NEKAK ME ZVIŠKA GLEDA
str. 3
PRI
SOBOLICI
V SAKA-
LOUVCA
str. 5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 11. februarja 1993 • Leto III, št. 3
8 FEBRUAR -
SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK
Sem dolgo upal in se bal,
ta verz iz Prešernove poezije na sebi, se pravi ločeno, osamosvojeno, komaj kaj pomeni. Treba ga je pač brati skupaj s tistim, zaradi katerega je pravzaprav napisan, namreč
nazaj si up in strah želi.
V	igri je občutek praznine, konca pričakovanj in spoznanje niča, ki nastopi ob koncu upanja in strahu, ko torej ni več nikakršne strasti za nekaj, temveč le gola in pusta praznina, kar je značilno za stanje neizpolnjene želje. Organ, ki to zaznava, pa pri Prešernu ni kak razum, temveč srce kot simbolno orodje ljubezni, upanja in poezije... Neizpolnjene in neizpolnljive ljubezni, grenko-tlečega upanja in čarobno lepe poezije...
Kaj je z upanjem, s pričakovanji in s srcem, polnim ljubezni, danes, na pragu novega tisočletja, ko na tleh leže slovenstva stebri stari,
ko čez noč, po viharju, polnem grmenja in toče, stopamo v nova obdobja, v nove svetove, ki se nam zdijo edini pravi in naši, in skušamo čimprej pozabiti vse staro in nagnito, kar je bilo v mnogočem sovražno logiki srca, duše in poezije. Se posebej je ob letošnjem Prešernovem prazniku zanimivo pomisliti, kaj je s temi občutki na Slovenskem, torej v deželi, ki je že od nekdaj dežela pesnikov, in v kateri se tudi uresničuje pomlad popolnega osvobajanja.
V	Sloveniji, deželi pesnikov, še upamo in pričakujemo; pesniki še pišejo pesmi o sreči in ljubezni, veličastni ljubez-
ni, ki bo rešila svet; napisali pa smo tudi novo slovensko ustavo ter se opredelili do nacionalne suverenosti. Izpolnjen je velik del upanja in pričakovanj slovenske skupnosti, takšne države realne in pravične politike, ki torej nikakor ni nekaj, kar je stvar samo upanja in hrepenenja in zatorej srca, temveč so tukaj predvsem razum, volja in moč poglavitna orodja, ki jo zahtevajo in tudi obujajo k življenju.
Živimo v času, v katerem morebiti že intenzivneje uničujemo, kot pa ustvarjamo, in v katerem nam grozljiva mučenja in ubijanja v neposredni soseščini kažejo temno
sliko civilizacije. A mi živimo, po svojih močeh poskušamo pomagati in blažiti bolečine, kajti vsako življenje je dragoceno že zaradi življenja samega...
...Ak’ pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi...
Te Črtomirove besede nas spremljajo v vseh časih in trenutkih, Prešernov Črtomir je podoba Slovenca, veljavna za vse čase.
Narod brez bogatega kulturnega življenja in skrbnega negovanja lastnega jezika je narod brez duhovne identitete. Naš slovenski narod se je
skozi stoletja, kljub močnim pritiskom s severa in juga, ohranjal in tudi ohranil s kulturno in moralno energijo, za katero pa je ves čas prvenstveno skrbelo izobraženstvo, cerkveno in posvetno.
Tu, na skoraj pozabljenem robu lepe slovenske dežele, v Porabju, ki ga je igra usode ločila z državno mejo od matične domovine, tu se počasi, korak za korakom, obnavljajo "slovenstva stebri stari", tu slovarji ne poznajo besed nacionalizem, šovinizem in še kaj, tu upanje ne bo nikoli ugasnilo in ljubezen ne bo nikoli dobila podobe smrti. In nemir kot gibalo ustvar-
jalnosti mora nenehno prijateljevati s svobodo...
Up in strah, ne pa napuh in oblastnost, sta občutji, ki spremljata slovenstva stebre stare, deželo pesniškega naroda, torej državo srca in želje... Državo upanja...
Narod si bo pač pisal sodbo sam. Tudi kulturno, še posebej jezikovno. Naj končam svoje razmišljanje ob slovenskem kulturnem prazniku z besedami pisatelja Ivana Cankarja:
"Prešeren je bil velik pesnik in ljudstvo ga ni razumelo; njegove pesmi, iz srca pete, so zvenele in izzvenele brez odmeva -ljudstvo jih ni slišalo. Ljudstvo ni več poznalo tistih, ki so darovali na njegovem oltarju svoje telo in svojo dušo. Začela se je dolga vrsta tragedij, grozna vrsta, ki ni zaključena do današnjih dni. Vsa strma cesta naše kulture je orošena in pognojena s solzami in s krvjo.
Vsi tisti naši veliki in pravični pesniki, umetniki in znanstveniki, ki so s pošteno mislijo in močno voljo zidali dalje in višje na zgradbi naše kulture - vsi so plačali svoje početje s svojo srečo in svojim življenjem. V narodu, ki so ga ljubili, so bili tujci, v najboljšem slučaju nepoznani, v navadnem slučaju zasmehovani in zaničevani.
Ne z zlatimi, s krvavimi črkami je pisana knjiga slovenske kulture!"
Ob slovenskem kulturnem prazniku se bodo Porabci predstavili v Murski Soboti. Naš posnetek je nastal na generalki prireditve z naslovom "Sprtoletje.
VALERIJA PERGER
2
MALI JUBILEJ "PORABJA"
Z današnjo številko Porabja naročniki in bralci prejemamo svoje "novine" že tretje leto. V tednu slovenskega kulturnega praznika, 14. februarja 1990, so Slovenci na Madžarskem dočakali svoj prvi časopis v maternem jeziku. Od takrat porabski Slovenci vsakih 14 dni redno prejemajo svoj časopis, ga z veseljem pričakujejo in prebirajo. Dve leti je torej minilo, odkar se je začela uresničevati	naj-
pomembnejša obljuba vodstva Zveze Slovencev na Madžarskem.
Takoj po ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem in po pogovorih delegacije Zveze Slovencev na Predsedstvu Republike Slovenije so se začele temeljite priprave na izdajanje lastnega glasila. Spominjam se še teh prvih iskrenih želja, pa tudi začetnih težav. Odločno je bila postavljena zahteva po ohranjanju slovenskega jezika in kulture, prebujanju in utrjevanju narodne zavesti med pripadniki maloštevilčne slovenske narodne skupnosti na Madžarskem, za kar je poleg vrtcev in šol ter kulturne ustvarjalnosti bil nujno potreben še lastni časopis. Na drugi strani pa je bila takrat pomembna tudi moralna in materialna podpora državnih organov Republike Madžarske in matične domovine Slovenije.
