le nekaj bližnjih središč, bistveno odvisni od istega distribucij- skega središča kot spomeniki iz Savarije, Siscije in deloma Skarbantije, to je od Petovione (glej B. Djurič, Noriško-pan- nonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z mar- mornimi izdelki [Ljubljana 1991], neobj. dis.). Ugotovitve A. Sz. Burger, da so sopijanski spomeniki močno sorodni savarijskim, seveda drži, vendar nam to o vzrokih za njihovo sorodnost ne pove ničesar, povezovanje teh dveh središč na ravni delavnic pa je seveda lahko le popolna zmota. Razlog teh sorodnosti je skupno delavniško izhodišče, ki ga je treba, vsaj kolikor vemo o tem danes, iskati v jugovzhodnem Noriku. V tej oceni smo se dotaknili nekaterih vprašanj, ki jih na ravni korpusa seveda ni mogoče razviti in nanje dokončno odgovoriti, bilo pa bi jih koristno upoštevati. Zato bi želeli, da bi bil ta del naše ocene razumljen predvsem kot opozorilo in napotilo, nc pa kot negativna kritika obravnavanega zvezka. Povsem drugačno pa je vprašanje kakovosti vizualnih informa- cij. Prvi zvezek madžarskega korpusa je v tem pogledu tako slab in tako nepremišljen, da moramo izdajatelja resno opozo- riti na smiselnost takih izdaj. Vsekakor bi bilo bolje, da zvezek tak, kakršen je, sploh ne bi bil šel v tisk. Bojan DJURIČ Ivo Lukanc: Diocletianus. Der romisehe Kaiser aus Dalma- tien. Wctteren 1991. 343 str. Ivo Lukanc. Ljubljančan, ekonomist po stroki, si je pred leti ob svojem odhodu v pokoj zadal obsežno nalogo. Očitno pod vplivom Dioklecijanove osebnosti ter njegovega pomena za rimsko zgodovino, gotovo pa tudi zaradi dejstva, da Diokle- cijan izhaja iz Dalmacije, se jc odločil zbrati vse materialne vire. ki sc nanašajo na tega dalmatinskega cesarja. Tako se jc namenil zbrati napise s področja cclotnega rimskega impe- rija, ki omenjajo Dioklecijana, vse njegove ohranjene portrete ter vse ohranjene Dioklecijanove zlatnike. Nedvomno ogromna naloga, saj gre pogosto za še neobjavljene dokumen- te, ki jih hranijo najrazličnejši muzeji po svetu. Ob zasnovi dela so sc marsikomu sicer porajali vsakršni pomisleki in skepsa. šc posebej zato. ker je Lukanc čisti amater, ki doslej ni deloval na področju antične zgodovine, epigrafike ali numi- zmatike. Predvsem so se porajali dvomi o tem, ali bi bilo na primer mogoče obravnavati Dioklecijanove zlatnike ločeno od novcev njegovega sovladarja Maksimijana in njunih cczarjcv. Galerija in Konstancija. Sedaj, ko je knjiga z zbranim gradi- vom v razmeroma kratkem času izšla pri založbi Cultura v Wetterenu v Belgiji, lahko ugotovimo, da so bili pomisleki odveč. Lukanc pri pripravi knjige ni imel nikakršnih znanstve- nih pretenzij. ampak je lc želel zbrati čim popolnejšo doku- mentacijo o tem pomembnem rimskem vladarju, doma iz Dalmacije. V tej luči jc tudi potrebno ocenjevati njegovo knjigo in pošteno ugotoviti, da je bil pri doseganju zastavlje- nega cilja - vsaj kar sc zbiranja numizmatičnih virov tiče - uspešen. Najpomembnejši del knjige jc gotovo del z numizmatičnim gradivom, v katerem jc Lukancu uspelo zbrati v 74 muzejih po svetu (svetovno znanih, pa tudi nekaterih povsem odročnih) dokumentacijo o 528 Dioklecijanovih zlatnikih (multiplih zlat- nikih. zlatih kvinarijih in avreusih). Zbral je tudi vse podatke o Dioklecijanovih zlatnikih, ki so bili naprodaj na različnih avkeijah od leta 1741 naprej (1477 primerkov, vendar sc nekateri novci na avkeijah pojavljajo večkrat). S tem je zajel praktično skoraj vse ohranjene zlatnike ter novce, ki so se pojavljali na tržišču. Vsi novci so v knjigi odslikani v naravni velikosti ter objavljeni z. ustreznim znanstvenim aparatom (s podatki o teži, premeru, položaju pečata novca, s citatom po standardni literaturi). Pomislek, ki bi ga izrazil ob katalogu, je ta, da je razmeroma težko uporaben, saj v okviru posamez- nih muzejev ni sestavljen po načelu kovnic, ampak po vrstnem redu inventarnih številk posameznega muzeja oziroma zbirke. Rezultat tega je dokajšnja nepreglednost, saj na primer vsi novci iste kovnice, pa čeprav se hranijo v isti zbirki, niso zbrani na enem mestu. Te pomanjkljivosti se jc avtor očitno zavedal, saj jo je poskusil odpraviti z izčrpnimi indeksi, ki omogočajo