>¦< 149 >¦*— Prirodopisno-natoroznansko polje. Krokodili. ^rokodile štejemo mej kuščare; živ<; samo v sladkih vodah vročega podnefija ^ter vžrastejo do 6 metrov na dolgost. Zlekneuo truplo poeiva na štiuih kratkih nogah, pokrito je s trdimi, koščenimi ščiti. ki so zloženi v močan oklop m se konenje v dolg, stisnen, zgoraj kakor pila (žaga) na-zobčen, močen rep. Po vrliu so krokodili ru.jav- kasto- zeleni in črno lisasti, spodaj so bledejši. Pldska glava z majh- nimi, svetlimi, daleč od zadej le- žežiini očmi je žive do 100 let. polna jamic in zvitih brazd. V širo- kem žrelu ima razno dolge, koni- časte, raztrese*- no usa- jene zobe. Kratki jezik jim je prirasen na spodnjo čeljust in prsti iia zadnjih iiogah so jim zve- zani s plavno mreno. Krokodiii Na suho pridejo le po dnevi, da se solnčijo ali pa da svoja trdolupinasta jajea, ki so velika kakor gosja, v pesek izueso. Na suhem so kro-kodili nespretui in bojazljivi, v vodi pa zelo hitri in okretni. Po noži gvedo na plen ter pograbijo vse, karkoli jiin pride pred žrelo, ki je z ostrimi zobmi nasajeno; poseb«o radi love ribe. Preže tudi ua. voeje živali, ki dohajajo ua vodo, a fcudi ljudem so krokodili zel<3 opasui. Pastirjein, ki paso svoje črede ob rekah, na- - •¦< 150 >¦— rede mnogo kvare. Ko ugrabijo kako veejo žival, zavleeejo jo najpred v vodo. da utone, potem jo še le požro. Krokodili so dvoživke, to je: na suhem žive tako lehko, kakor v vodi, ali vender se čutijo v vodi mnogo bolj domače in varnejše nego li na suhetn; zato pa tudi v nevarnosti beže zmiroin v vodo. V vodi se gibljejo zelo spretno in naglo, plavajo hitro kakor strela in se tudi dobro potapljajo; časih morajo glavo ali vsaj konec gobca z nosnicami vzdigniti iz vode, da si oddahnejo. V starej dobi je bilo v reki Nilu, Senegalu in drugih afrikanskih vodah ve-liko število krokodilov, ki so je v Bgiptu eastili kot svete živali; a dandanes je zelo preganjajo na različne načiue, da-si je lov iia krokodile zelo opaseu (nevaren). Pripoveduje se, da znajo krokodili jokati se kakor majhni otroci, kadar preže na svoj plen; zatorej pravimo človekii, ki se joka, pa mu jok ne gre od srca, da preliva »krokodilove solze." Krokodilov imamo tri vrste; najnavadnejši so nilski, potem indijski in ame-vikanski. Naša podoba nam kaže množiuo krokodilov, ki so prilezli iz reke San Juan v sredujej Ameriki na suho zemljo, da se solnčijo. Ta vrst krokodilov se imenuje rkaiman", pa so maiijši nego drugi in tudi niso človeku tako opasni, ker jih ve&ina pred njim beži. Berberi jedo krokodilovo meso in salo kot kako posebno slaščieo, da-si oboje diši po mošku ali pižmu. V dveh žlezah na spodnjej čeljusti imajo krokodili neko dišečo raast, iz katere si ondotne ženske narejajo dišeče mazilo za lase in život. Štiri žleze se cenijo na štiri, eelo na šest trdih tolarjev. V gorenjem Egiptu in Nubiji krokodile streljajo, posebno potujočim Angležem lov na krokodile dela reliko zabave. Krogla iz dcbre puške prodere krokodilov oklop, a umeje se, da jedna sama krogla ne usmrti trdoživega velikana. Te grdobe so nekdaj prebivale po vsem Nilu, v spodnjem Egiptu so jih bile polne vse vode ia od tod jih je poznaval ves stari svet; vže v sv. pismu se spominajo te živali pod imenom leviatan. Krokodilom najbolj ugajajo bregovi velikih rek in sladkovodnih jezer, kjer se v blatu in goščavi lehko skrivajo in preže na svoj plen. Brehm pripoveduje, da je v plavern Nilu danes gotovo še pet sto, v belem Nilu pa še več kot 2000 velikih in vsaj štirikrat toliko manjših teh grdob. Cudno je to, da se te strahovite živali dado ukrotiti in postanejo celo do-mače, ako dobe obilo jesti. Na otoku Burbon je pitajo kakor domače živali, po nekih drugih afrikanskih deželah je pa rede v velikih ribnjakih za lepoto in za-bavo. V zapadnjej Afriki na reki San Domingo je zamorci hranijo in njihovi otroci se ž njimi igrajo, na njih jezdijo in je šibajo, in vender se jim nič žalega ne zgodi.