Po dveh letih izhajanja je časopis dobil in izoblikoval svojo podobo, ob tem pa ima zveste naročnike in bralce. Vodstvu Zveze Slovencev in prizadevnemu uredništvu ves čas uspeva ohranjati najpomembnejše cilje: skrb za ohranitev slovenstva in maternega jezika, krepitev nacionalne zavesti in sprotno obveščanje bralcev, ter spremljanje vsega, kar se
v teh obmejnih krajih, med to najmanjšo slovensko narodno skupnostjo v zamejstvu, dogaja. Hkrati pa se uredništvo uspešno prilagaja tudi sestavi svojih bralcev - z lažjimi prispevki, krajšimi informacijami in komentarji o življenju in dogajanju, zmanjšuje število zahtevnejših člankov in se izo-
dograjeval svojo celovito podobo. Morda bo v prihodnjih letih prerasel celo v tednik, se občasno ozaljšal s kakšnimi kulturnimi ali drugimi prilogami in postal še bolj nepogrešljiv kritični spremljevalec in vodnik Slovencev na Madžarskem.
Vsekakor je že doslej dokazal, da si ni mogoče
predstavljati življenjskega utripa in narodnostne ohranitve porabskih Slovencev brez lastnega glasila. Dosedanje številke Porabja so zgovorno potrdile, da v teh obmejnih krajih ob madžarsko-slovenski meji živite čudoviti, skromni, prijazni in pokončni ljudje. Porabski Slovenci ste v preteklosti prestali veliko hudega, mnoge pritiske in krivice. Kljub vsemu ste vzdržali in ostali del slovenskega naroda na Madžarskem, ohranili svoj materni jezik, običaje in kulturo.
Upajmo, da bo v prihodnje lažje, saj imate svojo narodnostno organizacijo, demokracijo ter vrsto meddržavnih sporazumov med Madžarsko in Slovenijo, ki varujejo vaše narodnostne pravice. Imate pa tudi svojega prijatelja in zaveznika - časopis Porabje.
Ko se ob tem jubileju pridružujem čestitkam uredništvu Porabja, vodstvu Zveze Slovencev na Madžarskem in tiskarni "Solidarnost" iz Murske Sobote, naj velja srečno vsem, ki so karkoli prispevali, da Porabje redno prihaja in opravlja svoje pomembno poslanstvo!
Geza Bačič
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
KOLEDAR ZA MADŽARE V SLOVENIJI
V DUHU DOSEDANJE TRADICIJE
Naptar - koledar za Madžare v Sloveniji, predvsem pa v Prekmurju, se tudi z letnico 1993 ni izneveril svoj večdesetletni tradiciji: prinaša obilo raznolikega branja za zimske dni pa tudi tekste, ki imajo trajnejšo vrednost. Nekaj novosti je pri pripravljanju koledarja. Zdaj tiskajo publikacijo v Zalaegerszegu - kot pomoč matične države manjšini v Sloveniji. Posrečena je tudi likovna oprema, ki jo je prispeval akademski slikar Štefan Galič, še zlasti fotografije, ki simbolizirajo 800-letnico Lendave. Kakor večino dosedanjih koledarjev je tudi letošnjega uredil Sandor Szunyogh.
Po koledarskem delu je prvi razdelek namenjen družini, domu in zdravju, torej koristnim napotkom, nasvetom in podobnemu, kar zanima družine, vključno s slastnimi recepti za nekatera jedila.
Vsebinsko pomemben je drugi del, v katerem so članki in razmišljanja o narodnostnem življenju. Denimo prispevek Ferenca Hajosa o narodnostnem samoorganiziranju po tem, ko bodo nastale nove, manjše občine v Sloveniji. O razmerah in viziji v manjšinskem življenju piše Laci Goncz. Sicer pa najdemo v koledarju članke iz kulturnega, narodnostno kulturnega in političnega življenja, pesmi in krajšo prozo domačih avtorjev ter obilico fotografij z najpomembnejših dogodkov za manjšino in v sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko.
Prava škoda je, ker se uredništvo ne odloči po zgledu iz Avstrije za novoletni knjižni dar, v katerem bi ponudili poleg koledarja še dve, morda tri knjige. Med prekmurskimi Madžari je toliko literarnih ustvarjalcev, da bi bila izbira lahko ustrezna in dolgoročno naravnana.
eR
Porabje, 11. februarja 1993
giba težjemu stilu pisanja. Dobra polovica tekstov je v porabskem (domačem) narečju, ki je predvsem starejšim ljudem lažje razumljivo.
Časopis Porabje opravlja tako izjemno kulturno, narodnostno, politično in informativno poslanstvo med Slovenci ob Rabi, skrbi pa tudi za boljše razumevanje in zbliževanje dveh dobrih sosed - Madžarske in Slovenije ter njunih državljanov. Nenadomestljiv, je njegov prispevek h kvalitetnejšemu obveščanju o delu in življenju naše narodne manjšine na Madžarskem. Vse več ima naročnikov v Porabju, kjer prihaja praktično v sleherno slovensko oziroma mešano družino, pa tudi v drugih središčih Madžarske, kjer živijo Slovenci, ga z veseljem prebirajo. Mnogi dopisniki, predvsem iz Porabja, mladina in šolski otroci, pa tudi nekateri dopisniki iz Slovenije, zlasti iz Prekmurja, ga s svojimi prispevki dodatno bogatijo. Tako se Porabja veselimo tudi v matični domovini Sloveniji, kjer ga radi beremo.
Seveda bo časopis postajal v prihodnje še bogatejši in raznovrstnejši, postopoma bo
3
NAŠE ŠOLE (7)
PRVI MADŽARSKO -SLOVENSKI SLOVAR
Pisci učbenikov za Slovence med Muro in Rabo so si prizadevali, da sestavijo tudi slovensko-madžarski in madžarsko-slovenski slovarček. Prvi slovensko-madžarski slovar je objavil v svojem učbeniku iz leta 1790
Mikloš KUZMIČ. LULIKOV iz leta 1833 je - z učbenikom vred - ostal v rokopisu. Isto leto so izdali KOŠIČEV učbenik s PRVIM MADŽARSKO-SLOVENSKIM slovarjem.
