Zdenko Čepič
BILO JE NEKOČ V
JUGOSLAVIJI
(1045-91)
Federativna ljudska republika Jugoslavija
je zvezna ljudska država republikanske oblike, skupnost enakopravnih 
narodov,
ki so na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve 
izrazili svojo voljo, živeti skupno v federativni državi.
(Ustava FLRJ, 1946, 1. člen)
UVOD V PRIPOVED
»Bilo je nekoč pred davnimi časi«, se običajno začnejo pravljice. Navadno 
imajo te tudi srečen konec. Glede zgodbe o Jugoslaviji, državi, kije bila in je ni več, 
je mogoče trditi, da ta ni bil srečen. Ali pač? Iz jugoslovanske države so z njenim 
koncem oz. dejstvom, da je razpadla in da ne obstaja več kot država, kar je bila 
ena od ključnih ugotovitev arbitražne komisije, ki je delovala v okviru Mirovne
24 Slovenija v Jugoslaviji
konference o Jugoslaviji, znana je kot Badinterjeva komisija, 1 nastale samostojne 
države. Tudi Slovenija. To je za Slovenijo nedvomno srečna okoliščina. Dejstvo pa 
je tudi, da je Jugoslavija bila. Bila je nekoč. Ne pa pred tako davnimi časi.
Nikakor pa ni mogoče trditi, da je bila Jugoslavija pravljična dežela oz. država. 
Bila je država s svojimi posebnostmi, s svojimi težavami in tudi s svojimi dobrimi 
stranmi. Življenje v njej ni bilo pravljično, čeprav smo se tako prepričevali in je 
takšen pogled na jugoslovansko preteklost pri marsikom še danes. Po domala 
četrt stoletja so pogled nazaj, spomini in izkušnje takšni, da se slabo pozablja, 
dobro pa nekritično in pretirano poveličuje. V Jugoslaviji so se sicer dogajale tudi 
stvari, ki so značilnost pravljice, ki je »... pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, 
samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro«, kot je ena od 
razlag, kaj je bistvo pravljice. V tem, da so se v njej dogajale »neverjetne, samo v 
domišljiji mogoče stvari«, bi Jugoslaviji sicer lahko dali tudi oznako pravljičnosti, 
a zaradi marsikatere »neverjetne stvari« je imela tudi svojo temnejšo stran. 
Življenje Jugoslavije, tako prve kot druge, niti življenje v njej, nikakor ni bilo le 
pravljično. Država je imela svoje težave, ki so v veliki meri izhajale iz dejstva, da 
so jo sestavljali različni narodi in da je vsak želel skupno državo tudi izkoristiti za 
svoje koristi. Na račun skupnosti in na račun drugih. Noben narod ni bil glede tega 
»imun«, so pa bile razlike med njimi. Nekateri so se čutili tudi v vlogi »hegemona«, 
kar je bil tudi eden od razlogov konca jugoslovanske državne skupnosti. Konec 
države pa ni bil nič kaj pravljičen, spominjal je v veliki meri na grozljivko.
V tej »pripovedi« o Jugoslaviji, o kateri je treba govoriti v pretekliku, je 
poudarek na političnih dogajanjih, ki so jih oblikovale in jim dajale določen 
značaj, in ki so oblikovale politično življenje v njej.
Jugoslavija je bila država, v kateri s(m)o živeli Slovenci od njenega nastanka 
do konca. Triinsedemdeset let. In se je sesedla vase pred našimi očmi - kot stolpa 
World Trade Centra v New Yorku na 11. september - in je postala del zgodovine. 
Ali je bila njena zgodovina slavna ali težka, za koga in zakaj, je vveliki meri odvisno, 
kdo takšno zgodovinsko sodbo daje. In zakaj oz. s katerim namenom. Odvisno 
je tako od političnega stališča kot nacionalne pripadnosti »sodnika«. Kakorkoli, 
nastanek, življenje in konec, žitje in bitje jugoslovanske države je več kot dvajset 
let po njenem neslavnem in žal tudi krvavem koncu lahko stvar preučevanja, 1
1 Arbitražna komisija, ki jo je vodil francoski ustavni pravnik Robert Badinter, takrat je bil predsednik 
francoskega ustavnega sodišča, v njej pa so bili še člani predsedniki ustavnih sodišč iz Nemčije, Italije, 
Španije in Belgije, je delovala v okviru Mirovne konference o Jugoslaviji. Ta se je začela septembra 
1991. Badinterjeva komisija je razrešila bistvene probleme konca jugoslovanske države. Tako je 
odločila glede njenega nasledstva (sukcesije) (mnenje 1, 9), kdaj se je katera od jugoslovanskih 
republik osamosvojila in ni bila (se ni štela) več del Jugoslavije (mnenje 11), in da je ta država 
razpadla in da ne obstoji več kot država (mnenje 8). S tem je ta arbitražna komisija pripomogla k 
reševanju razpadanja jugoslovanske države, ki pa je bil kljub vsemu krvav, saj je potekala etnična 
vojna med nekaterimi narodi.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 25
vrednotenja, ocenjevanja na eni, pa tudi nostalgije, nekakšnega hrepenenja po 
dobrih starih časih na drugi strani. Koliko so bili ti časi Jugoslavije dobri, za koga, 
kje in zakaj, je tudi stvar zgodovinarskega preučevanja in ugotavljanja na osnovi 
dejstev. Ta pa so lahko razložena različno, za kar so običajno različni razlogi, od 
osebnih do političnih in nacionalnih. Prav ti pa so tisti, ki nekakšni čim bolj enoviti 
in enotni podobi jugoslovanske države odvzemajo za kaj takega možnost. Vsak 
narod, vsaka nekdanja republika skupne države, sedaj samostojna država, gleda 
na Jugoslavijo nekoliko drugače, skozi svojo nacionalno prizmo oz. jo presoja 
glede na nacionalne prednosti, ki jih je nekemu narodu Jugoslavija ali življenje v 
njej prineslo. Pri tem pa se sprašuje, kaj je Jugoslavija storila za posamezni narod - 
za njegov narod, kaj mu je dobrega in slabega dala, manj pa se pojavlja vprašanje, 
kaj je nekdo storil za Jugoslavijo. Jugoslavija je tako očitno bila sredstvo za 
narode, ki so jo tvorili. Na drugo Jugoslavijo se je namreč gledalo z nacionalnega 
stališča, na tej osnovi je tudi nastala, manj pa s stališča jugoslovanstva, pa naj je to 
razumljeno kot nacionalna ali državna kategorija. Skupno državo so narodi, ki so 
jo tvorili, kljub deklarativnosti o potrebnosti jugoslovanske skupnosti za njihov 
razvoj obravnavali kot sredstvo svojega razvoja. Razumeli so jo čedalje bolj kot 
nujo. Zaradi drugih in ne toliko zaradi sebe.
Že v času obstoja jugoslovanske države, ko smo živeli v njej v t. i. bratstvu 
in enotnosti, je bila v zgodovinopisjih jugoslovanskih narodov vrsta nasprotij 
in nasprotovanj o skupni zgodovini, skupnem zgodovinskem dogajanju, ki je 
oblikovalo in krojilo jugoslovansko državno skupnost. Skupno dogajanje, npr. 
ključni dogodki za skupno preteklost, so različno, mnogokrat povsem nasprotno 
razumljeni in prikazovani. Večkrat kar izključujoče in obtožujoče do drugih, ki 
imajo na isto dogajanje drugačen pogled.
NEKAJ 0 ZGODOVINI IN ZGOOOVONOPISJU
Nasprotja se kažejo glede Jugoslavije vvrsti vprašanj, ki so bila v zgodovinopisju 
živa in aktualna že v času njenega obstoja, in o katerih se zgodovinarji različnih 
narodov (sedaj iz različnih samostojnih držav, nastalih iz federalnih enot 
nekdanje jugoslovanske države) ne morejo (niti nočejo) zediniti. Nekaj je pri tem 
strokovne tekmovalnosti, nekaj pa gre za nadvlado svojih pogledov (političnih 
in nacionalnih). Vprašanja, na katera so nasprotni odgovori, segajo od začetka 
jugoslovanske države pa do njenega konca. Odgovor tako ni eden, več jih je in 
vsak je lahko tudi točen. Le vprašanje je, kdo ga daje in iz kašnega razloga. Ali 
je ta povsem zgodovinopisen ali je kaj in koliko povezan z nacionalno politiko. 
Spornost v zgodovini in v zgodovinopisju pa pogosto preraste v spor. Ne le
26 Slovenija v Jugoslaviji
strokovni, ampak kar politični. V Jugoslaviji smo si bili različni v marsičem, tudi 
glede svoje skupne zgodovine. Različno smo ocenjevali in še kar ocenjujemo 
(dejansko še bolj) isto zgodovinsko dogajanje ali dogodek. Od nastanka jugo ­
slovanske države, prek življenja Jugoslavije in v njej, do njenega konca.
O vrsti zgodovinskih dogodkov, dogajanj in procesov ter dejavnikov le-teh 
so v zgodovinopisju, lahko se uporabi kar množina, zgodovinopisjih, različna 
razumevanja, vrednotenja in prikazovanja. Vse to ima močno nacionalno noto, 
ki nemalokrat prehaja v nacionalistično in s tem na področje, ko ni mogoča več 
racionalna, strokovna raven razpravljanja. Tem, o katerih so različna mnenja, je 
precej. Takšna tema je že nastanek jugoslovanske države decembra 1918. Kako je to 
potekalo, kateri dejavniki so vplivali na to, notranji in zunanji, kdo je koga prevaral, 
kdo je dosegel z »zedinitvijo« več, ali Srbi oz. njihova država ali »habsburški« 
Jugoslovani, itd. Preprosta vprašanja, ki niso le zgodovinopisna, ampak so bila 
dejansko od vsega začetka politična in so bila politično gibalo jugoslovanske 
države in političnih in mednacionalnih odnosov v njej, vse do njenega konca v 
začetku devetdesetih let 20. stoletja. Eno od vprašanj je, kaj je Jugoslavija bila: 
ali je bila razširjena, t. i. Velika Srbija; ali je šlo za enakopravno združitev dveh 
držav, Kraljevine Srbije in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov; ah je bil nastanek 
jugoslovanske države »plačilo« Kraljevini Srbiji kot državi, ki je bila na strani 
zmagovalcev v Veliki vojni? Iz tega je namreč izhajalo stališče Srbov, njihove 
politike in njihovih politikov, ki se je kazalo kot hegemonija. Vprašanje le-te pa ni 
bilo stvarno le v prvi Jugoslaviji, ki je bila oblikovana in organizirana po volji Srbije, 
ampak je bilo prisotno tudi v drugi, federativno organizirani jugoslovanski državi.
Slovenci s(m)o o Jugoslaviji v »kratkem« 20. stoletju, to je časovno trajalo 
dejansko toliko, kot je obstajala jugoslovanska država, odločili trikrat.2 Dvakrat 
zanjo, enkrat proti njej. Prva odločitev je bila za vstop v jugoslovansko državno 
skupnost leta 1918, kar se je razumelo kot združitev (1918), druga za oblikovanje 
federativno organizirane države in za vstop vanjo kot suverenega naroda, kar 
je pomenilo izraz slovenske državnosti (1943), tretja pa je bila odločitev za 
samostojnost in neodvisnost države, nastale z drugo odločitvijo, kar je pomenilo 
glede jugoslovanske države razdružitev od le-te (1990).
V zvezi z Jugoslavijo kot državo, ki je bila in je ni več, je mnogo vprašanj - je 
mnogo dilem - ki zahtevajo odgovore oz. pojasnila zgodovinopisja, daje mogoče 
razumeti njeno zgodovino. Njen nastanek, obstoj oz. življenje v njej in njen konec. 
Njen nastanek je le eno od teh vprašanj, ki se različno razlagajo in vrednotijo. 
Vprašanj je morda celo več, kot je mogoče dati odgovorov nanje. Res pa je, da 
je odgovorov na isto vprašanje iz njene zgodovine lahko več. Da so ti različni 
in da so med seboj mnogokrat povsem nasprotni in vsebinsko nasprotujoči. O
2 Pleterski, Država dveh domovin : historiografski premislek, str. 169.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 27
istem so razlike v razlagah in ocenah. To načeloma ni za zgodovinopisje noben 
problem, kajti to je normalno in (morda) celo dobrodošlo, ima pa to razlikovanje 
in nasprotovanje »lepotno napako«. Temelji namreč na nacionalnem in nacio­
nalističnem. Načeloma to tudi ni niti kakšen poseben problem, seveda pa se ga je 
treba zavedati in si ga priznati.
Jugoslavija je postala del zgodovine, zgodovinski pojav in pojem v dobrem 
in slabem pomenu. Jugoslavije ni več. V vprašanjih o Jugoslaviji in v odgovorih 
nanje se skrivajo dejstva, ki so povezana z njenim nastankom, obstojem oz. 
življenjem in njenim koncem. Jugoslavija je bila država, ki je bila sestavljena in 
je bila konglomerat različnih narodov, sicer bližnjih po jeziku, a hkrati dokaj 
različnih. Razlog različnosti je bila njihova različna zgodovina, različen razvoj, 
tako družbeni kot gospodarski, kar je v veliki meri vplivalo tudi na razliko v 
kulturi in tradiciji in tudi v vrednotah, kar vse je vplivalo na način mišljenja in 
obnašanja npr. v političnem življenju ter na način življenja nasploh. Razlike so bile 
in Ivan Cankarje zato v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani 
dobro leto pred izbruhom prve svetovne vojne, ko je bila jugoslovanska ideja 
pri Slovencih zelo močna, a jugoslovanska država bolj ideja kot želja, kaj šele 
stvarna možnost, jasno povedal, da zanj jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali 
celo jezikovnem smislu sploh ne obstaja, in da je to izključno politični problem. 
Povedal pa je tudi, da so južnoslovanski narodi med seboj bratje po krvi, po jeziku 
»vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med 
seboj veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar 
furlanskemu.«3 To se je v času jugoslovanske države, v vsem njenem obdobju, od 
konca leta 1918 dalje, v veliki meri pokazalo kot dejstvo.
