raziskovalna dejavnost 127 Structure of push-off power of elite slovenian male and female ski jumpers Abstract The aim of the study was to investigate the differences in the structure of push-off power between the best Slovenian male and female ski jump- ers. Six members of the Slovenian men’s national team and eight members of the women’s national team were included in the study in 2022. The men’s team members were top ski jumpers with the highest ski jumping achievements in the world. Most of the members of the women’s team had already achieved the highest sporting results. Among them were Olympic medal winners, a World Cup winner, a world champion, a world record holder in ski-flying, winners of World Cup competitions, etc. The subject of research was the push-off force measured when performing a vertical take-off in sports shoes. The study subjects performed three repetitions. The best performance of each subject was included in the subsequent analysis. Performance on the selected push-off power variables was generally and on average significantly lower for female jump- ers, both in terms of absolute jumping power and the explosive component of push-off power. The analysis of the structure of the correlation showed high similarity in the structure of the push-off power variables for both teams. This was confirmed by factor analysis, which, on a sample of 19 manifest variables for both teams, extracted three significant factors with a fairly similar amount of total variance. The structure of the first and third factors was quite similar. Greater differences were recorded on the second factor. On the first factor, the explosive power variables dominated, with fairly similar factor loadings for the women’s and men’s teams. Key words: ski jumping, vertical take-off, push-off power Izvleček Namen raziskovalne študije je bil ugotoviti razlike v struk- turi odrivne moči med najboljšimi slovenskimi smučarji skakalci in smučarkami skakalkami. V raziskavo je bilo v letu 2022 vključenih šest članov slovenske moške reprezentan- ce in osem članic ženske reprezentance. Člani moške repre- zentance so bili vrhunski skakalci z najvišjimi svetovnimi dosežki v smučarskih skokih. Tudi v ženski ekipi je večina članic že dosegla najvišje športne dosežke. Med njimi sta bili nosilki olimpijskih kolajn, zmagovalka svetovnega po- kala, svetovna prvakinja, nosilka svetovnega rekorda v po- letih, zmagovalci tekem za svetovni pokal itd. Predmet razi- skovanja je predstavljala odrivna moč, izmerjena pri izvedbi vertikalnega odskoka v športnih čevljih. Merjenci so izvedli po tri ponovitve. V nadaljnjo analizo je bil vključen najboljši dosežek posameznega merjenca. Dosežki v izbranih spre- menljivkah odrivne moči so bili na splošno in v povprečju precej nižji pri skakalkah tako v pogledu absolutne skočne moči kot tudi z vidika eksplozivne komponente odrivne moči. Analiza strukture korelacijske povezanosti je pri obeh ekipah pokazala visoko podobnost strukture spremenljivk odrivne moči. To je potrdila tudi faktorska analiza, ki je na vzorcu 19 manifestnih spremenljivk pri obeh ekipah izločila tri značilne faktorje s precej podobno količino skupne vari- ance. Struktura prvega in tretjega faktorja je bila precej po- dobna. Pri drugem faktorju so bile opazne večje razlike. Pri prvem faktorju so prevladovale spremenljivke eksplozivne moči s precej podobnimi faktorskimi utežmi pri ženski in moški ekipi. Ključne besede: smučarski skoki, vertikalni odskok, odrivna moč Bojan Jošt, Janez Pustovrh, Janez Vodičar Struktura odrivne moči vrhunskih slovenskih smučarjev skakalcev in smučark skakalk 128 „ Uvod Uspešnost v smučarskih skokih je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi so dokaj pomembni psihomotorični dejav- niki. Te je v slovenskem strokovno-znan- stvenem prostoru prvič predstavil in opisal Franc Agrež (1979). Na podlagi strokovnega razvoja in tudi spremljanja tega področja v tujini so bili po nekaj letih razviti prvi merski postopki (Agrež in Pistotnik, 1987) za spre- mljanje osnovnih motoričnih sposobnosti, med katerimi ima ključno vlogo sposob- nost moči. Od leta 1988 se na Fakulteti za šport sistematično izvajajo in razvijajo me- ritve morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti smučarjev skakalcev in ska- kalk, ki so se v letu 1991 sistematično ume- stile v ekspertni sistem »Sport manager« (Jošt, 1992). S pomočjo ekspertnega siste- ma, ki se stalno razvija, meritve potekajo tudi danes. Ekspertni sistem zajema široko paleto dejavnikov potencialne tekmovalne uspešnosti, ki oblikujejo tudi posebno hi- erarhično modelno strukturo dejavnikov potencialne tekmovalne uspešnosti (Jošt, 2010). Na podlagi modelnih dejavnikov ekspertnega sistema se izračuna potenci- alna tekmovalna uspešnost. Ta je bila tudi že predmet ugotavljanja njene veljavnosti (Ulaga, Čoh in Jošt, 2006). Med modelnimi dejavniki potencialne tekmovalne uspe- šnosti so poleg morfoloških in motoričnih pomembni tudi psihološki dejavniki (Jošt in Tušak, 1999). V sklopu ekspertnega siste- ma za spremljanje potencialnih dejavnikov tekmovalne uspešnosti smučarjev skakal- cev in skakalk imajo ključno vlogo gibalne sposobnosti. Še prav posebna pozornost je bila namenjena razvoju moči smučar- jev skakalcev (Jošt, Supej in Vodičar, 2022). Moč je sposobnost smučarja skakalca, ki v kombinaciji s številnimi dejavniki biopsiho- somatičnega statusa in drugimi dejavniki omogoča izvedbo kvalitetne tehnike smu- čarskega