Foitnina plačana v gotovini.
8pmL Ih abb. po*. k &r.
IP^KiPMIOtK
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10.- 12. ure
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČETRTEK
Poit ni čekovni raiun i«. 11/SOn
Leto il. štev. 33
GORICA DNE 15. AVGUSTA 1946.
Cena L. 4.—
Moj duh, iz telesa z Marijo v nebesa povzdigni se ti!
Tako poje stara ljudska cerkvena pesem. In na prelepi praznik Velike (xospojnj.ee se resnično vsako krščausko srce z veseljem dviga v nebesa. - Saj nas uči sveta vera, da je bila naša nebeška Mati po dolnjem trpljenju v tej solini dolini v nebo vzeta. Podlegla je sicer kakor njen Sin splošni postavi smrti, <i kakor On le za malo dni. Njeno brezmadežno deviško telo, ki je nosilo Sina božjega in je v uajlepšem soglasju z brezmadežno dušo vse dni in vse ure kar najzvesteje služijo Bogu, ni smelo razpasti v narečju zemlje. Po božjih sklepib in zasluženju Kristusovem je Bog na tej Devici vseh devic pred koncem vekpiv napravil veliko zadnje čudo vstajenja in poveličanja mesa.
Po nekaj dnevih smrti so angeli božji spremili Marijino dušo k nje-neonu telesu, s katerim se je znova združila in s katerim so jo nesli v nebesa, - kjer je bila ob nepopisnem veselju vseh angelskih zborov iu prvih zveličanih množic kronana za kraljico nebes in zemlje.
»Rudujmo se vsi v Gospodu, ko obhajamo praznik v čast blaženi Devici Mariji; njenega vnebovzetja se radujejo angeli in hvalij j Sina božjega.«.
Po pravici nas vabi cerkev v vstopnem spevu, naj se veselimo tega praznika Matere božje in naše, saj lirgpik matere je tudi praznik otrok. Pot naše Matere je pot, po kateri moramo hoditi tudi mi, nje-
ni otroci. Ta pot je tu premnogo krat težka, strma, s kamenjem po suta, toda cilj, večna domovina, jo vreden tudi največjih žrtev.
Pot nedolžnosti, ki zahteva več krat težko brzdanje nizkega človeka, da ohrani duh nad njim oblast, se konča s poveličanjem duha in telesa.
Pot dela in truda se konča v večnem miru in plačilu.
Pot molitve in stalne združitve z Bogom v zinateriaJ iziranem svetu se konča pri večni duhovni pojedini v hiši nebeškega Očeta.
Pot trpljenja iu ponižanj se ko n ca v radosti brez konca in popolni zmagi nad vsemi sovražniki.
Pot uboštva se konča v neskonč nem obilju božjega bogastva.
Vsi si želimo poveličanja, boga stva, sreče, miru, blaženosti hiše ožje, a vsi ne ljubijo poti, ki vodi k večni slavi.
Kdor ljubi cilj. naj se drži poti, ki vodi k njemu.
In ta Pot je Kristus in po tej poti je hodila Marija. njo pa zvesto stopajmo tudi mi, ki danes gledamo za njo v nebesa vzeto in se veselimo, da je postala tista, ki jo je judovsko ljudstvo pod križem sramotilo kot mater hudodelca in izdajalca izvoljenega ljudstva, Kraljica nebes in zemlje in posebno mila. Hi-ipTo|jilie.‘i jrUjsti Ujalim, ki zaradi Njonega Sina hodijo po poti trpljenja in zaničevanja.
r
9Va c?veti gori
Na rožnatem obzorju v novi dan prižigu sonce se ko plamenica, dolino krije jutranja meglica kot neizmeren, bisern pajčolan.
Na Sveti gori, kakor zn/.n pozdrav, je v lini sveto jutro zazvonilo — tako lepo, tako proseče — milo ko petje ptic je sredi gorskih trav.
Vse naokrog prečuden mir in hlad...
Kje romarjev je zvestih doiga vrsta, ki od goru tolminskih pa do Trsta prihajali so milosti iskat?
Na Sveti gori Matere zdaj ni...
A i še, begunka, se domov vrnita... Drugam je morala, ko vojne sila divjala mimo banjških je vasi...
(), vrni, Mati, se na sveti kraj in Si uka svojega nazaj prinesi, da v topli vrsti romarskih procesij odprema vama srca na stekaj!
Nada
C
VELIKA ZMOTA
Pod vpliv-om dnevnih mitingov . in časnikov misli naše ljudstvo, da je naš katoliški list nasproten vsem njegovim upravičenim težnjam po zboljšanju gmotnega iu narodnostnega položaja. Kako zelo se motijo ti naši ljudje!
