Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše marec 2022 Letnik XXIV/1 • številka 93 Vzgoja cena 5,80 eur V žarišcu: Kako ti je ime? Naš pogovor: Družinsko ucenje Astronomija Gašper Hrastelj ljudskih in umetnih v šoli otroških pesmic Besede lahko prizadenejo, stisnejo v kot ali zavędejo. Lahko pa krepijo, podpirajo in povezujejo. Vse je odvisno od tega, kako jih uporabimo. Pa se sploh zavedamo, kaj govorimo in kako nas sogovornik razume? Knjižica ponuja obilo koristnih napotkov in se za vsakega bralca spremeni v njegov osebni vodnik po labirintih sporazumevanja. 130 mm x 180 mm; 104 strani; 16 € Celje, Prešernova ulica 23, T 03 490 14 20 www.mohorjeva.org VZGOJA 93 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše marec 2022, leto XXIV/1 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Miran Žvanut mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej PerkoMarija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2022 je 5,80 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1500 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo. Ime Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Ko smo leta 1999 praznovali desetletnico delovanja Društva katoliških pedagogov Slo­venije, smo imeli imenitnega gosta, rektorja Janez Krstnik je na primer dobil ime zato, Univerze Sophia iz Tokia. Med predavanjem ker je Bog napovedal, da je usmiljen in se je v Ljubljani je povedal tudi to, da se je pred za-uclovecil. Janez pomeni 'Bog je izkazal svoje cetkom šolskega leta naucil vec kot 300 imen usmiljenje'. Kristjani so odkrili, da so pokojni novih študentov. Zdelo se mu je pomembno, tudi v nebesih. Da bi bili z njimi povezani, so da lahko vsakega študenta nagovori z njego-zaceli uporabljati imena svetnikov in svojih vim osebnim imenom. prednikov. Preko imena so se povezovali s kr­stnim zavetnikom. Mnogi tudi danes cutijo to Ime je nekaj zelo posebnega. Ko me nekdo veliko povezanost. Dolocena imena so posta­ poklice po imenu, vem, da se tice mene. Tako la del hišne tradicije. To se zgodi tam, kjer je je doma, ko mama poklice svojega otroka; v prisotno dovolj veliko spoštovanje do sebe in partnerstvu, ko mož izgovarja ime svoje žene; lastne družine. Tudi izbira imen izraža mocne v šoli, ko ucitelj izgovarja ime ucencev. Pa v družinske korenine. cakalnici, na ulici, na spletu, v casopisu. Vcasih svoje identitete nocemo razkriti. Mno-Z imenom se poistovetimo. To sem jaz. Ime gi na Facebooku ali drugih omrežjih upora-me identificira. Najde. Odkrije. Na ime se od­bljajo lažno ime. Zakaj? Za lažnim imenom se zovemo. Ime predstavlja naše bistvo. Ponava­skriva pravi jaz. Uporabljamo krinko, masko, di ga radi slišimo, ker cutimo, da nas nekdo psevdonim. Vcasih zaradi strahu, vcasih zara­pozna, upošteva, potrebuje, ceni, ljubi. Vcasih di zavajanja in prevare ali manipulacije. pa se raje skrijemo in imena ne bi radi slišali. Ime skrijemo tudi zaradi potrebne zasebnosti, Zaradi strahu pred grajo, sramom, obveznost­osebnega prostora. Ni vse javno, je tudi zaseb-mi, odgovornostjo. ni prostor. Iz tega razloga se ucimo varovanja Ime lahko izgovarjamo na razlicne nacine: osebnih podatkov, zato svoje identitete ne spoštljivo, podcenjujoce, s strahom, z grožnjo, razkrivamo vsem. Ni vse za javnost. Clovek ljubece, prosece, jezno, žalostno, veselo. Isto potrebuje svoj osebni prostor – zaradi svojega ime zelo razlicno zveni in v srcu tako razlicno dostojanstva, zaradi svoje vrednosti in zaradi odmeva. Izgovarjanje imena ustvarja odnos. varnosti. Barva in ton glasu, custvo, s katerim je ime Kaj pa imena podjetij, društev, šol? Tudi tam izgovorjeno, prebudi odgovarjajoci odmev v se lahko marsicesa naucimo. Vcasih ime de­poslušalcu. luje propagandno, drugic modrostno, tretjic Kaj pa ime, ki ga nosim, pomeni? Vsaka bese­ izraža kulturo življenja. Nobeno podjetje ne da ima svoj pomen, o necem govori, z necim želi, da z imenom ne bi povedalo nicesar. Na nas poveže. Uporabljamo zelo razlicna imena, nekaterih šolah sem doživel, da so iz imena v Sloveniji jih je cez 40.000. Nekatera so staro­ šole naredili filozofijo življenja, svojo kulturo, slovanska. Vecina imen je kršcanskih, gre za svoj slog, razvili svojo identiteto. Ime je posta­imena svetnikov in biblicna imena. Potem so lo navdih za pedagoško delo. tu razlicna simbolna imena, tuja imena, ime-Ko razmišljamo o imenih, se vedno vprašaj­na filmskih igralcev, literarnih likov, imena mo, kaj pomenijo, kaj sporocajo. Vsaka bese­živali in rastlin itd. Danes se uporabljajo tudi da nekaj pomeni. Ce jo uporabljamo veliko­imena, ki ne pomenijo nic, dovolj je le to, da krat, je prav, da pomeni prav tisto, kar želimo. so kratka in izvirna. Ime uporabljamo najveckrat, najveckrat ga Nekatera imena nosijo željo, v kaj naj se ose-slišimo. Naj bodo naša imena sporocilna, pol-ba, ki nosi ime, razvije. Nekatera imena so na, navdihujoca, naj prebujajo lepoto in sve­preroška, v sebi nosijo napoved prihodnosti; tost posameznika. Nagovarjanje po imenu v osebnem pogovoru … Zakaj je nagovarjanje bližnjega z njego-vim osebnim imenom tako pomembno? Vzpostavi osebni stik. Ime, ki ga izgovorimo s prijetnim tonom, odpre komunikacijski kanal z nagovorjenim. Nakaže, da bomo po­vedali nekaj prav njemu. V ospredju bo on kot clovek. … Analiza imen javnih osnovnih šol v Sloveniji … Analiza imen javnih osnovnih šol v Sloveniji nas privede do spoznanja, da ima relativno malo osnovnih šol (175 ali 38,9 %) v svojem nazivu ob imenu kraja še dodatno ime, ki bi lahko bilo dodaten element iden­tifikacije zaposlenih in ucencev. Pri analizi šol, ki vsebujejo še dodatno ime, pa se velika vecina šol imenuje po osebnostih s podrocja kulture in politike. … Spodbudno ucno okolje … Varno in spodbudno ucno okolje spro­ži osebne odzive nanj, ti pa pricajo o tem, kako (dobro) se v njem pocutimo oz. kako ga doživljamo. Tukaj se srecamo s pojmom kultura ali klima, ki zaznamuje doloceno okolje in je preplet razlicnih dejavnikov, ki vplivajo na vse vpletene v šoli ali v kakšnem drugem družbenem okolju. … Za boljši prenos znanja v prakso … Vsebine morajo biti fleksibilne, prila­gojene potrebam, ki jih zaposleni izrazijo tudi med izobraževanjem. Nesmiselno je togo vztrajati pri nacrtovanih vsebinah, ce izvajalec izobraževanja ugotovi, da so potrebe zaposlenih nekoliko drugacne od predvidenih. … Priložnosti prostoizbirnih besedil … Pri taki obliki pouka naj bi bil delež frontalne oblike manjši, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo. To je dodatna možnost, da se povecuje dijakova sposobnost kriticnega interpretiranja, ute­meljevanja stališc, primerjanja, razvršcanja ter uporabe strokovnih izrazov. … 3 Uvodnik Silvo Šinkovec: Ime 5 8 10 12 15 16 18 V žarišcu: Kako ti je ime? Jože Ramovš: Nagovarjanje po imenu v osebnem pogovoru Jože Faganel: Utrinki o imenih in priimkih Dejan Hozjan: Analiza imen javnih osnovnih šol v Sloveniji Dragica Motik: Osebno ime Lidija Golc: Gospod Silvan Zakonsko obcestvo Soncnice: Izbira otrokovega imena je odgovorna naloga Bernarda Mal: Kako ti je ime? 19 22 Naš pogovor Silvo Šinkovec: Gašper Hrastelj: Omogociti osebnostni razvoj Liza Novak: Moja pot 23 25 Biti vzgojitelj Bogomir Novak: Anticni, svetopisemski in eksistencialnopedagoški temelji rezilientnosti Erika Ašic: Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto 28 30 32 Vzgojni nacrt Barbara Režek: Spodbudno ucno okolje Eva Zaman: Bralna motivacija Dragica Motik: Košara – izdelek slovenskega pletarstva Starši 34 36 Bojan Kovacic: Družinsko ucenje ljudskih in umetnih otroških pesmic Jana Mlacnik: Za boljši prenos znanja v prakso 38 Podrocja vzgoje Milcek Komelj: Identifikacija umetnikovega imena z drevesnim osamelcem 40 Zorko Vicar: Astronomija v šoli Duhovni izziv 42 Slavko Rebec: Ne boj se 43 46 Izkušnje Nevenka Tomšic-Iskra: Priložnosti prostoizbirnih besedil Nuša Rutar: Gibalno ovirani ucenci v ucno-vzgojnem procesu 48 Bralni namig 50 Iz življenja DKPS 51 Napovedni koledar 52 Nova spoznanja 52 Summary Nagovarjanje po imenu v osebnem pogovoru Jože Ramovš, prof. dr., antropolog, logoterapevt, ki je opravil specializacijo iz partnerskega komuniciranja, je strokovni predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Posveca se razvoju metode skupinskega socialnega ucenja za osebnostno rast in oblikovanje lepšega sožitja v družini, službi in družbi, posebej med generacijami v današnji demografski tranziciji staranja prebivalstva. V bibliografski bazi COBISS ima vec kot tisoc clankov in drugih del, med njimi dvajset samostojnih knjig in osemnajst v soavtorstvu, devetintrideset ponatisov in prevodov v tuje jezike. V naslovu smo poudarili osebni pogovor. Govorimo torej o nagovarjanju po imenu med družinskimi clani, prijatelji in znanci, ko drug drugemu pripovedujemo o osebnih izkušnjah in doživljanju. To dvoje je najbolj osebna lastnina vsakega cloveka. Izkušnje in doživljanje so naša osebna identiteta – po njih smo to, kar smo, po njih se razlikujemo od drugih ljudi. Osebni pogovor v celoti medcloveškega komuniciranja Razlikovati je treba med osebnim in inti-mnim – osebni pogovor namrec ni razga­ljanje lastne intimnosti. Intimne izkušnje dobrega in hudega sodijo v zaklenjeno kamrico, ki jo je neprekosljivo opisal Cankar; to odpremo le izjemoma, ko je smiselno in varno. Okrog te kamrice ima vsak clovek prostrane shrambe vsakda­njih in vrhunskih osebnih izkušenj, lepih doživetij, dragocenih spoznanj, dobrih hotenj, skrbi in stisk, veselja, nacrtov in upov. Vse to je zloženo v naši zavesti, da bi bogatilo in gradilo nas same ter ljudi okrog nas. Ce to zanemarjamo, ostaja Foto: Matej Hozjan nekoristno, tako kakor stvari v kleti, ki jih že leta nismo pogledali. Ko o svojih izkušnjah in doživljanju pripovedujemo drugemu v osebnem pogovoru, se preci-šcujejo za nas same, drugi pa jih ima na voljo kot najdragocenejše ucno gradivo za svoj razvoj; mi pa enako njegove izku­šnje, o katerih nam pripoveduje. Osebni pogovor ob izkušnjah in doživljanju nas od malega do smrti cloveško gradi bolj kakor karkoli drugega. To je edini nacin za pristno medsebojno spoznavanje, ki ljudi povezuje na globoki cloveški ravni. Osebni pogovor se dogaja med dvema, tremi bližnjimi – torej v skupini do ka­kih deset ljudi. Njegovo domovanje je v družini in med prijatelji. Družina in sku-pine, kjer med clani vlada osebni odnos, prinašajo cloveku najvec srece ali najvec nesrece, v njih cloveško najbolje zori ali se najbolj kvari. Ni cudno, da postaja osebno sožitje cilj intenzivnega razisko­vanja. Nova spoznanja in stare izkušnje enoumno govorijo, da je kakovost soži­tja v družini in drugih osebnih skupinah premo sorazmerna s kakovostjo osebne­ga pogovora v njih. Za njegovo ucenje se zadnja leta razvijajo ucinkovite metode. Ko govorimo o osebnem pogovoru, se zavedamo, da ga je v sožitju najmanj. Po-datki kažejo, da že ena ura lepega oseb­nega pogovora na teden – to je dnevno manj kakor deset minut – zagotavlja za­koncema razvoj njunega sožitja z dobre­ga na boljše. V vsakdanjosti posvetimo glavnino casa drugima dvema vrstama komuniciranja: klepetu in delovnemu pogovoru. V sožitju imata tudi ta dva enako pomembno mesto, njuna vloga in potek pa sta zelo drugacna od osebnega pogovora. Delovni pogovor je izmenjava informa­cij in znanja, ki nam omogoca priskrbeti vse potrebno za materialno preživetje, za razumski razvoj in za varno organizacijo sožitja. V sklop delovnega pogovora spa-da tudi ucno in poslovno komuniciranje. Od kakovosti delovnega pogovora je odvisna kakovost sodelovanja v družini, službi in družbi. Uspešnega delovnega pogovora se lahko kar hitro naucimo; metode za to se razvijajo že dolgo in ti-sti, ki javno nastopajo ali delajo z ljudmi, zlasti poslovneži, politiki in pedagogi, se ga danes skrbno ucijo. Klepet pa je najširši krog vsakdanjega komuniciranja, ki nima ne osebne ne delovne vsebine; pogovarjamo se o ce-merkoli – o vremenu ali politiki. Klepet je vsakodnevna 'malta' v medcloveškem sožitju, ki nas sprošceno povezuje. Ka­kovostnega klepeta se ne ucimo, splaca pa se navaditi, da je prijeten in koristen. Biti mora zanimiv. Obicajno je tem bolj prijeten, cim bolj uravnovešeno je pri­povedovanje in poslušanje porazdeljeno med oba ali vec sogovornikov. Ima samo eno, toda odlocilno pravilo, ki naredi klepet koristen ali pa škodljiv: da z njim nikomur ne škodimo – ne sebi, ne sogo­vorniku, ne odsotnim, torej ne obreku­jemo, ne opravljamo, ne jamramo in ne obsojamo. Nagovarjanje bližnjega poimenu Ko smo razmejili osebni pogovor od ostalih dveh vrst besednega komunicira­nja, se vrnimo k nagovarjanju po imenu. Naš naslovni poudarek, da je v osebnem pogovoru treba nagovarjati sogovornika po imenu, je eno od štirih pravil lepega osebnega pogovora. Za kakovost oseb­nega pogovora so pomembni še dobro pripovedovanje, dobro poslušanje in do-bro molcanje. Šaljiva anekdota pravi, da mož že po prvi besedi, ki mu jo rece žena, ve, kaj bo sledilo. Ce ga nagovori »Tone«, ve, da bo nekaj dobrega. Ce mu rece »Ti«, ve, da mu bo narocila, naj nekaj naredi. Ce pa rece »Vi, moški«, ve, da bo 'nevihta', v kateri rešuje cloveka 'debela koža'; kdor je nima, pa v takem primeru rad zbeži v svojo družbo, na primer gostilniško, ali se utaplja v notranjem malodušju. Seve­da velja ta anekdota tudi, ce spola zame­njamo. Zakaj je nagovarjanje bližnjega z njego-vim osebnim imenom tako pomembno? Vzpostavi osebni stik. Ime, ki ga izgovo­rimo s prijetnim tonom, odpre komuni­kacijski kanal z nagovorjenim. Nakaže, da bomo povedali nekaj prav njemu. V ospredju bo on kot clovek. Navedimo nekaj nasvetov za nagovarja­nje po imenu v osebnem pogovoru, ki so se obnesli v praksi sožitja in jih potrjuje­jo sodobne raziskave. • Že takoj v zacetku prvi nagovori dru­gega z njegovim osebnim imenom. Pri tem ga toplo pogleda v oci. • Ce je pripoved malo daljša, tudi vmes od casa do casa prijazno izrece ime drugega. • Sklepni stavek osebne pripovedi nudi pripovedovalcu znova primerno pri­ložnost, da ga okrona z osebnim ime­nom poslušalca. • Ko poslušalec poprime besedo, ima ugodno priložnost, da toplo in prija­zno izrece osebno ime drugega – z nje­govim imenom zacne kratek stavek, s katerim se pripovedovalcu hvaležno odzove na to, kar je pravkar poslušal in doživel v njegovi pripovedi. • Svoje osebno ime vsak sliši tudi ob slo­ vesu ali zakljucku pogovora. Ko se navadimo v osebnem pogovoru spontano uporabljati ime sogovornika, ko to delamo prijazno in spoštljivo, po­stajajo naši osebni pogovori tudi zaradi tega prijaznejši in plodnejši. Šola usposabljanju za osebne odnose v družini in prijateljstvu ne posveca po­zornosti; doživeli smo celo, da je ura­dno stališce zašlo v zmotno skrajnost, da šola ni namenjena vzgoji, ampak samo izobraževanju. Za sožitje v sku­pnosti je to slepa ulica. Vsako izobra­ževanje, ki hoce ljudi usposabljati za kakovostno življenje in sožitje, zave­stno razvija tako izobraževalno kakor osebnostno eticno komponento; seve­da pri vecini šolanja, zlasti od polno­letnosti naprej, prevladuje izobraževa­nje za kompetentno poklicno ali drugo delo. Poleg dejstva, da je izobraževanje po svoji naravi delovni pogovor, tudi navedena in podobne strokovne zmo­te dodajajo svoje, da šola skorajda ne usposablja sodobnega cloveka za oseb­ni pogovor, ampak le za delovno ko­municiranje. Ob tem dejstvu se nam postavlja vprašanje, koliko so opisana spoznanja o nagovarjanju po imenu uporabna v delovnem pogovoru. Pri delovnem komuniciranju sta v ospredju delo, ki ga je treba opraviti, in so-delovanje z drugimi, da bo delo cim prej in cim bolje narejeno; pri izobraževanju je to delo ucenje. Delo ljudem omogoca preživetje. Ce hocemo biti pri delu uspe­šni, moramo sodelovati z drugimi ter se dogovarjati. Pri delovnem pogovoru ni v ospredju nobeden od sogovornikov osebno, ampak skupna naloga in delitev vlog pri njej. Zato je v delovnem komu­niciranju tudi medsebojno nagovarjanje manj osebno. V gornji anekdoti je žena nagovorila moža s »ti«, sicer pa se v neosebnih razmer­jih nagovarjamo s priimkom, z »go-spa« ali »gospod«, z nazivi in pogosto z vikanjem. Vsako sodelovanje pa ima tudi nekaj osebne primesi, zato je po­membna sestavina vsakega komunici­ranja tudi primeren nacin medsebojne­ga nagovarjanja. V življenju imajo svoje mesto tudi razpravljanje o splošnih stvareh, debatiranje, teore­tiziranje, modro­vanje, filozofira­nje, prepricevanje. Vzdevki Vzdevki so nastali kasneje kot rojstna imena in so, gledano razvojno, po nastanku pred priimki. Služili so za dodatno oznacevanje oseb toliko casa, dokler se ni razvil sistem dveh oznacevanj, tj. imena in priimka. Iz vzdevkov so v priimkovnem procesu pogosto nastali priimki, ceprav je vcasih težko dolociti, ali je neki priimek po izvoru vzdevek ali pravi priimek. (Janez Keber: Leksikon imen, 2008: 30) Drug drugemu podajamo znanja, mne­nja in splošne sodbe, pa tudi stereotipe in predsodke, kakor se zdi, da je bilo pri tretjem primeru navedene anekdote. Ta komunikacija je povsem neosebna. Tu velja opozoriti na past, da nikakor ne gre vnašati splošnih odgovorov in sodb v osebni pogovor – ce to storimo, bo naš odnos po pogovoru slabši, kakor je bil pred njim. Prav tako je splošno razpra­vljanje usodno za delovni pogovor pri sodelovanju – ce to storimo, bo delo opravljeno pocasneje in slabše. To, da ohranjamo razliko med osebnim in de­lovnim pogovorom, pa nam omogoca, da je sodelovanje ucinkovito in pošteno, osebni odnos pa pristen in globok – slo­ venski pregovor pravi: Služba je služba, družba je družba. V vsakdanjem sožitju imajo svoje mesto vse vrste pogovora: sprošcen klepet, de­lovni in osebni pogovor. Kakšno je me-sto osebnega pogovora z nagovarjanjem po imenu? Lep osebni pogovor je srcika sožitja med bližnjimi, ki omogoca clove­ško zorenje in nas osrecuje. V razvoju cloveka od kamene pradavnine dalje je cedalje mocnejša potreba vsake­ga, da je za druge enkratna in edinstvena oseba s svojim imenom. To potrebo nam zadovoljuje pristen osebni odnos med dvema, tremi ali nekaj vec ljudmi. Razvojna psiholo­gija kaže enoumne podatke, da je ra­zvoj posameznika najodlocilneje od­visen od odnosov v njegovi družini in drugih osebnih skupinah, social-noantropološke vede in zgodovina kultur kažejo na pomen te clove­ške znacilnosti za razvoj cloveštva. Vsakdo, ne glede na izobrazbo in druge znacilnosti, hrepeni po lepem osebnem odnosu, ki ga ustvarja tudi spoštljivo in ljubece nagovarjanje po imenu. Razvoj lepega osebnega pogovora in osebnih odnosov je ocitno smer, ki pelje v prihodnji razvoj cloveka in cloveštva, vse dokler ga lahko vidimo. In cez mejo, do katere sega clo­veška zavest – pri osebnem odnosu bolj kakor kjerkoli drugod odzvanja v nas slu­tnja o presežnem dometu ciste Ljubezni v absolutnem odnosu, ki ga je mislec med­cloveških odnosov Martin Buber izrazil z dvojino jaz – Ti. Literatura • Engl, Joachim; Thurmaier, Franz (2005): Kako govoriš z menoj? Dobra in slaba partnerska komunikacija. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. • Ramovš, Jože (2017): Sožitje v družini. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Utrinki o imenih in priimkih Jože Faganel, prof. slovenšcine in francošcine, dolgoletni lektor na AGRFT, gledališki lektor, raziskovalec starejše slovenske književnosti, ucitelj govorništva teologov in bralcev Božje besede. Sivolasec (avtor teh vrstic) si že sme dovoliti tudi za zapis v strokovni reviji uporabiti posebno zvrst, ki je ne najdeš v nobenem prirocniku: utrinke. Naj se ne sliši kot opravicilo, ce bom zato izbral dva vidika. Prvi se nanaša na mojo poklicno 'deformacijo', saj sem pouceval govor(ništvo) na AGRFT in Teološki fakulteti, tj. na izgovor, drugo na motiviranje mladine za zanimivo osebno ozadje slovenskega imenoslovja. Osebno ime Izgovor osebnih imen od nekdaj doloca pravopis (Slovenski pravopis). Tam je za­pisano, kje je naglasno mesto in kakšna je kakovost samoglasnikov. Za imena moških in ženskih nosilcev. Za moje osebno ime se morajo v vseh narecjih v javnosti sprijazni-ti z ozkim [ó], torej Jóže. Izbire ni … Prav tako Pólde in Štéfka. Govorim o slovenskih imenih, ceprav se ob vse pogostejših sodobnih muhah umi­kajo tujim imenom, pogosto kar iz kakih risank, ali celo napravijo starši nekak kon­strukt. Nedavno sem se pogovarjal s trža­ško novinarko po imenu Mairim in sem se spraševal o poreklu osebnega imena, do-kler nisem izvedel, da sta starša babicino ime Miriam prebrala nazaj in tako poime­novala svojo deklico. Omenimo še naslednjo zakonitost, za ka­tero je prav, da se je zavedamo kristjani. Svetniki prihajajo iz vseh narodov, v ka­terih imajo osebno ime v svojem jeziku. A ko jih doleti 'cast oltarja', dobe ime v vseh jezikih, tj. tudi v slovenšcini. Tako je župnik iz Arsa v Franciji postal v Sloveni­ji sv. Janez Vianej (Jean Marie Vianney). Enako lurški svetnici tudi uradno recemo sv. Bernardka (Bernardette Soubirou). Papežem pa ni treba cakati, da postanejo svetniki, ampak že z izvolitvijo dobijo ime v vsakem nacionalnem jeziku, tj. tudi v slovenšcini: Janez XXIII., Pavel VI., Janez Pavel II., a ne zato, ker so postali svetniki, ampak ker so bili papeži, kot sta zaslužni papež Benedik XV. in papež Francišek, ki (še) nista svetnika. Priimek Pri priimkih pa pravopis izgublja svojo moc, razen kadar gre za osebnosti, kot so znanstveniki in umetniki. Lastnik priimka doloci izgovor. In ta iz­govor se lahko tudi spremeni ali se spre­minja še v aktualnem casu. Sprememb je konec, ko nosilec priimka in seveda ime­na ob njem postane javna osebnost. Za­pleteno? Morda! Zato vam kar razložim na priimkih, ki so del mojih sorodnikov in znancev. Naglaševanje priimkov Po prvem letniku slovenistike, daljne­ga leta 1965, sem si v župniji Crnice (pri Ajdovšcini) ogledal krstno knjigo in med kršcenci mojih sorodnikov našel naslednji zapis priimkov: Faganeu, Kosoveu … 'No-nota' mojega oceta sta bila bratranca in le malo je manjkalo, da Srecko v Ljublja­ni ni stanoval pri Faganelovih. Cez nekaj let, recimo kakih deset let, je krstitelj, vešc slovenskega jezika, po zgledu deležnikov »imel, prejel« zapisal kršcencev priimek Faganel, Kosovel, ki se je zanesljivo zacel izgovarjati z [l], ko je krstitelj zapisal pri­imek Faganelj, Kosovelj. Naša družina ga naglašuje na zadnjem zlogu, pesnikovega pa vecinoma na prvem [Kósovel]. Ko sporocimo v uradu svoj priimek, jim posredujemo tudi naglasno mesto. Pred dvajsetimi leti pa me je moj študent, zdaj goriški igralec Radoš Bolcina, nagovoril: »Profesor Fáganel, kdaj smem priti na go-vorno vajo?« Odgovoril sem mu: »Radoš, kot Primorec bi lahko vedel, da se pravil-no izgovarja Faganél.« On pa ni odnehal: »Prijateljujem s sinom vašega mrzlega bratranca in on se piše Fáganel.« Torej lastnik priimka vendarle doloca izgovor. Spomnil sem se, da mi je uciteljica, teta Poldka Faganél, pripovedovala, da je njena sodelavka vztrajala, da se piše Osél in ne z naglasom na prvem zlogu ... Ko sem o tem pripovedoval študentom teologije pri retoriki, sem zakljucil z raz­mišljanjem, da je zanimivo, da je med priimki veliko živalskih (npr. Macek, Kos, Golob, Šinkovec), a med njimi ni priim­ka po clovekovem najzvestejšem prijatelju (Pes), ceprav o njegovem bivališcu obstaja (Pesjak). »Hudo je, ce se uciteljica piše Osel, a da­nes imamo možnost, da svoj priimek tudi uradno zamenjamo. Tudi sam bi izkoristil to možnost.« Ožigosanost z imenom inpriimkom Kot šolar sem poslušal radijsko igro na osnovi Cankarjeve crtice Polikarp. Kr-stitelj nezakonskega otroka je v opomin mladim, ki niso spoštovali šeste Božje za­povedi, ožigosal novorojencka s cudnim imenom, cudnim za miselnost kmecke dekle. Cankarju se je smilil, sam pa ni­sem mogel razumeti, zakaj bi bilo to oži­gosanje, saj je bil moj katehet p. Polikarp Brolih, franciškan, ki se bliža stoletnici zemeljskega življenja in zadnja desetletja spoveduje na Brezjah. Psihologi bi znali marsikaj povedati o ožigosanosti z ime­nom in priimkom. Poimenovanje ustanov Z osebnimi imeni pomembnežev se pra­viloma poimenujejo tudi ustanove: od šol do inštitutov. Tudi infrastrukturni objekti, kot so npr. letališca. Ceprav je zapoveda-no, da mora biti poimenovanje ustano­ve v rodilniku (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), pa prihaja do zadreg pri internacionalizaciji, ko se poimenovanje brniškega mednarodnega letališca ob na­povedih pojavlja v dveh oblikah (sloven-sko Letališce Jožeta Pucnika, angleško Jože Pucnik airport). Tržaški Slovenci že uveljavljajo svojo dvojezicnost v tej smeri, da enovito poi-menujejo svojo ugledno sredno šolo po najvecjem slovenskem pesniku tudi v slo­venšcini vsaj v nadnaslovu (Licej France Prešeren), ceprav se v podnaslovu poko­rijo pravopisu vsaj glede rodilnika, ce že ne glede velike zacetnice (Državni Znan­stveni licej Franceta Prešerna s slovenskim ucnim jezikom). Naravoslovni znanstveniki pa so že ne­omajno suvereni, saj se najuglednejša in najvecja slovenska znanstvena ustanova imenuje tudi v slovenšcini Institut Jožef Stefan. Škoda, da so se ustrašili strešice, ki se je ceška tovarna avtomobilov na mednarodnem trgu prav nic ne otepa (Škoda). Morda bodo nasledniki znamenitega je­zikoslovca Frana Ramovša (1890–1952) pravilo vendarle spremenili, da bodo ob vse vecji internacionalizaciji slovenska imena in slovenski priimki zableste­li enotno (torej vedno v imenovalniku) tudi v novem pravopisu. Zadrege s poimenovanji Mladina naj ob priimkih razmišlja, zakaj je npr. na Dolenjskem polno prebivalcev s priimkom Gorenc, na Gorenjskem pa še vec s priimkom Dolenc, kateri poklici so postali priimki (Kovac, Žagar, Ribic …)! V roke naj vzame leksikalno življenjsko delo jezikoslovca Janeza Kebra Leksikon priim­kov, ki je izšlo nedavno (Keber, 2021) in v katerem bodo našli prav vse slovenske priimke, zanesljivo tudi svojega. Ce nas bodo vnuki vpraševali glede poi-menovanja njihovih šol, znamo biti dedki in babice slovenisti v zadregi. A ne zaradi rodilnika, ampak kako pojasniti ucencu cetrtega razreda Osnovne šole Majde Vr­hovnik v Ljubljani, po kom se šola ime­nuje. Sam sem se izmotaval, da so vcasih poimenovali šole po vojakih. Na vpraša­nje, ali so bile tudi ženske vojakinje, sem se v smislu 'sprave' izognil razlagam o partizanih in omenil (da bi vnuka utišal), da je bila M. V. heroj. Vprašanj ni bilo vec, a sledila je ugotovitev, da je potem njegova šola res imenitna, saj mu je izraz heroj izzval pozitivne konotacije. Cemu torej ne bi dosegli, da v želji po miru vsaj šole poimenujemo izkljucno po umetnikih in znanstvenikih, ce morajo skoraj stoletje po koncu komunizma lju­dje delati in stanovati na ulici likvidatorjev (Ulica bratov Babnik v Dravljah). P. S.: Latinski pregovor Nomen est omen (Ime je znamenje) pac ne drži. Kakor tudi za trpece v bolniški postelji ne Mens sana in corpore sano (Zdrav duh v zdravem te­lesu). Oboje potrjuje življenjska in zgodo­vinska izkušnja. Gotovo tudi izkušnje du­hovnega voditelja kršcanskih pedagogov. (Nisem preverjal, ampak slutim ...) Analiza imen javnih osnovnih šol v Sloveniji Dejan Hozjan je izredni profesor za podrocje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, koordinator magistrskega študijskega programa Izobraževanje odraslih in razvoj kariere ter vodja Centra za vseživljenjsko ucenje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ukvarja se s kriticnim proucevanjem podrocja pedagogike, andragogike in menedžmenta v izobraževanju. Avtor v prispevku izhaja iz premise, da ima imenovanje osnovne šole pomembno identifikacijsko vlogo tako pri zaposlenih kot tudi pri ucencih. V skladu s tem raziskuje aktualna poimenovanja slovenskih javnih osnovnih šol, pri cemer posebno pozornost namenja tistim osnovnim šolam, ki so poimenovane po (znanih) osebnostih, dogodkih ali objektih. Namesto uvoda Pregled raziskovanja imen javnih osnovnih