Jugoslavija je bila politično vprašanje. Bila je politična tvorba, ki je nastala v 
določenih zgodovinskih okoliščinah. Predvsem iz političnih razlogov. Nanje so 
vplivali v veliki meri, če ne kar pretežno, zunanjepolitični dejavniki in dogajanje. 
To velja za čas po prvi svetovni vojni, ko je Jugoslavija nastala, kot tudi za čas 
druge svetovne vojne in po njej, ko se je obnovila v drugačni obliki oblasti in 
organizacije države kot tudi glede njenega konca, ki je sovpadel s »padcem 
berlinskega zidu«. Jugoslavija je bila politična tvorba, država, kije imela za tiste, ki 
so jo tvorili, svoj pomen, kot ga je imela tudi za mednarodno politično skupnost, 
ta pa glede na države zelo pragmatično.
Kultura, vse, kar je povezano z njo in jo opredeljuje, npr. jezik, pa tudi menta­
liteta in miselnost, pa tudi vera, so imeli na jugoslovansko zgodovino velik vpliv. 
To jo je dejansko v veliki meri ustvarjalo in vodilo ter vplivali tudi na politično 
življenje in dogajanje v njej. Politika v Jugoslaviji (kot povsod drugje) je bila
3 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, tom V: socialistično gibanje v Sloveniji 
1869-1920, str. 260-261.
28 Slovenija v Jugoslaviji
pogojena z okoljem, iz katerega je izhajala in katerega del je bila. Politično 
vprašanje je bilo tako tudi kulturno vprašanje. Šlo je za razlike, ki so bile in jih 
ni mogla izbrisati nobena politična odločitev ali določitev, niti unitarizem niti 
bratstvo in enotnost. Dejstvo je, kar se v času jugoslovanske države, prve in druge, 
ni spodobilo priznati, da ni bilo v Jugoslaviji niti enakosti niti enotnosti vseh, ki so 
v njej živeli. V prvi Jugoslaviji se je enotnost, ne pa enakost narodov, želelo doseči 
z etničnim unitarizmom, v drugi pa, ko so bili narodi priznani in so bili dejansko 
ključni dejavniki jugoslovanske države, pa tudi ni bilo enakosti. Zgodovinsko 
dogajanje v vsem času druge Jugoslavije kaže, da se je večina »problemov«, ki so 
bili in so dajali političnemu dogajanju v njej značilnosti, dogajala zlasti med tremi 
narodi, tistimi, ki so dali ime ob nastanku jugoslovanske države konec leta 1918 
Srbi, Hrvati, Slovenci. Ti narodi so bili tisti, ki so bili ključni dejavnik političnega 
dogajanja druge Jugoslavije, drugi pa so bili bolj obrobni, manj pomemben 
dejavnik. Ob koncu jugoslovanske države so dobili svojo politično vlogo, sicer 
po volji Srbov, Albanci s Kosova, Šiptarji, kot je slovanizirana inačica njihovega 
lastnega poimenovanja svojega naroda (Shqiptar) in je bila v uradni uporabi 
do leta 1968 (nato pa kot slabšalno poimenovanje), ki so nastopali kot sredstvo 
srbske politike v njenih namerah po zagotovitvi hegemonstva v Jugoslaviji. Bolj ah 
manj je politično dogajanje v Jugoslaviji v obeh inačicah države bilo pogojevano z 
odnosi med Srbi, Hrvati in Slovenci.
KAKO DO DRUGE JUGOSLAVIJE?
V Jugoslavijijebilamed drugo svetovno vojno izvedena revolucij a. Kazalasejev 
zamenjavi oblasti. Revolucionarni organ državne oblasti, »partizanski parlament« 
Protifašistični svet narodne (tj. ljudske) osvoboditve Jugoslavije (Antifašističko 
vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije = Avnoj), je prevzel zakonodajno 
funkcijo, imenoval začasno vlado, Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, s 
čimer je odvzel kraljevi vladi njene pristojnosti zastopati jugoslovansko državo 
oz. jo predstavljati, kralju pa je prepovedal vrnitev v domovino. Avnoj je glede 
organizacije države razglasil federativnost.4 To je bila bistvena sprememba, ki jo 
je revolucionarna oblast izvedla že v času vojne. Uvedba federativnosti je temeljila 
na načelu pravice do samoodločbe narodov, in to načelo, na katerem je nastala 
druga Jugoslavija, je ostalo v veljavi vse do konca obstoja jugoslovanske države v 
začetku devetdesetih let. Na načelu samoodločbe narodov, ki vsebuje tudi pravico 
do odcepitve in združitve, so namreč temeljile vse ustave druge Jugoslavije. Glede 
oblike vladavine, ali kraljevina ali republika, pa je Avnoj sklenil, da bodo o tem
4 Petranović, Zečević, Jugoslovenski federalizam: ideje i stvarnost, tom 1, str. 791-804
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 29
odločili volivci po vojni. Te spremembe so upoštevali in jih dejansko sprejeli, 
resda ne formalno, tudi zavezniki v vojni. Spremembe so bile namreč predvsem 
na področju sprememb pravnega reda, kar pa samo po sebi še ni pomenilo novega 
družbenega reda. Tega je nova oblast, v njej so imeli vodilno vlogo komunisti, 
začela vzpostavljati po koncu vojne, ko je v skladu s komunistično doktrino o 
prevzemanju oblasti začela s posegi na področje lastnine in s tem je spreminjala 
tudi družbeni red. Razredni del revolucije je bil izveden po vojni, ko je bila nova 
oblast že tudi formalno in stvarno priznana s strani mednarodne skupnosti.
Pravica do samoodločbe narodov na načelu, na katerem je druga Jugoslavija 
temeljila in je bilo to njeno bistvo, je bila kaj kmalu, že ob oblikovanju ustave 
nove Jugoslavije, problematizirana. Šlo je za vprašanje, ali je treba to v ustavi 
poudariti in ali ni s tem, ko je bila sprejeta federativnost za organizacijo države 
na zasedanju Avnoja konec novembra 1943, ta pravica že porabljena. Odprlo se 
je vprašanje o trajnosti te pravice, ki ni bilo končano vse od konca jugoslovanske 
države. Razprava o tem je bila nekakšna stalnica v drugi Jugoslaviji, zlasti pa 
se je vedno znova pojavila vsakokrat, ko so se obravnavali odnosi med narodi 
oz. republikami in njihov odnos do centralne oblasti, ko se je odprlo vprašanje 
centralizma in njegovega nasprotja federalizma. To pa je bilo zlasti ob nastajanju 
nove ustave. Pri nekaterih je namreč vladalo prepričanje, da pomeni priznavanje 
te pravice, ki vsebuje tudi pravico do odcepitve, sredstvo za razbitje države, zato 
so zagovarjali le enkratno možnost uporabe te pravice. To je veljalo za združitev, 
ki naj bi bila le enkratno dejanje, glede odcepitve pa sploh niso želeli upoštevati 
(ne razumeti), da gre za nasprotno dejanje, tj. za razdružitev, in to v primeru, 
če ali ko nastanejo v državi, med narodi, republikami in zvezno oblastjo takšne 
razmere, da ni mogoče več skupno življenje v skupni državi. Zakaj in kako pa 
bi nastajali (dejansko so nastali) takšni pogoji, da nekdo ne bi želel več biti v 
jugoslovanski državi, zgrajeni na osnovi pravice do samoodločbe narodov, se ti 
»kritiki« trajnostne pravice do samoodločbe narodov, niso vprašali. Alije njihova 
politika s potezami, značilnimi za hegemonstvo, povzročila stanje, ko se je 
razmišljalo o tistem delu pravice do samoodločbe narodov, ki dopušča odcepitev. 
Vzroka zanjo niso videli ali ga želeli videti, videli so, ali predvideli, so le posledice. 
Konec skupne jugoslovanske države.
Po načelu federativne ureditve jugoslovanske države je imela vsaka republika 
svoj zakonodajni organ, svojo vlado, pa tudi svojo komunistično »nacionalno« 
organizacijo. Čeprav je bila država po ustavi federacija, pa je bila v teh prvih letih 
vodena centralistično. To je veljalo zlasti za državno upravo. Takrat se nasprotja 
med federativnim načelom in centralistično prakso sicer še niso kazalo kot 
problematična, kajti t. i. revolucionarni etatizem je bil razumljen kot nujen pogoj 
uspešnosti države na vseh področjih njenega delovanja. Drugačnega načina
30 Slovenija v Jugoslaviji
kot centraliziranega administriranja tudi ni nihče poznal ali iskal. V kasnejšem 
razvoju jugoslovanskega političnega sistema, ki je temeljil na samoupravljanju, 
to pa je temeljilo na marksistični misli o odmiranju države, pa je nasprotje 
med federalizmom in centralizmom postalo vir političnih nesoglasij. Ali več 
federativnosti ali več centralizma je bilo vprašanje, okoli katerega se je vrtel večji 
del političnega dogajanja. Bil je razlog političnih nesoglasij tudi v državnem 
in partijskem vrhu, razlog političnih kriz in iz teh izhajajočih reform, ki naj bi 
jugoslovansko državo okrepile in tudi rešile.
Jugoslovansko federativno organizirano državo so sestavljale federalne 
enote, imenovane republike (ime so dobile po zgledu na imenovanje federalnih 
enot v Sovjetski zvezi), ki so imele nacionalni značaj. Bile so države. Te so bile 
Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija. Ta 
je imela v svojem okviru dve pokrajini z avtonomnim položajem (Vojvodina, 
Kosovo) - ki sta v začetku sedemdesetih let z ustavnimi amandmaji, nato pa z 
zadnjo jugoslovansko ustavo leta 1974 dobili domala enak položaj, kot so ga v 
jugoslovanski federativni državi imele republike. Takšen je bil »uradni« vrstni red 
jugoslovanskih republik, kije veljal od ustave leta 1963, kajti pred tem seje »lista« 
jugoslovanskih republik začela s Srbijo, Hrvaško, Slovenijo, pač po »pomenu«, ki 
naj bi ga te republike imele v okviru jugoslovanske zvezne države.
Nobena republika kot »nacionalna« država ni bila nacionalno povsem »čista«. 
V njih so živeli poleg večinskega naroda, ki je dal republiki ime (razen v Bosni in 
Hercegovini) tudi drugi narodi oz. pripadniki drugih narodov. Glede »čistosti« 
oz. velikega deleža naroda, ki je bil prevladujoč in je predstavljal »suveren« 
narod v republiki, je bila to Slovenija, v kateri je bil delež Slovencev (po podatkih 
popisa prebivalcev leta 1981, ko je bil zadnji »mirnodobni« popis prebivalstva v 
Jugoslaviji, ki je bil strokovno obdelan) 90,5 %. V drugih republikah je bil delež 
naroda, katerega republike je ta po imenu bila, manjši. V celotni Srbiji, vključujoč 
obe avtonomni pokrajini, je bil delež Srbov (popis 1981) 66,4 %, v Srbiji brez 
pokrajin pa 85 %. V Hrvaški je bilo Hrvatov 75 %.5
Republike oz. narodi, ki so jih te predstavljale, so se na osnovi načela pravice 
samoodločbe narodov združili v federativno državo. V nasprotju s predvojno 
Jugoslavijo, ki je bila kraljevina s centralistično ureditvijo ter nacionalnim 
unitarizmom, saj je uradno obstajal le eden, jugoslovanski, narod, ki je bil umetno, 
politično ustvarjen, je povojna jugoslovanska federativna država temeljila na 
več narodih; sprva petih, nato pa šestih, saj so narod postali tudi pripadniki 
muslimanske vere v Bosni in Hercegovini. »Nacionalno« načelo je bilo po prvi 
ustavi federativne Jugoslavije, sprejeti leta 1946, poudarjeno tudi v državnem
5 Jugoslavija 1918-1988: statistički godišnjak, str. 45-49, tabela 3-10: Stanovništvo prema narodnosti 
i republikama i pokrajinama po popisima.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 31
grbu, ki je vseboval pet gorečih plamenic, katerih plameni so se na vrhu zlili v 
en sam plamen; plamenice so predstavljale narode, ki so na osnovi pravice do 
samoodločbe izrazili svojo voljo živeti v skupni, federativno urejeni državi. V 
drugi ustavi (1963) pa je bilo bistvo jugoslovanske federativnosti iz narodov, ki so 
se združili preneseno na republike kot sestavne dele enotne države, in v državnem 
grbu je bilo zato šest gorečih plamenic, ki so predstavljale republike.
KOLIKO JE BILO JUGOSLAVIJ ?
Ena od zgodovinopisnih dilem glede Jugoslavije je, koliko je bilo jugoslo ­
vanskih držav. Ali je bila ena, ki je nastopala v dveh obdobjih, od konca prve 
svetovne vojne do konca druge svetovne vojne in po njej, ali je šlo za dve državi. 
Ali je bilo jugoslovanskih držav celo več, je odvisno od meril, po katerih se 
to opredeljuje. Tako glede na merilo glede organizacije države, koliko je bila 
centralistična in koliko federativna, obstaja mnenje, da so bile štiri jugoslovanske 
države: prva od njene ustanovitve do konca avgusta 1939, za katero sta bila 
značilna strogi, neizprosni centralizem in nacionalni unitarizem z ustvarjanjem 
»jugoslovanske nacije«, druga od sporazuma Srbov in Hrvatov glede ustanovitve 
Banovine Hrvaške konec avgusta 1939, kar naj bi bil začetek spreminjanja 
organizacije države v smeri federalizacije, tretja je federacija, kakršno je 
vzpostavil Avnoj in je trajala vse do februarja 1974, ko je na osnovi ustave, 
sprejete takrat, federativnost prerasla v konfederativnost, kajti federalne enote 
jugoslovanske države, imenovane republike, so ustavno postale države, kar je 
formalno pomenilo, daje postala Jugoslavija država sodržavja. Tretja, federativna, 
Jugoslavija naj bi bila »Titova«, četrta, konfederativna, pa »Kardeljeva«, ki se je 
zavzemal za federalizacijo federacije in za republiško državnost.6 To pa velja le 
za tisto jugoslovansko državo ali države, v katerih s(m)o Slovenci živeli, in ne za 
državo, ki je imela v imenu tudi Jugoslavija, a ni bila - po mnenju Badinterjeve 
komisije - naslednica tedaj že neobstoječe jugoslovanske države.
