164
Černe bukve.
Odprite se zopet černe bukve, de bomo v vas zapisali tiste razsajavce, ki pridejo iz kmetov v Ljubljano na ogled za vojaško nabero (jrekrutiringo), in ki se obnašajo kakor živina. Gerdo je viditi in slišati, kar po poti in v Ljubljani ti požvinjeni ljudje počenjajo. Upijejo, kolnejo, na glas klafajo, eden družica suvajo in se pretepajo, mcmo gredoče nadležvajo, in pijani sem-tertje vehljajo, de človeka grozi, tako derhal srečati. Pretečeni teden je bilo v Ljubljani silno veliko tacih gerdiinov ; nektere je mogla mestna gosposko clo zapreti.
Ko bi za vojaški stan odločeni fantje veseliga serca na ogled šli in ukali — jim tega veselja, v častni vojaški stan stopiti, nobeden ne bo branil, marveč bi nas veselilo, de imamo od hrabrih fantov prihodnje junake pričakovati. Ali to veselje, ki ga popisani razsajavci vganjajo, je le pijanost, s ktero se hočejo omotiti, ker jim prave hrabrosti (kuraže) manjka. Taki razsajavci bi se raji lesici na rep vsedli in jo pobegnili, kot de pridejo v Ljubljano k vojaški zberi. Če pa bolj na tanjko pregledamo take ljudi, bomo koj vidili, de lepo zrašeni, krepki in zdravi fantje večidel bolj mirno gredo med drugimi razsajavci, zato ker jim je skerb, kaj se bo v prihodnji  uri z njimi  zgodilo.    Nar hujši  razsajavci so
tisti, ki vedo , de niso za vojaški stan, in res je J kar pregovor pravi, de slaba pokveka nar bolj veka. Take krevlje ne vedo , kaj de bi počele od veselja , de niso za nobeno rabo, ter mislijo mestnikam z gerdim zaderžanjem svojo imenitnost pokazati!! Mestniki pa že vedo, kaj vaše razgrajanje pomeni — vaše vpitje je vpijanjeni strah in neumna ošabnost. Pojte rakam žvižgat!