šol v Sloveniji nas privede do spoznanja, da se s tem podrocjem dejansko nihce ne ukvarja – ne strokovno in ne znanstveno. O razlogih za pomanjkanje interesa za to lahko le ugibamo, a to ne zmanjšuje vloge, ki jo ima lahko ime šole v šolski politiki in prikritem kurikulumu. Ime šole namrec ni sprejeto nakljucno, ampak je predmet politicno-pedagoških razprav svetov šol in obcin. Tako ime javne osnovne šole odraža neko intenco kraja, hkrati pa lahko oblikuje identiteto tako kraju kot tudi vsem akterjem šolskega prostora. Pricujoci clanek odstira osnovo za razume­vanje omenjene tematike, saj bo s pomocjo statisticne analize pokazano, po katerih osebnostih, dogodkih in objektih se imenu­jejo slovenske javne šole, s katerim vsebin-skim podrocjem in zgodovinskim obdo­bjem se povezujejo imena osnovnih šol in kako so le-ta regijsko razporejena. Prikaz analize imen javnihosnovnih šol v Sloveniji Osnovni prikaz imen 450 javnih osnovnih šol v Sloveniji1 kaže, da je mogoce v imenih zaslediti pet kategorij, in sicer navedbo kraja osnovne šole, (znane) osebnosti, (organizi­rane) skupine ljudi, dogodka in objekta. Iz Tabele 1 je razvidno, da se ime kraja, kjer se nahaja osnovna šola, pojavlja v 427 (94,9 %) primerih. V 163 (36,2 %) primerih se v ime-nu osnovnih šol pojavlja ime (znane) oseb­nosti in v 10 (2,2 %) primerih (organizirane) skupine ljudi, npr. odred, borci itd. V enem primeru se pojavlja ime objekta (ime bolni­šnice) in v enem datum znanega dogodka. V nadaljevanju se je pojavljalo vprašanje, s cim je povezano ime osnovne šole, ki ne vsebuje le imena kraja. Iz Tabele 1 je bilo razvidno, da se pri 175 osnovnih šolah pojavlja ime, ki vsebuje dolocen vsebinski kontekst imenovanja. Ta imena je bilo moc kategorizirati v naslednje vsebinske sklope:2 povezava imena s kulturo, politiko, znano­stjo in izobraževanjem ter drugo (npr. špor-tom, literarnim junakom). Tabela 2 kaže na izrazito izstopanje dveh kategorij. Najvec imen osnovnih šol se povezuje s podrocjem kulture in politike. S podrocjem kulture je povezanih 79 (45,1 %) imen šol in s podro-cjem politike 76 (43,4 %) šol. Podrocje zna­nosti in izobraževanja se pojavlja le v osmih (4,6 %) primerih imen. V štirih (2,3 %) šo­lah pa se pojavljajo imena, ki se navezujejo predvsem na šport. Tabela 3 nam prikazuje delitev po stati­sticnih regijah. Primerjava imen osnovnih šol, kjer se ime navezuje na dolocen vse­binski element, nam pokaže, da se v štirih statisticnih regijah imena šol povezujejo le Ime šole povezano s/z ... Število Odstotek kulturo 79 45,1 % politiko 76 43,4 % znanostjo 8 4,6 % izobraževanjem 8 4,6 % drugim 4 2,3 % SKUPAJ 175 100,0 % Tabela 2: Povezanost kategorij imen osnovnih šol z vsebinskimi podrocji s podrocjem kulture in politike, in sicer v goriški, primorsko-notranjski in zasavski regiji. V primeru primorsko-notranjske in zasavske regije prevladujejo imena, poveza­na s podrocjem kulture, v primeru goriške regije pa s politicnim podrocjem. V jugo­vzhodni Sloveniji, pomurski, obalno-kraški in gorenjski regiji se poleg imen s podrocja kulture in politike pojavljajo tudi imena šol, ki so povezana s podrocjem znanosti. V vseh navedenih regijah izrazito prevladuje­jo imena šol, ki so povezana s politiko, ra-zen v obalno-kraški regiji, kjer prevladujejo vendar s prevlado politicnih imen osebnosti, pomembnih med drugo svetovno vojno. Regija Kultura Politika Znanost Izobraževanje Drugo SKUPAJ Goriška 4 (36,4 %) 7 (63,6 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 11 (100,0 %) Koroška 2 (50,0 %) 1 (25,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 1 (25,0 %) 4 (100,0 %) Jugovzhodna Slovenija 3 (30,0 %) 6 (60,0 %) 1 (10,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 10 (100,0 %) Pomurska 1 (12,5 %) 6 (75,0 %) 1 (12,5 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 8 (100,0 %) Obalno-kraška 8 (53,3 %) 6 (40,0 %) 1 (6,7 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 15 (100,0 %) Primorsko-notranjska 9 (81,8 %) 2 (12,8 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 11 (100,0 %) Gorenjska 3 (15,0 %) 15 (75,0 %) 2 (10,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 20 (100,0 %) Osrednjeslovenska 16 (44,4 %) 18 (50,0 %) 1 (2,8 %) 0 (0,0 %) 1 (2,8 %) 36 (100,0 %) Zasavska 5 (83,3 %) 1 (16,7 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 0 (0,0 %) 6 (100,0 %) Posavska 3 (33,3 %) 4 (44,4 %) 1 (11,1 %) 1 (11,1 %) 0 (0,0 %) 9 (100,0 %) Savinjska 3 (21,4 %) 7 (50,0 %) 0 (0,0 %) 4 (28,6 %) 0 (0,0 %) 14 (100,0 %) Podravska 19 (61,3 %) 6 (19,4 %) 1 (3,2 %) 3 (9,7 %) 2 (6,5 %) 31 (100,0 %) Zakljucek Analiza imen javnih osnovnih šol v Sloveniji nas privede do spoznanja, da ima relativno malo osnovnih šol (175 ali 38,9 %) v svojem nazivu ob imenu kraja še dodatno ime, ki bi lahko bilo dodaten element identifikacije zaposlenih in ucencev. Pri analizi šol, ki vse­bujejo še dodatno ime, pa se velika vecina šol imenuje po osebnostih s podrocja kulture in politike. Ti dve podrocji skupaj obsegata kar 155 (88,6 %) imen javnih osnovnih šol. Zani­mivo je, da je velika vecina (69 ali 90,8 %) jav­nih osnovnih šol imenovana po osebnostih, ki so povezane z obdobjem druge svetovne vojne in komunisticno partijo, in le ena (1,3 %) po osebnosti, ki je bila aktivna pred osa­mosvajanjem Slovenije in med njo. Ravno slednje pa omogoca podlago za na­daljnje raziskovanje in iskanje odgovorov na vprašanja, zakaj prav takšna poimenovanja osnovnih šol, kako poimenovanje šol vpliva na identiteto zaposlenih in ucencev ter same-ga kraja in kako poimenovanje javne osnov­ne šole vpliva na t. i. prikriti kurikulum. Literatura • Seznam osnovnih šol Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Pridobljeno s spletne strani 28. 12. 2021. Opombe 1 Klasifikacije javnih osnovnih šol temeljijo na Seznamu osnov­nih šol Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (2021). 2 V dolocenih primerih je prihajalo do prepletanja posamezne­ga dela imena šole z dvema kategorijama, predvsem kulturo in politiko. V teh primerih se je upošteval kriterij 'dominantnost kategorije, po kateri je osebnost javno bolj prepoznavna'. Tabela 3: Prikaz vsebinskih elementov imen osnovnih šol glede na statisticne regije imena s podrocja kulture. V koroški regiji se pojavljajo imena s podrocja kulture, po­litike in drugo, pri cemer prevladujejo ime­na s podrocja kulture. V osrednjeslovenski regiji se pojavljajo imena z vseh podrocij, razen s podrocja izobraževanja, pri cemer prevladujeta podrocji politike in kulture. Podobno je tudi v primeru savinjske regije, s to razliko, da ni zajeto podrocje znanosti, podrocje izobraževanja pa je. V posavski in podravski regiji so vkljucena vsa podrocja. V slednji regiji izrazito prevladujejo imena šol s podrocja kulture. V nadaljevanju nas je zanimalo, v katero zgodovinsko obdobje sodijo politicne oseb­nosti. Analiza aktivnosti politicnih osebno­sti glede na zgodovinsko obdobje kaže na izrazito dominantnost obdobja druge sve­tovne vojne. Iz Tabele 4 je razvidno, da je 69 javnih osnovnih šol v Sloveniji povezanih z osebnostjo, ki je bila aktivna v casu druge svetovne vojne. Le-te so imele pomembno vlogo v NOB in kasneje v okviru komuni­sticne partije. Šest osnovnih šol se imenuje po politicnih osebnostih, aktivnih pred dru-go svetovno vojno, in le ena javna osnovna šola nosi ime po osebnosti, ki je imela po­membno politicno vlogo pred osamosvoji­tvijo Slovenije in med njo. Zgodovinsko obdobje Število Odstotek Pred drugo svetovno vojno 6 7,9 % Med drugo svetovno vojno 69 90,8 % V casu osamosvojitve 1 1,3 % SKUPAJ 76 100,0 % Tabela 4: Prikaz povezanosti imena osnovnih šol z zgodovin-skim obdobjem politicne osebnosti V Tabeli 5 je prikazano, kako so prej izpo­stavljene politicne osebnosti razporejene po razlicnih statisticnih regijah v Sloveniji. Iz ta­bele je razvidno, da v vseh statisticnih regijah prevladujejo osnovne šole, v imenih katerih se pojavljajo politicne osebnosti iz druge svetovne vojne. V goriški, koroški regiji, ju­govzhodni Sloveniji, pomurski, gorenjski, osrednjeslovenski, zasavski in posavski regiji so politicne osebe iz druge svetovne vojne edine prisotne v imenih javnih osnovnih šol. Le v treh regijah se pojavljajo hkrati politicne osebnosti iz casa pred drugo svetovno vojno in med njo, in sicer: v obalno-kraški, primor-sko-notranjski in savinjski regiji. V primeru prvih dveh regij je izrazito prevladovanje politicnih osebnosti iz obdobja med drugo svetovno vojno. Le v podravski regiji se poja­vljajo politicne osebnosti iz vseh treh obdobij, Regija Pred drugo svetovno vojno Med drugo svetovno vojno Po drugi svetovni vojni SKUPAJ Goriška 0 (0,0 %) 4 (100,0 %) 0 (0,0 %) 4 (100,0 %) Koroška 0 (0,0 %) 2 (100,0 %) 0 (0,0 %) 2 (100,0 %) Jugovzhodna Slovenija 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) Pomurska 0 (0,0 %) 1 (100,0 %) 0 (0,0 %) 1 (100,0 %) Obalno-kraška 1 (12,5 %) 7 (87,5 %) 0 (0,0 %) 8 (100,0 %) Primorsko-notranjska 2 (22,2 %) 7 (77,8 %) 0 (0,0 %) 9 (100,0 %) Gorenjska 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) Osrednjeslovenska 0 (0,0 %) 16 (100,0 %) 0 (0,0 %) 16 (100,0 %) Zasavska 0 (0,0 %) 5 (100,0 %) 0 (0,0 %) 5 (100,0 %) Posavska 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) Savinjska 1 (33,3 %) 2 (66,7 %) 0 (0,0 %) 3 (100,0 %) Podravska 2 (10,5 %) 16 (84,2 %) 1 (5,3 %) 19 (100,0 %) Tabela 5: Prikaz imen osnovnih šol po politicnih osebnostih glede na statisticne regije Osebno ime Dragica Motik, prof. zgodovine in geografije, upokojenka. Bila je uciteljica dopolnilnega pouka slovenšcine v Nemciji, vrsto let višja svetovalka za dopolnilni pouk slovenšcine v tujini na Zavodu RS za šolstvo, od leta 2010 do 2017 je ponovno poucevala dopolnilni pouk slovenšcine v Cabru, Tršcu, Prezidu, Buzetu, Pulju in na Reki. Osebno ime (antroponím)1 je najpomembnejše identifikacijsko sredstvo, ki ga vsi otroci dobijo ob rojstvu. Osebno ime je lastno ime in ga poleg drugih podatkov o osebi najdemo v centralnem registru prebivalstva v Sloveniji. gacnim osebnim imenom. Tudi v našem civilizacijskem oz. kršcanskem svetu lju­dje s prehodom iz ene vere v drugo lahko sprejmejo drugo osebno ime. Znano je, da nekateri redovniki s prehodom iz posve­tnega v meniško življenje sprejmejo novo ime. Tudi papež ob nastopu svoje službe izbere novo ime (prav tam). V preteklosti so ljudje ob prehodu iz po­ganskega življenja in sprejemu kršcanstva opušcali poganska imena in sprejemali kršcanska. Po tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja je Cerkev tudi na slovanskem ozemlju dobila izkljucno pravico doloca-ti ime otroku. Slovanska imena, ki so jih naši predniki po sprejemu kršcanstva še uporabljali poleg kršcanskih, so bila po tridentinskem koncilu prepovedana. No-vorojencem so odslej dajali samo kršcan-ska imena, izbirali so jih po seznamu sve­tnikov in svetnic (prav tam). Zgodovina nastanka imen Po imenu se ljudje klicejo že tisocletja. O tem nam prica prastari grški ep Odiseja. Osebno ime je beseda s posebnimi la-stnostmi; nastalo je pred priimkom. Ime cloveka oznacuje, po njem sprašujemo, ko se spoznavamo, se vpisujemo v šolo, v razna društva, z njim se kot polnoletni državljani udeležujemo volitev, z osebnim imenom išcemo zaposlitev, sprejmemo priporoceno pošto, dedujemo zapušcino svojih prednikov itd. (Keber, 2008: 13). Kako pomembno je ime, nam potrjuje sporocilnost pregovora o osebnem ime-nu: »Nomen in hereditare superaurum,« ali: »Ime je v dedišcini vec kot zlato.« Z imenom so povezani številni obicaji, ki se v posameznih kulturnih okoljih zelo raz­likujejo. Na Kitajskem npr. obstaja obicaj, da dojencek dobi ime, ki ga v razlicnih sta­rostnih obdobjih zamenjajo z novim, dru- Ime in obenem znamenje:»Nomen est omen.« Po svetopisemski tradiciji ime pomeni zna­menje, oznaci cloveka, osebo. V preteklosti so imenu pripisovali izjemno moc, ime je nakazovalo znacaj nosilca. Starši so otro­kom dajali imena, ki bi izražala to, kar so želeli, da bi otroci dosegli. Menili so, da ime veliko pove o znacaju in lastnostih osebe, ki ga nosi. Z dajanjem 'živalskih imen' so želeli, da bi lastnosti živali prešle na lastnika ime­na (Melita v slovenšcini pomeni 'cebelica') (Keber, 2008). V Svetem pismu beremo, da kdor nima imena, ne obstaja. Svetopisemska sporocila so mocno vplivala na razvoj evropske kul­ture, tudi na jezikovno zgodovino, kar se jasno kaže v osebnih imenih. Vecina imen v zahodni civilizaciji izvira iz Svetega pisma. Številna od njih so ohranila izvirno fone-ticno obliko, npr. Adam, Benjamin, David, Gabriel, Jožef, Mihael, Judita, Sara in dru­ga.2 Ko smo Slovenci sprejeli kršcanstvo, smo sprejeli duhovno, literarno in umetno­stno izrocilo kršcanske kulture, hkrati pa opustili številne specificne prvine slovan­skega poganskega izrocila. Vstopili smo v svet kršcanskega pojmovanja in izražanja resnicnosti, ki sta del skupne dedišcine vseh srednjeevropskih narodov.3 Izbiranje osebnega imena Pri izbiranju imena pri evropskih narodih ima vpliv vec dejavnikov: tradicija (prena­šanje imen z ene generacije na drugo, npr. z oceta na prvorojenca, z matere na hcer ali pa s starega oceta na vnuka, s stare mame na vnukinjo), eticni (zavest, da ime doloca otro­kovo usodo), verski (imena svetnikov ali bi­blicna imena), dinasticni, politicni in literarni dejavniki (ime po vladarjih, znanih in ugle­dnih osebah, politikih, pisateljih ...), dejavniki blagoglasnosti (kakšen vtis bo ime naredilo), dejavniki sosedstva (imena iz sosešcine, npr. italijanska, madžarska, jugoslovanska ime­na), dejavnik izvirnosti (v novejšem casu so to izjemna ali nenavadna imena), dejavnik nevpadljivosti (navadna, že dolgo znana ime­na) (Keber, 2008). Ime je bilo treba kot prvo identifikacijsko znamenje, ki ga otrok dobi po rojstvu in s katerim se vkljuci v skupnost, urediti tudi z zakonom (Zakon o osebnem imenu, 1974: 833). Pravica izbire imena pripada staršem oz. enemu od staršev. Ce pa starši niso vec živi ali ne morejo izvrševati starševske oz. roditeljske pravice, to namesto njih opravi skrbstveni organ. Vredno je, da otroku pre­mišljeno izberemo ime. Pri odlocitvi za ime se je pomembno vprašati, kaj to ime po­meni, zlasti ce je nenavadno. V sodobnem casu, ki je vsestransko dinamicen, lahko ime cloveku v otroški in odrasli dobi pov­zroca zadrege, posmeh in druge nevšecno­sti. Pri tem ima pomembno vlogo kulturna in jezikovna ozavešcenost staršev in okolja (Keber, 2008). Zakladnice osebnih imen na Slovenskem Pomembna zakladnica osebnih imen na Slovenskem za srednjeveško obdobje so urbarji, v katerih lahko spremljamo nasta­nek priimkov. Poleg urbarjev so pomemb­ne maticne knjige. Duhovniki so jih skrbno vodili in jih hranili v župnijah. Z letom 1780 je Jožef II. uzakonil obvezno vodenje ma-ticnih knjig. Vecina tega arhivskega gradiva je shranjena v Državnem arhivu Republike Slovenije, v Nadškofijskem arhivu v Ljublja­ni ter v župnijskih uradih. Žal je bilo veliko vrednega gradiva med 2. svetovno vojno unicenega in izgubljenega (Keber, 2008). Družbeno okolje in osebnoime Slovenci smo bili že poznati njihova imena, priimke in kraje, od koder so prišli. Rodovniki so cedalje vecja vrednota posameznikov in njihovih družin. Tudi to je dedišcina zgodovine kršcanstva, ki nam preko Markovega evangelija raz­kriva tudi rodovnik Jezusovih prednikov; tako izvemo o 14 rodovih od Abrahama do Davida, 14 rodovih od Davida do preseli­tve v Babilon in 14 rodovih od preselitve v Babilon do Jezusa. Judovski in kršcan- v preteklosti in smo še danes prevec nav­dušeni nad tujimi imeni. To nam zelo nazorno dokazu­je zgodovina naših imen. Šele ob koncu 19. stoletja smo se Slovenci s citalniško dobo in v casu od­pora proti germani­zaciji zaceli zavedati tujosti svojih imen. Tudi z vplivom pan-slovanskih gibanj smo zaceli spre­jemati slovanska imena od drugih slovanskih narodov. Pravi razmah so Hišna imena To so imena, ki se držijo hiše, kmetije, domacije in sicer ne glede na to, da so se v njih pogosto menjavali gospodarji z razlicnimi priimki. Kljub upadanju so v kmeckem okolju še danes živa in ohranjajo imena, vzdevke ali priimke nekdanjih gospodarjev ali kažejo še na kake druge posebnosti glede naselitve, lokacije, pri nekmeckih hišah tudi (obrtno, gostinsko idr.) dejavnost prednikov. (Janez Keber: Leksikon imen, 2008: 31) slovanska imena pri nas doživela po drugi svetovni vojni. Ta imena lahko upraviceno štejemo za dedišcino naših daljnih predni­kov (Keber, 2008: 43). Mnogi ljudje danes vneto raziskujejo svoje družinsko drevo in išcejo prednike, želijo ski svet cenita ime in rodbino, ker cenita osebo in družino. Tega se moramo za­vedati in krepiti svo­jo identiteto. Na našem ozemlju srecujemo imena hebrejskega izvora (Adam, Eva, Eli-zabeta, Abraham, Ana, Gabrijel, Izak, Jakob, Janez, Miha-el, Samuel, Rebeka, Sara, Suzana …), imena grškega izvo­ra (Aleksander, An­drej, Helena, Filip, Agata, Irena, Izidor, Katarina, Marjeta, Pankracij, Teodora, Zofija …), imena la-tinskega izvora (Anton, Avgust, Albin …), imena germanskega izvora (Adalbert, Al­fred, Artur …) in seveda slovanska imena (Dragica, Branislav, Bojan …). S priseljeva­njem prebivalcev iz nekdanje skupne države Jugoslavije so prišla k nam tudi musliman-ska imena (Emir, Mohamed …). V zadnjih desetletjih se pojavljajo mnoga druga tuja imena. Mladim je pomembno predstaviti našo kršcansko tradicijo, da izbirajo imena iz poznavanja in ne iz nevednosti. Danes prihaja do poskusov skupin in posamezni­kov, ki želijo tej tradiciji 'odrezati korenine'.4 Moje ime mi veliko sporoca Ni vseeno, kako nekoga nagovorimo, kako ga poklicemo oz. izgovarjamo njegovo osebno ime. Zelo pomembno je, da posameznikovo osebno ime v skupini pravilno izgovarja-mo. Ce nismo gotovi v pravilnost izgovar­jave imena, prosimo osebo, da nam pove, kako se njeno ime izgovarja. To prispeva k prijetnim in spoštljivim medcloveškim odnosom ter boljši samopodobi in samo­spoštovanju ter omogoca lažjo vkljucitev v družbeno okolje. To lahko prispeva k temu, da bo vsak clovek rad slišal svoje ime in se ob tem prijetno pocutil. Za ilustracijo, kako pomembno je razu­mevanje in sprejemanje nam manj znanih imen, navajam zgodbo, ki sem jo spoznala v svoji pedagoški praksi, ko sem izvajala seminar z naslovom Medkulturni dialog v šoli. Zgodbo je udeležencem tega seminarja povedala gospa H. A., profesorica matema­tike, po rodu Albanka in mati treh otrok.5 Zgodba je povezana z njenim najstarejšim sinom, ki se je vpisal v 1. letnik srednje šole v Ljubljani. Prvi šolski dan je bil mimo, sin je prišel domov in ni bil prevec zgovoren. Mati ga je vprašala, kako je bilo. Najprej ni hotel povedati nicesar, ko pa je silila vanj, se je odzval. Bil je žalosten in na robu joka. Vztrajala je, naj pove, kaj se mu je zgodilo. Povedal je, da so se prvo uro pogovarjali z razrednicarko in vsi sošolci so se po vrsti predstavljali. Povedali so svoje ime, priimek in stavek, dva o sebi. Tudi on je prišel na vrsto in povedal, da mu je ime Magister in da se piše A. V razredu so se vsi spogledali in sošolci so se zaceli smejati. Razrednicarka je ponovila vprašanje in ga ponovno prosila, naj pove, kako mu je ime. Ponovil je, da mu je ime Magister.6 V razredu je zaslišal komentar, ceš, kakšen magister je. Znova je bil naprošen, naj pove ime. Nekaj casa je trajalo, da so vsi dojeli in spoznali, da je to njegovo osebno ime. Materi je priznal, da mu je bilo zelo nelagodno, bil je prizadet, ker so se sošolci smejali. Enake obcutke je ob poslušanju sina podoživljala tudi mati. Na seminarju je povedala, da ime Magister v njihovem kulturnem okolju velja za zelo lepo ime. Prvo srecanje z imenom Kaj bi lahko storili, da bi se izognili takšnim dogodkom? Vseh imen seveda ne moremo poznati, lahko pa se pripravimo na srecanje z novo skupino otrok, mladostnikov ali od­raslih. Ce imamo možnost prej pregledati poimenski seznam, lahko poišcemo infor­macije o neznanih imenih in se pripravimo na srecanje, danes tudi s pomocjo spleta. Tako se lahko prvo srecanje s skupino raz­vije v prijazen dogodek za vse, pogovor o imenih v skupini pa v zanimiv in poucen medkulturni dialog. V nadaljevanju predstavljamo nekaj prime-rov socialnih iger, ki so lahko v pomoc za voden medkulturni dialog (Motik in Veljic, 2006). Nakazane so tudi možnosti za poglo­bljen pogovor o prvinah kulture, ki so pove­zane z osebnim imenom. Vredno je posku­siti, saj prvega stika ne moremo nikoli vec ponoviti, je pa izjemno pomemben za vse vkljucene in za nadaljnjo komunikacijo. Opombe 1 Pridobljeno 13. 1. 2022 s spletne strani: https://sl.wikipedia. org/wiki/Osebno_ime. 2 Pridobljeno 15. 1. 2022 s spletne strani: http://katoliska-cer­kev.si/media/datoteke/dar_svetega_pisma_notranjost.pdf. 3 Pridobljeno 15. 1. 2022 s spletne strani: https://www.druzina.si/ storage/app/media/ProductFiles/sveto-pismo-zgodovinske­knjige-1-del.pdf. 4 Pridobljeno 23. 1. 2022 s spletne strani: https://nova24tv.si/svet/ nov-dokument-evropske-komisije-prepoveduje-krscanska­imena-besedo-bozic-in-uporabo-spola-pri-komunikaciji/. 5 Ime in priimek ter ostale podatke o družini hrani avtorica tega prispevka, saj je gospo H. A. v letih 2006, 2007 in 2008 veckrat povabila na strokovna srecanja s starši in ucitelji na temo Medkulturni dialog in vkljucevanje ucencev migrantov v slovenski šolski sistem. Gospa H. A. je z avtorico prispevka sodelovala tudi pri svetovalnih storitvah na slovenskih osnov­nih šolah. 6 Danes je Magister uspešen racunalniški inženir. Literatura • Keber, Janez (1996): Leksikon imen. Druga dopolnjena izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba. • Keber, Janez (2008): Leksikon imen: onomasticni kompendij. 4. dopolnjena izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba. • Motik, Dragica; Veljic, Irma (2006). Spoznavam sebe, tebe, nas. Prirocnik za ucitelje za delo z ucenci in starši. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Zakon o osebnem imenu (3. in 4. clen). Uradni list SRS, štev. 16-226. IV. 1974, str. 833. Pridobljeno 23. 1. 2022 s spletne strani: https://zakonodaja.com/zakon/zoi-1. Socialna igra: Ime mi je ... Ciljna skupina: ucenci vseh starostnih stopenj, dijaki, starši, ucitelji in drugi. Cilji: spoznavanje udeležencev in oblikovanje skupine, ozavešcanje o pomenu pravilnega izgovarjanja osebnih imen in zapomnitev le-teh, ugotavljanje pomena imen, spoznavanje izvora imen in njihovega pomena za nosilce, samovrednotenje in odpravljanje predsodkov, povezanih z imeni. Za izvedbo socialne igre pripravimo ucni list z vprašanji o imenu, papir, svincnik in tudi Leksikon imen (Keber, 1996). Razlicic te socialne igre je veliko, predstavljamo jih nekaj. 1.razlicica Sodelujoce povabimo, da vsak svojemu sosedu pove svoje ime. Nato povedo, ali jim je ime všec in zakaj jim je všec. 2.razlicica Udeležence povabimo, da najprej odgovorijo na vprašanja na listicu: Kdo ti je dal ime? Ti je tvoje ime všec? Zakaj? Ali veš, kaj tvoje ime pomeni? Kaj pomeni tvoje ime v tvoji družini? Ali si kdaj razmišljal o spremembi imena? Katero ime bi si sam izbral? Zakaj? Udeleženci pišejo odgovore na ucni list in jih pozneje posredujejo skupini. 3.razlicica Udeležence razdelimo v skupine po štiri ali pet clanov. Vsaka skupina dobi Leksikon imen (Keber, 2008) in ucni list. Ucitelj doloci sestavo skupin in izbere imena, ki jih bodo ucenci v skupini raziskovali. Doloci cas, v katerem naj bi skupina opravila nalogo. Ob imenih (npr. Marta, Tara, Nataša, Magister, Azra itd.), napisanih na list, ucitelj posreduje vse usmeritve za delo. Udeleženci raziskujejo izbrano ime z razlicnih vidikov: Kje je ime, ki ga raziskujejo, najbolj razširjeno? Katere razlicice imena so jim znane? Kaj ime pomeni? Kje se je prvic pojavilo? Po izteku casa posamezniki v skupinah predstavijo svoje ugotovite in tako spoznajo, kaj posamezno ime pomeni, ter potrdijo ali zavrnejo svoje prejšnje mnenje (stereotip) o dolocenem imenu. Igra je primerna zlasti za razredne ure v razredih, kjer imajo ucenci ali dijaki imena, ki so manj znana ali pa jih zaradi drugacnosti drugi samovoljno spreminjajo, prirejajo, se jim posmehujejo, jih pod ali precenjujejo. 4. razlicica: moje ime 'ima zgodovino' Udeležence povabimo, da razmišljajo o svojem imenu. Poišcejo zanimive zgodbe, povezane s svojim imenom. Te so lahko iz vsakdanjega življenja, lahko pa tudi iz prebranih knjig, zgodb in pripovedi njihovih staršev, sorodnikov in podobno. Ucitelj usmerja udeležence k iskanju zgodb, ki dvigajo sa­mozavest. Vsak udeleženec na kratko zapiše zgodbo in jo v nadaljevanju predstavi. Clanom skupine predlaga, kako naj ga klicejo, katera razlicica imena mu je všec. Pri vrednotenju igre se ustavimo zlasti pri prvinah, ki vkljucujejo kulturno in zgodovinsko ozadje, povezano z imeni posameznikov. V nadaljevanju se lahko pogovarjamo o imenu in njegovem pomenu. Pri vodenem pogovoru so v oporo izhodišca, zapisana v tabeli. Kaj sporoca moje ime? Ali posameznika ime zaznamuje? Identiteta, samozavest, poreklo, vera Kakšno razpoloženje doloceno ime Povezave med lastnim imenom in Pozitivna/negativna doživetja sproža v meni? osebnimi doživetji. Ali obstajajo povezave med imenom Družbena zavest in povezanost z Zgodovina, družina, kultura, in veroizpovedjo, kulturo ter modnimi imenom. veroizpoved trendi v zavesti neke generacije? Kdo odloca, katera imena so moderna, Vzorniki in idoli kot nosilci imena. Vzor, idol, mediji, javnost katera pa staromodna? Lidija Golc Gospod Silvan Dvakrat na dan ob isti uri sedi ob isti mizi star gospod in pije kavo. Ne lista casopisa ali knjige, ne brska po telefonu, le gleda okoli, potem ko je bil klobuk odložil na mizo. Se ne pogovarja, nasmehne pa se kdaj pa kdaj. Kadar je hladno, kavo zamenja caj; pomelje še kak rogljicek. – Udomaceni pticek tedaj odnese znaten zalogaj. Danes izvemo ime: »Gospod Silvan, dober dan. Kakor vedno?« Samo pokima. Ko odide, ob drobižu redno pusti še kak dragocen bombon.Švrkajoca sem in tja, študentka Pia pošepne kolegu: »Da ne nosi bajader in vseh teh griott, ker je tako osamljen, naš gospod.