Ml SMO NASPROTNI LE BREZVERSTVU, ki se vedno bolj tiri med ljudstvom, iu to prav po Osvobodilni fronti. Nasprotni smo komunizmu, ki ga je Cerkev že davno obsodila kot najnevarnejšo zmoto 19. in 20. stoletja, in ker vemo, da bo naš narod spravil v nepopravljivo nesrečo, če mu zavlada. Že do danes nam je napravil neprecenljivo moralno in tvarno škodo, da niti ne govorimo o žrtvah bratomornega klanja.
NIKAKOR PA NISMO NASPROTNI NARODNEMU OSVO-LOJENJU; delamo zanj in molimo zanj. Na mitingih tega ne kričimo, ker to ni naš duhovski poklic in dobro -vemo, da vsa mitingi in demonstracije v Parizu čisto nič ne i-1-menijo, iu ker sedanja vlada v Jugoslaviji vsled protieerkvene gonje ni taka, da bi se mi duhovniki mogli in v vesti smeli zanjo navduševati.
NIKAKOR NISMO PROTI O-SAMOSVOJITVI BRIŠKIH KOLONOV in jim tudi najmanj ne o-porekamo, da težijo za njo; le to želimo, da se osamosvojitev izvrši mirnim, pogodbenim potom med gospodarji in kolonsko organizacijo. Mislimo, da si tudi koloni sami ne žele nasilnega in krivičnega prevrata.
NIKAKOR NISMO PROTI ZBOLJŠANJU POLOŽAJA DE-
LAVSKEGA STANU, ki naj bi po sindikalnih zastopnikih prišel do pravičnih plač, soudeležbe pri dobičku podjetja, primernega lastnega doma iu možnosti prihranka za popolno osamosvojitev. Pa vse to je treba doseči na pravičen način potom medsebojnih dogovorov med delavskimi korporacijami in kapitalom. Čitajte naše Socialno vprašanje izpod peresa pač najkompe-tentnejšega katoliškega sociologa dr. Ušeničnika, kjer so razložena načela cerkvenega učeništva o tem vprašan j u.
Čitajte in ne dajte t>o begati! Vemo, da je komunizem med nami, vemo, da je nevaren in skrajno
škodljiv posameznikom, našim dru- Avstriji. Zgleda, da bodo tudi ZDA
žinam in tudi našemu narodnemu občestvu — Kdaj bi že imeli prosti in združeno Jugoslavijo, če ne bi bil tam zavladal komunizem potom OF — zato smo in bomo to zmoto pojasnjevali našim ljudem, dokler bo pač Bog hotel. Ako zavlada tudi pri nas, smemo po raznih grožnjah sklepati, da nam bodo list zatrli iu nas poklali, če nas bodo dobili v roke, tak je pač že od nekdaj najenostavnejši način .znebiti se oznanjevalcev resnico, a nič za to. Resnica bo nazadnje zmagala Saj je Neron tudi klal, Hitler m Mussolini tudi. — Šli so in jih ni več, krščanstvo pa bo ostalo — in večnost čaka nas vse.
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
Obiski pri sv. očetu
V posebni avdienci je sv. oče sprejel začasnega italijanskega predsednika Henrika De Nicola. Predsednik je prišel v spremstvu ministrskega predsednika De Gasperija in mnogih drugih osebnosti. Sv. oče je imel nanje nagovor, v katerem je poudaril važnost konkordata za italijansko državo in Cerkev.
K sv. očetu so prišli tudi Arabci iz Palestine. Posebna komisija najodličnejših arabskih osebnosti, ki jo prišla v Rim, da se posvetuje o rešitvi palestinskega vprašanja, ;e šla tudi k papežu. Razgovor s sv. očetom je trajal 35 minut. Ko so odhajali od avdience, se je načelnik komisijo izrazil, da ga je sveče »očaral s svojim sprejemom.
Za nas pa je posebne važnosti poročilo, da je bil v posebni avdienci pri sv. očetu te dni tudi dr. Nikola Dobrečič, nadškoi' barski in primas srbski. Mons. Dobrečič je prvi Jugoslovanski škof, ki je prišel v Run, odkar vlada Tito v Jugoslaviji. Kaj je poročal sv. očetu? Kaj mu je sv. oče naročil? Ne vemo. — Ali se hoče Titov režim zbližati s katoliško Cerkvijo in začeti pogajanja s sv. stolico? Zelo dvomimo pa silovitem Titovem napadu na duhovščino, o katerem smo zadnjič poročali. Vendar molimo, da bi tudi oblastniki v Jugoslaviji spoznali, da Cerkev ni nasprotna režimom, če ti niso prej nasprotni Bogu.
