85 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Neža Čebron Lipovec* * Neža Čebron Lipovec, dr. zgodovine Evrope in Sredozemlja, docentka za področje dediščine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; neza.cl@fhs.upr.si. Pred nami je knjiga, ki zapolnjuje vi- dno vrzel v panorami arhitekturne zgo- dovine, pa tudi sociologije in antropo- logije prostora, v evropski perspektivi. Na dobrih dvesto straneh in v desetih izčrpnih poglavjih podaja okvir za razumevanje pomena in usod večna- menske arhitekture v času socializma, ki je bila namenjena izobraževanju in kulturi. Zbirka esejev, sicer v žepnem formatu, umešča socialistično arhi- tekturo v širši komparativni kontekst znotraj socialističnih držav (predvsem Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Sr- bije, Madžarske in Češkoslovaške), s tem pa jasno postavlja te specifične tipologije socialistične arhitekture na evropski in globalni zemljevid. Obe- nem monografija presega okvire kla- sičnih pregledov, saj ponuja dragoceno analizo sodobnih trendov v procesih t. i. dediščinjenja te arhitekture ter jih predstavlja v kontekstu družbenih sprememb v postsocializmu. Poglavja se med seboj razlikujejo tako po pou- darkih kot po metodoloških pristopih; segajo namreč od preglednih kronolo- gij razvoja tipa in avtorskega razvoja posameznih ključnih arhitektov vse do študij primerov izbranih reprezentativ- nih stavb. V uvodnem poglavju urednici in so- avtorici Sanja Lončar in Jasna Galjer začrtata ključne namene in potencialne učinke monografije: na novo opredeliti ter preseči binarni pogled na arhitek- turno produkcijo, ki jo sicer zaznamu- jejo pojmi »periferija« in pa odnosi vzhod – zahod, lokalno – globalno ipd. Prav zato je arhitekturna tipolo- gija stavb za izobraževanje in kulturo posebnega pomena, saj je v času soci- alizma predstavljala eno izmed jeder oblikovanja novega družbenega siste- ma in je bila nosilka njegovih temelj- nih vrednot. Zato je – tako v uvodu kot v celotni knjigi – posebej poudarjena metaperspektiva pogleda na večpla- stnost reprezentacij spomina v javnem prostoru iz časa socializma ter njeno spreminjanje. Prvi dve tematski poglavji sta posve- čeni kronološkemu pregledu razvoja stavbnega tipa na nacionalnem nivoju. Mariann Simon predstavi hiše kulture oziroma kulturne hiše na Madžarskem v času socializma, Michaela Janečková pa hiše kulture v nekdanji Češkoslova- ški. Oba sistematična pregleda ponudi- ta tako vpogled v same konstrukcijske vidike tipologije kot v specifični po- litični kontekst, ki jih je spodbujal in torej tudi spreminjal. Pri obeh, še pose- bej pa v madžarskem primeru, sta po- sebej izražena politična pogojenost in spreminjanje pomena teh večnamen- skih stavb z njihovim spreminjajočim se poimenovanjem – npr. od »kulturne hiše« (madž. kultúrház) do »hiše kultu- re« (madž. művelődési ház) in slednjič v »center kulture«. Preglednost in na- zornost teme sta izrazito dobro podkre- pljeni s predstavitvijo tipskih načrtov in njihovega razvoja, ki obenem pona- zarja tako razvoj urbanistične misli kot prostorski razvoj predvsem ruralnega okolja v zgodnjih povojnih letih ter ur- banega okolja v drugi polovici 1960ih let. Poudarek na estetski premišljeno- sti, predvsem pa na prostorski fleksi- bilnosti te arhitekture dokazuje, da je imela ta tipologija v času socializma osrednji pomen. Poglavje o razvoju tipa na Češkoslovaškem jasno umesti povojni razvoj v sosledje razvoja hiš kulture od konca 19. stoletja dalje ter ga poveže z razvojem modernistične avantgarde v času med