo s tem, da se je ta stvar pretresala. Poleg tega je si. zbornica tudi s tem , kako je ravnala s predlogi od naše strani izhajajočimi, vsi zunaj državnega zbora stoječi opoziciji žalibože dala neovrgljivi dokaz, da se z vstopom v to si. zbornico ne da doseči ni če s a, ako je kedo tako nesrečen, sedeti na nje desni strani (dobro! dobro! na desni), in jaz bi tedaj, kolikor se morem ogibati, ne dajal rad novega povoda za take dokaze, kateri po mojem gorkera prepričanji ne spadajo v interese države.
Zato mi bode dovolj,   da  glasujem zoper predloge odborove.   (Živahni dobrokliei in ploskanje na desni.)
409