4 ACROCEPHALUS glasilo Društva za opazovanje m proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana journal of Bird watching and bird study association of Slovenia, Ljubljana naslov uredništva address of the editorial office glavni urednik managing editor uredniški odbor editorial board uredniški svet editorial council lektor in prevajalec revised and translated by tisk print cena naklada 61000 Ljubljana, Langusova 10 Iztok Geister. 64202 Naklo, Pokopališka 13, tel. 064/47 170 Iztok Geister (oblikovalec, lay out), Bojan Marčeta (za fotografijo, photography) Slavko Polak (za ilustracije, drawings), Andrej Sovine (pomočnik glavnega urednika, assistant editor), Rudolf Tekavčič (tehnični urednik, technical editor) dr. Miha Adamič, Janez Gregon, Andrej Hudoklin, dr. Boris Krystufek, dr. Sergej D. Matvejev, Andrej Sovine, Dare Sere. Davorin Tome, dr. Andrej Župančič Henrik Ciglič Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana, Gregorčičeva 25 a 10 DEM za številko, letna naročnina 30 DEM 500 izvodov DRUŠTVO ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE BIRD WATCHING AND BIRD STUDY ASSOCIATION OF SLOVENIA naslov, address društveni prostori uradne ure in srečanja predsednik president podpredsednik vicepresident tajnik secretary blagajnik treasurer žiro račun izvršilni odbor executive board letna članarina International Girobank 61000 Ljubljana Langusova 10, tel. 061/262017 Ljubljana, Žibertova 1 četrtek med 18. in 20. uro Franci Janžekovič 62000 Manbor, Maistrova 10 tel. 062/20618 Franc Bračko 62000 Maribor, Gregorčičeva 27 tel. 062/29086 Peter Trontelj 61000 Ljubljana, Cesta na Laze 27 tel. 061/575732 Tatjana Celik 63320 Velenje, Stantetova 8 tel. 063/858888 50100-620-133-05-1018116-2385287 Andrej Bibič. Franc Bračko, Luka Božič, Tatjana Celik, Iztok Geister, Tomaž Jančar, Franc Janžekovič, Primož Kmecl, Bojan Marčeta, dr. Sergej D. Matvejev (častni član), Borut Mozetič, Miro Perušek, Dare Sere, Peter Trontelj, Milan Vogrin, dr. Andrej Župančič (častni član) 30 DEM za posameznike (10 DEM za učence in študente, 5 DEM za podmladek) in 200 DEM za ustanove No. 50100-620-133 7383-99885/0 Mnenje avtorjev m nujno tudi mnenje uredništva. Revijo sofinancira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-226/92 z dne 4. 3. 1992 sodi revija med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od nmmpta nrniTvnHcn/ XV-62-1994 ACROCEPHALUS Uvodnik - Editorial Prolog Zdaj si stojita nasproti dva portreta Acrocephalusa: na eni strani dosedanji koncept, uveljavljena organizacijska samostojnost in v neodvisni založniški program preraščajoč delovni načrt, na drugi strani pa koncept, kije popolna neznanka, organizacijska podrejenost izvršnemu odboru m temu ustrezen servisni program. Uredniški svet podpira približno takšne poglede: O organiziranosti Uredniški svet oblikuje in vodi uredniško politiko publicistične dejavnosti društva. Sprejema uredniški program revije Acrocephalus in založniške dejavnosti. Uredniški svet sestavlja 9 članov, od tega jih 5 imenuje izvršni odbor društva, 4 pa zainteresirana javnost (izobraževalne in raziskovalne organizacije). Mandat članov sveta traja 4 leta. Člani med sabo izberejo predsednika. Glavni in odgovorni urednik ureja posamezne številke Acrocephalusa m druge publikacije iz založniške dejavnosti. Izvaja uredniško politiko sveta in pred zakonom odgovarja za publicistično dejavnost društva. Na predlog izvršnega odbora ga voli skupščina za dobo 4 let. Glavni urednik imenuje operativni organ, t. i.uredniški odbor (pomočnika glavnega urednika, tehničnega urednika, urednika za fotografijo in urednika za risbo), ki skrbi za nemoteno izhajanje revije. O konceptu Ornitološka revija Acrocephalus objavlja poleg strokovnih tudi znanstvene m informativne prispevke. Objave temeljijo na izvirnih podatkih, zbranih na terenu, to je podatkih o ornitofavni Slovenije. Za večino članov našega društva je objava takšnih podatkov, bodisi surovih bodisi nadgrajenih v strokovno ali znanstveno besedilo, najbolj demokratičen m najlaže uresničljiv stik z ornitološko srenjo. Za dobro presnovo gradiva skrbijo društvene komisije, predvsem komisija za varstvo narave, komisija za redkosti in komisija za kartiranje in štetje oziroma njihovi projekti. Faktografsko breme popularne rubrike Iz ornitološke beležnice počasi prevzema rubrika Ornitološka kronika, pripravljata pa se tudi dve novi rubriki: ornitološke lokalitete in jezikovni kotiček. Vsi znanstveni in znanstveno strokovni prispevki so recenzirani, po potrebi jih pregledata celo dva recenzenta. Z naravovarstveno problematiko se srečujemo predvsem v rubriki Dokumenti, implicite pa tudi v vseh prispevkih, ki obravnavajo ornitofavno posameznega območja. O programu Ker so bile v preteklem letniku kar tri številke tematske (Cerkniško jezero, Redke vrste in Spodnje Posavje), v uredniškem svetu razmišljamo o tem, da bi tematske številke v prihodnje izločili iz rednega programa. Tako se za letos obetajo trije posebni zvezki, ki naj bi obravnavali zlatovranko, ogrožene vrste in Škocjanski zatok. Dozorela pa bi že tudi prva obdelava regionalnih atlasov, ki jih bo v naslednjih letih več, tokrat pa bi se posvetili stari strugi Drave. Obeta se zanimiva publikacija o naravnih vrednotah Krasa, pripravljamo pa tudi knjigo o ornitoloških lokalitetah v Sloveniji. ACROCEPHALUS XV-62-1994 O duhu Acrocephalus je mogoče dojemati kot venomer odprta vrata, skozi katera lahko v vsakem trenutku vstopi vsakdo, ki je ravnokar opazoval kakšno zanimivo ptico. Pa vendar je ob tem treba opozoriti, da ljudi, ki si svoja doživetja v naravi zapisujejo v ornitološko beležnico, ne druži morebiti le zavezanost resnici (ki jo gre seveda razumeti strogo eshatolosko kot skladnost ideje s stvarjo), temveč tudi zavezanost resničnosti kot taki, brez pokroviteljske ideje. Za doživljanje resničnosti pa numerus, ki omogoča znanstveno posploševanje, ni pomemben, pomembna je enkratna in neponovljiva zgodba vsakega posameznega dogodka. To je prepoznavni duh Acrocephalusa, kakor veje iz dosedanjih šestdesetih številk Stota številka naj bi izšla spomladi leta 2000. Seveda bo za takšno šestletno potovanje po Sloveniji treba pripraviti veliko bolj poglobljeno strategijo publicistične dejavnosti našega društva, kot smo jo z revijo doslej dostikrat premalo odločno sproti skicirali. O pomenu Že v prvi številki Acrocephalusa smo zapisali, da vidimo smisel izdajanja društvenega glasila predvsem v tem, da se favnistični podatki ne izgubljajo po gostilnah m ne pozabljajo po predalih. Dosegli smo, vsaj domnevamo tako, da se vsa pomembnejša opazovanja zabeležijo in objavijo, če že ne sproti pa vsaj ob vnovičnem in na prejšnjem opazovanju temelječem dogodku, ki opazovano ptico razsvetljuje v novih pomenskih razsežnostih. Tako je po zaslugi Acrocephalusa Slovenija postala favnistično prosojna in pregledna, kar je osnova za fenološke, gnezditvene, populacijske in naravovarstvene analize, brez katere ostaja spoznanje na pol poti. Na znanosti in tehnologiji temelječa družba namreč priznava bistvo spoznanja, ne pa tudi spoznanja