« Izbira otrokovega imena je odgovorna naloga Zakonsko obcestvo Soncnice deluje 29 let. Trenutno je vanj vkljucenih pet parov in duhovni vodja. Skupnost ima korenine v študentskem obcestvu Maranatha, kjer so se clani srecevali in rasli pod duhovnim vodstvom pokojnega patra Miha Žužka. Pozneje so nekateri clani oblikovali obcestvo mlajših izobražencev Mladike, iz katerega je leta 1993 zraslo zakonsko obcestvo. Ime zanj so izbirali kar dolgo in na koncu je med vec možnostmi najvecjo podporo dobilo ime Soncnice, saj so v obcestvo vkljuceni pari želeli postaviti Boga v središce svojega življenja in se, kot soncnice proti soncu, ves cas obracati proti Božjemu oblicju. Vsak clovek nosi ime, ki ga spremlja ne le od rojstva (nekateri dobijo ime že pred rojstvom) do smrti, ampak neskoncno dlje. Primerov, da si posameznik, ko odraste, spremeni ime, je malo. Zato je naloga staršev, da svojim otrokom izberejo ime, pomembna. Tema tokratnega žarišca v reviji Vzgoja nas je nagovorila, da smo zapisali svoje izkušnje o tem, kako smo se soocili s to nalogo. Odgovornost seznam vseh svetniških imen. Vendar ni ve­dela, da je Darko v podzavesti že imel favo- Irena in Darko: Izbira imena je vsekakor rizirano ime, kar je na koncu odlocilo. Spet odgovorna, saj ime na nek nacin zaznamu­se je izkazalo, da so clovekovi obcutki in in-je cloveka. Po drugi strani spet ni tako zelo tuicija mocnejši vzgib kot trezni argumenti. hudo, ker je jasno, da ime ne doloca clovekove Šlo je za preprosto podzavestno željo, da bi usode, življenja ali znacaja. Zato sva bila pri imel otrok podoben znacaj kot oseba z istim izbiranju dokaj sprošcena, hkrati pa ne brez­imenom, ki jo je Darko poznal. Izbiranje ni brižna. Tudi pri drugem in tretjem otroku sva trajalo posebej dolgo, morda nekaj dni. So-se izbire imena lotila z veseljem in nisva imela rodniki v izbiro niso bili vpleteni. težav pri koncni izbiri med vec predlogi. Pri naslednjih otrocih sva pri izbiri malo bolj Vera in Jernej: Izbira imena je velika odgo­upoštevala, da je prakticno, ce je ime krajše. vornost staršev in vsaj za naju ni bila enostav-Tu je imela nekaj vec besede Irena, Darko je na. Imena otrok sva izbirala oba, pa ni bilo njeno izbiro bolj kot ne potrdil. Vendar tega preprosto. ne bi storil, ce bi se mu zdela njena izbira pre-Zinka in Tone: Odgovornost ob izbiri imen vec tuja, arhaicna, skratka taka, da bi se bal, sva dobro cutila. Seveda sva želela, da bi bilo da otrok imena ne bi maral ali da bo zaradi ime, ki sva ga izbirala, všec nama, predvsem njega zelo izpostavljen. pa sva želela, da ga bo otrok z veseljem in po-Marta in Miha: Postavila sva si vodilo, da nosom nosil ter da bo imel v svetniku – soi­bodo imena slovenska, cim krajša, s pome­menjaku mocnega zavetnika, ki mu bo blizu. nom (po svetniku) ter taka, da se jim težko dodaja pomanjševalnice in izpeljanke. Kako smo izbirali imena Ob prvi nosecnosti sva imela ime za fanta Irena in Darko: Izbire imena sva se lotila, Gašper in za punco Vida. Ko se je bližal cas ko je za to dozorel cas, ko je rojstvo postalo poroda, je Marta razmišljala, da ce se rodi otipljiva realnost, to je nekaj mesecev pred hcerka, naj bo Petra. Rok poroda je imela datumom poroda. K izbiri imena za prvo namrec 18. junija. Menila je, da ni dobro, da hcerko je Irena pristopila dokaj analiticno. ima god malo pred rojstnim dnevom, bolje Za podporo razmišljanju si je priskrbela je malo po njem (sveti Vid goduje 15. junija, sveti Peter pa 29. junija). Obe imeni sta ustre­zali vodilom, ki sva jih postavila in sva odlo-citev prepustila Bogu. Sklenila sva: ce se rodi deklica in bo rojena do 15. junija, bo Vida, ce pa se rodi po 15. juniju, bo Petra. Tako sva bila mirna, kljub razlicnim predlogom. Ko se je rodil drugi otrok, je bil fant in ni bilo dileme. Izbrala sva mu ime Gašper. Sveti trije kralji so nosili imena Gašper, Miha, Boltežar; oce je Miha, sin je Gašper. Pri Matevžu je bil Mihov predlog Matej (evangelist, tako je bilo ime tudi Mihovemu bratu). Marta ni želela podvajanja imen v ož­jem sorodstvu. V sorodstvu imamo namrec že kar nekaj imen podvojenih. Ker je Martin ded nosil ime Matevž, kar je slovenska razli-cica imena Matej, sva se odlocila za Matevža. Ime Tine nama je bilo všec, ker je kratko. Poznala sva nekaj Tinetov, kar naju je prite­gnilo k temu imenu. Ime Tine lahko izhaja iz imen vec svetnikov, na primer sveti Va­lentin, sveti Martin ali blaženi Anton Martin Slomšek. Glede na to, da je bil Tine rojen na božic, goduje na dan svetega Valentina, ki je bližje rojstnemu dnevu. Vera in Jernej: V obdobju, ko so se nama ro­jevali otroci, sva imela veliko sorodnikov in prijateljev z majhnimi otroki in veliko imen je bilo že 'oddanih'. Pri izbiri sva imela kar nekaj kriterijev. Naj­pomembnejši kriteriji so bili, da je ime slo­vensko in hkrati znano evropsko ter da iz­haja iz kršcanske dedišcine. Nadalje je bilo pomembno, da ima ime dobrega svetniškega zavetnika, ce se da, naj ne bo znan po tem, da je umrl muceniške smrti, ampak naj bo znan po svoji vrlini, dobroti. Za deklico naj bo znacilno žensko ime, za fantka znacilno moško ime. Pomembno je tudi, da se ime lepo sklanja, lepo izgovarja in artikulira, lepo klice (naj ima vsaj dva zloga). Tudi omejitev, kakšnega imena ne bi dala otroku, je bilo vec. Med njimi navajava na­slednje: moška imena, ki se koncujejo na -a, predvsem zaradi sklanjanja (Jaka, Luka, Miha …), imena, ki so lahko moška ali ženska (Vanja, Saša, Lin …), tuja imena (z y ali x ali w ali dvojno crko, npr. Ella, Jenny, Max …) ali poslovenjena tuja imena (Žan, Mišel, Kiara …), dolga imena, ki se v 'vsak­danji rabi' uporabljajo kot okrajšano ime, dvojna imena oziroma dve imeni. Hkrati sva se izogibala tudi imenom, ki jih imajo vrstniki v sorodstvu ali v bližnjih prijatelj­skih družinah. Pri izbiri imen otrok sva sodelovala oba, vendar v nobenem primeru nisva uveljavlja-la vsak svoje volje, ampak sva se strinjala in ga sprejela oba. Anci in Franci: Najlažje sva izbrala ime pr-vega otroka. Že ko sva se kot fant in dekle pogovarjala o imenih, sta nama bili všec Vid in Neža, ceprav niti ne veva natancno, zakaj. Mogoce zato, ker sta lepo zveneli, ker sta bili slovenski in ker so vsi Vidi in Neže, ki sva jih poznala, imenu s svojo osebnostjo dali še dodaten car. Ko sva po prvem sinu Vidu dobila še enega fantka, pa sva bila že v zadregi. V mislih sva imela kratko tricrkovno ime Crt, a so najini starši ob imenu kar jasno izrazili pomisleke. Ko sva se malo bolj poglobila, sva se takoj soglasno odlocila, da najin otrok ne bo imel imena, ki v sebi skriva pomen sovraštva in hudobnega duha. Pri kateremkoli drugem imenu bi kljub nasprotovanju najinih staršev vztrajala, tu pa sva se umaknila. Še danes sva jim hvaležna za 'urgentni' nasvet. Najin dru­gi sin je bil potem kar nekaj dni brez imena. Spomnim se, da sva ga gledala v posteljici, listala po knjigi Kdaj goduješ in proucevala, katero ime bi ustrezalo temu fanticku. Kar nisva se mogla odlociti. Prijateljica, uciteljica matematike, mi je dala zanimiv nasvet, naj pogledam rezultate državnega tekmovanja iz matematike, ceš da so tam sama 'pametna' imena, da bova že kaj našla. Na koncu sva se odlocila za Urbana. Po nekajletni pavzi je sledil še drugi otroški dvojec. Tu sva posegla po svetopisemskih imenih in izbrala Rebeko in Jakoba. Zinka in Tone: Poleg dobrih zavetnikov in slovenske tradicije sva pri izbiri imen upo­števala tudi prakticnost imen, zato so imena kratka, eno- ali dvozložna, brez šumnikov, lepo zveneca in poznana tudi širše v svetu. Prvi otrok je bil mrtvorojen, ime zanj pa sva izbrala, preden je umrl, zato je še vedno 'naš Rok' in nisva niti razmišljala, da bi enako ime dala kateremu od naslednjih otrok. Ko se je rodila prva hcerka, ni bilo dvoma, kako ji bo ime. Ceprav je ime zelo pogosto, nama je bilo obema všec v 'osnovni' obliki, manj v ka­teri od pogostih izpeljank; blizu nama je tudi njena zavetnica, sveta Ana, Marijina mati. Naslednji otrok je bil fant in kar nekaj casa sva bila skoraj odlocena, da mu dava ime Jan, pa sva se malo pred rojstvom odlocila za dvozložno 'osnovno' obliko Janez (zavetnik je sveti Janez Krstnik), ker se nama je zdela enozložna sicer lepa, a manj prakticna za kli­canje, sklanjanje … Pri drugi hcerki sva morda želela podzavestno izbrati manj pogosto ime, nagovorila naju je tudi Slovencem bližnja zavetnica sveta Ema Krška. Izkazalo pa se je, da je v tistem casu po­dobno razmišljalo precej staršev in ime Ema, ki je bilo prej zelo redko, je v generaciji naše Eme in nekoliko mlajših kar pogosto. Ko se je kar nekaj let za Emo rodila tretja hcerka, sva se hitro strinjala, naj ima ime po Mariji, Jezusovi materi (goduje na praznik Marije Vnebovzete). Naredila sva odmik od 'izvirnega' imena in dala prednost dvozložni izpeljanki, ki nama je bila med mnogimi mo-žnimi najbolj všec. Še najvec razlicnih možnosti in tudi najvec razprav ter morda najmanj trdno soglasje sva imela pri zadnji hcerki. Zinki je bilo (in ji je še vedno) všec ime Petra, ki pa Tonetu 'ne sede', ker bi potem imelo dekle moškega svetnika. To je bil na koncu tudi argument, ki je pretehtal. Kako so se otroci poistovetili ssvojimi imeni Irena in Darko: Vesela sva, da vse tri hcer­ke sprejemajo svoje ime in se z njim dobro pocutijo. Katarina se je ob vstopu v šolo od-locila, da bo tam samo Katarina in ne tudi Katka, kot smo jo in jo še ljubkovalno klice­mo doma. Le Anja vcasih potoži, da je ime prepogosto in da prihaja zategadelj vcasih do zmede. Lahko zakljucim, da sva v celoti gledano s svojo izbiro imen zadovoljna. Marta in Miha: Otroci so zadovoljni s svo­jimi imeni. Nekaj težav je imela Vida v ob-dobju pubertete in je dejala, da bi bila rajši Petra. Ko je živela v tujini, v Španiji, so jo Španci prepricali o lepoti in pomenu njenega imena: La Vita – Življenje. Izbira imena clo­veka zaznamuje in je pomembna predvsem zato, ker se z imenom poistovetita otrok in okolica. Ni dobro, da mu damo neko ime, potem pa ga v praksi preimenujemo v nekaj, kar nam je všec oziroma kar je modno. Vera in Jernej: En sin ima težave, ker ima ime crko s strešico, kar povzroca neprije­tnosti pri e-pošti in v komunikaciji s tujci, in crko r, ki je tujci ne znajo izgovoriti. No, takšen je današnji cas in svet. Anci in Franci: Otroci radi nosijo svoja imena. Še nihce ni nikoli izrazil želje po ka­kšnem drugem poimenovanju. Mogoce je bilo za Rebeko in Urbana malo težje v tistem casu, ko še nista znala izgovoriti crke r in sta bila potem kar malo v zadregi, ko ju je kdo vprašal po imenu, pa jima ni šlo prav dobro z jezika. Imena so prirasla k otrokom in da­nes, ko z ljubeznijo in ponosom gledava to najino mladino, se nama zdijo še lepša kot takrat, ko sva jih izbrala. Zinka in Tone: Vcasih je, bolj za šalo kot zares, z izbiro zadnjega imena nezadovoljna Zinka, ker prepogosto zamenja imeni Maje in Marte. Sva pa ob tem oba vesela, da Marta ne bi hotela biti kaj drugega … Tudi starejši otro­ci radi nosijo svoja imena in jim dajejo vsak svoj osebni pecat. To sva si takrat, ko sva jih prvic poklicala po imenih, tudi želela. Zbral in uredil Anton Meden. Kako ti je ime? Bernarda Mal, predmetna uciteljica slovenšcine na OŠ Jurija Vege Moravce, ima naziv svetovalka, je mediatorka, uciteljica razmišljanja in mentorica MEPI. Objavlja strokovne clanke. Osebno ime je vseživljenjska popotnica vsakemu cloveškemu bitju. Izbira imena je težka, saj bi otroku, ki se še varno ziblje v materinem telesu, rad izbral najlepše ime. Ime, ki ga bo predstavljalo pred svetom. O imenih sem se pogovarjala s svojimi ucenci. Starši ponavadi že od samega zacetka vedo za spol otroka in imajo na voljo veliko casa, da premišljeno izbirajo in izberejo. V svo­ji šolski praksi sem naletela že na mnoga imena, ki jih ne bi izbrala svojemu otroku. Imena, kot so Pika, Luna, Ali, Maj, Gaber, Brin ipd. Težko jih povežem z zavetnikom. Prav tako se ne bi odlocila za tuje izpeljanke imen, kot so Stella, Chiara, Adelie … Dru­gace je, ce oseba prihaja iz drugega kultur­nega obmocja in se imenuje Adnan, Edvin, Endi, Mensur, Nejra. Ko izbiramo ime, se vsekakor ne bi smeli ozirati na trenutne modne smernice. Moda se prehitro spreminja, imen pa ne spre­minjamo vsako sezono. Z izbiro imena in posredno tudi zavetnika otroku (ne)vede posredujemo tudi vrednote, ki naj jih s svo­jim življenjem udejanja. Ime naj cloveka oznacuje tudi po narodu. Slovenska imena so lepa; ime je korenina, ki sega dalec v glo­bino našega rodu, naroda in nam daje tr-dnost, da lahko širimo svojo krošnjo v svet. Zakaj bi se skrivali za tujimi imeni? Zakaj bi sestavljali nenavadna imena po razlicnih nacinih, npr. numerologiji? Mladi pogo-sto recejo, da bodo izbrali internacionalno ime, ki je povsod po svetu enako, npr. Da­niel, Florian, Matia …, saj, tako so prepri-cani, svet postaja globalna vas. V pogovoru z njimi me je presenetilo, da vsi pravijo, da svojega imena ne bi spremenili, torej so se z njim poistovetili in je njihova identiteta. Prav to pa odraslim daje še vecjo odgovor­nost za premišljeno izbiro. Meni je ime izbrala babica po lurški Ber-nardki. Ker pa sem se rodila sredi poletja, so me krstili na avgustovskega sv. Bernar­da. Moj zavetnik sv. Bernard je bil cerkveni ucitelj, opat in soustanovitelj cistercijancev. Še posebej me navdušujejo njegovi razmi­sleki in razprave o vzgoji in izobraževanju. Vsakokrat, ko mi v šoli kaj še posebej uspe, se spomnim na svojega zavetnika in se mu zahvalim. Pa tudi milina in predanost lur­ške Bernardke sta mi navdih za življenje. Na svoje ime sem ponosna, kljub temu da je dolgo in težko izgovorljivo. Razmišljanja devetošolcev o svojem imenu Matija Moje ime je Matija. Ime sta izbrala starša, pomeni pa »moj dar je Bog«. Izhaja iz he­brejšcine, moj zavetnik pa je sv. Matija, ki je bil dvanajsti izmed apostolov. Moje ime mi je všec, morda bi si enakega tudi sam nadel. Samega sebe bi poimenoval tudi Andrej, Janez, Jože, Lojze ali kaj podobne­ga. Pri izbiranju imen mojih otrok bo zelo pomembno mnenje moje žene. Izbiral pa bom slovenska imena, ki pa imajo tudi lep pomen. Moji vrstniki imajo precej obicajna imena, nekateri pa tudi kakšno manj po­gosto ali celo nenavadno ime. Najbolj ne­navadna imena, kar sem jih slišal, so Kuni­gunda, Evlalija, Tiburcija, Evstahij, Tay … Zelo nenavadna pa se mi zdi tudi domaca izpeljanka iz imena Martin – Mrtnac. Rahela Moje ime je Rahela. To ime mi je zelo všec, saj ga ne slišiš pogosto in je zanimivo, kako ga ljudje izgovarjajo ali pa kakšne vzdevke izpeljejo iz njega. Staršema sem zelo hvale­žna, da sta izbrala to ime, saj je unikatno in ustvarjalno, kot znam biti tudi sama. Ime Rahela ima dva pomena. En pomen je ovca, drugi pa potrpežljiva. Ce bi si sama izbirala ime, bi si najverjetneje izbrala enakega, saj se mi zdi to najlepše ime, ali pa bi se poime­novala Helena, Ivana. Ko bom imela svoje otroke, se bom za imena odlocila skupaj s svojim možem. Seveda pa bom predlagala takšna, ki so mi všec. Moji vrstniki imajo vecinoma navadna imena. Takšna, kot jih ima veliko ljudi. Nekatera nenavadna ime­na, ki sem jih kdaj slišala, izvirajo predvsem iz filmov in knjig, na primer: Ofelija, Evla­lija, Evstahij, Berenlinde, Arhibald … Ne-katera pa sem slišala tudi v resnicnem ži­vljenju, na primer: Vanesa, Estera, Ariana, Adel … Danes se mi zdi zanimivo, da starši izbirajo angleška imena, imena filmskih junakov, izpeljanke iz crk ali drugih imen. Vsako ime je lepo, saj je tvoje lastno in te predstavlja, kamorkoli greš. Lana Moje ime so mi izbrali starši. Ime Lana ima vec pomenov: v ukrajinskem jeziku pome­ni rodovitno, v latinskem jeziku pomeni lepo, mirno. Ce bi sama izbirala svoje ime, bi se najverjetneje imenovala Lana, saj si ne predstavljam sebe z drugim imenom. Pri izberi imen za svoje otroke bo osnovno merilo to, da ime ne bo predolgo, da ne bo pretežko za izgovorjavo, da bo otrok imel samo eno ime in ne dveh. Imena mojih vrstnikov so zelo obicajna, preprosta, kratka. Seveda imajo vrstniki tudi daljša imena, imena, ki jih ne slišiš po­gosto, tudi dvojna imena. Najbolj nenava­dni oziroma zanimivi imeni sta Rahela in Maj Svit. Omogociti osebnostni razvoj Naš pogovor: Gašper Hrastelj Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. V 92. številki Vzgoje smo našim bralcem predstavili Unescovo pedagogiko, ki mnogim slovenskim šolam služi kot podlaga za pedagoško delo. Ko smo iskali pisce, da bi cim bolj kakovostno predstavili temo, so mnogi poznavalci Unescove mreže šol opozorili, da moramo na pogovor povabiti gospoda Gašperja Hrastelja, direktorja Urada za Unesco in generalnega sekretarja Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Ker je bil gospod Hrastelj ravno takrat v tujini, smo ga povabili k sodelovanju za to številko. Rad se je odzval in nastal je zanimiv pogovor. V njem so mnoga pomembna sporocila razvijajoce se Unescove pedagogike, predstavljene v novem dokumentu z naslovom Skupaj novi prihodnosti naproti: nova družbena pogodba za izobraževanje. Prosim vas, da se našim bralcem najprej predstavite. Sem Gašper Hrastelj, generalni sekretar Slovenske nacionalne komisije za Unesco od novembra 2020. Rojen sem v Nemci­ji, slovenskim staršem, in sem od nekdaj stremel k povezovanju med razlicniminarodnostmi in kulturami. Študij med-narodnega prava in mednarodnih od­nosov ter izkušnje, ki sem jih pridobil na številnih potovanjih po vseh kontinentih, so me prepricali, da sem se tudi službeno posvetil mednarodnemu sodelovanju. Kaj so naloge generalnega sekretarja Slovenske nacionalne komisije za Unesco? Slovenska nacionalna komisija za Unesco je posvetovalno telo vlade. Komisija je odgovorna, da v Sloveniji izvajamo pro-grame in aktivnosti Unesca, in skrbi za izvajanje vseh posameznih Unescovih konvencij, katerih podpisnica je tudi Slo­venija. Komisija je vezni clen med sedežem Une­sca v Parizu in Vlado RS ter predvsem civilno in strokovno sfero v Sloveniji, ne­pogrešljiv most za izmenjavo informacij pri izvedbi Unescovih vsebin pri nas. Kot generalni sekretar komisije skrbim predvsem za koordinacijo in povezova­nje vseh Unescovih deležnikov v Sloveni­ji in za predstavitev dejavnosti na podro-cju Unesca Slovenije v tujini. Jeseni ste bili na srecanju Unesca v Parizu. Kaj se je tam dogajalo? Kaj je bilo od tega pomembno za Slovenijo? V tem casu je 93 držav clanic razpra­vljajo o delu svetovne organizacije. Med drugim je generalna konferenca Unesca sprejela dva izjemno pomembna med-narodnopravna dokumenta, in sicer Unescovo priporocilo o etiki umetne inte­ligence ter Unescovo priporocilo o odprti znanosti. Med generalno konferenco je potekalo svetovno srecanje na podrocju izobraževanja, na katerem so udeleženci pozvali k vecjim naložbam v izobraže­vanje. Poleg tega sta bili v Parizu pred­stavljeni svetovni porocili o prihodnosti izobraževanja ter o svobodi izražanja in razvoju medijev. Generalno direktorico Unesca, gospo Audrey Azoulay, je gene-ralna konferenca izvolila za nov mandat na tem položaju za nadaljnja štiri leta. Ne nazadnje je generalna konferenca po­trdila program in proracun za obdobje 2022–2025 ter srednjerocno strategijo delovanja Unesca za obdobje 2022–2029. Ob robu zasedanja generalne konference Unesca je potekalo osrednje in svecano obeleževanje 75. obletnice Unesca, ki se ga je udeležilo vec kot 20 predsednikov držav, med njimi tudi predsednik Repu­blike Slovenije Borut Pahor. V prejšnji številki revije Vzgoja smo predstavili mrežo Unescovih šol v Sloveniji. Kakšna je njihova vloga v Sloveniji? Unescove pridružene šole so šole, ki so clanice Unescove mreže pridruženih šol (UNESCO Associated Schools ASPnet), ki je bila ustanovljena leta 1953, da bi po­samezne izobraževalne ustanove vkljuce­vala neposredno v delo Unesca. Unescove projektne šole zasidrajo cilje in vrednote Unesca v svojih šolskih programih in iz­javah o poslanstvu ter v vsakdanjem šol­skem življenju in izobraževalnem delu. Ucitelji, ucenci in starši sodelujejo pri obšolskih dejavnostih in projektih. Šole samostojno nacrtujejo delo na Unesco­vih ciljih in izvajajo projekte Unesca. Za ucinkovito delo številne šole sodelujejo med seboj in s partnerskimi institucija-mi, prevzemajo sponzorstva in se ude­ležujejo nacionalnih in mednarodnih seminarjev. Slovenska nacionalna komisija za Unesco tradicionalno podpira delovanje mreže slovenskih Unescovih pridruženih šol in osebno vidim v tej podpori edino mo-žnost, da podpremo razvoj izobraževanja pri nas. Mreža slovenskih Unescovih šol je zelo aktivna in prepoznavna tudi na svetovni ravni. Vodi jo nacionalna ko­ordinacija, ki jo sestavljajo Jože Bogataj, Ljubica Kosmac in Barbara Urbanija. Leta 1996 je izšel za svetovno skupnost pomemben dokument Ucenje: skriti zaklad. Kako Unesco po cetrt stoletja ocenjuje ta dokument? Ta dokument je še vedno kljucen za vzgo­jo in izobraževanje, saj ima štiri stebre iz­obraževanja, pri cemer je poleg pridobi­vanja znanja poudarek na osebnostnem razvoju vsakega posameznika in razvo­ju vešcin medsebojnega sodelovanja in podpore, kar sodobni svet nujno potre­buje za boljše sobivanje in napredek. Za to pa potrebujemo kakovostno znanje in kakovostno sobivanje. Lani novembra na omenjeni generalni konferenci pa je bil objavljen nov prelo­mni dokument, ki naj bi po pomembno­sti nasledil dokument Ucenje: skriti za­klad. Gre za porocilo z naslovom Skupaj novi prihodnosti naproti: nova družbena pogodba za izobraževanje (Reimagining our futures together: a new social contract for education). Porocilo je rezultat sku­pnega dela mednarodne komisije za pri­hodnost izobraževanja, ki jo je Unesco ustanovil leta 2019 in jo vodi Sahle-Work Zewde, predsednica Zvezne demokratic­ne republike Etiopije. Nastajalo je dve leti in temelji na obsežnih posvetovanjih, na katerih je sodelovalo vec kot milijon lju­di – predstavnikov razlicnih organizacij, politicnih usmeritev in posameznikov, med njimi so bili tudi slovenski strokov­njaki in slovenske Unescove šole. Prvi steber Unescove pedagogike pravi: uciti se, da bi vedeli. Današnji svet je prepoln podatkov, zato ucenec potrebuje 'ucenje spoznavanja'. Bo prihodnost šole v manj ucenja in vec razmišljanja? V današnjem svetu je treba znati ucence nauciti, kateri podatki so za kakovostno delo in življenje pomembni, kako lociti med pomembnimi, potrebnimi podatki in tistimi, ki jih lahko zanemarimo. Vse­kakor bo treba vnesti v šolsko prakso vec razmišljanja. Novi, prej omenjeni dokument posebej izpostavlja, da bi morali ucni nacrti pou­darjati ekološko, medkulturno in interdi­sciplinarno ucenje, ki podpira ucence pri dostopu do znanja, hkrati pa razvija nji­hovo sposobnost razmišljanja in uporabe znanja. Ucni nacrti morajo zajemati eko­loško razumevanje cloveštva, ki ponov-no uravnoveša naš odnos do Zemlje kot živega planeta in našega edinstvenega doma. Unesco se v zadnjem casu posveca tudi preprecevanju širjenja napacnih in-formacij, kar lahko dosežemo predvsem z znanstveno, digitalno in humanisticno pismenostjo, da bodo uporabniki digital-nih tehnologij razvili sposobnost razliko­vanja neresnice od resnice. Drugi vidik pa postavlja v ospredje vlogo ucitelja. Porocilo poudarja, da mora uce­nje postati proces sodelovanja, v katerem so ucitelji prepoznani kot ustvarjalci zna­nja ter kljucne osebe izobraževalnih in družbenih sprememb. Delo uciteljev naj zaznamujeta sodelovanje in skupinsko delo. Razglabljanje, raziskave ter ustvar­janje znanja in novih pedagoških praks naj postanejo sestavni del ucenja. Zato je treba podpirati njihovo samostojnost in svobodo, prav tako pa morajo biti ucitelji del javnih razprav in dialoga o prihodno­sti izobraževanja. Drugi steber je uciti se, da bi znali delati. Je na tem podrocju kakšen pomemben izziv? Živimo v hitro spreminjajocem se svetu, ko poklici izumirajo in se spreminjajo, zato se je treba znati hitro prilagajati na novo danost. Kar danes ucimo v šolah, morda že cez nekaj let ne bo vec aktual­no, zato je treba mlade nauciti predvsem hitrega prilagajanja novim okolišcinam in razvijati cim vec kompetenc na raz­licnih podrocjih. Vsekakor to vkljucuje ucenje socialnih vešcin, sposobnost ko­municiranja in profesionalno etiko. Na tem podrocju Unescove šole vec delajo preko projektnega dela. Ce ponovno pogledamo v novi doku­ment, Unesco ugotavlja, da se trg dela poleg tehnoloških in okoljskih sprememb spreminja tudi zaradi drugih strukturnih dejavnosti. Rastejo predvsem samostoj-no podjetništvo, pogodbena delovna raz­merja in t. i. siva ekonomija. Takšni novi modeli zaposlovanja bodo še povecali narašcajoce povpraševanje po prekva­lifikaciji in izpopolnjevanju obstojecih delavcev. Sistemi izobraževanja in uspo­sabljanja bi morali ponujati bolj prilago­dljive možnosti ucenja, tako da so insti­tucije in programi dostopni širši skupini ucencev, ki se lahko naucijo, kaj, kje in kdaj potrebujejo. Poleg tega pa Unescovo porocilo zasta­vlja pomembno vprašanje za prihodnost po letu 2050: kako bo izobraževanje delo­valo v družbi, kjer ima le manjšina ljudi formalno zaposlitev? Kakšno novo izo­brazbo bi ljudje potrebovali za življenje brez formalnega dela? Zaradi prebojnega tehnološkega napredka se namrec lahko zgodi, da bo v svetu ne glede na spretno­sti delavcev preprosto zmanjkalo delov­nih mest v gospodarstvu. Tretji steber: uciti se živeti drug z drugim. Cilj vzgoje in izobraževanja ni samo napredek posameznika, ampak razvijanje vešcin za ustvarjanje zdravih skupnosti. Na tem podrocju Unescove šole delajo natancno to: razvijajo vešcine za ustvar­janje zdravih medsebojnih odnosov, ki vodijo v bolj zdravo družbo. A teh ne moremo razvijati, ce ne poskrbimo za osebnostno rast vsakega posameznika. In ravno pri teh dveh stebrih se Unescove šole mocno trudijo – omogociti osebno­stni razvoj, da se ob odgovornih posame­znikih lahko razvijejo zdravi medsebojni odnosi. Mogoce bo treba razmisliti o tem, da za prehod na naslednjo stopnjo izobraževanja ne bodo dovolj ocene razlicnih predmetov, ampak tudi razvite socialne kompetence. Kakšen namig? To že zdaj ni dovolj, vsaka Unescova šola si prizadeva za razvite socialne kompe­tence. Nekaterim uspeva bolj, drugim manj, a vse iz leta v leto napredujejo. Zato je zelo pomembno izobraževanje uciteljev; ko jih opolnomocimo, tudi oni lahko predajo to svoje znanje ucencem. Izobraževanje po svetu v tem trenutku ne stori dovolj, da bi z njegovo pomo-cjo zagotovili pravicno in mirno družbo, zdrav planet ter skupni napredek s kori­stjo za vse. To ugotavlja tudi novo Une­scovo porocilo. Nekatere težave so prav posledica nacina, kako se izobražujemo. Pedagogika bi morala v prihodnosti te­meljiti na nacelih sodelovanja in solidar­nosti. Podpira naj intelektualne, socialne in custvene sposobnosti ucencev, da bi sodelovali in spremenili svet z empatijo ter socutjem. Nekaterih stvari se je treba tudi odvaditi, tj. pristranskosti, predsod­kov in razdvajanja. Ocenjevanje bi mora-lo zrcaliti te pedagoške cilje tako, da bi smiselno spodbujalo rast in ucenje pri vseh ucencih. Svetovna in slovenska družba potrebujeta strokovnjake za sodelovanje, ne za prepiranje. Je to utopicna vizija ali … Svet morda nikoli ne bo povsem brez konfliktov, a truditi se moramo, da jih bo cim manj. Vsak od nas lahko v svojem okolju prispeva k sožitju. Zato v Unesco­vih šolah vzgajamo za sodelovanje, spo­štovanje drug drugega, podporo, pomoc vsem, ki jo potrebujejo. Uciti se biti je cetrti steber Unescove pedagogike. Kako Unescove šole dosegajo ta cilj? O tem, da se Unescove šole trudijo spod­bujati osebnostni razvoj vsakega posa­meznika, lahko beremo v letnih poro-cilih šol in vrtcev in v primerih dobre prakse, ki jih šole predstavijo na letnih srecanjih druga drugi. Sistematicnih raz­iskav s tega podrocja ni, je pa opazna vi-dna sprememba znotraj posameznih šol in v njihovem povezovanju. Eksistencialne krize mladih vodijo v odvisnost, samopoškodbe, destruktivno življenje in celo do samomora. Na kaj naj se mladi naslonijo v casu svoje krize? Res je eksistencialnih kriz v zadnjem casu vec. Povzrocila jih je kriza zaradi šolanja na daljavo v casu epidemije covi­da-19, ko se ucenci in dijaki dolge me-sece niso imeli možnosti uciti socialnih vešcin v živo; tudi osebnostni razvoj je bil zaradi tega okrnjen. Zato je še toliko bolj pomembno, da se ucitelji in svetovalni delavci z ucenci vec pogovarjajo o njiho­vih stiskah. Unesco poskuša preko razlicnih progra­mov podpirati mlade v njihovih stiskah. V zadnjih letih se je na primer veliko de­lalo na podrocju ustrahovanja v šolah. Leta 2019 je bil razglašen tudi mednaro­dni dan proti nasilju in ustrahovanju v šo­lah, vkljucno s spletnim ustrahovanjem, ki ga obeležujemo vsak prvi cetrtek v no-vembru. Nasilje v izobraževalnih okoljih je vsakodnevna realnost, ki milijonom otrok in mladih onemogoca njihovo te­meljno pravico do izobraževanja, zato jim je treba nenehno posvecati pozornost. Bela knjiga (2011) trdi, da je »potrebno etiki nameniti vec pozornosti in jo na bolj izpostavljen nacin umestiti v osnovno in srednjo šolo«. Tudi Unescova pedagogika klice k vzgoji odgovornega posameznika. Kako je danes z etiko v šoli in kaj bo z njo v prihodnosti? V Unescovih šolah so vsi cilji naravna­ni tako, da je etika sestavni del šolskega vsakdana. Seveda pa je od posameznega ucitelja odvisno, v kolikšni meri je to pri­sotno pri njegovih urah. Gotovo je tega vec pri humanisticnih predmetih kot pri naravoslovnih. Z ustreznimi izobraževa­nji uciteljev na to temo si lahko obetamo, da se bo tudi konkretno kaj premaknilo v vseh šolah. Bela knjiga pravi tudi: »Podobno velja tudi za podrocje pouka o religijah. V številnih drugih državah ucenci v taki ali drugacni obliki konfesionalnega pouka o religiji dobijo osnovne informacije o religijah.