skoka. Še zlasti je moč pomemb- na v fazi odskoka in fazi doskoka. Pri tem pa se pri obeh fazah skoka struktura dejavni- kov moči bistveno razlikuje. Pri izvedbi odskoka so prisotne različne oblike izražanja moči smučarjev skakalcev. Na splošno se delijo na izometrično in di- namično moč. Izometrična moč je tista oblika moči, ki je za skakalca pomembna v fazi vožnje v prehodnem loku zaletišča, pri odskoku, v osrednjem delu leta in pri vožnji v iztek skakalnice. Dinamična moč odriva smučarjev skakalcev je odločilna za uspešno izvedbo odskoka in faze doskoka. V fazi odskoka omogoča dvig krivulje leta in vzpostavitev optimalnega položaja za let. V fazi doskoka omogoča sposobnost dinamične moči vzpostavitev optimalne- ga položaja ob stiku s podlago in ublažitev pritiska ter nato uspešno zaključitev skoka pri vožnji v iztek skakalnice. Na uspešnost tehnike odskoka vpliva mno- go dejavnikov. Odrivna moč je le eden izmed njih. Vsak skakalec ima povsem in- dividualno tehniko odskoka, ki je seveda del celotne tehnike smučarskega skoka. Skakalec mora biti uspešen v vseh ključnih fazah smučarskega skoka. Te so med seboj Slika 1. Potek sile reakcije podlage med odrivom smučarja skakalca (slika je povzeta iz protokola testnih rezultatov v letu 2012 pri meritvah odrivne sile smučarjev skakalcev na poletnem tekmovanju GP v Klingenthalu v Nemčiji). Celoten odrivni impulz bi lahko predstavili kot kombinacijo različnih komponent odrivne moči. Na splošno sta takšen komponentni model predstavila Werschoshanskij in Tatjan (1975). Njun model je bil osnova za razvoj specifične konfiguracije modela odrivne moči, ki se že več kot 30 let uporablja pri testiranju odrivne moči pri vertikalnem odskoku smučarjev skakalcev in skakalk na Fakulteti za šport. Opomba. Zelena črta = potek sile teže in centrifugalne sile; rdeča črta = potek sile reakcije tal; modra črta = potek pospeška težišča telesa smučarja skakalca med odrivom. raziskovalna dejavnost 129 zelo prepletene in tudi soodvisne. Napake, ki se zgodijo v posameznih fazah skoka, vplivajo tudi na uspešnost drugih faz sko- ka. Vrhunski skakalci imajo svojo tehniko smučarskega skoka. Pri odskoku morajo maksimizirati uspešnost v treh gibalnih nalogah: maksimizirati horizontalno hitrost vzleta, minimizirati vertikalno hitrost vzleta in doseči čim bolj natančen odriv. Hipote- tična zasnova teh treh gibalnih nalog se je raziskovalno potrdila v študiji, ki sta jo v svojem članku predstavila Vodičar in Jošt (2010). Za uspešno izvedbo faze odskoka mora skakalec razviti ustrezno formo teh- nike gibanja, ki jo določajo zapleteni psiho- motorični mehanizmi. Ti so odgovorni za realizacijo manifestnih motoričnih sposob- nosti smučarjev skakalcev. Med te sodijo koordinacija, hitrost, ravnotežje, gibljivost, vzdržljivost in moč. Izražanje moči je od- visno od učinkovitosti delovanja mehaniz- mov za informacijsko regulacijo gibanja in predvsem mehanizma za regulacijo inten- zivnosti energijskih procesov, ki je v okviru gibalne izvedbe tehnike smučarskega sko- ka odgovoren za tvorjenje maksimalne mi- šične sile v relativno kratkem času. Skakalec mora imeti dobro razvito tako dinamično kot tudi izometrično komponento moči. Odrivna moč se pri odskoku izraža prek im- pulza odrivne sile, s katero skakalec deluje na podlago. Potek krivulje odrivne sile na Sliki 1 kaže, da se sila reakcije tal značilno poveča že v prehodnem loku zaletišča ska- kalnice, ko na telo skakalca deluje še centri- fugalna sila. Skakalec na Sliki 1 je začel odriv cca. 8 m pred robom odskočišča. Pri hitrosti 25,69 m/s je odriv trajal 0,31 sekunde. V približno desetinki sekunde je skakalec dosegel ma- ksimalno odrivno silo, ki je trajala približno dve desetinki sekunde. Tik pred robom od- skočne mize se je odrivna sila znižala rahlo pod raven sile teže skakalca. Skakalec mora po Vaverki (1987) že v pre- hodnem loku zaletišča ustrezno aktivirati mišice v izometričnem režimu mišičnega naprezanja, da si zagotovi stabilen zaletni položaj in primerno izhodišče za odskok. Celotno mišično naprezanje tako ne ob- sega samo dinamičnega naprezanja med odskokom, ampak tudi fazo vožnje v pre- hodnem loku, pri kateri prevladuje izome- trično mišično naprezanje. Med vožnjo v počepu v prehodnem loku zaletišča tako prevladuje ekscentrično izometrično mi- šično naprezanje glavnih iztegovalk kolen- skega in kolčnega sklepa. Dinamični odriv poteka na kratkem delu odskočne mize in v kratkem času. Med odrivom pa se vzpo- stavi koncentrično mišično naprezanje, ki omogoča razvoj ustrezne ravni dinamič- ne komponente odrivne moči (Komi in Virmavirta, 1997). Situacija mišičnega na- prezanja pri odskoku kaže podobno sliko, kot se ustvari pri reaktivni moči, ki temelji na ekscentrično-koncentričnem mišičnem naprezanju. Med odrivom pri odskoku na skakalnici se glavni odrivni impulz generira v kolčnem in kolenskem sklepu (Sasaki idr., 1997; Virmavirta in Komi, 1993a; Virmavirta in Komi, 1993b). Konfiguracija pomembnosti dejavnikov odrivne moči je odvisna tudi od velikosti skakalnice. Na manjših skakalnicah je po- men izbranih dejavnikov odrivne moči bistveno drugačen kot na največjih skakal- nicah in predvsem letalnicah. Na letalnici lahko talentirani skakalec oziroma skakal- ka nadomesti primanjkljaj odrivne moči z bolj uspešno izvedbo faze leta. Pri odrivu na letalnici se lahko primanjkljaj odrivne moči kompenzira z ugodnim delovanjem sile zračnega upora in vzgona (Virmavirta, Kivekäs in Komi, 2001). Treniranje odrivne moči