Narodna eerkev ua Poljskem
Večkrat smo že opozorili na naklepe, ki jih imajo komunisti v raznih slovanskih državah, da bi osnovali narodne cerkve, ločene od Rimu. Spoznali so, da se vera le no da izruti iz ljudstva in zato hočejo sedaj ubirati nova pota. Ker ni mogoče vere uničiti, jo hočejo usuž-njiti in izrabiti v svoje namene. Za-t j pa hočejo imeti kakor vsi totalitarni režimi do sedaj narodne cerkve. To SO' hoteli biz. cesarji, to so hoteli ruski carji, to je hotel Jožef II., Napoleon, Mussolini, Hitler, to kočo sedaj Stalin in z njim val Stalinov iči po slovanskih državah. To so pokazali sedaj na Poljskem, ko so začeli organizirati novo narodno poljsko eerkev, ki uživa vso podporo poljske vlado. Maršal Tito je tudi obljubil, da bodo eorkeiv podpirali, seveda če bo z njim maršl-rala.
Narodne cerkve so za kristjane velika nevarnost. Zato nastopa proti njim katoliška Cerkev z največjo strogostjo. Na Poljskem je kardinal Hlond obvestil vse katolične, da kdor se pridruži narodni cerkvi, jo izobčen. Tak kristjan se prav za prav že sam izobči, ker zapusti Kristusovo čredo — katoliško Cerkev — ter se preseli k drugi v narodno terkev. Pri dveh čredah hkrati pa nihče ne more biti istočasno.
Katoliški dijaki ua Češkoslovaškem
Češkoslovaška zveza katoliških di-
jakov (UKS), ki je znova vstala po vojski, je dobila priznanje češkoslovaških škofov kot organizacija dijaško katol. akcije. Priznala jo Jo tudi država. Sedaj štoje okrog 15 tisoč elanov od 50 tisoč dijakov in dijakinj, ki obiskujejo srednje in visoke šole ua Češkoslovaškem.
Za program letošnjega leta so si izbrali temo: »Krščanski realizem in dialektični materializem«. Prihodnje leto pa se mislijo na poseben način baviii e -krščansko fUozn-iijo In z vzhodnim vprašanjem. \
Njihovo glasilo je »Mlada fronta«.
Okno v svet
MIROVNA KONFERENCA v Pa rizu je imela deset dni burno seje v odboru za poslovnik. V glavnem jo šlo za določilo o glasovanju pri konferenci. Ameriški in sovjetski zunanji minister sta se pri predlogih, protipredlogih in posredovalnih predlogih raznih delegatov kro-tala kar se da, si medsebojno očitala nedoslednosti iu si medsebojno obljubljala, da bodo ameriški in sovjetski časniki poročali točno o nju nih debatah. Nazadnje pa so se delegacije le zedinile na angleški predlog, ki je bil sprejet s 15 glasovi proti 6, da bodo namreč vsi sklopi konference, naj so že sprejeti dvotretjinsko ali samo z navadno večino, prišli pred svet zunanjih ministrov velesil. Proti predlogu je glasovalo vseh 6 slovanskih držav, za predlog vse druge države, ki so zastopane na konferenci.
Ko je ta glavna ovira premoga-ua, bodo začeli obravnavati posamezne mirevue pogodbe s premaganimi državami Zato so sklicali zastopnike teh držav v Pariz in v soboto . 10. avgusta so začeli zasliševati njih ugovore, pripombe in želje glede mirovnih pogojev, ki so jim bili predloženi.
Pravično je, da zmagovalci sliši' jo tudi glas premagancev in šele nato izglasujejo odločitev glede meja, vojne odškodnine, kolonij, vojaštva, ki naj premaganim državam še ostane i. t. d. Bog naj blagoslovi oelo konference!
UNRRA. Predsednih društva, ki pomaga s svojimi pošiljkami prehranjevati lačni svet, je prepotoval vse evropske države — oskrbovanke. Zdaj se vrši v Ženevi soja UNRRiS in ugotovili so, da bo treba tudi še prihodnje leto 1947 podpore stradajočim. Ker pa ima UNRRA v načrtu, da s svojim karitativnim delom v Evropi preneha koneom tega leta, nameravajo ustanoviti pod okriljem Združenih Narodov novo podporno ustanovo, ki bo, naslonjena na Oddelek za prehrano in kmetijstvo ZN, nadaljevala delo UNRKE.
Tudi za begunce bodo skrbeli in so se že začeli razgovori z Brazilijo, ki je pripravljena sprejeti sto tiso o beguncev iz taborišč v Nemčiji iri
odprle svoja vrata kakim 100 tisoč teh nesrečnežev, ki se ne morejo za radi okrutnosti človeškega srca več vrniti na svoje domove. Sliši se tudi o pripravljenosti Avstralije in Nove Zelandije v tem oziru.
V Nemčiji se bliža kazenska o-fc ravnava proti glavnim Hitlerjevim pomagačem h koncu. Vsi Štirje tožilci »Velikih« so zahtevali zn vse smrtno kaaeih
Hitlerja ni več, -obstaja pa še njegova luksuzna jahta (ladja) »Gnilo«, li,i jo bodo Angleži spremenili v plavajoč hotel.
