Svetovni nazor in šolsko nadzorstvo Torej prodati se je treba, kakor je navada v naših krajih in v tej hiši!« (I. Cankar.) Minili so časi, ko je bilo zvanje šolskega nadzornika dvignjeno na nedosegljiv piedestal, pod katerim je, vklenjena v svoje tesno zapeto znanje in v šablonsko tlako šolskega dela, trepetala množica podeželskega učiteljstva. V hitrem tempu povojnega človeškega ustvarjanja se je pokazala tudi notranja rast učiteljstva, ki v evoluciji napredka ni hotelo zaostati. Danes ni več redkost, če je aktivni ljudskošolski učitelj hkrati tudi absolvent filozofske fakultete ter tako vsaj teoretično (če že ne tudi praktično) v marsičem bogatejši na znanju filozofije, vzgoje, eksperimentalne psihologije, eksperimentalne pedagogike, antropologije ... kakor ta ali oni nadzornik, ki ga je zgolj visoko število službenih let (če ne često tudi priporočilo politikov) postavilo na položaj šolskega nadzornika, da o novopredpisanem nadzorniškem izpitu niti ne govorim, ker mu je mogoče vprav zaradi starosti lahko še brez škode za svoj položaj, ušel. Pa tudi sicer so dandanes že precej gosto posejani učitelji, ki se morda ne morejo ponašati s pridobitvijo akademskih naslovov, a so si z vztrajnim študijem in konstruktivnim delom v šoli ter ostalih javnih popriščih pridobili znanja in sposobnosti,, v tihem, zasebnem življenju pa tudi notranje zrelosti, da se morejo postaviti v isto vrsto s prenekaterim šolskim nadzornikom. Marsikdo se bo začudeno vprašal, čemu vsa ta prozorna razglabljanja o vrednosti in oceni učiteljstva na eni, in šolskih nadzornikov na drugi strani. Za nadaljnji prikaz nasprotij, ki se s posebnim ozirom na svelovni nazor učitelja kot osebnosti tako rada porajajo vprav ob priliki nadzorovanja njegovega dela po šolskem nadzorniku, pa se mi zdi ta, v prenekaterih ozirih zares otipljiva kritika, več ko potrebna. Pred dvema letoma se je na tem mestu sprožilo polemično vprašanje o vrednosti nadzorniškega izpita. Zadevo je načel naš priznani pedagog prof. Gustav Šilih s člankom »Vprašanje nadzorniškega izpita«, njegovemu članku pa je referent Skala takoj v naslednji številki »Učiteljskega tovariša« priključil nekaj pojasnil. Z ventilacijo tega vprašanja se je izcimila pravcata polemična bitka za naziv šolskega svetovalca. Šlo je predvsem za to, da se v zakonu o nar. šolah in administrativno prosvetnem poslovanju opusti naziv »sreski šol. nadzornik« in uvede mesto njega naziv »šolski svetovalec«. Na zunaj je izgledalo, da gre pri vsej stvari res samo za naziv, vendar je zadevno vprašanje kmalu utonilo v pozabo Toda s tem še ni rečeno, da se še vnaprej ne kaže potreba, ki naj bi se v interesu našega šolstva čimprej realizirala, da se predrugačeni naziv končno tudi zakonito osvoji. Z doseženo spremembo v nazivu se bo moral predrugačiti tudi dosedanji način nadzorovanja šole in urediti ocenjevanje učiteljstva s širših, življenjsko verjetnejših in predvsem objektivnejših zrelišč. Da je sedanja praksa nadziranja, v času ko se progresivno učiteljstvo bije za sodobni obraz šole, pogrešna in okostenela, pa da nadzorovanje šole ni vselej v skladu z načeli, ki jih propagira moderna, v resnično in neizmaličeno življenje zakoreninjena šola, se vidi že iz tega, da so prosvetne oblasti pričele forsirati že davno izraženo zahtevo učiteljstva, naj nadzorniki ne bodo samo pregledniki, kritiki in ocenjevalci učiteljevega dela, temveč naj tudi sami pokažejo, kako se uči, kako se dosezajo uspehi, kakšne so »novotarije« in kako se jih v šoli praktično demonstrira in kako se odstranjujejo ovire, ki jih pouku in uspešnemu delu zoperstavljajo scrcialna nasprotja in tisočere tegobe v vsakdanjem življenju. Le na ta način se bo z delom in konstruktivnim študijem in medsebojnim podpiranjem in medsebojnim korigiranjem v blagohotni obliki in medsebojnem razumevanju odstranil tisti nevidni, a zato tem bolj nezaželeni zid, ki ga je moderna šola