samega. Vendar ima tudi spoznanje na pol poti svoj smisel. V naša vsakdanja razmerja do narave namreč vnaša kulturo opazovanja naravnih stvari takšnih, kakršne so. S tem opazovalci ptic uresničujemo besede prerokov, da je pomembna pot, ne cilj. Biti vselej na poti pa v našem kontekstu pomeni ohranjati naravo takšno, kot je, uravnoteženo v dobrem in slabem, brez nasilja izboljševanja, kajti vsaka izboljšava jo hkrati neizbežno slabša. Epilog Ob takšnem premisleku se prepiri v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic izkažejo le kot naporno, a hvaležno zavedanje razkola med opazovanjem in preučevanjem kot takim. Toda kakor je takšna »ontološka diferenca« po svoje usodna, pa nam ne sme vzeti volje in poguma, da je ne bi na straneh naše revije po svojih najglobljih močeh vedno znova presegali. Iztok Geister XV-62-1994 ACROCliPHALUS Ornitološki atlas gnezdilk Triglavskega narodnega parka - poročilo o poteku popisovanja Ornithological atlas of breeders of Triglav National Park - a preliminary report Tomaž JANČAR UVOD Delo z atlasom gnezdilk TNP se je v sezoni 1993 prevesilo v drugo polovico, saj smo zaključili tretjo od predvidenih petih sezon. V tem času smo obdelali večino celih kvadrantov, za zadnji dve leti pa ostanejo še obrobni kvadranti in pa tisti najtežji, v celoti visokogorski. Naj izrabim to priložnost in še enkrat povabim vse člane k sodelovanju. Za vsakogar se bo našel primeren kvadrant, tudi za gorništva nevajene ravnince. Vsi zainteresirani se prosim prijavite na naslov koordinatorja. Treba je povedati, da smo z letošnjo sezono delo z atlasom gnezdilk in zimskim atlasom TNP ločili tudi organizacijsko, koordinator ZOA TNP je po novem Primož Kmecl. Tako boste tisti, ki pozimi ne hodite radi v gore, lahko prevzeli kvadrant samo za poletni del naloge. SODELAVCI Žal je zanimanje za sodelovanje pri članih društva majhno, tako da je v treh letih popisovalo vsega 16 popisovalcev. So pa ti zato stalnejši, kar zagotavlja čedalje večjo izkušenost popisovalske ekipe in s tem boljše rezultate. Trditev lepo podkrepi dejstvo, da so popisovalci v svojih kvadrantih leta 1991 našteli povprečno 43,7 vrste, leta 1992 47,4 vrste, leta 1993 pa že 48,8 vrste. Navajam seznam dosedanjih sodelavcev s številkami kvadrantov, ki so jih obdelovali; Andrej Bibič (53, 46), Franc Bračko (25, 26, 54), Tatjana Čelik (51), Janez Gregori (13, 15), Tomaž Jančar (41, 42, 45, 64), Franc Janžekovič (14), Primož Kmecl in Karin Riž-ner (23, 34, 66), Boris Kozinc (priložnostno), Bojan Marčeta (35), Miro Perušek (36, 63), Slavko Polak (31, 52), Dare Sere (29, 37, 73, 74), Iztok Škormk (21), Peter Trontelj (30, 62), Milan Vogrin (65). REZULTATI KARTIRANJA V treh gnezdilnih letih smo razmeroma temeljito obdelali 29 kvadrantov, nadaljnjih 8 pa delno oziroma mimogrede. Večino kvadrantov je obdelanih zadostno, pri nekaterih pa bo treba sliko še nekoliko dopolniti. Za zadostno obdelan kvadrant štejemo takšnega, v katerem smo zabeložili okrog 50 vrst. Doslej smo registrirali 109 vrst, od tega 74 potrjenih, 25 verjetnih in 10 možnih gnezdilk. Za primerjavo naj navedem podatke 1-tl 11-20 21-30 31-40 41-50 51-60 61-7C Slika 1: Število vrst, zabeležnih po posameznih kvadrantih Fig. 1: Number of species recorded in individual squares A C ROC F. P H ALUS XV-62-1994 s spiska gnezdilk v TNP (Gregon 1992), ki šteje 129 vrst; 101 gnezdilko, 26 domnevnih in 2 nekdanji gnezdilki. Zanimivi so tudi podatki iz večletne raziskave ptičev skrajne severozahodne Slovenije (Gregon 1977), ki obravnava 144 vrst, od tega 95 gnezdilk. Zbrali smo 1417 podatkov o posamezni vrsti v posameznem kvadrantu. Kadar je bilo več poročil o neki vrsti v istem kvadrantu, smo šteli samo tisto z višjo gnezdi-tveno verjetnostjo. V tabeli je prikazano, koliko podatkov pripada posameznim razredom gnezditvene verjetnosti: A B C D 19 1,3°/ 270 20,4 % 740 52,2 % 388 27,4 °/( V oči zbode razmeroma majhen delež potrjenih gnezditev m na drugi strani kar 52,2 % verjetnih. Za cilj smo si zadali, da spravimo vse podatke do verjetne gnezdi-tve, saj je za kaj več na voljo dosti premalo časa. Pri švicarskem atlasu (Schifferli et al. 1980) je npr. popisovalec obdeloval svoj kvadrant pet let. Na sliki 3 so prikazane najpogostejše vrste glede na to, v koliko kvadrantih smo jih zabeležili. Gre za skorajda same gozdne 120 100 V) 80 i— > J2 60 > CD ->—' >C/3 40 20 _ r JI Skupaj A B C D Gnezditvena verjetnost 91 91-92 91-93 Slika 2: Število zabeleženih vrst glede na gnezdi-tveno verjetnost po zaključku posameznih sezon. A - poletni gost, B - možna gnezdilka, C -verjetna gnezdilka, D - nedvomna gnezditev Fig. 2. Number of species as to the breeding probability at the end of each season. A - summer visitor, B - possible breeder, C - probable breeder, C - certain breeding vrste, kar priča o tem, da so gozdovi dominanten biotop v TNP. Tistega, po čemer si vsi predstavljamo Triglavski park, visokogorskih trat, ruševja in kamnišč, je dosti manj. Je pa na drugi strani tudi res, da nas večina povsem visokogorskih kvadrantov še čaka. PROBLEMATIKA Glede na težave, ki nam jih posamezne vrste povzročajo, bi lahko izločili štiri skupine. a) Neproblematične vrste V to skupino uvrstimo vrste, ki nam ne povzročajo nikakršnih težav: so zlahka od-krivne, lahko določljive m gnezditve m težko potrditi. Take vrste so npr. sinice, kmečka in mestna lastovka, lišček. Najbolj značilen predstavnik je morda šmarnica. b) Vrste, pri katerih je težko potrditi gnezditev To so sicer lahko določljive in odkrivne vrste, večinoma večje, ki jih ponavadi laže slišimo kot vidimo. Najlepši primer je kukavica, sem pa sodijo še krekovt, nekatere taščica ERIRUB S črnoglavka SYLATR vrbja listnica PHYCOL ščinkavec FRICOE kos TÜRMER menišček PARATE §§ kukavica CUCCAN jgg velika sinica PARMAJ strzek TROTRO g drevesna cipa ANTTRI kalin PYRPYR šmarnica PHOOCH siva pastirica MOTCIN I siva pevka PRUMOD gorska sinica PARMON p 0 10 15 20 25 število kvadrantov 30 35 Slika 3: Najpogostejše vrste glede na število kvadrantov, v katerih so bile zabeležene Fig. 3: Most recurrent species as to the number of squares in which recorded 4 XV-62-1994 sove. Med pevkami bi v to skupino uvrstili ščinkavca. c) Težko odkrivne vrste Za namene atlasa je to najbolj nehvaležna skupina. To so na eni strani vrste, ki se držijo globokih gozdov in niso glasne (tn- prsti detel, mali muhar), na drugi strani pa velike ptice, ki se pred človekom skrivajo (kure, ujede). V to skupino sodijo seveda tudi vse nočne vrste. S karto predstavljamo triprstega detla, ki smo ga registrirali le trikrat, čeprav je zelo verjetno v smrekovih gozdovih splošno razširjen, čeravno ne pogost (Gregon 1974, 1992). č) Težko določljive vrste V to skupino bi od vrst v TNP lahko uvrstili le drevesna plezalčka. Dosedanji rezultati kažejo, da nam razlikovanje med močvirsko in gorsko srnico ne dela težav, Drugače pa je predvsem z dolgoprstim plezalčkom, ki ga karta kaže kot slabo zastopano vrsto. Iz literature je znano, da je ta vrsta v gozdovih TNP splošno razširjena, v smrekovih gozdovih celo dominantna (Gregon 1974, 