« Tudi na tem podrocju se v teh letih ni zgodilo nic pomembnega. Ob vseh napetostih v sodobnem svetu bo poznavanje religij zelo pomembno. Kakšna so Unescova izhodišca/priporocila/raziskave na tem podrocju? Seveda se strinjamo, da je v sodobnem svetu ob vseh napetostih pomembno, da mladi spoznavajo razlicne religije, saj to vodi k boljšemu razumevanju in spreje­manju drug drugega ter bo gotovo pri­spevalo k vec miru na svetu. Unesco v svojih smernicah ne daje pri­porocil glede konfesionalnega pouka v šolah, poudarja pa, da naj bi izobraževa­nje spodbujalo medverski dialog in razu­mevanje raznolikosti prepricanj. Vendar ga ne gre zamenjati z versko vzgojo, ki posreduje sporocilo, dogme in obrede dolocene religije. V kontekstu šole si medverska vzgoja ne prizadeva le raz­iskati razlicnih prepricanj, ampak tudi poudariti možne podobnosti in razlike med njimi. Poleg tega Unesco priporoca, da se uc-beniki izogibajo predstavljanju religij kot brezcasnih sistemov in raje predstavijo razlicne vere, ki so prisotne na istem ge­ografskem obmocju, ter poudarijo pove­zave med njimi, morda poudarijo zna-cilnosti, ki so jim skupne. Priznavanje raznolikosti verstev namrec pomeni, da s tem naredimo prostor za tiste posame­znike, ki ne izpovedujejo nobene vere, ter se vzdržimo sprejemanja splošnih sodb in razvršcanja religij. V naši vse bolj raznoliki družbi je posta-lo kljucnega pomena, da posamezniki in skupine z raznolikimi in nenehno spre­minjajocimi se kulturnimi identitetami medsebojno sodelujejo in harmonicno sobivajo. Vaše temeljno modrostno vodilo? Ker se vojne zacnejo v glavah ljudi, je treba v glavah ljudi zgraditi obrambo miru! Liza Novak Moja pot Ne glede na to, kam smisel bo odšel, vedno dobro pot bo našel moj odsev. Življenje je skrivnost, je harmonija, je misel, ki razhaja se povsod. So custva, ki se razbežijo, ki dajejo mi svojo pot in življenju nov povod. Je ljubezen, ki da mi moc; kjer je lepota, najdem pot. Anticni, svetopisemski in eksistencialnopedagoški temelji rezilientnosti Bogomir Novak, dr. znan., je bil v letih 1985–2012 redno zaposleni raziskovalec vzgoje in izobraževanja na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor 810 bibliografskih enot, od tega ene znanstvene in vec strokovnih monografij. Po upokojitvi je še nekaj casa sodeloval s Pedagoškim inštitutom kot clan raziskovalne skupine na mednarodnih konferencah Instituta Sřrena Kierkegaarda in s centri dnevnih dejavnosti za starejše v Ljubljani. Ob sedanji pandemiji okužb s koronavirusom se ponovno sprašujemo o pogojih odpornosti –rezilientnosti. Ni zgolj epidemiološka, ampak je medicinska – zdravstvena, psihosocialna in celo filozofsko-antropološka. Radi pozabljamo, da se clovek z vsem svojim žitjem in bitjem nenehno bori z notranjim in zunanjim okoljem na življenje in smrt. Na kratko bomo skušali opredeliti, kateri so dejavniki nevarnosti (rizicnosti) in odpornosti nanje. Lekcije iz antike Clovek se je od nekdaj zavedal nevarnosti in se je skušal pred njimi zavarovati. Zdi se, da je bilo življenje posameznikov bolj varno, dokler je bilo bolj sonaravno. Vendar pa je bila medicina v antiki še tako nerazvita, da je podlegel marsikateri okužbi, ki ji danes ne bi. Po drugi strani pa je bil anticni clovek veliko bolj duhovno, eticno in religiozno vzdržen, da se lahko od njega ucimo. Pozabljamo na ucno lekcijo, ki obstaja kot zgodovinsko izrocilo duha stoikov. Stoiški filozofi so delovali tako v starogrških Ate-nah kot v starem Rimu od 3. stoletja pred Kristusom do 4. stoletja po njem. Kristjani so od stoikov prevzeli pojem logos, ki po­meni besedo, misel, zakon, pa tudi vrline (gr. arete, lat. virtus) socutja, bratstva, ena­kosti vseh ljudi (kozmopolitizem), duhov­ne vaje (gr. askesis) zavesti oz. budnosti, ne pa tudi duševnega stanja brez trpljenja (gr. apatheia). Njihovo geslo je bilo razumno delovaje v skladu z naravo. To geslo se je ponovilo tudi v renesansi in se ponavlja, kadarkoli clovek želi priti nazaj k naravi. Ta težnja je tudi danes navzoca pri ekolo­ških gibanjih. Kot druge filozofske smeri v antiki so tudi stoiki poudarjali duševni mir kot nepremicnost duše (gr. ataraksija). Pri Jezusu je mir odlocilnega pomena. Svoje ucence je pozdravljal »Mir vam bodi«. Vsa­kemu delu sledi pocitek. Znano je, da je tre­ba dan izkoristiti (lat. carpe diem), vendar pa ni treba skrbeti za jutrišnjega, ker je dne­vu dovolj lastna teža. Clovek je merilo (gr. anthropon metron, lat. homo mensura). To stališce sofista Protagore so razlicne smeri sicer razlicno razlagale, še danes pa je jasno, da pretiravanje ni zdravo in ni eticno dobro niti v smeri lenobe – brezdelja niti v smeri deloholizma. Naše notranje trdnjave (lat. ci­tadela) pri stoikih noben zunanji sovražnik ne more premagati. Njihovo geslo je bilo »Zdrži in se vzdrži« (lat. sustine et abstine). To ustreza današnji rezistenci in perzisten­ci, odpornosti in vztrajnosti. Jezus pravi: »Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« (Mt 16,13–19) Zato tudi velja: trdi casi minejo, trdni znacaji pa ostanejo. V anticni modrosti najdemo že kar nekaj kljucnih predpostavk odpornosti – rezilien­tnosti. Geslo »Živi skrito« (gr. lathe biosas) je zastopal Epikur, vodja epikurejske šole. Dokler ni kršcanstvo z Milanskim ediktom cesarja Konstantina v 4. stoletju postalo dr­žavna vera, so se morali prvi kristjani skriva-ti po katakombah, ki so bile njihove cerkve, kjer so imeli obrede. Pri tem so bili pogumni, ker sta jim nenehno grozila preganjanje in mucenje. Z zašcitnimi maskami se posame­zniki skrivamo pred nevarnostjo okužbe s koronavirusom. Njihova nasprotna filozofija je bila epikurejstvo. Epikurejce so klicali kar 'uživaci', ceprav v njihovem programu niso bili le telesni užitki, ampak tudi duhovni. Ta filozofija je bližja današnjemu casu konzu­mnega neoliberalizma, pri cemer so poleg materialnih užitkov ob nakupih navzoci tudi užitki psevdoduhovnosti. Svetopisemska osnovavzdržnosti Nove kršcanske vrline so postale vera, upa­nje in ljubezen. Vzdržnost kot lastnost oseb­nega znacaja in vzdržljivost kot sposobnost ohranjanja zdravega stanja telesa in duha sta izpeljani iz drže (gr. hexis, lat. habitus – drža telesa, noša, obleka, navada, zdravje, zna­nje). Gre za osebni znacaj, ki je pridobljen z nenehno vajo. Globalna projekcija trajno­stnega razvoja je v bistvu vzdržna, kar pove angleška sintagma sustainable development. Tako individualna kot družbena raven pa izhajata že iz svetopisemske zasnove. Pogosto se zaradi ogroženosti pocutimo tesnobno in depresivno. Ko v življenju ne vemo vec, kako in kam, tedaj izrocimo vse te negotovosti Bogu in recimo: »Oce, vse Ti izrocam, moje življenje je v Tvojih rokah in v Tvoji volji.« Potem bomo obcutili tolažbo in Gospodov objem. Dal nam bo moc, da bomo zmogli, odgovoril bo na naše moli­tve. Caka nas, da ga bomo prosili in ga po­klicali na pomoc. »Omagujocemu daje moc, onemoglemu povecuje vzdržljivost. Mladenici omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svo­jo moc, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.« (Iz 40,29–31) Mocni postanemo, ko smo de­javni v veri in spoznamo, da z Bogom lahko dosežemo stvari, ki se zdijo nemogoce. To spoznanje pomaga v vsaki krizi, ko sledimo vodilu: »Ne skrbi, Bog bo dal!« Velja, da »vse zmorem v njem, ki mi daje moc« (Flp 4,13). Hodimo po poti križa, kar pomeni, da nam Kristus pomaga nositi naš križ. Oma­gujocemu daje moc, onemoglemu povecu­je vzdržljivost (Iz 40,29). Tragicni dogodki lahko doletijo kogarkoli. »Hitrim ni zago­tovljena zmaga v teku, ne junakom zmaga v boju, ne modrim kruh, ne razumnim bogastvo, ne pametnim odobravanje, kajti vsakega od njih doletijo nepredvideni do-godki ob nepricakovanem casu.« (Prd 9,11) Temeljni problem rezilientnosti je soocanje z dogodkom in usmerjanje pogleda. Sveto pismo nas uci, da je treba gledati na­prej in ne nazaj, na to, kar je zgoraj, in ne na to, kar je spodaj. »Prosíte in vam bo dano! Išcite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išce, najde; in kdor trka, se mu bo od­prlo. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, ce ga bo prosil kruha? Ali mu bo dal kaco, ce ga bo prosil za ribo? Ce torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom da­jati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oce, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Lk 11,9–13) Bog nam ne nalaga vecjih bremen, kot jih lahko nosimo. Za tiste, ki so danes preprica­ni, da je vzgoja najtežji poklic, in obupavajo zaradi obcutka nemoci, je sestra Favstina Kowalska vzkliknila: »Božje usmiljenje, ki prebujaš upanje proti upanju, vate zau­pam.« Jezus pa pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal pocitek. Vzemite nase moj jarem in ucite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste pocitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lah­ko.« (Mt 11,28–30) Kaj danes vemo orezilientnosti? Rezilientnost je dinamicen proces, za kate­rega sta znacilni splošna življenjska prila­godljivost in prožnost državljana, ki kljub težavam ohranja svoj pricakovani razvoj. Pri tem imajo pomembno vlogo varovalni dejavniki znotraj posameznika in v njego­vem družbenem okolju. Po mnenju Frankla je pomembno, da se pripravimo in odgovo­rimo na to, kar življenje terja od nas. Eva Maria Waibel je razvila antropolo­ško podlago eksistencialne pedagogike na osnovi štirih Länglejevih stebrov: 1. zmo-rem v odnosu do sveta, 2. maram glede na osebne preference, 3. smem glede na druge in 4. naj bi delal glede na smisel življenja.1 Vsak si sam izbori prostor pod soncem in v njem vzdrži, prenaša svoje slabosti, šibkosti oz. negativne strani. Boris Cyrulnik že 30 let razlaga znanstveni psihološki koncept rezilientnosti, pri cemer gre za travmo, ki nas sprva ohromi in nas zlomi, ko pa se poberemo, gremo dalje spre­menjeni. Rezilientnost ni enkraten, ampak razvojni proces, ki traja, pri cemer so dejav­niki rezilientnosti raznoliki. Rezilientnost je nevrološke, psihološke, sociokulturne narave. Pri vsakem od nas bo rezilientnost drugacna glede na to, kaj se nam je dogajalo pred travmo. Cim bolj smo bili ranjeni, pri­zadeti, zlorabljeni, slabo izobraženi, živeli na družbenem robu, tem težje nam bo. Tisti pa, ki so se naužili obcutka varnosti, bodo bolje in hitreje odzivni. Vse vojne so moralno ne­pravicne. Umirajo zlasti stari v domovih za ostarele. V vseh epidemijah, v obsežnih ne­srecah se pojavi hierarhija moralnih vrednot in celo hierarhija cloveških bitij. Znano je, da ljubezen matere do otroka v smislu socialne bližine pogojuje tudi njego­vo kasnejšo odpornost do bolezni. Cyrulnik ve, da je pandemija covida-19 travma, boj z nevidnim sovražnikom. Proti vidnemu sovražniku se vzdigne organiziran upor, ko gre za nevidnega, kot je npr. koronavirus, pa se zgodi, da išcemo krivce, grešne kozle med tistimi, ki so najmanj mocni (stari, drugi na­rodi, begunci). V najboljšem primeru nam pandemija pomaga, da bomo zaživeli bolje, da bomo manj trošili, našli drugo pot.2 Sklep V prispevku smo razclenili nekatere pred­postavke odpornosti na okužbe s korona­virusom, ki izhajajo že iz anticne filozofije, Svetega pisma, Cyrulnikove nevropsiho­logije in eksistencialne pedagogike. Vse to predstavlja orodje za samopomoc pri obvladovanju nas samih. Na zacetku pan-demije so strokovnjaki še verjeli v manjši delež naravne prekuženosti prebivalstva, danes pa se najbolj zanesejo na vecinsko precepljeno prekuženost. Eden izmed najboljših nacinov pa je, da se ne izposta­vljamo množicnim javnim shodom. Velja geslo zdravega življenja »zdrav duh v zdra­vem telesu«. Ljubeci odnosi so med naj­boljšimi zdravili. Naša odpornost vse leto niha od najmanjše do najvecje in spet na­zaj. Pozimi smo manj odporni kot poleti, ker se manj gibljemo in se bolj nahajamo v zaprtih prostorih. Od nas je bilo odvisno, ali smo v casu dve- do trimesecne karante­ne našli trdnost v sebi, kjer je izvor osebne imunosti. Opombe 1 Vec o tem glej: predavanje Eve Marie Waibel Existentielle Päda­ gogik in o vzgoji za samovrednotenje na spletni strani: https:// www.youtube.com/watch?v=EyIZ78lzWOs. 2 Vec o tem glej na spletni strani: https://www.20minutes.fr/ societe/2766631-20200424-coronavirus-apres-crise-attache­ rons-plus-importance-tissage-lien-social-estime-boris-cyrulnik. Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto Erika Ašic, univ. dipl. soc. del., je zaposlena v DKPS. V letu 2021 je bila koordinatorica organizacijskega odbora za pripravo mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Je urednica vseh treh e-zbornikov te konference ter ima dolgoletne izkušnje z delom v uredništvu revije Vzgoja. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije smo 20. 11. 2021 organizirali že 3. mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki smo jo tokrat naslovili Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto. Konferenco smo zaradi zdravstvenih razmer izpeljali preko spletne aplikacije Zoom. Sodelovalo je okrog 130 udeležencev iz Slovenije, Argentine, Hrvaške, Italije, Avstrije, Nemcije, Švedske in Nizozemske. Mednarodna spomin, saj so korenine Slovencev zrasle za izobraževanje, znanost in šport dr. Si-na skupnem geografskem podrocju. mona Kustec ter predsednik Državnega konferenca 2021 Konferenca je bila razdeljena na dva dela. sveta RS g. Alojz Kovšca. Sledila so pre-V letu 2021, ko smo obeleževali 30 let V prvem delu sta nas po uvodnih poz-davanja dr. Helene Jaklitsch, ge. Mojce samostojne države Slovenije, smo želeli spregovoriti o tem, kakšen je naš odnos do dravih ravnateljice OŠ Stari trg pri Ložu Škrinjar, dr. Stjepana Šterca, g. Marcosa Slovenije, na cem temelji in kako v Slove-ge. Sonje Jozelj, župana Loške doline g. Finka in dr. Aleša Štrancarja. Vsak nas je niji in po svetu ohranjamo slovenski jezik, Janeza Komidarja in predsednice DKPS nagovoril z drugacno vsebino, a vse se je kulturo in tradicijo, znanje in zgodovinski ge. Marije Žabjek nagovorila ministrica neverjetno povezalo v celoto. V plenarnem delu smo v 13 skupinah, ki so delovale vzporedno, prisluhnili kar 77 pri­spevkom – strokovnim prispevkom, pri­merom dobre prakse ter zapisom življenj­skih izkušenj. Vsi prispevki so bili bogati, v vsakem je zaznati skrb za (slovensko) iden­titeto tako doma kot v tujini. E-zbornik s prispevki s konference Prispevki so zbrani v obsežnem e-zborniku (preko 620 strani), ki je dostopen v Cobissu in na spletni strani DKPS (Ašic, 2021). V njem je objavljenih kar 82 prispevkov. Pet prispevkov so napisali avtorji, ki so nam spregovorili v uvodu, ostalih 77 prispevkov pa je bilo predstavljenih v skupinah v po­poldanskem delu mednarodne konference. Avtorji prihajajo iz Slovenije (50), Argenti­ne (10), Hrvaške (8), Italije (2), Avstrije (2), Nemcije (2), Madžarske (1), Nizozemske (1) in Švedske (1). Ob prebiranju prispevkov se je kar samo iz­risalo kazalo; v uvodnem poglavju so zbra­ni prispevki, ki opredeljujejo identiteto. Sledijo štiri dokaj enakomerno zastopana poglavja o temeljnih razsežnostih identite­te: to so jezik, kultura, zgodovina ter sku­pna domovina. V šesto poglavje so uvršce­ni prispevki, primeri iz prakse, ki opisujejo pridobivanje razlicnega znanja s pomocjo domoljubnih vsebin. Pot v sobivanje Ce gradimo hišo na trdnih temeljih, ima veliko možnosti, da bo prestala marsikateri pretres. Za cloveka je eden takih temeljev etnicna, narodna identiteta, ki, tako piše dr. Elisabetta Kovic (Italija) v e-zborniku, temelji na skupnem jeziku, skupni kultu­ri, skupnem geografskem položaju, skupni domovini in zgodovinskem spominu. Izgra­jena identiteta pomeni, da vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj nas doloca; da se zavedamo svojih korenin, jih poznamo ter jih spoštujemo. Ce je tako, lahko svobodno in samozavestno vstopamo v druge odnose, v druge kulture – brez strahu, da bi kaj izgu­bili, in tudi brez obcutka, da smo vredni vec kot drugi. To je pot v sožitje, sobivanje. Dr. Miha Vrbinc iz Avstrije v svojem prispevku pravi (2021: 28): »V sebi trdnih znacajev drugacnost soljudi ne vrže s tira, marvec jih spodbuja v odkrivanju skupnega, ne da bi zasuli to, kar je posebno.« Poseben izziv je narodno identiteto, zvesto­bo svoji izvorni domovini in ljubezen do te domovine gojiti dalec stran od nje, še pose-bej za tiste, ki so morali iz nje bežati, kar se je zgodilo premnogim. Irena Urbancic Po-glajen (Argentina) to v prispevku razloži s konceptom rezilientnosti; to je sposobnost, da se s presunljivimi doživetji pozitivno soocamo, si opomoremo in se pozitivno preoblikujemo, tako da grozote in boleci­ne ne bi prizadele naše identitete. Dodaja zanimivo misel, da kljub stresnim situaci-jam njihovi predniki niso prizadete osebe. To nam sporoca, da so imeli mocno utrje-no duhovno razsežnost: voljo do življenja, zavedanje o smiselnosti, o vrednem, religi­oznost, cut za drugega, upanje, ljubezen. Zaradi tega so zmogli. To še danes ponekod uspeva tudi tretji, celo cetrti generaciji. Kaže se kot odgo­vorno ohranjanje identitete – zavedanje svoje zgodovine, ohranjanje jezika, tra­dicije, kulture, vere, skupnosti, obenem pa spoštovanje kulture, identitete drugih, vkljucevanje v družbo, v kateri clovek živi (npr. v Argentini, Avstriji, Italiji, Nemciji, Kanadi …), ucenje tamkajšnjega jezika, vkljucevanje v šole, na delovna mesta ... Gre za integracijo in ne asimilacijo: »Naš izziv je integracija, kjer naj bo naš pecat še vedno na vidnem mestu, posredovanje vrednot še vedno naš cilj, obenem pa je iz­ziv zgraditi mocne osebnosti, kjer si argen­tinstvo in slovenstvo ne konkurirata, pac pa se dopolnjujeta« (Urbancic Poglajen, 2021: 46). O tem so pisali mnogi avtorji prispevkov na tej konferenci, ki prihajajo iz razlicnih držav po svetu. Gotovo pa to ni lahko in ne pride kar 'samo od sebe'. Za odgovornim, spoštljivim ohranjanjem identitete stojijo izredno mocna volja, no-tranji vzgib in zavedanje, da je to vredno­ta (smisel, duhovna razsežnost), ljubezen do domovine, do jezika, kulture, tradicije, narave (custvo), veliko znanja s podrocja zgodovine, filozofije, psihologije, peda­goških ved, jezika, geografije … (razum), povezovanje z drugimi (skupnost, socialna raven), skupne dejavnosti, kot so kulturne, športne dejavnosti in praznovanja (duša in telo). Vse to se seveda prepleta eno z dru­gim, gradi tako osebnost kot skupnost. Toda zvestobe (domovini), ohranjanja kulture in ljubezni do domovine se ne da zapovedati. Gre za notranjo odlocitev, ki jo (ali pa ne) sprejme vsak posameznik v nekem obdobju, potem ko se iz 'dolžnosti', 'navade', vcasih prisile kot otrok s starši in prijatelji udeležuje dogodkov, povezanih s Slovenijo. Zvestoba slovenstvu zanj posta­ne tisto 'dobro', cemur sledi; postane mu vrednota in od tam naprej svobodno živi to svoje notranje prepricanje, v njem raste in šele potem lahko deluje ustvarjalno in povezovalno (to lepo opisuje Martin Su­šnik (Argentina)). Od Slovencev, ki v tujini – tako izseljenstvu kot v zamejstvu – ohra­njajo slovenstvo, se lahko veliko naucimo. Ce imamo cilj,bomo našli pot Tudi ucitelji in vzgojitelji v Sloveniji se trudijo, da bi otrokom v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter dijaških domovih privzgojili ljubezen do domovine. Išcejo razlicne poti, razlicne nacine – odvisno od tega, kaj cutijo, kateri predmet poucu­jejo in katere možnosti najdejo pri tem, da bi otrokom kot nekaj lepega, dobre­ga, vrednega predstavili slovenski jezik, slovenske umetnike, pisatelje, pesnike in druge pomembne osebnosti, slovensko zgodovino, glasbo, hrano, tradicijo, šege in navade, simbole, slovensko naravo in še kaj. Nekateri to naredijo preko igre, drugi preko ucenja, tretji s pomocjo spoznavanja v živo (izletov), kuhanja, petja, folklore, risanja in kiparjenja, branja, racunalni­škega ustvarjanja, fotografiranja, snema­nja, proslav … Kurikulum uciteljem, ki so iznajdljivi, ustvarjalni, ki jim je mar in ki imajo globoko v sebi vrednoto ljubezni do svoje domovine ter ohranjajo spoštovanje drugih, omogoca marsikaj. Veliko dobrih prispevkov slovenskih uciteljev na naši konferenci potrjuje, da je možno poiskati pot, ce imamo cilj. Nekaj avtorjev v svojih prispevkih predstavlja delo z otroki s po­sebnimi potrebami. Tudi njim je treba in je možno privzgojiti ljubezen do domovi­ne. Kot je videti v prispevkih, je ta pri teh osebah lahko posebej iskrena, preprosta in srcna. Tako kot si Slovenci želimo ohranjati in razvijati slovensko samobitnost, se zave­damo, da si po enaki poti prizadevajo tudi drugi narodi. Na konferenci so svoj nacin vzgoje mladih za spoštovanje hrvaškega maternega jezika, narodovega kulturnega izrocila ter željo za narodov obstoj v druž-bi drugih narodov predstavile hrvaške uciteljice iz razlicnih delov hrvaške drža­ve. Nakazale so, da sta vztrajnost in prava ljubezen do lastnega naroda, domovine in države, ki ju ucitelji izžarevajo v stiku z mladimi, najboljši metodi za uspeh. Veliko znanja, izkušenjin srcnosti na enem mestu Prispevki v e-zborniku 3. mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domo-vine in države so kakovostni, raznovrstni, bogastvo sporocil v vseh prispevkih je izje­mno. So vir znanja, v njih najdemo zgodo­vinske podatke, strokovne clanke, primere iz šolske prakse. Beremo lahko o tem, kako skupnost v tujini preživi razlicne viharje in ne samo obstane, ampak se razvija. Vsak avtor je dodal nekaj svojega. Skupaj smo sestavili še en zbornik, ki je bogat pe­dagoški prirocnik in vir podatkov. Verja­mem, da bo marsikdo pogledal vanj, dobil kakšno idejo ali spodbudo za svoje delo. To je bil namrec naš namen: da si izmenja-mo znanje, izkušnje, ideje ter se povežemo med seboj tisti, ki želimo naši domovini in našemu narodu dobro. Iskrena hvala vsem, ki ste s sodelovanjem pokazali, da imate radi Slovenijo, da spo­štujete preteklost in vam ni vseeno za pri­hodnost. Viri • Ašic, Erika (ur.) (2021): 3. mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine: Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto: zbornik [elektronski vir]. Ljubljana: Društvo kato­liških pedagogov Slovenije. • Urbancic Poglajen, Irena (2021): Slovenska osnovna šola Franceta Balantica. V Erika Ašic (ur.): 3. mednarodna konfe­renca Vzgoja za ljubezen do domovine: Odgovorno ohranjaj-mo slovensko identiteto: zbornik [elektronski vir] (str. 25–29). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. • Vrbinc, Miha (2021): Regionalna identiteta na avstrijskem Koroškem. V Erika Ašic (ur.): 3. mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine: Odgovorno ohranjajmo slo­vensko identiteto: zbornik [elektronski vir] (str. 36–46). Lju­bljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Spodbudno ucno okolje Skrivnost je biti navdušen Barbara Režek, prof. razrednega pouka, že dvajset let poucuje v prvi triadi na OŠ Dobrepolje. Ucenci se razlicno lotijo dela in ga dokoncajo. Kaj je tisto, kar pri nekaterih povzroci radovednost in motiviranost, drugi pa ostanejo nezainteresirani, v delo ne vložijo toliko truda, kot bi si želeli, ob tem pa potrebujejo veliko spodbude in pomoci? Spoznavanje z okoljem V življenju nenehno vstopamo v odno­se, pridobivamo spretnosti in znanja na mnogih podrocjih, osebnostno rastemo in se razvijamo. Nevroznanost že nekaj casa posreduje dejstva in dokaze, da se ti procesi zacnejo dogajati že kmalu po spo-cetju. Intenzivno in vedno bolj namerno ter nacrtno potekajo v obdobju po rojstvu. Takrat otrok zacne proces spoznavanja bli­žnjih ljudi, njihovih glasov, mimike obraza, odzivanja na razlicne dražljaje. Z osebami zacne vzpostavljati odnose, se naveže nanje in vstopa z njimi v interakcijo. Hkrati zacne otrok spoznavati fizicno okolje, ki ga obda­ja. Z odrašcanjem se podrocje pridobivanja razlicnih življenjsko bolj ali manj pomemb­nih spretnosti in znanj širi ter poglablja. Te se zacnejo pojavljati v vedno bolj kom­pleksnih in prepletenih oblikah. Seveda si odrasli, tako starši kot tudi strokovnjaki na podrocju vzgoje in izobraževanja, želimo, da bi vsak otrok cim bolj uspešno rasel in se razvijal v okviru svojih individualnih zmo­žnosti, vstopal in gradil osrecujoce odnose ter oblikoval spoznanja, ki mu bodo kori­stila na poti skozi življenje. Vpliv okolja Spodbudno (ucno) okolje »vpliva na ko­gnitivni, socialni, emocionalni in gibal­ni razvoj otrok« (Vonta idr., 2009: 9) ter predstavlja pomemben pogoj za optimalen razvoj in napredek vsakega posameznika. Zagotavljanje takšnega okolja pred tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, postavlja poseben izziv. Žal se nam takšno okolje, ki nudi veliko spodbud, pozitivnih podkrepitev zaželenega vedenja, pohval in tudi napredka, zdi samoumevno in ga še vedno mnogokrat prepušcamo nakljucju. Zato je pri zagotavljanju le-tega potreben poglobljen premislek in dober nacrt, s kate-rim bomo dosegli zastavljene cilje. Pridobivanje znanja Spoznanja, spretnosti in znanja pridobiva-mo na razlicne nacine. Dve izmed možnih poti sta formalno in neformalno pridobi­vanje znanja. Formalno pridobljeno zna­nje je znanje, ki ima za posledico formalno veljavne izobraževalne rezultate. Ti so po­trjeni z javno veljavno izobrazbo, poklic-no kvalifikacijo in javno veljavno listino (spricevalom, diplomo, pridobljeno stopnjo izobrazbe). Na drugi strani je neformalno izobraževanje, ki ni namenjeno pridobiva­nju spricevala ali diplome, temvec je name-njeno zadovoljevanju lastnih interesov in razvoju novih kompetenc posameznika ali skupine. Imenujemo ga tudi vseživljenjsko ucenje. Spodbudno ucno okolje Raziskave kažejo, da ne glede na to, kako se znanje pridobiva (formalno ali nefor­malno), velja, da ima ustrezno varno in spodbudno ucno okolje številne ugodne posledice. Varno in spodbudno ucno oko­lje sproži osebne odzive nanj, ti pa pricajo o tem, kako (dobro) se v njem pocutimo oz. kako ga doživljamo. Tukaj se srecamo s pojmom kultura ali klima, ki zaznamuje doloceno okolje in je preplet razlicnih de­javnikov, ki vplivajo na vse vpletene v šoli ali v kakšnem drugem družbenem okolju. »Pozitivna klima zagotavlja, da se ljudje lahko pocutijo družbeno, custveno in fizic­no varne. Posamezniki so vkljuceni in spo­štovani« (Kranjc idr., 2019: 6). Šolska klima V šolskem okolju se pozitivna klima kaže v dobrem sodelovanju med ucitelji in ucenci, ki so aktivno vkljuceni v pouk in motivirani za doseganje višjih rezultatov in imajo pozi­tivna stališca do šole in šolskih predmetov. Šolska klima in spodbudno ucno okolje pa nista povezana le z dosežki ucencev, am-pak tudi z osebnimi in skupinskimi stališci, ki uravnavajo prilagajanje v skupinah ter raven konfliktnosti in agresivnosti. Tako ucenci, ki imajo v razredu kakovostne pri­jateljske odnose z vrstniki, šolo zaznavajo bolj pozitivno in se v njej bolj pozitivno vedejo. Tudi samopodoba ucencev je boljša v tistih razredih, kjer ucenci zaznavajo ve-cjo podporo ucitelja, kjer je med njimi vec socialnih stikov in vkljucenosti (Kranjc idr., 2019). Razlicnost vplivov Zagotavljanje in doživljanje pozitivne kli-me ni vezano le na šolsko okolje, temvec je to zelo pomembno tudi v domacem in družinskem okolju. Družina naj bi bila ti-sta, ki posamezniku prva nudi sprejemanje, varnost in zaupanje. Prav odnosi v družini mocno vplivajo na posameznika. Kot uciteljica se velikokrat sprašujem in razmišljam, kaj je tisto, kar pri dolocenem otroku v isti situaciji sproži pozitiven odziv, uspeh, veselje in napredek, drugega pa pusti ravnodušnega, hladnega ali celo odklanja­jocega in nedostopnega. Vsekakor je zani­mivo opazovati, kako vsak otrok na njemu lasten nacin deluje v procesu pridobivanja znanja in vstopa v socialne odnose z dru­gimi. Kognitivne sposobnosti Za uspešno izobraževanje so pomembne kognitivne sposobnosti, ki omogocajo, da se posameznik lahko nauci, si ucno snov zapomni in jo razume ter uporablja prido­bljene spretnosti in znanja. V strokovni li­teraturi se pogosto pojavlja vprašanje, ali so res samo kognitivne sposobnosti in zagoto­vljeno spodbudno ucno okolje tisti dejavni­ki, ki posamezniku že zagotavljajo uspeh na ucnem podrocju in nasploh v življenju. Spekter vec lastnosti Paul Tough (2014) v svoji knjigi Zakaj ne­katerim otrokom uspeva navaja, da vedno vec znanstvenikov z razlicnih podrocij ugotavlja, da kognitivne sposobnosti pred­stavljajo le delcek mozaika, ki posamezniku omogoca razvoj, samouresnicenje in za­dovoljstvo. Pojavijo pa se vprašanja o tem, katere spretnosti in osebnostne lastnosti vodijo k uspehu. Raziskave kažejo, da ta seznam vkljucuje velik spekter lastnosti, kot so vztrajnost, zagnanost, vložen trud, obvladovanje samega sebe, radovednost, vestnost, srcnost, hvaležnost in optimizem. Sama bi k temu seznamu dodala še po­membno lastnost, za katero menim, da je nujna komponenta vsake osebnosti in do-brodošla lastnost tako v ucnem procesu kot v vsakdanjem življenju, in sicer je to dejstvo, da si nad necim navdušen in dovolj odprt, da se dovoliš nagovoriti in se daš navdušiti. Le posameznik, ki je nad necim navdušen in ocaran, bo ob vseh ponujenih možnostih dovolj motiviran, da bo ves svoj trud vlagal v raziskovanje in ucenje ter ob tem doživljal pozitivna custva, ki vodijo do dobrih in osrecujocih rezultatov. Na nekatere vrednote, vrline in talente v so-dobnem in hitrem nacinu življenja zlahka pozabljamo, ker se nam mogoce zdijo pre­vec preprosti. Vendar izkušnje kažejo, da so prav to lastnosti, ki vsaki osebi pomagajo, da kar najbolje razvije svoje lastne sposob­nosti tako na ucnem kot na osebnostnem podrocju. Literatura • Kranjc, Tomaž; Drolc, Aleš; Nose Pogacnik, Špela idr. (2019): Varno in spodbudno ucno okolje. Ljubljana: Šola za ravnatelje. Pridobljeno 13. 