KOŠIČ je prevedel madžarsko slovnico Im-
reja Szalayja KRÁTKI NAVUK VOGRSKOGA JEZIKA za začetnike. Knjigo so natisnili v Grad-cu, na stroške župa-nijskega odbora za širjenje madžarščino v Železni županiji. Kljub temu ni bil predpisani
šolski učbenik. Siromašnejši učenci so ga dobili - ne glede na veroizpoved - zastonj. KOŠIČ s tem učbenikom ni hotel pomadžariti svojih rojakov, ampak kulturno dvigniti. Pomen znanja madžarščine je KOŠIČ
strnil takole: "... deca Vogrski znajoča bi na vogrskon na žétvi, na kosidvi, na mlatidvi itd. vékšo plačo, i vékše poštenjé mejla... Sloven slovenski tak ne pozabi". Ali je to res tudi še danes?
Učbenik je zanimiv za nas predvsem zaradi slov-ničnega izrazja - ki ga je avtor sam sestavil (napr. vküpglasnicke-soglasniki -mássalhangzók) - in zaradi slovarja. V tem prvem madžarsko-slovenskem slovarju je ohranjenih veliko lepih starih porabskih besed. Na primer: arasz - pedén, begy - krof, püta, biztatni - drastiti, bizonyítani - svedočiti, bodnár - kolár, bokréta -korina, búcsú - odpüstek, dühös - bejsen, ék -záglozda, emlék - spoume-nek, enyv - keljé, epe - šuč, faggyú - loj, fecskendó -bzekanca, gőz - spar, hortyogni - frkati, inas -sltižbenik, ing - srakica, icce - štiica, kalap -krnščák, klobiik, kalapács -hamer, kalász - vlát, kappan - kopün, karika - potáč, kerület - okroglina, kunyhó - kuča, megye - okroglina, krajina, nád - trst, ököl -pesnica, önként - szám rad, őrizni - varvati, örizkedni - hábati se, parlag -prejlog, per - právda, ríni -bréčati, sajnálni - militi, sarjú - ótava, sövény - šéča, sörét - špri, süldö -braviček, sziiret - brátva, üstök - kečka, vagyon -blágo, vedleni - misiti se, zabola - vüzda.
Marija Kozar
PISMO IZ SOBOTE
NEKAK ME ZVIŠKA GLEDA
Tak piše v Svetom pismi, ka je Boug napravo človeka po svojoj podoubi. Bole o tom brodim, bole sam gvišen, ka je tou rejsan. Ne mislim na tou, ka tudi Boug kak človek ma dvej roke, glavou, nogé, pa vse drügo. Bole mi po glavej odi misel na neka drügo. Boug zviška na nas gleda. In pri tom, vidite, lidje najbole Bougi kcuj idemo. Neškem praviti, ka smo gli vsi takšni, dosta pa je takšnih, ka se silijo ta viška, gde je njim nej mesto. Pa s takšimi mamo mi, steri tü na zemlej vrlo pa flajsno delamo, največjo nevoulo. Takšnim se nači pravi mali bogovi.
Boug je, kak pravijo, eden sam. Tej mali bogouv pa ge, ka se vse gible. Na vsakšom stopaji te steri zviška gleda pa te ravna, kakšen moraš biti, kak moraš gučati, kak moraš biti oblečeni, kelko moraš delati, kelko trbej slüžbi, ob steroj vöri se kama naravnati pa eške puno drügih stvari. Eške pri najbokši pajdašaj je skouz eden, steri je skouz malo više, kak so drügi. Doma se pri vsakšomi zna, Sto je tisti mali boug, ka ma vse kunce v svoji rokaj. Tü guča nega, vse mora tak biti, kak on ali ona povej. Pri nas doma je tou ženina mati, njou ste v mojom pisanji že spoznali. Pri njoj diskusije nega. Ške njeni mouž mora biti čista tiuma, gda una komando prejk vzeme.
Kak vö s kuče stoupiš, pa ideš v bauto, ka si ka za gesti küpiš, pa nemreš, ka ne bi na kaj takšoga naleto. Bautaši so ekstra fajta mali bogouv. Ške sreča, ka Boug nej je ženska pa ka v bautaj bole malo moški dela, vači bi nej bilou za Preživeti. Dapa tou bi se njim dalo odpistiti, ka oni tüdlmajo maloga boga nad seuv. Tou se zna. Tou so šefi. Tej so malo vekši mali bogouvi. Tej za se že vörvlejo, ka so že jako blizi tistomi pravomi gospodi Bougi. In tej so najüši. Nej so mali, pa nej so velki, tou so med lüdsvom Povejdano, nej lük pa nej voda. Dapa zasé mislijo, ka so najbole visiko pa ka največ znajo.
Vüpam, ka sam nej zdaj preveč čemerasto vövdaro, pa ka nede steromi kaj lagvo na pamet spadnolo pa de steo z menov kaj napraviti. Dapa tou de samo pokazalo, ka mam ške kak fejst prav. Vej tak pravijo, ka če mački na rep stoupiš, te skrnjavče. Pa prav pravijo, vej sam neka takšoga tüdi ge sam doživo pa dam tomi čista prav.
Pelo sam sé zbiciklinom. Bila je trda kmica. Posvejta sam jasno nej meo, ali ka mo drügo, tisko ga nemo, vej se nikši avto nej mimo prpelo. Ali naidnouk pred menov vö iz kmice stoupi nekši človek. Gda so se mi oči bole privadile, sam spouzno nikoga drügoga kak samoga gospoda policaja. “Gde pa maš posvejt?" Škrabo sam se po glavej, obračo oči pa se delo, ka ne vem, o kom ide rejč.
"Gospoud, mogo vas mo štrofati, nači nejde. Slüžba tak nalaga."
Tošlin je biu čista prazen pa sam brž začo broditi, kak bi ga prejk spravo. Bole kak sam brodo, bole sam nika nej vönajšo, ka bi naj tou bilou. Policaj je ške neka pripovedavo, dapa sam ga nej nika poslüšo, ka sam meo sam s sebov probleme. Te se mi je pa zblisnolo. Začo sam se delati, ka sam malo nouri. Tulo sam, majüto z rokami, obračo oči, se slino, cingo s skinkašom, pa delo vsefelé drüge norije. Policaj me en čas gledo, te pa pomali, gda je vido, ka se nede mogo z menov pogučati, tüdi on začo tak delati, kak sam ge delo. Povem vam, ka sva se dobra razmila. Bole noura sam se napravlo, bole mi je policaj noura odgovarjo. Mogouče bi se lejko cejlo nouč tak zgučavala, če ne bi ge v smej počo. Tak sam se začo smijati, ka sam biciklin ta vrgo pa se za blek držo. Policaj me gledo pa pito, ka se smejim.