1977, Matvejev 1983). Najbrž je edina verjetna razlaga za tako slabo opazovanje dolgoprstega plezalčka prav v slabem poznavanju in negotovi determinaciji, tudi če sodim po sebi. Slika 4: Razširjenost šmarnice Phoemcurus ochru- ros Fig, 4: Distribution of Black Redstart Phoenicur- nus ochruros ACROCEPHALUS NEPRIČAKOVANE IN PRIČAKOVANE VRSTE Pri dosedanjem delu smo registrirali kar nekaj vrst, ki jih pred začetkom kartiranja nismo pričakovali ali pa jih nismo pričakovali v takšnem številu. Pričakovanja so bila oprta na literaturne podatke, ki jih za te vrste ni bilo ali pa so bili zelo skopi. Pri vsaki vrsti je navedeno število kvadrantov, v katerih je bila zabeležena. Kačar Circaetus gallicus 3 Prepelica Coturnix coturnix 3 Kosec Crex crex 1 Mali martinec Actitis hypoleucos 1 Čuk Athene noctua 1 Kozača Strix uralensis 1 Repaljščica Saxicola rubetra 6 Prosnik Saxicola torquata ] Hribska listnica Phylloscopus bonelli 6 Plotni strnad Embenza cuius 1 Veliki strnad Embenza calandra 1 Po drugi strani pa je tudi še kar nekaj vrst, ki smo jih pričakovali, a jih za zdaj še iščemo. Lahko jih razdelimo v več skupin: a) Nižinske vrste, ki jih pričakujemo v Bohinju, kjer sta dva nižinska kvadranta še ne raziskana: - Vodomec Alcedo athis - Smrdokavra Upupa epops - Mali detel Dendrocopos minor - to vrsto smo že registrirali pri zimskem atlasu TNP Slika 5: Razširjenost kukavice Cuculus canorus Fig. 5: Distribution of Cuckoo Cuculus canorus ACRÖCEPHALUS XV-62-1994 b) Vrste, katerih areal razširjenosti seže zelo blizu TNP: - Italijanski vrabec Passer domesticus italiae - Kovaček Phylloscopus trochilus - znan je podatek o verjetnem gnezdenju te vrste pri Jasni (Gregon 1987) - Črna vrana Corvus corone corone -redno gnezdijo pri Podkornu (Gregon 1977) c) Na nacionalnem nivoju redke vrste, ki imajo v TNP možnosti za gnezdenje; - Škrjančar Falco subbuteo - v Avstriji sega najvišje celo do 1500 m visoko (Dvorak et al. 1993) - Velika uharica Bubo bubo - najvišja znana gnezdite v v Avstriji je bila na 2100 m nad morjem (Dvorak et al. 1993) - Podhujka Caprimulgus europaeus - pri kartiranju TNP leta 1983 v izmeri 10 x 10 km je bila registrirana v enem kvadrantu (Geister 1983) č) Izjemno redke vrste, za katere obstajajo podatki o možnem ali potrjenem gnezdenju v TNP: - Planinska vrana Pyrrhocorax pyrrhoco-rax - možnost, da gnezdi pri nas, je majhna, zadnjič je bila v gnezdilm sezoni opažena 1955 pri Tičarici nad Dolino triglavskih jezer (Matvejev 1987); domnevno opazovanje te vrste Trontlja (1990) na Polovniku komi- Slika 6: Razširjenost triprstega detla Picoides tri- dactylus Fig. 6: Distribution of Three-toed Woodpecker Picoides tridactylus 6 sija za redkosti ni potrdila. - Pinoža Fhngilla montifringilla - v TNP dve opazovanji pojočega samca v gnezdit- venem obdobju (Sere 1986) - Laška konopeljščica Serinus citrinella -vrsta redko gnezdi v macesnovih gozdovih na drevesni meji (Gregon 1977, Matvejev 1987) Slika 7: Razširjenost dolgoprstega plezalčka Cer-thia familiaris Fig. 7: Distribution of Treecreeper Certhia familiaris Slika 8: Razširjenost hnbske listnice Phylloscopus bonelli Fig. 8: Distribution of Bonelli's Warbler Phylloscopus bonelli LITERATURA M. DVORAK, A. RANNER, H.-M. BERG (1993): Atlas der Brutvögel Österreich; Österreichische Gesellschaft für Vogelkunde & Umweltbundesamt, Wien XV-62-1994 ACROCEPHALUS I. GEISTER (1983); Ornitološki atlas TNP, poročilo o raziskavi; Acrocephalus 16: 37-38 J. GREGORI (1974): Rastlinske združbe in njihov ptičji svet; Gozdarski vestnik 32/2-4: 122-128 J. GREGORI (1977): Ekološki in favmstičm pregled ptičev severozahodne Slovenije; Larus 29-30: 33-81 J. GREGORI (1987): Verjetno gnezdenje ko-vačka Phylloscopus trochilus v Kranjski gori; Acrocephalus 31-33: 10 J. GREGORI (1992): Ptiči; Triglavski narodni park, Bled S. MATVEJEV (1983): Ptice Tnglavskog nacionalnog parka i susednih predela; Larus 33-35: 69-91 A. SCHIFFERLI, L. GEROUDET, R. WINKLER (1980): Verbreitungsatlas der Brutvoegel der Schweiz; Schweizerische Vogelwarte Sempach D. ŠERE (1986): Novi podatki o možnem gnezdenju pinože Fringilla montifrmgiUa v Sloveniji; Acrocephalus 29: 33-34 P. TRONTELJ (1990): Planinska vrana Pyrrhoco-rax pyrrhocorax, Iz ornitološke beležnice; Acrocephalus 46: 113 POVZETEK Triglavski narodni park obsega dolinsko, gorsko in visokogorsko območje Julijskih Alp v severozahodni Sloveniji. Kartiranje v mreži 5x5 km poteka od leta 1991 in naj bi trajalo do leta 1995. Doslej je bilo zbranih 1417 podatkov (16 popisovalcev), zabeleženih je bilo 109 vrst, od tega 74 potrjenih, 25 verjetnih in 10 možnih gnezdilk. Od skupno 55 kvadrantov jih je dozdaj temeljito obdelanih 29, Poleg povsem neproblematičnih vrst je treba omeniti vrste, pri katerih je težko potrditi gnezditev (kukavica, krekovt, ščmkavec), težko odkrivne vrste (tnprsti detel, mali muhar, gozdne kure) in težko določljive vrste (drevesna plezav-čka). Me vrstami, ki jih v parku nismo pričakovali, je vredno omeniti: kačarja, prepelico, kosca, malega martmca, čuka, kozačo, repaljiščico, prosni-ka, hribsko listnico, plotnega in velikega strnada. Po drugi strani pa nismo zabeležili vrst, ki bi jih glede na različne okoliščine pričakovali: vodomca, smrdokavre, malega detla (glede na dolinski svet), italijanskega vrabca, kovačka, črne vrane (glede na bližino siceršnje razširjenosti), škrjan-čarja, velike uharice, podhujke (glede na ekološke razmere), planinske vrane, pinože, laške ko-nopeljščice (glede na skromne podatke o gnezdenju v preteklosti). SUMMARY Triglav National Park encloses a number of valleys, mountains and the highest peaks of the Julian Alps in northwest Slovenia. The mapping has been carried out in a 5 x 5km grid from 1991 onwards and is to be completed in 1995, 1417 recordings by 16 participants have been received so far, indicating 109 different species, of which 74 were confirmed, 25 probable and 10 possible breeders. Of the 55 squares, 29 have been thoroughly processed to date. Apart from absolutely certain species, all those species must be also mentioned, the breeding of which is difficult to confirm (Cuckoo, Nutcracker, Chaffinch), as well as the difficult to detect species (Three-toed Woodpecker, Red-breasted Flycatcher, gallinaceous birds) and the difficult to identify species (Treecreepers). Among the species not expected in the Park, the following were recorded there: Short-toed Eagle, Quail, Corncrake, Common Sandipiper, Little Owl, Ural Owl, Whmchat, Stonechat, Bonelli's Warbler, Cirl and Corn Buntings. On the other hand, no species were recorded which would be, considering the conditions in this area, expected there: Kingfisher, Hoopoe, Lesser Spotted Woodpecker (considering the number of valleys in the Park), Italian Sparrow, Willow Warbler, Carrion Crow (considering that they are otherwise widely spread not so far away), Hobby, Eagle Owl, Nightjar (c< • dering the ecological conditions there), Chough, Brambling, and Citril Finch (considering the rather scarce data on their breeding in the past). Tomaž Jančar, Gorenje Blato 31, 61291 Škofljica