1. 2022 s spletne strani: http://solazaravnatelje. si/ISBN/978-961-6989-31-2.pdf. • Tough, Paul (2014): Zakaj nekaterim otrokom uspeva: srcnost, radovednost in skrita moc znanja. Tržic: Ucila International. • Vonta, Tatjana; Jurman, Damjana; Režek, Mateja idr. (2009): Primeri dejavnosti za malcke in dojencke. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Pridobljeno 13. 1. 2022 s spletne strani: https://www. dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-C6EC7CDP/a29e859f­aea9-4c75-a935-ac9a6f54b4a1/PDF. Bralna motivacija Temelj šolskega uspeha Eva Zaman, je študentka inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, po izobrazbi profesorica pedagogike. Izkušnje pri delu z otroki je med drugim pridobivala na mednarodnih izmenjavah. Deluje kot mladinska predavateljica, opravlja funkcijo predsednice Študentskega kluba Sevnica, je clanica Komisije za mlade v Obcini Sevnica, Zoisova štipendistka, prostovoljka v društvu Mali princ in avtorica strokovnih clankov o vzgoji in izobraževanju. V diplomskem delu se je ukvarjala z bralno motivacijo ucenke z lažjo motnjo v duševnem razvoju, njena mentorica je bila doc. dr. Sara Brezigar. Motivacija za branje je tesno povezana z razvojem pismenosti. Za razvoj bralne motivacije so v šolskem obdobju odlocilni prvi razredi. Obcutek pripadnosti ima pri otrokovem bralnem interesu pomembno vlogo. Otroci, ki dobro in radi berejo, prihajajo iz družin, kjer domaci radi berejo in jim nudijo bralne spodbude. Uporaba napacnih motivacijskih vzvodov zmanjšuje notranjo motivacijo, ustvarjalnost in radovednost ucencev, namesto da bi krepila ta podrocja in vešcine. Šolsko okolje zato postane zaviralec notranje motivacije ucenca, ceprav bi moralo biti spodbudno ucno okolje. Bralna motivacija je bistvena prvina v casu šolanja in življenju nasploh. Pogosto upa­da v kombinaciji s težavami pri branju in je glavni razlog za šolski neuspeh. Bralne vešcine predstavljajo temelj izobraževal­nih spretnosti in so osnova šolskega ucenja (Košak Babuder, 2011, v Zaman, 2021), zato bi morali cjak in Gradišar, v prihodnje name­ 2002, v Pecjak idr., niti vec pozornosti 2006). Gre torej za bralni pismenosti in motivaciji za branje, saj številne raziskave, med njimi tudi PISA 2000 (Program mednarodne primerjave dosežkov ucencev (OECD, 2002, v Pecjak idr., 2006)), poudarjajo povezanost bralne motivacije z ucno uspešnostjo (Wigfield in Guthrie, 1997; Eccles, Wigfield in Schiefe­le, 1998; Baker in Wigfield, 1999; Pressley, 2002, v Bucik idr., 2005). Poleg tega opo­zarjajo na upadanje bralne motivacije z leti šolanja in na velike razlike med spoloma po svetu (Elley, 2001; McKenn, 2001; Pe- problem na kolek­ tivni ravni, ki celo­stno vpliva na ucencevo doživljanje šole. Upadanje bralne motivacije pogojuje na­daljnjo izobraževalno pot ucencev, zatorej ne moremo trditi, da je šolski sistem dobro zasnovan. Šola bi morala biti za ucenca od­skocna deska za življenjsko pismenost in miselno kriticnost, z neustreznimi motiva­cijskimi vzvodi pa to omejuje in postopoma duši. Cilj šolanja bi moral biti samostojen in kriticno razmišljujoc, ne pa ubogljiv, poslu­šen in pasiven ucenec, ki dela tako, kot mu govorijo drugi. Z neustreznimi vzvodi mo-tivacije (ucne in bralne) pocnemo ravno to. Na takšen nacin še dodatno spodkopavamo bralno motivacijo ucencev, ki imajo težave pri branju (Zaman, 2021). Pomen bralne motivacije V šoli ucenci vedo, kaj naj naredijo, ne vedo pa, zakaj to pocnejo, kakšen je namen dejavnosti. Vse prevec poudarjamo kaj, po­zabljamo pa zakaj. Kadar ucenci ne vedo, zakaj nekaj pocnejo, ne vidijo smisla. Bolj pomembno od tega, kaj pocnemo in raz­mišljamo, je, zakaj to pocnemo, zakaj tako mislimo. Preden predstavimo nacine za spodbujanje/izboljšanje bralne motivacije ucencev, je pomembno poudariti, zakaj je to smiselno poceti. Temelji bralne motivacije ucencev v šoli se­gajo v domace okolje, vrtec in širše okolje (Pecjak idr., 2006). V številnih raziskavah (Becker, McElvany in Kortenbruck, 2010; Guthrie, Wigfield, Metsala in Cox, 2004; Klauda in Guthrie, 2014; Mol in Bus, 2011; Morgan in Fuchs, 2007; Pfost, Dörfer in Artelt, 2013; Schaffner, Philipp in Schiefele, 2014; Schiefele, Schaffner, Möller in Wieg­field, 2012, v Štigl, 2020) je bilo ugotovlje-no, da sta bralna motivacija in zavzetost mocno povezani z dosežki bralne pisme­nosti. Pomembni dejavniki bralne motiva­cije so zgodnje bralne izkušnje (Petrovcic, 2017, v Zaman, 2021). Williams in Stockdale (2004, v Wiesman, 2012) ugotavljata, da s starostjo ucencev upadata motivacija in prepricanje o kori­stnosti šole. Šola predstavlja ucencu ucni kontekst in ima pomembno vlogo pri obli­kovanju njegove ucne in bralne motivacije v spodbujevalnem in zaviralnem smislu (Turner, 2011, v Juriševic, 2005). Ucenci so ob vstopu v šolo vecinoma motivirani za branje. Težave z motivacijo imajo ucenci, ki jim branje povzroca težave. Ko postane branje glavno sredstvo ucenja, motivacija za branje še dodatno upade (Peterlin, 2017, v Zaman, 2021). Ucna in s tem tudi bralna motivacija se iz­raža v ucencevem odnosu do ucenja (Sti­pek, 2002, v Juriševic, 2012). Ucna uspe­šnost se odraža v ucencevih ocenah, te pa pomembno vplivajo na njegovo nadaljnjo ucno in življenjsko pot (Juriševic, 2012, v Zaman, 2021). Razvoj in ohranjanje pozi­tivnega odnosa do branja je odlocilen za vseživljenjsko branje in posledicno vseži­vljenjsko ucenje (Zaman, 2021). Spodbujanje bralnemotivacije Šola naj bi izboljšala uspešnost ucencev, zato naj bi ucitelji iskali nacine za poveca­nje zavzetosti in za motivacijo ucencev v izobraževalnem prostoru. Ucitelji se mo-rajo nauciti, kako motivirati demotivirane ucence, in se usposobiti za vkljucevanje ucinkovitih metod in dejavnosti, ki bodo spodbudile zanimanje ucencev (Wiesman, 2012, v Zaman, 2021). Izbrali naj bi ustre­znejše motivacijske vzvode, da gradijo na ucencih. Razumevanje motivacijskega procesa, ki se odvija v ucencu, omogoca, da lahko pedago­ški delavci uporabljajo motivacijske vzvode, posredno in neposredno vplivajo na ucence z nacinom poucevanja v šoli, z obnašanjem in zahtevami do njih, lastnimi stališci o mo-tivaciji ucencev, domacimi nalogami, pre­verjanjem in ocenjevanjem znanja, uporabo ustreznih ucnih in bralno-ucnih strategij, z diferenciacijo ter raznolikimi (bralnimi) aktivnostmi (Zaman, 2021). Eden najpo­membnejših korakov pri pospeševanju bral­ne motivacije je po mnenju strokovnjakov poznavanje nacinov za spodbujanje ucencev k branju in prepoznavanje ucencev z nizko motivacijo za branje (Elley, Gradišar in La-pajne, 1995, v Bucik idr., 2005).Številni avtorji, ki so se ukvarjali z nacini spodbujanja zanimanja ucencev za ucenje in razvijanje notranje motivacije (Raffini, 1993; Marshall, 1987, v Lumsden, 1994; Juriševic, Bishop in Kavcic, 2016; Marentic Požarnik, 2000; Vöröš, 2015; Magajna, 2009, v Zaman, 2021), izpostavljajo naslednje: • aktivno vkljucevanje ucencev v ucni pro-ces, • povezovanje ucnih ciljev z izkušnjami ucencev, • skupno dolocanje ciljev, • zanimanje za hobije, prostocasne dejav­nosti ucencev, • poudarjanje pomembnosti znanja, • preverjanje stališc ucencev, • možnost izbire med razlicnimi podrocji, dejavnostmi, nalogami, • pridobivanje in vzdrževanje pozornosti ucencev z vnašanjem elementov novosti, raznolikosti, presenecenj, • uvajanje mocnih ucnih izkušenj (npr. ucenje v naravi, samostojni in skupinski projekti ucencev), • podpiranje navodil z osebnimi izkušnja-mi, anekdotami, humorjem, • postavljanje razlicnih vprašanj (tudi di­vergentnih), • uporaba raznovrstnih dejavnosti, didak­ticnih iger, pripomockov, • prilagojena izobraževalna gradiva, • abstraktne vsebine, preoblikovane v kon­kretne, • branje besedil s konkretnimi vsebinami (npr. opisov živali, življenjskih zgodb, iger), • podpiranje spontanega zanimanja ucen­cev, • sodelovanje pri oblikovanju pravil in po­stopkov, • spodbujanje, da napake opazijo kot pri­ložnost za ucenje, • uporaba motivacijskih izjav, • dajanje sprotne povratne informacije, • izražanje pozitivnih pricakovanj do ucencev, • uporaba razlicnih kretenj, gibov telesa, mimike obraza, ocesnega stika, • zmanjševanje nepotrebnega strahu in napetosti. Kaj pa bralna znacka/bralnikrožek? Ucenci se pogosto odlocajo za branje na osnovi nasvetov svojih vrstnikov. Pri tem je pomembna skupnost bralcev, saj nudi bralne modele in tovrstne nasvete. Ucenci pogosteje izbirajo knjige, ki jih je prebralo vec sošolcev, ker so prepricani, da so zanimive. Skupnost ima pozitiven ucinek, saj k branju spodbudi tudi manj navdušene bralce (Hepler in Hickman, 1982, v Pecjak idr., 2006). Te skupnosti v šolah delujejo kot bralni krožki, kjer naj bi si ucenci priporocali knjige, se o njih pogovarjali, razvijali povezave, oblikovali svoja konstruktivna mnenja, iskali odgo­vore na svoja zastavljena vprašanja. Ali si res prizadevamo za takšne skupnosti? Ali jih šolski sistem sploh ustvarja? Bralnega krožka ne smemo enaciti z bralno znac­ko, ker s tema dvema pojmoma dosegamo podobne, a vseeno drugacne cilje, pred­vsem kar zadeva motivacijo. Pecjak in Gradišar (2002: 47) trdita: »Bralni pouk bi moral (mora) biti oblikovan tako, da bi (bo) spodbujal razvoj bralnih sposob­nosti, ki bi (bodo) vodile k bolj zrelemu, fleksibilnemu in kriticnemu mišljenju.« Raziskovalec Wigfield (1997, v Pecjak in Gradišar, 2002) poudarja, da bralni pouk ne upošteva dovolj bralnih interesov mla­dih. Trdi tudi, da je branje premalo pove­zano z interesi ucencev. Literatura • Bucik, Nataša; Gradišar, Ana; Vintar, Jelka (2005): Kako naj šola razvija branje in širšo pismenost: zbornik Bralnega dru­štva Slovenije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šol­stvo. • Juriševic, Mojca (2005): Ucna motivacija v odnosu do ucenja in ucne uspešnosti ucencev. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psiho­logijo. • Juriševic, Mojca (2012): Motiviranje ucencev v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. • Pecjak, Sonja; Gradišar, Ana (2002): Bralne ucne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. • Pecjak, Sonja; Bucik, Nataša; Gradišar, Ana idr. (2006): Bral­na motivacija v šoli: merjenje in razvijanje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. • Štigl, Simona (ur.) (2020): Izhodišcna merjenja bralne pisme­nosti v raziskavi PISA 2018. Program mednarodne primerjave dosežkov ucencev in ucenk. Ljubljana: Pedagoški inštitut. • Wiesman, Jeff (2012). Student Motivation and the Alignment of Teacher Beliefs. The Clearning House, 85, 102-108. • Zaman, Eva (2021). Bralna motivacija ucenke z lažjo motnjo v duševnem razvoju v izobraževalnem programu nižjega izo­brazbenega standarda. Diplomsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. Košara – izdelek slovenskega pletarstva Seminar za mentorje Dragica Motik, prof. zgodovine in geografije, upokojenka, je bila uciteljica dopolnilnega pouka slovenšcine v Nemciji, vrsto let višja svetovalka za dopolnilni pouk slovenšcine v tujini na Zavodu RS za šolstvo, od šolskega leta 2010 do 2017 je ponovno poucevala dopolnilni pouk slovenšcine v Cabru, Tršcu, Prezidu, Buzetu, Pulju in na Reki. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) smo 10. 12. 2021 izvedli seminar za ucitelje in uciteljice razlicnih ucnih predmetov v osnovnih šolah. S tem smo želeli spodbuditi strokovne delavce v osnovnih šolah (ter preko njih ucence) k sodelovanju na 4. mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki bo tokrat v središce postavila materialno, družbeno in duhovno kulturno dedišcino; tudi tisti del dedišcine, ki se povezuje z izdelovanjem tradicionalnih izdelkov, kar je bilo nekoc bolj prisotno v vsakdanjem življenju naših ljudi, danes pa pocasi tone v pozabo. Zakaj seminar za mentorje V DKPS menimo, da je med mladimi po­trebna dodatna spodbuda za oživljanje zave­sti o vrednoti ohranjanja kulturne dedišcine. V sodelovanju z znanim slovenskim etnolo­gom dr. Janezom Bogatajem smo pripravili strokovni program za motivacijo in usposa­bljanje mentorjev, s posebnim poudarkom na pletarstvu. Ta dejavnost nas usmerja k razmišljanju o razlicnih podrocjih življenja in o vsebinah, ki so povezane s cilji, opredeljenimi v raz­licnih ucnih predmetih, od tehnike, likovne (estetske) vzgoje, naravoslovnih predmetov (ekologije, fizike, matematike, geografije, biologije) in seveda družboslovja (domo­vinske vzgoje, zgodovine, slovenšcine in tujih jezikov). Dejavnost je zelo povezana z življenjem, ki je celovito, kompleksno in po­vezano z naravo. Poudarki v programuseminarja V prvem delu programa je dr. Bogataj po­dal zgodovinski pregled pletarske dejavno­sti na Slovenskem in v širšem evropskem prostoru, ki je bil nekoc (enako kot danes) v politicnem in gospodarskem smislu te­sno povezan. Zaskrbljujoce je dejstvo, da smo v Sloveniji na tem podrocju v velikem zaostanku za državami, ki so to tradicijo – pletarstvo – znale uspešno vkljuciti v sodobno življenje ter teh­nološki napredek vkljucile v izdelavo pletarskih izdelkov. V Sloveniji smo na tem po­drocju obstali pri zgodovin­skih izvedbah, tehnološko pa smo zelo malo napre­dovali. Nekoc smo pogosto košare …« Cas je, da bi zaceli govoriti bolj spodbudno: »Obvladaj racunalnik, da si boš pomagal pri pletarstvu, pri ...«, skrat­ka pri sodobnem izdelovanju izdelkov, ki imajo svoje korenine v naši zgodovini in tradiciji. To bi morali znati bolj primerno umestiti v sodobno življenje in okolje; tudi zato, ker je to ekološko in trajnostno. V nekaterih državah so se že uspešno spe­cializirali za izdelovanje dolocenih polizdel­kov, pomembnih za rokodelstvo. Tako so se npr. v Argentini specializirali za izdelovanje, obdelavo šibja za pletenje in ta izdelek izva­žajo. Zanimivo! V casu razsvetljenstva so v avstro-ogrski dr­žavni skupnosti, katere del smo bili tudi mi, ugotovili, da rokodelstvo ne prinaša dobro­biti le posameznim rokodelcem, ampak tudi državi. To je bil razlog, da so to produkcijo spodbujali, saj je bil to pomemben vir do-hodka tudi za državo. Kmetje so bili doma, v svojem domacem okolju so izdelovali razlic­ne pletarske izdelke. Starši so znanje prena­šali na otroke, nove generacije so podedova­le znanje od njih. Ljudje so koristno izrabili 'pasivno' zimsko obdobje in delali uporab­ne izdelke, ki so jih potrebovali pri delu na kmetiji. Skladno s tem so v 2. polovici 19. stoletja v Avstro-Ogrski ustanavljali šole in dodatno spodbujali izdelovanje rokodelskih izdelkov na višji kakovostni ravni ter dose-gali konkurencnost v širšem okolju. Tudi v Sloveniji smo imeli podobno roko­delsko smer na tehniški šoli v Ljubljani (na Aškercevi ulici). Šola je imela oddelek za pletarje in loncarje. V letu 1908 je bila usta­novljena pletarska šola v Radovljici, ki je s po­klicnimi pletarji 'zalagala' celo slovensko oze­mlje. Še ena zanimivost je vredna omembe: Avstro-Ogrska je imela organizirane mobilne pletarske šole po celem ozemlju. To je pozne­ slišali izjave: »Ce se ne boš ucil, boš moral doma plesti je posnemala tudi novonastala država Jugo­slavija, v casu katere so še vedno ohranjali in razvijali mobilno rokodelsko izobraževanje. Omembe vredne so tudi zanimivosti, npr. Peter Kozler, ustanovitelj tovarne Union in izdelovalec prvega zemljevida slovenskih dežel, je imel tudi nasad vrbovega šibja na Ljubljanskem barju. Leta 1935 je sodeloval v Solunu na razstavi pletarskega materiala in dobil 1. nagrado za najbolj kakovosten ma­terial za pletenje. Pletarska in druge rokodelske dejavnosti so bile zelo prisotne še med obema svetovnima vojnama. Imeli smo kakovosten strokovni pletarski kader, enako je veljalo tudi za kle­kljarsko obrt. Med slednjimi je bilo pri nas veliko potomcev Cehov. Kmalu po 2. sve­tovni vojni se je še kratek cas negovala ta ro­kodelska smer, sledilo se je tradiciji, potem pa je vse pocasi izginilo, dobilo je prizvok zaostalosti. Pomembna je bila npr. tudi pletarska šola v Cirkulanah. Tam so imeli tudi primerno uc-beniško gradivo, ki ga je pripravil ljubiteljski pletar gospod Iztok Urbanija, ki je v nadalje­vanju seminarja prakticno predstavil pletar­stvo in prikazal sistematicen zapis v svojem ucbeniku. Zgled za pripravo ucbenika oz. delovnega zvezka (na fotografiji) je našel na Ceškem. Prof. Bogataj je navedel veliko primerov ro­kodelstva na Slovenskem iz polpretekle zgo­dovine in iz sedanjosti. Omenil je tudi kraje, v katerih so obstajale in kjer so ponekod še danes specializirane šole za posamezne ro­kodelske dejavnosti. Pokazal nam je tudi razlicne logotipe rokodelskih smeri. Pletarstvo je treba povezatiz našim naravnim okoljem Pokrajina na našem podeželju se zelo zara-šca, povsod je veliko samoniklih grmovnic in drevja. Vse to je odlicen vir kakovostnega materiala za rokodelstvo, zlasti pletarstvo (enoletno vrbovo in drugo šibje). Posodobi-ti bi veljalo le tehnološki vidik pridobivanja surovine in njene obdelave ter umestiti le-to v sodobno življenje. In kdo naj bi to v sodobnem casu pocel? Mladi, ki jih je treba navdušiti in jih usmerja-ti. Najprej pa morajo ti mladi spoznati svojo dedišcino, tradicionalne obrti svojih predni­kov in njihov pomen za takratno in sedanje življenje; šele potem bodo lahko postali de­javni in bodo ustvarjali ter razvijali dejavnost. Žal pa smo price razvoju v nasprotno smer. Znamka domace obrti, nekoc je bil to mali konjicek in DOM (gre za izdelke domace in umetniške obrti), je bila po letu 1990 opu-šcena in je šla v pozabo. Vedno vec je bilo uvoza rokodelskih in drugih izdelkov iz balkanskega okolja. Ko je DOM praznoval obletnico, so organizatorji s težavo našli iz­delke s tega podrocja za razstavne primere. Mnogo etnografskih izdelkov danes najde-mo v Slovenskem etnološkem muzeju. Uskladišceno si po sistematicnem postopku pridobivali vešcine za izdelavo izbranega pletarskega izdelka. Spoznali smo, zakaj je treba znati locevati šibje in drevje v naravi, ko ga na­biramo za naše pletarske potrebe, po cem lahko locimo kakovostno od neuporabne­ga, kako to drevje in šibje lahko spoznamo po zunanjih znakih. Lep primer za loceva­nje je npr. barva; prevec zeleno lubje kaže na prehitro rast dolocenega drevesa, zato to ni tako primerno za uporabo kot pa sivo in rjavo lubje itn. Spoznavali smo in se preiz­ znanje za uporabo vsodobnem casu Ljudje, ki so jih izdelovali, so morali upoštevati naravo, upo­rabiti (izdelati) pravo orodje, razviti pravi nacin izdelave izdelka, da je bil uporaben in obstojen. V današnjem casu za obnovitev teh dejavnosti tudi sredstev ne manjka, saj so na razpolago v EU. Prakticno spoznavanje pletarstva V drugem delu smo bili deležni izjemno zanimivega ter za razum in dušo bogatega ustvarjalnega dela, ki ga je uprizoril in nas vanj vkljucil izjemen in navdušen pletar g. Iztok Urbanija. G. Urbanija je ljubiteljski pletar, toda izje­mno tenkocuten in tudi vešc posredova­nja znanja ter prenašanja potrebnih vešcin na druge, ki se na tem podrocju še niso preizkusili. Tako kot pri pripravi ucbeni­ka za pletarsko dejavnost, ki ga je pripra­vil zelo sistematicno, je to nacelo pokazal tudi v delavnici. Predstavil nam je razlicno drevje, ki je naj­bolj primerno za izdelavo pletarskih izdel­kov, kdaj in kako ga je najprimerneje nabi­rati v naravi, kako ga hraniti oz. skladišciti in ga dolgorocno in kratkorocno pripraviti za pletenje. Razložil nam je, zakaj je vse to potrebno. Zelo dobro je znal utemeljiti svo­je pocetje, kar nas je prepricalo, da dobro pozna naravo, s katero živi, in da natancno pozna naravni življenjski ciklus in pogoje, v katerih drevje in šibje rasteta. Tudi mi smo spoznavali razlicne pletarske materiale in kusili v izdelavi palcnikov in stojk za košare ter v pripravi in obdelavi viter za pletenje (fotografija nam pokaže srci­ko te dejavnosti). V veliko veselje nam je bilo, da je vsaka udeleženka semi-narja sama (ob usmeritvah in svetovanju g. Urbanije) spletla po en pehar, ki ga je lahko odnesla s seboj domov. Dogajanje na seminarju je spremljala ga. Bojana Doric iz uredniške­ga odbora Moravških novic. Ga. Dovc in ga. Marija Urbanija, ga. Pavla Lebar in ga. Nataša Loncar so bile obenem usmerje­valke uciteljicam v sklepnem delu semi-narja, ko smo se preizkušale v izdelovanju pletarskega izdelka. Vsaka je bolj ali manj samostojno izdelala pehar. Kakšno veselje in navdušenje! Uspeli smo! Sporocilo in povabilopedagoškim delavcem Verjamemo, da bo tudi v šolah zaživelo navdušenje nad pletarsko dejavnostjo, ki smo jo skupaj doživljali in v kateri smo se preizkusili in urili na seminarju. Ve­seli bomo, ce bodo uciteljice, udeleženke opisanega seminarja, prenesle to navduše­nje med svoje ucence ter jih pridobile za tekmovanje v pletarstvu. Organizatorji oz. DKPS si želimo, da bi ucenci z veseljem ustvarjali izdelke iz šibja in jih tudi pogu­mno predstavili na tekmovanju (tudi za vrednostne nagrade). To tekmovanje bo sestavni del letošnje 4. mednarodne kon­ference, na kateri bo v središce postavlje­na vsebina, kako živeti z materialno, druž­beno in duhovno kulturno dedišcino. Družinsko ucenje ljudskih in umetnih otroških pesmic Ucenje z videoposnetki na portalu Razlagamo.si Bojan Kovacic, dr., docent za specialno didaktiko (podrocje: glasba), predava na Oddelku za razredni pouk na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Znanstvena dela objavlja v domaci in tuji periodiki in monografijah. Starši imajo izjemno pomembno vlogo v razvoju glasbenega talenta otrok. Vzpostavijo lahko spodbudno družinsko okolje, ki otroku zagotavlja številne priložnosti za vkljucevanje v razlicne glasbene aktivnosti, ki ugodno vplivajo na glasbeni razvoj in dosežke. Vloga staršev v razvojuglasbenega talenta Številne raziskave kažejo, da sodijo starši in domace okolje med pomembne dejav­nike v razvoju glasbenega talenta otrok (Freeman, 2000; Evans idr., 2004; Chin in Harrington, 2007; Reis, 2009; Haroutouni-an, 2000).Že v zgodnjih letih otrokovega življenja lahko starši prepoznajo izjemno glasbeno sposobnost oz. zmožnost. Obicajno se to zgodi med opazovanjem otrok, ki se uci­jo peti ali igrati, se hitro naucijo pesmi, se odzivajo na zvoke, tone, note in kažejo višjo stopnjo interesa ali potenciala. Nada-lje postaja pomembno domace glasbeno življenje, ki ga zaznamujejo priložnosti za glasbeno spodbudo in obogatitev, interes staršev za glasbo in izpostavljenost razlic­nim vrstam glasbenih doživetij za otroke. Otroci zacnejo uživati v glasbi. Raziskave kažejo, da so mnogim uspešnim glasbeni­kom starši v otroštvu peli, jih jemali s se­boj na koncerte, izpostavili razlicnim glas­benim inštrumentom, omogocali so jim obiskovanje razlicnih glasbenih aktivnosti, otroških zborov, pa tudi dodatne glasbene izkušnje, ko se je njihov interes okrepil. Te prijetne zgodnje glasbene izkušnje vo­dijo do obcutkov srece, ki jih spremljajo pozitivne spodbude in podpora staršev. Pri starosti šest ali sedem let se navadno pricne glasbeni pouk v glasbenih šolah, ki ga omogocijo prav starši. Izbira glasbene­ga ucitelja, ki bo otroku všec in s katerim bo lahko razvil topel odnos, se zdi kriticna odlocitev (Reis, 2009). Ucenje pesmiv družinskem krogu Petje je ena izmed kljucnih glasbenih dejavnosti, ki je 'dostopna' pravzaprav vsakomur, ki lahko govori. Poleg institu­cionalnega (glasbenega) izobraževanja, v katerem poteka vzgojno-izobraževalni proces, je lahko tudi družinsko okolje ti-sto, ki otroku zagotavlja kakovostne glas­bene izkušnje. S skupnim ucenjem pesmic in petjem z otrokom lahko starši razvijajo otrokova pozitivna custva do glasbe. Pri tej skupni dejavnosti lahko gradimo zanima­nje, radovednost, pozitivno vznemirjenje, sprošcenost, mirnost, veselje, zabavanje, užitek, vedrost, sreco, zaupanje, zadovolj­nost, presenecenje ipd. Ljudske in umetne otroške pesmi imajo najrazlicnejše vsebine, ki so lahko osnova za zanimive pogovore in družinsko raz­pravo. Vsebina ljudskih pesmi, za katere je znacilno, da avtor ni znan, saj so se pre­našale kot ustno izrocilo, je lahko odlicna iztocnica za primerjavo življenja in dela nekoc in danes. Tudi živali, ki imajo rade svoje mesto v pesmicah, pritegnejo otroke. Lažje pesmice otroci hitro usvojijo s pripe­vanjem, seveda ob dovoljšnem številu po­novitev. Starši, ki so 'šibkejši' pevci, lahko uporabijo zvocni posnetek. Težje pesmice (npr. ritmicno ali melodicno zahtevnejše, tudi z vec besedila ipd.) bodo otroci lažje usvojili z veckratnim posnemanjem kraj­ših delov (verzov, delov kitic ali refrenov), ki jih starš zapoje. Uspešnost ucenja in tocnost (tonalna stabilnost, intonancna ci-stost) sta v veliki meri odvisni od pevskih sposobnosti staršev. Vecina staršev seveda nima pedagoške iz­obrazbe in ustreznih specialnodidakticnih znanj ter izvajalskih spretnosti za kako­vostno poucevanje glasbe, kar je naloga uciteljev v vzgojno-izobraževalnih institu­cijah. Kljub temu pa lahko otroka spodbu­jajo in vodijo v ucenju, zagotavljajo pogoje, skrbijo za prijetno ucece se družinsko oko­lje in se seveda ucijo skupaj z otrokom oz. aktivno sodelujejo. Izobraževalni portalRazlagamo.si Epidemija covida-19 je v casu, ko pouk v živo ni bil mogoc, z današnjega gledišca prinesla tudi kakšno dobro stvar za ucence in njihove starše. Ena teh je izobraževalni portal Razlagamo.si, ki je nastal v sodelo­vanju treh mariborskih fakultet: Pedagoške fakultete, Fakultete za naravoslovje in ma-tematiko in Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (Pesek idr., 2020). Portal Razlagamo.si je dostopen na pove­zavi https://razlagamo.si/. Klik na spodnji sliki nas pripelje do gradiv in videorazlag za številne ucne predmete, tudi glasbeno umetnost (GUM). Dostop do videoposnetkovza ucenje pesmic naRazlagamo.si Med ponujenimi ucnimi predmeti na por­talu Razlagamo.si je tudi glasbena ume­tnost (GUM). Kliknemo na slicico GUM in povezavo 'osnovna šola' ter izberemo razred. Na povezavah za 1. razred, 2. razred, 3. ra­zred in 4. razred je objavljenih preko sto videoposnetkov, namenjenih predvsem ucenju ljudskih in umetnih otroških pe­smic, ki so jih v okviru študijskih obve­znosti pripravili vecinoma študenti višjih letnikov študijskega programa Razredni pouk (1. stopnja) na Pedagoški fakulteti Maribor. Kaj vkljucujejo videoposnetkiza ucenje pesmic? Videoposnetki so zasnovani tako, da spodbujajo aktivno ucenje, nagovarjajo uporabnika, prikazujejo slikovno gradivo, vsebujejo razlage, navodila, demonstracije in zvocne posnetke. Vkljuceno je petje in številne druge dejavnosti. Videoposnet­ki, ki trajajo od nekaj minut do nekaj de-set minut, so dober približek klasicnemu šolskemu pouku 'v živo'. Omogocajo tudi vracanje na zacetek oz. veckratno pred­vajanje, kar je velika prednost v procesu usvajanja znanja. Objavljeni videoposnetki temeljijo na spe­cialnodidakticnih priporocilih in temelj­nem znanju s podrocja glasbene didaktike, ki ga študenti razrednega pouka šele prido­bivajo med študijem na fakulteti. Upošte­vati je treba, da je oblikovanje videoposnet­kov za asinhrono poucevanje v vecinskem izobraževanju pravzaprav (bila) novost, ki prinaša številne izzive in omejitve. Kljucne smernice za oblikovanje video-posnetkov so se nanašale na doseganje ucnih ciljev na vseh treh podrocjih (ko­gnitivnem, afektivnem in psihomotoric­nem podrocju), medpredmetno povezo­vanje, uporabo razlicnih ucnih metod in ucnih oblik, aktivno vkljucenost ucencev, vkljucevanje razlicnih didakticnih iger, dirigiranje, slikovno-graficne zapise, no-tne zapise, zvocne posnetke in ucbeni­ška gradiva. Pogosto gre za kombinacijo razlicnih glasbenih dejavnosti (izvajanje, poslušanje, ustvarjanje) in glasbenoteo­retskih vsebin, seveda kadar je to smisel-no in/ali možno. Mestoma je vkljuceno tudi pevsko ustvarjanje, instrumentalno ustvarjanje, poustvarjalno izvajanje, gi­balno-plesno izražanje ter likovno in be-sedno ustvarjanje. Podrobno analizo videoposnetkov za asinhrono poucevanje glasbene umetno­sti na portalu Razlagamo.si je pod na­šim mentorstvom v svojem magistrskem delu pripravila Mateja Kolmanic (2022). Analiza, ki je vkljucevala pregled 141 vi-deorazlag, prinaša globlji vpogled v vide­oposnetke in kaže na uporabno vrednost tovrstnega gradiva. Priporocilo staršem Staršem priporocamo, da skupaj s svoji-mi otroki raziskujejo portal Razlagamo.si in ob tem kažejo interes, otrokom nudijo custveno oporo, organizirajo družinske nastope ob vecerih, se veselijo drobnih uspehov in napredka svojih otrok. Viri in literatura • Chin, S. Christina; Harrington, M. David (2007): Suppor­ting the development of musical talent. Gifted child today, 30(1), str. 40–65. • Evans, J. Robert; Bickel, Robert; Pendarvis, D. Edwina (2004): Musical talent: Innate or acquired? Perceptions of students, parents, and teachers. V Enid Zimmerman (ur.): Artistically and musically talented students (str. 19–38). Tho­usand Oaks: Corwin press. • Freeman, Joan (2000): Children’s talent in fine-art and mu­sic. Roeper review, 22, str. 98–101. • Haroutounian, Joanne (2000): The delights and dilemas of the musically talented teenager. Secondary gifted education, 12(1), str. 3–16. • Kolmanic, Mateja (2022): Analiza videoposnetkov za asin­hrono poucevanje glasbene umetnosti na portalu Razlagamo. si. Magistrsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. • Pesek, Igor; Zmazek, Blaž; Lipovec, Alenka (2020): Video razlage kot ucinkovit element izobraževanja v COVID 19 situaciji. Pridobljeno 3. 