seveda ni mogoče s ponavljanjem velikega števila odskokov na skakalnici. Število odskokov na skakalnici je preprosto omejeno in bi bilo s prevelikim številom skokov tudi nevarno. Zaradi tega se od- rivna moč razvija predvsem z imitacijskimi vajami, ki vključujejo različne oblike odsko- ka na mestu, in pri manjši hitrosti odskoka. Odskoki na najmanjših skakalnicah so že precej podobni realnim odskokom na ska- kalnicah. Pri imitaciji odskoka brez osnovne hitrosti gibanja so gibalni vzorci izvedbe tehnike odskoka povsem drugačni kot na skakalnici. Na splošno pa je imitacija od- skoka z mesta eno izmed najpogostejših in najbolj priljubljenih sredstev treniranja odrivne moči. Pri imitaciji odskoka z mesta brez osnovne hitrosti so časi odriva bistveno daljši kot pri odrivu na skakalnici (Jošt, Supej in Vodičar, 2022) in lahko dosežejo čas od 0,4 do 0,5 sekunde. Na Sliki 2 je prikazana struktura odrivne sile pri imitaciji odskoka z lovlje- njem pri vrhunski slovenski skakalki U. B. v letu 2018. Njen odriv je potekal v dveh tipičnih fazah. V prvi fazi, ki je trajala pribli- žno 0,25 sekunde, je bila odrivna sila razvita podobno, kot se to zgodi na skakalnici. V Slika 2. Potek odrivne sile pri imitaciji odskoka z mesta z lovljenjem pri vrhunski slovenski skakalki v letu 2018 Opomba. F T = celotna skupna odrivna sila v prevladujoči vertikalni smeri; F DS = odrivna sila na stopalu desno spredaj v prevladujoči vertikalni smeri; F LS = odrivna sila na stopalu levo spredaj v prevladujoči vertikalni smeri; F DZ = odrivna sila na stopalu desno zadaj v prevladujoči vertikalni smeri; F Lz = odrivna sila na stopalu levo zadaj v prevladujoči vertikalni smeri; F T = celotna skupna odrivna sila v prevladu- joči vodoravni smeri; F D = odrivna sila na desni nogi v prevladujoči vodoravni smeri; F L = odrivna sila na levi nogi v prevladujoči vodoravni smeri. 130 drugi fazi pa se je sprožil dodatni odrivni impulz, ki je bil predvsem posledica delo- vanja iztegovalk skočnega sklepa. Te pri realnem odrivu na skakalnici v tej funkciji niso aktivirane. Pri izvedbi vertikalnega odskoka smučarjev skakalcev v laboratorijskih pogojih prevla- duje dinamična sila odriva. Izometrična sila je prisotna zgolj za zagotovitev ustreznega zaletnega položaja, vendar je znatno nižja od tiste, ki se pojavi na skakalnici pri vožnji v prehodnem loku. Na skakalnici mora ska- kalec razviti visok potencial izometrične moči, da si lahko zagotovi ugodno izhodi- šče za dinamično mišično delovanje med aktivnim odrivom na ravnem delu odsko- čišča skakalnice. V izometričnem režimu mišičnega delovanja se lahko latentno razvije visok potencial potisne sile, s kate- ro skakalec deluje na podlago in pri tem sproži dinamično komponento odrivne moči. Ta bo povzročila pospešek težišča telesa, ta pa razvoj odskočne hitrosti. Večji ko je odrivni impulz dinamične sile, večja je končna odrivna hitrost (Vaverka, 1987). Osnovni namen treniranja je razvoj poten- cialne odrivne moči smučarjev skakalcev. Zaradi kratkega časa odriva (približno 0,25 sekunde) mora skakalec razviti sposobnost eksplozivne komponente odrivne moči. Eksplozivna komponenta odrivne moči nekako pokaže sposobnost hitre realizacije maksimalnega impulza odrivne sile v času približno od 0,20 do 0,25 sekunde. Eksplo- zivna moč kot oblika dinamične odrivne moči pomembno določa tekmovalno uspešnost skakalca (Jošt, 2009). Hipotetič- no naj bi imeli najboljši skakalci in skakalke nadpovprečno eksplozivno komponento odrivne moči. Ta jim bo omogočila izved- bo optimalne tehnike odskoka v kratkem času. Seveda so med skakalci in skakalkami velike individualne razlike v njihovih mor- foloških značilnostih, motoričnih sposob- nostih in obliki realizacije tehnike odskoka. Podobni vrhunski dosežki se lahko dose- žejo na različne načine realizacije tehnike smučarskega skoka. Z velikostjo skakalnic se na splošno tudi spreminja pomembnost posameznih komponent odrivne moči. Na manjših skakalnicah hipotetično prevladu- je komponenta hitrostne odrivne moči, na večjih skakalnicah in predvsem letalnicah pa eksplozivna komponenta odrivne moči. Namen pričujoče študije je bil proučiti strukturo odrivne moči pri izvedbi verti- kalnega odskoka pri najboljših slovenskih skakalcih in skakalkah in predvsem ugo- toviti razlike v strukturi odrivne moči med vrhunskimi slovenskimi skakalci in skakalka- mi. Strukturo dejavnikov odrivne moči pri izvedbi vertikalnega odskoka predstavlja- jo izbrani pokazatelji dinamične odrivne moči, izražene v laboratorijskih pogojih. Še prav posebna pozornost je bila usmerjena na eksplozivno komponento odrivne moči. Ta je bila analizirana s pomočjo indeksov štartne eksplozivne moči v času (0,1 se- kunde) in pospeševalne eksplozivne moči, merjene v času 0,2 in 0,25 sekunde. Poten- cial hitrostne odrivne moči je bil izmerjen v času 0,3 sekunde in končnem odrivnem času. Za to študijo je bil razvit poseben program za analizo strukture odrivne moči. „ Metode Vzorec merjencev je zajemal 6 vrhunskih slovenskih smučarjev skakalcev in 8 naj- boljših smučark skakalk, ki so bili na testi- ranju odrivne moči na Fakulteti za šport v letu 2022. Merjenci in merjenke so bili člani najboljše slovenske moške in ženske re- prezentance v smučarskih skokih. Meritve Tabela 1 Rezultati osnovne statistične analize Ime spremenljivke Min Max M SD M Ž M Ž M Ž M Ž Starost (v letih) 22 17 31 34 25 23,1 3,2 5,3 Telesna višina (cm) 177,5 159,2 184,4 169,0 181,1 165,5 3,1 3,7 Telesna teža (kg) 62,7 