ACROCEPHAL.US____________________________________________ XV-62-1994 Pojavljanje in gnezditvena gostota malega ponirka Tachybaptus ruficolhs v ormoških bazenih Occurrence and breeding density by Little Grebe Tachybaptus ruficolhs at Ormož basins Borut ŠTUMBERGER, Damjan DENAC UVOD Mali ponirek je gnezdilec vseh biografskih območij Slovenije. Zahodno od črte Cerkniško jezero-Škofja Loka je znanih le nekaj gnezdišč, kot npr. v Sečovljah, Škocjanskem zatoku m Zelencih. Nacionalna gnezditvena populacija je v poročilu Komisije za kartiranje m štetje ptic DOPPS, namenjenemu projektu ICBP Conservation of dispersed species in Europe - varstvo razpršenih vrst v Evropi - jeseni leta 1992, ocenjena na najmanj 600 in največ 1000 parov. Glavnina slovenske gnezditvene populacije je v SV Sloveniji in se po biogeo-grafski razdelitvi Slovenije (Matvejev & Puncer 1989) na splošno ujema s subpanon-skim območjem. Tu je jedro gnezditvene populacije na Ptujskem in Dravskem polju, Slovenskih goricah ter Prekmurju v ozki povezavi s sekundarnimi gnezdišči. Na osnovi trenutnega poznavanja gnezditvene biologije zaseda torej pri nas večina malih ponirkov antropogen sladkovodni habitat, kot so ribniki, gramoznice, glinokopi, večji jarki m mlake, zadrževalniki, akumulacijska jezera m mlinščice, medtem ko v naravnem sladkovodnem habitatu, kot so rečne mrtvi-ce, naravne mlake oziroma vodne depresije, jezera m studenčnice, danes gnezdi razmeroma redko. To je razumljivo, saj je ta bolj ali manj uničen. Obalna populacija gnezdi tudi v brakični vodi (Škornik et al. 1990). Mali ponirek je redna gnezdilka bazenov za odpadne vode Tovarne sladkorja Ormož (OA kvadrant WM4 13/59, UTM kvadrant WM 93) vse od leta 1982 naprej. Takrat je proces zaraščanja v letu 1980 zgrajenih bazenov (190 m. n. v.) napredoval do mere, ki ustreza gnezditvenim zahtevam vrste (glej razpravo). V naslednjih letih je glede na dinamiko odlaganja in sedimentacije sa-turacijskega blata in višino vode v posameznih bazenih gnezdilo tudi deset (10), v celotnih bazenih pa do trideset (30) parov malih ponirkov. V letu 1992 in 1993 je bila v okviru delovanja ornitološke skupine na ekološko raziskovalnem taboru »Drava« ugotovljena nenavadno visoka gnezditvena gostota malih pionirkov v L, II. in III. bazenu (drugi so bili suhi). Vzporedno s tem je opažen zelo kasen prihod malih ponirkov na gnezdišče, saj so bili v marcu, aprilu m maju v bazenih opaženi le posamezni primerki. METODA Ornitološka skupina je dne 3. 7. 1992 m 3. 7. 1993 z nasipov sistematično preštela vsa gnezda v III. bazenu. Omenjenega dne v 1993. letu pa je zbrala tudi večino podatkov v istem bazenu o številu m velikosti jajc (merjeno s kljunatim merilom z napako ±0,2 mm) v posameznem gnezdu, globini vode na kraju gnezda, širini, dolžini in višini gnezda nad gladino vode ter razdaljo med najbližjimi gnezdi. V vseh treh bazenih sta avtorja v obeh letih v šestmosemdesetih (86) terenskih dnevih poskušala zajeti s štetjem zasedenih gnezd, družin z mladiči, parov s še ne zgrajenim gnezdom, teritorialnih parov in kvantitativnimi fenološkimi podatki dinamiko gnezditvenega dogajanja. Gnezditvena gostota je podana kot mini- 8 XV-62-1994 ACROCEPHALUS malno število parov v habitatu na lha vodne površine (Berndt & Winkel 1983). V številu parov so zajeti pari, ki valijo (gnezdo z jajci), gradijo gnezdo, vodijo mladiče, in teritorialni pari zunaj nevtralnega dela (osrednji del bazenov, kjer se ponirki prehranjujejo, čistijo perje, počivajo, preganjajo itd.). Posamezen bazen je velik 400 x 140 m, vodna površina v njem (habitat) je 5,6 ha, v vseh treh skupaj pa 16,8 ha (tehnična dokumentacija Tovarne sladkorja Ormož). Blatne in zaraščene suhe površine v vsakem bazenu, ki pokrivajo skupno okoli 0,7 ha, pri izračunu gnezditvene gostote niso upoštevane. REZULTATI Pojavljanje Prvi par malih ponirkov je bil v bazenu leta 1992 opazovan 30. maja. Leta 1993 je bil prvi osebek opazovan 30. aprila, prvi par pa 8. maja. Okoli 15. junija so ponirki začeli številčneje gnezditi. Tako je npr. 13. 6. 1993 zaradi tehnološkega znižanja višine vode v III. bazenu za 0,6-0,7 m osem (8) gnezd na vrbah ob robu nasipa že propadlo. Hkrati s tem padcem se je dvignila gladina vode v I. bazenu za dobrega 0,5 m in bolj ali manj poplavila kolonijo navadne čigre, rečnega galeba in nekaj gnezd malega ponirka. Mesec gnezditvenega vrhunca v bazenih je nedvomno julij, v začetku avgusta pa število ptic, ki valijo, strmo pade. Zadnji valeči par je bil opazovan 21. 8. 1993 v I. bazenu in je naslednji dan že speljal mladiče. Od sredine julija do konca septembra se je v eni izmed vodnih bazenov zadrževala skupina okoli 200 ponirkov (leta 1992 v III, leta 1993 v I. bazenu - višina vode!). Zanimivo je, da so bili v skupini na začetku skoraj izključno odrasli osebki, tudi vidno formirani pari, kasneje pa vse več doraslih prvoletnih osebkov (npr. 24. 7. 1993 168 osebkov: 136 odraslih, 32 prvoletnih in 18. 9. 1993 202 osebka: 12 odraslih, 190 prvoletnih). Nevtralni del, ki ga v času gnezditve ograjuje venec gnezd okoli odprte vodne površine, od druge polovice avgusta naprej izgine zaradi zmanjšane gnezditvene aktivnosti. Ponirki se v času gnezditve prehranjujejo skupinsko skorajda samo v nevtralnem delu, od druge polovice avgusta naprej pa po celotnem bazenu. Posebno lep primer takšnega skupinskega prehranjevanja, sicer bolj znanega iz časa prezimova-nja, je bil opazovan 19. 9. 1993, ko je skupina 197 ponirkov (8 odraslih, 189 prvoletnih), razdeljena v dva »grozda«, v povsem plitki vodi intenzivno iskala hrano. Ob koncu septembra se število malih ponirkov v bazenu hitro zmanjša. Ponirki zapustijo bazene z začetkom kampanje sladkorne pese (okvirno 1. teden oktobra) v roku prve dekade oktobra, ko se bazeni pričnejo polniti s tehnološkimi sedimenti in odplakami. Le redki posamezniki se zadržijo še deset dni dlje, večinoma v jarkih in področjih z bolj čisto vodo. Neposredni vzrok za odhod je kalna voda oziroma takšna sprememba razmer, ki ponirku onemogoči prehranjevanje. Da je to odločilnega pomena, da ponirki odidejo, govorita dve dejstvi: Legenda k sliki 1 Key to Fig. 1 gnezdo malega ponirka (T, ruficollis) z jajci nest and eggs of Little Grebe (T. ruficollis) nedograjeno ali že uporabljeno gnezdo malega ponirka (T. ruficollis) incomplete or already used nest of Little Grebe (T. ruficollis) gnezdo zelenonoge tukalice (Gallinula chloro- pus) nest of Moorhen (Gallinula chloropus) gnezdo liske (Fulica atra) nest of Coot (Fulica atra) vodne površine water surfaces odmrli trs in vrbe dead reeds and willows 1 tekoče blato + :-V r :_J v v liquid mire suho blato dried up mire ACROCEPHALUS XV-62-1994 ft w-r X >*- SÖ* O —T-T- r* ;v--.^ • * v---------*-+ A=y •:L >f- -- = 18, o = 15 = 26, o = 9 = 26, o = 9 10 XV-62-1994 ACROCEPHALUS 1. sredi avgusta 1993 je vodno gladino III. bazena na gosto prerasla vodna leča (Lemna sp.) in vsi pionirki, razen dveh ali treh družin z manjšimi mladiči, so ta bazen nemudoma zapustili. 2. oktobra 1993 so bili vsi trije poleti ovodeneli bazeni vključeni v tehnološki postopek. Zaradi dviga prek prodnatega nasipa »očiščene« vode iz III. bazena se je napolnil zadnji bazen. 