Ta tmtopii SLOVENSKA. Po poiti po- Mttj* trnki V slan velja ta ' tt tertek, in se /HI Tli! 17U h A celo leto 2 [r. dM u zalogi Ijl, £)) Ki. |||| 40 kr. za pol za celo leto po =/ »=J » 1 !» leta 1 fr. SO 2 fr'.; ta po! .... Sle/' ka- lita po t /r. berilo za oduuo Hi omiko »<*-« pri- srebt a. jemlje zalo- slovenskega duha. List. 8. U Celju 21. Svečana 1850. \ Opomena. 't Nekoliko pomot zastran „s l o ven s k e i bele1-' je' sprožilo potrebnost opomniti: da so nekdajne ,jtfqi*enske novine" u Celju s koncem starega leta nehale izhajati; da je niže podpisanimu uredniku samo uredjenje slovenske čbele izročeno, ne pa prijemanje naroiivnih dnarjev za njo, in tudi ne nje ratpošilanje. J. Drobnic, urednik. I Tiče u germu. Dva soseda, očeta mnogobrojnih otrok , sta 1 ves svoj čas, vse svoje moči na to obračala, kako bi jih lepo s časnem blagom oskerbela. Njih eden, i mertev 7.a pričejočoost , je bil zmirom zamišlen in u neznano , temno prihodnost žalostno zamaknjen , od kodar so ga neprenehama te nepokojne misli naletavale : „Kaj bo moja ženasdeco počela , ako izboliin, ali umerjeni?" Teh černili misel, katere so njegovo serce, kakor poškoden červ zreli sad, pod-jedavale, se ni mogel nikakor iznebiti. Tudi uni si je s takemi mislami večkrat glavtr belil, vendar jim ni nikol dolgu posluha dajal, temveč seje vedel kmalo s boljimi tolažiti: „Bog, kateri vse stvari pozna in nad njimi bdije, bo tudi nad menoj in nad mojimi bdi!." — Take misli so ga vselaj pokrepile in umirile, da je svoja dela bolje in lepše opravil, ko njegov sosed, kateri vedno u kalne misli zatoplen, nobone radosti ni poznal, in tudi kreposti in serca ni imel, svoje dela po dolžnosti opravljati. Neki dan, ko so ga pr delu na polji navadne černe misli hudo spreletele, verže nevoljen orodje od sebe, daje s glasnim . štropotom na tla kopitnilo, in tičke iz bližnega gerina splašilo, katere so se pa kmalo u ravno tisti germ povernile. Gre tedaj gledat in najde dva gnjezda polna negodnih tičkov. Ver-nivši se sopet na svoje delo, se tedaj pa tedaj na germ ozre in vidi, kako stare tiče svojim inladiui jesti nosijo. Ravno ko njih ena s polnim klunom prileti , jo pristreže zgrablivi kanjuh in jo odnese po zraku. Vboga tičica bi se mu rada iz kreuipel iz-vinila, vpije smertnoplahiin glasom, pa vse ji je bilo zastonj. To viditi je serce delavnega moža skoro čisto sterlo, mislil si je: „smert stare tiče je smert mladih ; tako se bo tudi mojim kmalo godilo, kaj bojo počeli, kadar mene več ne bo?" — Celi dan mu gre to tako po glavi, da so se mu zaporedoma debele kaple solz po licah vdirale. Ko je ravno na tistim polju še drugi dan opraviti imel, ga mika zvediti kako , se tičkain godi. | „Moram vendar mlade tičke obiskati, katerim je nesrečni sovražnik mater umoril ," pravi sam pri sebi, „gctovo da so že vse mertve." Pa kako se začudi, ko jih vse zdrave najde, brez da bi se kaj, poznalo, da so brez matere. Ker tega ni mogel zapopasti, se je tamkaj skril in je prežal, kako bi to bilo, da so vse tako zdrave in čverste. Ne dolgo je že zašohtalo po listju, in glej mati Irngega gnjezda prinese živeža, katerega je med tj»oje mlade razdelila. Tako so vse jesti imele, in Jtatlu! brez matere niso bile pozablene u svoji nesreči. ' Ta prigoda je možu, ki je do zdaj premalo na božjo previdnost zaupal, černe misli pregnala, in ga vidno spremenila. Na večer teče svojemu sosedu to reč povedat, kateri ga posvari