Ne glede na možnost, da se po različnih merilih, npr. glede na organizacijo 
države in na razmerje in razmere med centralizmom in federalizmom, kar sta bili 
eni od bistvenih značilnostijugoslovanske države vnjeni prvi pojavi, kot kraljevina 
in drugi kot republika, celotno trajanje jugoslovanske države od 1918 do 1991/92 
razdeli na več faz, je dejstvo, da sta bili Jugoslaviji dve. Razlikovali sta se v vsem, 
razen glede ozemlja (v drugi je bilo sicer povečano) in narodov, ki so v njej živeli 
in jo tvorili. V prvi ti niti niso bili priznani, bili so ustavno neobstoječi na račun 
umetno ustvarjenega jugoslovanskega državnega naroda, v drugi Jugoslaviji pa
6 Jovič, Jugoslavija - država koja je odumrla, str. 107
32 Slovenija v Jugoslaviji
so imeli velik pomen, saj so bili dejansko »tvorci« jugoslovanske države. Kljub 
načelni enakosti in enakovrednosti med narodi pa se je vseeno pojavljalo v 
praksi mnogokrat, da so bili narodi, ki so dali jugoslovanski državi prvo ime, 
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nekako drugače obravnavani, medtem 
ko so bili drugi bolj obrobni. Res pa je, da je bila večina političnega dogajanja v 
drugi Jugoslaviji v ozračju odnosov med tremi narodi - Srbi, Hrvati, Slovenci - 
drugi pa so bili, brez posebne vrednostne sodbe, periferni dejavniki dogajanja v 
Jugoslaviji. Velik del napetosti, ki je pogojevala in oblikovala politično dogajanje 
v Jugoslaviji, je bil v odnosu med Srbi in Hrvati, politikama obeh narodov v prvi 
Jugoslaviji, in med Srbi in Slovenci, tj. politikama in politiki v drugi Jugoslaviji. 
Koliko so bili v prvi Jugoslaviji jeziček na tehtnici ali »tretji pol« Slovenci, so bili to v 
drugi - razen ko so v času t. i. hrvaške pomladi, kot so svoje »narodno prebujenje« 
in politično dejavnost, ki je prerasla v množično, ljudsko, v t. i. množično gibanje, 
maspok (masovni pokret), igrali pomembno vlogo v jugoslovanskem dogajanju 
- so bili to Hrvati. V drugi Jugoslaviji so Hrvati namreč živeli pod bremenom 
dogajanja v drugi svetovni vojni in svoje države - Neodvisne države Hrvaške, ki 
so jo napadalci na Jugoslavijo, Nemci, oblikovali kot bistven dejavnik razbitja in 
izničenja prve jugoslovanske države. Poleg tega pa je režim ustašev bil genociden 
zlasti do srbskega pravoslavnega prebivalstva, kar je Hrvate, čeprav so imeli (tisti, 
ki so imeli ali imajo) do ustaškega režima in njihove politike odklonilen odnos, 
bremenilo v drugi Jugoslaviji tako, da niso posebej izstopali s svojimi pogledi, kot 
so to v času prve Jugoslavije. Pobudo v odnosu do Srbije in njihove politike so 
prepuščali Slovencem oz. njihovi politiki in politikom, zlasti Edvardu Kardelju.
Taje bil v očeh enega ključnih srbskih ustvarjalcev političnega mita o pomenu 
in veličini Srbov v Jugoslaviji, pisatelja in tudi politika Dobriče Ćosića, eden od 
najhujših nasprotnikov Srbov in srbstva v drugi Jugoslaviji. Zanj je bil Kardelj 
poosebljenje slovenskega separatizma, ki je v imenu samoupravljanja uspel 
dezintegrirati Jugoslavijo z namenom ustvaritve slovenske države.7 Takšnega 
mnenja je bil Ćosić že v začetku aprila 1962, v času, ko se je politična kriza med 
pogledi Kardelja in Rankoviča med federalizmom in centralizmom zaostrila 
v taki meri, da je Tito sredi marca 1962 sklical najvišji vrh ZKJ. Na začetku 
tridnevnega sestanka, ki je ostal javnosti dolgo skrit, je menil, da gre Jugoslavija 
v smeri dezintegracije, tj. razdruževanja, in da je decentralizacija »pri nas pri 
nekaterih naših ljudeh« dobila značaj in smisel dezintegracije. 8 Najbrž je s tem 
mislil na Kardelja, ki se je takrat odločno upiral Rankoviču in njegovim zamislim 
za večjo mero centralizma. Tito pa je vsekakor videl decentralizacijo kot sredstvo 
razpadanja oz. razdruževanja Jugoslavije kot državne celote. Vsekakor so bili po
7 Ćosić, Piščevi zapisi (1951-1968), str. 221.
8 Početak kraja SFRJ, str. 32.
Čepič: Bilo ie nekoč v Jugoslaviji (1945-91)
33
Ćosićevem mnenju Slovenci tisti, ki so bili proti jugoslovanskemu integralizmu, 
za katerega pa naj bi bili predvsem Srbi.
Običajno se celotno obdobje jugoslovanske države od njenega nastanka v 
začetku decembra 1918 do nj enega konca v začetku devetdesetih let 20. stoletj a deli 
na dva dela: na prvo in na drugo Jugoslavijo. Glede na obliko vladavine, politično 
ureditev in politični sistem ter organiziranost države je mogoče reči, da je šlo za 
dve državi, ki sta nastopali na istem ozemlju in tudi z isto idejo jugoslovanstva. 
Namen je bil isti, način povsem različen. Vsaj glede odnosa do narodov kot 
ključnega dejavnika jugoslovanske države. V prvi Jugoslaviji zanikanega, v 
drugi poveličevanega. Obe sta temeljili na jugoslovanstvu kot udržavljeni 
jugoslovanski ideji. Glede pristopa in načina uveljavljanja jugoslovanstva so 
bile tudi velike, popolnoma nasprotne si razlike. Jugoslovanstvo je bilo v vsaki 
jugoslovanski državi razumljeno in zlasti uresničevano drugače. Na eni strani 
je šlo za jugoslovanstvo kot narod, na drugi pa za državljanstvo. V prvi je šlo 
za unitarizem, za »pretvarjanje« narodov (priznani so bili le trije jugoslovanski 
narodi, ki so jih smatrali za del, za plemena enega jugoslovanskega naroda) v 
državni, jugoslovanski narod, v drugi pa za priznavanje narodov kot tvornih 
delov države. Za prvo jugoslovansko državo je bilo značilno, daje najprej nastala 
država, nato pa so ustvarili »državni« narod. Šlo je za namero enačenja države in 
naroda, tj. nacije po vzoru držav, ki so nastale z združitvijo različnih državnih in 
upravnih enot istega naroda, npr. Italije in Nemčije.
Obe jugoslovanski državi, vez med njima - kontinuiteta države in diskon­
tinuiteta oblasti - pa je bila oblast, ki je jugoslovansko državo predstavljala v času 
druge svetovne vojne in je bila nato v času vojne zamenjana, sta bili sicer na istem 
ozemlju. V primeru druge Jugoslavije se je to nekoliko povečalo na račun Italije.
Druga Jugoslavija je bila nadaljevanje prve, vendar na bistveno drugačnih 
osnovah in oblikah, a je kljub temu daje politično in ustavno spremenila vse, kar 
je bilo po mnenju novih oblasti v prvi narobe, nadaljevala vprašanje centralizma, 
pa tudi unitarizma na drug način. Kljub formalno rešenemu t. i. nacionalnemu 
vprašanju, s priznavanjem vseh narodov in celo oblikovanju novega (Muslimani), 
da bi rešili mednacionalne probleme v eni od federalnih enot jugoslovanske 
federativne države (Bosna in Hercegovina) in s priznavanjem načela pravice 
narodov do samoodločbe (ta pravica vsebuje kot nerazdružljivi del tudi pravico 
do odcepitve in združitve z nekim drugim narodom), je vprašanje centralizma 
in tudi unitarizma ostalo živo. Konec koncev je bilo zelo živo zlasti ob koncu 
jugoslovanske države in je bil eden od bistvenih vzrokov za njen konec. Namreč 
želja po večji centralizaciji, ki so jo oblikovali in izražali v delu Jugoslavije, in tudi 
po unitarizmu s čim večjim poenotenjem tistega, kar je želela politika številčno 
največjega naroda v jugoslovanski državi. Ta, oz. politika, ki je ta narod vodila in
34 Slovenija v Jugoslaviji
predstavljala, je kazala jasne in tudi glasne značilnosti hegemonizma. Taje bil tudi 
eden od značilnosti prve Jugoslavije in temu so se drugi narodi oz. tiste politične 
stranke, ki niso priznavale unitarizma in centralizma in so želele drugačno 
ureditev države, upirali. Hegemonizem Srbov in njihove politike oz. politikov je 
bil namreč tudi ena značilnosti prve Jugoslavije, ki jo je podedovala tudi druga. 
Hegemonija Srbov je bila sicer politično omejevana, a je bila posledica tega, da se 
je prav zato toliko bolj močno pojavila v času, ko je državo zajela gospodarska in 
z njo povezana ali iz nje izhajajoča politična kriza.
Druga Jugoslavija je bila v marsičem razpeta med mitom in resničnostjo. V 
njenem vsakdanjem življenju je bilo precej mitskega in mitiziranega, kar je mogoče 
sedaj, ko jo lahko v tem preučujemo in razčlenjujemo in presojamo zgodovinarji, 
vsekakor laže opaziti in o tem spregovoriti. Resničnost je namreč mnogokrat 
postajala mit oz. je nastopala kot mit. Namesto mita iz prve Jugoslavije o enem in 
edinem, enotnem jugoslovanskem narodu, torej etničnemu unitarizmu, je bil kot 
politično geslo, dejansko z istim namenom kot ta, uporabljano geslo o »bratstvu 
in enotnosti«. Vse z mislijo na močno državo, za katero je pogoj enotnost. Pogoj 
zanjo pa je bil unitarizem v prvi ali pa »bratstvo« v drugi Jugoslaviji. Pomembna 
je bila enotnost. Za državo, za njeno čvrstost navznoter in njeno podobo navzven 
je šlo. A razmere, ki so jih pogojevali odnosi med narodi in njihovimi državami v 
okviru skupne zvezne države, so šle v nasprotno smer, kot je bila z »bratstvom in 
enotnostjo« nameravana in želena.
Bratstvo in enotnost je bilo v drugi Jugoslaviji sredstvo oblasti za doseganje 
enotnosti. Nacionalne in državne enotnosti. Imelo je sicer dolgo zgodovino inje 
v ozki povezavi z jugoslovansko idejo iz 19. stoletja. V času druge svetovne vojne 
pa je bilo sredstvo, ki naj bi preprečevalo »bratomornost«, ko so potekali pomori 
na nacionalni osnovi zlasti med Srbi in Hrvati. Bratstvo, »bratska ljubezen« 
med narodi, ki so sestavljali Jugoslavijo, se je sčasoma zaradi izkušenj življenja v 
Jugoslaviji razgubilo, enotnost pa si je začel vsak narod razlagati po svoje in sebi 
v korist. Prav siljenje v »enotnost« in upiranje »enotnosti«, kot so jo razumeli 
večji narodi, dejansko največji narod v Jugoslaviji, Srbi, je bil eden od osnovnih 
razlogov, da je Jugoslavija kot država doživela svoj neslavni konec. Kot je bila 
federativna jugoslovanska država rojena v vojnih pogojih druge svetovne vojne, 
je tudi razpadla v vojni oz. z vojno.
Čepič: Bilo ie nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 35
KAKŠNA JE BILA DRUGA JUGOSLAVIJA?
Pri delitvi na dve Jugoslaviji se postavlja vprašanje, do kdaj traja prva in 
kdaj se začne druga Jugoslavija. Cezura je nedvomno čas druge svetovne vojne. 
Ali pa je treba šteti za konec prve Jugoslavije njen ozemeljski konec po napadu 
nanjo aprila 1941, okupaciji in razkosanju, je možno vprašanje. Oblast, ki jo je 
predstavljala - kralj, vlada - je bila v tem času »nosilec« jugoslovanske države. 
Nasproti tej oblasti, ki so jo priznavale zavezniške države, se je v času vojne 
oblikovala politična oblast, podprta z vojaško silo, s partizanskimi enotami, ki se 
je razglasila za oblast jugoslovanske države - priznavala je njeno nepretrganost 
- in spremembo glede njene organizacije. Avnoj se je razglasil za oblastni organ, 
za zakonodajni organ, imenoval je začasno vlado, Nacionalni komite osvoboditve 
Jugoslavije in sprejel sklep o federativni ureditvi države, pri čemer je izhajal iz 
pravice do samoodločbe narodov, ki naj se združijo v novo organizirano in z 
novo oblastjo vodeno jugoslovansko državo. Šlo je za revolucionarno zamenjavo 
oblasti, česar zavezniki sicer formalno niso priznali, so pa to priznavali dejansko. 
Nova oblast in federativnost sta bili tako vzpostavljeni konec leta 1943, medtem 
ko je bilo vprašanje oblike vladavine - ali bo država republika ali kraljevina - 
rešeno po koncu vojne, ko so volivci izvolili takšno ustavodajno skupščino, ki je 
Jugoslaviji dala republikansko obliko vladavine. S tem je bila povsem oblikovana 
nova, druga Jugoslavija tako po obliki vladavine, politični ureditvi, političnem 
sistemu in organizaciji države.