46,1 66,9 59,9 65,1 52,9 1,6 5,0 Telesno masni indeks – BMI 19,2 17, 6 20,6 21,2 19,8 18,7 0,5 1,2 Višina vertikalnega odskoka (cm) 47,5 34,7 62,5 47,1 53,5 40,6 5,4 4,0 Čas odriva pri vertikalnem odskoku (s) 0,348 0,371 0,428 0,443 0,39 0,402 0,26 0,21 Povprečni pospešek odriva (m/s 2 ) 7,14 5,89 10,06 7, 6 8 8,34 7, 0 4 0,95 0,63 Razmerje med pospeškom v prvem in drugem delu odriva 0,81 1,09 1,34 1,82 1,05 1,32 0,21 0,28 Čas polovice trajanja odriva (s) 0,174 0,185 0,214 0,221 0,195 0,201 0,13 0,10 Pospešek odriva v prvi polovici časa odriva – P1/2 (m/s 2 ) 6,0 3,9 9,0 7, 0 7,9 5,8 0,11 0,09 Pospešek pri odrivu v drugi polovici časa odriva – P2/2 (m/s 2 ) 6,9 6,2 10,5 9,3 8,2 7, 6 0,13 0,86 Povprečni pospešek v času 0,2 sekunde (m/s 2 ) 6,2 4,2 9,7 7,4 8,3 6,1 1,24 0,9 Povprečni pospešek v času 0,25 sekunde (m/s 2 ) 6,4 4,4 10,4 7,9 8,4 6,4 1,34 1,0 Povprečni pospešek v času 0,3 sekunde (m/s 2 ) 6,8 5,1 11, 2 8,4 8,8 6,9 1,4 1,0 Hitrost vertikalnega odskoka v času 0,1 sekunde (m/s) 1,29 0,87 1,67 1,30 1,54 1,17 0,14 0,14 Hitrost vertikalnega odskoka v času 0,2 sekunde (m/s) 1,25 0,85 1,95 1,49 1,66 1,23 0,24 0,19 Hitrost vertikalnega odskoka v času 0,25 sekunde (m/s) 1,61 1,12 2,62 1,99 2,11 1,60 0,33 0,25 Hitrost vertikalnega odskoka v času 0,3 sekunde (m/s) 2,04 1,53 3,36 2,54 2,65 2,09 0,43 0,29 Končna hitrost vertikalnega odskoka (m/s) 3,06 2,61 3,50 3,04 3,23 2,82 0,16 0,14 Opomba. M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; Min = najnižja vrednost; Max = najvišja vrednost. raziskovalna dejavnost 131 odrivne moči so bile za moške izvedene 9. 5. 2022 na Inštitutu za šport na Fakulte- ti za šport. Šest skakalk je bilo izmerjenih 11. 5. 2022, dve merjenki pa 17. 10. 2022. V času meritev so bili testiranci zdravi, brez telesnih poškodb in drugih omejitev, ki bi lahko vplivale na rezultate testiranja. Test dinamične odrivne moči pri vertikalnem odskoku smučarjev skakalcev v laborato- rijskih pogojih je bil izveden na standardni tenziometrijski plošči. Merjenci in merjen- ke so izvedli vertikalni odskok iz skakalnega počepa s športnimi copati (Slika 3). Slika 3. Testiranje dinamične odrivne moči smu- čarjev skakalcev (slika prikazuje vrhunskega ska- kalca na rednem testiranju slovenskih smučarjev skakalcev) Vsak merjenec in merjenka je praviloma iz- vedel tri poskuse vertikalnega odskoka. Pri nadaljnji obdelavi podatkov meritev je bil pri posameznem merjencu upoštevan naj- uspešnejši odskok. Strukturo odrivne moči so predstavljale naslednje spremenljivke: starost (leta); telesna višina (cm); telesna teža (kg); indeks telesne mase (indeksna enota); višina odskoka (cm); čas odsko- ka (s); polovični čas odriva (s); povprečni pospešek v prvi polovici časa odriva (m/ s 2 ); povprečni pospešek v drugi polovici časa odriva (m/s 2 ); indeks razmerja med pospeškoma v prvi in drugi polovici časa odriva; povprečni pospešek v času odriva 0,1 sekunde (m/s 2 ); povprečni pospešek v času odriva 0,2 sekunde (m/s 2 ); povpreč- ni pospešek v času odriva 0,25 sekunde (m/s 2 ); povprečni pospešek v času odriva 0,3 sekunde (m/s 2 ); povprečni pospešek pri celotnem odrivu (m/s 2 ); hitrost odriva v času 0,1 sekunde; hitrost odriva v času 0,2 sekunde; hitrost odriva v času 0,25 se- kunde; hitrost odriva v času 0,3 sekunde; hitrost celotnega odriva (m/s). Hitrost od- riva je bila izračunana kot zmnožek med povprečnim pospeškom odriva in časom njegovega trajanja. Za vse spremenljivke je bila izračunana najprej osnovna stati- stika (največja vrednost – MAX, najmanjša vrednost – MIN, srednja vrednost – M in standardna deviacija – SD). Za ugotavljanje povezanosti med izbranimi spremenljivka- mi so bili izračunani Pearsonovi koeficien- ti korelacije. Na koncu je bila izvedena še komponentna faktorska analiza (Principal Component Analysis) z namenom, da se ugotovi faktorska struktura izbranih ma- nifestnih spremenljivk. Za interpretacijo strukture faktorjev je bila po izvedeni po- ševnokotni rotaciji (Rotation method-Obli- min with Kaiser Normalization) uporabljena matrika faktorske strukture. „ Rezultati in razprava Analiza osnovnih statističnih značilnosti proučevanih spre- menljivk Rezultati osnovne statistične analize so pri- kazani v Tabeli 1. Moška skakalna reprezentanca je bila v povprečju slabi dve leti starejša od ženske ekipe. Obe ekipi sta bili v relativno nizki povprečni starosti. Najstarejša je bila ska- kalka s 34 leti. V moški ekipi je bil najstarejši star 31 let. V svetovnem vrhu danes na naj- višjih stopničkah na splošno prevladujejo bolj izkušeni smučarji skakalci. Občasno pa vrhunske rezultate dosegajo tudi mlajši tekmovalci. Jedro slovenske skakalne re- prezentance ima lahko pred seboj še kar nekaj let tekmovalne kariere. Člani moške reprezentance prevladujejo v telesni višini in telesni teži. Nobena članica ne dosega minimalnih vrednosti obeh morfoloških spremenljivk pri moških članih. Moška ekipa je imela nekoliko višji povprečni in- deks telesne mase (BMI) kot ženska ekipa. Moška ekipa je bila pri tem indeksu dokaj homogena (SD = 0,5). V ženski ekipi je bila variabilnost višja (SD = 1,2), doseženi sta bili najnižja (BMI = 17,6) in najvišja (BMI = 21,2) vrednost indeksa telesne mase. Z vidika povprečne višine vertikalnega od- skoka (moški 53,5 cm, ženske 40,6 cm) so z 12,9 cm oziroma 31,7 % močno prevlado- vali člani moške ekipe. Nobeni skakalki ni uspelo doseči minimalne višine odskoka smučarjev skakalcev (47,5 cm). Članice žen- ske reprezentance so dosegle