obema vojna- ma. Tudi v češkoslovaškem primeru je zgovorna sprememba v razvoju termi- nologije (od »hiše kulture« najprej do »kluba« v zgodnjih 1960ih letih), pa tudi nazorna predstavitev s pomočjo slikovnega gradiva in tipskih tlorisov. V poglavju so posebej izpostavljene arhitekturne kvalitete te modernistične arhitekture, tako v mikrourbanističnem merilu kot v interierju, obenem pa tudi negativna recepcija te arhitekture pri generaciji, ki je zrasla z njo. A avtorica sklene s spodbudno mislijo, da mlajše generacije na to arhitekturno produkci- jo gledajo z veliko večjo naklonjeno- stjo – to misel srečamo tudi pri prime- rih iz drugih držav. Naslednji dve poglavji, ki sta jih na- pisali urednici knjige, na svoj način izstopata iz celote. Sanja Lončar je hr- vaško tematiko predstavila skozi delo arhitekta Aleksandra Freudenreicha in njegovo publikacijo o »prosvetnih ognjiščih«. Pomen večnamenske ar- hitekture za izobraževanje in kulturo, zlasti v ruralnem okolju, je natančno predstavljen v kontekstu arhitekto- ve osebnosti in profesionalne poti, na kateri je poklic arhitekta nenehno prepletal z osebno ljubeznijo do gle- JASNA GALJER IN SANJA LONČAR (ur.): The Caring State and Architecture – Sites of Education and Culture in Socialist States. Hrvatsko etnološko društvo (HED biblioteka), Zagreb 2021, 235 str. 86 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Neža Čebron Lipovec dališča na eni strani ter z etnološkimi raziskavami tradicijske arhitekture v ruralnem okolju na drugi strani. Tudi to poglavje je izčrpno ponazorjeno s slikovnim gradivom tipskih načrtov, ki v povezavi s predhodnimi poglavij ponuja že skoraj antologijo tipologije in ponuja izvrstne primerjave. Sorodno s prejšnjima je tudi v tem poglavju po- sebej poudarjena razlika v razvoju med ruralnim in urbanim okoljem. Jasna Galjer se posebej posveča izzi- vu siceršnjega reduktivnega binarnega pogleda na to arhitekturno produkci- jo ter s pomočjo diskurzivne analize osvetljuje izbrane stavbe za kulturo in umetnost iz obdobja med letoma 1950 in 1980 (npr. Center kulture v Tre - šnjevki Kazimirja Ostrogovića iz leta 1954; Delavska univerza Moša Pijade Radovana Nikšića in Ninoslava Kuča- na iz obdobja 1955–1961; Susedgrad- ski center kulture Dražena Juračića iz leta 1979) kot prostore interakcije in komunikacije. Izbrane primere anali- zira v odnosu do sočasne arhitekturne periodike ter predvsem do temeljne študije »Centri kulture in skupnostni centri v SR Hrvatski« Ivana Rogića in Andrije Mutnjakovića iz leta 1984. Družbeni pomen in spremenljivost razumevanja pomena večnamenskih stavb za kulturo na Hrvaškem umesti v mednarodni kontekst in pojasni njiho- vo neposredno povezanost z vodilnimi sočasnimi trendi – aktivnim sodelova- njem Radovana Nikšića na zadnjem mednarodnem kongresu moderne arhi- tekture (CIAM) leta 1959 v Otterloju; njegovo prakso pri vodilnih povojnih »ciamovcih« na Nizozemskem – s ka- terimi sta se hrvaška in jugoslovanska arhitekturna produkcija povsem ena- kovredno umestili na zemljevid najak- tualnejših rešitev. Druga polovica knjige zajema študije primerov. Poglavje Tihomirja Žiljaka je posebej posvečeno genezi in spre- minjanju Delavske univerze Moša Pi- jade v Zagrebu v t. i. Odprto univerzo. Avtor zelo sistematično predstavi tri faze razvoja institucije (in ne primarno objekta) skozi primerjavo treh para- metrov – glavni akterji oz. deležniki, temeljne ideje ter ključna sredstva oz. politike uresničevanja programov. Av- tor v nazorni analizi izpostavi ključno vlogo institucionalnih