Vprašanje pa je tudi, kdaj je konec jugoslovanske države. Kdaj je razpadla 
in ni več obstajala? Za Slovence je nedvomno konec Jugoslavije z razglasitvijo 
samostojne in neodvisne slovenske države Republike Slovenije 25. junija 1991. To 
velja tudi za Hrvate oz. Hrvaško. Druge države, ki so nastale iz republik dotedanje 
jugoslovanske države, so se osamosvojile kasneje: Makedonija 17. novembra 
1991, Bosna in Hercegovina 6. marca 1992, Srbija in Črna gora pa skupaj kot 
Zvezna republika Jugoslavija 27. aprila 1992, ko je bila sprejeta ustava te države. 
Jugoslavija je razpadala postopoma.
Kolikor je bil nastanek jugoslovanske države po prvi svetovni vojni hiter, 
domala hipen, saj je prišlo do »zedinitve«, kot se je takrat združitev v jugoslo ­
vansko državo - Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev - imenovala v slabem 
mesecu inje bil sam »akt« ustanovitve jugoslovanske države izveden kot »adresa« 
odposlancev Narodnega vijeća Države SHS, naslovljenega na »kraljevsko 
veličastvo«, srbskega regenta Aleksandra Karađorđevića in njegovega odgovora 
na to vdanostno izjavo »habsburških Jugoslovanov« - je bil konec jugoslovanske 
države dolgotrajen, mučen in na koncu tudi krvav proces. Šlo je za »umiranje 
države na obroke«, ki je trajalo dejansko celo desetletje, vsa osemdeseta leta 20.
36 Slovenija v Jugoslaviji
stoletja. S smrtjo Tita maja 1980 je namreč začela odmirati tudi država, ki jo je 
Tito predstavljal in vodil.
Glede na organizacijo države in oblast ter iz nje izhajajoči politični sistem je 
šlo v drugi Jugoslaviji za »novo« Jugoslavijo. Nastopala je - zlasti v političnem 
besednjaku - tudi kot Titova Jugoslavija, kot avnojska Jugoslavija, kot federativna 
Jugoslavija. V sedanjem času, po njenem razpadu, je največkrat označena kot 
komunistična Jugoslavija. Redko, če sploh, pa se jo označuje po obliki vladavine 
- republika, kar je pravo nasprotje kraljevini, kot je bilo uradno ime prve 
jugoslovanske države - Kraljevina SHS/Kraljevina Jugoslavija. Oznaka »druga 
Jugoslavija« je nastala bržkone zaradi praktičnih razlogov kot nekako politično 
in ideološko nevtralna oznaka za jugoslovansko državo od konca ali od sredine 
druge svetovne vojne pa do njenega konca, da bi se izognili neskladjem glede 
nasprotja z značilnostmi prve Jugoslavije, in da se ne bi v imenovanju pojavljala 
oznaka »socialistična«. Bila pa je to nedvomno »razredna« država, kar je bilo 
povedano tudi v njenem imenu - kot ljudska in kot socialistična. Pri tem je 
oznaka politične ureditve, da je socialistična, bila v imenu države od ustave leta 
1963 postavljena na prvo mesto, pred federativnost.
Druga Jugoslavija, jugoslovanska država po drugi svetovni vojni, je nastopala 
pod dvema imenoma, kot Federativna ljudska republika Jugoslavija in kot 
Socialistična federativna republika Jugoslavija. Šlo je za eno državo, z isto oblastjo 
in osebami, ki so jo predstavljale, istim političnim sistemom, isto obliko vladavine 
in isto organizacijo države. Ta se je dejansko v vsem obdobju druge Jugoslavije 
spreminjala še najbolj. Federativnost kot bistvena prvina druge Jugoslavije se je 
spreminjala, nadgrajevala v smeri krepitve vloge narodov in njihovih držav, ki 
so tvorile jugoslovansko državo. Federativnost je imela več pojavnih oblik, od 
načelne federativnosti z močnim upravnim centralizmom, prek slabljenja le-tega, 
pa vse do federativnosti z močnimi potezami konfederativnosti, tj. sodržavja. 
V vseh teh fazah federativnosti druge Jugoslavije pa je bilo vprašanje stopnje 
državnosti federalnih enot, imenovanih republike. To so bile države, oblikovane 
na nacionalni osnovi, ki so sestavljale jugoslovansko državo, čeprav ta ni želela 
biti formalno zveza držav, ampak zvezna država.
Bistvo druge Jugoslavije so bili njena organiziranost, federativnost in politični 
sistem, socializem. Sprva je ta nastopal pod imenom ljudska demokracija, od 
sredine petdesetih let pa kot samoupravljanje ali socialistična demokracija. 
Samoupravljanje kot osnova jugoslovanske različice socializma je bilo v pravem 
pomenu »jugoslovanski eksperiment«. Tako so ga ob njegovih začetkih označevali 
na Zahodu, kjer so uvajanje tega sistema v začetku petdesetih let spremljali z 
zanimanjem in tudi odobravanjem, saj je šlo pri njem v bistvu za »ideološki« 
spopad v socialističnem oz. komunističnem taboru, kar je v pogojih hladne vojne
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 37
Zahodu ustrezalo. Odobravanje jugoslovanskega samoupravljanja je bilo tako 
bolj politično, strateško pogojeno.
Politični sistem socialistične demokracije je nastal v določenih zgodovinskih 
okoliščinah, v pogojih hladne vojne. Bil je jugoslovansko iskanje drugačnega 
socializma, kot so ga poznali v Sovjetski zvezi in državah, ki jih je ta politično 
in vojaško obvladovala. Šlo je za iskanje samostojnega teoretičnega in tudi 
praktičnega izražanja socializma. To je bil tudi dejanski razlog, zakaj so se vodilni 
politiki jugoslovanske države in komunistične stranke odločili najti svoj model 
socializma, ki se je razlikoval od sovjetskega. 9 Osnovna misel tega »modela« je 
bila odnos do države in njene vloge ter načina vodenja. Šlo je za politično misel, 
ki je osnovo našla v teoriji marksizma, dejansko kar pri »očetih« marksistične 
teorije in njihovih mislih na odmiranje oz. ukinjanje države, ki naj ne bi bila 
v brezrazredni družbi več potrebna. Bistvene prvine socialistične demokracije 
so bile delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje, predvsem lokalna 
samouprava s poudarkom na vlogi občine kot upravno teritorialne enote z 
ekonomskimi funkcijami, katerih osnovo je predstavljalo samoupravno načelo 
delitve dohodka.
S krepitvijo samoupravljanja kot političnega sistema, kije temeljil na doktrini 
o zmanjševanju moči države in njene oblasti (manjši moči državne administracije, 
t. i. birokracije, vladavine uradništva, t. i. deetatizacija) in večanju pristojnosti 
državljanov se je odprlo vprašanje položaja republik in odnosa med republiškimi 
in osrednjimi oblastmi. Na osnovi načel samoupravljanja o razpolaganju z 
rezultati svojega dela je bila postavljena zahteva, da se to načelo upošteva tudi 
glede odnosa federalnih enot do zveznega centra, in da imajo te večje pristojnosti 
glede razpolaganja s tistim, kar je tam ustvarjeno, in da o tem ne razpolaga 
centralna oblast. Šlo je za okrepitev vloge republik.
Republike kot nacionalne države so bile med seboj dokaj različne, kar je bila 
posledica njihovega različnega zgodovinskega razvoja in stopnje gospodarske 
razvitosti. Ta je vplivala na opredelitev posamezne republike, koliko jo je 
zanimala njena večja samostojnost in koliko je želela večji vpliv centra - zlasti 
glede tega, koliko je imel ta vpliv na naložbena sredstva v njihovo gospodarstvo in 
infrastrukturo. Razlikevgospodarski razvitosti so povzročile delitevjugoslovanske 
države na gospodarsko razvite in nerazvite ali manj razvite republike. To se je 
odražalo tudi na političnem področju, saj so bile razvite republike, dejansko sta bili 
to Slovenija in Hrvaška, za večjo vlogo republik glede njihovega vpliva na lasten 
razvoj, medtem ko so bile druge za večjo moč državnega centra in za njegovo 
pravico razdeljevanja naložbenih sredstev. Želele so ohraniti stanje, kakršno je
9 Čepič, Načela in počela socialistične demokracije, str. 271-296; Vodušek Starič,
Začetki samoupravljanja v Sloveniji.
38 SLovenija v Jugoslaviji
bilo v centralistično planskem obdobju, ko je zvezna oblast vodila gospodarsko 
politiko tako, da je narekovala počasnejši razvoj »zahodnih«, gospodarsko ra­
zvitejših republik, z namenom, da jih ostale republike glede gospodarske razvi­
tosti dohitijo. Po koncu takšne gospodarske politike, ki je favorizirala slabše 
gospodarsko razvite predele na račun bolj razvitih, se je to pokazalo na političnem 
področju. Nastala so politična razhajanja, ki so se začela kazati v drugi polovici 
petdesetih let, in so bila nato stalnica odnosov med republikami in republik z 
zvezno, centralno oblastjo vse do konca jugoslovanske države. Šlo je za odnos 
razviti in nerazviti in za odnos med federalisti in centralisti.
Osrednje vprašanje socialistične demokracije je bila država, njeno vodenje oz. 
upravljanje. V času uvajanja socialistične demokracije je bila organizacija države 
postavljena v drugi plan. To se je jasno pokazalo v imenu države, kakršnega 
ji je dala nova ustava, sprejeta leta 1963, s katero se je ustavno zaključila prva 
faza socialistične demokracije. Ta ustava je ustavno opredelila vse spremembe 
na političnem področju, uvedene v petdesetih letih. V petdesetih letih 20. stole­
tja oblikovana načela socialistične demokracije so ostala v veljavi do konca 
druge jugoslovanske države. Vse ostalo je bilo nadgrajevanje sistema. Glede na 
razmere in razmerja v državi, ki jih je pogojeval prav politični sistem socialistične 
demokracije, je ta sistem doživljal različne spremembe. Te spremembe so bile ene 
od ključnih opredeljiteljev razvoja druge jugoslovanske države.
Glede političnega sistema je pomembno dejstvo, da so imeli v drugi Jugo­
slaviji oblast komunisti. Njihov režim se je z leti, potem ko so svojo oblast 
začeli z ukrepi in načinom izvajanje le-te, ki je bila zelo podobna stalinskemu 
načinu obvladovanja države in državljanov, spreminjal in demokratiziral, je pa 
ostal vse do konca jugoslovanske države enostrankarski sistem. Komunistična 
organizacija od konca leta 1952 naj ne bi bila niti več klasična politična stranka, 
ampak zveza idejnih somišljenikov, ki pa so bili organizirani in vodeni povsem 
klasično strankarsko, je ostajala glede svoje vloge v družbi in državi bolj ali 
manj nespremenjena. Bila je eden od stebrov, na katerih je slonela celotna druga 
jugoslovanska država. Ko je ta v začetku leta 1990 razpadla - ko se poskus srbskih 
komunistov in tistih, ki so pristajali na njihovo zasnovo Jugoslavije in so podpirali, 
da se Zveza komunistov Jugoslavije podredi tem pogledom, ki jih je uveljavljala 
srbska politika na čelu s Slobodanom Miloševičem, izjalovil zaradi odločnega ne! 
takšni usmeritvi, ki so ga izrekli slovenski komunisti, - je postal vprašljiv tudi 
obstoj države. »Veziva«, ki ga je predstavljala organizacija komunistov, in kar je 
bila po mnenju »očetov« druge Jugoslavije njena bistvena naloga, zato niso želeli 
v njej, in glede njene vloge v družbi nobenih bistvenih sprememb - medtem ko se 
je država federalizirala, se to s »partijo« oz. Zvezo komunistov ni zgodilo, ker tega 
»veziva« ni bilo več. Ostala je le država s svojimi institucijami in prav država je
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 39
doživljala krizo. Razlog te pa je bil v različnih pogledih na državno skupnost in na 
vlogo posameznih njenih delov. Šlo je za klasično, za drugo Jugoslavijo običajno 
vprašanje odnosa med centralizmom in federalizmom. Pri tem pa si je v tem 
primeru centralizem vzel kot svoje sredstvo številčno največji narod v Jugoslaviji, 
da bi vsilil svoje poglede na ureditev Jugoslavije. Ti pogledi in predlagane rešitve 
pa so bili v nasprotju z načeli, na katerih je bila druga Jugoslavija vzpostavljena.
Temelj druge jugoslovanske države je bil bolj kot v političnem sistemu v 
federativnosti. Ta je predstavljala prvo dejanje novih oblasti v njihovem vzponu 
na oblast že v času trajanja druge svetovne vojne. Ko je bila federativnost na 
preizkušnji, so nastale v Jugoslaviji politične krize. Te so bile običajno povzro­
čene s centralističnimi težnjami, ki naj bi stopnjo federativnosti omejevale in 
zmanjševale. Nasprotne temu pa so bile federalistične težnje. Zaradi krize v 
federativnosti, v njenem razumevanju in izvajanju je doživela jugoslovanska 
država svoj konec.
Značilnost druge Jugoslavije so bile stalne reforme, zlasti v organizaciji države 
v smeri večanja federativnosti, tj. položaja in vloge republik nasproti zveznemu 
centru. Reforme so bile stalnica, vzroki zanje pa so bile krize, ki so se pokazale 
dokaj pogosto. Dejansko je bila v vsakem desetletju obstoja druge Jugoslavije 
kakšna kriza, ki je zahtevala reforme, najočitnejša pa je bila kriza v »nemirnih« 
šestdesetih letih.
Višek reformnih hotenj je bila nova ustava. To so sprejeli v vsakem desetletju 
obstoja druge Jugoslavije, razen v zadnjem »kriznem« desetletju, v osemdesetih, 
ko pa so želeli reformirati ustavo tako, da bi dejansko nastala nova. Zaradi 
naraščajoče krize tudi v odnosih med republikami in nihovimi politikami do tega 
ni prišlo. Dogovor, kaj in kako spremeniti v ustavi, namreč ni bil mogoč. Razlike, 
pa tudi hotenja, kaj naj bi komu sprememba ustave oz. nova ustava prinesla, so 
bile prevelike. Reforme, izzvane s krizami, so oblikovale razvoj jugoslovanske 
države in so pomenile seme nadaljnjih kriz in tudi razdora v državi in posledično 
njenega konca.