povprečno višino odskoka pri nekoliko daljšem pov- prečnem času odriva 0,402 sekunde. Moški povprečni čas odriva so presegle za 0,012 sekunde oziroma 2,98 %. Omenjeni rezul- tati so glede na moško ekipo (8,34 m/s 2 ) seveda povzročili nižji povprečni pospešek celotnega odriva pri ženski ekipi (7,04 m/ s 2 ). Razlika do moške ekipe je znašala gle- de na njihov dosežek kar 15,5 % in glede na ženski povprečni rezultat kar 18,47 %. V eksplozivni komponenti odrivne moči, ki jo predstavlja prva polovica odriva, so moški dosegli povprečni pospešek odriva 7 ,9 m/s 2 S tem rezultatom so presegli ženski dose- žek 5,8 m/s 2 za 26,5 % glede na njihov pov- prečni rezultat (glede na ženskega pa kar za 36,2 %). Primerjava razmerja polovičnih povprečnih pospeškov je pokazala visoko uravnoteženost pri moški ekipi (1,05), med- tem ko je v ženski ekipi prevladovala pov- prečna vrednost v drugem delu odskoka (1,32). Med skakalci in skakalkami so pri tem indeksu velike razlike. Ista višina odskoka se lahko doseže ob različnih oblikah poteka impulza odrivne sile. Na Sliki 4 je skakalec pretežni del odrivne sile razvil v drugem delu odriva. Za vrhunske dosežke v smučarskih skokih je bolj ustrezen potek odrivne sile, kjer se maksimalna sila odriva razvije v prvem delu odriva (Slika 5). Skakalec s takšno kon- figuracijo oblike impulza odrivne sile lahko dejansko doseže optimalno tehniko vzleta z aerodinamičnega vidika ob zadostnem dvigu krivulje leta. Pri testu vertikalnega 200,00 s -2,5 -2,0 -1,5 -1,0 -0,5 147,50 95,00 42,50 -10,00 Header Leva noga Desna noga Obe Slika 4. Potek impulza odrivne sile z dominacijo drugega dela odriva 132 odskoka ni verjetno, da bo skakalec dose- gel visoke končne rezultate, ker ne maksi- mizira odrivne sile v drugem delu odriva s pomočjo iztegovalk skočnega sklepa. Obi- čajno imajo po Virmavirti in Komiju (1994) takšno obliko impulza odrivne sile izjemno talentirani skakalci. V dolgoročnem procesu treniranja se lahko živčno-mišični mehanizmi, ki določajo po- tek odrivne sile, prestrukturirajo (Matwe- jew, 1986). Pri tem je treba uporabiti poseb- ne metode in tehnična sredstva (Jošt, 1988; Jošt, 1998). Vadba specialne odrivne moči je povsem individualna in zahteva od tre- nerja veliko časa, strokovnega znanja, volje in vztrajnosti. Žal je tega pristopa prema- lo in tako nekateri talenti, ki lepo skačejo s pomočjo višjih zaletišč, nikoli ne postanejo vrhunski skakalci oziroma skakalke. Na sliki 6 je prikazan impulz odrivne sile izjemno tehnično talentirane mlade skakalke, ki pa je žal svoj potencial odrivne sile razvijala na napačen način. Želenega napredka pri skakalki ni bilo. S starostjo se vse bolj utrdi tudi vzorec iz- vedbe tehnike smučarskega skoka. Tehni- ka skoka je določena z dejavniki, ki kažejo visoko stabilnost in zanesljivost (Vodičar in Jošt, 2017). Ti dejavniki močno določajo ka- kovost izvedbe tehnike skoka. Pri nekaterih mladih skakalcih ti dejavniki pomagajo raz- vijati pravilno in uspešno tehniko. Seveda pa je precej več tistih, kjer se tehnika žal ne razvija v pravo smer. Nekateri mladi skakalci nazadujejo celo v kakovosti tehnike. Tehni- ka smučarskega skoka je vedno pod vpli- vom številnih dejavnikov, med katere poleg drugih sodijo predvsem dejavniki psiho- motoričnih sposobnosti, dejavniki opreme, vremenski dejavniki ter dejavniki velikosti in profila skakalnice (Jošt in Vodičar, 2019). Razvoj odrivne moči poteka od začetka treniranja najmlajših skakalcev in skakalk in potem traja celotno njihovo kariero. Ta lahko traja od zgolj nekaj let pa do več de- setletij. V najbolj občutljivem otroškem in mladinskem obdobju se po Harreju (1982) izoblikujejo specifične psihomotorične spretnosti in tehnike, ki potem športnike zaznamujejo tudi v članski starostni kate- goriji. Po splošnem naravnem toku razvo- ja morfoloških in motoričnih sposobnosti dosežejo skakalci prvi vrh razvoja odrivne moči pri starosti od 18 do 20 let (Jošt, Čoh, Čuk in Vodičar, 2016). Pri tej starosti posta- nejo nekateri izjemno talentirani mladi ska- kalci že zreli za največje dosežke. To se je v zgodovini potrdilo tudi pri nekaterih slo- venskih skakalcih, ki so kot mladinci dosegli najvišje dosežke v smučarskih skokih. s -2,5 -2,0 -1,5 -1,0 200,00 147,50 95,00 42,50 -10,00 Header Leva noga Desna noga Obe Slika 5. Potek impulza odrivne sile z dominacijo prvega dela odriva s -3,0 -2,5 -2,0 -1,5 -1,0 -0,5 150 125 100 75 50 25 0 -25 Recorder 0 Recorder 1 Recorder 2 Slika 6. Potek impulza odrivne sile z izrazito dominacijo drugega dela odriva Tabela 2 Pearsonovi koeficienti korelacije za smučarje skakalce pod diagonalo (n = 6) in smučarke skakalke nad diagonalo (n = 8) 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 1 1,00 -,67 ,90 -,03 ,49 ,79 ,48 ,51 ,63 ,42 -,08 -,45 ,06 ,07 2 -,73 1,00 -,92 ,57 -,90 -,39 -,87 -,91 -,95 -,81 -,20 ,52 ,04 ,11 3 ,91 -,94 1,00 -,33 ,76 ,64 ,74 ,79 ,87 ,67 ,09 -,53 -,00 -,03 4 ,11 ,31 -,08 1,00 -,84 ,48 -,84 -,77 -,67 -,90 -,29 -,10 -,27 -,02 5 ,54 -,91 ,78 -,66 1,00 ,04 ,98 ,97 ,95 ,97 ,35 -,20 ,21 ,05 6 ,78 -,59 ,75 ,57 ,22 1,00 ,00 ,11 ,27 -,08 -,13 -,59 -,14 ,02 7 ,60 -,93 ,83 -,61 ,99 ,29 1,00 ,98 ,95 ,97 ,40 -,15 ,25 ,05 8 ,71 -,98 ,92 -,42 ,95 ,48 ,97 1,00 ,98 ,93 ,46 -,23 ,21 ,05 9 ,74 -,99 ,95 -,31 ,91 ,58 ,94 ,99 1,00 ,89 ,41 -,32 ,17 ,04 10 ,29 -,68 ,50 -,90 ,91 -,15 ,88 ,76 ,68 1,00 ,33 -,08 ,33 ,13 11 ,52 -,06 ,26 ,41 -,11 ,47 -,07 -,00 ,04 -,21 1,00 ,46 ,55 ,60 12 -,49 ,50 -,53 ,10 -,41 -,33 -,46 -,53 -,54 -,28 -,32 1,00 ,53 ,65 13 ,53 -,66 ,60 -,66 ,81 ,06 ,80 ,71 ,66 ,85 ,32 -,44 1,00 ,82 14 ,70 -,39 ,54 ,09 ,26 ,47 ,32 ,38 ,41 ,14 ,81 -,78 ,57 1,00 Opomba. 