16. 10. 1993 sta dva mala ponirka po kopnem prek nasipa odko-racala vanj. Tu je skupina 8 malih ponirkov vztrajala še v prvi dekadi novembra, ko so tudi v ta bazen spustili tehnološke odplake. Gnezditev 3. 7. 1992 je bilo v III. bazenu ob povprečni globini vode 1,2 m preštetih: 26 zasedenih gnezd, 3 gnezda v gradnji, 6 že uporabljenih, 6 družin z majhnimi mladiči ter 9 teritorialnih parov (N = 44 parov). Sedemindvajset (27) gnezd je bilo pritrjenih na delno odmrle vrbe, rastoče vzdolž nasipa in od obale oddaljene med 2-5 m, osem (8) gnezd pa na odmrli trst. Opaženo ni bilo nobeno počivališče. Poleg malega ponirka je v bazenu gnezdilo še 9 parov zelenonogih tukalic Gallinula chloropus. Gnezditvena gostota malih ponirkov je bila 7,86 para/ha. 3. 7. 1993 je bilo ob povprečni globini vode 0,5m v istem bazenu preštetih: 18 zasedenih gnezd, 10 še ne povsem zgrajenih gnezd in 5 že uporabljenih gnezd, 5 družin z zelo majhnimi mladiči ter najmanj 3 teritorialni pari (N = 36 parov). Šestnajst (16) gnezd je bilo pritrjeno na odmrle veje vrb, sedemnajst (17) pa na odmrli trst. Najdena so bila tri počivališča. V bazenu je bilo še pet (5) gnezd zelenonoge tukalice Gallinula chloropus in eno (1) gnezdo črne liske Fulica atra. Gnezditvena gostota malih ponirkov je bila 6,43 para/ha. Podatki, zbrani 3. 7. 1993 v III. bazenu, so pokazali: 1. Od osemnajstih (18) zasedenih gnezd je bilo v petih eno jajce, v štirih gnezdih dve, v enem gnezdu tri, v dveh gnezdih štiri, v treh gnezdih pet in v treh gnezdih šest jajc. V šestih (6) gnezdih je bilo najdeno eno povsem belo jajce, kar skupaj z naštetim številom jajc v posameznem gnezdu kaže, da so samice ponirkov tega datuma še intenzivno nesle jajca. 2. Povprečna velikost jajc (N = 51) je .bila 37,7 x 26,0mm. Minimalna dolžina jajca je bila 35,0 mm, širina pa 24,4 mm. Maksimalna dolžina jajca je bila 39,6 mm, širina pa 30,0 mm. 3. Meritve sedemindvajsetih (27) gnezd, ki vključujejo podatke za globino vode na kraju gnezda, dolžino, širino in višino gnezda nad vodno gladino, so predstavljene v tabeli 1, 4. Najmanjša razdalja med dvemi gnezdi je bila 1,8 m. Razdalji drugih dveh, med seboj najbližjih gnezd, pa 2,9 in 4,5 m. Gnezda teh ponirkov so bila grajena na trstu. 5. V gnezdu zelenonoge tukalice Gallinula choropus z osmimi (8) jajci je bilo najdeno eno jajce malega ponirka. 31. 7. 1993 je bila v I. bazenu ob povprečni globini vode 1,5m, kjer tradicionalno, ne pa vedno gnezdi kolonija navadnih čiger Sterna hirundo in rečnih galebov Larus ndibundus, preštetih 18 zasedenih gnezd m 21 parov z mladiči. Osem (8) gnezd je bilo pritrjenih na trst, šest (6) na Tabela 1. Meritve globine vode na kraju gnezda ter dolžine, širine in višine gnezda nad vodno gladino s povprečnim odklonom v III. bazenu dne 3. 7. 1993. Tabele 1: Depths of water under nest, and the lengths, widths and heights of nest above water surface with average deviation in Basin 1 on July 3th, 1993. (N = 27) v cm Globina vode Depth of water Dolžina gnezda Length of nest Širina gnezda Width of nest Višina gnezda Height of nest mm - min. 27 24 20 4 povp. - avg. 38.7 29.9 25.1 6.3 maks - max 53 43 33 12 std - std 7.7 4.4 2.9 1.7 ACROCEPHALUS XV-62-1994 vrbe in štiri (4) na rogoz. Vsaj 6 parov je po svarilnem oglašanju, prinašanju gradiva za gnezdo ter preganjanju sodeč moralo razen tega gnezditi v južnem, z rogozom gosto obraščenem in za opazovanje manj primernem delu bazena (N = 45 parov). V osrednjem nevtralnem delu bazena (kjer pa ponirki tudi gnezdijo) se je tega dne zadrževalo 211 malih ponirkov: 172 odraslih in 39 doraslih prvoletnih primerkov. Gnezditvena gostota, izračunana na osnovi števila gnezdečih parov in parov z mladiči, je bila 8,04 para/l ha. Tudi v II. bazenu, ki je zaradi odmrlih vrb precej nepregleden, gnezdijo kar številni ponirki. Gnezditvena populacija je bila 24. 7, 1993 ocenjena na osnovi frekvence značilnega oglašanja ter sedmih (7) najdenih gnezd ob robu bazena na okoli 25 parov. RAZPRAVA Maksimalno gnezditveno gostoto 5 parov/ha doseže mali ponirek na majhnih, močno obraščenih, največkrat posamično ležečih ribnikih. Spomladi lahko v takšnem idealnem biotopu priložnostno pride še do gostejše naselitve, pri čemer stalni boj za teritorij prisili posamezne pare, da se odselijo. Povprečna gnezditvena gostota na majhnih vodnih površinah pa je 1 par/ha. Po ostri zimi je lahko gnezditvena gostota bistveno manjša od dolgoletnega povprečja (Bauer & Glutz 1987). Visoke gnezditvene gostote malega ponirka v ormoških bazenih za odpadne vode lahko v nekaj ozinh presenečajo. Spomladanski prelet v srednji Evropi se po zgoraj omenjenem avtorju prične že sredi februarja (včasih celo v začetku istega meseca) in traja do konca aprila (redkeje do začetka maja), kar se ujema z drugimi opazovanji po Sloveniji, npr. na Zbiljskem jezeru (Trontelj 1992), Škocjanskem zatoku (Škornik et al. 1990, Makovec ustno), na reki Dravi in okoliških vodnih površinah (opazovanja avtorjev), ne velja pa za bazene. V letih 1992-93 so v bazene prišli konec aprila in maja, ko na ribnikih in gramoznicah v okolici bazenov mali ponirki že gnezdijo. Gnezditi pričnejo šele v mesecu juniju (konec maja?), v juliju pa dosežejo gnezditveni vrhunec, Znano je, da počakajo gnezdilke na kakšni sosednji vodni rižovljan Slika 2: Topografski položaj bazenov Fig. 2: Position of the basins 12 XV-62-1994 ACROCEPHALUS površini do konca junija in celo začetka julija na ugodne gnezditvene razmere (npr. napolnjenje ribnika), takrat pa pričnejo nemudoma gnezditi (Bauer & Glutz 1987 po Zimmermann 1932 in Bandorf 1965). To je mogoče primerjati z »rdečim cvetenjem«, do katerega prihaja v bazenih med julijem in septembrom zaradi specifičnih limnolo-ških razmer, ki so posledica same nameb-nosti bazenov za odpadne vode. Žal avtorjema niso iz bazenov Tovarne sladkorja Ormož znane nobene kvantitativne ali kvalitativne limnološke raziskave, nemara celo mesečnega značaja, na osnovi katerih bi se dalo razumeti in pojasniti visoko gnezditveno gostoto na podlagi hrane, primerne za malega ponirka. Še zlasti hkratnost »rdečega cvetenja« v vodi in pojav gnezdilk oziroma pričetek gnezdenja kažeta na možnost takšne povezave. Druga možna povezava je v relativno kalni bazenski vodi, ki se nekaj pred »rdečim cvetenjem« očisti do mere, ki ponirku omogoča uspešno prehranjevanje. Sočasnost obeh dejavnikov določa z veliko verjetnostjo časovni potek gnezditve, »rdeče cvetenje« pa verjetno visoko gnezditveno gostoto. Domnevno pomemben podatek za visoko gnezditveno gostoto ne glede na to, da so lahko ribe tudi prehrana malega ponirka, je odsotnost ribojedih predatorjev. V Škocjanskem zatoku je bil leta 1988 položaj časovno povsem drugačen. Na edini 1 ha veliki stoječi sladkovodni površini »pri Brkotu«, v sicer slanem morskem zalivu, je vrhunec gnezditvenega dogajanja konec marca, v aprilu in prve dneve maja. Prvi mladiči so opaženi 2. aprila, 9. aprila pa je najdeno v delu bajerja kar 12 gnezd. Številni pari so se oglašali tudi v drugi polovici (Makovec