Vse Mussolinijevo imetje v Italiji so zaplenili kot državno last. — Tako mine slava sveto.
PALESTINSKO VPRAŠANJE je vedno bolj zamotano. Judje se tihotapsko vračajo v Sveto deželo kot mravlje v mravljišče; vedno nove ladje polne beguncev prihajajo v Hajfo. — V deželi sami pa so po hudih judovskih atentatih Angleži začeli s temeljitim čiščenjem, preiskovanjem, zapori. V neki sinagogi in v neki šoli mesta Tel Aviva so našli ogromne množine vsakovrstnega orožja, ki so ga zaplenili. Vsled teh zmed in odločnega odpora Arabcev tudi tako zvana »palestinska konferenca« v Londonu ne more priti do nobenega praktičnega zaključka.
V TURČIJI je kar nepričakovano odstopila Saradžoglova vlada Novo vlado je sestavil minister Peker. Potrdil jo je znova izvoljoni državni predsednik Inoenu.
VELIK POTRES je zadel amerl-•fainsko republiko San Domingo. Glavno mesto ni utrpelo velike škode, v razvalinah pa je mesto Mar-tnuzas. Žrtev je veliko.
V ITALIJI se valovi nezadovoljnosti ne morejo pomiriti. Po mestih demonstrirajo brezposelni, v Siciliji se upirajo kmetje oddaji žita v skupno zaloge.
V JUGOSLAVIJI brezposelne zaposlijo z udarniškim ali s prisilnim delom za državo, odkup odvisnega živeža gre v redu izpod rok. Da bi le bila tam še resnična svoboda, pa bi se dalo živeti.
Kar kaže, da tam ni svobode, je tudi okoliščina, da vedno več beguncev uhaja kar črez Jadransko morje v Italijo. Celo izumitelj skrivnega orožja V 1 in V 2, (s tem izumom so se okoristili Nemci, ko so Belgrad zasedli in načrte tega orožja zaplenili) inženir Božič je utekel iz »svobodne« domovine črez morje.
Deveti avgust v Gorici
Na 30. obletnico zavzetja Gorice po italijanski vojski so smatrali Italijani za umestno, da priredijo manifestacijo za italijanstvo Gorice.
Spričo tega, da se prav te dni odloča usoda Gorice v Parizu in da so duhovi v deželi že itak zelo razdraženi, se čudimo, da so oblasti to manifestacijo <lov<dUe.
In resnično je* tako razdražila vso deželo, da smo bili spet priče pouličnih izgredov, ki so povzročili smrt iu rane ter so napravili veliko škode slovenskim trgovcem in gostilničarjem.
Pri tem moramo posebno obžalovati, da so italijanski razgrajači hudo napadali tudi popolnoma nedolžne Slovence, ki so slučajno prišli po opravkih v mesto.
Obžalovati moramo, da so tudi n -kateri policisti ravnali krivično ln s tem pri ljudstvu še bolj obsovra-žili varnostne organe, ki so poklicani, da ščitijo pravino, red in mir.
Zarudi pomiritve dežele bi biln po-toehtio. da ZVU poskrbi! da se preprečijo v mestu manifestacije, od katerih ni mogoče pričakovati drugega, kakor da se slovenski in italijanski živelj le še bolj medsebojno obsovražita.
Stran 2.
SLOVENSKI PRIMOREC
Štev 33
Eno govorijo, drugo delajo
Na partizanskih mitingih iu v njih. časopisju se nobena načolna trditev večkrat ne ponavlja, kot ta, da oni niso proti veri. Tudi naši zapeljani ljudje vedno znova ponavljajo, dr. so katoličani in imajo vero. To so besede. Istočasno iu enako pogostno pa se gode med njimi taka-le in podobna dejanja.
1.) Pišejo in govorijo sovražno o papežu, škofih in duhovnikih. Dva škola so že kamenjali, veliko duhovnikov dejansko, a še veliko več moralno ubili med ljudstvom. E-vangeiij pa nas uči:	Ti si lJeter, iSkala, na to skalo bom bezidal svoji Cerkev (Mt 10, 18) in: Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal (lik 10, 16).
2.) Sovražijo vse, ki nočejo biti komunisti, in jih smatrajo za svoje sovražnike. Evangelij pa pravi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mt 22, 39) in: Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim (Mt 7, 12).
3.) Proslavljajo uedeljsko delo in ga načrtno predpisujejo.
lina izmed najstarejših božjih zapovedi pa se glasi: Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi aau pa ne delaj nobenega dela ne li, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina (II. Moz. 20, 9).
4.) Mnogi ostajajo med sveto mašo zunaj cerkve, ali jo popolnoma zanemarjajo.
Druga cerkvena zapoved se glasi: Bodi od nedeljah iu zapovedanih I-traznikih spodobno in pobožno pri celi sveti maši.