“Kak se ne bi, če pa se tak dosta bole razmiva, kak če bi se normalno zgučavala." Te je prebledno, pa tak lagvo začo gučati, ka bi ške té paper rdeči grato. Ka je pa te tadale zmenov delo pa rajši nemo gučo. Gumibot je svoje napravo. Kak koli že, vrag pride vö z maloga boga, gda njemi pokažeš, ka je menši, kak si on misli.
MIKI
SEMINAR ZA UČITELJE SLOVENSKEGA JEZIKA
V ponedeljek, 25. januarja, je v predavalnici Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport v Murski Soboti potekal seminar za učitelje slovenskega jezika pod nazivom Komunikativne metode in pristopi pri pouku slovenskega jezika. Seminar je vodila profesorica Irena Kumer, pedagoška svetovalka za slovenski jezik na OE v Murski Soboti.
Komunikaciji, v vseh segmentih, namenjamo v šolah v Sloveniji precej pozornosti. Za tako delo pa potrebujemo učitelje, ki dobro obvladajo sodobne pristope predvsem pri jezikovnem pouku. Seminarje potekal v obliki delavnic, to pomeni, da so prisotni učitelji ak-
tivno delali in preizkušali vsebine, ki jih bodo lahko koristno uporabljali pri pouku.
Na seminar smo povabili tudi učitelje slovenskega jezika iz dvojezičnih šol v Porabju. Žal, sta prišla le dva, Elizabeta Majcan-Pint iz števanovske šole in Jožef Nemet iz gornjeseniške. Skupni seminarji učiteljev z obeh strani meje so vsekakor pomembni za izmenjavo izkušenj in pridobivanje novih pedagoških vedenj.
Podoben seminar bomo organizirali v februarju v Monoštru; upajmo, da bodo takrat prisotni vsi učitelji slovenskega jezika iz porabskih šol.
VALERIJA PERGER
Porabje, 11. februarja 1993
4
OD
SLOVENIJE..
SUSPENZIVNI VETO
Po zasedanju Državnega zbora je v Ljubljani pred dnevi zasedal še drugi, "zgornji dom” slovenskega parlamenta. Gre za Državni svet, v katerem sedijo predstavniki lokalnih in interesnih skupnosti. Svetniki so se odločili, da ne bodo dali zelene luči za pet zakonov, ki so jih poslanci na svojem zasedanju že izglasovali. To je tako imenovani suspenzivni veto. Pomeni pa, da bodo omenjene zakonske akte poslanci Državnega zbora morali še enkrat obravnavati in sprejemati.
POSLANSKE PLAČE
Medtem ko mnogi državljani Slovenije živijo na robu preživetja, pa si novoizvoljeni poslanci delijo 2.500 do 4.000 nemških mark plače (v tolarski protivrednosti). Poslanci pa bodo ob privilegijih, ki jim jih zagotavlja zakonodaja, tudi kaznovani, če ne bodo vestno opravljali svojih dolžnosti. Če bo poslanec recimo neopravičeno manjkal pri glasovanju v Državnem zboru, mu preti, da mu bodo odvzeli dnevno plačo, povračilo stroškov za prevoz na delo, za prehrano... Prisotnost v dvorani pri glasovanju bodo preverjali s pomočjo računalnika.
DRNOVŠEK JE BIL V DAVOSU
Slovenski premier dr. Janez Drnovšek in finančni minister Mitja Gaspari sta sodelovala na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. Pogovarjala sta se s številnimi gospodarstveniki in politiki iz vsega sveta. Govora je bilo tudi o vstopu Slovenije med polnopravne članice Efte, kar naj bi bila vmesna stopnja za vključitev v Evropsko skupnost, ki pa je ni pričakovati prej kot ob koncu stoletja.
SINJI GALEB - ZAPLUL
V portoroški marini je soproga slovenskega predsednika Štefka Kučan krstila prvo jadrnico slovenske obalne obrambe. Slovenski Teritorialni obrambi jo je za simbolično najemnino oddal v najem poslovnež Vlado Petričič, ime - Sinji galeb pa so ji izbrali bralci Slovenskih novic. Jadrnica bo služila za usposabljanje slovenskih mornarjev.
MI SLOVENCI,
MI SE NE PODAMO... (3)
KNJIŽNA SLOVENŠČINA - PORABSKA
SLOVENŠČINA
V zadnji numari naši novin smo zapisali, ka so se inda svejta nistarni slovenski pisateli, intelektualci pa politiki dosta štükali, ka če Slovenci nedo poštüvali svoj gezik, svojo kulturo, te ostanejo narod hlapcov.
Gezik je ranč takši, kak kakši gračenek (ograček), šteroga če nemo gnojili, gorkopali, okapali, pozvali - enkrat samo na nikoj pride. V njem nedo rasle rauže, paradajs, paprika, kapüsta, mrkevca. Če ga zapistimo, več nede gračenek. Istina, ka te de tö kaj raslo v njem, depa nej tisto, ka bi tarbölo, liki divjde ščabe, kaprlivdje, grmauvdje...
Zaka se je tarbej skrbeti za gezik? Zaka ga je tarbej polejvati, gnojiti pa okapati, ka naj z njega grata lejpi gračenek? Nej zato najbole, ka naj lejpi bau. Tau tö, tö. Prva funkcija enotnoga gezika je, naj se tisti, ki en gezik gučijo, razmejo. Samo zbrodite si, ka bi v strašanjski Veliki Meriki delali, če bi vsikši tisti gezik gučo, s steroga rosaga je prišo? (Vendrak nega
takše države na svejti, Odkec bi nej šli v Združene države Amerike.) Eške Indijanci (Apači, Irokezi, Komanči) se morejo tak zvekšoga navčiti engliški, če škejo tam živeti. S tem pa niške ne pravi, ka bi Italijani, Madžari, Francuzi ali Slovenci v Meriki nej smeli gučati italijanski, Vogrski, francuski ali slovenski.
Povejmo če bi na Vogrskom nej nücali zvek-šoka enotni madžarski knjižni gezik, te bi se lidgé paulek rusoške ali romunske grajnce pa Madžari na našon koncu buma tö nej trnok razmeli. Če bi se nej baudvoji v šaulaj včili kulturni knjižni gezik. Tau pa ne znamaniije, ka bi en dialekt grši büu, kak knjižni gezik. Nikšo fele formo nej. Reči v kulturnom Vogrskom geziki - jössz, hol voltál, hová mész - so sami po sebi nikanej lepše, kak njini pari v madžarskom dialekti - gyüssz, hun votá, há mísz. Té slednje reče so samo zato malo špajsne, ka norme djezika drugo želejo. Ka če nede ene norme, te de naslednje
vsikši nika po svoje začno gučati, pa te lidgé naslednje nedo razmeli en drugoga.
