S v e č k o    K o s o v e 1    /    P r e r o j c n j e
Mislila je na Lojzo.
Skomizgnil  sem  z   rameni,  da  se  izognem  vsemu  in  dejal: «Ne vem.»
«V prvo žensko, ki jo vidite, se' zaljubite.» S to besedo ni lagala.
*
Kadarkoli sem razmišljal sam nad seboj, nisem prišel do konca. Zdel sem se sam sebi revež, ki ne občuti svoje revščine in ne razmišlja o nji. V tem oziru sem bil jaz še revnejši, ker sem razmišljal sam nad seboj.
Izgubil sem tla pod nogami. Sodbo o tem, kaj je prav in dobro.
Od tistega večera, ko je v drevoredu, ki pelje proti pokopališču, nastala v meni komaj vidna iskra o Lojzini mračni preteklosti, me je jahala kot vedomec. Naraščala je kakor oteklina, majhna se je razlezla v ogromno veličino, da sem ječal pod mislijo.
Med besedo sem pogledal skozi okno in zastal — otroci so me gledali.   Neznane grozote so bile naslikane na obzorju.
Komaj sem čakal trenutka, ki mi vse razjasni.. .
(Dalje prihodnjič.)
Srečko Kosovel / Prerojenje
Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.
Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.
Sam, sam, sam moram biti,
vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,
ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem
kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.
Sam, sam, sam moram biti, v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.
390