Druga Jugoslavijajebilaspletnacionalnega in razrednega. Vcelotnem obdobju 
druge Jugoslavije je nacionalno prehajalo v razredno in nasprotno, in celotno 
dogajanje v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je bilo v znamenju nenehnega 
lovljenja ravnotežja med nacionalnim in razrednim, med organizacijo države 
in njenim političnim sistemom. V različnih obdobjih razvoja jugoslovanske 
države je bil tako dan enkrat večji poudarek razrednemu, drugič nacionalnemu. 
Konec te države, temelječe prav na federativnosti in priznavanju enakopravnosti 
narodov, ki so jo sestavljali, je bil takrat, ko je nacionalno prevladalo in ko ga ni 
bilo mogoče več obvladati. Vprašanje »sožitja« nacionalnega, na čemer je druga 
Jugoslavija dejansko nastala, in razrednega je bilo bistveno tudi ves čas obstoja
40 Slovenija v Jugoslaviji
druge Jugoslavije. Oboje je igralo veliko vlogo najprej v revoluciji oz. pri prevzemu 
oblasti komunistov. Za nastanek države, v kateri so prevzeli oblast v času druge 
svetovne vojne, je bil odločilen bolj kot razredni nacionalni dejavnik. Razrednega 
sicer v narodnoosvobodilnem gibanju med drugo svetovno vojno niso pretirano 
poudarjali in so ga kar skrivali. Nacionalni moment, priznavanje nacionalnosti 
in uvedbo federativnosti na temelju načela pravice do samoodločbe narodov pa 
so izpostavljali kot bistven v revoluciji jugoslovanskih komunistov. Poudarjali so 
načelo bratstva in enotnosti kot bistvo rešitve nacionalnega in kot pogoj državne 
trdnosti, vendar pa je bil skupni imenovalec enotnosti države in družbe bolj v 
razrednem dejavniku.
Razredna enotnost delavskega razreda v Jugoslaviji, ki naj bi imela ne glede 
na različne nacionalnosti in razlike, ki so izhajale iz njih, predvsem skupne cilje 
v razvijanju socialistične družbe, je bila nekakšno nadomestilo za nacionalni 
unitarizem, ki je zaznamoval prvo Jugoslavijo. V razrednem unitarizmu je bila 
poudarjana breznacionalnost, ali vsaj to, da atributi nacionalnega, npr. jezik, 
nacionalna kultura, naj ne bi igrali velike vloge. V imenu razrednega naj bi se 
zmanjšal pomen nacionalnega. Samoupravljanje naj bi bilo sredstvo, s katerim bi 
razredno preseglo nacionalno komponento v jugoslovanski državi in njeni družbi. 
Na temelju delavskega samoupravljanja naj bi delavski razred izgubil ali vsaj omejil 
svoje nacionalne interese. Prevladal naj bi enotni razredni, samoupravljavski interes 
»delavskega razreda in delovnih ljudi«, kar naj bi vodilo v »breznacionalne« odnose. 
To pa se je pokazalo v življenju druge Jugoslavije za utvaro. Prav eno bistvenih 
načel samoupravljanja, da tisti, ki ustvarja, razpolaganja s tistim, kar je ustvaril, oz. 
s tem, kar je s tem zaslužil, je namreč dobilo nacionalno osnovo. Šlo je za vprašanje, 
kdo razpolaga na ravni države s tem, kar se ustvari. Ali tista federalna enota, v 
kateri je nekaj ustvarjeno, ali zvezna oblast, ki z ustvarjenim razpolaga sama, po 
svoji volji. Nacionalni interes je bil vsekakor močnejši kot razredni, kar je odprlo 
bistveno vprašanje - odnos med federalno enoto in zvezno oblastjo, ali kakšen 
je položaj federalnih enot do centralnih organov oz. državne administracije. Bolj 
kot samo nacionalno vprašanje in pravice ter možnosti nastopati z nacionalnimi 
značilnostmi, je samoupravljanje in razumevanje njegovega načela delitve po 
delu odprlo pandorino skrinjico odnosov v drugi jugoslovanski državi v odnosu 
federalizem proti centralizmu.
Stalno soočanje med nacionalnim in razrednim ter različnost pojmovanja 
nacionalnega oz. federativnosti ter položaja in vloge nacionalnih politično- 
upravnih enot, republik, sta povzročala krize na političnem področju, pa tudi 
na področju gospodarstva, ki je bilo tesno povezano s politiko. Razmerje med 
razrednim in nacionalnim, med družbenim redom in organizacijo države, je 
določalo dinamiko razvoja jugoslovanske države in družbe.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 41
Zamotan klobčič razrednega in nacionalnega, kar je bilo značilno za drugo 
Jugoslavijo, je predstavljal politične in druge odnose jugoslovanske države po 
drugi svetovni vojni. Imel je značaj nekakšnega gordijskega vozla, katerega pa ni 
bilo mogoče nikakor razrešiti brez meča. Treba ga je bilo presekati. Socializem 
jugoslovanskega tipa, samoupravljanje, torej razrednost v sodobnem svetu ni bilo 
več motiv, Id naj bi bil vezivo za življenje v skupni državi, nacionalni interesi 
posameznih narodov oz. njihovih političnih in gospodarskih elit pa so bili med 
sabo tako različni in nasprotujoči, da je bila jugoslovanska država enostavno 
obsojena na konec.
Za eno od značilnosti druge Jugoslavije je mogoče šteti tudi Josipa Broza- 
Tita kot »očeta« te države. Soznačnica (sinonim) druge Jugoslavije bi lahko 
bil titoizem, čeprav se jugoslovanski državni in politični sistem ni nikoli sam 
tako imenoval. Kakorkoli kdo danes Tita ocenjuje in ga označuje, je bil v času 
svojega življenja osrednja osebnost druge Jugoslavije. Mnogokrat, zlasti v tujini, 
je bil njeno poosebljenje. To dejstvo je imelo »navznoter«, v okviru Jugoslavije, 
sicer tudi negativne posledice, tako v času, ko je Tito vodil državo, ko sta vedno 
obveljala njegovo mnenje in volja, zlasti pa po njegovi smrti, ko je zaradi tega 
nastala praznina in se je začel boj za nasledstvo ter so posamezniki želeli obuti 
njegove čevlje. In tudi to, zlasti pa njihovi pogledi in dejanja, čeprav so se sklicevali 
pri tem, da zastopajo Titovo pot, da oni predstavljajo »Tita po Titu«, je bil eden 
od razlogov razpada države.
KLJUČNA POLITIČNA VPRAŠANJA DRUGE JUGOSLAVIJE
Kot so nasprotja glede nastanka države, prve in druge Jugoslavije, so razlike 
tudi glede konca jugoslovanske državne skupnosti. Gre za vprašanje procesa 
razpadanja države in njenega dokončnega razpada. Kdo je imel pri tem večjo 
vlogo, večjo odgovornost, kdo je bil tisti, ki je proces razpadanja sprožil, kako 
in zakaj? Ponovno se ob tem odpira vprašanje, ki je bilo postavljeno že glede 
nastanka jugoslovanske države. Komu je Jugoslavija, kakršna je bila in kako se 
je skozi čas spreminjala, najbolj koristila? Kdo je imel od državne skupnosti 
največ? Na vprašanje, zakaj je razpadla, je vsekakor mnogo odgovorov, vsi pa 
imajo nacionalno obeležje. Dejstvo, da je Jugoslavija razpadla in da kot država 
ne obstoji več, ni sporno. Do tega spoznanja je prišla tudi Badinterjeva komisija. 
Zakaj in kako je razpadla - ali z odcepitvijo ali z razdružitvijo - pa je še vedno 
stvar različnih razlag in različnih ocen. Povsem si nasprotujočih.
Čeprav je veljalo v jugoslovanskem državno-partijskem vrhu in nasploh v 
komunistični partiji prepričanje, da je bila s federalistično ureditvijo jugoslovanske
42 Slovenija v Jugoslaviji
države odpravljena neenakopravnost med narodi, združenimi v enotno državo, 
torej t. i. nacionalno vprašanje, je prav to izbruhnilo v drugi polovici petdesetih 
let. Na eni strani je bila to reakcija na poskus uvedbe nacionalnega unitarizma 
in posredno zanikanja pomena »narodnih (nacionalnih) republik«, kar je bilo 
v zraku sredi petdesetih let, na drugi pa je šlo za smiselno uporabo načela 
samoupravljanja, da z rezultati svojega dela razpolagajo tisti, ki so to ustvarili na 
ravni republike in odnosov le-teh do zvezne države. Šlo je za prenos in uporabo 
samoupravnih načel v organizacijo države z zmanjševanjem njenega vpliva na 
republike. Na zanikanje pomena narodov v socialistični Jugoslaviji, kar je bila 
tedaj težnja, ki so jo kazali zlasti v nacionalni sredini, ki je želela uveljaviti svojo 
prevlado glede na svojo številčnost, pa je na politični in idejni ravni reagiral 
Edvard Kardelj z izdajo svoje knjige iz leta 1939 Razvoj slovenskega narodnega 
vprašanja (takrat je izšla pod avtorjevim psevdonimom Sperans), za katero je 
napisal dolg predgovor in aktualiziral v njem dogajanje na »nacionalnem« 
področju. Ugotovil je, da je načelno s federativnostjo vsem narodom zagotovljen 
enakopraven položaj, vendar s tem niso bili odpravljeni vsi vidiki nacionalnega 
vprašanja. Zavrnil je kakršenkoli način »jugoslovanstva« na račun zmanjševanja 
pomena ali kar zanikanja narodov. »Jugoslovanstvo«, kot so ga razumeli in želeli 
uveljaviti njegovi zagovorniki, je označil za obliko veledržavnega birokratskega 
centralizma in obliko boja za priviligiran položaj določenega naroda.10 11 Takšno 
njegovo stališče glede »jugoslovanstva«, ki ga je povezal s težnjo po položaju 
Srbov v jugoslovanski državi, ga je postavilo v položaj »slovenskega nacionalista«, 
Dobriča Cosič ga je označil kar za »slovenskega separatista« in ideologa 
slovenskega separatizma, čeprav je Kardelj v Sloveniji ostro kritiziral vsako misel, 
besedo ali dejanje slovenskih politikov, ki bi imelo kakršnokoli zvezo s slovenskimi 
zahtevami do državnega centra. Za Srbe je bil Kardelj »slovenski nacionalist« in 
protisrbsko usmerjen, za Slovence pa kar preveč »jugoslovanski«, danes pa zlasti 
preveč »partijski«, komunističen. Vsekakor je veljal za »federalista«, ki je po 
mnenju Ćosića sloveniziral Jugoslavijo, ker je »kreiral koncept samoupravljanja in 
decentralizacije, s čimer nas potiska v konfederalizem.«11 V vsaki rasti federalizma 
je Cosič namreč videl konfederalizem, tega pa je označil za protisrbski proces. 
Upoštevati velja, da je o konfederalizmu, v kar je po njegovem mnenju vodila 
krepitev federalizma oz. položaja in vloge republik nasproti državnega centra (ta 
pa je bil v Beogradu), Cosič pisal v začetku šestdesetih let, v času polemike, ki 
jo je vodil s slovenskim literarnim zgodovinarjem Dušanom Pirjevcem. To pa je 
bilo že veliko prej, preden je do določene stopnje konfederalizma z ustavo 1974 
sploh prišlo. Strah pred federativnostjo in njeno rastjo je bil velik.
10 Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 59.
11 Ćosić, Piščevi zapisi (1951-1968), str. 221.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 43
Prvo korenito spremembo tudi ustave je povzročila uvedba samoupravljanja. 
To dejstvo, ki je pomenilo spremembo v političnem sistemu, je bilo treba vnesti v 
ustavo. V začetku leta 1953 je bil v jugoslovanski zvezni skupščini sprejet Ustavni 
zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike 
Jugoslavije (FLRJ) in o zveznih organih oblasti. To je bila dejansko nova ustava. 
Ta paraustava je bila naravnana bolj razredno. Poudarek je bil bolj na delavskem 
razredu, t. i. samoupravljavcih kot enotni anacionalni kategoriji, kot na narodu 
kot tvornemu glede federativnosti. Glede te in položaja narodov, kot so se kazali 
v ustavi glede na njihovo vlogo v zvezni skupščini, je ta ustava pomenila korak 
nazaj. Manj pozornosti je bilo namenjene federativnosti v državni organizaciji. 
Kot eden od zborov zvezne skupščine je bil ukinjen Zbor narodov, prek katerega 
so republike enakopravno, z istim številom poslancev, uveljavljale svoje pravice in 
zahteve. S tem je bilo odpravljeno načelo federativnosti v najvišjem zakonodajnem 
organu države, kajti v Zvezni zbor so se volili poslanci glede na število prebivalcev, 
v Zbor proizvajalcev pa glede na število zaposlenih. V zakonodajna telesa, od 
zvezne skupščine, republiških skupščin do skupščin lokalnih skupnosti, so bili 
uvedeni Zbor proizvajalcev kot predstavniška telesa zaposlenih. Uvedba Zbora 
proizvajalcev je imela namen zagotoviti vodilno vlogo delavskega razreda, in to 
neglede na nacionalno pripadnost posameznika.