sprememb ter pomen tako upravljavskih mehaniz- mov (upravnih odborov) kot političnih, ekonomskih ter vzgojnih in kulturnih interesov deležnikov. Jasno se izriše vpliv sočasnih kontekstov, predvsem konceptualnih sprememb v odnosu do andragogike in vseživljenjskega uče- nja, ter z njimi povezanih aktivnosti. V analizi politik izlušči tri glavne instru- mente – zakone in odloke, spodbujanje tržne konkurence in uporabo javnih razpisov. Prav spreminjanje financira- nja delovanja najbolj plastično prikaže prehod iz javnega delovanja, ki je bilo hkrati politično nadzirano, v spodbu- janje tržne dejavnosti, ki pa temeljno vpliva na samo fizično ohranjenost objekta – katerega raba in vzdrževanje postaneta predmet vsakokratnega (ne) usklajevanja interesov. V poglavju Ane Lukić je predstavlje- na Koncertna dvorana Vatroslava Li- sinskega v Zagrebu in njena izjemna polivalentnost. Avtorica problematizi- ra njeno sicer elit(istič)no naravo, pri čemer pa izpostavi neobičajen kon- cept dvodnevnega prosto dostopnega odprtja dvorane za občo javnost, ki izrazito spodbuja raznolikost. Sklene z mislijo, da prav tovrstno odpiranje različnim javnostim morda predstavlja smer, v katero naj bi se objekt razvijal v prihodnosti. Poglavje, ki ponudi vse prednosti klasične arhitekturnozgodo- vinske predstavitve, je dejansko antro- pološka refleksija o pomenu inkluziv- nosti arhitekture – skozi njen program in prostor. Dragana Konstantinović se je posebej posvetila Mestnemu športnemu centru (srb. Gradski sportski centar – GSC) v Novem Sadu, ki je posebna metoni- mija blagostanja iz časa socializma ter izgube teh pozitivnih kvalitet v kapi- talizmu. Objekt je bil zgrajen kot pro- storska utopija, to je kot polivalentni urbani kompleks velikih dimenzij za potrebe širše skupnosti. Po letu 1990 pa se je spremenil v V ojvodinski špor- tni in poslovni center, ki deluje samo profitno, z oddajanjem prostorov. Po- dobno kot študije primerov v predho- dnih poglavjih so tudi v tem poglavju predstavljene spremembe – v koncep- tu, rabi, upravljanju objekta in vizijah ohranjanja, ki so segale od prenove do rušitve – v obdobju štirih desetletij, sledijo pa še strategije za prihodnost objekta, po katerih naj bi ta postal simbol »neprebavljene socialistične preteklosti« v ambivalentni politiki se- danjosti. Veronika Rollová v svojem poglavju predstavi praški grad v povsem neo- bičajni luči – kot prostor preobrazbe češkoslovaške družbe skozi izobra- ževanje, tehnologijo in prosti čas v 1960ih letih. Jedrna vrednota te preo- brazbe je bilo delo, osnovna vrednota socializma. Praški grad je v povojnem času dobil povsem novo vlogo; ni več simbol nekdanje moči – ali neželene preteklosti – temveč je postal aktivni element preoblikovanja družbe, saj naj bi se v njem odvijala vrsta dejavnosti, v sozvočju s sorodnimi dejavnostmi »progresivnih muzejev« v drugih so- rodnih monumentalnih spomeniških stavbah. Iz prvotnega politično narav- nanega programa je bila ta funkcija v 1960ih letih preusmerjena v izobra- ževanje in prostočasne dejavnosti. V poglavju je predstavljen vzročen pri- mer analize dediščinskih diskurzov ob spreminjajočih se pozicijah moči ter z njimi povezanih simbolnih apropriacij prostora – skozi preplet naracij o izvo- ru, kontinuiteti, a hkrati razvoju. Veli- ki načrt preobrazbe praškega gradu v simbol vzpostavljanja socializma ni bil nikoli do konca uresničen; a ključ- ni spomenik tega podviga ostaja Hiša češkoslovaških otrok, ki kot novi več- namenski program za izobraževanje in prosti čas v modernistični podobi