mi skupinami izdelkov, pa vendar jih lahko jasno ločimo na podlagi klastičnih komponent od španskih in srednjeitalskih. Prav tako je sedaj tudi znana žgalna temperatura, ki je se- gala od 750 pa do 900 °C. Zelo pomebmen je zaključek poglavja iz katerega je raz- vidno, da so amfore z žigi VARI PACI, APIC, COSAE, FELIX, VIAT, slednja iz kroga Lajkanija Basa, datirane v avgustej- ski do zgodnjetiberijski čas, tiberijski so C ATE N, COSTINI. CRISPIN, CRISPINILI, FLAV.FONTAN, VARI PACCI, L.IVN.PAETIN ter BAR, FELIX.PET iz Lajkanijevih de- lavnic. APICI, MA.ASVLI, PACCI in lajkanijca SPERATVS in FEL.TVR iz zgodnjeklavdijevskega obdobja. Na ozemlju južno od Drave so najdene amfore datirane v avgustejsko tiberijski čas, od zgodnjeklavdijevskega obdobja pa jih sre- čamo tudi na področju severno od Drave. Na sliki 38, str. 103 je nadvse uporabljiva kronološka tabela posameznih ži- gov. Dressel 7-11 je posodje španskega izvora za transport ribjih omak. Avtor najprej obravnava titule picte (znan in tudi ob- javljen iz Ptuja, T. Bezeczky, Gari flos hispanici, v: Ptuj. arh. zbor., 1993, 241-250) kjer je poleg vrste garuma označeno tudi ime trgovca T. THORIJA. Žiga ČLANI AVCTI in GF HISP sta tiberijsko do klav- dijska. Amfore rodoške vrste so egejskega in kot je zadnji čas ugotovljeno tudi maloazijskega izvora, zaradi odsotnosti ži- gov pa ostanejo še naprej datirane v celotno prvo st. po Kr. Korenasta amfora, imenovana tudi Camulodunum 189, je po zadnjih raziskavah izvorno egipčanska in je služila za suho sadje, verjetno za datelje, se pojavlja v tiberijsko klav- dijskem obdobju. Posodje tipa Portorecanati je avtor predstavil dokaj mi- mogrede, brez kataloga objavljenega gradiva. Za to posod- je Italijani menijo, da je bilo večnamensko, glede gline in oblike sorodno obliki Dressel 6B, s katero sovpada tudi ča- sovno in teritorialno. Najdbe so koncentrirane predvsem na severno italskem področju. Avtor ne interpretira petrograf- skih analiz, ki bi bile tukaj toliko bolj zaželene. Amfora oblike Schorgendorfer 558 je služila za olive, kar izpričujejo tituli picti. V severnih provincah je bil razširjen tip B. Na Stalenskem vrhu se pojavlja samo v poznih pla- steh, na panonskih najdiščih pa je izpričana še v začetku 2.st. Degrassi je sicer predlagal istrski izvor, avtor pa poudarja odsotnost na tamkajšnjih najdiščih. Prav tako se od amfor Dressel 6B razlikujejo po petroloških analizah. V zaključku avtor povzame rezultate raziskave. Sledi povzetek v angleščini in obsežna bibliografija (z ob- veznimi napakami pri pisanju slovanskih imen) in obsežno poglavje o mineraloško petrografkih analizah z opisi analiz posameznih tipov amfor. Sledijo tabele in fotografije tankih rezov posameznih primerov. Knjiga po naslovu sodeč obravnava gradivo s Štalenske- ga vrha in Panonije, vključuje tudi gradivo iz Emone in ne- kajkrat tudi gradivo iz Akvileje, kamor zadnji dve mesti upravno nista sodili. Avtor se je omejil na nekaj poznorepublikan- skih in nekaj zgodnjecesarskih oblik transportnega posodja; težišče je na napisih in žigih in tu jc nedvomno tudi največja vrednost dela. Ni jasno, zakaj se omejuje samo na nekatere tipe zgodnjega posodja in niti ni jasno zakaj se omejuje sa- mo na nekatera najdišča, če obljublja naslov celo Panonijo. Gradivo ni obdelano po doslednih principih, ponekod manjkajo katalogi, drugod invcntarne številke, mineraloške analize pa niso narejene dosledno za vse vrste amfor, ali pa vsaj k ana- lizi ni vključena njih interpretacija. Knjiga je izšla le sedem let za avtorjevim prvencem (T. Bezeczky, Amphorae from the Amber Route in Western Pan- nonia, BAR Int. ser. 386, 1987), zato bi pričakovali, da ja- sneje izreče svoje nova spoznanja in eventuelno korigira za- starela, predvsem pa, da jasno označi gradivo, ki je že bilo publicirano v prejšnjem delu. Najbrž bi si avtor zelo olajšal delo in ga napravil preglednejšega, če bi se osredotočil predvsem na literaturo izdano po 1. 