Druga Jugoslavija je sicer temeljila na »skupni jugoslovanski zavesti« in 
predvsem na federativnosti, ki je izhajala iz pravice do samoodločbe narodov, 
nosilec te skupnosti pa naj bi bil delavski razred. Poudarjanje razrednosti 
oz. pretirana zloraba razrednega dejavnika ob zmanjševanju nacionalnega 
je v večnacionalni državi obudilo speči vulkan, tj. nacionalno vprašanje. V 
poudarjajoči razrednosti so namreč tisti, ki so želeli ohraniti centralizem in s tem 
svoj večji vpliv na »delovanje« jugoslovanske države, ti pa so bili zlasti v srbski 
politiki, videli možnost preseganja nacionalnega dejavnika in s tem doseganje 
unitarizma. Takšen poskus preseči nacionalno na račun poudarjanja razrednega 
je bil sredi petdesetih let. Takrat so se pojavile celo ideje o odpravi republik, ker 
so te temeljile na nacionalni osnovi. Po teh predlogih naj bi Jugoslavijo sestavljale 
lokalne skupnosti, t. i. komune, ki so v procesu decentralizacije in deetatizacije 
prevzemale določene administrativne in politične naloge državnih oblasti z 
namenom »odmiranja« države. Jugoslavija naj bi postala zveza komun, to pa bi 
omogočalo zlitje v unitarno jugoslovanstvo. Narod kot temelj federalne enote, 
republike, naj tako ne bi imel več pomena.
Hkrati s tovrstnimi poskusi unitarizma in ohranjanja centralizma pa se je 
prav zaradi tega odprlo bistveno vprašanje druge Jugoslavije, ki ni poniknilo vse 
do njenega konca. Šlo je za vprašanje ali več federativnosti ali več centralizma. 
V jugoslovanskem državnem in političnem vrhu so okoli tega vprašanja nastale
44 Slovenija v Jugoslaviji
dokaj velike razlike, ki so obstajale slabo desetletje, vse do političnega »padca« 
enega od glavnih zagovornikov večje centralizacije kot zagotovila močne države, 
Aleksandra Rankoviča sredi leta 1966. Na drugi strani so bili federalisti, ki so 
se zavzemali za poglabljanje samoupravljanja in decentralizacijo, predvsem pa 
za večjo moč republik. Vodilni v tej skupini je bil Kardelj. Kot federalistično 
je nastopalo slovensko politično vodstvo in slovenski gospodarstveniki, kajti 
slovensko gospodarstvo je bilo takrat edino konkurenčno sposobno za gospo­
darsko politiko, v kateri bi bil večji poudarek na sodelovanju jugoslovanskega 
gospodarstva z drugimi državami, zlasti zahodnimi. Za močnejšo centralno oblast 
so bili v manj razvitih republikah, ki jim tudi večje gospodarsko sodelovanje s 
tujino, zlasti z Zahodom, ni bilo po godu, saj so se bali, da bi se v takih razmerah 
položaj njihovega gospodarstva poslabšal. Ker je v decentralizaciji videl možnost 
»dezintegracije države«, je bil večjemu centralizmu naklonjen tudi predsednik 
države in generalni sekretar ZKJ Tito.
Različnosti v pogledih so se pokazale zlasti pri političnem ocenjevanju stavke 
rudarjev v slovenskih premogovnikih iz Zasavja (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje), 12 
ki je bila januarja 1958. Rudarji so stavkali sicer zaradi nizkih plač, v resnici pa je 
bila stavka uperjena proti administrativnemu upravljanju gospodarske politike, 
tj. proti centralizmu. Imela je določeno mero politične note. Politično ocenjevanje 
vzrokov stavke je zato v jugoslovanskem partijskem vrhu odprlo razpravo o 
vprašanju odnosov med republikami in federacijo ter republikami med seboj. Ko 
pa je v začetku šestdesetih let prišlo v Jugoslaviji do prve resnejše gospodarske 
krize, ta je sledila dokaj veliki gospodarski rasti v petdesetih letih, so tisti, ki so 
želeli večjo vlogo centralnih oblasti, vzroke za zastoj gospodarskega napredka 
videli v preveliki vlogi samoupravljanja, ki je pogojevalo decentralizacijo. 
Gospodarska kriza je zato povzročila politično krizo, ki se je kazala v »spopadu« 
centralistov in federalistov. Vzrok krize in »zdravilo« zanjo sta obe strani videli 
povsem nasprotno.
Da bi zgladili nasprotja, je Tito sredi marca 1962 sklical tridnevno sejo 
jugoslovanskega partijskega vodstva.13 Na njej je zaradi svojega zagovarjanja 
federalizma in samoupravljanja kritike doživel predvsem Kardelj. Politično 
»bitko« so takrat dobili centralisti. To se je pokazalo tudi v novi jugoslovanski 
ustavi, sprejeti aprila 1963. Z ustavo, dobila je ime listina samoupravljanja, ker 
je samoupravljanje ustavno opredelila kot politični sistem, je država dobila novo 
ime - Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). To je jasno kazalo, 
da je bil poudarek na političnem sistemu in ne več na federativnosti. Glede vloge 
in pravic narodov v jugoslovanski federaciji je bil s to ustavo narejen korak nazaj.
12 Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958.
13 Početak kraja SFRJ.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 45
Je pa dobilo nacionalno vprašanje, ki se je takrat kazalo zlasti kot različno 
razumevanje vloge republik v federativni državi v odnosu do centralnih oblasti, 
politično potrditev na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije konec leta 1964. 
Nacionalno vprašanje do takrat uradno šteto za rešeno, je dobilo »domovinsko« 
pravico v jugoslovanski politični stvarnosti. Da se je po politični »zmagi« 
centralistov to vprašanje, ki je bilo sicer bistveno za drugo Jugoslavijo, pojavilo na 
partijskem kongresu, je bilo presenečenje predvsem za centraliste. Tito jih takrat 
ni več podpiral, zato se je več in bolj poglobljeno lahko govorilo tudi o nujni 
reformi federacije. Avtor večine predlogov je bil Edvard Kardelj, ki je med drugim 
novembra 1965 predlagal popolno suverenost republik, zvezna oblast pa bi imela 
le vlogo »tehničnega« instrumenta. Centralisti so doživeli udarec sredi leta 1966, 
ko je bil s političnih funkcij in političnega življenja odstranjen podpredsednik 
države Rankovič. Njegov politični »padec« je občutno in dolgotrajno vplival na 
nadaljnji razvoj političnih odnosov v jugoslovanski državi. Omogočil je začetek 
reformiranja državne organizacije, večjo federalizacijo federacije. Leta 1967, štiri 
leta po sprejemu, je ustava že doživela prve spremembe, naslednje pa konec leta 
1968.
Je pa Rankovičev politični »padec« imel posledice tudi na drugih področjih 
političnega življenja Jugoslavije. Ker je bil tudi »boter« politične policije, t. i. 
Udbe (ki takrat ni imela več takšnega imena), tj. Uprava državne bezbednosti 
(^varnosti)), je ta izgubila na politični moči. Se pa je takrat povečala moč 
vojaškega vrha, ki je bil Titu najbolj zvest. Nanj se je Tito najbolj naslanjal in v 
vojaškem vrhu so zato po njegovi smrti sami sebe postavili za glavnega varuha 
jugoslovanske države. Ne le glede obrambe pred napadom na državo od zunaj, 
ampak tudi obrambe države navznoter.
Jugoslovanska federacija se je z ustavnimi amandmaji na ustavo iz leta 1963 
še bolj federalizirala. Povečala sta se vloga in pristojnosti republik v odnosu do 
centralne oblasti. Ustavni amandmaji so spremenili predvsem sestavo in pris­
tojnosti Zvezne skupščine, natančneje pa so opredelili tudi avtonomni pokra­
jini v okviru Srbije, Vojvodino in Kosovo. V skupščino je bil ponovno uveden 
Zbor narodov, v katerem je vsaka od republik imela enako število poslancev, 
avtonomni pokrajini pa polovico manj. V amandmaju k jugoslovanski ustavi je 
bila opredeljena tudi raba jezikov posameznih jugoslovanskih narodov. Sredi leta 
1971 je bilo sprejetih še 23 amandmajev k ustavi SFRJ, tako da jih je bilo skupaj 
42, kar je ustavo bistveno spremenilo. Z ustavnimi amandmaji je bila v veliki 
meri razrešena kriza federativnosti. Zvezni amandmaji so na novo opredelili 
jugoslovansko federacijo; obe avtonomni pokrajini v okviru Srbije sta postali 
konstitutivni del zvezne države. Kot izraz večj e samostojnosti republik in njihovega 
položaja v zvezni državi je bila republika opredeljena kot »država, ki temelji na
46 Slovenija v Jugoslaviji
suverenosti naroda«. Zvezne državne oblasti so izgubile nekatere pristojnosti, 
med drugim davčno, finančno in investicijsko politiko. Poleg amandmajev, ki so 
urejali organiziranost in razmerja v jugoslovanski zvezni državi, so t. i. delavski 
amandmaji opredeljevali samoupravljanje kot politični sistem. Na osnovi teh 
amandmajev, zlasti glede reforme federativnosti in večje vloge republik kot držav, 
je bila nato pripravljena ustava, ki je bila sprejeta februarja 1974.
Hkrati s temi reformami in reformiranjem gospodarskega sistema, da bi 
ta postal bolj učinkovit in mednarodno skladen, se je od srede šestdesetih let 
krepila tudi ideja o nujnosti liberalizacije političnega življenja. Večina zahtev po 
liberalizaciji odnosov v jugoslovanski državi je izhajala iz potreb po spremembah 
v gospodarstvu, zlasti po večji vlogi trga. Z liberalizacijo na političnem področju, 
česar pa mnogi tisti, ki so sicer želeli več federativnosti glede organizacije 
in delovanja države, niso sprejemali z navdušenjem, naj bi to postalo bolj 
demokratično. Politična moč naj bi bila decentralizirana. To je bil proces t. i. 
partijskega liberalizma, ker naj bi se reformirala in bolj znotraj demokratizirala 
tudi vladajoča politična stranka, Zveza komunistov. Za »partijski liberalizem« je 
značilno iskanje načina za »korekcijo« jugoslovanskega sistema. Z »liberalizmom« 
niso želeli spremeniti sistema socialističnega samoupravljanja, ampak način 
njegovega delovanja. Zagovarjali so doslednejšo ločitev partije in državnih oblasti 
ter večjo demokratičnost in svobodo mišljenja v partiji sami. »Liberalizem« se je 
pojavil v vsaki jugoslovanski republiki neodvisno, najbolj izrazito v Sloveniji, v 
Hrvaški in v Srbiji. 14 Povsod so »liberalci« izhajali predvsem iz problemov svoje 
republike in te probleme želeli rešiti, pri čemer se niso ozirali na celotno državo 
in celovitost njene problematike, razen če je ta posegala v problematiko njihove 
republike. Odnosi med njimi so bili zato protislovni in pogosto so bili »liberalci« 
med seboj nasprotniki. Vsak je namreč videl predvsem (in tudi izključno) svojo 
republiko. Vsem »liberalcem« pa je bil skupen kritičen pogled na tedanji način 
razmišljanja in vladanja v partiji in na vlogo partije v državi in družbi.
V »liberalizmu« je bila prisotna dobršna mera nacionalnega. To je bilo v 
skladu s procesom federalizacije federacije kot procesom demokratizacije glede 
organizacije države. »Liberalizem« pa se je kazal tudi kot nacionalizem, poli­
tično pa je bilo ocenjevano - s strani osrednjih političnih organov oz. osebnosti, 
»očetov« druge Jugoslavije - tudi kot izraz separatističnih teženj. Na takšne poli­
tične ocene s strani najvišjega državnega in političnega, tj. partijskega vrha, so 
naleteli slovenski »liberalci«, še bolj pa hrvaški. Oboji so bili kmalu odstranjeni 
iz politike. »Liberalci« v Srbiji pa so bili sicer manj nacionalno zagreti, mogoče 
jih je oceniti, da so bili srbska »politična garnitura«, ki je bila v vsem dolgem 
jugoslovanskem obdobju najmanj odkrito nacionalna, tj. srbsko hegemonsko
14 Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, str. 243/913-259/929.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 47
nastrojena, a je iskreno želela uveljaviti spremembe, ki bi šle v smer večje 
demokratizacije v partiji in državi, tudi na račun manjše vloge Tita. To pa 
je bila okoliščina, ki so jo uporabili kot sredstvo proti njim njihovi partijski 
kolegi oz. rojaki, da so politično »padli«. Bili so na eni strani preveč zagreti za 
demokratizacijo v partiji, na drugi pa premalo srbsko nacionalistični za srbske 
bolj nacionalno usmerjene politike.
Zaradi »enakopravnosti« vseh republik so našli »liberalizem« tudi v drugih 
treh »perifernih« republikah in ne le v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, kjer seje najbolj 
pokazal in imel tudi »poosebljenje« v voditeljih. V Sloveniji je bil to predsednik 
slovenske vlade Stane Kavčič, v Hrvaški predsednica CK ZK Hrvaške Savka 
Dapčevič-Kučar in sekretar tega organa Mika Tripalo, v Srbiji pa predsednik 
CK ZK Srbije Marko Nikezič in sekretarka tega organa Latinka Perovič. V vseh 
republikah so bili »liberalci« odstranjeni iz političnega življenja. Staro gardo, 
konservativce, ki niso želeli sprememb v partiji in glede partije v družbi, med temi 
je bil vodilni Tito, je motil »liberalizem« s svojimi demokratičnimi zahtevami, 
»nacionalizem«, ki ga je spremljal, vsaj pri Hrvatih odkrito, pri Slovencih pa 
dokaj prikrito, pa jim je pri obračunu z »liberalci« prišel prav kot sredstvo.
Ofenziva proti »liberalizmu« se je na jugoslovanski ravni začela konec 
leta 1971, ko so bili zaradi njihovih povezav z nacionalizmom in ustaškimi 
emigrantskimi krogi odstranjeni hrvaški »liberalci«. Obračun »konservativcev« 
z »liberalci« pa je dosegel vrh jeseni 1972, ko je na osnovi Titove ocene, da gre 
v Jugoslaviji za usodo socializma, ki naj bi bil zaradi »liberalizma« ogrožen, 
izvedena nekakšna psevdorevolucija, ki je pomenila tudi konec partijskega 
liberalizma v Sloveniji in v Srbiji. Razrednost je ponovno dobila večji poudarek, 
obnovljen oz. poudarjan je bil politični monopol partije in jugoslovanska družba 
je na vseh področjih doživljala »proletarizacijo«.