pred- stavlja osrednjo temo monografije. Zadnje poglavje avtorice Lejle Kreše- vljaković je posvečeno skupnostnim centrom v Bosni in Hercegovini. Pro- stori, ki so bili nosilci kolektivnega duha v času socializma, se izkazuje- jo v sodobni individualistični in tek- movalno naravnani družbi kot kraji emancipacije skozi družbene in kul- 87 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Neža Čebron Lipovec turne dejavnosti. Poglavje predstavlja rezultate bogatega etnografskega dela, ki zelo nazorno orisujejo tako sodobne dediščinske diskurze, predvsem obi- čajno neslišanih skupin, kot tudi tren- de odnosa novih generacij. Premišlje- no izbrano zadnje poglavje nas torej pripelje od precej klasičnih uvodnih arhitekturnozgodovinskih pregledov v sodobnost, kjer pa avtorica vendar- le preseže kritično refleksijo o precej temačnem in neobčutljivem odnosu do edinstvene dediščine socializma in prikaže mlade generacije kot tiste, ki imajo možnost to dediščino upora- biti kot potencial za prihodnost. Pio- nirka kritičnih dediščinskih študijev Laurajane Smith je ta odnos nedavno (2017) poimenovala »progresivna no- stalgija«. In prav takšen – ne apatičen, temveč kritično proaktiven – odnos do polpretekle zgodovine preveva celotno monografijo. Knjiga je izrazito dobrodošla in prav- zaprav nujna. Prihaja v zadnjem tre- nutku – kot nekakšen priročnik o tem, kako celovito razumeti stavbno dedi- ščino, ki je še vedno povsem neupra- vičeno razumljena kot samoumevna ali celo negativna. Aktualnost najbolj nazorno izrazi že sam naslov, The Ca- ring State and Architecture – torej dr- žava, ki je skrbna in zna negovati tiste, zaradi katerih sploh obstaja, tudi sko- zi grajeno okolje in njegovo funkcijo. Značilnost, ki jo globalizirani svet ne- oliberalizma ni le pozabil, temveč jo je tudi očrnil in jo poskuša zavreči, a se prav v nevihti velikih družbenih sprememb (od vse bolj skrajnih raz- lik med družbenimi sloji do podnebne krize in vojn) kaže kot ključna. Knjiga Sanje Lončar in Jasne Galjer tako do- polnjuje vse bolj razdelan »zemljevid« arhitekturne produkcije v času socia- lizma in se postavlja ob bok nekaterim temeljnim delom, kot so Modernism in-between (Kulić in Mrduljaš, 2012) in projekt Nedokončane modernizaci- je, razstavi Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948–1980 v newyorškem Muzeju moderne ume- tnosti (MoMA) leta 2019, pa tudi slo- venskemu paviljonu, poimenovanem »Skupno v skupnosti«, na lanskem beneškem bienalu, kjer so bili predsta- vljeni zadružni domovi v Sloveniji, a v širšem jugoslovanskem kontekstu. Edino, kar pogrešamo v predstavljeni monografiji, je morda prav poudarek na zadružnih domovih, ki se sicer spo- radično pojavlja v kontekstu drugih, povezanih kategorij, a bi si morda ven- darle zaslužil celovito obravnavo. Vse- kakor pa je monografija pomemben gradnik v prepoznavnosti arhitekture socializma v širšem evropskem pro- storu – tako se postavlja ob bok tudi velikim monografijam (npr. različne monografije Lukasa Staneka o sociali- stični arhitekturi in arhitekturi v deže- lah neuvrščenih; monografske analize socialistične arhitekture po posame- znih državah ipd.). Ključni doprinos pričujoče knjige je prav v interdisci- plinarnem povezovanju arhitekturne zgodovine in antropologije, ki skupaj omogočata celovito razumevanje tudi dediščinskih in konservatorskih refle- ksij. Knjiga je torej obvezno branje za strokovnjake vseh povezanih disciplin: arhitekte, umetnostne zgodovinarje, etnologe in antropologe, sociologe, muzeologe in vsekakor konservatorje.