pisno). Zadnji izjemno suhi in vroči poletji sta gnezditveni habitat malega ponirka v širši okolici bazenov bistveno zmanjšali. V gramoznicah in mrtvih dravskih rokavih spomladanska, nekoliko višja podtalnica sicer omogoči malemu ponirku, da zavzame gnezditveni teritorij, toda že ob koncu maja je ta povsem suh. Da bi ugotovili, v kolikšni meri bazeni resnično delujejo kot zbiralnik za okoliško gnezditveno populacijo malih ponirkov, ki ji presušene gramoznice in mrtvi dravski rokavi onemogočijo uspešno gnezditev, je treba opraviti temeljito in dobro zasnovano spremljanje dinamike teh ptic. Vpliv obeh milih zim na gnezditveno gostoto zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov verjetno ni mogoče presoditi. Poseben pomen visoke gnezditvene gostote malega ponirka v bazenih je v spoznanju (glej prvi odstavek razprave), da je velikost gnezditvenega habitata obratno sorazmerna z gnezditveno gostoto. Manjši kot je primeren gnezditveni habitat, večjo gne- Tabela 2. Primerjava gnezditvene gostote med posameznimi bazeni in celotno vodno površino gnezditvenega habitata v bazenih. Gnezditvene gostote malega ponirka v posameznem bazenu niso zbrane istega datuma (glej rezultate), so pa vse iz meseca julija. Podatki za II. bazen zaradi njene nepreglednosti temeljijo na oceni in predstavljajo verjetno minimalno število parov oziroma gnezditveno gostoto. Table 2. Comparision of breeding densities between separate basins and the entise water suface of the breeding habitat in the basins. Breeding densities in separate basins were established in July, although not on the same day (see results). Data for the Basin 2 are based on estimate and present probably the smallest number of pairs (breeding density). Število parov Number of pairs Površina habitata Surface of habitat Gnezditvena gostota Breeding density Leto Year I. bazen - Basin 1 II. bazen - Basin 2 III. bazen - Basin 3 III. bazen - Basin 3 45 25 44 36 5,6 ha 5,6 ha 5,6 ha 5,6 ha 8,04 para - pairs/ha 4,46 para -pairs/ha 7,86 para - pairs/ha 6,43 para-pairs/ha 1993 1993 1992 1993 Bazeni skupno Basins total 107 16,8 ha 6,34 para - pairs/ha 1993 1 o ACROCEPHALUS XV-62-1994 zditveno gostoto lahko pričakujemo (seveda do določene kritične meje velikosti habitata). Skupni 16,8 ha veliki gnezditveni habitat bazenov je relativno velika vodna površina, ločena z dvema nasipoma. Tu gnezditvena gostota dosega in presega (tabela 2) v fundamentalni ornitološki literaturi najvišjo podano gnezditveno gostoto 5 parov/ha na majhnih, do nekaj hektarov velikih površinah (Bauer & Glutz 1987, Cramp & Simmons 1986). Medtem ko gnezditveno gostoto malega ponirka iz bazenov lahko primerjamo s podatki iz tujine, pa to na nacionalni ravni ne moremo storiti. Podatki o gnezditveni gostoti te vrste v Sloveniji so tako skopi, da je avtorjema natančne podatke uspelo pridobiti le za gnojnično mlako pri Hrašah na Gorenjskem, kjer je ugotovljena gostota 2,5 para/ha (Trontelj, neobjavljeno) in Radomlje s 3 pari/ha v letu 1977 (Geister, neobjavljeno). Ohlapno kolonijsko gnezdenje, ki ga sprožajo visoka gnezditvena gostota, zelo majhna razdalja med nekaterimi gnezdi ter gnezda v nevtralnem delu I. bazena leta 1993, pri tej sicer teritorialni in nokolonijski vrsti (Bauer & Glutz 1987, Cramp & Simmons 1986) domnevno govori o izredno ugodnih graditvenih razmerah. Toda vsaj dva intraspecifična elementa vedenjsk vzorca malih ponirkov v i. bazenu govorita v prid domnevi o kolonijskem gnezdenju. 1. V nevtralnem delu bazena je pri gne-zdečih ponirkih večkrat opažena velika toleranca do drugih vrstnikov. Ne meneč se za valečega ponirka, so drugi osebki iskali hrano, se svatbeno oglašali in si čistili perje tik ob gnezdu. Pri tem valeči ponirek in njegov partner nista kazala posebnih znamenj vznemirjenja ali celo agresivnosti. Z vidika gnezditvene in s tem biološke uspešnosti te teritorialne vrste je takšno vedenje smiselno, če je tam dovolj hrane. 2. Pri kolonijskih gnezdilkah je znan ugoden učinek druženja osebkov in njegov vpliv na sinhronizacijo in optimalizacijo raz- Foto 1: III. bazen - pogled s severa; julij 1993 (B. Štumberger) Photo 1: Basin 3 - view from the north; July 1993 (B. Štumberger) 14 XV-62-1994 ACROCEPHALUS množevanja kot posledica medsebojne stimulacije znan kot Fräser Darling effect (Bernt & Winkel 1983). Značilno oglašanje (pohitren tanek »trili«) je neprestano, posebno intenzivno pa v zgodnejših jutranjih in poznih popoldanskih urah, dobesedno v valovih naraščalo in upadalo. Pri tem je sodelovala celotna skupnost malih ponirkov v bazenih, tako ti na gnezdu kot oni iz nevtralnega dela bazena, ki (še) niso gnezdili. Namesto optično učinkovitih ceremonij, znanih pri drugih ponirkih (npr. čopastem ponirku Podiceps cristatus), različni načini oziroma oblike oglašanja (pri teritorialnih bojih, svatovanju in pred paritvijo) pri malem ponirku večinoma izražajo gnezditveno razpoloženje (prirejeno, Bauer & Glutz 1987). Oglašanju kot socialno sporazume-valnemu elementu gre zaradi zelo hitrega poteka gnezditve pripisati velik vpliv na sinhronizacijo in optimalizacijo gnezditve-nega vedenja in potek gnezditve. Gnezditveni biotop malega ponirka oblikuje gosti rastlinski sestoj emerzne vegetacije z bolj ali manj manjših odprtih vodnih površin, majhno globino (0,3-1 m), zaraščenim oziroma blatnim dnom in čista voda (Bauer & Glutz 1987). »Gosti rastlinski sestoj emerzne vegetacije« v bazenih so predvsem odmrli deli trsta Phragmites sp, vrb Salix sp. in v majšem delu I. bazena rogoz Typha sp. Na teh rastlinah mali ponirki tudi gnezdijo. Poleg vedno zelenega rogoza v vegetacijski sezoni ni v bazenih torej praktično nobenih zelenih nadvodnih rastlin. Tako je z večine gnezd malega ponirka možen medsebojni vidni kontakt. SKLEP Na osnovi poročila Komisije za kartiranje in štetje ptic DOPPS predstavlja bazenska populacija okoli 10 % gnezditvene populacije malega ponirka v Sloveniji. Tako visokega deleža nacionalne gnezditvene populacije v sekundarnem gnezditvenem pribežališču, kot so ormoški bazeni za odpadne vode, poleg tega pa na eni sami lokaliteti v Sloveniji, ne najdemo. Naravovarstveno nikakor ne more biti favorizirano varstvo drugotnega habitata, toda naravni habitat te ptičje vrste je pri nas praktično že povsem uničen. Zaradi vlaganja neavtohtone, predvsem ribje favne (npr. amur, tolstolo-bik) nastajajo spremembe vodne favne in flore, kar malemu ponirku otežuje preživetje. Pomemben dejavnik za uspešno gne-zditev malega ponirka v bazenih je nespremenjena vodna globina okoli lm od pomladi do jeseni, Vzroki za visoko gnezditveno gostoto na podlagi navedenih ugotovitev oziroma dejstev niso dokončno razjasnjeni. V prihodnji gnezditveni sezoni je treba analizirati dejavnike v okolju (enviogram), ki naj poskušajo pojasniti veliko gnezditveno gostoto malih ponirkov v bazenih za odpadne vode Tovarne sladkorja Ormož. Še posebej zanimivo bi bilo natančneje preučiti ekološki vidik oziroma modifikacije mtraspecifičnega vedenjskega vzorca na podlagi velike gnezditvene gostote vrste. LITERATURA BAUER & GLUTZ VON BLOTZEHIM (1, 1966/2 