hucmbez 1934 - 11. sttv. SUvdicus, Ha{ (Idola cUIwm> mezdo. (Nekaj misli o nalogi strokovnih organizacij) To razpravo prinašamo kot prispevek našega sotrudnika k diskusiji naših strokovnih organizacij o z:ikonu o minimalnih mezdah. — Op. ured. Boj za višjo mezdo, krajši delovni čas in ugodnejše delovne pogoje je osnova vsega proletarskega boja. Od možnosti in mej boja za boljše življenje delavskega razreda zavisi v marsičem politika in ideologija delavskega razreda na določeni razvojni stopnji. Strokovne organizacije zadevajo v svojem stremljenju in naporu na vedno večje težave. Danes tarejo tisoče delavcev ne le brezposelnost, temveč tudi mizerno nizke plače, ki ne odgovarjajo niti vrednosti storjenega dela, niti takozvanemu eksistenčnemu minimumu. Tako se je v strokovnih organizacijah med drugim razvila diskusija o vprašanju takozvanih minimalnih mezd. Kaj določa delavčevo mezdo, to je prvo vj>rašanje, na katero moramo pri tem odgovoriti. Marx je bil prvi, ki je razložil gibanje delovne mezde iz zakonov kapitalistične produkcije. Pokazal je, da vrednost delovne sile, ki jo delavec prodaja podjetniku, določajo takozvani reprodukcijski stroški, to so stroški, ki so potrebni za to, da se delovna sila delavčeva stalno obnavlja. Marx pravi: »Vrednost delovne sile se določa kakor vrednost vsakega drugega blaga po delovnem času, ki je potreben za nje produkcijo, torej tudi reprodukcijo (obnovitev). Delovna sila obstoji samo kot sposobnost živega individua; brez tega individua tudi ni delovne sile. Če je individuium tu, potem delovno silo ustvarja vzdrževanje njega samega. Za sojo vzdrževanje potrebuje živi individuumi določeno vsoto življenjskih potrebščin. Za produkcijo delovne sile potrebni delovni čas se torej izkaže kot delovni čas, ki je potreben za produkcijo teh življenjskih potrebščin, ali: vrednost delovne sile je vrednost življenjskih potrebščin za vzdrževanje nje posestnika. Vsota življenjskih potrebščin mora zadoščati, da vzdržuje delovnega individua v njegovem normalnem življenjskem stanju. Naravne potrebe same, kakor hrana, kurjava, stanovanje itd., so različne z ozirom na naravni ustroj posameznih dežel. Po drugi strani sta obseg takozvanih neobhodnih potreb in način, kako se jim ustreza, odvisna od kulturne stopnje posameznih dežel, med drugim sta tudi bistveno odvisna od tega, pod kakšnimi i>ogoji in torej s kakšnimi navadami in s kakšnimi zahtevami se je stvoril razred svobodnih delavcev. V nasprotju z drugim blagom vsebuje torej določevanje vrednosti delovne sile zgodovinski in moralni element. Toda za določeno deželo, za določen čas je pa dan povprečen obseg potrebnih življenjskih potrebščin. Lastnik delovne sile je umrljiv. Če naj ti lastniki trajno prihajajo na trg, kakor zahtevajo trajne potrebe kapitala, potem se morajo z obnavlja- Si/oboda njem ali s smrtjo trgu odtegnjene delovne sile nadomestiti vsaj z enakim številom novih delovnih sil. Vsota življenjskih potrebščin za produkcijo delovne sile obsega torej tudi življenjske potrebščine nadomestnih moči, t. j. delavskih otrok. Dalje spadajo sem izobraževalni stroški, da se iz-uče mojstrstva in spretnosti, ki so potrebne za določeno delovno panogo, stroški, ki so za navadno delovno silo vsekakor povsem neznatni. Vrednost delovne sile obstoji iz vrednosti določene vsote življenjskih potrebščin. Vrednost delovne sile se torej tudi menja z vrednostjo teh življenjskih potrebščin, t. j. z dolžino delovnega časa, potrebnega za njih produkcijo. Del življenjskih potrebščin, n. pr. živila, kurjava itd., se vsak dan porabi in se mora vsak dan nadomestiti. Druge življenjske potrebščine, kakor obleka, oprava itd., se obrabijo v daljših časovnih dobah in zato jih je treba nadomestiti šele po daljši časovni dobi. Blago ene vrste je treba kupovati in plačevati vsak dan, druige vrste vsak teden, vsako leto. Toda naj se razdeljuje vsota teh izdatkov n. pr. v enem letu tako ali tako, vedno jo morajo dan za dnem1 kriti povprečni prejemki. Pravo dnevno vrednost delovne sile bomo torej dobili, če seštejemo vrednost vseh nujno potrebnih življenjskih potrebščin, ki jih porabi delavec v enem letu, in delimo to vsoto s 365.