1 = Višina odskoka; 2 = čas odriva: 3 = povprečni pospešek pri celotnem odrivu; 4 = raz- merje med povprečnima pospeškoma v prvi in drugi polovici odriva; 5 = povprečni pospešek v prvi polovici odriva: 6 = povprečni pospešek v drugi polovici odriva; 7 = povprečni pospešek v času odriva 0,2 sekunde; 8 = povprečni pospešek v času odriva 0,25 sekunde; 9 = povprečni pospešek v času odriva 0,3 sekunde; 10 = hitrost odskoka v času odriva 0,1 sekunde; 11 = starost; 12 = telesna višina; 13 = telesna teža; 14 = indeks telesne mase – BMI; poudarjeni tisk pomeni statistično značilne koeficiente korelacije (p < 0,05). raziskovalna dejavnost 133 Analiza korelacijske povezano- sti proučevanih spremenljivk Med izbranimi spremenljivkami so bile dobljene povsem nizke, srednje in visoke statistično značilne korelacije (Tabela 2). Slednje so se pojavile predvsem v bloku sorodnih spremenljivk odrivne moči. Sta- rost tekmovalcev je bila z indeksom telesne mase značilno povezana le pri smučarjih skakalcih (r = 0,81). Pri tem je bila ugoto- vljena negativna značilna korelacija med indeksom telesne mase in telesno višino skakalcev. Pri skakalkah je bil indeks tele- sne mase BMI značilno povezan s telesno višino (r = 0,65) in telesno težo (r = 0,82). Trend pozitivne povezanosti je bilo mo- goče ugotoviti tudi med BMI in starostjo tekmovalk (r = 0,60). Smučarski skoki so žal povezani z minimiziranjem telesne teže in s tem indeksa telesne mase. Pri otrocih in mladincih je odstotek nizkih vrednosti BMI višji. Z višanjem starosti pa prihaja do težav pri ohranjanju nizkih vrednosti BMI tako pri skakalcih kot skakalkah. V sklopu dinamičnih spremenljivk odrivne moči so bile ugotovljene visoke značilne korelacije tako pri moški kot tudi pri žen- ski ekipi. Višina vertikalnega odskoka je bila značilno povezana s spremenljivkami: čas odriva, povprečni pospešek celotne- ga odriva, povprečni pospešek v drugem delu odriva, povprečni pospešek v času odriva 0,3 sekunde. Dobljena konfiguracija korelacijskih koeficientov potrjuje hipote- zo, da se ista končna višina odskoka lah- ko doseže na različne načine. Pri realnem odskoku na skakalnici pa takšna situacija ni mogoča. Najboljši skakalci in skakalke na svetu pri realnem odskoku predvsem razvijajo visoko eksplozivno komponento odrivne sile. Ta se pri odrivu na skakalnici praviloma razvije v času med 0,25 in 0,30 sekunde. Pri vertikalnem odskoku je prva polovica časa odriva dober pokazatelj eksplozivne komponente odrivne sile (v praksi se uporablja naziv eksplozivna moč odriva). Spremenljivka povprečni pospešek odriva v prvi polovici odriva ni bila niti pri moški niti pri ženski ekipi značilno poveza- na z višino odskoka. Pri obeh ekipah je bila omenjena spremenljivka močno povezana s časom odriva. Večja eksplozivnost odriva pri odskoku je povezana s krajšim odrivnim časom, kar je povsem v skladu z osnovno definicijo eksplozivne moči odriva (razviti čim višjo odrivno silo v relativno kratkem času, ki je podoben času realnega odriva na skakalnici). Seveda je bila omenjena spremenljivka pri obeh ekipah v visoki in značilni korelaciji s preostalimi spremenljiv- kami, ki po svoji naravi sodijo na področje eksplozivne komponente odrivne moči (povprečni pospešek v času odriva 0,2 se- kunde; povprečni pospešek v času odriva 0,25 sekunde; povprečni pospešek v času odriva 0,3 sekunde; hitrost odskoka v času odriva 0,1 sekunde). Pomembnost tega dejavnika odrivne moči je bila ugotovljena že v različnih študijah (Virmavirta in Komi, 1994; Jošt, 2009; Jošt, Ulaga in Vodičar, 2015; Jošt, 2018; Jošt, Supej in Vodičar, 2021). Tabela 3 Faktorska struktura proučevanih spremenljivk smučarjev skakalcev in skakalk Ime spremenljivk in faktorjev Faktorji Kumula- tivno 1 2 3 M Ž M Ž M Ž M Ž Prvi faktor: Eksplozivna komponenta odrivne moči Čas odriva in polovični čas odriva -,99 -,91 ,15 ,52 -,36 ,13 ,98 ,97 Hitrost odskoka v času odriva 0,25 sekunde in Povprečni pospešek v času odriva 0,25 sekunde ,99 ,99 -,26 -,29 ,34 ,13 ,99 ,98 Hitrost odskoka v času odriva 0,3 sekunde in Povprečni pospešek v času odriva 0,3 sekunde ,99 ,97 -,16 -,43 ,37 ,09 ,99 ,98 Povprečni pospešek celotnega odriva ,95 .78 ,08 -,79 ,55 -,12 ,99 ,99 Povprečni pospešek v času odriva 0,2 sekunde in Hitrost odskoka v času odriva 0,2 sekunde ,95 ,99 -,47 -,21 ,27 ,16 1,00 ,99 Povprečni pospešek v prvi polovici časa odriva ,93 ,99 -,52 -,23 ,22 ,11 ,99 ,99 Hitrost odskoka v času odriva 0,1 sekunde ,72 ,96 -,81 - ,13 ,09 ,21 ,98 ,95 Drugi faktor: Komponenta razmerja pospeškov moči v prvem in drugem delu odriva Razmerje pospeškov v prvi in drugi polovici časa odriva -,35 -,82 ,97 -,28 ,17 -,18 ,99 ,93 Končna hitrost odskoka in Višina odskoka ,76 ,50 ,24 -,92 ,74 -,07 ,89 ,93 Povprečni pospešek v drugi polovici časa odriva ,55 ,06 ,69 -,96 ,52 ,21 ,98 ,96 Tretji faktor: Morfološki faktor in starost Indeks telesne mase ,40 -,02 ,10 -,04 ,98 ,94 ,98 ,94 Starost ,04 ,38 ,37 ,12 ,88 ,74 ,89 ,65 Telesna višina -,50 -,23 ,08 ,57 -,68 ,77 ,56 ,83 Telesna teža ,69 ,19 -,60 ,05 ,55 ,89 ,93 ,81 Lastna vrednost značilnih faktorjev 12,8 11, 8 3,6 3,7 1,5 2,1 % pojasnjene variance po faktorjih in skupaj 67, 5 62,6 19,2 19,8 8,3 11,4 95,1 93,9 Korelacija med faktorji M Ž M Ž M Ž Faktor 1 1,00 1,00 -,19 -,25 ,38 ,09 Faktor 2 -,19 -,25 1,00 1,00 ,17 ,16 Faktor 3 ,38 ,09 ,17 ,16 1,00 1,00 134 Faktorska