1. 2022 s spletne strani: https://doi. org/10.31219/osf.io/eypzm. • Reis, M. Sally (2009): Ten thousand hours of practice, mu­sical aptitude and inner fire: developing musical talent in young people. Gifted education international, 25(3), str. 217-236. Slike so posnetki zaslona; pridobljene so na spletni strani por­tala Razlagamo.si (https://razlagamo.si/). Za boljši prenos znanja v prakso Jana Mlacnik, univ. dipl. andragoginja, mag. kadrovskega menedžmenta, deluje na podrocju izobraževanja odraslih. Svetuje podjetjem s podrocja razvoja kadrov, sodeluje pri pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oz. individualna svetovanja zaposlenim v podjetjih. Otrok se vkljuci v sistem vzgoje in izobraževanja, in ko ga na doloceni stopnji zapusti, se vkljuci na trg dela. Ucenje in izobraževanje se na tej tocki ne koncata. Vseživljenjsko ucenje in izobraževanje sta nujna za stalen poklicni in osebnostni razvoj odraslega, da lahko sledi nenehnim spremembam. Zaposleni želijo konkretna in uporabna znanja, ki jih že takoj naslednji dan lahko preizkusijo oziroma uporabijo v praksi, torej pri svojem delu. Kdo so odrasli? V Zakonu o izobraževanju odraslih so od­rasli definirani kot osebe, ki so izpolnile osnovnošolsko obveznost in želijo prido­biti, posodobiti, razširiti in poglobiti svoje znanje. Odrasli so tudi osebe, stare vsaj 15 let, za katere obstajajo razlogi, da niso za­kljucile osnovnošolskega izobraževanja ozi­roma izpolnile osnovnošolske obveznosti (Zakon o izobraževanju odraslih, 2018). Izobraževanje,izobraževanje odraslih,izobraževanje zaposlenih Ucenje opredelimo kot vsako dejavnost, naj si bo namerna ali nenamerna, s katero posameznik spreminja samega sebe (Mo­žina, 2002). Izobraževanje je eden izmed nacinov ucenja; je dolgotrajen in nacrten proces razvijanja posameznikovih znanj, sposobnosti in navad (Jereb, 1998). Ce se pedagogika osredotoca na prouceva­nje šolskega pouka, razreda, šole in šolskega sistema, andragogika odkriva in raziskuje vzgojo ter izobraževanje odraslih v procesih vseživljenjskega izobraževanja (Wikipedia). Poznamo splošno izobraževanje odraslih, ce pa znanja potrebuje posameznik pri opravljanju dolocenega poklica, govorimo o strokovnem izobraževanju odraslih (Je­reb, 1998). Zakon o delovnih razmerjih doloca, da imajo delavci pravico in dolžnost do stal­nega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delov­nega procesa. Izobraževanje zaposlenih je nacrtno in sis­tematicno pridobivanje novih znanj z raz-licnimi dejavnostmi, kot so dokvalifikaci­ja, prekvalifikacija, nadaljevanje šolanja ali študija, obiskovanje seminarjev in delavnic ter samoizobraževanje (Ivanuša Bezjak, 1998). Delimo ga na formalno (za name-ne pridobitve javno priznane stopnje izo­brazbe ali usposobljenosti) in neformalno izobraževanje (za namene opravljanja po­klica, poklicnega dela ali splošne potrebe). Izobraževalci odraslih Kot organizator izobraževanja odraslih de­lujem že vec kot 20 let. Izkušnje imam tako z organizacijo formalnega kot neformalne­ga izobraževanja odraslih, v zadnjih letih pa tudi z izobraževanjem za zaposlene v organizacijah. Zanje pripravljam in orga­niziram razlicne programe neformalnega poklicnega in osebnostnega razvoja, ki sta nelocljivo povezana. Izobraževalci odraslih so že v preteklosti iskali splošna pravila in zakonitosti an-dragoške prakse, da bi bili bolj ucinkoviti in da bi bilo izobraževanje ljudi cim bolj uspešno (Wikipedia). Pri delu smo z ekipo sodelavcev, s katero delujemo na podrocju razvoja in izobraževanja zaposlenih, obli­kovali temeljna nacela za ucinkovitejše iz­obraževanje. Ob upoštevanju le-teh je pri­dobljeno znanje trajnejše in bolj uporabno, udeleženci izobraževanja odraslih pa so bolj zadovoljni. Osredotocila se bom na eno teh nacel, na potrebo po konkretnih in uporabnih znanjih za zaposlene. Kakšno je dejansko stanje? Po raziskavah vec kot 65 odstotkov zapo­slenih udeležencev izobraževanja prido­bljenega znanja ne prenaša v prakso (Saks in Belcourt, 2006). Nekateri ocenjujejo, da je ta odstotek še višji: celo 80–95 odstotkov pridobljenega znanja iz usposabljanj naj ne bi bilo prenesenega v prakso (Wieland Handy, 2008). Vzroke lahko išcemo pri samih zaposle­nih, ki naj bi znanje prenašali v prakso, v organizacijah, ki naj bi zagotavljale prenos znanja, pa tudi pri izvajalcih izobraževanj ter vsebini, ki jo podajajo. Izobraževanje je zagotovo lahko koristno za zaposlenega, saj prinaša nova znanja. Ce so ta dovolj prakticno naravnana in uporabna, je vecja verjetnost, da jih bo zaposleni preizkusil in z njihovo pomocjo skušal spremeniti in izboljšati svoj doseda­nji nacin dela. V nadaljevanju bom na podlagi lastnih izkušenj opisala, kaj organizatorji izobra­ževanja odraslih in izobraževalci odraslih lahko naredimo za boljši prenos znanja. Zacnimo s prakso Enainpetdesetletna Slavica je knjigovodki­nja. Veliko dnevnih delovnih nalog opra­vlja 'rocno'; razpredelnice oblikuje sama, nato vanje pocasi vnaša podatke in jih raz­poreja. Nima znanja Excela, ki bi ga lahko uporabila pri svojem delu. Poleg tega jo je strah uporabe racunalnika in dvomi, da bi racunalnik lahko 'opravil delo name-sto nje'. Ce bi usvojila dolocene funkcije Excela, bi ob pravilnem vnosu podatkov izracune in razpredelnice namesto v nekaj urah pripravila v le nekaj minutah. Pa še brez napak. Slavico bi vecina poslala na splošni tecaj Excela. Pridobila bi široko znanje Excela, a vecine od tega verjetno nikoli ne bi po­trebovala pri svojem delu, zato bi to hitro pozabila. Znanje 'na zalogo' pa se ne izpla-ca. Slavica potrebuje le kratko, konkretno, specificno, prakticno in uporabno znanje o tabelah. Kaj lahkonaredimo organizatorjiizobraževanja odraslihin izvajalci izobraževanj? Pred pripravo programa je treba dobro po­znati cilje oziroma namen izobraževanja, problematiko, s katero se soocajo zaposle­ni in za katero organizacija išce rešitev v izobraževanju. Raziskave kažejo, da so zaposleni, ki so vkljuceni v nacrtovanje in izvedbo izobra­ževanj, bolj motivirani za ucenje in prenos naucenega iz usposabljanj v prakso na de­lovno mesto (Schmitt idr., 1988). Prav s tem namenom organizacijo pred pripravo programa vedno zaprosimo za opise konkretnih situacij, s katerimi se sre-cujejo zaposleni, in konkretnih delovnih nalog, ki jih opravljajo, ter za dokumente, s katerimi razpolagajo. Tudi na samem iz­obraževanju se zaposlene nenehno spod­buja, naj s svojimi izkušnjami kreirajo vse­bino. Vzemimo primer izobraževanja za razvoj mehkih vešcin, npr. komunikacije s strankami ali organizacije dela. Izvajalec mora nujno poznati njihovo problematiko, konkretne situacije, s katerimi se zaposleni na tem podrocju soocajo. Vsebine morajo biti fleksibilne, prilagoje­ne potrebam, ki jih zaposleni izrazijo tudi med izobraževanjem. Nesmiselno je togo vztrajati pri nacrtovanih vsebinah, ce izva­jalec izobraževanja ugotovi, da so potrebe zaposlenih nekoliko drugacne od predvi­denih. Za pravico prilagoditve vsebin se nujno predhodno zaprosi organizacijo. Naše izkušnje kažejo, da mora izobraže­vanje zaposlenim nuditi uporabne rešitve (znanja) za njihove konkretne potrebe oziroma problematiko (nepoznavanje ra-cunalniškega programa, slabi odnosi, ne­ustrezna komunikacija s strankami …). Posledicno so zaposleni bolj motivirani za prenos znanja v prakso. K vecji uporabnosti vsebin izvajalec za­gotovo pripomore tudi s svojim nacinom dela, z izbranimi metodami oziroma oblikami poucevanja, ki spodbujajo ak­tivno udeležbo zaposlenih. Z metodami razgovora, diskusije, izmenjave mnenj, s skupinskim delom, možgansko nevihto se zaposlene spodbudi, da delijo svoje drago­cene izkušnje, primere iz dela, konkretne situacije, za katere skupaj s predavateljem išcejo uporabne rešitve. Kontinuiranost izobraževanj Cikel vec izobraževanj omogoca, da udele­ženec znanje do naslednjega izobraževanja preizkusi pri svojem delu in o tem poroca izvajalcu. Izvajalec to lahko spodbuja z 'do-macimi nalogami', ki jih udeleženci opra­vijo do naslednjega srecanja. Ce vpeljava znanja v prakso ni potekala brez zapletov, se zaposleni o tem na naslednjem srecanju lahko pogovori z izvajalcem. Skupaj ana­lizirata potek prenosa znanja v prakso in najdeta vzrok za zaplete. Zaposleni ob tem dobi usmeritve, kako naslednjic poskusiti drugace. Ce je izobraževanje enkratno, naj imajo zaposleni možnost, da se obrnejo na izva­jalca tudi po zakljucku izobraževanja. Tako ga lahko prosijo za usmeritve in konkretne nasvete. Izvajalec naj za zaposlene oblikuje 'pri­pomocke', ki jih bodo tudi po zakljucku izobraževanja prav vsak dan opominjali na znanje, ki so ga pridobili in ga je treba implementirati v delo. Lahko pripravi pov­zetke, motivacijske misli, slike, letake. Pri nacrtovanju in izvajanju neformalnega izobraževanja za zaposlene se lahko poslu­žujemo preprostih nacel, ki pripomorejo k boljšemu prenosu znanja v njihovo delo. Cas, ki ga porabimo za temeljito analizo potreb zaposlenih, nacrtovanje vsebin ter nenehno prilagajanje le-teh, se obrestuje v boljši uporabnosti znanja pri delu. Viri in literatura • Ivanuša Bezjak, Mirjana (1998): Izobraževanje zaposle­nih – nuja vsakega podjetja. Podjetnik. Pridobljeno 3. 11. 2021 s spletne strani: http://www.podjetnik.si/clanek/ izobra%C5%BEevanje-zaposlenih-nuja-vsakega-podje­tja-19981012. • Jereb, Janez (1998): Teoreticne osnove izobraževanja. Kranj: Založba Moderna organizacija. • Možina, Stanko (2002): Menedžment kadrovskih virov. Lju­bljana: Fakulteta za družbene vede. • Saks, Alan; Belcourt, Monika (2006): An investigation of training activities and transfer of training in organizations. Human Resource Management, letnik 45, št. 4, str. 629–649. • Schmitt, Norbert; Noe, Raymond A.; Gottschalk, Rachel (1986): Research notes. Using the lens model to magnify rates consistency, matching and shared bias. Academy of Manage­ment Journal, 29(1), 130–139. • Wieland Handy, Lisa (2008): The importance of the work environment variables on the transfer of training. Doktorska disertacija. University of North Carolina. • Wikipedia. Pridobljeno 6. 11. 2021 s spletne strani: https:// sl.wikipedia.org/wiki/Andragogika. • Zakon o dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih – ZDR­1A. Uradni list RS, št. 52/16, z dne 29. 7. 2016. • Zakon o izobraževanju odraslih – ZIO-1. Uradni list RS, št. 6/18, z dne 2. 2. 2018. Identifikacija umetnikovega imena z drevesnim osamelcem Ivan Grohar: Macesen, olje na platnu, 1904 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanisticne, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Umetniško delo je, ne glede na motiv in likovni pristop, vselej tudi podoba avtorja, zaradi cesar ga lahko dojemamo celo kot umetnikov avtoportret. Sámo ime, ki oznacuje cloveško najbolj osebno identiteto, je na umetnini obicajno razvidno kot avtorjev podpis. Ta je lahko neopazen ali duhovito skrit na kakem posebnem mestu (tako kot pri barocnem Fortunatu Bergantu), najveckrat pa premišljeno vkljucen v likovno kompozicijo. Ob vseh drugih imenih, vpisanih v tki­vo nekdanjih umetnin, ima v kršcanski umetnosti od nekdaj najvecjo veljavo ime Jezusa ali Marije, ki je lahko na naj­razlicnejše nacine, pogosto v ornamenti­ranih okrajšavah, vpleteno v starodavne umetnine ali celo vrisano v lik, ki sim-bolizira Boga, tako kot je to na primer v barocni Grahovarjevi miniaturi iz spo­minske knjige ljubljanske plemiške druž-be sv. Dizme v podobo svetopisemskega grozda iz Eskolske doline. V vsakodnevnem življenju pa ljudje potr­jujemo s podpisom tudi veljavnost svojih neumetniških sporocil, medtem ko skuša­jo nekateri bolj po nemarnem in tudi bolj brezobzirno, cetudi v zelo cloveški želji, da bi opozorili na svojo navzocnost, pušcati svojo sled kar vsepovsod, celo z vrezova­njem svojega imena na lesene klopi v par-kih ali v drevesna debla. Da ta navada ni šele od vceraj, nam iz oddaljene preteklo­sti dokazuje podpisovanje obiskovalcev na srednjeveške freske v cerkvah; a kadar so ti podpisi opremljeni z letnico nastan­ka, nam ob siceršnji neprimernosti pone-kod lahko vsaj pomagajo pri ugotavljanju datacij starodavnih poslikav. V casu findesičclovskega preroda slo­venske ustvarjalnosti je leta 1904 izroci-lo vrisovanja imena v drevesna debla na danes že znameniti sliki Macesen v obliki umetniškega podpisa inventivno povzdi­gnil slikar Ivan Grohar, ko je svoje ime z letnico naslikal v deblo upodobljenega macesna in se s tem z naslikanim dreve­som tako poistovetil, da je postal ta nje-gov podpis najbolj pomenljiva imenska sestavina slike v celotnem slovenskem slikarstvu. Samotni in kljubovalni Groharjev mace-sen, ki dominira v umetnikovem hribo­vitem soriškem okolju, je postal že kar miticni sinonim za umetnika in njegovo vztrajanje, zato je lahko pisatelj Janez Kaj­zer biografski roman o Groharju naslo­vil kar Macesen. Njegov pomen na sliki je tako poudarjen, da bi lahko naslikano drevo razbrali kot simbol umetnikove eksistence, tudi ce bi se umetnik nanj ne podpisal. Slika je bila po ugotovitvi Andreja Smre­karja sprva del vecje pravokotne podobe Iz gorenjske krajine, ki jo je slikar najbrž za razstavo v Sofiji obrezal v kvadratno for-mo, ker je v njenem pozneje osamosvoje­nem osrednjem delu ocitno razbral vecjo zaokroženost in osredotocenost. S tem je drevo postavil skoraj v središce slike, kjer poslej raste iz nevidnih tal proti nebu, gle­dalcev pogled pa je usmerjen na raskavo deblo, iz katerega prirašca le nekaj vej, ki se ovijajo z znacilnimi visecimi izrastki kot ljubeznivi rastlinski ornamenti. Ena od rahlih vejic se v zaupnem loku upogiba navzdol in ljubece zaobjema deblo, sicer pa veje izstopajo na zgornjem, s senco za­temnjenem delu drevesa in se razpenjajo izpod neba kot prosojen, drobno razcle­njen naravni baldahin, pod katerim se nam pogled razteza v daljave in višine. Pred ocmi slikarja oziroma gledalca se odpira zeleno in svobodno pogorje, na­slikano nekje nad Heblarji pri Sorici, obljudeno le z leseno kocico ali najbrž živalim namenjenim zatocišcem, ki se je zasidralo med zelenjem na levi strani pri dnu slike; v daljavi pa se pne zastor sinje razbrazdanega skalnatega gorovja. Celo-ten prizor žari v gorski soncni osvetljavi, ki žarko osvetljuje deblo macesna in ja­sno razkriva vso raskavost njegove skorje z razpokami in razjedami, ki jih umetnik, ki se je sprva formiral v izrocilu realizma, uteleša z vertikalami gosto nasicenih po­tez, povezanih v prosojno enovit ucinek, spominjajoc na tkanino s soncem pozla-cene tapiserije. Prav tako pa nasicena sijoca površina take krajine z drobnimi, malone reliefni-mi potezami sugerira utripanje in zeleno rast narave z njenimi travniki, drevesni-mi krošnjami, podloženimi z barvitimi sencami, rjavkastimi posekami in vzpeti­nami, naslikanimi še v crtkastem zname­nju umetnikove navezanosti na izrocilo ustvarjalnega vzornika Giovannija Segan­tinija. Ta utrip je razclenjen z ritmom vseh tovrstnih elementov, v katerem se narav­ne 'parcele' v svoji dinamicni usmeritvi v nasprotju z vertikalnimi potezami debla spušcajo navzdol (ali se vzpenjajo navkre­ber), nebo nad gorami pa se razprostira v sinjih koprenah v hribovito poševnost go-sto razprostranjenih umetnikovih potez, ki z ljubeco nežnostjo razcesavajo brez­mejni svet. Tako zgrajena in filigran­sko izcizelirana, a v celovi­tost pogleda enakomerno vklenjena celota se pne kot v svetlobi razgrnjena tkanina vesoljnega pro-stranstva, ki pogledu od­pira izrez iz nedotaknjene gorske samote, v kakršni je odrašcal z naravo spoje­ni umetnik. Skozi stvarno naslikano deblo pa vse­skozi preseva tudi njegov custveni oziroma duhovni odnos do stvarstva, ki izra­ža umetnikovo zamaknje­nost in naravno vpetost v ljubi mu in od cloveške civilizacije odmaknjeni visokogorski svet, ki je videti kot težko dostopen izgubljeni planinski raj, v katerem prebiva samo še umetnikova samota. In podoba te samote je videti tudi umetnikov macesen kot samotar, ce že ne iz prvotne kompozicije iztrgan osamelec, cvrst v svoji pokoncnosti in spokojno zroc v daljave, ki se svobodno razgrinjajo pred njegovimi vsevidnimi ocmi. V samora­stništvu »trdnega drevesa na rodni grudi« pa je, kot je v komentarju k sliki pozneje zapisal Ivan Sedej, mogoce ugledati celo simbol slovenstva. Tako ucinkovita slika je vsa soncna, sve­tla in v njenih sencah sta zelenina ali rjavina debla samo še bolj intenzivni, ne da bi bili kakorkoli zatemnjeni, kajti od soncne svetlobe in gorske toplote z uskla­jenimi tankimi glasovi zapetih umetni­kovih 'zborovskih' potez na sliki vse živo utripa in drhti. Skozi soncno svetlobo je zajeta tudi vsa notranja svetloba slikarjevega doživljanja sveta, napolnjenega z nemim vzhicenjem, ki je umetnika prisililo k ustvarjalnosti kakor pušcavnika k radostni, le Bogu na­menjeni 'panteisticni' molitvi. Umetniko­vo ime z letnico na naslikanem deblu pa nam govori dvoje: Bil sem tu in To sem jaz. Slikarjev macesen na Groharjevi ne­smrtni sliki stoji v za Groharja najbolj vzvišenem, k sijocim Alpam obrnjenem gorskem prostranstvu in se spokojno razgleduje po širnih daljavah. O vzduš­ju, v kakršnem je najbrž nastala tudi ta podoba, govori Ivan Cankar v pismu Fra-nu Vidicu iz leta, ko je nastal Macesen; v njem mu sporoca, da se je Grohar »vtopil v delo, pekel se na solncu, sicer pa sanjal po vrhovih«. V casu, ko je slikal Macesen, ga je na Heblarjih pri Sorici obiskal pri­jatelj Rihard Jakopic in napisal, da ga je tam našel »razocaranega, polnega skrbi za bodocnost«. V pobocjih resnicne narave bi Groharje­vega macesna danes najbrž ne našli vec, tako kot tudi ne prizorišca njegove leto dni starejše cvetoce Pomladi, ki ga zgo­dovinarji in slikarji še dandanes zaman išcejo, ne da bi ga lahko dokoncno od­krili, kajti sprico nenehno spreminjajoce se narave danes živi le še v ustvarjalnem duhu in spominu, kar so ob drugih, a podobnih izkušnjah vecne minljivosti spoznavali že stari romantiki, tudi Vic­tor Hugo, ko je (v prevodu Janeza Me-narta) za vecnost zapisal: »Zarašcene so sencne vejne ute, / drevo z imeni v skorji je na tleh. / In vrtnice v ogradi so osute / od nog otrok, ki jih pre­ganja smeh.« Tako kot Grohar so se z drevesom kot trdno z naravo povezanim bi-tjem nekdaj radi iden­tificirali tudi slovenski pesniki, med njimi OtonŽupancic, ki je nad svo­jimi verzi drevo tudi sam narisal, ali Josip Murn, ki je napisal: »Jaz sem topol samujoc, ki ne seje in ne žanje!«, pa tudi pi-satelj Ivan Cankar, ki je drevo, s katerega pada list za listom, izenacil s cloveškim življenjem. In morda še pogosteje so se pocutili med zemljo in nebo razpeto drevo tudi s simbolizmom povezani umetniki poznejše, eks­presionisticne generacije, ki so cenili izrocilo mo-derne, iz katere so spo-cetka rasli tudi sami. V še bolj oddaljeni preteklo­ sti pa je clovekovega duha, ki nikoli ne pociva, primerjal z gibljivim drevesom že Fran Levstik, da ne govorimo o Pre­šernovi mogocni primerjavi hrasta, »ki vihar na tla ga zimski trešne«, s siroma­kom, ki ga je spodnesla sovražna uso­da. Groharjev macesen pa kot podoba umetnikove nesmrtne duše na nesmrtni umetnini v svoji pokoncnosti še vedno kljubuje usodi izginotja, tudi ko se je sli­kar pod udarci smrtne usode že sedem let po nastanku te za njegovo identifi­kacijo odlocilne slike zrušil v prezgodnji grob. Astronomija v šoli Zorko Vicar, prof. fizike, je bil šest let profesor na Gimnaziji Šentvid. Dvajset let vodi astronomski krožek na omenjeni gimnaziji, je mentor mnogih raziskovalnih nalog, predaval je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Bil je pobudnik za ustanovitev Astronomskega društva Vega - Ljubljana. Zaposlen je kot meteorolog na Agenciji Republike Slovenije za okolje. Izpeljal je pobudo Teleskop za vsako šolo in bil pobudnik odpiranja slovenskega meteorološkega arhiva na svetovnem spletu na ARSO-ju. Je pisec clankov z astronomsko vsebino. Astronomija v mnogih primerih uspešno povezuje in nadgrajuje sicer locene naravoslovne in tudi humanisticne predmete v celoto (fiziko, kemijo, biologijo, matematiko, ekologijo, zgodovino, tudi filozofijo …) in nam s tem daje širšo sliko v dojemanju sveta. Zakaj astronomija v šoli? Z vkljucitvijo v šolski program kot obvezni samostojni predmet bi lahko astronomija dodala nov smisel, pa tudi nekaj svežine v mozaik dolgoletnega izobraževanja naših otrok. Astronomija poglablja tako razume­vanje našega sveta (tudi preko sinteze ostalih naravoslovnih in delno humanisticnih vse-bin) kot tudi razumevanje nas samih na po­tepinki Zemlji, v Osoncju in globokem veso­lju ter tako lahko pripomore k boljši ekološki ozavešcenosti mladih, vseh nas. Poveže nas lahko tudi kot ljudi – preko zavedanja, spo­znavanja naše krhkosti, ranljivosti in hkrati preko dojemanja naše enkratnosti, ki pa se lahko odraža le v sodelovanju, obcestvu, sko­zi zgodovinsko rast in izrocilo, vzgojo, trud in spoštovanje prednikov in okolja, ki nam nudi privilegij biti in razumeti. Poišcimo to-rej pot do boljše vkljucenosti astronomije v naše življenje; zakaj ne tudi v šole? Pomanjkljivoznanje astronomije Lahko bi dejali, da ce se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju?! Kakor na nebu, tako na Zemlji. O velikih vrzelih v naši splošni in astronom-ski izobrazbi govorijo številni primeri, ko sicer odlicno naravoslovno izobraženi ljudje še niso slišali (ali napacno trdijo), da je npr. Severnica kar Venera na zahodu, o osnovah gibanja v Soncevem sistemu so prejeli tako malo informacij, da si ne morejo predstavljati razloga za menjavo nocnega zvezdnega neba skozi letne case, nihce jim (nam) ni povedal, da elementi, težji od vodika, vecinoma nasta­jajo v zvezdah s fuzijo in da je to po enacbi E = .mc2 glavni vir energije sevanja zvezd (tudi energije na Zemlji), da brez upoštevanja teorije relativnosti GPS-navigacija ne bi delo­vala (danes se celo posredno pobere najvec davkov od teorije relativnosti). Tudi koledar si kdaj napacno razlagajo; zelo malo vemo o dinamiki razvoja podnebja, atmosfere in življenja na Zemlji (da je npr. kisik zapolnil atmosfero do današnjih koncentracij komaj pred kratkim, da smo sesalci dobili priložnost komaj v casu zadnjih dveh odstotkov obstoja Zemlje); zelo malo vemo o naših pomemb­nih astronomih (Jurij Vega in Jožef Stefan, ki imata kraterja na Luni, Herman Koroški, Bernard Perger, Andrej Perlah, Ferdinand A. Hallerstein, Pavel Kunaver, Herman Potoc­nik Noordung, Franjo Dominko, Franklin R. Puhek, Anton Mavretic in številni astronavti slovenskega rodu …). Vrzeli v naši izobrazbi bi lahko še kar naštevali. Res je – vsi pozabljamo vsebine iz šolskih dni in nas kdaj dobijo na levi nogi, a v tem primeru govorimo o zagati vecine nas, ker se dolocenih primarnih vsebin v šoli sploh ne obravnava ali povezuje; se jih ne doživi v naravi preko opazovanj (videti je vedeti) ali se jih vpelje preko eksperimenta. V marsi-cem še zmeraj živimo v predrenesancni mi-selnosti … V renesansi so poucevali sedem umetnosti: gramatiko, retoriko, dialektiko, geometrijo, aritmetiko, glasbo, astronomijo. Izbor v kontekstu casa nikakor ni bil slab – a danes je astronomija prakticno obrobna šol-ska veda, ceprav korenito doloca naše življe­nje in bodocnost! Posvojenka astronomija Priznajmo: astronomija je formalno vkljuce­na v fiziko in geografijo (gravitacijski zakon, Keplerjevi zakoni, mini zgodovina, Soncev sistem, mrki, letni casi, klimatski pasovi, ne­kaj informacij o telesih globokega neba …), a ker je astronomija zgolj uboga posvojenka, se žal z njo ravna kot s posvojenci, sirotami; zanjo ni nikoli casa in razumevanja, je odri­njena (seveda so tudi izjeme). Že sama fizi­ka ima zelo skromno število ur za obvezne vsebine, ki se jih morajo ucenke in ucenci nauciti (zato se med poukom hiti in ni casa za utrjevanje). Vse pohvale izjemam, mentorjem astro­nomskih krožkov, izbirnih predmetov in mnogim, ki radovedne ucence pripravljate na tekmovanja iz astronomije. Kot primerjalna zanimivost: astronomija je v tem našem maratonskem procesu ucenja slabše zastopana kot npr. gospodinjstvo, tehnicni pouk, glasba. A glede na pomen astronomije je res težko verjeti, dojeti, da v množici predmetov in ur v trinajstih letih primarnega izobraževanja astronomiji kot samostojnemu predmetu ni posvecena niti ura predavanj (izbirni predmet pa izbere le kak odstotek mladih). Doloceni predmeti imajo na drugi strani samoumevno šolsko pravico izvajanja devet ali celo vec let, kot da bodo vsi naši otroci nekoc Mozarti, Michelangeli ali Hilberti. Astronomija pa ostaja posvojenka. Enoletni obvezni predmet Predlagamo, da se astronomija vendarle uvede kot enoletni obvezni predmet s sto urami predavanj in vaj. To bi bilo le okrog pol odstotka casa od vseh ur našega šolanja (lahko pa se uvede tudi v naravoslovnih gi­mnazijah ali v ostalih srednjih šolah). Od tega bi vsaj dvajset ur posvetili opazovanjem ter preprostim astronomskim vajam, meri­tvam in izracunom. Predmet naj bo v pouk vkljucen na stopnji, ko imajo ucenci že ustrezna predznanja s po­drocja fizike in matematike, torej ne prej kot v osmem razredu osnovne šole in ne prej kot v tretjem letniku srednje šole (ce bi se za ta program odlocile npr. naravoslovne ali kake druge gimnazije, smeri). A tudi v drugem triletju osnovne šole, npr. v cetrtem razredu, bi lahko prakticna opazovalna astronomija še kako obogatila pouk mladih radovednežev. Kaj je astronomija? Omenimo tri glavne in zelo povezane sklope: • nebesna mehanika: Keplerjevi in Newto­novi zakoni, sferne koordinate, kaj je ko­ledar, narava zvezd, astronavtika; • kozmologija: razdalje in hitrosti v vesolju, veliki pok, zacetek prostora-casa (Einstein, Lemaître …), osnovne sile narave, nasta­nek osnovnih delcev, atomov, zvezd, pla­netov, galaksij, pot do nastanka življenja; • opazovanja: temelj astronomije so vseka­kor opazovanja in merjenja nebesnih teles (planeti, eksoplaneti, Luna, Sonce, ostale oddaljene zvezde – nove, supernove, ko­meti, asteroidi, meteorski roji, galaksi­je, meglice, spektrometrija, fotometrija, astrofotografija itn.). Oprema za to je do-stopnejša, zaživela so mnoga društva, Slo­venija se je odprla v svet, kar je pohvalno. Zgodovina astronomije Tudi zgodovina astronomije je naša ucite­ljica: »Historia magistra vitae est.