Aufl. 1987): Handbuch der Vogel Mitteleuropas. Bd. 1: 147-163. BERNT R„ W. WINKEL (1983): Oko-ornitholo-gisches Glossarium, Vogelwelt, Beiheft 3: 15. CRAMP, S. & SIMMONS (1986): The Birds of the Western Palearctic, Vol. I. Oxford University-Press, New York. MATVEJEV, S„ PUNCER, I. (1989): Karta Bioma - Predeli Jugoslavije, Prirodnjački muzej, Beograd. TRONTELJ, P. (1992): Prispevek k poznavanju avifavne Zbiljskega in Trbojskega akumulacijskega jezera na reki Savi. Acrocephalus 13, št. 50: 2-16. TRONTELJ, P. (neobjavljeno): Ornitološki in naravorstveni pomen mlak pri Hrašah. Strokovne osnove za varstvo, namenjene ZVNKD. Junij 1993. ŠKORNIK L, T. MAKOVEC, M. MIKLAVEC (1990): Favnistični pregled ptic slovenske obale. Varstvo narave 16: 49-99. Drugi viri Tehnična dokumentacija Tovarne sladkorja Ormož: Bazeni odpadne vode, maj 1979, št. K 499/L. Projekt nizke gradnje, Ljubljana. m ACROCEPHALUS XV-62-1994 POVZETEK Avtorja obravnavata pojavljanje in gnezditev malega ponirka V bazenih za odpadne vode Tovarne sladkorja v Ormožu (severovzhodna Slovenija). V letih 1992-93 so bila popisana gnezda v treh bazenih, v katerih so ekološke razmere dopuščale gnezdenje. Ugotovljena je bila nadpovprečna visoka gnezditvena gostota od 4,5 do 8 parov/ha. Preseneča tudi pozen začetek gnezdi-tve - v juniju - čeprav prične mali ponirek v okoliških lokalitetah gnezditi že v aprilu. Kasno gnezdenje v letih 1992-93 je povzročila priselitev gnezdečih ptic iz okoliških primarnih habitatov, v katerih je voda zaradi izjemno vročih in suhih poletij presahnila. Visoko gnezditveno gostoto gre potemtakem pripisati predvsem tej okoliščini, čeprav je res, da je takšno gostoto lahko omogočilo le prehransko bogato prebivališče, kar je v bazenu z evtrofno odpadno in delno prečiščeno vodo nedvomno mogoče. Visoka gnezditvena gostota zahteva tudi posebno vedenje. Mali ponirki ohranjajo medsebojno strpnost z zvočnim stimuliranjem (Fräser Darling effect), kar konec koncev omogoča tudi ohlapno kolonijsko gnezdenje. Borut Štumberger, Cirkulane 41, 62282 Cir-kulane Damjan Denac, Pintarjeva 16, 62000 Maribor Franc BRAČKO, Peter GROŠELJ UVOD »V hudih snežnatih zimah dobimo včasih z mrzlega severa prav lepega, ali jako požrešnega m bedastega gosta. Pravimo mu pegam. Velik je kakor dlesk in je ravno tako trščatega in zajetnega trupla. Rdečkasto sivo, na trebuhu bledejše perje je rahlo in mehko kakor svila. Grlo in proga nad očesom je črna, kosasto vrezane črne perutnice so rumeno lisaste in belo obrobljene, kratek rep je pa na koncu rumeno zarobljen. Še posebno ga pa krase škrlata- SUMMARY The authors deal with the occurrence and breeding by Little Grebe in waste water basins of a sugar factory at Ormož (NE Slovenia). From 1992-93, the nests in three separate basins, in which breeding was made possible by the local ecological conditions, were researched. A very high breeding density of 4.5 to 8 pairs/ha was established in them. Also surprising was a rather late beginning of their breeding - in June -although this bird begins to bread in the surrounding localities already in April. Such late breeding in 1992-93 was caused by the arrival of the breeding birds from the surrounding primary habitats, in which water had run dry as a result of the extremely hot and dry summers. This high breeding density should be therefore ascribed primarily to this particular circumstance, although it is true that such density would have been made possible only by a habitat rich with food, which is in a basin with eutrophic waste and partially cleared water no doubt possible. A high breeding density also requires a special behaviour by the birds. Little Grebes retain mutual tolerance with a sonic stimulation (Fräser Darling effect) which, after all, enables loose colonialism there. i ste, kakor iz pečatnega voska narejene ) luske, ki jih ima 5 do 9 na zadnjih letalnih ) peresih; lepo mu tudi pristoji pernata kuč- ) ma, ki jo more po volji privzdigniti in zopet - nazaj položiti. Kratek kljun je stisnjen od ) zgoraj, gornja plitko škrbasta čeljust je malo 1 daljša in širja od spodnje. Njegova domovina je hladna severna - Evropa in Amerika, odkoder ga požene ) pozimi debel sneg proti jugu. V takih zimah - pride tudi k nam v večjih družbah«. Pojavljanje pegama Bombycilla garrulus v Sloveniji - nekoč in danes Occurrence of Waxwing Bombycilla garrulus in Slovenia - in the past and at present 16 XV-62-1994 ACROCEPHALUS Tako slikovito in živo že pred 120 leti pegama opisuje F. Erjavec (1870-71) v znamenitem delu Domače in tuje živali v podobah. Kljub temu, da pegame danes dobro poznamo, nas njihovo pojavljanje še vedno navdaja z zanimanjem. Posebno takrat, ko nas pozimi obiščejo množično. Ta pojav imenujemo invazija ali množičen vpad. Obstaja več možnih razlag za množične vpade pegamov: občasna prekmerna razmnožitev populacije; presahnitev virov hrane v se-verno-evropskih prezimovališčih (Glutz und Bauer, 1985); jugozahodna smer selitve sibirskih populacij, ki zaradi daljše selitvene poti prek vzhodne v srednjo Evropo pridejo razmeroma pozno. V takih primerih zapoznelega prihoda, recimo januarja ali kasneje, se posledično močno poveča zgodnji pomladni prelet (Zuna-Kratky, Ranner, 1990). Tudi v Sloveniji se že nekaj zadnjih zim pegami pojavljajo dokaj redno, ne glede na to, ali je bila zima ostra ali mila. Ta ugotovitev tudi razblinja dosedanjo že kar zakoreninjeno mišljenje pri nas, da prihaja do invazij pegamov samo v ostrih zimah. Invazije torej niso v povezavi z vremenom, temveč z zgoraj naštetimi faktorji. POJAVLJANJE Poglejmo najprej nekoliko v preteklost. Pegama omenja že Valvasor v »Slavi Vojvodine Kranjske« (1689). V prevodu (Rupel 1951) piše naslednje: »Često pridejo k nam tuje ptice, ki jim po kranjsko pravijo pegami, kar pomeni češke ptice«. To je verjetno tudi prvi zapis o pegamih na ozemlju današnje Slovenije. Pegam je nato omenjen v 1842. leta objavljenem Freyerjevem seznamu ptic: Favna na Kranjskem poznanih sesalcev, ptičev, plazilcev in rib (Freyer 1842). Kot smo lahko prebrali že v uvodu, Foto 1: Pegam Bombycilla garrulus v Mariboru 17. 2. 