analiza proučevanih spremenljivk Faktorska analiza manifestnih spremenljivk je pri obeh ekipah izločila tri značilne fak- torske komponente z lastno vrednostjo, večjo od 1 (Tabela 3). Količina pojasnjene skupne variance sistema manifestnih spre- menljivk je pri obeh ekipah presegla 90 odstotkov celotne variance vseh spremen- ljivk. Deleži skupne variance po posame- znih faktorjih so bili pri obeh ekipah dokaj podobni. Na prvem dominantnem generalnem fak- torju je bilo pri moški in ženski ekipi mo- goče pojasniti več kot 60 odstotkov celo- tne kovariabilnosti vključenih manifestnih spremenljivk. Na drugem faktorju je delež skupne variance pri obeh ekipah upadel na dobrih 19 odstotkov. Na tretjem še zna- čilnem faktorju se je delež skupne variance pri obeh ekipah še pomanjšal (moška ekipa 8,3 odstotka in ženska ekipa 11,4 odstotka). Struktura faktorskih komponent je bila na prvem in tretjem faktorju dokaj podobna pri obeh ekipah. Prvi faktor je vseboval vi- soke saturacije spremenljivk eksplozivne komponente odrivne moči. Pri tem so bile faktorske saturacije vsebinsko sorodnih spremenljivk dokaj visoke. To je pokazalo kolinearnost izbranih spremenljivk, še zlasti tistih, ki so bile vsebinsko sorodne (na pri- mer povprečni pospeški odriva v času do 0,3 sekunde). Z vidika kakovostne analize strukture odrivne moči so prav gotovo za- nimivi vsi podatki o vseh manifestnih spre- menljivkah odrivne moči. Na tretjem faktorju so pri obeh ekipah do- minirale projekcije izbranih morfoloških spremenljivk in starosti. Na drugem faktorju, ki je bil pri obeh eki- pah podoben zgolj po deležu skupne va- riabilnosti manifestnih spremenljivk, je bila faktorska struktura dokaj različna. Pri moški ekipi je na drugem faktorju prevladovala projekcija spremenljivke, ki kaže razmerje povprečnih pospeškov v prvi in drugi po- lovici časa odskoka (,97). Omenjena spre- menljivka je bila predvsem kovariabilna s spremenljivko povprečni pospešek odriva v drugi polovici odriva. Pri ženski ekipi so bile na drugem faktorju predvsem kovariabilne spremenljivke viši- na vertikalnega odskoka in povprečni po- spešek odriva v drugi polovici časa odriva. Obe spremenljivki sta imeli visoke faktorske projekcije z negativnim predznakom. Z vidika napovedovanja potencialne tek- movalne uspešnosti smučarjev skakalcev in skakalk je predvsem pomembna struk- tura prvega faktorja, na katerem prevla- dujejo visoke vrednosti spremenljivk, ki po naravi sodijo na področje eksplozivne komponente odrivne moči smučarjev ska- kalcev. Ta komponenta je precej bolj po- membna za realizacijo dejanskega odriva na skakalnici kot pa za doseganje končne višine vertikalnega odskoka. Na končno višino vertikalnega odskoka močno vpliva celoten odrivni impulz, ki pa je lahko pri posameznem skakalcu ali skakalki neugo- dno strukturiran. Pri nekaterih prevladuje povprečni pospešek odriva v drugi časovni polovici odriva. Ti skakalci in skakalke neka- ko »napihujejo« višino vertikalnega odsko- ka. Prav ta del višine odskoka pa pravzaprav nima nobene funkcionalne povezave z re- alnim potencialom odrivne moči, ki se ma- nifestira pri odrivu na skakalnici. Za razvoj koristnega dela potenciala odrivne moči je treba izbrati specifične metode in sredstva treniranja, podprte z moderno merilno in trenažno tehnologijo. Danes so že na vo- ljo dokaj visoko razviti merski postopki, ki omogočajo dokaj kakovostno diagnostiko koristnega potenciala odrivne moči. Pri načrtovanju dolgoročnega procesa treni- ranja smučarjev skakalcev in skakalk je tre- ba izdelati povsem individualne načrte in programe razvoja odrivne moči. Ta proces se mora začeti že pri prehodu v mladinsko starostno kategorijo. Pri nekaterih skakalcih oziroma skakalkah, pri katerih se ugotovi negativna konfiguracija stanja spremen- ljivk odrivne moči, bi moral biti ta proces dokaj poudarjen in resnično dolgoročno usmerjen. „ Zaključek Na podlagi rezultatov pričujoče raziskoval- ne študije bi lahko podali naslednje ključne ugotovitve: • Med najboljšo žensko in moško ekipo so bile v letu 2022 manjše razlike pri spre- menljivkah indeks telesne mase in sta- rost. • Med najboljšo žensko in moško ekipo so bile v letu 2022 večje razlike pri spremen- ljivkah telesna višina, telesna teža, višina odskoka, povprečni pospešek celotnega odskoka, povprečni pospešek odriva v času 0,1, 0,2, 0,25 in 0,3 sekunde, povpreč- ni pospešek odriva v prvi polovici časa odriva, hitrost odskoka v času 0,1, 0,2, 0,25 in 0,3 sekunde ter končna hitrost vertikal- nega odskoka. • V ženski in moški ekipi so bile večje in manjše variabilnosti proučevanih manife- stnih spremenljivk. Na splošno je bila ta variabilnost nekoliko bolj izrazita v ženski ekipi. •Struktura korelacijske povezanosti pro- učevanih spremenljivk je bila pri obeh ekipah dokaj podobna. Visoke in značilne korelacije so bile ugotovljene predvsem v sklopu sorodnih spremenljivk odrivne moči. • Konfiguracija faktorske strukture prouče- vanih spremenljivk je bila dokaj podobna pri obeh ekipah z vidika enakega števila izločenih značilnih faktorjev in količine skupne variance kovariabilnosti manife- stnih spremenljivk. • Podobnost med faktorskimi projekcijami je bilo mogoče ugotoviti le pri prvem in tretjem faktorju. Pri drugem faktorju so bile faktorske projekcije povsem različne. • Vsak član in članica najboljše slovenske ekipe poseduje pri proučevanih spre- menljivkah svoj specifičen osebnostni profil, ki ga je težko neposredno primer- jati z drugimi tekmovalci. Za vsakega tekmovalca oziroma tekmovalko je treba izoblikovati povsem osebni individualni načrt ter program tekmovalne priprave in procesa treniranja. Enake metode in sredstva treniranja bodo dala povsem različne rezultate. Za nekatere bodo ti lahko ugodni, za druge morda povsem neugodni. • Za vsakega vrhunskega tekmovalca naj velja načelo oziroma zakon stalne kako- vostne rasti dejavnikov procesa trenira- nja. To načelo omogoča, da bodo najbolj- ši slovenski skakalci in skakalke ne samo obdržali trenutno raven potencialne tek- movalne pripravljenosti, ampak jo bodo tudi stalno izboljševali. „ Literatura 1. Agrež, F. (1979). Nekatere novosti v razisko- vanju psihosomatičnega statusa smučarjev skakalcev. Telesna kultura, 27(4), 20–24. 