Ni pa spopadanje konservativcev in liberalcev v državnem in političnem 
vrhu vplival na federalizacijo federacije. Ta se je nadaljevala in je bila končana 
sredi leta 1971, ko so bili sprejeti amandmaji k jugoslovanski ustavi; amandmaje 
v istem duhu so v svoje ustave vnesle tudi vse republike. Vrsta teh je bila t. i. 
delavskih amandmajev, ki so posegali v samoupravljanje in v t. i. združeno delo, 
za nadgradnjo federativnosti pa so bili pomembni tisti, ki so zmanjševali funkcije 
zveznih, centralnih oblasti. To je bilo nato preneseno v ustavo, sprejeto februarja 
1974. Ta je bila izraz zmage konservativcev, saj je poleg ustavnih rešitev teh 
»nacionalnih« zadev dajala močan poudarek razrednemu, tj. na »položaj človeka 
v združenem delu in družbeni lastnini« in na »združevanje dela in sredstev 
družbene reprodukcije«, skratka, na družbenoekonomski ureditvi in njeni 
organiziranosti. Ustava je imela kompromisni značaj. V zameno za demokracijo, 
kije bila vodilo “liberalcev”, je ponujala več nacionalnih pravic oz. je dajala večjo
48 Slovenija v Jugoslaviji
vlogo republikam. Te so postale tudi formalno, ustavno države. Bila je tako izraz 
pogledov »liberalcev« na ureditev in organizacijo države z bolj ohlapno centralno 
oblastjo, na kar so »konservativci« pristajali iz bojazni, da bi centralistično 
vodena federacija lahko zašla v podobno krizo, kot je zašla jugoslovanska država 
pred drugo svetovno vojno. Na eni strani je zato okrepila federalizem in dala 
republikam in tudi avtonomnima pokrajinama, ki sta bili v sestavu Srbije, kar 
položaj držav. Jugoslovanska država je dejansko postala zveza šestih oz. osmih 
držav. Po drugi strani pa je ustava zaostrila razredne prvine jugoslovanske družbe 
in države. To naj bi rešilo samoupravljanje kot »vezni člen« državljanov in države. 
Poleg tega pa je ustava zagotavljala monopolni položaj Zvezi komunistov, kar 
pred tem ni bilo tako določno nikjer zapisano.
Zaradi prevelikega poudarjanja vloge in pravic republik, predvsem pa, ker 
sta obe avtonomni pokrajini, ki sta bili del Srbije, postali skoraj enakopravni z 
republikami, so zlasti centralistično opredeljeni menili, da se je ustavna ureditev 
približala konfederalizmu. Ustava je Srbijo dejansko razdelila na tri »države«, 
pri čemer srbska oblast ni mogla povsem politično obvladovati Kosova z 
večinskim albanskim prebivalstvom, zato je bilo kritik federalizacije federacije 
največ v Srbiji. Kritike, sicer tihe, so bile zaradi »konfederalizacije« jugoslovanske 
države tudi v vojaškem vrhu, ki je želel močno, enotno in centralizirano vodeno 
državo. Vojaškemu vrhu tudi ni ustrezala organiziranost t. i. teritorialne obrambe, 
oboroženih formacij po republikah, v kateri so videli zasnovo republiških vojsk. 
Javno pa ni bilo kritik na račun ustave v času do smrti predsednika Tita niti slišati.
S smrtjo predsednika Tita, umrl je 4. maja 1980, pa so se pojavile mnoge kritike, 
zahteve, obtoževanja na obstoječe stanje v državi. V tem je bila deležna kritičnih 
pogledov predvsem ustava. Bistva kritike je bila deležna njena konfederativnost, 
kot so njeni kritiki videli federalizirano federacijo in ustavno postavitev republik 
na raven države, pa tudi razdelitev Srbije v tri vsaj ustavno domala enakovredne 
dele. Skratka, Jugoslavijo je po Titovi smrti, ko ni bilo več njegove »avtoritete« in 
so si kritiki njega in njegove politike dali duška, zajela kriza. Bila je gospodarska 
in politična, pri čemer se je slaba gospodarska situacija kazala na političnem 
področju. Neustrezna gospodarska politika in prevelike zadolženosti oz. 
nezmožnosti odplačevanja najetih kreditov v tujini so povzročile gospodarsko 
krizo, ki je kmalu prerasla v politično. Posredno sta bila za »krivca« pretiranega 
zapravljanja (države in državljanov) in premajhne gospodarske učinkovitosti 
razglašena politični sistem samoupravljanja in ustava, ki ga je postavila kot 
ustavno bistvo jugoslovanske države, ter tudi pretirani federalizem, ki se je na 
področju gospodarstva kazal kot t. i. dogovorna ekonomija in iz ustave izhajajoča 
t. i. nacionalna oz. republiška gospodarstva. Kot izraz kritičnosti do ustave so se 
začeli večati centralistični in hegemonistični pritiski ter mednacionalna trenja.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 49
Kljub večdesetletnemu skupnemu življenju v eni državi so se v osemdesetih 
letih 20. stoletja začele večati kulturne in ekonomske razlike med posameznimi 
območji in med narodi. Večala so se nasprotja med zahodnima, gospodarsko 
razvitima republikama Slovenijo in Hrvaško, ki sta v marsičem dosegali sosednji 
Italijo in Avstrijo, ter med ostalimi republikami. Obtoževanja o tem, kdo koga 
izkorišča in kdo ima od drugega v Jugoslaviji in od nje večji dobiček, so bila vse 
pogostejša. Čeprav je bila že prva polovica osemdesetih let v Jugoslaviji v znaku 
gospodarske krize in različnih političnih napetosti, so se te zaostrile leta 1986 in 
se nato stopnjevale vse do leta 1991, ko je Jugoslavija zaradi nezmožnosti, da reši 
nasprotja, razpadla.
Glavni ustvarjalec krize je bilo različno razumevanje vloge in položaja 
posameznih republik in narodov v jugoslovanski federaciji. Srbi so namreč 
zaradi svoje številčnosti zahtevali, natančneje, vsiljevali svoj vodilni položaj, na 
drugi strani pa so Slovenci glede na gospodarsko razvitost in zato večji finančni 
prispevek v jugoslovansko državno skupnost temu nasprotovali. Uprli so se želji 
po centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu, ki gaje začelo izražati novo srbsko 
vodstvo, na čelu katerega je leta 1986 stopil Slobodan Miloševič. Septembra 
1987 je odstranil iz vodstva vse dotedanje sodelavce, ki niso bili za njegovo 
nacionalistično usmeritev, in se postavil kot srbski nacionalni vodja. Kot sredstvo 
za to mu je služil srbski nacionalizem.
Politični spopad federalistov in centralistov, ki je potekal dejansko od konca 
petdesetih ali vsaj od začetka šestdesetih let, se je ob koncu osemdesetih in v 
začetku devetdesetih let tako razplamtel, da ga ni bilo mogoče več pogasiti in 
se je končal s pogoriščem jugoslovanske države. »Fronta« med zagovorniki 
nasprotnih pogledov na organizacijo in delovanje jugoslovanske države je bila 
vzpostavljena, ko se je na oblast v Srbiji povzpel Slobodan Miloševič, ki je začel 
na krilih srbskega nacionalizma (najprej kot »obramba« Srbov na Kosovem 
proti Albancem) spreminjati razmere in razmerja najprej v Srbiji, nato pa tudi v 
Jugoslaviji. Pri tem se je posluževal nacionalizma, ki je v Srbiji živel in se »hranil« 
v prepričanju, da so Srbi v jugoslovanski državi premalo upoštevani, in da so 
zato, ker nimajo vodilne vloge - niso hegemoni - prikrajšani. Ideolog srbskega 
nacionalizma in mitologije, pisatelj Dobriča Čosič je to izrazil z mislijo, da Srbi v 
vojnah zmagujejo, v miru pa izgubljajo.
Za razliko od kriznih razmer v šestdesetih letih, ko je šlo bolj za uveljavljanje 
položaja in vloge republik nasproti zveznim oblastem, je bila kriza v drugi polovici 
osemdesetih in v začetku devetdesetih let v znaku spopada dveh nasprotujočih 
si razumevanj življenja federativno zasnovane države, centralističnega in 
federativnega. Tokrat je bil spopad v vsej zgodovini jugoslovanske federativne 
države najbolj grob in brezkompromisen. Šlo je za odkrit spopad dveh jugo ­
50 Slovenija v Jugoslaviji
slovanskih republik, Srbije kot največje in Slovenije kot najbolj gospodarsko 
razvite. Politična vodstva so imela v obeh republikah povsem nasprotne poglede 
na jugoslovansko skupnost in njeno organiziranost. Novo srbsko politično vodstvo 
je želelo številčnost srbskega prebivalstva uporabiti za uvedbo srbske hegemonije v 
Jugoslaviji, pri čemer so se sklicevali na »demokratičnost«, izražano v »formuli« en 
človek - en glas. S tem bi se temelj jugoslovanske federativne države, enakopravnosti 
narodov, enostavno porušil, saj bi Srbi imeli v zvezni skupščini največ poslancev, ki 
bi sicer v »demokratičnem« duhu preglasovali druge. Slovenija pa je bila nasprotno 
za reformiranje političnega sistema in samoupravljanja, ne pa za bistveno poseganje 
v organizacijo federacije. Slovenski politiki so v nasprotovanju zahtevam srbskih 
politikov izpadli kot »ustavobranitelji« in s tem nekakšni konservativci, ki ne želijo 
sicer potrebnih sprememb v jugoslovanski državi in družbi. »Ustavobraniteljstvo« 
pa je bilo dejansko sredstvo proti srbskim pogledom na spremembe, ki so pomenile 
veliko spremembo Jugoslavije in vzpostavitev srbskega državno političnega ideala 
- Velike Srbije oz. jugoslovanske države po srbskem »vzorcu«, tj. Srboslavije, kar 
so želeli, a niso uspeli doseči vse od začetka Jugoslavije po prvi svetovni vojni. 
Miloševič je želel dokončati delo oz. hotenja Nikole Pašiča, kateremu se cilj, da bi 
Jugoslavija bila povečana Srbija, sicer ni nikoli povsem uresničil, čeprav je Srbom 
uspelo jugoslovansko državo precej srbizirati vsaj v tem pomenu, da so bili Srbi 
velik dejavnik jugoslovanske države tako v dobrem kot v slabem.
V razreševanju jugoslovanskega vozla so bile jugoslovanske zvezne oblasti, od 
skupščine do vlade, dokaj pasivne in nemočne. Ni pa to veljalo za vojsko oz. njen 
vrh, ki se je kot predstavnik centralne oblasti na političnem področju aktivno 
vključil v reševanje krize. Zaradi podobnih ali kar enakih pogledov na vzroke 
jugoslovanske krize - te so videli v preveč ohlapni federaciji - in enakih hotenj 
po učinkoviti centralistični oblasti, se je vojaški vrh počasi, vendar zanesljivo 
pridružil Srbiji. Srbsko in vojaško vodstvo sta bila oba centralistično orientirana, 
čeprav sprva iz različnih razlogov. Imela pa sta skupno rešitev jugoslovanske 
krize - centralizem. Razlikovala pa sta se - vsaj sprva - glede cilja. Srbskemu 
vodstvu je bil cilj vzpostavitev močne in enotne srbske republike in nato doseči 
v jugoslovanski državi njeno prevlado, vojaški vrh pa je želel enotno Jugoslavijo 
z močnim vodstvom. Tako srbsko vodstvo kot vojaški vrh sta videla rešitev 
problema jugoslovanske države v izničenju ustave iz leta 1974 in v uvedbi t. i. 
učinkovite federacije z močno centralizirano upravo. Obema sta bila poglavitna 
ovira pri tem Slovenija in njeno vodstvo.
Proti združenemu političnemu nasprotniku in njegovim zahtevam po 
povečanju centralizma srbskega vodstva (to je imelo močno podporo srbske 
javnosti, kar je ta izražala na t. i. mitingih, ki jih je oblast skrbno in vešče 
organizirala sebi v podporo) in vojaškemu vrhu, so se slovenski politiki upirali z
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 51
branjenjem ustavne ureditve, kakršno je zagotavljala ustava iz leta 1974. Bili so 
»ustavobranitelji«, kar je bila ena od taktičnih potez slovenske politike od vsega 
začetka jugoslovanske krize, kakršna je nastajala po Titovi smrti. Z upoštevanjem 
ustave in zakonodaje so želeli »nevtralizirati« pričakovani »naskok« na ustavo 
in njeno spreminjanje zlasti glede dosežene stopnje državnosti republik. Takšna 
težnja se je dejansko pokazala, ko se je začela razprava o spremembah ustave. V 
Sloveniji pa se je vladajoča politika odločila za reforme pri »vrhu«. Odločili so se 
za spremembe, ki naj bi demokratizirale vladajočo Zvezo komunistov Slovenije 
in njen položaj in vlogo v slovenski družbi. Počasi in premišljeno po lastni volji so 
želeli »sestopiti« z oblasti in to deliti z drugimi političnimi subjekti. Ta politični 
proces je bilo t. i. prenoviteljstvo. Šlo je za notranjo partijsko stvar, ki se je začela 
kot interna, notranja demokratizacija slovenske »komunistične stranke«, se pa je 
nato prenesla na demokratizacijo celotnega političnega življenja. Na ta politični 
proces, ki se je začel v Sloveniji in je sovpadal z zaostrovanjem jugoslovanske 
krize pod vplivom Miloševičevega »pohoda na Jugoslavijo«, so drugod v Jugo­
slaviji gledali z določeno mero dvoma in nejevere, pa tudi odkrito nasprotno. 