1987, saj je v svoji prvi publikaciji dobro predstavil tako zgodovino raziskav kot tudi vso stro- kovno literaturo, ki se ukvarja z amforami. Morda bi bilo tudi smiselno, če bi svoje delo omejil le na žige in napise, kjer tiči največja vrednost predstavljenega dela. Tipe amfor, ki se pojavljajo brez napisov, npr. rodoške vrste, Schorgendorfer 558, Portorecanati itd. je že obdelal v prvem delu in dejansko predstavljena knjiga topogledno ne doprinaša bistvenih novosti. Tako kot se mi je zapisalo pri prvi avtorjevi knjigi, menim še sedaj, da je slika zbranega gradiva mnogo preveč poenostavljena, saj so slovenski (pa tudi drugi) muzeji polni neobjavljenega in neobdelanega ke- ramičnega gradiva in marsikatera karta razprostranjenosti se bi temeljito spremenila, če bi avtor imel možnost teme- ljitejšega pregleda depojev. Postavlja se torej smisel sinte- ze, dokler niso opravljene temeljne analize in objave gradi- va. Ta naloga pač ostaja desiderat in imperativ naših depo- jev. Naj omenim še nekaj drobnih slabosti. Podnapisi pri sli- kovnem gradivu niso poenoteni. Ponavljanje imena tipa amfore pri vsakem primerku, ko imamo na sliki en sam tip, vnaša nepotrebno zmedo (npr. si. 1). Nekateri tipi so obdelani po- drobno s katalogi in petrografskimi analizami, druge le omenja npr. Camulodunum 189. Kljub vsem pripombam pa je avtorjevo delo velik dopri- nos k poznavanju provincialne materialne kulture, posebej še Štalenskega vrha, ki je nesorazmerno prednjačil z vsem ostalim odlično objavljenim keramičnim gradivom. Verena V1DR1H PERKO Z. Farkas, I). Gabler: Die Skulpturen des Stadtgebietes von Scarbantia und der Limesstrecke Ad Flexum - Arrabona. Cor- pus signorum Imperii Romani / Corpus der Skulpturen der romischen Welt, Ungarn, II. Budapest 1994. 94 str. Pred nami je drugi zvezek iz serije osmih načrtovanih zvezkov korpusa rimskih kipov in reliefov iz Madžarske, ki jih izdaja Madžarska akademija znanosti skupaj z Association Inter- nationale d Archčologie Classique. Hkrati je to tudi drugi zvezek, ki je že izšel, poleg sedmega (Kipi in reliefi iz Sopian in ob- močja med Dravo in odsekom limesa nad Lusonijem in Al- tinom), kije izšel leta 1991. Avtorja drugega zvezka sta Zoltan Farkas, ki je obdelal gradivo iz Skarbancije in njenega mest- nega teritorija, ter Denes Gabler, ki je objavil gradivo z od- seka limesa med kasteli Flexum in Arabono. Knjiga je raz- deljena na omenjena dva dela, ki jima je skupnih nekaj kratkih rubrik na začetku (predgovor, kratice, seznam literature) ter v dodatku indeksi in konkordančne tabele. Fotografije, ki so na koncu kataloškega dela, so prav tako razdeljene na dva dela, vendar je gradivo obeh delov kataloga oštevilčeno enotno; pričujoča knjiga vsebuje 118 spomenikov z natanč- nimi opisi in literaturo in pogosto tudi s kratkim komentar- jem, ki bralcu daje najnujnejšo informacijo in ga z navedbo literature in paralel napoti v nadaljni študij. Kritična opom- ba, ki se vsiljuje na samem začetku, leti na kvaliteto foto- grafij, kajti presenetljivo je, da je odstotek vrhunsko kako- vostnih fotografij, ki bi morale bili predpogoj za vsak zve- zek CSIR, razmeroma majhen, nekaj fotografij pa jc izrazi- lo slabih. Sicer zasluži knjiga predvsem pohvalo in lahko služi za vzpodbudo, da bi tudi v Sloveniji v bljižnji prihodnosti ug- ledal luč prvi zvezek te, za študij provincialne umetnosti in arheologije tako koristne serije. Oba avtorja sta gradivo najprej grobo razdelila na samostojno in reliefno plastiko, ki jima sledijo lažje ali težje opredeljivi arhitekturni kosi. V okviru te razdelitve pa so spomeniki