2. Agrež, F. in Pistotnik, B. (1987). Motorične spo- sobnosti starejših pionirjev smučarjev skakalcev. Ljubljana: FTK, Inštitut za kineziologijo. 3. Harre, D. (1982). Trainingslehre: Einführung in die Theorie und Methodik des sportlichen Tra- inings. Berlin: Sportverlag. raziskovalna dejavnost 135 4. Jošt, B. (1988). Trenažerji za specialno mo- torično pripravo smučarjev skakalcev. Šport, 36(1-2), 15-20. 5. Jošt, B. (1992). Some model characteristics of ski jumpers found with the standard proce- dure and with a method of ekspert model- ling. Kinesiologia Slovenica, 1(1), 39–42. 6. Jošt, B. (1998). Vadbena naprava za razvoj specialne odrivne moči smučarjev skakalcev. Šport, 46(1), 5-8. 7. Jošt, B. in Tušak, M. ( 1999). The structure of the reduced potential performance model in ski jumping. Journal of Human Kinetics, 8, 3–15. 8. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smučarskih skokov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 9. Jošt, B. (2010). The hierarchical structure of selected morphological and motor varia- bles in ski jumping. Human movement, 1 1(2), 124–131. 10. Jošt, B., Ulaga, M. in Vodičar, J. (2015). Struk- tura odrivne moči smučarjev skakalcev v nesituacijskih pogojih. Šport, 63(3–4), 82–88. 11. Jošt, B., Čoh, M., Čuk, I. in Vodičar, J. (2016). Expert modeling of athlete sport performance systems. Hamburg: Verlag dr. Kovač. 12. Jošt, B. (2018). Struktura povezanosti spre- menljivk izometrične in dinamične moči smučarjev skakalcev. Šport, 66(3–4), 129–135. 13. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019). Development of the skijump hill profile from the viewpoint of ski jumping technique. Hamburg: Verlag dr. Kovač. 14. Jošt, B., Supej, M. in Vodičar, J. (2021). Dia- gnostika specialne odrivne moči smučarjev skakalcev z uporabo nove tenziometrijske naprave. Šport, 69(3–4), 158–168. 15. Jošt, B., Supej, M. in Vodičar, J. (2022). Develo- ping Take off Power in Ski Jumping. Hamburg: Verlag dr. Kovač. 16. Komi, P. in Virmavirta, M. (1997). Ski-jumping take off performance: Determining factors and methodological advances. V E. Muller, H. Schwameder, E. Kornaxl, C. Raschner (ur.), Proceedings book of the First International Congress on Skiing and Science, St. Chrisop a. Arlberg, Austria, January 7-13, 1996, (str. 3-26). Cambridge, Cambridge University Press. 17. Matwejew, L. P . (1986). Grundlagen des sportli- chen Trainings. Berlin: Sportverlag. 18. Sasaki , T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H in Ono, M. (1997). Joint Power Producti- on in Take-Off Action during Ski-jumping. V E. Muller, H. Schwameder, E. Kornaxl, C. Raschner (ur.), Proceedings book of the first International Congress on Skiing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 7–13, 1996, (str. 49–60). Cambridge, Cambridge University Press. 19. Ulaga, M., Čoh, M. in Jošt, B. (2006). Validity of the dimensional configuration of the re- duced potential performance model in ski jumping. Kinesiology, 38(2), 185–192. 20. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyži- ch. Olomouc: Univerzita Palackeho. 21. Virmavirta M. in Komi P. V. (1993a). Measure- ment of take-off forces in ski jumping part I. Skandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 3, 229–236. 22. Virmavirta M. in Komi P. V. (1993b). Measure- ment of take-off forces in ski jumping part II. Skandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 3, 237–243. 23. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1994). Takeoff analysis of a champion ski jumper. Journal of Biomechanics, 27(6), 695. 24. Virmavirta M., Kivekäs, J. in Komi P. V. (2001). Take-off aerodynamics in ski jumping. Jour- nal of Biomechanics, 34, 465–470. 25. Vodičar, J. in Jošt, B. (2010). The factor struc- ture of chosen kinematic characteristics of take-off in ski jumping. Human Kinetics, 23(1), 37–45. 26. Vodičar, J. in Jošt, B. (2017). Reliability and Va- lidity of the Skijumping Technique Factors. Hamburg: Verlag dr. Kovač. 27. Werschoshanskij, I. V. in Tatjan, W. W. (1975). Komponenten und funktionelle Struktur der Explosivkraft des Menschen. Leistungssport, 5(1), 25–31. „ Posebna zahvala Avtorji članka se zahvaljujemo prof. dr. Voj- ku Strojniku. Z njegovo pomočjo se meri- tve odrivne moči smučarjev skakalcev in skakalk izvajajo že več kot 20 let. Njegov program diagnostike odrivne moči je spe- cialno usmerjen na področje meritev od- rivne moči smučarjev skakalcev. Profesorju velja vsa zahvala za njegov trud in dosežke pri zadnjem razvoju specifične metode diagnosticiranja odrivne moči smučarjev skakalcev. Brez tega razvoja pričujoče raz- iskave ne bi bilo mogoče izvesti. prof. dr. Bojan Jošt Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si