5.) Veliko število je že tudi takih, ki poslušajo pridigo le za to, da duhovnika nadzirajo in ovajajo. Za take je božja beseda vsejana ne pol iu na kamenje.
Kristus je rekel:	Blagor	tistim,
kateri božjo besedo poslušajo in jo i-hrum j o (Lik 11, 28).
6.) So tudi že taki med njimi, ki hodijo v potrjenje, da niso proti veri, celo k sv. zakramentom z osebnim sovraštvom v srcu, toda brez vsakega kesanja nad svojimi grehi in brez vsakega sklepa pobolj-šanja.
Apostol je povedal takim revežem: Kdorkoli bo nevredno jedel ta kruh ali pil kelih Gospodov, bo grešil nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo; tak si sodbo je in pije, kor ne razločuje telesa Gospodovega (II Kor 11, 27).
7. »Nismo proi veri«, zatrjujejo, a obenem rušijo najmočnejši temelj sv. vere, ki je krščanski zakon, s tem, da povsod uvajajo zgolj civilni zakon in cerkveni zakon partijcem kratko in malo prepovedujejo.
Od ene strani besede: nismo proti veri, od druge strani dejanja — vsa proti naukom Sina božjega.
Kaj pomaga, bratje moji, če kdo
Slovenski gojenci Malega semenišča naj pridejo v sredo 21. avgusta popoldne v semenišče, kjer bo do petka 23. VIII. zjutraj duhovna obnova. — Za prebrano naj prinesejo s seboj L. 100.—.
Marjanka:
151 Aarjetica
Mama Marjeta se je v tem vrnila. Z belim prtom je pregmila kamnito mizo, postavila nanjo krožnik narezane gnjati in hleb kruha: »Prosim, kar postrežita si, gospoda; kar imam, vama ponudim.«
Dečka sta prinesla steklenico sadjevca in kozarce. Dr. Vinko so m branil. Pošteno ga je bila stresla vožnja na motorju in hoja v hrib.
»Pavle, ali ne boš nič pomagal! Menda se nisi že vseh dobrot preobjedel.«
»Vinko, prav nič ne misli name. Danes res ne morem.«
Zazrl se je navzgor proti Marje-tičinemu oknu, nato se s prosečim pogledom obrnil prorti mami Marjeti :
»Mama Marjeta, dovolite mi, da jo grem pozdravit.«
ijrtivi, da ima vero. del pa nima? Vera brez del je mrtva. Kakor je namreč telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva (Jk 2,. 14 26). Ne vsak, kdor mi pravi: Go-
„0 načelih
Prejeli smo in priobčujemo:
Pod tem naslovom odgovarja neki A. Budal Louisu Adamiču ob njegovem pismu g. Byruesu. (Pisec ne omenja časopisa iu dneva te objave. Očividno gre lu za uvodnik Pr. din z dne 2. VIII. Op. ur.) — Jaz sem kmet in ne poznam teh gospodov, razen g. Byrnesa, o katerem vem iz časopisov, da je ameriški minister. — Vsa ta reč bi me ne razburjala, ako bi si ta Budal ne prisvajal pravice govoriti neresnico tn jo tlačiti v naša usta kot našo vo-
ijo.
Kes, dva pasova A in B sta »živa podoba nasprotij med zapaduo in vzhodno demokracijo« —, to pa zato, ker zapadna je res demokracija, medtem ko je vzhodna le komunizem. Ne žalite slovanskega i-mena in ne imenujte komunizma »slovanska demokracija«, ker komunizem je internacionalen, kar vemo še mi kmetje. Čudimo, se, da se taki Budali še ničesar niso naučili od svojega učitelja Bevka, ki nam je med borbo zabičaval, da so minili časi hejslovanstva itd.
Vi in vsi Vaše vrste, ki mislite, da ste učeni, si predstavljate, da moramo mi preprosti kmetje samo upogibati hrbte pod Vašim bičem. Toda tudi mi imamo še nekaj pameti in ta naša kmetska pamet nam pravi, da »živo nasprotje z željami« prebivalstva je Vaše trobentanje o našem soglašanju z Vami
U® KUIiTURfil
Nekaj misli ob Zgodovini slovenskega slovstva za višje razrede srednjih šol.
(Nad djevanje)
Mahnič in družina Dominsvetovcev *
Dokaj polno so označeni, kolikor dopušča tolikšen obseg knjige, odlični zastopniki novejšega slovstva, bodisi pesniki ali pripovednika razvrščeni okoli Bj. zvona in Dom in sveta. Pravilno je pred vhod k Dominsvetovcem postavljen — mislec Anton Mahnič. Zavzema dve si rani; gotovo ne preveč, zakaj njegov pomen v drugih predelih slovenske kulturo (znanstveni, politič ni, socialni) je vsaj tolikšen ko v slovstvu. O tem pravi naš pisec: »'Mahničeve zahteve so se pa obra cale proti snovnosti realističnih del. Grajal je, da so uvaja v slovstvo umazanost, ne da bi jo pisatelj ko tako tudi pokazal; preganjal je tisto psihologijo, ki izvaja vsa slaba človeška dejanja iz nepremagljivih nagonov; obrnil se je proti brezverski in proticerkveni tondenei liberalnih pisateljev. Trajno veljavo ima njegov klic po miselnem boga stvu... Mahnič je pri nas pričetnik idejne kritike.«
Negativne poteze so ne prikriva-
Ni mu mogla odreči; preveč se ji je smilil v njegovi neutolažljivi žalosti. Poklicala je Oirilčka in mu ukazala, naj spremi gospoda Pavla k Marjetici.
