Medved v šoli
o zedinjenih državah severne Aracrike nahiija se majlien, frn, prav kratek medved. človeka se loti le v največjej sili, kadar ga primora lnida zima ali pa strašna lakota. Sicer živi le od niedii in sadja. Pred mnogimi leti našel je deček, ki je bil z očetora na lovu mladega raedveda. Prinese ga na dom, vzredi ga; medved postane krotek kakor pes. Deček je moral hoditi v precej od-daljeuo šolo. Medved ga spremlja; kakor kak ubogljiv, dobrikav psiček tckal je za njim. Drngi učenci so se bali s poeetka; ko pa vidijo, da ne stori nikomur nič žalega, sprijaznijo se ž njim, dele ž njim svoj kruh ter se zabavljajo prav izvrstno s kosmatincem.
Dve leti je spremljal taear svojV^a gospodarja v šolo, kar izgine na enkrat. Želja po gozdu se ga je bila lotila tako silno, da je ušel na svoj dom. Štiri leta ni bilo nc duha ne slulia o njem. Učitelj one šole umrje, v žolo pride nova u6i-teljica. Nekega jako mrzlega zimskega dne se odpro naenkrat šolska vrata, katera je bil le zaslonil nemaren deček, in velik črn medved prikobaea v sobo. Strah otrok se ne da popisati. Kričaje skočijo iz klopi ter se stiskajo v najdaljše ogle. A raedved kobaca mirno dalje, nobenemu ne stori hudega ter leže k peči, da bi se pogrel. Nekaj otrok se je bilo splazilo v tem ob steni do vrat. Prestrašeni priteko domov naznanjat strašno novieo. Kake četrt ure je ležal medved za pefjo, kar se spravi proti steni, kjer so visele pleteniee otrok s kruhom in sadjem. Postavi se spretno na zadnji nogi ter zacne prazniti pletenico za pletenieo. Potem leže zopet za peč. Ko se ogreje, skobaea se zopet rairno iz sobe. Ali novica, da je medved v šoli, raznesla se je vže po vasi. Sosedje so vže čakali s puškami pred hišo. Komaj stopi kosmatinec iz šole. poči puška io siromak se zvali mrtev na tla. Ko ga ogle-dajo bolj natanko, spoznajo nekdanjega tovariša svojih otrok.
(Po dr. K. Oppelu preložil Fr. Hubad