« Tako Marx. Istočasno pa je Marx dokazal, da prodaja delovne moči le tedaj doseže svojo pravo vrednost, če ni nobene konkurence, to se pravi, če se na delovnem trgu ponudba in povpraševanje popolnoma krijeta. Če se ta dva faktorja ne skladata, potem delovna mezda raste ali pada, kakršno je pač razmerje med ponudbo in povpraševanjem'. Tu pridemo tudi do bistvene naloge strokovne organizacije: njena naloga je, da regulira ponudbo delovne moči, da prepreči prekomerno ponujanje in da organizirane delavce odvrne od tega, da bi podjetnikom prodajali svojo delovno moč za vsako ceno. »Strokovna organizacija ima to funkcijo,« je pisal Rudolf Hilferding že pred dvema desetlctjima, »da odpravi medsebojno konkurenco delavcev na delovnem trgu; ona stremi za tem, da doseže monopol nad ponudbo blaga, ki se imenuje delovna moč; tako predstavlja nekak kontingentni kartel. Vsak kontingentni kartel pa trpi na tej slabosti, da ne obvlada produkcije in da zato ne mo-re regulirati obsega ponudbe. Pri strokovni organizaciji je ta slabost stalna. Produkcija delovnih moči se skoro vedno izmakne regulaciji. Da strokovna organizacija doseže monopol nad prodajo delovne moči, je prvi pogoj ta, da prodajajo delavci svojo delovno moč samo potom strokovne organizacije pod pogoji, ki jih določi organizacija. Cena delovne moči se mora izločiti iz igre povpraševanja in ponudbe. To pa pomeni, da ponudniki, to so brezposelni, ne smejo stopiti na delovni trg z drugačnimi cenami, nego so določene po strokovni organizaciji. Tako postane strokovna organizacija kooperacija med zaposlenimi in brezposelnimi.« Iz tega sledi, da možnosti uspehov strokovnih organizacij določa vsakokratna velikost brezposelne armade in vpliv strokovnih organizacij in te brezposelne delavce. Marx pravi: »V splošnem in v velikem se regulira splošno gibanje delovne mezde z večanjem in manjšanjem industrijske rezervne armade, kar odgovarja periodični menjavi industrijskega ciklusa (to je dviganje in padanje konjunkture).« Marx pripisuje strokovnim organizacijam ogromno nalogo, da »organizirajo sistematično sodelovanje med zaposlenimi in brezposelnimi« in v tem je baš korenina vse moči ali slabosti strokovnih organizacij. Pri tem je jasno, da gre gibanje industrijske rezervne armade (t. j. brezposelnih) gor in dol ne samo v okvirju enega industrijskega ciklusa, temveč da ima to gibanje svoje posebne zakone tudi v teku daljših konjunkturnih ali de-presijskih perijod. Za današnji čas ni nič značilnejšega od tendence, da se človek nadomesti s strojem, to je, da se brezposelna armada veča in da se po drugi strani doseže večja storitev posameznega delavca. Medtem ko se na delovnem trgu jača pritisk, pa vsakokratna višina mezde vedno manj odgovarja reprodukcijskim stroškom, pada torej pod vrednost delovne moči. Jasno je, da se podjetniki že v takozvanih normalnih časih upirajo vsakemu zvišanju mezd, ker višje mezde pomenijo ogrožanje njihovega dobička. Potrebo po višjih mezdah dokazovati k a p it a 1 i s t o m, je popolnoma odveč. Je tudi nelogično. Kajti če hočemo podjetniku v času konjunkture dokazovati, da ima on interes na visokih mezdah, mu ne smemo potem zameriti, če bi v času depresije zahteval od delavcev prostovoljno odpoved delavcev »previsokim« plačam. Tu so in bodo interesi delavcev in podjetnikov vedno različni, nasprotni. Ker gre interes delavcev vedno obratno od interesa kapitalistov, je strokovničarski boj za zvišanje plač, za ugodnejše delovne pogoje — boj proti kapitalizmu. Kdor se v boju za višjo plačo zaveda cilja, ta mora vedeti, da ta boj ne prinaša nobenega socialnega miru in ravnotežja, dokler obstoji kapitalistični sistem; kajti po vsakem uspehu skuša kapitalist ohraniti ali povečati svoj profit z novimi sredstvi, z novim tehničnim izboljšanjem obratovanja, s povečano intenzivnostjo dela itd. Tako gre kapitalizem iz enega svojega nasprotja v drugo, iz krize v krizo, dočim raste na drugi strani družabni razred, ki je v svojem eksistenčnem1 boju vedno bolj izšolan, utrjen in preskusen in ki vedno bolj spoznava meje svojih uspehov v okviru kapitalističnega sistema in potrebo ustvaritve novega reda. To svojo vzgojno funkcijo more vršiti boj strokovnih organizacij le tedaj, ako ga vodi jasno spoznanje zakonov kapitalističnega gospodarstva, ako je prost vseh iluzij, ako se organizirani delavci zavedajo tudi mej, ki jih strokovničarskemu boju postavlja