Lidgé, šteri slovenski gučimo, tö dosta fele dialektov govorimo. Če bi nej bilau enoga enotnoga slovenskoga gezika, te bi sé buma dostakrat lidgé ranč v mali Sloveniji nej dobro razmeli: povejmo Prekmurci s Primorci pauleg maurdja.
Kaj bi bilau, povejmo, če bi na poštijaj pa na železnicaj nikše norme nej bilau? Ali za fligare v lufti, pa šifte na oceanaj? Eške tak kelko nesreč pa nevol geste. Kaj bi bilau, če bi mi, ki živimo v Železni županiji, z lejvi kraj vozili avtone, kak v Angliji, v sausadni Zalski županiji cikcakasto, v veszprémski pa tak, kak konj skače v šahi? Istina pa je, ka bi se doma na svojom tranki leko sükali z našim autonom eške tak tö, kak kakša kača, če bi se steli, ali pa po dvej kolej vozili, na cestaj pa nej...
Niške na tom püklavom svejti ne pravi, ka bi knjižne besede: miš, žolna, veverica lepše
bili,kak porabske: müš, žuna, zebarca. Čeden človek tau tö nede pravo, ka mi v Porabji - na svojom tranki - ne smejmo tak gučati. (Če dobro vem, ge Zdaj tö v gorénje-sinčarskom slovenskom! dialekti pišem. Depa če de mi stoj tak pravo, ka je tisti auto, šteroga po tranki nakak vsevkrižvozi, pa nej tak, kak je normirano na poštijaj, autocestaj, nej auto, liki krava, štera se je od komance nadüla - o takšom človeki si ge buma mislim svoje. Ranč tak, kak o tistaj, šteri tak pravijo, ka je tá rejč, v šteri ge Zdaj pišem, nej slovenska.)
Tau je skor tak, kak če nakak má povejmo en gvant za svetek pa en gvant za delavi den. Pa bi o tom, nej tak lejpom gvanti pravili, ka je tau nej gvant, liki picikli...
Človeka Včasik vse v riti stagéča...
(Ne zamerite mi za tau rejč, depa tistoma tali našoga tejla, na šterom sedimo, se v knjižni slovenščini ranč tak pravi, kak v porabskom guči: rit.) Francek Mukič
"DEJDEK BABO V RAUR POVESO..."
23. in 24. januara smo nepozablene spomina dobili od KUD- a Mura iz Murske Sobote. 23. so na Dolenjom Seniki, 24. pa na Gorenjom Seniki plesali pa spejvali naši gosti. Tej pevci pa plesalci so delavci fabrike Mura v Murski Soboti. Nji vodi naša stara, dobra padaškinja Marija Rituper.
Na Dolenjom Seniki so sé lepau vküp zbrali lüdje, šteri so gledat Prišli program. Zdaj, ka smo mimo toga programa, gočijo eden drugomi, ka je leko žau tistoma, šteri je nej prišo, zatok ka šteri so tam bili, so nika sploj lejpoga doživeli.
Na Gorenjom Seniki smo v nedelo po meši žmetno čakali lüdi. Ženske so malo eške večer-
nico molile, moški so pa malo pred programom špricer šli pit. Nej dugo pa, da se je kulturni daum tak napuno, ka je tak že dugo nej biu napunjeni. Mislim plesalci pa pevci so tomi tü radi bili, če rejsan so nistarni strašne
bolezni meli od našoga slatkoga vina, štero je nji prvi večer vujznilo. Tak so se vküp pobrali, ka je tau trplenje lüstvo nej vpamet zelo. Veseli, pa dobri so bili. Tak na Dolenjom Seniki, eške bole pa na Gorenjom Seniki, je lüstvo vküp dihalo (lélegzett) s pevci pa s plesalci. Tome zrok je pa nej žmetno najti. Pevci pa plesalci KUD-a Mura so največ prekmurski pesmi pa plese naprej davali. Tau je pa blizu naši srcam, našoj pesmi. Marija Rituper je pa takša voditelka, ka go leko iščeš, dapa takše ne najdeš. Dirigera zbor, špila z različnimi inštrumenti, napoveda program, vse zandolej. Dobro zna, kak trbej lüdi v dobro volo sprajti. Gda smo že
poslüšali pa vidli različne, lejpe pesmi pa plese, te so pevci na konci spejvali pesem, štera je nam tü spoznana. Skurok vsi lüdje so z njimi spejvali etak: "Dejdak babo v raur poveso... Baba v rauri mükala, doj po dedi..."Na Gorenjom Seniki po programi so se pevci pa plesalci srečali s seničkimi plesalci. Par minut pa je velka veselica nastano. Plesali bi do večera, do zranka. Samo ka vsakšomi deli gnauk konec pride. Etak smo si pa zbaugom prajli.
No, etak je bilau. Lüdje pa etak pravijo: "Furt nam etakše pripelajte. Tau mi tü razmejmo."
KUD Mura! Vsem lejpa (h)vala. Lepau se mejte pa drgauč pá pridte. I. Barber
Porabje, 11. februarja 1993
5
PORABSKE DRUŽINE
PRI SOBOLICI V SAKALAUVCA
V Sakalavca so ednoma tala vesi lüdjé sami dali ime. Tak pravijo, ka so oni Indijanci, te tau vesi se zové Indijansko naselje. Kak je do toga prišlo, že gvüšno ne vejo, tao je pa istina, ka so nej čemerni, če nji etak zovejo. V tej ižaj navekša mladi zakonci živejo pa se tak čüti, da tüj tepau vküp držijo, dobra se majo. Red držijo kaulag seba, nauve iže so si zozidali, delajo, skrblivi so pa mladi. Aj bi vsakši vedo, gde je pa tau Indijansko naselje, vam morem povedati, ka tam, kak pridemo v ves.
Na levo blüzi poštije stoji tri nauvi, lejpi iž. Ta prva eške nikšo tablo ma vödjano, oči se tam včasik stavijo. Preštem tau tablo, gde je napisano, ka v tau iži dela sobolica Elizabeta Nemeš.
Tak sam si mislila, not staupim k njim. Oni so takšoga včeni, k njim dosta lüdi odi za šivanja volo. Ma biti, ka do tak mislili, ka si ge tü nika dam šivati. Nej so se trnok radi prejk dali, da bi pisala od njij. Te smo pa ranč nej vpamet zeli, pa smo si že fejs prpovejdali od njij.
István Nemeš, Elizabetin mauž, je v Sakalauvca rojeni. Elizabeta je pa iz Števanovec. Oni so slovenska držina. Sedemnajsto leto sta že oženjana. Tri deteta mata, eške so vsi šaularje. Attila se za tišlara vči, Gabor se v Sombotela za auto-mehanika vči, mala Kristina pa zdaj odi v ausmi klas.