1991. (F. Bračko) Photo 1: Waxwing Bombycilla garrulus at Maribor on 17th February 1991. (F. Bračko) i n ACROCEPHALUS XV-62-I994 nam pegama slikovito predstavlja tudi Erjavec (1870-71). Sredi decembra 1913 se pegami množično pojavijo v več krajih Kranjske in tudi v Beli krajini (Sajovic, 1914). V poročilu nam Sajovic postreže s podatki, da so bili pegami zadnjič opaženi leta 1903 in 1904, poprej pa leta 1873. O tem večjem vpadu v zimi 1913/14 poroča tudi Ponebšek (1914) za Primorsko, kjer so bili pegami opaženi pri Komnu in v okolici Kopra. Med drugim tudi omenja, da so obirali brinje. Da se je invazija pegamov pričela verjetno že leto poprej, priča informacija Ponebška ( 1912), ko poroča o več jatah in ustreljenih osebkih na Kranjskem, Notranjskem in v ljubljanski okolici. Kronist v »Lovcu« letnik XIX. 1932 pa o pojavu pegamov omenja že zimo 1911/ 12. Tudi Reiser (1925) nam za Maribor in okolico posreduje nekaj dragocenih podatkov za to obdobje. Med fenološko zanimivimi podatki je vsekakor prihod pegamov 25. oktobra 1922 v Pekre, kar je doslej najzgodnejši podatek. Številčno manjši obiski v Mariboru so bili januarja 1904 in v zimi 1920. V januarju leta 1924 pa je po več sto pegamov obiskovalo belo omelo na lipah Betnavskega drevoreda v Mariboru. Iz zadnjega podatka se da sklepati, da je v zimi 1923/24 šlo za invazijo. Da gre resnično za invazijo večjih dimenzij, saj so pegami obiskali skoraj vso Slovenijo, priča tudi poročilo v »Lovcu« (Herford, 1924). Na splošno pa Reiser ugotavlja, da se pegami v Mariboru in okolici pojavljajo neredno. V zimi 1937/38 o večjem številu pegamov na Dolenjskem poroča tamkajšnji opazovalec Šašelj (1938). Vendar iz drugih krajev v Sloveniji ni podatkov, kar pomeni, da ne gre za večji vpad. Iz obdobja zadnjih 60 let je pomemben podatek o opazovanju večje jate pegamov v Mariboru pozimi 1946/47 (Škerjanec pisno). Zanimivo bi bilo vedeti, ali so bili tudi v drugih krajih Slovenije. Nato do leta 1954 o pegamih pravzaprav ni podatkov. Za skromen zapis v »Lovcu« (letnik 37, 1954/55) poskrbi kronist, ki pegame imenuje »svilo-repke«, ki so se pojavile v dnevih hudega mraza leta 1954 v nekaterih krajih v Slove- niji. Da gre v tej zimi za pomemben evropski vpad pegamov, nam pojasni šele po Blotzheimu Štromarjeva (1968). Ista avtorica tudi navaja pomembne evropske vpade v zimah 1958/59, 1963/64 in 1965/66, ki so razvidni z mnogimi podatki s terena tudi v Jugoslaviji. Za zimo 1965/66 omenja več podatkov tudi iz Slovenije. Največ iz Ljubljane in okolice, Dolenjske in Primorja. Preparat pegama, ki je v zbirki PMS, pa izhaja celo iz Bohinjske Bistrice in je zanimiv tudi fenološko, saj nosi datum 14. november 1965. Po Blotzheimu (Štromar, 1968) še zvemo, da so bili pomembni evropski vpadi tudi v zimi 1932/33 in 1943/44. Za ozemlje nekdanje Jugoslavije, torej za večji del Balkana, Matvejev in Vasic (1973) omenjata naslednje pomembne invazije pegamov: 1850, 1875, 1877, 1880/81, 1887, 1893/ 94, 1904, 1907, 1913/14, 1921, 1924, 1928/29, 1930, 1932/33, 1934, 1935, 1936, 1937, 1938, 1940, 1941/42, 1944, 1946/47. 1949, 1952, 1953, 1954, 1958 do 1972 vsako leto. Nekatere od navedenih zim se nanašajo tudi na Slovenijo in smo jih že omenili. Toliko bolj pa je zanimiva navedba invazij do 1958 do 1972 vsako zimo. Verjetno ni podane jasne ločnice med masovnimi invazijami (1958/59, 1963/64, 1965/66; Štromar, 1968) in običajnim prezimovanjem pegamov na ozemlju takratne Jugoslavije. Sledi pomemben vpad »kužnih ptic«, kakor so pegame kot »znanilce« vojn in bolezni nekoč nepriljubljeno imenovali, pozimi 1970/71, 1974/75 in 1975/76, ko so v Slovenijo prišli množično (Blenkuš, 1971, Sere, 1982, Božič, 1983). O tej invaziji poročajo tudi naši severni sosedje (Haar et al., 1986). Za Švico pa jo omenja Winkler (1984). O invaziji na Jesenicah in v zgornjesavski dolini v zimi 1970/71 je pisal B. Blenkuš v reviji Moj mali svet (marec 1971). Pojavili so se okoli božiča 1970 in kljub sneženju do prvih dni januarja 1971 ostali na Plavžu pri Jesenicah, kjer so se prehranjevali s plodovi jerebike, dokler niso vseh obrali. V prispevku je objavljena tudi avtorjeva fotografija pegamov, ki posedajo na vrbi žalujki na Jesenicah; ob natančnem pregledu fotografije lahko ugotovimo, da je na sliki kar 110 osebkov! V tej zimi so bili pegami v večjem 18 XV-62-1994 ACROCEPHALUS številu videni tudi v Ljubljani in okolici (Sere, ustno). Iz podatkov ZOAS (januar/december, 1979-1991) se pegami pri nas pojavljajo vsako zimo. Iz karte ZOAS (SI. 1) je razvidno, da so opaženi v več kvadratih in da zimska razširjenost zajema tako rekoč vso Slovenijo (Sovine, v tisku). Poleg bolj ali manj že objavljenih podatkov pa so bili pri pripravi pričujočega prispevka zbrani še nekateri, dosedaj neobjavljeni podatki, ki zadevajo predvsem zahodni del Slovenije. Predstavljeni so v naslednji tabeli: Tabela 1: Zbrani podatki o pojavljanju pegamov v zahodnem delu Slovenije Table 1: Gathered data on occurrence of Waxwmg in western part of Slovenia Kraj Datum Št. osebkov Hrana Vir Opombe Place Date No. of birds Diet a) pred obdobjem ZOAS Bitnje pozimi 1966 2 - T. Hafner nagačena Nova Gorica XI, XII številne C. Gregori tudi ujeti 1969, 70, 71 manjše jate - T. Terpm Žabnica 1971/72 max, 80 — T. Hafner Bitnje Lesce, Bled 1971/72 več - S. Pere Radovljica Vodice, Col 23. 2. 1972 max. 50 sipek S. Rudolf (915nm) Gorizia/I XII/1973 posamezni bleščeča kalina P. Grošelj Sp. Idrija 29, in 30. 11. 1974 max, 12 jabolka V. Kogoj P. Grošelj Podskrajnik 26. 12. 1974 max. 60 brogovita P. Grošelj Idrija 1/1975 max. 80 kalina D. Ferjančič 1/1975 max. 30 jabolka I. Gantar Žeje 17 1. 1975 3 jabolka I. Geister na jablani Kranj 31. 1. 1976 2 jabolka I. Geister ogrizek Kranj 3. 2. 1976 1 jabolka I. Geister Kranj 5, 2. 1976 5 jabolka I. Geister Kranj 13.-17 2. 1976 max. 20 panešpljica I. Geister b) obdobje ZOAS Logatec 1/1984 1 jabolka F. Urbas Logatec 1/1985 2 jabolka F. Urbas Žiri HI/1988 2 jabolka B. Erznožnik Vrhnika 21. m 22. 1. 1989 max. 4 brogovita P. Stirn en obroč-kan Logatec 1/1989 max. 7 brogovita, jabolka A. Tomažm Kalce pri 1/1989 1 jabolka P. Grošelj Logatcu Žiri 1/1989 1 jabolka B. Erznožnik Ilirska XII/1989 25 jabolka S. Milavec Bistrica Banjška 1/1991 7 kalina Z. Škodnik (800 nm) planota Vrtojba 1/1991 3 kaki Z. Škodnik ujeti Izola 1/1991 1 kaki I. Brajnik Pobegi 1/1991 max. 10 kalma I. Brajnik Duplica pri 1/1991 5 jerebika M. Debelič Kamniku Vodice pri 1/1991 max. 12 jabolka M. Debelič Ljubljani Skaručna 1/1991 2 — M. Debelič sedeli na topolu ACROCEPHALUS XV-62-1994 V zimi 1988/89 in 1989/90 so bili pegami pri nas izjemno številni. Poročila o opažanjih so prihajala iz celotne Slovenije (Božič, Bračko, Geister, Grošelj, Mlakar, Perušek, Sovine, Sere 1990), kup poročil je prišlo tudi za ZOAS (Sovine, v tisku). Opažane so bile različno velike jate od 10, 100, 300 pa do 600 osebkov. Zanimivo, da se je v naslednji zimi 1990/91 invazija ponovila. Tako so v Mariboru, na primer, posamezne jate štele od 300-500 osebkov. Pojavile so se že v začetku decembra in pri nas ostale do sredine aprila. Iz različnih koncev Slovenije so o pegamih poročali Rogina in Štumber-ger (pisno), Božič, Grošelj, Gobec, Jakopin (1991). Opaženi so bili še v Murski Soboti (200 osebkov), Zlatoličju (12 osebkov), Sladkem vrhu (60 osebkov), jato (150 osebkov) pa sem opazoval tudi na jerebikah v Čakovcu na Hrvaškem. Tudi iz tabele 1 je opazno večje število zapisov o pegamih, posebno v januarju 1989 in januarju 1991 v zahodnem delu Slovenije. Naslednjo zimo 1991/92 je število gostujočih pegamov že nekoliko upadlo. V Mariboru in okolici so posamezne jate štele le do 100 osebkov. Prvič so bili opaženi 12. februarja, kar je glede na prehodne tri invazijske zime dokaj kasno. O opazovanju v Racah in Mariboru so poročali; Vogrm, Janžekovič, Božič, Smole, V Zg. Polskavi pa jih je opazoval Šker-lak. ------PEGAM BomfiyoHa garruhis ZIMSKI ORNITOLOŠKI ATLAS SLOVENIJE THE ATLAS OF WINTERING BIRDS IN SLOVENIA yrrchocorax graculus(D. Sere) Front cover Alpine Chough Pyrrchocorax graculus (D. Sere)