Pavle je zbral vso svojo moč, ko j-3 stopil v njeno sobo, kajti najrajši bi pokleknil k njeni postelji in zajokal kot otrok. Marjetica je uprla vanj svoj globoki, žareči pogled, katerega on ni mogel vzdržati. Sklonil se je, prijel njeno drobno roko v svojo in jo z vso nežnostjo nesel k ustnicam:
»Marjetica, moja ljubljena deklica!« je komaj dahnil iz dna svojega trpečega srca Marjetica se je s tresla presunjena od njegove bolečine. Rahlo mu je pobožala roko, s katero je držal njeno, in mu nežno govorila, kakor mati svojemu otroku:
»Pavle, ne bodi žalosten, Bog tako hoče za moje in še posebno za tvoje dobro. Vem, da je to zate huda preizkušnja, a prišel bo dan,
spod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, lci jo v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo (Mt 2, 21).
in dejanjih"
in o enotnosti slovenskega ljudstva v Vašem komunizmu.
Mi dovolj in vedno bolj občutimo na lastni koži nasilje, ki ga Vaša partija uganja proti nam, ko nam obeta samo ljudska sodišča in smrt, če se le drznemo izraziti svoje mnenje in prepričanje, ki ni in ne more biti komunistično.
In ko žvižga komunistični bič nad glavami svojih lastnih rojakov, se drznete govoriti o bratstvu med narodi? Narodi se lepo zahvaljujejo za tako bratstvo. Ali živite v oblakih? Ali živite od tega bratstva? Ma. moramo trdo delati za svoj obstanek in se nam ne ljubi živeti v rdečih zvezdah. .
Gospod Budal! Vi sef vnemate za lepa uačela. Ker se zdi, da imate med tovariši glasno besedo, Vas prosimo, da vendar že uveljavite svoja lepa načela v vsakdanjem življenju slovenskega ljudstva v Primorju. Dajte nam resnično svobodo govora, tiska in vere ter prostost od vsega strahu pred vsakovrstnimi zločinci, ki so si vzeli v zakup vso pravico in oblast mimo vseh resničnih oblasti že v coni A našega Primorja.
Dajte nam svobodo, veljaki gospod Budal, iu hvaležni Vam bomo. In potem boste lahko dajali nauke l udi Adamiču iu komur že bilo.
To sem hotel napisati, ker nam že hudo presedajo !až, hinavščina iu domišljavost.
Kmet iz cone A
OBZOR^
jo: »Mahničeva brezobzirnost je u darila tudi tja, kjer bi zadostovala preprosta beseda; bil je kot vzgojitelj včasi prestrog v leposlovju, ki ni Loio pisano za mladino; s hladno logiko je rezal v rahlo tkane umetnine, ne da bi jih potem v novi sintezi vrednotil kot organizme.«
Posiednjica je takale: »Treba je reci, da je Mahnič dobro presodil miselne struje, ki so se pretakale v književnih delih in grozile sčasoma izpodkopati nravne, pa tudi estetske temelje leposlovja. Hotel je, da trezno presojajmo pomen umetnosti v lestvici vrednot. Njegova želja je bila, dati Slovencem čisto katoliško umetnost. Za tem ciljem je šla odslej skupina okoli D. S.« (168/9).
Seveda so se pa ti na evoji poti zdaj pa zdaj srečavali s problemi, ki so terjali novega razgiedanja, študija in odločitev. Tako že splošna vprašanja: kultura pa religija in nravnost. Pr. Koblar jo spregovoril o njih: »Vsako resnično kulturno dejanje mora očiščujoče vplivati na občestvo. Zato je nujna kulturna vrednota tudi nravnost vsakega de-ia... Zavest poslednjih reči, pretres ijive in usodne zveze med duhom in telesom so vsebina, ki veže, sprošča Ji, pretresa; ta vsebina je v vsej svoji vezanosti veličastnejša kot
>a mogoča svoboda sveta« (Ba-
ko boš blagoslavljal moje trpljenje m mojo smrt.«
Z obupom v očeh jo je Pavle pogledal. Z obema rokama je stisnil njeno roko, kakor bi se bal, da ga že ta hip zapusti.