med učiteljem in učencem že davno podminirala, ki pa med učiteljem in šolskim nadzornikom prečesto še zmerom zastira razgled na važnejše pridobitve pedagogike. Tako se je le prerado dogajalo, da je prenekateri šolski nadzornik pri svoji kritiki učiteljevega dela citiral § 44. zakona o nar. šolah, on sam pa je bil zaradi prezaposlenosti v prosvetni pi^sarni ali neinformiranosti o pridobitvah pedagoške književnosti kaj malo obveščen o vseh tistih elementarnih zahtevah, ki jih je znal mogoče uveljaviti samo v teoretični obliki, da je na zunaj zadostil administrativnim predpisom o nadzorovanju šole, učiteljstva i. t. d. Obljubljajo pa se v tem prevažnem vprašanju temeljite izpremembe, saj so — z upoštevanjem § 44. zakona o nar. šolah — šolski nadzorniki bili do konca šol. leta 1936./1937. dolžni izdelati načrte vzglednih predavanj, ki jih bodo odslej dvakrat v letu priredili' za učiteljstvo svojega sreza. Razume se, da je učiteljstvo pozdravilo odlok prosvetnih oblasti, ki kritiko teh vzglednih predavanj ne samo želi, temveč nalaga učiteljstvu, da se obvezno udeležuje diskusije o doseženih smotrih takih vzglednih predavanj. Da se bo pri tem samo od sebe načelo tudi vprašanje »šolskega svetovalca« (tudi z ozirom na notranjo vrednost in pomen tega naziva), se razume, kajti zares dober in konstruktiven šolski nadzornik bo moral poslej znati tudi »svetovati«, ne pa samo »nadzirati«. S to načelno nujo v preusmeritvi nadaljnjega tesnega sodelovanja šolskega nadzornika z učiteljstvom in internim šolskim delom pa bo tudi problematičnost nadziranja šole in učiteljstva izgubila še oni zadnji tajinstven prizvok in pridevek, ki se je še tu in tam mogoče drži. — Vsem tem dogajanjem pa bo nujno sledila kvalifikacija, ki bo pridržana v presojo slehernemu pedagoško orientiranemu učitelju, namreč, da mora imeti »nadzornik višu spremu od one, koju imaju učitelji, koje nadzirava«, kakor je upravičeno poudaril v svojem članku »Školski nadzor nije suvišan« (Pravda, 6. sept. 1934.) znani srbski pedagog Hadži-Taškovič. Ne, nihče danes ne bo trdil, komur gre res za progresiven razvoj našega šolstva, da je nadzor šole in učiteljstva po šolskem nadzorniku — svetovalcu — nepotreben! Prepričan pa sem, da je še danes enodušna želja učiteljstva, kakor je bila kdaj koli prej pred leti, naj bi si mesta šolskih nadzornikov delili ljudje, ki so priznani in vidni pedagoški praktiki; ljudje, ki so vzvišeni nad interese, ki bodo znali osvajati s svojo osebnostjo in katcrim bo le učiteljevo delo zares objektivno merilo za presojo in kvalifikacijo njegove dejavnosti. Takih šolskih nadzornikov pa je danes kaj malo, če pomislimo, kako je z izmeno številnih režimov v vsej povojni dobi padla tudi avtoritcta šolskih nadzornikov. Šele znana in komaj pred pičlim letom izdana načelna razsodba drž. sveta, ki zanika možnost, da bi se mogel šolski nadzornik »degradirati« na mesto razrednega učitelja, kakor se je to časih često dogajalo, je prinesla v to zapleteno vprašanje nekaj več jasnosti. Toda, pokažite mi šolskega nadzornika, ki zna vstopiti v učilnico z nasmejanim in vedrim obrazom in ki bo znal pri učitelju, katerega je sredi njegovega dela obiskal, ustvariti dojem, da ne prihaja v njegovo »delavnico« kot »nadzirajoči organ«, temveč kot dobrohoten svetovalec, ki bo težki učiteljevi tlaki v oporo in pomoč. Pokažite mi nadzornika, ki se po oficielnem in hladnem pozdravu z učiteljem nc bo vsedel naravnost za kateder in se razkošatil za kup zvezkov in razrednih knjig ter hitel pisati opazke v svojo beležnico, kakor da je to delo edino zveličavno za kulturno rast naše šole! tPokažite mi nadzornika, ki bo najprej pozdravil zbegano deco v učilnici, kateri je tujec, se ji prijazno nasmejal ter ji v prikupni obliki povedal, po kakšnem poslu je vstopil skozi vrata, na katerih je prilepljen napis: »Neuradnim osebam vstop ni dovoljen«; nadzornika, ki bo znal ustvariti s