kapitalistični razvoj. Te meje se vedno bolj ožijo. Boj za nekaj par plače zahteva danes neverjetno porabo moči. Vsemu silnemu trudu in naporu strokovnih organizacij slede malenkostni uspehi. Silna poraba energije, majhen uspeli — to je formula proletarskega boja v dobi monopolnega kapitalizma. Radi tega težkega položaja se zahteva od delavcev mnogo več razredno-bojevne izkušenosti in zavesti, nego kdajkoli prej. Strokovne organizacije imajo danes vzgojno nalogo, ki je tako silna, da vse dosedanje vzgojno delo postavlja v senco. Neprestano se nahajajo v zamotanih situacijah, v katerih imajo često izbiro samo med manjšim in večjim zlom in ko njihovih sklepov često ne razumejo niti organizirani člani, kaj šele široke plasti neorganiziranih, nezavednih delavcev. Nekateri mislijo, da bi v tem položaju koristilo delavcem, če bi neki državni uradi s pravičnimi sodniki odločali o višini mezd, o mezdnih sporih itd. V državah, kjer že imajo skušnje s takimi uradi, se strokovne organizacije pritožujejo nad njimi. Tako berem n. pr. v 9. štev. sarajevske »Snage« v poročilu o razvoju dogodkov v Ameriki: »Odredba o minimalni plači je res zboljšala najnižje plače, ali je hkrati postala ovira nadaljnjega zboljšanja. Iz odredbe o minimalni mezdi je v praksi postala maksimalna mezda.« Taki posredovalni organi morajo odločati, kakor se pravi, po splošnih interesih, ozirati se morajo na splošen gospodarski položaj, kakor ga ocenjujejo »gospodarski krogi« in na »socialno-pravično« po-mirjenje. Kolikor so ta sodišča izrekla ugodno sodbo za delavce, se je to zgodilo le v manjših obratih, kjer delavci niso bili organizirani ali vsaj slabo. Tu se zdi posredovanje tako, kakor da je res prišlo do nekega pravičnega izenačenja, s tem, da država priskoči delavcem na pomoč tam, kjer so najslabši, in da zavrne njihove zahteve tam, kjer so najmočnejši. Komu v korist je tako izenačenje? Zgodovina proletarskega gibanja kaže to neizpodbitno dejstvo, da so največje in najmočnejše strokovne organizacije (kakor grafičarji, kovinarji) vedno utirale prve pot delavskemu razredu k višjim plačam in ugodnejšim delovnim pogojem. One so bile tiste, ki so izvojevale prve, odločilne in glavne uspehe in ki so vodile za seboj slabotnejše, slabše organizirane delavske plasti. Če se bojevna moč strokovne organizacije s posredovanjem nekega tretjega faktorja slabi prav tam, kjer je ta moč največja, pomeni to težko oviro za dvig življenjskega položaja odločujočih proletarskih plasti. Odločitev takega posredovanja se ne ravna po razmerju moči na določenem! bojnem pozo-rišču, temveč po splošnem razmerju moči obeh razredov v socialnem prerezu dežele. O neki absolutni pravičnosti v takem posredovanju in razsojanju je nemogoče govoriti. In kakšna bo posledica po državnem uradu za delavce neugodno rešenega mezdnega spora tam, kjer je strokovna organizacija močna? Nejevolja delavcev se bo obrnila proti strokovni organizaciji. Pravo je pravo — tako si ljudje predstavljajo funkcioniranje justičnega aparata; ne vidijo, da se prične pravo delo justice šele pri razlaganju zakonskih določb in da zavisi od moči nasprotujočih si strank, kako se reši tak velik spor. Padi neugodne odločitve mezdnega razsodišča bi delavci krivili svojo strokovno organizacijo, češ, saj se je ona zavzemala za zakon, ki je uvedel taka razsodišča. Močne strokovne organizacije bi samo trpele in s tem bi bilo tudi otežkočeno razširjenje njihovega vpliva na delavce drugih strok. Z a t o s e m m n e n j a, da mor a-j o biti strokovne organizacije zelo previdne in se morajo dobro premisliti, preden se odločijo za neki konkretno formulirani zakonski predlog o minimalnih mezdah; kajti določbe o minimalnih mezdah so dokaj različne v raznih deželah, kjer že obstoje. Izkušnje tamošnjih strokovnih organizacij naj kažejo našim, kaj je slabo in kaj dobro. Nikakor se pa ne sme ta diskusija zlorabljati za kakršnokoli demagogijo, ki stvari samo škoduje. Kakor povsod, bo tudi v t e mi vprašanju obveljalo načelo, da si more le proletariat sam ssvojirai organizacijami kovati svojo bodočnost. Premnogim je delavska organizacija kol dežnik: spomnijo se na njo le, kadar jo potrebujejo. „Svobo-daš" pa mora pomagati delavski organizaciji vselej, ker s tem pomaga vsem in sebi. MUtU* Hus-kiUolaiM, Hai &