István Nemeš je krčmar v Slovenskoj vesi. Eden tjeden dela, ednoga je doma. Doma kaulag rama vsigdar djeste delo. Živino tü majo, etak pa tistim furt trbej nika pripravlati. Zamlau tü delajo. Vse si sami prpauvajo, ka njim potrejbno.
Eržika, ti si vsigdar privatna sobolica bila? pitam go.
"V Varaša sam se vönavčila za sobolico. Po tistim se pa v varaša v fabriko prišla za sobolico. Tam sam spoznala moža, on je tam bio technik. 1976. leta sva se oženila. Mlajši so bili eden za drügim, dosta sam doma bila. Gda so mlajši mali bili, dosta so betežni bili, pa sam furt mogla doma ostati. Etak smo si pa tak zbrodili, da mo doma privatna sobolica."
Dosta dela mate? Nauvo morate več šivati ali je več popravlanja?
"Zdaj, ka lüdje odijo v Avstrijo, küpüvajo ponošeni gvant, mam dosta za popravlanja. Nej sam čemerna za toga volo, s tem je menja dela, pa prslüžiš tü leko bola. Ka se pa sliši za nauvo šjivanje, tau tü ranč dojda. Furt
mam kaj nauvoga šivati."
Po vasnicaj je eške Zdaj itak takša šega, če povejmo je v vesi buča, ali pa vüzen ali kakši Svetki, te si ženske dajo nauvi gvant šivati?
"Itak je takša šega. Pred
takšimi Svetki telko dela mam, ka največkrat svojo delo ne morem opraviti. Vsakši bi rad lejpi bijo, pokazo kaj nauvoga, lejpoga. Po mojem je tau normalno. Ženska aj dá nasé."
Sami delate ali mate pomoč?
"Že druga dekla se vönavči pri meni. Istina,ka Sprvoga reda je inaš nej na pomauč, bola na brigo, dapa sledkar že pomaga tü, če je za tau.”
Za kakšo velko krajino delate, Odkec k vam nosijo šivat?
"Leko povejm, ka od Verice do Farkašovec pa vse sausadne Vasnice. Tau sé nej trbej bojati, ka šleka ne najdejo. Malo je nas sobolic, vsigdar menja.”
Zakoj je tau tak? Dosta porcije morate plačüvati, ali je delo žmetno?
"Tau tü pa tisto tü. Nej ranč porcije, litji za penzijo je dosta trbelo plačüvati. Zdaj je že malo baukše, dapa tistoga reda so dosta
zapravili s tem, dosti ji je doj prajlo maštrijo. Delo je tü nej leko. Sploj pa nej tak, če je človek doma pa ma eške dvej ali tri felé dela. Ne taužim se, dapa edna ženska vsepovsedik več mora napraviti kak stokoli v držini. Tau se neda, ka bi ge samo šivala. Moram biti vertinja, mati, žena pa sobolica nagnauk."
Tak Vidim, ka nejmate volau tadale delati kak privatna sobolica. Dobro sem vas zastaupila?
"Dobro. Tak računam, ka mo znauvič delat üšla. Vleti, gda več nemo mejla inaša, če se mi der pršika, delat mo. Tau pa ne povejm, ka bi po dela kaj nej napravila tauma ali tistoma. Samo doma nemo
tadale delala za volo tisti zrokov, ka sem že prajla. Zvün tisti zrokov ka sem že povedla, eške dosta drügi tü mam. Povejmo, z lüstvom delati je nej leko. Ge sam tak, da bi vsakšomi rada pricajti pa najbaukša napravila. Tau se mi Večkrat ne pršika. Te ma pa tisto dugo bantiva."
Ka pa slüž? Nej je baukši etak, litji bi delat ojdli?
"Morem povedati ka je dosta baukše, če delat Odim. Tisti slüž je čisti, nej trbej tau pa tisto od plače vkraj dati."
Od mlajšov ste prajli, da Attila pa Gabor se že dale včita. Ka pa mala Kristina? Ona de tü sobolica?
"Baug vari. Tau bi ge nej dopistila. Kristina je dobra z matematike, računalništvo de se včila. Že smo vöpoglednili šaulo. Ali v Varaša v strokovni šauli ali pa v Čepregi v srednji šauli bi go radi dali vövčiti. Ona za tau ma volo."
Elizabeta, dosta sva si gučale najbole od vašega dela, od dece, od Vaše držine. Že na začetki sva prajle, ka ste vi slovenska držina, ka se vas starišov sliši. Ka pa deca, zna slovenski? Doma gočite slovenski?
"Morem povedati, ka nej. Največkrat v držini Vogrski gočimo. Naša deca, na žalost, ne guči slovenski. Tak so se navadili. Ge dosta gučim slovenski, sploj pa s kunčafti. Istina, ka so se večkrat vösmejali z mene, ka prej ne gučim po sakalauvskom. Ge tak mislim, ka za nisterni lejt več po tej naši vasnicaj nišče nede gučo slovenski."
Vüpajmo se - dobra bi bilau - če bi v taum nej meli istino. Od nas (vas) staršov je tau tü odvisno (függ).
I.B.
... DO
MADŽARSKE
Zveza
Slovencev na Madžarskem prireja 27. februarja 1993 od 20.00 do 02.00 ure
SLOVENSKI
PLES
v avli osnovne šole v Monoštru
Igral bo ansambel MAGNET
PRISRČNO
VABLJENI!
DRAŽJI POTNI LIST Pričakovati je, da se bo v bližnji prihodnosti spremenila "cena" potnega lista. O tem je na tiskovni konferenci spregovoril notranji minister R Madžarske. Povedal je, da bodo dvignili takso potnega lista, s tisoč na pet-tisoč forintov, veljal pa bo 10 let (sedanji namreč velja 5 let). Seveda bo moral parlament prej spremeniti zakon o taksah. Ker naj bi se to kmalu zgodilo,je mnogo državljanov pohitelo na pristojne oddelke na uradih, v želji, da si priskrbijo novi potni list še pred spremembami.
Porabje, 11. februarja 1993
6
SODELOVANJE ARHIVARJEV
Arhivarja Aleksandra SERŠE iz Ljubljane in Antoša LESKOVEC iz Maribora že vrsto let prihajata v Arhiv Železne županije evidentirat gradivo za Prekmurje. Spraševali smo ju o njunem dosedanjem delu in o načrtih v prihodnjem.
M.K: - Gospod Leskovec, od kdaj prihajate v Sombotel in kaj vse ste že evidentirali?