»Marjetica, kaj govoriš? Ti ne smeš umreti, preveč te imam rad.«
»Vem, Pavle, in sem ti zato hvaležna. Tudi jaz te ljubim in samo v nebesih se ti bo odkrila vsa čistost in zvestoba moje ljubezni... Pavle, jaz odhajam; slutim, da me Boe klico k sebi... Obljubi mi, da boš močan, ker Marjetica ljubi le mo> ne, neklonljivo značaje. Tudi jaz ti obljubim, da to ne bom zapustila, še bolj bom pri tebi kakor sedaj, dokler se ne boš združil z menoj na večnih livadah...«
Za hip je umolknila, suh kašelj jo je premagal. Smrtno bled jo je Pavlo poslušal iu še vedno krčevito stiskal njeno roko v svojih.
»Pavle, poslušaj še mojo zadnjo prošnjo...« V globinah njenih kristalno čistih oči se je zrcalila vsa
hinjski teden 28, 80). — Pritiskal Je tudi problem: Slovenstvo in katoii-čanstvo, ki se ga je ponovno loteval Fr. Vodnik v DS in drugod, končno na Bohinjsktm tednu 1939 (Zbornik 59 ss).
( N adaljevanje)
Domače novice
Iz knezonadškofijske pisarne
Prečastiti g. nadžupnik solkanski dr. Kjačič Božo je bil dne 25. julija imenovan za goriškega stolnega kanonika na mesto blagopokojnega msgr. Ignacija Valentinčiča.
Bili so nadalje imenovani preč. gospodje: Stanta Joško za kaplana v Dornberg; Koren Joško za vikarja na Gradišče; Budež Branko za vikarja v Štomaž; Žakelj Mirko za župnega upravitelja na Vrabče; Metlikovec Albert za župnega upravitelja na Ledine; novomašnik Filipič Ivan pojde za kaplana v Idrijo; novomašnik Melinc Anton za župnega upravitelja na Grahovo; novo-mašnik Pulec Bruno za kaplana v Tolmin; novomašnik Kudež HilariJ za župnega upravitelja na Lozice; novomašnik Žbogar Cvetko za župnega upravitelja v Cepovan; novomašnik -Šuligoj Srečko za kaplana v Komen; novomašnik Gorkič Ra-divoj za kaplana v Cerkno.
Dno 1. julija 1946 je bil preč. g Berce Mirko Kanonično umeščen za ži pmka v Štunjah.
v
Prejjli smo s prošujo, da objavimo :
V Oepovanu imam hišo in žago, kateri sem kupil že 1. 1934 in šele leta 1942 končno izplačal. Koliko trpljenja in truda me je stala ta podest, vAlo vsi Čepovanci. Vsak Če-pova^iec tudi dobro ve, da sem princi do nje, ne da bi koga kakor kuli izkoriščal.
Sedaj je ta moja lastnina pod upravo N. I. Obrnil sem se do te oblasti in osebno interveniral pri osebah, ki imajo danes oblast v Uepovanski dolini- Pošiljali so me od Petra do Pavla, od urada do u-rada. Povsod so mi zatrjevali, aa sta hiša in žaga še vedno moja last in da mi nihče ne krati pravice do nje. Do hiše in žage mi pa le ne pustijo, ampak delajo z mojim ime-yem, kakor se njim zljubi.
Zakaj to? Sam ne vem in nihCe od tovarišev mi ne pove vzroka. Obrnil sem se tudi do Uprave N. L v Grgarju. Tam sem našel človeka, kateremu som razložil svoje zahteve. Razpravljala sva več kot pol ure in končno mi je obljubil, da bo zadevo sporočil na višjo oblast In naj v kratkem pričakujem odgovora. Pisal sem tudi na višjo oblast X. I. v Val D’Oitre v Istri. Že od meseca aprila čakam na odgovor, a ga ne dobim ne od tu ne od tam. Zakaj ta molk? Ali molčijo namenoma? Ali naj sklepam, da vlada pri teh oblasteh tak nered, da ne vedo, kje se jih glava drži?
Jaz vem sat,m to: brez vsake po-godbe z menoj in brez vsakega mojega dovoljenja rabijo :nojo hišo ‘n žago že od konca vojne, meJ-tem ko se jaz nahajam v največji stiski brez dela.
Torej pri tej zadevi ne gre za ka-
ujena žrtvujoča se duša, ko je tiho nadaljevala:
»Obljubi mi, da boš od sedaj naprej z vsemi močmi in sredstvi iskal Boga, četudi ti bo težko in se bo vsa tvoja notranjost temu upirala... Obljuhi to svoji Marjetici, ki te ljubi in te bo pričakovala, da boš z njo večno srečen...«
Pavla je premagala grenka Žale st, nič več so ni mogel obvladati, obsul je s poljubi njene roke, na katere so kapljale njegove kot o-genj pekoče solze.