svojim nastopom razmerje med njim samim in učcnci na eni, in med njim samim ter učiteljem na drugi strani, da učiteljeva avtoriteta pri učencih ne bo padla, dvignil pa jim nepojmljiv strah do človeka, ki je z rrirkim čelom vstopil v. njih učilnico ter se niti nasmejati ne zna! V vseh letih učiteljevanja sem srečal samo encga takšnega dobričino, ki je z nasmehom vstopil v moj razred ter z dobro voljo in nekaj šaljivimi opazkami za pozdrav otrokom dvignil pri učencih samozavest, da so videli v njem človeka, ki jih ljubi in spoštuje njih skromno znanje ter prizadevanje za napredek. Takšnih nadziranj nismo bili vajeni in čudil sem se spremembi, ko so tudi manj nadarjeni učenci tekmovali v znanju in si prizadevali poplačati obisk šol. nadzornika. Ta šol. nadzornik je bil novinec na šoli (jaz sam sem ga poznal le po njegovih pedagoških člankih!), a pozneje sem zvedel, da so učitelji in učiteljice sreza, iz katerega je prišel k nam, jokali, ko so ga izgubili iz svoje srede. Tako priljubljen je bil. Šolstvo je bilo v času njegovega nadzorovanja v srezu na višku! To je svetla poteza v sivi scnci šolskega nadzorovanja, kakršno je po naših šolah tako pogosto še dandanes. Mnogo se je že tekom lct razpravljalo na tem mestu o vseh perečih vprašanjih našega stanu in problemih naše šole, zdi se mi pa, da našim pedagoškim in stanovsko - političnim publicistom manjka potrebnega poguma, da bi od časa do časa odgrnili zaveso, za katero se skrivajo razni načini iolskega nadzorstva, pa da bi nezaželene oblike nadzorstva podvrgli kritični presoji in na ta način odpravili napake, ki so sokrivc počasnega tempa v razvoju naše podeželske šole k modernejšim in sodobnejšim smotrom. Zahteva vsega našega stanu mora biti, da se na mesta šolskih nadzornikov postavijo osebnosti, ki bodo znale podrediti vsa dnevna politična vprašanja problemu šolstva in konstruktivnemu delu učiteljstva, ne oziraje se na svetovni nazor tega ali onega učitelja, ki je tolikokrat kamen spotike in ovira, da se učitelj in nadzornik dovoljno ne zbližata in medsebojno ne podpirata v delu za notranjo rast šole in naše vasi. Prcveč bi bilo pri tcj priliki navajati vsa žalostna poglavja, ki jih zastran tega medsebojnega ncrazumevanja piše v knjigo svojega življenja naše podeželsko učiteljstvo. Vprašam vas pa, kakšen odgovor naj da bodočnosti našega kulturnega razvoja n. pr. nadzornik, ki učitelju zaradi njcgovega nasprotnega svetovnega nazora ni blagohotno naklonjen ter ga v njegovi težki tlaki za svoj narod dovoljno ne podpira?! Prosim vas, povejte mi, v kakšnem razmerju sta si n. pr. ocena takšncga nerazpoloženega nadzornika in plodno delo učiteljevo, če nadzornik vpiše v ocenjevalni list učitelju splošno oceno odlično, v opombo istega ocenjevalnega lista pa napiše kritiko, da se »učitelju priporoča, naj usmeri duševne in pisateljske zmožnosti v boljše konstruktivne namene in opusti, kar bi utegnilo ustvariti nerazpoloženje med narodom in utegnilo kvariti vsestransko strpnost«?! Da, tudi takšni primeri so na žalost znani in so več ko otipljiv donesek k zahtevi, da se učiteljev svetovni nazor ob priliki nad- ziranja ne bi smel predpostavljati njegovemu delu v šoli. V koliko pa je dotični učitelj kljub temu »objektivnemu« vpisu v ocenj. list doscgel s svojimi duševnimi in pisateljskimi zmožnostmi »konstruktivne namene«, se razvidi iz tega, da je nekaj dni po tem »žolčnem« vpisu v ocenj. list iz pisarne kraljevih fondov za narodno prosvečivanje prejel pismeno pohvalo za svoje konstruktivno delol Nobene besede ne bom napisal na kraju tega članka v opravičilo! Častne izjeme se najdejo povsod, tudi med nadzorniki. Ta, iz notranjega šolskega življenja zajeta slika ne obsoja! Da bi se po napredku stremeči šol. nadzorniki ob nji notranje razgibali, to je nje namen! Spočelo pa jo je resnično šolsko življenje, zato jo prikazujem vsem »za ogledalo teh težkih dni in za spomin«. Lojze Zupanc.