Nasprotne slovenskemu namenu prenoviteljstva pa so bile težnje glede položaja 
in vloge komunistične organizacije v Srbiji. Tam se je oblast »partije« krepila, saj 
je Miloševič kot vodja Zveze komunistov Srbije dejansko imel vso oblast. Bila je 
sredstvo za dosego »nacionalnih« srbskih ciljev: upravno in politično poenotenje 
Srbije, kar je pomenilo odpravo avtonomnosti Vojvodine in Kosova, kot jo je 
zagotavljala jugoslovanska ustava, uvedba centralizma kot sredstva načrtovanega 
srbskega hegemonizma. Na poti k temu se je postavilo po robu s svojim 
»ustavobranitelj stvom« in »prenoviteljstvom« slovensko politično vodstvo. Kot 
nasprotnika glede reformiranja Jugoslavije, vsak s svojim namenom, sta se tako 
vzpostavila »nacionalna« voditelja komunistov, slovenskih Milan Kučan, in 
srbskih Slobodan Miloševič. Nekako se je ponovila situacija, ko sta si »nasproti 
stala« vsak s svojimi pogledi na organizacijo jugoslovanske države Kardelj 
in Rankovič. Razlika je bil v tem, da je Kučan branil ustavno doseženo stanje, 
medtem ko je Kardelj to stanje želel (in uspel) vzpostaviti. V nastali konstelaciji 
so bile druge republike bolj ali manj opazovalke. Hrvaška, Bosna in Hercegovina 
ter Makedonija so zaradi številnega prebivalstva srbske narodnosti in zato zaradi 
strahu pred notranjimi nemiri tvorile nekakšen nevtralen blok »jugoslovanske 
sinteze« in niso želele izražati naklonjenosti nobeni »strani«. Ko je bilo jasno, 
da Miloševiču zaradi »odpora« slovenske politike ne bo uspelo osvojiti ključnih 
dejavnikov jugoslovanske politike, Zvezo komunistov, se je slovenski politiki 
približala hrvaška. V obeh republikah pa je takrat že potekal močan proces 
demokratizacije in »odlepljanja« od Jugoslavije, v katerem so imele glavno vlogo 
protikomunistične, na »nacionalizmu« temelječe politične sile.
52 Slovenija v Jugoslaviji
Na reforme slovenskega političnega vodstva, ko je to začelo z reformami 
pri sebi, v svoji organizaciji oz. v njenem položaju in vlogi v slovenski družbi 
in državi, se je odzval tudi vojaški vrh. Ta je v slovenskem »prenoviteljstvu« 
videl protirevolucijo, v slovenskem nasprotovanju centralističnim zahtevam 
srbskega političnega in tudi vojaškega vrha pa separatizem. Obtožbe Slovenije, 
Slovencev in njihove politike so bile enake, kot so bile obtožbe na račun Albancev 
na Kosovem, kjer so bile te izgovor za represijo proti Albancem in njihovim 
politikom, ki se niso uklonili srbskim zahtevam po zmanjševanju avtonomije 
Kosova. V vlogo »ohranjevalca« Jugoslavije in njenega političnega ustroja se je 
odločno postavil vojaški vrh, pri čemer je imel eden od obrambnih ministrov, 
admiral Branko Mamula, politične voditeljske ambicije. Svoje centralistične 
poglede je vojska, njen vrh, ki se je odkrito in načrtno postavil v politično vlogo, 
skušala uveljaviti prek Zveze komunistov. Ko pa je ta na zvezni ravni na 14. 
kongresu konec januarja 1990 doživela svoj konec, vojska je izgubila »ideološko 
domovino«, pa so želeli za svoje politične cilje uporabiti predsedstvo države. 
Prepletanje vojaškega vrha in predsedstva SFRJ, v katerem so imeli »centralisti« 
sicer močne pozicije, ne pa prevladujočih, je takrat večkrat pripeljalo Jugoslavijo 
na rob izvedbe vojaškega udara ali uvedbe vojaške uprave. Vmešavanje vrha 
jugoslovanske vojske v reševanje jugoslovanske krize je krizne razmere v zadnjem 
obdobju jugoslovanske skupne države le še dodatno ustvarjalo. Vojska je bila tako 
ob dveh »nacionalnih«, Srbiji in Sloveniji, tretji dejavnik v Jugoslaviji ob njenem 
koncu. Jugoslavije ji ni uspelo rešiti, s svojim načinom reševanja, ko je posegla 
tudi po orožju, pa je njen konec pospešila.
Vojska, Jugoslovanska ljudska armada, je bila glede na svojo vlogo glede 
obrambe države organizacijsko najbolj centralistično organizirana (obramba je 
vedno v rokah centralnih oblasti), a v osemdesetih letih se je tako postavila tudi 
v političnem smislu. Do federalizma, kakršen je bil takrat v Jugoslaviji, je bil 
vojaški vrh kritičen. V centralizmu, v močni osrednji oblasti, pri kateri bi tudi 
sami sodelovali kot močan dejavnik, so videli »zdravilo« za jugoslovansko krizo. V 
imenu močne države, pogoj za to pa je bil po njihovem prepričanju centralizem, se 
zato niso strinjali s »federalizacijo« obrambe, kar so predstavljale enote Teritorialne 
obrambe kot oboroženi izraz vojaško obrambne doktrine splošne ljudske obrambe.
Zaradi svojega centralističnega značaja in zadržanega odnosa do stopnje 
federativnosti, kakršno je dala ustava 1974, pa tudi zaradi dejanskega nestrinjanja 
s »federalizacijo« vojaške obrambe države, kar so v vojaškem vrhu dobro skrivali 
in na ves glas hvalili doktrino splošne ljudske obrambe, so bili v vojaškem vrhu 
kritični zlasti do Slovenije. Takšno je bilo stališče vojaškega vrha že od začetkov 
uveljavljanja nove obrambne doktrine jugoslovanske države konec šestdesetih 
in v začetku sedemdesetih let. Na slovensko zagnanost glede organiziranja in
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 53
oboroževanja slovenske Teritorialne obrambe kot vojaške formacije, ki je bila 
v pristojnosti republike, so gledali kritično in jo ocenjevali kot oblikovanje 
slovenske nacionalne vojske. V teritorialni obrambi so videli na eni strani kon­
kurenco glede obrambnih nalog in delitev pristojnosti, saj je bila teritorialna 
obramba v pristojnosti republiških oblasti, na drugi pa prav zato, da gre za 
klico nacionalnih vojsk. To je bil sicer njihov osnovni očitek zasnovi teritorialne 
obrambe. Pri tem so našli dokaz v oboroževanju slovenske teritorialne obrambe. 
Ali je šlo pri tem, ko so se poslužili spletke proti slovenski teritorialni obrambi, 
njenemu vodstvu, dejansko pa proti slovenski politiki, ki je tega postavilo po 
svoji volji in svoji izbiri, brez posebnega dovoljenja »generalitete«, le za vprašanje, 
povezano z nakupom orožja za slovensko teritorialno obrambo, ali je šlo za širšo 
politično spletko proti slovenski politiki, kije bila jasno in določno federalistično 
opredeljena. »Generaliteta« je slovenske politike skušala prikazati kot nacionaliste 
in separatiste. »Zatožili« so jih Titu, ki je bil glede takšnih obtožb zelo občutljiv, 
vendar pa v tem primeru ni nasedel »ovadbam« o slovenskem »separatizmu«. 
Ena od poglavitnih »tarč« v tej celotni politični spletki je bil Edvard Kardelj zaradi 
svojega zavzemanja za več federativnosti in manj centralizma, kar je zelo motilo 
centraliste. Na ta način so hoteli preprečiti nadaljnjo federalizacijo federacije.
Nesoglasja med Slovenijo in JLA, njenim vrhom, ki so se pokazala v zadnjih 
nekaj letih druge Jugoslavije in so bila s strani vojske prikazovana kot »napadi 
na JLA« v Sloveniji, na katere ni po njihovem mnenju slovensko državno in 
politično vodstvo dovolj odločno reagiralo, in s tem naj bi podpiralo te »napade«, 
so imela dolgo zgodovino. Začelo se je kmalu po uvedbi splošne ljudske obrambe 
in oblikovanju teritorialne obrambe. V začetku sedemdesetih let je namreč 
zaradi nakupov orožja za slovensko teritorialno obrambo v tujini, pehotno orožje 
za slovensko TO so namreč kupili v Franciji, kajti JLA jim ni želela zagotoviti 
nakupov iz »svojih« virov, vojaški vrh videl to kot nedopustno. Ker se to Titu, 
kateremu so slovensko vodstvo zatožili, ni zdelo nič slabega, so se odločili za širšo 
spletko. Vanjo je vojaška obveščevalna služba pritegnila še srbsko službo državne 
varnosti. Celotna »afera z orožjem« za slovensko TO je imela ime po obveščevalni 
šifri Vrh in se je kasneje pokazala kot t. i. Zelena knjiga. »Dosje« oz. dokumenti, 
ki naj bi dokazovali slovenske »nečednosti«, je bil namreč v zelenem ovitku. Šlo 
pa je za obtožbe, da se ima Slovenija namen odcepiti od Jugoslavije, kajti Slovenija 
naj bi se oboroževala zaradi osamosvojitve »v določenem trenutku«.
Vrh JLA, v katerega je treba šteti tudi jugoslovanskega »ministra« za obrambo, 
je v drugi polovici osemdesetih let, ko se je kriza v Jugoslaviji zaostrovala in je 
dobila jasne poteze spopadanja dveh razumevanj reševanja, ali z reformiranjem 
doseženega ali s spremembami v smeri centralizacije, za katero so bili predvsem 
v Srbiji in v vojaškem vrhu z reorganizacijo vojaške obrambne organizacije, ki je
54 Slovenija v Jugoslaviji
stopila v veljavo z začetkom leta 1989, je »izničil« vlogo teritorialne obrambe. Veljko 
Kadijevič, zadnji obrambni minister jugoslovanske države, ki pa se je podredil 
Miloševiču, je to reorganizacijo pojasnil kot »ublažitev negativnih rešilnih vplivov 
zasnove oboroženih sil iz ustave 1974«.15 Z uvedbo »vojskovališč«, ko je bilo 
celotno ozemlje jugoslovanske države razdeljeno na štiri ozemlja, sta bila vloga in 
pomen teritorialne obrambe, kije slonela na »nacionalnem« republiškem načelu, 
zmanjšana. V praksi je to pomenilo trdnejšo vpetost republiških teritorialnih 
obramb v poveljstva JLA. Razlog reorganizacije obrambe države pa ni imel mnogo 
zveze z vojaško strateško obrambo pred napadom iz tujine, ampak je bil predvsem 
notranjepolitičen. Reorganizacija vojske je tako spremenila položaj teritorialne 
obrambe in je vsaj glede na svojo večjo vpetost v poveljstveno strukturo JLA 
odpravljala »republiška« ali nacionalna načela dotedanje organizacije vojaških 
oblasti. Tako je na vojaškem področju bila izvedena »centralizacija«, ki je na 
drugih področjih državnega delovanja centralistom ni uspelo doseči.
Druga Jugoslavija je prenehala obstajati po tem, ko sta se za razdružitev od nje 
odločili dve federalni enoti, Slovenija in Hrvaška. Samostojnost in neodvisnost 
sta vsaka zase razglasili 25. junija 1991. S tem je bilo za Slovenijo njenega 
jugoslovanskega obdobja konec. Ker je jugoslovanska oblast temu nasprotovala, 
je to dejanje skušala preprečiti z vojsko. To je izzvalo v Sloveniji desetdnevno 
stanje vojne, ki se je končalo z dogovorom o trimesečnem moratoriju na izvajanje 
osamosvojitvenih dejavnosti, t. i. Brionska deklaracija. Tega je zahtevala od sprtih 
strani mednarodna skupnost. V času po dogovoru o moratoriju se je za odhod 
- formalno za »premestitev enot in ustanov JLA z ozemlja Republike Slovenije« 
do končnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije 16 - iz Slovenije s sklepom 
Predsedstva SFRJ odločila jugoslovanska vojska. Po treh mesecih, odhod vojske 
seje zaradi tehničnih razlogov zavlekel za teden dni, so pripadniki JLA kot zadnja 
stvarna »vez« Slovenije z Jugoslavijo zapustili ozemlje Republike Slovenije.
Obdobja Slovenije v Jugoslaviji je bilo konec.
ZAKLJUČEK
Slovenija, Slovenci, njihova politika in gospodarstvo so bili kot del Jugoslavije 
njen dejavnik. V drugi Jugoslaviji je imela Slovenija svoj položaj, ki ji ga je 
določala ustavnost te države, vlogo pa dejavnost slovenske politike, politikov in 
gospodarstva. V očeh Slovencev je bila po njihovem mnenju ta vloga premajhna, 
v očeh drugih, s katerimi s(m)o Slovenci živeli v Jugoslaviji, pa najbrž prevelika
15 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 71.
16 Kolšek, Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991, str. 336 - Priloga 20.
Čepič: Bilo je nekoč v Jugoslaviji (1945-91) 55
in prepomembna. Dejstvo je, to ni ocena ali vrednotenje te vloge, da je bila 
Slovenija v Jugoslaviji zanjo pomemben dejavnik, ki je dajal tej državi njeno 
podobo in značilnost. Slovenija v Jugoslaviji ni bila ozemeljsko velika, obsegala je 
7,9 % ozemlja celotne države (po velikosti je bila druga najmanjša jugoslovanska 
republika), njeni prebivalci pa so šteli 8,4 % vseh državljanov jugoslovanske 
države (popis prebivalstva 1981), je pa dejavnost slovenske politike oz. njenih 
politikov v drugi Jugoslaviji vplivala na oblikovanje njene podobe. Slovenska 
politika je bistveno oblikovala podobo druge Jugoslavije in dogajanje v njej.
V skladu z mislijo predsednika ZDA Johna E Kennedija iz njegovega 
inavguracijskega nagovora, kaj lahko država naredi za koga ali kaj lahko nekdo 
od nje pričakuje ter kaj lahko nekdo zanjo stori, je bil delež tega, kar so Slovenci 
ali vsi prebivalci Slovenije v času druge Jugoslavije storili zanjo, velik. Tako kot 
je bil pomemben delež Jugoslavije pri razvoju Slovenije. Kot ne bil bilo Slovenije 
kot države brez druge Jugoslavije, ne bi bilo niti Jugoslavije, kot jo poznamo v 
zgodovini in je sedaj del zgodovine, brez Slovenije in njene vloge v njej.