rekoč: „Glejte tedaj, h čemu si toliko nepokoja .ielate, ker veste, da Bog svojih nikdar ne zapusti ? Upajmo toraj, kar nas vera tipati uči, in ljubimo Boga iz celega serca, poslujmo pošteno in zvesto , dokler je božja volja; ako pred ■merjeni, ko vi, bodite vi oče mojim otrokom ; ako i vi pred umeijete , bom jes oče vašim ; in ako oba mnerjema, pred ko bodo naši otroci kosi saini za I sebe skerbeti, jim še ostane naj bolji oče u nebesih, ki clo tičkov u gnjezdu ne pozabi; ne starajte i se toraj s nepotrebnimi skerbmi!" Florjancek (Konec.) Ko stari zasliši, da je tudi poslednje delo , ki ga je Florjančeku naložil, opravljeno, se razserdi nad njim in nad svojo hčerjo Veroniko, ter sklene tJba po noči zažgati. Ker je pa Veronika, kakor veštica, misli svojega očeta vedila, je Florjančeka podučila, da naj na mesto sebe u svojo posteljo škof) položi in naj s njoj iz te hiše pobegne, kar sta še tisto noč storila. Ko jih drugi dan stara pogreši, pogleda u svoje velke bukve zvedavat, kje -bi onadva bila, ter spozna, da sta že daleč od njene idomačije; zatoraj svojemu »-arernu veleva, naj za njima poskoči iu njih nazaj ■ jrne; naj toraj obuje tiste čevlje s katerimi se naenkrat tri mile prekorakne. Veronika, ki je čutila, da nj';jin oče za njima koraka, veli Florjančeku naj se večkrat ozre. Ko se pervikrat oz.re, vidi da jima je stari že za pe^ tami. Veroniki so njeni duhovi zmirom pokorni bili^ zatoraj jim zapove, naj med očeta iti med nje tako gosto šumo (hosto) napravijo, da bi še iniš skoz nemogla; kar se je naenkrat zgodilo. Stari se inora toraj nazaj vemiti. Ko damo pride brez Veronike in brez Florjan-čeka, mu stara ukaže: naj hitro obuje čevlje s katerimi se da štir mile daleč s enem korakom prestopiti. Ko Veronika vidi, da jitn je oče sopet že blizo, zapove svojim duhom, da so med njega in med nje tako morje napravili, katerega nobena ptica preleteti ne more. —Stari se sopet prazen damo verne, kateremu stara veleva: naj kar škornje obuje s kate-remi se da pet mil s enem korakom prestopiti. Ko ga Veronika sopet blizo čuti, poreče Florjančeku: bodi ti šmaren križ, jes bom pa kapelica; stari jih ni več spoznal ter je naprej išel po svetu, kodar jih še zdaj iše. Ko jih stari po takem prehiti in daleč naprej odide, sta Florjanček in Veronika sopet človeka postala, ter sta vesela proti Florjančeko-vim domovanju tekla. Ko sta že blizo prišla, veli Veronika Florjančeku: idi naprej k svojim starišein , povej jim, da si bil srečen , in ne pozabi na mene. Veronika obstoji , ter zleze na neko veliko lipo pod katero je štirna bila. Dekle, ki so tu sem po vodo hodile, so u štirni lepo podobo Veronike vidile, in so si mislile, da je to njih podoba, toraj so sezaporedama prevzele in vsaka poreče : ker sem jes tako lepa, ne bom več vodo nosila. Tudi Florjančekova mati pride k štirni, najde tam Veroniko, jo pelja na svoj doin in jo zaprosi ; naj bi ona za kuharico bila pri Florjanče-kovi ženitvi. Vse je že bilo za ženitnino pripravljeno, pa Florjanček Veronike ni več poznal. Ko Veronika račko in racmana na mizo prinese, se je racman od račke zmirom proč obračal. Veronika mu reče: hcman racman, kakor se ti od račke obračaš, tako •je tudi Florjanček na Veroniko pozabil. U tem jo »'lorjanček še le spozna iu jo vzame za ženo.") y. latinskošolc. Meri viški list. Ti mertviških bukev B. str. 26. katolške fare M. B. v Ulimiji , Štajerske dežele, Lavantinske