« Slovenci smo veliko prispevali in še prispevamo v zakladnico astronomskega védenja – to bi se pri pouku astronomije posebej poudarilo. Naš rojak Jožef Stefan je odkril zakon o to-plotnem sevanju – za crno telo velja enacba j = sT4. To je edini fizikalni zakon, poimeno-van po kakem Slovencu. Tako je tudi prvi na svetu leta 1879 pravilno izracunal površin­sko temperaturo Sonca, zvezde, ki nam daje življenje. Tega uspeha se Slovenci vecinoma sploh ne zavedamo. Seveda pa ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmo­logije iz svetih spisov, posebej iz Stare zaveze (povezava z velikim pokom iz citata: »Fiat Lux! Bodi svetloba! Let there be ligh!« (Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu casa seveda). Iz povedanega sledi, da sploh ni cudno, da je »veliki pok«, širitev vesolja iz drobne vroce tocke (t. i. prvobitnega ato-ma) prvi vpeljal matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître, in sicer leta 1927. Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima, razen v konstruktivnem dialogu. Velikana Keplerin Kuzanski v Sloveniji Kot zanimivost omenimo še dva renesanc­na genija, ki sta bistveno prispevala k ra­zvoju moderne astronomije in modernega cloveka in sta povezana tudi s Slovenijo. J. Kepler je nekaj mesecev preživel tudi v dvorcu Kastelišce v Petanjcih (Prekmurje). Razlogi za to so ticali v hudih politicnih ne­soglasjih glede ekonomske prevlade v druž-bi, seveda pod krinko take ali drugacne za­nemarljive razlike v veroizpovedi … Drugi, širši javnosti žal manj poznan mož, je kar­dinal Nikolaj Kuzanski (1401–1464), ki je najbrž prvi verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih, in je tako posledicno tudi dopu­stil prisotnost življenja tam dalec v vesolju. V knjigi O uceni nevednosti (originalno De docta ignorantia, 1440) trdi, da so tam tudi naseljeni svetovi – izjemno. Kuzanski je bil slovit srednjeveški polihistor, teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, optik, astro­nom, cerkvenopravni strokovnjak, zapor­nik, humanitarec, saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in vecino grških anticnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejav­ni zacetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled in Bohinj). Danes so ('Nikolajevi') eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav. Ke­pler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in se mu je zdel božansko navdahnjen. No-ben od njiju ni imel nobenih težav zaradi astronomskih trditev. Življenje na modrem planetu Življenje kot tako bo najbrž še vsaj kakšno milijardo let ostalo na našem modrem pla­netu (a vprašanje, ce tudi clovek). Izumrtja vrst v zgodovini planeta so številna ter dra­sticna (okrog 95 % vseh vrst je že izginilo, nekateri ocenjujejo, da jih je izumrlo celo do 99 %) in so paradoksalno omogocila spet nov zagon, porast biodiverzitete, no-vih vrst življenja, pred kratkim tudi razvoj primatov in cloveka (po izumrtju velikih plazilcev zaradi padca petnajstkilometrske­ga asteroida pred približno 65,8 milijona leti, ko je preživelo le nekaj sesalcev – naših prednikov, npr. Kayentatherium). Vesolje je staro 13,8 milijarde let. Ce ta cas skrcimo na eno leto, so sesalci dobili priložnost šele v zadnjem dnevu leta, clovek poljedelec pa se pojavi komaj 31. decembra, ob 23:59:32 (pred osemindvajsetimi sekundami) … Apokalipticni dogodki so torej neke vrste stikalo za nastanek novih vrst in slovo veci­ne do takrat bivajocih vrst. Previdno z Zemljo Larry Niven (priznani pisatelj znanstvene fantastike) pravi takole: »Dinozavri so izu­mrli, ker niso imeli vesoljskega programa. In ce bomo mi izumrli, ker ne bomo imeli vesoljskega programa, si to zaslužimo.« Ali ga imamo, ga gradimo v pravi smeri? Nimamo (še) rezervnega planeta, zato mora-mo biti še toliko bolj previdni, ko posegamo v bistvo naše Zemlje, to je v podnebno in kemijsko ravnovesje, kajti to lahko povzroci veliko tragedij in trpljenja – tudi na podro-cju lastnega genoma, ki je naše bistvo. Hor­monski motilci so danes prvi eksistencialni problem, so tihi ubijalci identitete mladih … Etika, odnos do sveta, socloveka, se gradi tudi preko razumevanja narave, vesolja, krhkosti Zemlje in življenja na njej in tukaj nam mora pomagati tudi šola z ustreznim odzivom na znamenja casa. Tudi astronomijavzgaja cloveka V tem tekstu je podan zgolj zelo okrnjen povzetek serije clankov (ki v razširjeni obliki izhajajo v astronomski reviji Spika) o boljši vkljucitvi astronomije v naše življenje, tudi v šole (vabljeni k branju). Skupaj z nami si torej lahko prizadevate, da bi astronomija dobila v šoli vsaj status gospodinjstva, glasbe ali tehnicnega pouka; sedaj še tega nima. Cilji so poglobljeno vé­denje, razumevanje narave, vesolja in sebe – tudi iskanje lepote in smisla – da bomo lažje živeli, se razumeli in preživeli. Tudi astronomija (védenje) vzgaja cloveka. Ne boj se Slavko Rebec, duhovnik, diplomirani teolog in pedagog, je generalni vikar škofije Koper. Je katehet, voditelj duhovnih programov za mlade, duhovni asistent in voditelj pri skavtih, o vzgoji predava staršem. Bil je rektor Škofijske gimnazije Vipava. V treh letošnjih številkah Vzgoje bom skušal zapisati nekaj besed in pripraviti kakšno vajo, ki bi v bralcu oz. bralki spodbujala zavest Božje bližine pri njegovem/njenem vzgojnem poslanstvu. Preprican sem namrec, da je vzgoja en del nadaljevanja stvarjenja, soustvarjanje cloveka. Vsi, ki se ukvarjamo z vzgojo, smo torej na nek nacin Stvarnikovi kolegi. Trdno verjamem, da nas On nikoli ne pusti na cedilu. Strah je naš vsakdanji spremljevalec pri vzgojnem delovanju. Cisto vseeno je, v ka­teri vlogi smo: starši, ucitelji, kateheti, tre­nerji … Nekaj vprašanj, ki jih slišim med nami in v bistvu izražajo naše strahove: Bom prav ravnal? Sem se dovolj kakovostno pripravil? Bodo usvojili snov? Jih bom uspel motivira-ti? Me bodo razumeli? Sem bil pravicen pri ocenjevanju? Znam dobro prisluhniti? Kaj bodo rekli kolegi? Nekaj situacij, ki me strašijo: vstopil bom v živahen razred, pri verouku je na vrsti 'mrtva skupina', na govorilne ure so se na­javili mocno zašcitniški starši, cutim naceto zdravje, v zbornici ni pravega vzdušja … Vaja – prvi del: Vzemi si nekaj casa in razmišljaj o svojih strahovih v zvezi z vzgajanjem. Zapiši si jih na list, v beležnico telefona ali natipkaj na racunalniški zaslon … Kako odgovarjamo na svoje strahove? Po-znamo nekaj vzklikov, s katerimi si dajemo pogum in se poskušamo 'potolažiti': saj bo šlo; samo še malo, pa bodo pocitnice; ah, bo že; kaj hocemo, tako je; naredil sem, kolikor sem mogel … Vcasih poskušamo najti stro­kovno oporo. Pogledamo v kakšen priroc­nik. Pogovorimo se s svojim kolegom. Danes bi vas rad spomnil, da imamo še eno možnost, ki jo sicer poznamo, a morda pre­malokrat in premalo zares uporabimo. Ta možnost je prisluhniti Bogu, se spomniti ter dojeti in zacutiti, da On razume vsak moj strah; da z naklonjenostjo gleda prav name in prav meni pravi: »Ne boj se.« Tega ne pra-vi v takem tonu, kot si jaz recem katerega od zgornjih tolažilnih stavkov. Pove tudi razlog, zakaj naj se ne bojim: »Ker sem jaz s tabo vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vaja – drugi del: Pojdi na kratek sprehod in opazuj naravo. Ce je le mogoce, opazuj ptice. Ogromno razlogov za strah imajo: zima, nevihta, mre­ža, macek, lovec … Pa vseeno razprostrejo krila in poletijo! Pa le odprejo svoj kljun in zapojejo! In prav kmalu se bodo pticki tudi letos spet ženili. Potem si nekajkrat ponovi stavek: »Ne bojte se torej! Vi ste vredni vec kakor veliko vrab­cev.« (Mt 10,31) Naj to postane tvoja mo-litev, v kateri se v globini duha vedno bolj zavedaš bližine Boga in dejstva, da te varuje. Naj navedem nekaj situacij, v katerih Bog sporoca, da je z menoj, in me spodbuja, naj se ne bojim. Postavljen sem lahko pred iz­ziv: zaceti nekaj novega, sprejeti nov razred, zamenjati delovno okolje, sprejeti nov pri­pomocek, skratka narediti nekaj novega, ce-sar še ne poznam. Podoben sem Abrahamu, ki mu Bog predlaga novo življenjsko pot, in ko zacuti Abrahamov (in moj) strah, pravi: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj šcit, tvoje placilo bo zelo veliko.« (1Mz 15,1) Ko je nova pot že del mene in se mi zdi, da jo ravno 'obvladam', se spet pojavijo novi izzivi. Sem kot Abraham, ki se je ustrašil poti v Egipt in je zaslišal: »Jaz sem Bog, Bog tvojega oceta. Ne boj se iti v Egipt, kajti tam bom iz tebe naredil velik narod.« (1Mz 46,3) Vcasih me popade strah, ker se vse podira, zmanjkuje idej, casa … Zdi se, da nic ne uspeva. Vse bolj sem podoben resignirani vdovi, ki je nabirala dracje za zadnji obrok. Vse se je spremenilo, ko je sledila preroko­vemu nasvetu: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolacek in mi ga prinesi; sebi in svo­jemu sinu pa ga boš pripravila potem.« (1 Kr 17,13) Zgodi se, da se bojim sestanka, srecanja, po­govora s sinom/hcerjo. Že vnaprej slutim, kako mi bodo nasprotovali. Slišim njihove ocitke in napadalne besede. Tudi Judita se je bala tujega kralja, pa so ji celo njegovi možje svetovali: »Ce boš stala pred njim, se nic ne boj v svojem srcu. Lepo mu povej po svojih besedah in on bo dober s teboj.« (Jdt 11,1) In tako je bilo. Kaj narediti, da se Božji pogum naseli vame? Odgovor je slišal Jair, ko je prosil za zdravje svoje hcerke: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.« (Lk 8,50) Samo veruj. Veckrat si priklici v zavest dejstvo, da je Bog s teboj. In znova: veruj. Vaja – tretji del: Obišci spletno stran, na kateri lahko po Sve­tem pismu išceš besede (na primer: www. biblija.net), in v iskalnik besed vtipkaj niz »ne boj se« ali »ne bojte se«. V sebi prebudi molitveno razpoloženje in držo zaupanja v Boga. Sprehodi se med zadetki. Hitro boš zaslutil, kje je situacija na moc podobna ka­teremu od tvojih strahov. Preberi, kaj ti Go-spod sporoca, da bi te opogumil. Priložnosti prostoizbirnih besedil Nevenka Tomšic-Iskra, prof. slovenskega jezika in književnosti, poucuje na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo (SŠFKZ) v Ljubljani. V šolstvu dela 29 let, ima naziv svetovalka. Ucni nacrt za srednjo šolo omogoca ucitelju, da ob obveznih vsebinah pri književnosti dijakom ponudi tudi druge vsebine iz književnih del. To prinaša obogatitev ur in nadgraditev znanja. Ucni sistem omogoca tri sodobne metodicne sisteme: šolsko interpretacijo, problemsko-ustvarjalni pouk in komunikacijski pouk (Krakar Vogel, 2004). Najbolj uveljavljena je šolska interpretacija; problemsko-ustvarjalni pouk zahteva veli­ko samostojnega dela, kriticnega pristopa in ustvarjalnosti, komunikacijski pouk pa izhaja iz šolske interpretacije, vendar jo nadgrajuje z ucencevim dialogom z litera­turo, z uciteljem in s seboj. Pri didakticnem nacrtovanju mora ucitelj nacrtovati metode dela. Pri tem ima vec možnosti: uporabi lahko metodo razlage, razgovora, metodo uporabe besedila, pri­kazovanja, problemsko metodo in metodo primera. V cetrtem letniku dijaki že samostojno interpretirajo literarna besedila, saj so že pridobili doloceno literarno znanje. Ob osnovni razlagi se vedno ponuja tudi mo-žnost uporabe neznanih besedil; gre za me-todo primera, ki omogoca, da dijak izpelje interpretacijo na nacin, kot doživi besedilo. Cilji te obravnave so spodbujanje bralnih interesov, bralnega veselja, ustvarjalnosti, hkrati pa tudi poglabljanje in utrjevanje dejavnosti dijakov z drugacnimi pristopi. Pri taki obliki pouka naj bi bil delež fron­talne oblike manjši, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo. To je do-datna možnost, da se povecuje dijakova sposobnost kriticnega interpretiranja, ute­meljevanja stališc, primerjanja, razvršcanja ter uporabe strokovnih izrazov. Primer iz prakse:poezija Nika Grafenauerja Po ucnem nacrtu dijaki spoznajo razvoj slovenske književnosti po letu 1945. Po obravnavanem lirskem sklopu sem se od-locila umestiti še poezijo Nika Grafenau­erja. Nacrtovala sem predstavitev njegove poezije, nato pa še obravnavo pesmi Molk, ki je objavljena v Branjih 4 (Ambrož idr., 2013). Dvema dijakinjama sem dodelila nalogo predstavitve pesnikove otroške po­ezije in poezije za odrasle (spletna vira o Niku Grafenauerju). Temu smo namenili eno šolsko uro, drugo uro sem jim iz berila prebrala pesem. Foto: Petra Duhannoy Otroška poezija Dijakinja, ki je predstavila otroško poezijo, je predstavitev povezala tudi s spominom na prebiranje teh pesmi v otroštvu. Zacela je z zbirko Pedenjped. Pesmi so se ji zde­le zabavne, polne rim, otroške domišljije, tako da bralec ob branju ponovno zacuti otroško brezskrbnost, razposajenost. Me-nila je, da ta zbirka ni namenjena le otro­kom, ampak tudi odraslim. To je uteme­ljila z besedami, da si vsak želi, da bi bilo življenje zopet brezskrbno, da ne bi obcutil stresa in hitrega tempa življenja. Izposta­vila je pesem Dvojcka, ker ji je ostala v lepem spominu, saj je v tej pesmi zacutila pravo otroško energijo, nevednost, razla­ganje predmetov in dogodkov 'po svoje', dojemanje samega sebe, svojega telesa, dogodka, ko se prvic zagledaš v ogledalu. Ob prebiranju teh pesmi je zacutila, da niso napisane z 'levo roko', ampak da je vanje vložen trud, kljub temu da so cisto preproste. Naslednja pesniška zbirka, ki jo je izposta­vila, so Halomušnice oz. Telefonske pesmi o živalih, v kateri ima vsaka pesem naslov po eni od živali. Opazila je, da so tudi te pe­smi precej preprosto napisane, duhovito, z manj rimami kot Pedenjped, a bolj poucne. Zanimivi sta se ji zdeli zasnova pesmi, ki temelji na izbranem reku, in transformaci­ja, ki jo izvede pesnik, ko spremeni cloveka v žival in obratno. Predstavitev je zakljucila z mislijo, da so te otroške pesmi namenjene tudi odraslim, saj se bralec ob njih sprosti, nasmeji, dajejo mu obcutek brezskrbnosti. Pesmi za odrasle Druga dijakinja je izhajala iz Grafenauer­jeve poezije, ki zahteva bolj zbrano branje. Predstavila je pesniško zbirko Stiska jezika. Izpostavila je prepletanje modernisticne svobodne kombinatorike besed in klasic­nih form s poetiko ciste besede. Povzela je njegovo zacetno povezanost z ekspresioni­sticnim izrocilom, prehod v filozofsko re-fleksivnost s prvinami eksistencializma, s poudarkom na kriticnem razmerju do sve­ta. Zbirko je opredelila kot zbirko pesmi, v kateri prihaja do izraza nemoc cloveka in jezika v duhu eksistencialisticne filozofije. Predstavila je pesem Spremembe iz te zbir-ke. Tematsko jo je opredelila kot pesem, ki kaže clovekovo življenje v dolocenem casu in prostoru ter omejenost, ki jo pri­naša takšno življenje. Temo je postavila v razmerje s tremi ponavljajocimi se mo-tivi: samoto, molkom, izgorelostjo, ki so izhodišce za pesnikovo filozofsko izpoved v zbirki. V pesmi je izpostavila pesniko­vo samospraševanje, ki ga postavlja pred bralca: kaj je in kje se skriva smisel življe­nja? Zanimiva ji je bila misel, da »ko smo mladi, radi raziskujemo in išcemo razlicne resnice, ki nas privedejo do razocaranja in izgorevanja cloveške duše«. Temo pesmi je opredelila kot »samoto«, z obcutkom osa­mljenosti, ki se z narašcanjem civilizacije nevzdržno stopnjuje. Zakljucila je, da pe­snikova poezija mocno ucinkuje na bralca, zacutila je njegova hladna obcutja, ki so ujeta v stisko. Za protiutež tej zbirki je po­stavila zbirko Skrivnosti, ki jo je poznala že prej. Ob branju je zacutila razliko: za otro­ke je pisal zelo razumljive pesmi, v katerih se je poigral z besedami, sliko in zvokom, v kasnejših pesmih (za odrasle) so pesmi še vedno prepletene z besednimi igrami, a tematsko resnejše. Obravnava pesmi Molk Po prvem glasnem branju sem dijakom prebrala tudi tri sklope zastavljenih vpra­šanj iz berila. S tem sem jih usmerila v raz­mišljanje o zastavljeni temi v pesmi. Želela sem, da si ustvarijo svojo interpretacijo pesmi. To je bila dodeljena domaca naloga z navodilom, naj si pesem veckrat glasno preberejo in potem pisno oblikujejo svoja razmišljanja. Navodila za pisno nalogo so bila naslednja: Kako razmišlja lirski subjekt o zastavljeni temi? Kateri pojmi so postavljeni v anti­teticna razmerja? Kaj povezuje njihovo prostorsko oddaljenost? Kakšne pomen­ske razsežnosti pridobiva molk? Kakšen odnos ima lirski subjekt do samega sebe in stvari? Kaj meniš o pesniški skladnji? So povedi zapletene? Kakšno vlogo imajo gla­goli? Kako ucinkujejo? In za zakljucek še: Kakšno je bilo tvoje razumevanje pesmi? Ti je takšno razmišljanje blizu? Njihove pisne naloge sem prebrala in na­redila kratko analizo zapisanega. Skupno uro smo namenili pogovoru in povzetku domacih nalog, ki sem ga pripravila. Zanimiva so bila naslednja razmišljanja o zastavljeni temi, razsežnosti molka, odno­su, ki ga ima lirski subjekt do sebe in stvari: • »Pesem je melanholicna, skoraj morbidna in groteskna. Lirski subjekt se pocuti same-ga, obkroženega z molkom. Poudarja moc, pomembnost molka, ki je povsod okoli Pri skladnji so ugotavljali: • »Pesem je na zacetku zgošcena, cutimo stopnjevanje besed in glagolov, kot bi bilo vsega prevec, gneca nasprotij, ki da­jejo obcutek utesnjenosti. Potem pa sle­di presledek in zapis: ›pada molk‹. Ker je verz v svoji vrstici, ima še vecji pomen. nas. Zavzame sta­lišce, da je svet na­polnjen z molkom – molk je temelj stvari, besed in na­sprotij. Dojemanje vseh besed zah­teva molk. Bralec zacuti otopelost lirskega subjekta, njegovo zavedanje minljivosti clove­ka in samega sebe (motiv smrti). Okoli sebe cuti praznino, je osa- V cetrtem letniku dijaki že samostojno interpretirajo literarna besedila, saj so že pridobili doloceno literarno znanje. Ob osnovni razlagi se vedno ponuja tudi možnost uporabe neznanih besedil; gre za metodo primera, ki omogoca, da dijak izpelje interpretacijo na nacin, kot doživi besedilo. Cilji te obravnave so spodbujanje bralnih interesov, bralnega veselja, ustvarjalnosti, hkrati pa tudi poglabljanje in utrjevanje dejavnosti dijakov z drugacnimi pristopi. Ko ne zmoremo vec, sledi molk. Samota. Tišina. Razmišlja­nje o vseh napakah in preteklosti, za­vedanje sedanjosti in nacrtovanje pri­hodnosti: ›Sam si v temi, kjer se zacenja zavest o stvareh.‹« (Rea Mandic) • »Pesem je na­pisana v svobodnem verzu, brez rim. Po-vedi niso zapletene, vendar zaradi avtor­ mljen. Molk je tih in hkrati kricec. Pesem je zakljucena z mislijo, da je molk bistvo in izvor vsega.« (Iza Hribar) • »Lirski subjekt je navzven pasiven, zno­traj pa bije eksistencialno krizo. Zdi se odtujen, opazuje okolico in se zaveda svoje minljivosti. Dobimo obcutek, da se utaplja v svojih mislih, ki pa so še kako realne. Je osamljen, precej filozofsko gle­da na svet. Zdi se, kot bi bil razocaran nad življenjem, izgubljen v lastni prazni­ni.« (Rea Mandic) • »Lirski subjekt je osamljen in pesimi­sticno razpoložen. Razmišlja le o tem, da je sam v temi in tišini ter da je okrog njega le molk. Molk je tisti, ki zapolnjuje praznino okoli njega. In ker je sam, se mora zavedati stvari, ki se mu jih sicer ne bi bilo treba.« (Lana Potocnik) Pojmi v antiteticnih razmerjih: • »V pesmi zaznamo precej pojmov, ki so postavljeni v antiteticna razmerja: be-seda in njen pomen, življenje in smrt v nasprotju s pozabljanjem, krik in molk, nasilje in praznina.« (Rea Mandic) • »Beseda in njen pomen, nasprotje ži­vljenja in smrti ter krik in z nasiljem napolnjena praznina. Kljub prostorski oddaljenosti jih povezuje molk. Avtor da molku novo pomensko razsežnost in ga prikaže kot temelj zavesti o stvareh.« (Iza Hribar) jevega abstraktnega izražanja zahtevajo pozornega bralca. V vsaki kitici se pojavi en glagol: ›se ulega‹, ›pada‹, ›se zacenja‹ ponazarjajo realnost in razlago molka. V takem zaporedju pesem daje najprej obcutek nevtralnosti, nato padca in za­ tem navidezno napredovanje, ki pa je pravzaprav poudarek tega, da je molk temelj vsega.« (Iza Hri-bar) Pri razumevanju pesmi je bil pogost zapis, da so morali dijaki pesem pre­brati veckrat, da so jo lahko razumeli. Zanimiv se mi je zdel zapis dijakinje, ki je ob prebiranju pesmi edina vkljucila v razlago tudi ilustracijo pesmi v berilu: »Clovek, ki sam sedi na tleh, obdan z nekakšnim dimom razlicnih barv. Izgleda osamljen in žalosten, ker svoj pogled usmerja v tla, svoja kolena pa po­tiska proti sebi. Molk zapolnjuje prostor med ljudmi, praznino in kriki. Vedno je prisoten v nekem pomenu in razsežnosti. Kdaj pove vec kot besede. V temi in tišini se zacneš zavedati stvari v globljem pome-nu, kot si se jih zavedal pred tem.« (Lana Potocnik) Zakljucek Za zakljucek sem želela, da pesem pri­merjajo z eno od že obravnavanih pesmi iz obdobja slovenske sodobne poezije. Najpogostejša primerjava je bila s pesmi­jo Daneta Zajca Veliki crni bik, saj »je v obeh prikazan motiv odtujenosti lirskega subjekta ter njegov obcutek osamljeno­sti in samote. V obeh primerih lirska su­bjekta cutita nemoc in zacutiti je obcutek brezupa. Obe omenjata nasilje praznine in molka. Zajcev crni bik klice in v odgovor dobi le odmev, Grafenauer pa poudarja molk med krikom in praznino. Obe pesmi opozarjata na samoto, minljivost in smrt«. (Iza Hribar) »Bik rjove v prazen prostor zaradi bole­cine in osamljenosti, v zameno pa dobi le svoj odmev. Ceprav obe pesmi povezuje motiv osamljenosti, bika še vedno dose-žejo njegovi odmevi, medtem ko lirskemu subjektu v Grafenauerjevi pesmi ostane le molk, s katerim se prepusti svoji zavesti. Bik neprestano skuša dobiti odgovor, kli-ce v prostor, kjer ni nikogar, medtem pa se lirski subjekt v drugi pesmi prepusti temi in utesnjenosti, ki jo s seboj prinese molk. V boju zoper osamljenost sta ubrala vsak svojo pot.« (Maja Lever) Prostoizbirno be-sedilo ponudi di­jaku možnost, da izrazi svoje znanje, ki ga je dograjeval v srednješolskem obdobju. Dijak sto-pi iz okvirov šolske interpretacije, ki ga mogoce kdaj tudi omejuje, in seže cez. Zapisano pa nudi uži­tek ob spoznanju novega tako dijaku kot ucitelju. Literatura • Ambrož, Darinka; Jakob Jaša, Kenda; Krakar Vogel, Boža idr. (2013): Branja 4, ucbenik za 4. letnik gimnazij ter štiriletnih strokovnih šol, 2. izd., 2. natis. Ljubljana: DZS. • Jožef Beg, Jožica (2019): Razvijanje kljucnih zmožnosti pri pouku književnosti v gimnaziji. Ljubljana: Zveza društev Sla­visticno društvo Slovenije. • Krakar Vogel, Boža (2004): Poglavja iz didaktike književnosti, 1. izd., 1. natis. Ljubljana: DZS. • Krakar Vogel, Boža (2020): Didaktika književnosti pri pouku slovenšcine. Ljubljana: Založba Rokus Klett, d. o. o. • https://sl.wikipedia.org/wiki/Niko_Grafenauer; 8. 1. 2021. • https://www.mladinska.com/avtorji/niko-grafenauer; 12. 1. 