vpogled v zastopanost novcev posameznih kovnic v posameznih muzejih oziroma zbirkah. Manj posrečeni so deli knjige, v katerih skuša komentirati nekatere do sedaj nepoznane primerke Dioklecijanovih zlatni- kov. Pri novcu kovnice Cyzicus (str. 109) gre očitno za hibrid. Objavljen je tudi spisek dopolnil k dosedanjima dvema zvez- koma RIC. ki obravnavata Dioklecijanovo pred- in porefor- mno kovanje. Tu naj omenim le nekaj nedoslednosti. Avreus RIC V/II, 246 brez orla (str. 109) ni dopolnilo k RIC-u, saj ga RIC navaja pod številko 247. Avreus kovnice Siscia, ki naj bi bil varianta novca RIC VI, 16, omenja že RIC str. 457, op. 1. Na str. 112 omenja kot novo odkritje 'trikotnik v drugem C legende na averu' na novcih kovnice Antiochia. Lukanc razlaga to kot posebno znamenje tedaj delujočega pečatorezca in neargumentirano zavrača Sutherlandovo precej bolj logično čitanje legende kot IMP C G VAL ... (RIC VI, 1). Predvsem pri navajanju zgodovinskih in absolutnokronolo- ških podatkov je Lukanc nezanesljiv, pri čemer tudi ne navaja virov, iz katerih je črpal podatke. Naj opozorim na nekaj napak. Dioklecijan je verjetneje umrl 3. 12. 313 (D. Kienast, Romisehe Kaisertabelle (Darmstadt 1990] 263) kot 3. 12. 316 (Lukanc, str. 32). Naziv Tr. pot. ima do XXII (305) in ne do XXVI kot Lukanc, str. 32 (Kienast, str. 264). Pri naštevanju zmagovalnih nazivov navaja letnice, ki nikakor niso v skladu z dognanji T. D. Barnesa, The New Empire of Diocletian and Constantine (London 1982). Germanicus Max. in Sarmaticus Max. sta oba v letu 285 (Lukanc ima Germanicus Max. v letu 285. Sarmaticus Max. v 286). Germanicus Max. Ill je v letu 287 in ne 288 (Lukanc). Germanicus Max. V je leta 293 in ne 292 (Lukanc). Britannicus Max. (ne Brittanicus Max. kot Lukanc) verjetneje v letu 297 kot v 296 (Lukanc). Germanicus Maximus VI je leta 300 ali 301 (ne 299 kot Lukanc). Adiabe- nicus Max. je leta 298 (ne 300 kot Lukanc). Kljub zgornjim pripombam ter nekaterim odvečnim statistič- nim pregledom in grafikonom ostaja vrednost Lukančeve knjige v tem, da je v njej zbrana do sedaj najpopolnejša dokumentacija o Dioklecijanovih zlatnikih iz prehoda 3. v 4. st. Knjiga bo pomemben znanstveni vir vsem. ki se bodo podrobneje posvečali proučevanju monetarne zgodovine tega časa. pa tudi proučevanju Dioklecijanove ikonografije. Obža- lovanja vredno je le. da Lukanc ob vsej energiji, ki jo je vložil v naporno zbiranje gradiva po muzejih v svetu, ni istočasno z zbiranjem evidence za Dioklecijanove novce zbral tudi numizmatičnega gradiva o treh Dioklecijanovih sovladarjih. Šele s tem bi namreč ustvaril resnično dobro podlago za cclovit študij kovanja tega obdobja. Lukanc jc skušal zbrati tudi vse napise, ki omenjajo Diokle- cijanovo ime. V tem delu monografija gotovo ni izčrpna, saj jc avtor gradivo zbral samo na podlagi C1L ter The Roman Inscriptions from Britain, skupaj 250 napisov. Ni pa upošteval gradiva številnih novejših korpusov napisov za posamezna področja niti L'annee cpigraphique. Vendar bi tudi popolnejši seznam napisov nc pomenil bistvenega prispevka. Izbira samo tistih napisov, na katerih se omenja Dioklecijanovo ime, jc zgrešena žc v zasnovi. Na koncu vsebuje knjiga tudi obširno bibliografijo monogra- fij in člankov (922 naslovov), ki kakorkoli obravnavajo različne vidike vlade cesarja Dioklecijana in njegove reforme na različ- nih področjih. Peter KOS Ivo Itujunovski: Bosna i Hercegovina u antičko doba. Djela ANUBill 66, Centar za balkanološka ispitivanja 6. Sarajevo 1988. 432 strani. 2 zemljevida. Pred nami je knjiga dr. Iva Bojanovskcga, uglednega muzej- skega kustosa sarajevskega Zcmaljskcga muzeja, ki je izšla žc pred štirimi leti in bi zaslužila izčrpno oceno. Njena vrednost ni Ic v tem, da je eno temeljnih del za zgodovino Balkana v antiki: zaradi nečloveške vojne v BiH. v kateri se vsakodnevno uničujejo človeška življenja, premoženja in še stoječi arhitek- tonski spomeniki, pa tudi dragocena arheološka dediščina, ima dokumentarno vrednost. Ni izključeno, da bo knjiga Bojanovskcga, ki obsega pravo zakladnico zgodovinskih, epi- grafskih, arheoloških in topografskih podatkov, za marsikak- šno uničeno najdišče eden redkih dokumentov.