A.L: - Od leta 1974 evidentiram gradivo za zgodovino Slovencev. Deli Prekmurja so pač pripadali prej Železni oziroma Žalski županiji. Po programu, ki je bil sestavljen v začetku sedemdesetih let, mi je bilo dodeljeno obdobje od leta 1850 do šestdesetih let, to je obdobje Bachovega absolutizma na Madžarskem. Takrat so nastali novi uradniški okraji.
M.K: -Za kateri okraj ste se
zanimali?
A.L:	-
Najprej sem pregledal gradivo murskosobo škega okraja, potem sem pa začel evidentira ti gradivo Železne županije v Bachovi dobi. Od leta 1983 sodeluje z mano pri tem delu tudi kolegica iz Arhiva Slovenije.
M.K: - Pred desetimi leti ste se torej pridružili gospodu. Gospa Serše, za to delo ste se odločili zato, ker znate madžarsko ali pa zato, ker Vas zanima to gradivo?
A.S: - Pravzaprav so me določili. Malo sem razumela madžarsko, znala nisem nič, ko sem začela z gospodom Les-
kovcem hoditi sem. Sicer sem začela z gradivom, ki je nemško, tako da zame madžarščina ni bila težava.
M.K: - Kaj sta ob vajinem zadnjem bivanju v Sombotelu izpisovala?
A. L: - Začel sem obdelovati gradivo dobe dualizma na Madžarskem od leta 1867 dalje. Leta 1992 sem en teden pregledoval gradivo novega murskosoboškega okraja, ki pa je bil manjši kot prej v Bachovi dobi.
M.K:- Kakšna je usoda teh izpiskov, tega evidentiranja?
A.S: - Vse gradivo, ki se evidentira izven meja Slovenije, se zbira v Arhivu Slovenije in vsakdo si lahko potem pogleda tam te naše izpiske. V končni fazi pa bomo izdali inventar, kot smo že izdali za češko pa italijansko področje.
M.K: - To gradivo se ne da posneti na mikrofilm? Treba je podatke izpisovati iz več dokumentov?
A.S: - Določene fonde bi se dalo posneti na mikrofilm, samo do zdaj ni bilo tega predloga. Letos bom to predlagala v dolgoročni plan.
M.K: - Vi podatke samo evidentirate ali tudi publicirate kaj iz tega?
A.S: - Kar izpišem, pretipkam in oddam za tiste, ki bodo to kasneje
objavili. V bistvu je arhivsko delo v ta namen, da bodočim raziskovalcem omogoči, da si že doma pogledajo, kaj bi se lahko na Madžarskem poiskalo.
M.K: - Gospod Leskovec, ste Vi enakega mnenja?
A.L: - To akcijo vodi zaenkrat še Arhiv Slovenije. Jaz svoje izpiske pošiljam v ta arhiv. Sem pa sam del tega, pa tudi novejšega gradiva, ki ga imamo nekaj v mariborskem arhivu, že uporabljal pri lastnem raziskovanju. In sicer sem sedaj končal z obdelavo občinskega sistema dobe dualizma v Prekmurju, ki je različen od sistema občin v večjem delu Slovenije.
M.K: - To je že objavljeno ali zdaj pripravljate za objavo?
A. L: - Prvo sem pripravil za Dan Arhiva Železne županije v letu 1991. Drugo pa sem pripravil za objavo v Zborniku soboškega Muzeja. Del tega sem pa prebral ob praznovanju 800-letnice Lendave.
M.K: - Gospod Leskovec, Vi ste si evidentiranje izbrali ker vas je zanimalo to gradivo, ali pa zato, ker znate madžarsko?
A.L:	- Branja v
madžarščini sem se nekako sam privadil. Del območja Pokrajinskega arhiva v Mariboru obsega tudi Prekmurje in v našem arhivu imamo še od njegove ustanovitve v stari Jugoslaviji prekmursko upravno gradivo. V Murski Soboti ni arhiva, tako da je naš arhiv tudi prekmurski arhiv.
M.K: - Ali imate del dokumentov za Prekmurje na Madžarskem, gradivo za prekmurske Madžare pa v Mariboru?
A.L: - Da, tudi. Skupaj z Arhivom v Zalaegerszegu smo pripravili razstavo ob 800-letnici Lendave. Sodelujemo s skupnostjo madžarske narodnosti v
Prekmurju. Veliko večji del starega gradiva za Prekmurje pa je v arhivu v Železni in Žalski županiji. Raziskoval sem tudi celo v Budimpešti.
M.K: - Kakšne načrte imate v prihodnje?
A.L: - Vprašanje je, koliko bom še lahko delal, ker bom počasi upokojen. Ampak mislim, da se bo to evidentiranje gradiva nadaljevalo. Mora ga nadaljevati tako Pokrajinski arhiv v Mariboru,
kakor slovenski arhivi sploh. Pred dvema letoma sem končal delo v okviru sporazuma o kulturnem sodelovanju med bivšo Jugoslavijo in Madžarsko. Mislim, da prav zaradi tega, ker smo zgodovinsko povezani - Prekmurje je bilo prej v okviru Ogrske, in ker imamo mi madžarsko narodnost -, se bo moralo to sodelovanje nadaljevati.
Marija Kozar
NAŠE PESMI (42)
KAJ SI MICKA, TAK GIZDAVA
Kaj si, Micka, tak gizdava, ti tak štimaš, kaj si sama, nej si Sama, kaj so tri, juhej,
Vsakša jakša, jakša, kak si ti.
Jaz bi tebe rada mejla, daj bi za volo mater smejla, mat’ sé z menom kregajo, juhej, daj premalo hiž’co, hiž’co maš.
Hišica je nej premala, jaz sem decko kak se šika, za en mejsec ali dva, juhej,
'de se moja Micka, Micka jokala.
Ne bom se nič ne jokala, drug’ga fanta bom si zbrala, šteri ima dosta vse, juhej, hišico paj na štoka dva.
Šteri ima dosta blága, tisti tebe ne poiške, šteri ima dosta vse, juhej, tisti tebe, tebe ne spozna.
(Gorenji Senik) -mkm-
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 11.10 na 2. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo 13. februarja
Porabje, 11. februarja 1993
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVÉ
na Gorenjon Siniki na Dolenjon Siniki.
v Ritkarovci......
na Verici.........
V Števanovci......
v Andovci.........
v Slovenskoj vesi...
v Sakalauvci......
Kak so nücali.....