2021. Gibalno ovirani ucenci v ucno-vzgojnem procesu (1.del) Nuša Rutar, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, je uciteljica v posebnem programu vzgoje in izobraževanja na OŠ Franceta Bevka Tolmin, mentorica planinskih skupin in avtorica vec clankov. Po Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (2007) je na šest težje ali težko gibalno oviranih otrok v oddelku posebnega programa sistemizirano eno delovno mesto varuha-negovalca. V ucno-vzgojnem procesu pa se pomoc gibalno oviranemu ucencu porazdeli med vse strokovne delavce, ki delajo z njim. Gibalno ovirani ucenci so z odlocbo usmerjeni v program vzgoje in izobraževa­nja kot otroci s posebnimi potrebami. Na usmeritev v dolocen program pa vplivajo tudi njihove intelektualne sposobnosti. Tako so lahko vkljuceni v vecinske šole, gibalno ovirani otroci, ki imajo pridruže-no tudi motnjo v duševnem razvoju, pa so vkljuceni v prilagojene programe ali poseb­ne programe vzgoje in izobraževanja. Ne glede na vrsto programa morajo biti v šoli izpolnjene dolocene zahteve, ki ucencem omogocajo lažjo vkljucitev v pouk (Navo­dila za prilagojeno izvajanje programa OŠ z DSP, 2003). Skupini otrok s posebnimi potrebami pri­padajo tudi otroci z gibalno oviranostjo. Gibalno ovirani otroci imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro. Okvara povzroca težave pri hoji, pri funkcional­ni uporabi rok, težave imajo lahko tudi z izvajanjem razlicnih motoricnih aktivno­sti. Otroci z lažjo gibalno oviranostjo so zmožni samostojnega premikanja, ce pa je ta oviranost zmerna, težja ali težka, za premikanje uporabljajo invalidske vozicke, hodulje in bergle ter opornice. Za prema­govanje vecjih razdalj si lahko pomagajo z motornim invalidskim vozickom, skuter­jem ali trikolesom. Vrste gibalne oviranosti Lažja gibalna oviranost Pri otrocih, ki so bili v zgodnjem obdobju deležni premalo cutno-gibalnih izkušenj, lahko opazimo nekatere težave v senzoriki in zaznavanju. Otrok lahko sam skrbi za svo­jo osebno higieno, je samostojen pri vsak­danjih aktivnostih, le vcasih je priporocen nadzor odrasle osebe. Obicajno so otroci z lažjo gibalno oviranostjo vkljuceni v dolo-cene terapevtske obravnave. Njihov govor je razvit, vendar je pogosto težje razumljiv, imajo skromen besedni zaklad. V šoli ucenci z lažjo gibalno oviranostjo ne potrebujejo fi­zicne pomoci spremljevalca ali druge odrasle osebe, omogocene pa so jim prilagoditve v obliki posebnih pisal, geometrijskih oro­dij, povecanih zapisov, fotokopij, sedežnega reda, podaljšanega pisanja testov ... Zmerna gibalna oviranost Pri otrocih z zmerno gibalno oviranostjo se pojavljajo tolikšne motnje gibov, ki že pov­zrocajo zmerno funkcionalno prizadetost. Samostojna hoja na kratke razdalje je mo­goca, na daljše pa si morajo otroci pomagati s prilagojenim kolesom ali invalidskim vo-zickom. Pri otrocih z zmerno gibalno ovi­ranostjo so še bolj opazne težave v senzoriki in percepciji, ki so posledica premajhnega števila cutno-gibalnih izkušenj. Otroci so vecinoma držni, potrebujejo pa malo vec nadzora odrasle osebe pri vsakodnevnih dejavnostih. Veckrat so vkljuceni v fiziotera­pevtsko obravnavo ali v obravnavo delovne­ga terapevta. Zmerno gibalno ovirani otroci imajo bolj opazne motnje govora, le-ta vca­sih ni v celoti razvit, zato tudi komunikacija z okolico ni najbolj uspešna. V šoli so otroci deležni tudi fizicne pomoci spremljevalca ali druge odrasle osebe ter potrebnih prilagodi­tev. Zaradi težav pri vzpostavljanju komuni­kacije z okolico lahko prihaja tudi do motenj v vedenju in custvovanju. Težja gibalna oviranost Pri otrocih s težjo gibalno oviranostjo se pojavljajo motnje gibov, ki povzrocajo težjo funkcionalno prizadetost. Samostojno giba­nje in izvajanje drugih motoricnih aktivnosti ni vec mogoce, zato potrebujejo prilagojene pripomocke. Primanjkljaj v senzoriki in za­znavanju je še bolj opazen, otroci pa so redno vkljuceni v razlicne terapevtske obravnave. Pri vsakodnevnih dejavnostih je potrebna redna pomoc odrasle osebe. Otroci s težjo gibalno oviranostjo imajo v vecini tudi mo-tnje sfinktrov, zato prihaja do inkontinen­ce. Bolj so podvrženi razlicnim zapletom osnovne bolezni in kronicnim obolenjem. Poleg fizioterapevtske in delovnoterapevtske obravnave je potrebna tudi redna logoped-ska obravnava, saj je govor zelo siromašen in slabo razvit. V šoli so ucenci s težjo gibalno oviranostjo deležni redne fizicne pomoci spremljevalca. Težka gibalna oviranost Otroci s težko gibalno oviranostjo imajo raz­vitih le malo uporabnih gibov. Samostojno premikanje brez pripomockov ni mogoce, najvec samostojnosti jim nudi uporaba ele­ktricnega vozicka. Pri otrocih je opazen ve­lik primanjkljaj v senzoriki in zaznavanju. Potrebujejo veliko terapevtskih obravnav in zdravstvene nege. Zaradi motnje sfinktrov se pojavlja inkontinenca, otroci pa pri oseb­ni higieni in skrbi za urejenost potrebujejo pomoc odrasle osebe. Tudi otroci s težko gi­balno oviranostjo so podvrženi razlicnim za­pletom osnovne bolezni in kronicnim obo­lenjem. Komunikacija z okoljem je omejena le na nebesedne metode. Nekateri otroci so, ob pomoci logopedske obravnave, sposobni komuniciranja z nadomestno komunikacijo (Cigon idr., 2011). Vzrokov za gibalno oviranost je vec. To so lahko razlicna stanja, bolezni, obolenja ali posledice poškodb. Med najbolj znanimi in tudi pogostimi so naslednja: spina bifida, mišicna in živcno-mišicna obolenja, multi-pla skleroza, stanja po poškodbi glave, stanja po poškodbi hrbtenice, kronicne bolezni in obolenja ter cerebralna paraliza (Kesic Di-mic, 2010). Cerebralna paraliza Cerebralna paraliza je motnja hotenega giba­nja, drže in koordinacije; je posledica nena­predujoce okvare ali poškodbe nedozorelih možganov. Povzroca nenormalne, nehotene in nekoordinirane gibe. Odraža se na enem ali vec podrocjih, kar je odvisno od tega, kateri del možganov je poškodovan. Poja­vljajo se lahko težave s premikanjem in mo-bilnostjo, spasticnost, težave s požiranjem, težave z govorom, zaznavanjem, pogosti so tudi epilepticni napadi, duševna prizadetost, ucne težave, težave z dihanjem in izlocanjem (O cerebralni paralizi, 2021). Vzroki za cerebralno paralizo so lahko raz­licni; ponavadi pride do poškodbe možga­nov pred porodom, med njim ali takoj po njem, kar privede do cerebralne paralize. Najpogostejši prenatalni vzroki so pomanj­kanje kisika pri zarodku, virusne in bakte­rijske infekcije mame, nesrece ali poškodbe matere, zloraba alkohola ali drog, neskla­dnost Rh-faktorjev, zlatenica, vzroki pa so lahko tudi podedovani. Med porodom lahko pride do zapletov, ko dojencek ne dobi dovolj kisika. Po rojstvu, približno do drugega leta, pa lahko cerebralno paralizo povzrocijo po­škodbe glave, infekcije možganov (meningi­tis) ter vrocinski krci in napadi (O cerebralni paralizi, 2021). Ko starši izvedo za otrokovo diagnozo, jih najveckrat skrbi, kako se bo cerebralna pa-raliza kazala pri njihovem otroku. To v zgo­dnjem obdobju tudi zdravniki in drugi stro­kovnjaki težko napovejo. Cerebralna paraliza je nenapredujoca okvara možganov, zato se stanje pri otroku ne slabša, vendar pa teža­ve z odrašcanjem otroka postajajo vse bolj ocitne, sploh ko starši svoje otroke primer-jajo z njihovimi vrstniki. Otroci s cerebralno paralizo potrebujejo veliko pomoci pri raz­vijanju vsakdanjih spretnosti. Pri premago­vanju ovir ob vkljucevanju in izvajanju teh dejavnosti je v veliko pomoc fizioterapevtska obravnava, pomoc delovnega terapevta in logopeda, veliko pa lahko naredijo tudi starši sami, ko pravilno rokujejo z otrokom in tako že v zgodnjem obdobju preprecujejo razvoj nepravilnih vzorcev gibanja. Primer dela z gibalnooviranim ucencem V prihodnji številki Vzgoje bo opisan opisan primer gibalno oviranega ucenca s težko motnjo v duševnem razvoju in cerebralno paralizo, ki je bil pri vecini šolskega dela po­polnoma odvisen od odrasle osebe, ki sode­luje v ucno-vzgojnem procesu: od uciteljice, varuhinje-negovalke, fizioterapevtke in de­lovne terapevtke. Te osebe so ucencu poma-gale pri premikanju po šoli, hranjenju, oseb­ni higieni in negi, pri oblacenju in slacenju, pri pouku in drugih dejavnostih izven šole. O gibalno oviranih ucencih, ki obiskujejo ve-cinske šole in imajo svojega spremljevalca, je na voljo kar nekaj literature. Veliko je napisa­nega tudi o prilagoditvah pri pouku za ucen­ce, ki so gibalno ovirani, vendar s povprec­nimi intelektualnimi sposobnostmi. Naše okolišcine so bile drugacne, saj je imel uce­nec poleg težke gibalne oviranosti tudi težko motnjo v duševnem razvoju, kar je pomenilo popolno prilagajanje v izvajanju ucno-vzgoj­nega procesa, ki je bil zaradi težke duševne motnje najveckrat samo vzgojni, kar nam je veckrat predstavljalo poseben izziv. Literatura in viri • Cigon, Tatjana; Kranjc, Irena; Vidmar, Sonja (2011): Gibalnooviran otrok v vzgojno-izobraževalnem procesu. V Erna Žgur (ur.): Kako lahko pomagam. Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava. • Kesic Dimic, Katarina (2015): Vsi ucenci so lahko uspešni. Lju­bljana: Založba Rokus. • Navodila za prilagojeno izvajanje programa OŠ z dodatno stro­kovno pomocjo (2003). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. • O cerebralni paralizi (2021). Maribor: Društvo Soncek. Prido­bljeno 6. 9. 2021 s spletne strani: https://www.soncek-maribor. si/o-cerebralni-paralizi.html. • Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno­izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (2007). Prido­bljeno 6. 9. 2021 s spletne strani: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV7972. Dejan Krajlah Prakticno ucenje Kako se z manj ucenja nauciti vec in z lahkoto opraviti vsak izpit Trbovlje: 5KA, Katapult, 2021 130 strani, cena: 14,90 € Ucenja se lotevamo vedno znova, le da se tega ne zavedamo ali pa ga ne pojmujemo tako. Ce imamo možnost, da ucenje opravimo laž­je, hitreje, z manj truda in boljšim izplenom, potem skoraj ni razlo­ga, da tega ne bi izkoristili. Zato se je smiselno pouciti o ucenju. Gordon Neufeld, Gabor Mate Otroci nas potrebujejo Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov Brežice: Primus, 2021 415 strani, cena: 29,00 € Sodobni fenomen je sledenje vr­stnikom: pojav, ko otroci in naj­stniki svoje vrednote, identiteto, vzorce vedenja in nacela, kaj je prav in kaj narobe, prevzemajo od vrstnikov in ob tem popol­noma ignorirajo starše. Avtorja pojasnjujeta vzroke za upad star-ševskega vpliva in pokažeta, kako se navezati na otroke, vzpostaviti ustrezno hierarhijo, jim dati ob­cutek varnosti in razumljenosti ter si pridobiti njihovo privrže­nost in ljubezen. Mojca Glisik Ne glej stran: Napadi pošast pod posteljo Spodnji Duplek: IGM Legacy, 2021 180 strani, cena: 24,00 € John C. Lennox Ali lahko znanost razloži vse? Log pri Brezovici: Društvo Zaživi življenje, 2021 141 strani, cena: 16,90 € Kot je pogosto slišati, ne potrebu­jemo vec verovanja, saj nam je zna­nost pojasnila neštete skrivnosti tega vesolja. Znanost in verovanje preprosto nista združljiva. Toda ali je res tako? Avtor kot znanstvenik in kristjan pokaže, kako lahko ta domnevna sovražnika postaneta dobra prijatelja in kako sta tako združena za nas neprecenljiva. Ilana Zoya Glisik Ne glej stran: Življenje z avtizmom Spodnji Duplek: IGM Legacy, 2021 226 strani, cena: 24,00 € To je osebna izpoved dekleta, ki se zaradi motnje avtisticnega spektra spopada z ovirami, ki ga spremlja­jo od rojstva. Velikokrat je nera­zumljena in deležna pomenljivih pogledov, bori se z obsesivno--kompulzivno motnjo, custvenimi izpadi, motnjo senzornega proce­siranja, tesnobo in panicnimi na­padi. Knjiga je osebno povabilo v njen notranji svet, njena obcutja, razmišljanje in dojemanje okolice. Spoznajte, kako tuj je lahko videti svet skozi oci 'cudnega' dekleta. Ilana Zoya Glisik Miss Machine An aspie's attempt at a personal journey Spodnji Duplek: samozaložba, 2021 164 strani, cena: 19,90 € Daniel Kahneman, Olivier Sibony, Cass R. Sunstein Hrup Zakaj tako slabo presojamo Ljubljana: UMco, 2021 539 strani, cena: 28,90 € Knjiga o ugotovitvah, zakaj se na-pacno odlocamo ter kako lahko obvladamo hrup kot kognitivno pristranskost. Ceprav na hrup nale­timo povsod, kjer se ljudje odlocajo, se posamezniki in organizacije pra­viloma ne menijo za njegovo vlogo pri presojah in dejanjih, ga zaposta­vljajo. Z nekaj preprostimi prijemi je mogoce zmanjšati hrup in pri­stranskost ter se bolje odlocati. Janez Keber Leksikon imen Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, 2008 936 strani, cena: 37,00 € To je cetrta, dopolnjena izdaja, ki je bila ob izidu med najbolj iz­posojanimi knjigami. Osnovne oblike, skrajšane, manjšalne in ljubkovalne ter redka imena ob-segajo vec kot 40.000 ženskih in moških imen. Avtor razlaga nasta­nek imen, dejavnike, ki vplivajo na spreminjanje imen ter številne raz­licne oblike imen (vzdevki, hišna imena, psevdonimi ipd.). Izdaji sta dodana Leksika in frazeologija iz osebnih imen ter Abecedni seznam imen državljank in državljanov RS. Ana Krivec Pristov Samozavestna v starševstvo Moj milni mehurcek med epidemijo Brežice: Primus, 2021 165 strani, cena: 23,00 € Janez Keber Leksikon priimkov Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, 2021 992 strani, cena: 75,00 € Tovrstno knjigo smo v Sloveniji cakali vec kot 75 let, zapisana je bila med najpomembnejšimi na­logami ob ustanovitvi SAZU-ja in Inštituta za slovenski jezik (1945). Avtor se je v etimološki in leksiko­loški sekciji Inštituta za slovenski jezik za to nalogo kalil skoraj 40 let. Knjiga prinaša zapise o vec kot 19.000 priimkih. Avtor v njej po­jasnjuje priimke glede na izvor in obliko, pogostnost in prostorsko razporejenost, prve zapise v starih dokumentih oz. virih. Leksikon je uporaben za poljudno ali strokov-no raziskovanje. Ksenija Medved, Sten Vilar Palcek Bralcek raste s knjigo Medvode: Studio Anima, 2021 24 strani, cena: 17,00 € Palcek Bralcek je simpaticen možicek, ki v rimah popelje bralce skozi slikanico. S svojimi pesmicami pomaga spoznati be-sede, ki so povezane s knjigami in branjem. Zanimive ilustracije podkrepijo besedilo in otrokom omogocajo lažje razumevanje prebranega. Sten Vilar Mocerad Ferdinand Zgodba iz mojega življenja Medvode: Studio Anima, 2021 25 strani, cena: 16,95 € OS Tolmin Mini župnijski svetopisemski maraton (MSM) v Tolminu 2022 V tednu Božje besede smo v Tolminu pripravili MSM in ga v sredo in cetrtek izvedli v župnijski cerkvi Marijinega vne­bovzetja. Vsakokrat smo po vecerni sveti maši ostajali v cerkvi do 21. ure. Brali smo Knjigo preroka Daniela, Dodatke k Dani-elu in Razodetje, vse na predlog našega gospoda kaplana Blaža Kernela. Razlog je bil navezovanje na letošnje geslo svetopi­semskega maratona. Zelo smo mu hvale­žni za uvod, ki ga je vsak dan pripravil na zacetku branja. Še lepše doživetje nas je pricakalo naslednji dan, ko smo brali Razodetje. Za vsako prebrano poglavje je pripravil kratke razlage. Vsak dan smo branje zaceli z molitvijo za svetopisemski maraton, koncali pa z zahvalno molitvi­jo za dar Svetega pisma in blagoslovom. Poslušalcev je bilo oba dneva okoli 20, saj so se nam nekateri pridružili kasneje, ne­kateri pa so prej odšli. Prvi dan je bralo 11 oseb, drugi dan 13, oba dneva neka­teri dvakrat. Oba dneva sta bila z nami tudi gospod vikar Silvij Cibej in gospod župnik Damijan Bajec. Hvaležni smo go-spodu župniku, ki nas v izvedbi podpira, in vsem, ki so se MSM udeležili. MSM je organizirala OS DKPS Tolmin. Marija Pisk OS Celje Spletni svetopisemski maraton v Zrecah Letošnji svetopisemski maraton pod ge­slom Glej, vse delam novo (Raz 21, 5) je v okviru vseslovenske akcije branja Svetega pisma pod okriljem Svetopisemske druž-be Slovenije potekal od sobote, 22. 1., do cetrtka, 27. 1. 2022. V župniji Zrece smo se v branju in razmišljanju ob prebranem zbirali preko videopovezave, in sicer od nedelje, 23. 1., do torka, 25. 1. 2022, v organizaciji župnije Zrece, Društva ka­toliških pedagogov Slovenije, Katoliškega kulturnega društva Zrece in Kolpingove družine Zrece. Srecanja so se zacela s kratkim uvodom, nadaljevala z uvodno molitvijo, branjem Svetega pisma, z delom po skupinah, sku­pnim pogovorom po predstavitvi dela v skupinah ter z zakljucno molitvijo. Vsak dan smo prebrali eno poglavje iz prve Mojzesove knjige. Z nami je bil osrednji gost g. nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek, ki nam je po­dal razlage prebranih poglavij, odgovoril na številna vprašanja, nas spodbudil k na­daljnjemu razmišljanju ter zakljucil vecere z zakljucno molitvijo in blagoslovom. Za uvodne molitve je poskrbel Martin Mrzdovnik, delo v skupinah so vodili Ka­rolina Crešnar, Nives Felic, Marija Kovacic, Martin Mrzdovnik, Ivan Olup, Branka Ro­škar, Matevž Vidmar, program pa sta pove­zovala Ivan Olup in Martina Petelinek. V župniji Zrece z branjem Svetega pisma nadaljujemo v okviru biblicne skupine, ki se srecuje vsak drugi ponedeljek v mesecu po vecerni sveti maši. Prisrcno vabljeni k sodelovanju. Martina Petelinek OS Ljubljana • Novembra smo se aktivno vkljucili v izvedbo 3. mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domovine in dr­žave, ki je bila profesionalno pripravlje­na in izvedena. • Decembra je bila v sodelovanju z dr. Ja­nezom Bogatajem in sodelavci izvedena delavnica pletenja košar. O delavnici je na spletni strani DKPS in v tej številki Vzgoje, vec napisala ga. Dragica Motik. • Izpeljali smo pet srecanj intervizije. In-tervizorka je bila Darja Barboric Vesel, mag. socialne pedagogike. Srecanja so bila prijetna in spodbudna. Intervizijo bomo preko Zooma še nadaljevali (6. 4. 2022 in 4. 5. 2022). • Januarja so clani OS Ljubljana DKPS sodelovali na svetopisemskem mara­tonu. • 5. 2. 2022 smo s hojo med Bledom in Bohinjem praznovali kulturni praznik. Vodil nas je Vido Kregar. • 16. 2. 2022 smo izvedli delavnico Di-amant na dlani, ki jo je vodil Leon Kernel. Delavnica je potekala preko Zooma. • 5. 3. 2022 smo sodelovali na sino­dalnem dnevu, ki smo ga pripravili v DKPS. Karmen Koprivec Glej, vse delam novo (Raz 21,5) »Glej, vse delam novo« je geslo letošnje­ga svetopisemskega maratona (SM), ki je potekal preko Zooma od sobote, 22. 1., do cetrtka, 27. 1. 2022. DKPS sode­luje pri svetopisemskem maratonu od zacetka. »Svete besede nas napolnijo s svetostjo. Kdor izpolnjuje svete besede, je pameten clovek. Kako naj hiša ostane, Evropa ostane, ce nima temelja? Skrbi-mo za svoj temelj tudi v casu pandemije«(Silvo Šinkovec). Vse obmocne skupnosti se niso odlocile za spletno branje Svetega pisma. V OS Kranj so brali Lukov evangelij v živo v župnijski cerkvi svetega Kancijana, prav tako so v živo brali v OS Ljutomer (v žu­pnijski cerkvi) in OS Tolmin (v cerkvi Marije Vnebovzete v Tolminu). OS Sveti Hieronim je kombinirala sreca­nje preko Zooma in srecanje v živo. Cla­ni OS Mozirje so se poleg svojega MSM udeležili tudi nedeljskega nocnega bra-nja na SM. V OS Zahodna Dolenjska so brali Lukov evangelij prvi dan maratona, v soboto. Clani DKPS smo na SM brali v torek med 16. in 17. uro. Koordinatorica je bila Marjana Korošec. MSM na Krki je v maratonsko bralno skupnost povezal nekaj osnovnošolcev, njihovih staršev in uciteljico. Nekate­ri naši clani zaradi bolezni niso mogli sodelovati na svetopisemskem marato-nu. Naj jim Gospod obnovi moci, saj je obljubil: »Glej, vse delam novo.« Magdalena Jarc Pedagoška sveta maša Nova ekipa OS Ljubljana je v januarju pripravila pedagoško sveto mašo za po­trebe vzgoje. Pred mašo smo se ubrali na OS Ljubljana • Nadaljevali bomo z intervizijo (6. 4. 2022 in 4. 5. 2022), ki jo vodi Darja Barboric Vesel. Potekala bo preko Zooma. • Pri Sv. Jakobu v Ljubljani bodo ob 18.30 svete maše za potrebe vzgoje: – 18. 3. 2022 za modrost in socutje med nami; – 7. 4. 2022 za pogum in moc vseh ucite­ljev, vzgojiteljev, katehetov, duhovnikov; – 12. 5. 2022 za dobre sadove in uspešne zakljucke na preverjanjih, izpitih in ma-turi; – 9. 6. 2022 v zahvalo za minulo šolsko leto. • Vsako prvo soboto v mesecu bo ob 16.00 sveta maša za domovino v ljubljanski stolnici. Vec informacij bo objavljenih na spletni stra­ni www.dkps.si. Seminarji DKPS 2021/2022 * Seminarji, oznaceni z zvezdico, so uvršce­ni v katalog Katis 2021/2022. Medkulturni dialog v šoli* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana oz. preko spleta, 2. 4. 2022, prijave do: 25. 3. 2022 Predavateljice: Sara Bevc Jonan, Dragica Motik, Irma Veljic 'interviziji' ob rožnem vencu. Lepa orgel-ska glasba je spodbudila petje božicnih pesmi. Pri sveti maši smo se spomnili po­kojnega clana upravnega odbora in dol­goletnega predsednika OS Celje Stanka Pirnata, ki je bil vzor zvestobe društvu. V srcu nam bodo še dolgo odmevale gan­ljive prošnje za mlade. Zanje molimo in prosimo, naj jih Gospod varuje! Magdalena Jarc Umetnost približati na svež nacin: kako klasicno glasbo vzljubi otrok, mladostnik, pedagog* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 9. 4. 2022, prijave do: 1. 4. 2022 Predavatelja: Dalibor Miklavcic, Matjaž Barbo Vpliv gibanja na razvoj in uce­nje otrok* Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana oz. preko spleta, 23. 4. 2022, prijave do: 14. 4. 2022 Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar, Ta-tjana Jakovljevic Osebni dnevnik* Obseg: 32 ur Izvedba: Ljubljana: 1. del: 20.–22. 5. 2022, prijave do: 12. 5. 2022 2. del: 10.–12. 6. 2022 Predavatelj: dr. Silvo Šinkovec Nevrotaktilna integracija refleksov MNRI Obseg: 20 ur Izvedba: Ljubljana, 3. in 4. 6. 2022, prijave do: 26. 5. 2022 Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar Napovedni koledar Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljate pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Seminarje izvajamo tudi za uciteljske zbore in zakljucene skupine. Podrobnejši podatki so objavljeni na naši spletni strani. Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana, 01/43 83 983 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si 66. srecanje SIESC-a 66. srecanje SIESC-a bo potekalo od 23. do 29. julija 2022 v Tirani (Albanija). Na-slovili so ga »Brez spomina na preteklost ni prihodnosti«. Prijavite se lahko do 10. junija 2022 v pisarni društva. Za clane SI­ESC-a je cena 380 € v dvoposteljni sobi, 430 € v enoposteljni sobi. Za neclane SI­ESC-a je cena v dvoposteljni sobi 405 € ali 455 €. Ob prijavi je treba placati 80 €. Magdalena Jarc Analiza videoposnetkov za asinhrono poucevanje glasbene umetnosti na portalu Razlagamo.si Magistrsko delo Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2022 Summary In the Editorial, the editor Silvo Šinkovec re­flects upon the personal name, its meaning and identification role, as well as on the names of institutions. The Focus Theme of the 93rd Issue of the Vzgo­ja magazine is The Meaning of the Name. In the introductory article, Jože Ramovš writes about addressing by name in personal conversation, which creates a genuine per­sonal relationship. Jože Faganel acquaints us with moments of reflection on names and surnames related to his rich experience. De-jan Hozjan analyses the names of public pri­mary schools in Slovenia and asks himself how naming affects the identity of the teach­ers and pupils. Dragica Motik presents per­sonal names as a means of identification and concludes the article with examples of social games that are suitable for learning names in the group. Anton Medved has prepared an article in which the members of the Soncnica marriage community highlight how choosing a child's name is a responsible task. Bernarda Mal thinks about personal names and pres­ents the pupils' thoughts on this topic. In Our Interview Silvo Šinkovec talked to Gašper Hrastelj, Director of the Office for Unesco and Secretary General of the Slove­nian National Commission for Unesco. His answers wrap up the topic of the previous issue of the Vzgoja, which was dedicated to Unesco pedagogy. Pod mentorstvom doc. dr. Bojana Ko­vacica smo pripravili magistrsko delo, v sklopu katerega smo preucevali video-posnetke za asinhrono poucevanje glas­bene umetnosti na portalu Razlagamo.si (https://razlagamo.si/). Želeli smo pri­dobiti globlji vpogled v pouk glasbene umetnosti na daljavo v casu epidemije covida-19. Ugotavljali smo obstoj mo-rebitnih statisticno pomembnih razlik med razredi (1.–4. razred), in sicer glede na vsebino ucne ure ter preko razlicnih postavk, kot so ucne metode in oblike, ucni cilji, glasbene dejavnosti ucitelja, ustvarjalne dejavnosti ucencev ter ostale postavke. Za potrebe raziskave smo iz­delali t. i. kontrolno listo. Pregledali smo 141 videorazlag za poucevanje glasbene umetnosti na daljavo. In the Teachers section, Bogomir Novak acquaints us with the antique, biblical and existential pedagogical foundations of resil­ience, as we often wonder about resilience during the pandemic. We present Erika Ašic's article on responsible preservation of Slovenian identity, which was the topic of the third international conference Edu­cation for Love of Homeland and Country. The proceedings of the conference bring more insights into this topic. In the section Educational Plan, Eva Zaman writes about reading motivation as the foun­dation of school success and the importance of fostering it. Barbara Režek thinks about a stimulating learning environment and a posi­tive school climate, as well as the home and family environment. Dragica Motik presents a seminar for mentors to students who will participate in the competition Basket – a Product of Slovenian Weaving Art. In addi­tion to the theoretical part, all participants also did the practical part and weaved each their own baskets. In the Parents section, Bojan Kovacic ac­quaints the readers with family learning of folk and original children's songs with the help of the videos on the Razlagamo.si portal. The portal helps parents introduce children to the world of singing. Jana Mlacnik talks about a better transfer of knowledge into practice and lifelong learning. Informal education of Ugotovili smo, da pri vseh pregledanih vi-deorazlagah prevladuje frontalna oblika ter da je najpogosteje zastopano kognitivno podrocje ucnih ciljev. Avtorji so najpogo­steje uporabili metodo prikazovanja ter instrumentalno glasbo, saj so v povprecju pogosteje igrali kot peli. Manj poudarka je na ustvarjalnih dejavnostih ucencev, pri katerih prevladuje poustvarjalno izvajanje. Redko je bilo v posnetke vkljuceno ucbeni­ško gradivo, nismo pa zasledili individua­lizacije in diferenciacije. V videoposnetkih so pogosto razloženi tudi številni glasbeni pojmi, pogosto je vkljuceno tudi glasbeno opismenjevanje. Na portalu se nahajajo dobri posnetki, ki ucencem nudijo dovolj znanja, da usvojijo doloceno ucno enoto glasbene umetnosti in uspešno zapolnijo vrzeli, ki jih prinaša pouk na daljavo. adults has to strive for the usefulness of the knowledge. In Fields of Education, dr. Milcek Komelj pres­ents the work of the painter Ivan Grohar: The Larch. The painter's signature on the tree per­fectly complements with the Focus Theme, which deals with names. Zorko Vicar writes about astronomy at school and presents his view on its neglect among other subjects. In the Spiritual Challenge section Slavko Rebec presents an exercise that encourages aware­ness of God's presence, titled Do not be afraid, and invites us to do one of the activities. In the Experience section, Nevenka Tomšic Iskra focuses on a case study and accentuates the possibilities of free-choice texts. During the class, students were introduced to the po­etry of Niko Grafenauer. Nuša Rutar writes about physically challenged students in the educational process and presents the levels of mobility impairment. In the Reading Tip section, we highlight some good books on education, which will help parents and teachers alike, as well as two books for the youngest readers. In the New Insights section, we present Mateja Kolmanic's master's thesis, titled Analysis of Videos for Asynchronous Teaching of the Art of Music on the Razlagamo.si portal. Written by: Tatjana FajdigaTranslated by: Tanja Volk VIŠJE PLAE Letna narocilnica na revijo Vzgoja Ime in priimek oz. naziv ustanove: Naslov (ulica in hišna št.): Poštna številka: Pošta: E-naslov: ID za DDV (za davcne zavezance): Datum in podpis: Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Narocnina za leto 2022 je 23 €. Narocilnico pošljite na naslov: Revija VZGOJA Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana Narocite lahko tudi preko spleta revija.vzgoja@gmail.comhttp://www.revija-vzgoja.si S podpisom soglašam z uporabo mojih podatkov izkljucno v povezavi z narocilom revije Vzgoja. Moji podatki se hranijo do preklica. Uporabo teh podatkov lahko na uredništvu revije Vzgoja kadarkoli preklicem, zahtevam izbris, izpis ali prenos podatkov. Najhitrejsi_210x270.pdf 17/02/2022 Slovenska demokratska stranka gradi družbo znanja Spoštovani pedagoški delavci! Epidemija koronavirusa je v zadnjih dveh letih ostro zarezala v podrocje vzgoje in izobraževanja. V tem casu je bilo potrebno veliko prilagajanja, samoiniciativnosti in požrtvovalnosti s strani celotne družbe. Kljub razmeram smo v SDS, skupaj s koalicijskimi partnerji, uvedli spremembe, ki bistveno izboljšujejo kakovost vzgojno izobraževalnega dela. V Zakonu o organizaciji in .nanciranju vzgoje in izobraževanja smo koncno uredi­li .nanciranje zasebnih osnovnih šol. Na ta nacin smo prekinili kršitev temeljnih ustavnih pravic otrok in njihovih staršev, ki so za šolanje izbrali zasebne osnovne šole. V cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji smo dodali dva nova cilja. Sedaj je med cilji tudi vzgajanje in izobraževanje s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah ter negov­anje radovednosti, raziskovalnega duha, domišljije in intuicije ter razvijanje neod­visnega mišljenja. Uvedli smo možnost napredovanja pomocnic vzgojiteljic v naziv mentor in svetovalec. Na tak nacin prepoznavamo delo in trud pomocnic vzgojiteljic, ki so v paru z vzgojiteljicami nepogrešljiv del vzgojnega procesa. V skladu s politiko digitalizacije uvajamo informacijski sistem Pametna šola, ki bo služil spremljanju in nacrtovanju peda­goškega dela, raziskavam ter statisticnim obdelavam. S spremembo Zakona o vrtcih smo omogocili brezplacni vrtec za drugega otroka iz iste družine, ki je hkrati v vrtcu s starejšim otrokom in uvedbo brezplacne­ga vrtca za vsakega tretjega in nadaljnjega otroka iz družine, ne glede na to, ali je še kateri otrok v vrtcu ali ne. Naša skrb je usmerjena tudi v zagotavljan­je ustreznih prostorov za izvajanje vzgoj­no-izobraževalnega procesa. Marsikateri vrtec in šola delujeta namrec v neprim-ernih pogojih, zato je vlada za obnovo in gradnjo vrtcev ter šol namenila kar 114,7 milijona evrov. Kar bo na slov­enskih šolah in vrtcih omogocilo izvedbo 126 projektov. Naše delovanje bo še naprej usmerjeno k zagotavljanju pogojev enakih možnosti, kjer posameznik pridobiva kakovostna znanja, vrline in kompetence za uspešno delovanje v družbenem okolju in se tako celostno razvija skozi proces vzgoje in izobraževanja. Ivan Grohar: Macesen, 1904 olje na platnu, 110 x 98 cm © Narodna galerija, Ljubljana