dodatno razvrščeni deloma geo- grafsko deloma vsebinsko. Gradivo iz Skarbancije in njene- ga mestnega okoliša je predelana diplomska naloga, ki jo je Farkas napisal pod mentorstvom profesorja L. Balle na uni- verzi v Debrecenu. Pred vsakim kataloškim delom je uvod- na študija, v kateri sta avtorja obravnavala zgodovino razi- skav in usodo rimskih kamnitih spomenikov ter njihov zgo- dovinski kontekst. Veliko pozornost sta posvetila mikroto- pografiji in provenienci kamnin, v zvezi s čimer ugotavljata, da so uporabljali predvsem lokalne kamnine z izjemo mar- morja, ki je bil uvožen iz sosednjega Norika; iz marmorja so bili izdelani le najdražji spomeniki, kar velja enako za skar- bancijske kot za skupino spomenikov z območja Fleksuma in Arabone.Oba avtorja namenita večji del uvodne študije tipološki razdelitvi spomenikov, ki naj bi bila hkrati (delo- ma) tudi kronološka. To sta vsekakor dve težji poglavji v sklopu problematike provincialne rimske umetnosti, kajti stilni in drugi umetnostnozgodovinski kriteriji niso kronološko do- volj občutljivi. Tudi tipološko razvrščanje spomenikov je prob- lematično, ker je gradiva malo - je pa nedvomno važno za- radi ugotavljanja vplivov delavnic iz sosednjih območij, npr. Savarije, Karnunta, Petovione. Dobra polovica spomenikov z reliefnim okrasjem nosi napis, zato ne preseneča, da od štirih kronoloških kriterijev, ki so Gablerju pomembni za datacijo spomenikov, kar trije temeljijo na epigrafiki (po- datki, ki jih omogoča zgodovina dislokacije vojaških enot, uporaba določenih formul v napisih in tipologija nagrobni- kov, ki temelji na vsebini napisov). Knjiga, ki prinaša novosti in strokovnjaku primerjalno gra- divo, je vsekakor zanimiva in važna, pomemben člen v okvi- ru velikopoteznega projekta CSIR, v katerega zvezkih naj bi bila nekoč v prihodnosti v celoti predstavljena provincial- na rimska plastika. Marjeta ŠAŠEL KOS G. Piccottini: Grubstelen, Reiter- und Soldatendarstellun- gen sowie dekorative Reliefs des Stadtgebietes von Virunum und Nuchlrage zu CSIR-Osterreich 11/1-4. Corpus signorum Im- perii Romani / Corpus der Skulpturen der romischen Welt II, 5. Wien 1994. 135 str., 90 tabel s fotografijami. Kot je razvidno že iz naslova, pričujoči zvezek obsega vse okrašene nagrobnike, upodobitve jezdecev in vojakov in druge okrasne reliefe z mestnega ozemlja Viruna, glavnega mesta province Norika, zdaj v ruševinah na Gosposvetskem polju, poleg tega pa tudi vse dopolnitve k prvim štirim zvezkom CSIR za Avstrijo. V prvem zvezku je isti avtor objavil kipe z območja Viruna (1968), v drugem okrogle medaljone s portreti in portretne niše (1972), v tretjem reliefe služabnic in slu- žabnikov in v četrtem kultne in mitološke reliefe (1984), vse z območja Viruna. Oštevilčenje spomenikov poteka od 1. do 5. fascikla tekoče in skupaj obsega 675 kosov, v pričujočem zvezku od 401 do 675. Najdišča spomenikov v okviru virunskega administrativ- nega območja se grupirajo po lokalnih središčih; to je pred- vsem Gosposvetsko polje, dalje območje Beljaka (antični.1San- ticum), Podjune, doline Krčice, Labotske doline in območja okoli Neumarkta na Štajerskem. Na razvoj teh centrov je vplivala tako prometna lega kol naravne danosti in bogas- tva, npr. kamnolomi marmorja v labotski dolini in dolini Krčice. Nahajališča marmorja so bila odločilna tudi za nastanek in razvoj kamnoseških delavnic, od katerih je ena nedvomno delovala na območju Beljaka, druga pa zelo verjetno nekje v Labotski dolini. Število ohranjenih kamnitih kipov in spo- menikov z reliefi jc na teritoriju Viruna relativno veliko in kaže na visoko stopnjo romanizacije, ki jo je koroški pro- stor dosegel že v 1. stoletju pr. Kr. Na zgodnjo romanizacijo južnonoriškega prostora so odločilno vplivali prijateljski odnosi (hospitium publicum), ki sta jih medsebojno gojila Noriško kraljestvo in rimska država. Z zornega kota teh dobrih od- nosov je mogoče razumeti razvoj rimskega emporija na Šta- lenskem vrhu in razmeroma nagel pojav izdelkov rimske umet- nosti v naselbini in pozneje, od vlade Klavdija dalje, v Viru- nu na Gosposvetskem polju; skulpture iz Viruna, delo t. i. "virunskega mojstra" zaslužijo zaradi visoke kvalitete še posebno pozornost. Pojav kvalitetne plastike ne kaže zgolj na prisot- nost rimskih kolonistov, trgovcev, podjetnikov in obrtnikov, temveč tudi na romanizirano staroselsko prebivalstvo, ki se je prilagajalo rimskemu okusu, sorazmerno blagostanje pa mu je to tudi omogočalo. Knjiga obsega predvsem natančne opise kamnitih kipov in reliefov, ki jim sledijo tabele s fotografijami. Kratkemu uvodnemu besedilu na začetku knjige sledi seznam pogosto (okrajšano) citirane literature. V kataloškem delu so naj- prej opisani nagrobniki, nato upodobitve jezdecev in voja- kov, sledijo stranske reliefno okrašene ploskve votivnih ol- tarjev ter stranske okrašene ploskve nagrobnih oltarjev, ki so razdeljene na dve podskupini: na upodobitve delfinov in na upodobitve kantarov, iz katerih rastejo drevesa življenja. Sledijo nagrobni oltarji in ovršja oltarjev z motivi kantara in drevesa življenja; dalje sestavni deli arhitekture, ki so re- liefno okrašeni. Te je avtor razdelil na sedem podpoglavij: pilastri okrašeni z rastlinskimi motivi, arhitravi in okrajki z rastlinskim okrasom, vmesni rastlinsko okrašeni arhitektur- ni členi, reliefne plošče in vmesni členi z upodobitvami ži- vali, reliefno okrašene prekrivalne plošče, kosi zatrepov in razni drugi okrašeni deli arhitekture. V sedmem poglavju so zbrani vsi dodatki k štirim že objavljenim zvezkom, v zadnjem pa različni teže opredeljivi reliefno okrašeni kosi, in kamni negotovega izvora. Sledijo indeksi, ki vsebujejo abecedne sezname imen in stvari, najdišč, krajev, kjer se spomeniki trenutno nahajajo, predvsem muzejev, ter seznam napisov, dalje seznam tabel s slikovnim gradivom in zemljevid naj- dišč. Med najpomembnejšimi reliefnimi upodobitvami je treba omeniti t. i. "lusus iuvenalis" relief, verjetno z Gracarce pri Sv. Mihaelu na Gosposvetskem polju, ki se zdaj hrani v ce- lovškem Deželnem muzeju. Marmorna plošča prikazuje dva mlada jezdeca, prvi drži prapor (vexillum), drugi nosi ščit; za njima je upodobljen prednji del tretjega konja - jezdec ni viden -, ki prihja izza pilastra. Plošča je morala biti pritrje- na na prednjo stran kakega poslopja oz. na bazo kakega večjega spomenika, ki je bil v najtesnejši povezavi z virunsko mla- dinsko organizacijo luventus Manliensium. Relief verjetno prikazuje vsakoletni mladinski pohod na tekme v jezdenju - lusus iuvenalis. Pilaster na reliefu bržčas prikazuje vrata v prostor, kjer so se te tekme vršile; ohranjeni plošči je morda pripadala še ena, kije upodobitev nadaljevala. Reliefs tak- šnim prizorom je v okviru rimskih provinc edinstvena najd- ba. Več objavljenih spomenikov nudi zanimive paralele za kipe in reliefe ter drugo kamnito gradivo iz Slovenije, tako npr. št. 658 iz Beljaka (= Santicum) za t. i. "pisarja z Vranja" ali, deloma, št. 635 iz Št. Vida na Glini, nagrobnik s štirimi por- treti v medaljonih, za štelo Klaturnijev iz Narodnega muze- ja ter št. 620 iz Arnoldsteina, eden od dveh levov, ki sta na vsaki strani nekoč varovala grob kake ugledne osebe, za le- va s Starega gradu nad Podbočjem, zdaj v Narodnem muze- ju. Posebej zanimivi so reliefno okrašeni zaključki nagrob- nih oltarjev, ki so pri nas razmeroma redki. S pričujočim pe- tim zvezkom je vzorno končan pregled umetnostnozgodo- vinsko pomembnih kamnitih spomenikov z območja antič- nega Viruna, glavnega mesta province Norika. Marjeta ŠAŠEL KOS