»Ah, kako joče moj ubogi fant! Kako neusmiljena je njegova Marjetica, da mu prizadeva toliko žalosti. Bog naj te potolaž., Pavle, jaz te ne morem...«
Hudo je bilo Marjetici, neskončno hudo! Ah, kako bi bila srečna, ča bi se mogla tudi ona razjokati na njegovem srcu! Pa ravno iz ljubezni do njega se je morala premagati, da bi ga ne še bolj užalo-stila.
»Marjetica, pa praviš, da je Bog
k ega kapitalista, ki so mu zasegli odvišek premoženja v prid skupnosti, ampak za revnega človeka, ki bi si rad služil svoj vsakdanji kruh v lastnem podjetju, ki si ga je s tolikim trudom pridobil, pa mora sedaj živeti kot brezposeln v največji stiski.
Tovariše in oblast, ki mi na moje ponovne prošnje nočejo dati odgovora, vprašam sedaj javno:
Kaj mislite ukreniti z mojo lastnino? Ali jo hočete odkupiti? Ali jo hočete imeti v najem? Koliko in kdaj mi boste plačali? Ali jo mislite kratkomalo zapleniti? Zakaj? Ali sem komu napravil kako krivico? Katera oblast in kdaj je to u-gotovila, da že toliko časa brezplačno uživate moje ’ imetje, dočim jaz stradam? — In tudi če bi bil jaz resnično kaj zakrivil, kaj sta zakrivili moja mati in žena, ki i-m ata tudi pravico do tega imetja?
Na ta vprašanja želim jasnega odgovora. Ljudem, ki mi delajo krivico in se povrhu še iz moje stiske norčujejo, češ da sem prišel prosit za deJo, bi rad prav glasno povedal, da nisem nikdar hrepenel po njihovi lastnini in da nisem nikdar pri njih beračil, ampak da sem zahteval le to, kar je moje, kar sem pošteno kupil 1. 1934. in kar mi sedaj brez vsake pravne podlage kratijo.
Kar delajo z menoj in mojim i-metjem, spada v okvir 7. in 10. božje zapovedi, kateri teptajo, ne da bi mogli to ravnanje zagovarjati s kako, četudi le krivično človeško postavo.
Vem, da se bodo gotovi gospodje jezili name, da sem to zadevo prinesel v javnost, pa še povrhu v Slovenskem Primorcu. Če je tistim, ki mi škodo delajo, dovoljeno, da si z grobim nasiljem lastijo pravice do mojega imetja, ali naj bo meni prepovedano, se nad takim ravnanjem po toliko neuspešnih direktnih korakih javno pritožiti v listu, ki je danes v deželi e-dini zagovornik resnice in pravice?
Krivico naj mi popravijo in v Slovenskem Primorcu bom javno sporočil, da mi je bila popravljena.
Plesničar Franc
Nikar lahkomiselno na delo v Jugoslavijo!
Prejeli smo iz zanesljivega vira pismo o žalostni usodi deklet, ki so šla na delo v Jugoslavijo.
Pismo poroča tudi o tragični smrti prof. Filipa Terčelja.
Brda
Brici se v pismih in tudi osebno bridko pritožujejo nad nekim duhovnikom, ki v cerkvi, po mitingih in časnikih žali verno slovensko ljudstvo in dela sramoto Cerkvi. — Temu velja svarilo: duhovnik naj se ne vtika v tako politiko, ki ni Kristusova, a.npak satanova!
Tovariši se vedno bolj zaganjajo v vse ljudi, ki hodijo v cerkev, čeS da so reakcionarji in belogardisti. 'Naj le razkrijejo svoj pravi obrazf
Dutovlje
Poročajo nam o nasilni skojki, ki preganja poštena dekleta, ki širijo naš list. Ne bojte se nevednih za-peijank!
Darovi prihodnjič.
Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem A. I. S.
Tisk. G. lucch, - Gorica
dober? Kako je to mogoče, če pa zahteva od nas tako nemogoče žrtve?« je čez čas bruhnilo iz Pavla
»Pavle, ne žali Boga... Tudi ti boš spoznal Njegovo dobroto in ga vzljubil z vsem srcem... Da, zato, Ker je Bog dober — neskončno dober...« mu je Marjetica govorila i* poslednjimi močmi.
Cirilček je slonel ob oknu. Bolj kot pogovor med Marjetico in Pavle m ga je zanimal pogovor med zdravnikom in mamo na dvorišču-
Neskončno mu je bilo žal, da ni mogel vseh besed ujeti. TolažM se jc, da mu bo Metodek povedal, kar jo on preslišal.
Koliko si bosta imela povedati! Ni dvomil, da je tudi bratec ves vnet za dobrega zdravnika, kot je on. O ne, Marjetica na bo umrla, on jo bo gotovo ozdravil, saj je tako dober, je razmišljal v svoji o-troški glavici, prepričan, da dobrota vse premore.
(Nadaljevanje)