REŠITEV IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE
kozol (izgovarja sé kozou) - majhna posoda iz lubja za nabiranje jagod
kászu, eperszedö kosár - (nyír) fakéregből hajtogatott edény erdei nyümölcs (pl. szamóca) gyűjtéséhez, isznak is belöle
Tak sé zové
na Gorenjon Siniki: kozaur v Ritkarovci: kozau na,Verici: kozau v Števanovci: kozau v Andovci: kozau v Slovenskoj vesi: kozau v Sakalauvci: kozola
Tak so nücali: z drejva so skaurdjo dojpotegnili, vküpvugnili, s trnom ali malim botom vküpnaredili. Djagode so nutbrali v lasej pa so pili tö s toga. Če stoj náglo pige, ma pravijo na Gorenjon Siniki: "Pigé, kak kozaur!"
OTROŠKO VESELJE NA KMETIH
Na kmetih pozimi koljejo prašiča. Koline so bile včasih domači praznik. Ker je bilo ta dan posebno veliko dela, so prišli pomagat tudi sosedje.
Tudi danes jih povabimo na pomoč. Sosed pomaga zaklati prašiča, nalijejo nanj krop, čistijo ščetine, obesijo ga na "šragle", razrežejo ga na dvoje, cvrejo mast, naredijo klobase.
Danes že večkrat koljemo prašiče na leto, zato to ni več tako velik praznik, kljub temu pa se mi otroci veselimo tega dneva.
Laci Kainc OŠ Gornji Senik
PRPRAVLAM SE NA FAŠENEK
Šaulski fašenek bau 20. februara. Tisti den fejs čakam, ka se ge tö nutnaravnam za nika. Vejte, tau je takšo velko delo, ka mi skor cejla družina pomaga. Mama mi šiva gvant, sestra mi pa dela masko za obraz. Ge pa z lampi pa z očami gledam, ka delajo. Tau vejm, ka bi rada bila med baukšimi.
Zdaj vam ne ovadim ka baudem, dapa če ste fejs najgeri, te vsi pridite na fašensko nedelo na Gorenji Senik pa te vidli, ka bau.
Če pa tau nej mogauče, te pa lejko vönajdete iz križanke, ka baudem ge.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
KRI-
ŽANKA
1.	Na té den nej slabaudno masau gesti
2.	Narava bejla grata, če de
3.	S tejn podčrtaš nika
4.	V štali stogijo pa mlejko dajo
5.	Po snagej se vozimo z njimi 6.11. mejsec v leti
7.	Tau smo mi
8.	Mala üta
9.	Domanja žival (keco ma)
Uspešno rešitev vam želijo: otroci 4. razreda OŠ Gornji Senik
Porabje, 11. februarja 1993
Foto:
Sandor Roth
IMENITNI GODOVI
"NA DAN ŽUŽANE SE OGLASIJO ŠKRJANCI"
Ime izvira iz v hebrejščini napisane Stare zaveze, sicer po izgovoru sosanna. Pomeni: lilija.
Iz hebrejščine se je to ime preneslo v latinščino kot Suzana. Ker madžarščina namesto latinskega "s"-ja uporablja črko "ž", je pri nas to ime uporabljeno kot Žužana, na vzhodnem 'J delu Madžarske pa kot Žužana.
Med tistimi, ki so nosili to ime, najprej moramo omeniti Zužano iz Stare zaveze, ki je omenjena v Xlll-em poglavju knjige preroka Davida.
V evropsko kulturo je iz Starega testamenta prišlo ime Žužana. To.ime je nosila rimska sveta Žužana, hčerka svetega Gambinusa, vnukinja papeža sv. Caiusa.
Druga sv. Žužana je hčerka palestinskega poganskega (krivo-
verskega) duhovnika in judovske ženske. Po smrti staršev se je dala krstiti in je vse imetje razdelila med revne. V času cesarja Julijana so jo za to usmrtili.
V	času Arpadinčev se z imenom Žužana ne srečamo. Ravno tako ne srečamo tega imena v gradivu, obdelanem do I. 1400.
V	naslednjem obdobju pa najdemo določeno število žensk s tem imenom. Med temi je pomembno omeniti Zužano Lorantffy, rojeno okrog I. 1600 in ženo I. Gyorgya Rakoczija. V tem obdobju je živela tudi Žužana Karolyi, žena v letu 1620 okronanega madžarskega kralja Gaborja Bethlena. V koledarju je to ime večkrat: 19. februarja, 11. avgusta in 20. septembra. Prvi god je po protestantskem koledarju, god v avgustu je dan smrti svete rimske Žužane, drugi pa dan druge sv. Žužane.
Pri Madžarih najdemo
več oblik: nemško Susanno, Susanne, slovaško Zuzana, romunsko Suzana, Sosana in slovensko Suzano.
Žužanin god ima prerokovalno vlogo v vremenoslovju. Verjeli so, da Žužana odnese sneg in uglasi škrjančke. Tako govori o tem slovenska ljudska pesem:
"Škrjanček poje, žvrgoli, se bel’ga dneva veseli, škrjanček poje beli dan, pozdravlja hrib in plan.
Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič gor budi:"
Čeprav v zadnjih letih snega ni treba odnesti, ker ga ni, vsi pričakujemo Žužanin god, ki uglaša škrjančkov glas, sicer v upanju na bližajočo se pomlad.
Žužanam pa želimo veliko veselja in sreče!
Erika Glanz
NIKA ZA SMEJ
ZA NAŠO DECO NIKA SMEJŠNO
Naša mala Jolanka je menkša kak njeni vrstniki pa se v tem tü lauči od nji, ka napona raztraošane vlasé ma. Eden den so se v šauli pojbičke caunali njej. Kričali so za njauv etak: "Jolanka, Jolanka, takše vlasé maš kak tisti navli na šonžetaj, štere je vötar naupak obrno."
Naša mala Jolanka se je pa nej njala pa njim je etak nazaj obrnila: "Zdaj že vem, Zakoj telko somarov skače kaulag mene."
Naš mali Laci tü v šaulo odi, pa velko problemo ma. Ne vidi redno, sploj pa nej daleč. Eden den je tü v šaula, pa me školnik etak pravi: "Laci, sedi si not v prvi red." Laci se naprej znosi, pa gda si doj sede, ga školnik pita: “Laci, Zdaj dobra vidiš?”
Laci Zdaj etak pravi: "Dobro Vidim, gospa leranca."
Našoga maloga Francina mama k masari pošla po svinsko mesau. Tau ma tü gor da, aj pita masara,
kak najdugše leko svinsko mesau drži, ka se ne pokvaro
Franci de v mesarnico, prosi mesau pa pita, kak dugo leko svinsko mesau drži. Mesar pa Zdaj etak pravi: "Dragi mali pojep. Idi domau, pa tak povej mami, ka najdukše tak leko svinsko mesau drži, če svinjau živo nja."
I. Barber
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija