Naslovna slika: Mekinje pri Kamniku (Foto Putnik, Ljubljana)
MANUFACTURING OF SOLID, DURABLE BYCICLES — ROADSTERS AND RACERS — IN FIRST-RATE QUALITY
VíeÁÍHa
Prizadevanje Jugoslavije za svetovni mir 7. S.:
Velika zavednost naših izseljencev v Urugvaju
Josip Zibilič:
Prisrčno slovo jugoslovanskega poslanika v Egiptu
Naša pesem v Franciji in Belgiji
Jurij Artič:
Delegacija naših izseljencev pri predsedniku Titu v Parizu
Ina Slokan:
Rojaki, pozdravljeni na domačih tleh!
Nova otroška klinika v Ljubljani izročena svojemu namenu
Vera kuhar:
Recite jim hvala Zbirke za domovino Rado Miklič:
Organi delavskega upravljanja
Ali poznate tabornike?
Teresa S pek, St. Louis:
Pozdrav vsem rojakom Za-savčanom, ki so se raztepli po svetu
C v. A. Kristan:
20 let Cankarjeve ustanove v Clevelandu
Francis J. Sumic, Joliet:
Vaše pesmi. Domovina mili kraj, Triglav moj dom. Slovo, Hej, Slovenci! (pesmi) Asta Malavašič:
FIrepenenje (pesem)
Po domači deželi Gaber:
Kos bo pel nad njim Mirko Ličen:
Zadovoljni so bili pri nas Domovina na tujih tleh Pero izseljencev Dom in družina Mladi rod Dr. Ivan Tavčar:
Cvetje v jeseni (nadaljevanje)
JUGOSLAVIJA
PROIZVODNJA SOLIDNIH, TRPEŽNIH TURNIH IN ŠPORTNIH KOLES V PRVOVRSTNI IZVEDBI
Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske malice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja desetkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 2 dolarja, jjollctno 1 dolar. — Francija: letno 500 frankov. — Belgija: letno 70 frankov. — Holandija: letno 5 guld. — Zahodna Nemčija: letno 6 DM. — Avstrija letno 35 šilingov. — Italija letno 800 Lit. — Anglija letno 15 šilingov. — Avstralija letno 0.80 Lstg. — Argentina: lelno 2 dolarja. -Jugoslavija: letno 500 din, polletno 250 din. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva c. 5/1.
ST. 6	JULIJ 1956	LETO III.
/OtLzadaoanja ^hctfOfiaoLja
ZA SVETOVNI MIR
Pravijo, da je nova Jugoslavija nekaj čisto svojstvenega. Svojstven primer, ki mu ni najti para:
Dobrih 1? milijonov prebivalcev ima — kaj je to v primeri z drugimi veliko večjimi, številčno močnejšimi državami —, a vendar je vsepovsod po svetu dosegla ugled, kakršnega uživa maloikatera država. Geografsko ni velika in gospodarsko tudi ne tako bogata, a vendar je v mednarodnih odnošajih njen vpliv dostikrat večji od tistega, ki ga imajo druge prostornejše, močnejše, bogatejše države.
Res, v našem svetu dostikrat še veljajo stara merila moči in ugleda: razprostranjenost dežele, število prebivalcev, gospodarska moč in — zaloge atomskih bomb.
Politični ugled in moralni vpliv Jugoslavije pa ne temeljita na teh merilih. Njej dajejo veljavo merila, ki so prav zadnje čase vedno večje teže. Merila, ki jih je pravzaprav Jugoslavija med prvimi začela uveljavljati: dosledna politika neodvisnosti in nenehen bo j za mir.
Napačno bi bilo reči, da se jugoslovanski ugled začenja leta 1948. Takrat, ko se je mali David zoperstavil Goliatu, ko se je uprl pritisku in ogrožanju svoje neodvisnosti. Jugoslo-Danski David se je zoperstavil veliko močnejši sili že leta 1941, o času ko so mnogi drugi že klonili. Takrat začenja in od takrat nenelmo krepi ugled Jugoslavije. Zakaj malo je dežela, ki bi vzdržale ose to, kar so prenesli narodi Jugoslavije, a pri tem ohranili svojo popolno neodvisnost, pa najsi bo to proti zahodu ali vzhodu.
Ljubezen do svobode in neodvisnosti je svojstvena jugoslovanskim narodom. In ker je ostalo zvesto stoletnim izročilom boja za svobodo in neodvisnost, si jugoslovansko ljudstvo prizadeva, da bi se vsepovsod po svetu dokončno uvelja-
vila ta načela: neodvisnost vsake države, enakopravnost vsakega naroda, nenapadalnost.
To je temelj politike, ki ji pravijo politika aktivne koeksistence. Politike, ki išče poti, ki naj bi približala narode drugega k drugemu, ki naj bi državam različnih političnih sistemov dala možnost medsebojnega sodelovanja, ki naj bi za vedno odstranila nevarnosti vojne.
Jugoslavija je eden izmed pobornikov te politike. Jugoslavija je izven vojaških blokov, ki zaostrujejo položaj v svetu in se po svojih močeh trudi, da bi koristila Vzhodu in Zahodu, pomagala odstranjevati nezaupanje med njima, prispevala k medsebojnemu zbliževanju. Pri tem pa vstala zvesta obveznostim, ki si jih je sama zadala kot član Združenih narodov ter krepila načela te mednarodne organizacije, ki lahko največ doprinese k odstranjevanju sporov med posameznimi državami.
»Vi, gospod predsednik,« je dejal predsednik francoske republike Rene Coty v zdravici ob obisku maršala Tita v Parizu, »ste postavili sebe in svojo državo v prvo vrsto dela za pomirjanje. V to smer, o smer sondiranja, približevanja in potrebnega pomirjenja ste predvsem usmerili svoje mednarodne obiske, med katerimi je bila potrjena velika vloga, ki jo daje posebni položaj vaše države, njen nacionalni ugled in osebni ugled njenega poglavarja Jugoslaviji v svetovni politiki...«
Politični ugled in moralni vpliv Jugoslavije ne temeljita na zalogah atomskih bomb. na razprostranjenosti njenih dežel in na številu njenih prebivalcev. Njen ugled se meri z merili, ki v našem svetu postajajo odločujoče: na dosledni politiki neodvisnosti in na nenehnem boju za mir. Na politiki, ki je dala Jugoslaviji veliko prijateljev, in na boju, ki ji je ustvaril novih zaveznikov.
VELIKA ZAVEDNOST NAŠIH IZSELJENCEV V URUGVAJU
Dne 13. aprila so se y prostorih društva Ilrvatski doin v Montevideu zbrali predstavniki jugoslovanskih društev v Urugvaju. Društvo »Hrvatski dom« so zastopali: predsednik Vice Mišetič, podpredsednik Jure Prusina in tajnik Marko Cetinič; za Slovensko prosvetno in podporno prekmursko društvo so bili navzoči predsednik Ludvik Mekičar, podpredsednik Bela Rajbar in tajnik Geza Kološa; za društvo »Jugoslovansko bratstvo« pa predsednik Franjo Suhanek, tajnik Ljuboslav Jutronič in zapisnikar Petar Kurtic.
Imenovani so v imenu svojih društev soglasno sklenili, da se ustanovi Meddruštveni odbor jugoslovanske kolonije v Urugvaju s španskim imenom »Comité Coordinador de la Colestividad Yugoeslava en el Uruguay«. Namen tega odbora je, da se okrepi vzajemno sodelo-\ anje in enotnost v jugoslovanski koloniji v Urugvaju in da se še poglobi društveno in podporno delovanje vseh jugoslovanskih društev na tem področju v dobrobit vseh jugoslovanskih izseljencev v Urugvaju in njihovih potomcev. Vsako izmed navedenih društev bo na svojem področju krepko branilo čast, neodvisnost in družbeno ureditev svoje domovine FLR Jugoslavije.
Y ožji odbor so bili izbrani: za predsednika Jure Prusina, za tajnika Geza Kološa in za blagajnika Franjo Suhanek. Na sestanku je odbor sprejel obširno resolucijo, ki je bila objavljena po radiu in v listih v Urugvaju. Resolucija se glasi:
»Društva ,Hrvatski dom1, ,Slovensko prekmursko društvo1 in Jugoslovansko bratstvo1, združena v Meddržavnem odboru jugoslovanske kolonije v Urugvaju, izjavljajo pred urugvaj-
sko javnostjo, zlasti pa še pred jugoslovansko kolonijo v Urugvaju tole:
1.	da je v navedenih društvih, ki imajo za seboj dolgoletno častno in demokratično preteklost, včlanjena velika večina Jugoslovanov iz Urugvaja;
2.	da so sklenila vse svoje društveno in prosvetno delovanje posvetiti v korist jugoslovanske kolonije;
3.	da se protivijo, da bi kakršna koli oseba ali skupinica izven njihovih vrst govorila v imenu kateregakoli dela jugoslovanske kolonije, pa naj bi bilo to hrvatskega, slovenskega ali kakšnega drugega;
i. da obžalujejo dejstvo, ko nekateri rojaki, naklonjeni fašizmu, ki so med zadnjo vojno delovali proti domovini, zlorabljajo demokratično svobodo Urugvaja za nadaljevanje svoje klevetniške gonje proti lastni domovini;
5.	pozivajo vse Jugoslovane v Urugvaju, da se vključijo v svoje demokratične organizacije ter sodelujejo pri skupnih prizadevanjih za razvoj svoje bogate tradicionalne domače folklore in ljudskoprosvetne dejavnosti;
6.	izražajo popolno solidarnost z državno ureditvijo v rojstni domovini kakor tudi z demokratično državno ureditvijo v Urugvaju in z njegovim gostoljubnim ljudstvom, s katerim žive v miru in slogi že mnogo let.«
Ustanovitev novega odbora, ki v skupno delo povezuje vsa jugoslovanska društva v Urugvaju, in njihova rodoljubna resolucija, ki je plod globoke rodoljubne zavesti naših rojakov v Urugvaju in velikih simpatij, ki jih gojijo do nove Jugoslavije, toplo pozdravlja tudi Slovenska izseljenska matica, v prepričanju, da bo skupno društveno delo lahko koristnejše in plodnejše.

jugoslovanskega poslanika v Egiptu
Pred odhodom na novo službeno mesto je jugoslovanski poslanik v Egiptu g. Marko P. Nikezič priredil v Jugoslovanskem domii v Aleksandriji poslovilni večer za naše izseljence. Poleg poslanika in njegove soproge so se sprejema udeležili svetnik poslaništva g. Čedomir Cvrlja, sekretar dr. Mirko Žgur in stalni delegat Zvezne trgovinske komore v Aleksandriji inženir Slavko Nikolič s soprogo. Prostori našega doma so bili polni naših rojakov, ki so prišli, da se pozdravijo in zaželijo srečno potovanje poslaniku g. Nikezicu, ki je bil zelo priljubljen v jugoslovanski naselbini. Bil je pomembna osebnost v diplomatskem zboru tujih predstavnikov v tej deželi, saj je s svojim neumornim prizadevanjem in delom, z globokim poznavanjem problemov s pomočjo svojih sodelavcev res mnogo doprinesel k tako prisrčnim in prijateljskim odnosom, ki vladajo danes med Ju-
goslavijo in Egiptom. Kot pogosti obiskovalec naših izseljencev v Aleksandriji se je živo zanimal za njihovo delo in napredek.
Predsednik Jugoslovanskega doma se je zahvalil g. poslaniku v imenu jugoslovanske naselbine in hkrati izrazil obžalovanje naših izseljencev ob njegovem odhodu. V svojem odgovoru se je g. poslanik zahvalil za izraze simpatij in naglasil enotnost in delo naših izseljencev v Aleksandriji in pomen Jugoslovanskega doma, s pomočjo katerega se bodo še bolj okrepile vezi in sodelovanje med Jugoslavijo in Egiptom. Povsod toplo pozdravljen je ostal g. poslanik še dolgo v prisrčnih razgovorih z našimi rojaki, katerih vsak mu je ob slovesu toplo zaželel na novem službenem mestu novih uspehov v dobrobit naše drage domovine...
Josip Zibilič
SLOVENSKI PEVSKI OKTET IN JUGOSLOVANSKI
MLADINSKI PEVSKI ZBOR STA NAS OBISKALA
Dne 15. aprila nas je obiskal Jugoslovanski mladinski pevski zbor, ki je prišel k nam na povabilo francoskih akademskih mladinskih društev. Z velikim navdušenjem smo poslušali pesem naše jugoslovanske mladine, ki je svetla bodočnost naše domovine. S sohami v očeh smo se poslavljali, ko so se veseli in nasmejani vračali s postaje v Lensu o svojo nam nepozabno domovino.
Nič manj veselih src smo sprejeli 6. maja naš Slovenski pevski oktet iz Ljubljane, ki nam je zapel naše večno lepe slovenske pesmi. Za pevce smo priredili tudi prijeten izlet v Vimy, kjer je postavljen spomenik 60.000 padlim v prvi svetovni vojni ter je še danes po 42 letih polje vse razorano od granat. Obiskali smo tudi Lo-retto, kjer je največje vojaško pokopališče francoskih m nemških vojakov iz prve svetovne vojne. Njihov spomin so naši pevci počastili s staro slovensko skladbo1. Nato smo nadaljevali pot proti Bruslju, kjer so nas toplo sprejeli. Bruayčani so bili navdušeni nad našo lepo slovensko pesmijo. Kmalu smo se pa morali posloviti, kajti čakali so nas še u Sallauminesu pri Lensu.
Težko smo se poslovili od naših dragih pevcev, katerih obisk nam bo ostal v trajnem spominu.	jurij ArUčt Lieoin
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR »TONE TOMŠIČ«
V FRANCIJI
Naj vam kratko opišemo o svojem obisku v Franciji. Osmega aprila smo odšli iz Ljubljane v Lille, kjer smo se udeležili IV. mednarodnega študentskega kulturnega festivala, ki je trajal od 9. do 15. aprila. Tu smo imeli več koncertov. Peli smo o mestu Raubaixu pri Lil-leu, kjer smo skupno s študentsko folklorno skupino »Branko Krsmanovič« iz Beograda in krajevnim pevskim zborom priredili Večer jugoslovanskih pesmi in plesov. Časopisne kritike o tem večeru so bile zelo laskave. Res smo' častno zastopali Jugoslavijo na festivalu, ki so se ga udeležili tudi študentje iz Avstrije, Belgije, Francije, Izraela, Nizozemske, Nemčije, Poljske, Romunije, Saara, Sovjetske zveze, Španije, Velike Britanije in ZDA. Višek festivala je bil zadnji dan, ko so na skupnem koncertu nastopili vsi pevski zbori, ki so se udeležili festivala. Navdušenje poslušalcev, med katerimi je prevladovala mladina, je bilo nepopisno. Zlasti so ugajale jugoslovanske umetne, narodne in partizanske pesmi. Se isti večer smo nastopili tudi na zaključni festivalski prireditvi v palači Opere o Lille. Pripravili smo tudi program naših pesmi za radio postajo o Lille.
V nedeljo, 15. aprila pa smo prišli med vas, dragi rojaki, da tudi vam zapojemo naše pesmi. Za vas smo zapeli iz srca in še s prav posebnim veseljem, saj smo že o začetku začutili, da ste nas itudi vi res z vsem srcem poslušali. »Pozdravljeni v naši sredi,« nas je pozdravil po domače majhen deček in nam dal šopek rdečih
pesem v Franciji in Belgiji
nageljnov. Izmed vseh pozdravov smo se njegovega najbolj razveselili, saj nam je dokaz, da naš jezik na tujem ni zamrl niti pri najmlajših, ki so bili rojeni in so zrasli daleč od domovine. Dragi rojaki iz Lensa! Nikoli ne bomo pozabili vaše gostoljubnosti in veselih uric, ki smo jih prebili skupaj.
Iz Lensa smo odpotovali v Pariz, kjer smo peli za televizijsko oddajo. Ob povratku pa smo nastopili še v Strasbourgu za študente na univerzi. Vrnili smo se po 14 dneh, polni novih vtisov in zadovoljni z uspehi — v naročje drage rodne dežele ...	n Kr„u
DOŽIVELI SMiO PRAV PRIJETEN VEČER
Iz Belgijskega Limburga se prav malo oglašamo. Ne mislite pa, da popolnoma spimo. Imamo tudi večkrat kakšno prireditev, pevsko ali igralsko. Nastopajo večinoma samo mlajši in se tako vadijo in izpopolnjujejo v materinem jeziku, kar je za nekatere nujno potrebno, saj ponekod celo doma več ne govorijo slovensko.
Dne 10. maja smo doživeli prav prijeten večer. Obiskal nas je Slovenski oktet iz Ljubljane na svoji turneji po Zahodni Evropi. Nastopili so tudi o Belgiji ter nas obiskali v Eyisdenu. Doživeli smo nekaj prijetnih uric, da smo se počutili kakor da bi bili v domovini. Peli so same domače narodne pesmi, ki so nam več ali manj znane, zapeli pa so nam jih tako iskreno, da so nam segle v dno srca. Res so pravi mojstri. Tudi nekaj domačinov je obiskalo prireditev in bili so navdušeni. Škoda, da je bil čas našim dragim gostom tako kratko odmerjen. Upamo, da se kmalu spet vidimo.
Kovačič Franc, Eysden, Belgija
žDelegnciia naših izseljencev pri predsedniku ‘Cifu i? ¿Parizu
Lievin, 25. maja
Ob nedavnem obisku predsednika Jugoslavije maršala Tita v Franciji ga je v Parizu obiskala tudi delegacija naših izseljencev iz severne Francije. Nam članom te delegacije je bilo o čast in ponos, da smo stisnili njegovo junaško desnico. Predsednik se je živo zanimal, kako živimo. Razložili smo mu, da mnogi naši rojaki že uživajo zasluženo pokojnino iz naše domovine, za nekatere, hi smo delati v raznih evropskih državah, pa ta stvar še ni urejena, čeprav imamo že polno delovno dobo 55 let. Naš veleposlanik v Parizu dr. Bebler je nato pojasnil, da bo o tem v najkrajšem času razpravljala mednarodna socialna konferenca o Ženevi. Po prisrčnem razgovoru se je predsednik poslovil, mi pa smo mu toplo čestitali k 64. rojstnemu dnevu in mu v imenu vseh naših rojakov izseljencev zaželeli še mnogo zdravih in veselih let.
Jurij Artič
Prva letošnja večja skupina obiskovalcev iz ZDA, ki smo jo pozdravili na domačih tleh 16. maja
ojaki, pozdravljeni
na domačih tleh!
»Domovina, ti si kakor zdravje!«, je nekoč zanosno zapisal naš veliki pisatelj Ivan Cankar. Res je tako. O tem bi nam mnogo vedeli povedati naši rojaki. Na primer rojak Anton Žagar iz Francije. Njegovo življenjsko povest ste brali v peti številki Rodne grude. Zadnja štiri leta je ležal težko bolan v francoskem sanatoriju, kjer so ga večkrat operirali. Pa se mu je začelo vračati zdravje, odkar so mu slovenska radijska oddaja, Rodna gruda in Izseljenski koledar zopet približali domovino. »Vrača se mi novo življenje, zdravje se mi je zadnji čas tako zboljšalo, da upam, da mi bo letos mogoče priti k vam v domovino...« Tako nam je pisal. In res je prišel. Ko se nam je predstavil pri Matici, kar verjeti nismo mogli, da je to tisti rojak, ki je še nedavno težko bolan ležal v sanatoriju v Franciji... »Sami zdravniki niso verjeli, da bom zmogel tako dolgo pot. Pa je šlo vse gladko — saj sem potoval v domače kraje — po dolgih 36 letih... Domovina me je ozdravila,« je preprosto povedal. Da je to res, so govorile tudi njegove otroško veselo sijoče oči.
Rojakinja Kajbičeva je prišla iz Holandije, iz Herlena, To je že njen tretji obisk v zadnjih letih. To pot ni prišla sama. Z njo sta bila hčerka Frančiška in sin Leo. Oba lepo govorita slovensko, kar je vsekakor zasluga njihove dobre, zavedne matere. Všeč so jima naši kraji, ostala bi, če bosta dobila primerno zaposlitev. In še nekaj vse tri krepko veže na domačo zemljo — očetov grob tam na Vranskem. Pred
tremi leti so mu izpolnili zadnjo željo in ga prepeljali iz Holandije v rodno zemljo. Čeprav so minilo od takrat že dolga tri leta, je mati Kajbičeva vsa solzna rekla ob bridkem spominu: »Tako je bil močan, visok, na videz zdrav in komaj 47 let je imel, pa ga je podrla sili-koza. Ko je videl, da bo kmalu umrl, me je prosil, da bi ga pokopali doma na Vranskem. ,Lažje bom umrl, če mi to obljubiš...1 Obljubila sem in tega je bil tako vesel, da je nekaj dni izglodalo, kakor da bo ozdravel... Pa mu smrt le ni prizanesla ...«
Pri nas na Matici je vse dopoldneve živahno. Rojaki prihajajo in vsak prinaša s seboj svojo življenjsko povest, ki se je dolga desetletja razpletala in zapletala tam daleč na tujem. Telefon zvoni. Sorodniki sprašujejo, kdaj pridejo posamezne skupine. Radi jim ustrežemo z informacijami, kolikor jih imamo. Žal, pa nam vse potovalne agencije ne pošljejo seznamov rojakov obiskovalcev. Skupine se tudi dostikrat zakasnijo za nekaj dni. tako jih včasih čakamo na kolodvoru zastonj.
Dne 16. maja smo na domačih tleh pozdravili prvo letošnjo večjo skupino rojakov. Matičarji smo jim šli nasproti do Sežane, za pozdrav pa smo vsakemu natočili kozarček pristne kranjske slivovke. Pa smo bili kar hitro domači. Pomenki so se razpletli. Nekateri so skoraj po šestih desetletjih spet prvič stopili na domača tla. Triinpetdeset, dvainpetdeset, petinštirideset let... Koliko žuljev, koliko znoja, težkih naporov in velikih razočaranj je bilo
vmes. »Trdo smo morali hraniti, da smo lahko napravili ta obisk.« Rojakinja Josepliine Odar-jeva iz Canton Ohio mi je zaupala, da Jennie iz Barbertona pridno dela in hrani — da bo prihodnje leto, in to že četrtič, lahko prišla na obisk v stari kraj... »Hallo!« Kdo kliče? Ozrem se. V kotičku kupeja se veselo smeje star znanec — Matt Jarc iz North Chicaga. Po kratkih šestih mesecih ga je pot spet privedla v stari kraj, ki se mn je lani tako priljubil. Zdaj pravi, da bo ostal kar celi dve leti ali pa še dalj ...
»Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo ...« krepko žingajo tri »vesela dekleta« Frances Brginc, Cecilija Blažun in Šiinnovčeva, ki po dolgih desetletjih prihajajo no obisk iz sončne Kalifornije.
Orient-expres hiti... Preveč hiti... Mimo oken beže primorski kraji, odeti v pomladno zelenje. Valovite gmajne so polne cvetočih grmičev —- črni trn cvete ... »Domovina, domovina, kako si lepa...« Stari Joe Kucler, ki po dolgih 53 letih spet vidi domače gmajne, ima solze v očeh ...
Ob pol osmih je prispel vlak v Ljubljano. Tam so čakali svojci. In spet vzkliki, objemi in solze, solze veselja ...
Dva dni kasneje, 19. maja. je preko Sežane prispela v domovino druga skupina obiskovalcev, v kateri je bilo 25 slovenskih rojakov. Ta skupina je pa imela smolo v Franciji, kjer so zaradi nemirov zamudili Orient-expres ter so potovali z rednim potniškim vlakom, ki je prispel v Sežano ob pol osmih. Rojaki so tožili, da so ves dan brez tople hrane, žal jim je bilo tudi, da so morali potovati skozi Slovenijo ponoči. Kozarček dobre kranjske slivovke pa je hitro pregnal slabo voljo in krepko je zadonela lepa slovenska pesem.
Rojak Joe Pucel iz Pittsburga je že star znanec, saj smo se spoznali že pred dvema letoma, ko je bil po dolgih desetletjih prvič v domovini na obisku. Tudi dober pevec je. Cel kup starih slovenskih pesmi zna, tudi tistih, ki so jih peli pri nas v prvih letih tega stoletja, ko je on odhajal na tuje. Tudi na tujem je rad in veliko pel in to v društvih in v prijateljski druščini, kakor je pač naneslo, pel je, čeprav mu ni bilo zmeraj z rožicami postlano, toda njegovo načelo je bilo: dobra volja in korajža velja! Pa nam je zapel staro trboveljsko:
Rojak Žagar iz Francije pred Zdravstvenim domom v Trbovljah
Rojakinja Frančiška Kajbičeva iz Heerlena v Holandiji s sinom in hčerko v razgovoru s članom Izvršnega sveta Matice Plevnikom in stalnim dopisnikom Rodne grude Cv. A. Kristanom
Po cesti mi pride ena zauber dekle, ki ima nedolžno srce.
Za rokco jo primem, jo v gostilno peljam, za mizo se vsedein, za vince ji dam ...
Yenko Ciril iz Wyominga, ki je obiskal domovino po 35 letih, je privedel s seboj soprogo Angelo, ki je bila rojena v Ameriki. Zelo je obžalovala, da se vozi skozi Slovenijo ponoči in ne more videti lepih krajev, o katerih so ji toliko pripovedovali mož in starši. Marsikaj smo se še pomenili. Izleti, ki jih prireja Matica skupno s Putnikom, so zelo priljubljeni. Vsi, ki so se jih v prejšnjih letih udeležili, ne morejo prehvaliti, kako luštno so se imeli. Pa je bilo tudi zdaj veliko zanimanja za izlete in že prvega izleta, ki je bil od 4. do 10. junija, se je udeležilo 30 rojakov. Govorili smo tudi o Rodni grudi in Izseljenskem koledarju. V veliko zadovoljstvo nam je, da sta obe publikaciji rojakom tako všeč in potrudili se bomo tudi v bodoče, da jim bomo ustregli, to je, da bosta imela Rodna gruda in koledar čim več lepih slik iz domačih krajev in da ho po možnosti prihodnje leto Rodna gruda izhajala dvanajstkrat na leto.
V prijetnem veselem pomenku je čas hitro mineval in skoraj nepričakovano smo se znašli v Ljubljani, kjer so kljub pozni uri — bilo je že polnoči — potrpežljivi svojci pričakovali svoje drage. Ko smo Matičarji videli, da je za vse dobro preskrbljeno, smo rojakom iz srca zaželeli predvsem dober počitek, nato pa prijetno veselo bivanje v domovini in se poslovili z našim pozdravom: Nasvidenje pri Matici!
Ina Slokan
ddokaži ,, ¿Rodno grudo“ prijateljem
ddr id ob i novega naročnika
liwa otroška klinika„
Dne 18. maja je bila v Otroški kliniki v Ljubljani velika in prisrčna slovesnost: v celoti je bila opremljena in izročena svojemu namenu vsa stavba, ki se uvršča med najmodernejše klinike v Evropi.
Slovesnosti so prisostvovali številni predstavniki ljudske oblasti in zdravstva v Sloveniji. Slovensko izseljensko matico je zastopala podpredsednica Zima Vrščaj-Holy. Od ameriških Slovencev, ki so v maju prispeli na obisk v Slovenijo, so se vabil u Izseljenske matice odzvali rojakinja Josephine Odar iz Cantona, Ohio, Mary Rugelj iz -Milwaukeeja in zakonca Alpner iz West Alli-sa, Wisconsin.
V slavnostnem govoru je predstojnik klinike, docent dr. Marij Avčin pozdravni vse navzo'-če ter izrazil željo, da bi lahko vsi tisti, ki so omogočili delovanje Doma zdravja otrok, kakor je lepo imenoval otroško kliniko, in vsi tisti1, lci so in ki 'bodo delali v njej, lahko izpolnili svoje častne in plemenite naloge in po svojili najboljših močeh pomagali pri zdravljenju najmlajših in tako koristili vsej skupnosti.
Nova otroška (klinika lahko sprejme 310 bolnih, in to od novorojenčkov do štirinajstletnih otrok, ter trideset mater, ki doje svoje bolne otroke. Nova zgradba je sedaj z vso sodobno opremo1 vredna več kot milijardo dinarjev.
Predstojnik klinike dr. Avčin, kakor tudi drugi govorniki so se v svojih govorih hvaležno spominjali ameriških Slovencev, ki so z velikodušnimi zbirkami pripomogli k tako moderni ureditvi klinike, saj so poslali v staro domovino za opremo 'klinike dragocene zdravniške aparate v vrednosti1 230.000 dolarjev.
Takoj ob vstopu na kliniko, v veliki svetli avli, je z velikimi zlatimi črkami vklesan v domači marmor tale napis: »Ta stavba je opremljena s pomočjo darov Slovencev, združenih v Slovenskem Amerikanskem Narodnem svetu.« Starši iz Ljubljane in okolice, iz Gorenjske in Dolenjske, iz Štajerske in Primorske, ki iščejo v tem Domu zdravja svojim bolnim otrokom, prebirajo ta napis s hvaležnostjo do rojakov on-
L\u^i{ani ivh ocena si/o^emu namenu
stran oceana, ki so si s tem plemenitim darom postavili v rojstni domovini trajen spomenik.
Seveda, vse to ne bi dosti koristilo, če ne bi imeli na kliniki ljudi, ki ne le da znajo upravljati z vsemi aparati, marveč se z vso svojo strokovno sposobnostjo in ljubeznijo trudijo, da bi malim bolnikom vrnili zdravje.
Po slavnostnih 'govorili so si gostje lahko ogledali vse prostore klinike. Človek nima občutka, da je v bolnišnici, marveč v prijetnem domu otrok, za katere skrbe z največjo odgovornostjo. Vsa tri krila zgradbe so urejena na najsodobnejši način. Vse ®0' skušali uresničiti po načelih sodobne duševne higiene, da se otrok počuti v bolnišnici kakor doma, da mu je omogočen stalen stik z domom, predvsem 'z materjo.
V prvem krilu zgradbe so' v dveh nadstropjih sobe za bolne dojenčke do prvega leta in za nedonošenčke. V drugem, veznem krilu so v glavnem laboratoriji, razne garderobe za uslužbence, kopalnice za zdravstveno osebje, rentgenski oddelek in družabna soba za otroke, ki je hkrati učilnica in igralnica. V drugem nadstropju so prostori za matere, ki doje svoje bolne otroke. V tretjem krilu zgradbe, ki je najnovejše, so v pritličju prostori za otroke od prvega do- tretjega leta, v prvem nadstropju od tretjega do štirinajstega leta in v drugem nadstropju za tuberkulozne otroke.
Otroška klinika si je pred vojno in v prvih povojnih letih iskala pribežališča v raznih stavbah ob Gruberjevem kanalu in v Streliški ulici. Sedaj je konec temu. Na Vrazovem trgu stoji danes ponosna stavba, nova moderna otroška klinika, ¡ki lahko tekmuje z vsemi tovrstnimi stavbami v Evropi. Novo kliniko si lahko ogledajo posamezniki, množične organizacije in delovni kolektivi, saj je predvsem plod njihovega dela in truda, zlasti pa so iskreno vabljeni rojaki in rojakinje iz Amerike, da se na obisku v starem kraju sami prepričajo, v kako plemenite namene služi njihova velika pomoč.
Mila Šenk
Pri ogledu nove otroške klinike so ameriški rojaki pokramljali z malimi bolniki v igralnici. Na sliki so mrs. in mr. Alpner iz West Allisa, Wise, in mrs. Josephine Odar iz Cantona, Ohio
:mene jim hvala
Noč vsepovsod, tišina in mir, tako značilna za naša majhna mesta in nenadoma bolesten krik: »Mama, mama!-:
»Ivan, Ivanček, kaj ti je?« prestrašena plane iz postelje mati. Razpletena kita se ji vsuje po že rahlo upognjenem hrbtu.
»Glava, moja glava,« stoka Ivan in solze mu kar same navirajo v oči, čeprav ne spada med tiste otroke, ki se cmerijo za vsako figo. Zato je njegova mama takoj vedela, da gre zares. Potipala mu je glavo. Ni bila vroča. Tudi mrzlice ni imel, samo strašen glavobol.
»Le kaj mu je,« jo je zaskrbelo. Narezala je krompir v ruto in mu jo zavezala na čelo: »To pomaga, Ivanček. Jutri bo že dobro, pa boš šel o šoto!«
Sedla je k njemu na posteljo in mu zapela tako kot včasih, ko je bil še čisto majhen: »Spi, spi, sinek moj!« Ivan je res zaspal. Ona pa se ni odmaknila od njega. Misli so ji zbežale nazaj v tista leta, ko je še nosila pod srcem tega svojega fanta.
Takrat sta bila srečna, ona in Ivan, njen mož. Oba sta delala, oba z ljubeznijo pričakovala rojstvo svojega prvega otroka. loan sta mu dala ime. Ona, Ana je hotela to.
»Ge bo kdaj hčerka, bo pa Ana,« je govorila Ivanu.
In tako je Ivanček rasel, le je začel hoditi, že čebljati d svoji prvi, le materi razumljivi govorici. Tedaj pa je vojna raztegnila nad njuno srečo svoje mračne peruti. Ivan je odšel. Dolgo je jemal slovo od žene, še dalj pa se je poslavljal od lvančka, od katerega se kar ni mogel odtrgati. Končno ga je vzela noč.
Minila so težka leta trpljenja in gladu. Mir se je razlil čez ¡razbičano in požgano deželo. Vračali so se Amni znanci in Ivanovi prijatelji. Ana je čakala. Toda Ivan se ni vrnil. Nikdar več ni slišala njegovih korakov, ki se približujejo njunemu podstrešnemu stanovanju. Nikdar več.
Ivanček pa je poslej rasel brez očeta. Bil pa je slaboten otrok, ki se mu je poznalo pomanjkanje med vojno. Kljub temu je bil priden v šoli in doma. Ko da bi vedel, da se ne more mama tako ukvarjati z njim, ker je v službi.
»Zdaj hodi že v tretjo gimnazijo,« razmišlja Ana. »Še malo in spravila ga bom h kruhu.« Ko se je že svitalo, je Ana šele legla v posteljo. Kaj ji bo prinesel dan?
Ivanček se je stokaje zbudil. Bled je bil in z velikimi kolobarji pod očmi.
»K zdravniku morava,« mu je dejala Ana. »Danes ne pojdeš v šolo. Zvedeti morava, zakaj te boli glava.«
Rinko ni trmoglavil. Odšla sta k zdravniku.
»Majhen glavobol. Minil bo tako, kot je prišel.« Zapisal mu je zdravila. Pa mu niso pomagala. Naslednji dan je bilo še huje. Zdaj že jedel ni več. Ani pa je vedno bolj bridka bolest trgala srce.
Naslednji dan pa ga je poslal zdravnik d bolnišnico.
»Tu pa nekaj ni prav. V bolnišnico morate z njim. Tam imajo aparat, ki bo morda odkril to, kar jaz ne morem.«
Odšla sta. Čeprav vedno pogumen je Ivan vzdrhtel, ko je prestopil prag velike, svetle bol-
nišrvice, o kateri ni bil še nikdar. Prijazen zdravnik ga je sprejel, pogledal napotnico zdravnika in se resno ozrl na Ivana. Nato ga je peljal o drugo sobo, kjer je stal poseben aparat, močno podoben veliki zaprti omari.
»Vidiš Ivan, ta aparat pa imenujemo elek-troencefalograf,« je dejal zdravnik. »Ta nam bo pokazal, zakaj te tako boli glava.«
Ivan je sedel k aparatu, zunaj pa je vsa o skrbeh čakala mati. Končno so se odprla bela vrata.
»Tumor ima, na možganih. Toda nič strahu.
V	pravem času ste ga pripeljali. Vidiš fant,« se je nato obrnil zdravnik k Ivanu. »Zdaj so ti pa pomagali naši rojaki iz ZDA,« mu je dejal.
»Oni?« je nejeverno vprašal Ivan in gledal zdaj zdravnika, zdaj mater.
»Da, prav oni, kajti aparat, ki nam je pomagal ugotoviti tvojo bolezen, je njihovo darilo naši kliniki.«
Osuplo sta poslušala Ivan in Ana vsa o solzah.
»Recite jim hvala, če srečate koga izmed rijih, in povejte, da se jim zahvaljuje mati, ki ji je od vsega ostal le še sin.«
Odšla je, rahlo upognjena, a trdnih korakov.
V	temo njene bolečine je sijalo svetlo upanje — tokrat dobro vedoč, da bo Ivan ozdravel.
Zdravnik ji je sledil s pogledom in stisnil k sebi Ivana ...«	Vera Kuhar
ZBIRKE ZA DOMOVINO
Dne 19. februarja so prikazovali v North Chicagu-Waukeganu barvne slike, ki so bile posnete ob obisku v stari domovini. Udeležba na prireditvi je bila izredno velika. Najprej so predvajali na magnetofonski trak posnete pesmi in glasbo vrhniških pevcev in vrhniške godite. Sledile so slike o Vrhniki in bližnji okolici. Zatem je odbornik SNPJ Paul Bartel obrazložil prošnjo vrhniškega zdravnika dr. Kogoja, da se zberejo sredstva za nakup zelo potrebnih majhnih kirurških instrumentov za Zdravstveni dom na Vrhniki. Po koncu poročila so kar pričeli zbirati in na mestu so nabrali 160 dolarjev, tako da znaša zbirka z nekaterimi dodatnimi darili že 221 dolarjev. Za nabrani denar bodo kupili potrebne instrumente, nekaj bodo poslali za priboljšek v Dom onemoglih, poleg tega pa bodo nabavili vrhniškim pevcem tudi še magnetofon. Po končanem nabiranju so še dve uri prikazovali slike z izletov po Sloveniji in Jugoslaviji. Vse slike na obisku v stari domovini je posnel vrhniški rojak Jože Zelene iz VVaukegana.
Vinko Godnik iz Clevelanda, O. je pričel z zbirko za nabavo odrskih zaves za novi kulturni dom v Hrpeljah. Prošnjo za podporo je poslala »Svoboda« iz Hrpelj, ki je prošnji priložila tudi magnetofonski trak (posnet na radijski postaji v Kopru) s petjem svojega zbora. »Svoboda« v Hrpeljah nadaljuje delo pevskega zbora »Zvezda«, ki je bil ustanovljen že leta 1898 in so ga zatrli fašisti. Prvi izkaz zbirke znaša 109 dolarjev.
Organi delavskega upravljanja
(Nadaljevanje iz številke 5/1956)
Tudi direktor podjetja je pravzaprav organ gospodarjenja. Njegova vloga in njegov položaj v podjetjih, ki jih vodijo delavski sveti, nista nič manjša kot v podjetjih, ki so v rokah zasebnikov, delniških družb. Direktor je s svojim upravnim in strokovnim aparatom v takih podjetjih discipliniran in strokovno usposobljen izvrševalec volje in politike zasebnega lastnika, delniške družbe, kompanije. V gospodarskih podjetjih v Jugoslaviji, ki so skupna ljudska lastnina, pa je izvrševalec volje delovnega ljudstva, kakor se ta izraža v družbenih načrtih, ki jih predpisujejo organi oblasti, in volje delovnega kolektiva, kakor prihaja ta do izraza v sklepih delavskega sveta in upravnega odbora. Kjer so podjetja zasebna lastnina, je skoraj vedno nepremostljiv prepad med direktorjem — eksponentom lastnika — in delavci. Kjer so podjetja družbena last in jih vodijo kolektivi sami, takega prepada biti ne more, in ker direktor izvršuje voljo delovnega ljudstva in sklepe delovnega kolektiva, ima lahko ugled in avtoriteto, kot je ne more imeti v zasebnih ali državnih podjetjih.
Seveda vlada tudi v podjetjih, ki jih vodijo delavci, red in disciplina, kot jo neizprosno terja proizvodnja, delovni proces. Tudi tu so nadrejeni in podrejeni, toda samo — v proizvodnji in delovnem procesu. Ni pa nobene take politične in gospodarske nadrejenosti in podrejenosti, ki je neizbežna v zasebnih in državno-kapitalističnih podjetjih. Zato v jugoslovanskih podjetjih direktor ne more biti izvrševalec in čuvar take nadrejenosti in podrejenosti, kot so direktorji v zasebnih in državno-kapitalističnih podjetjih.
V sistemu delavskega gospodarjenja ima direktor svoj lasten delokrog: organizira in vodi neposredno delo, proizvodnjo, poslovanje. Sklepa pogodbe in jih podpisuje. Razporeja in uporablja obratna sredstva tako kot je predvideno v gospodarskem načrtu podjetja in po sklepih upravnega odbora. Direktor je pravni zastopnik podjetja. Sprejema delavce in uslužbence ter jih razporeja na delo. Samo vodilne uslužbence sprejema in razporeja upravni odbor. Direktor
tudi daje odpovedi delavcem in uslužbencem; ti pa se lahko zoper direktorjevo odpoved pritožijo na upravni odbor.
Direktor je disciplinski starešina in v času delovnega procesa so mu vsi podrejeni; tudi člani delavskega sveta in upravnega odbora na delovnih mestih v delovnem procesu so samo delavci in uslužbenci. Za svoje delo direktor odgovarja upravnemu odboru in delavskemu svetu. Tu na seji delavskega sveta ali upravnega odbora pa lahko vsak član daje pripombe in svoje mnenje o delu direktorja. Na postavljena vprašanja mora direktor dati odgovor in pojasniti svoje delo, ukrepe. Po taki ureditvi organiziran potek dela ne more torej trpeti, kljub temu pa je zagotovljena tudi direktorjeva odgovornost organom gospodarjenja.
Direktor pa ima še dve posebni nalogi. Neposredno odgovarja za izpolnjevanje zakonov in drugih predpisov. Ce misli, da je sklep upravnega odbora ali delavskega sveta nezakonit, ju mora na to takoj opozoriti in sklepa ne sme izpolniti. Ce delavski svet kljub takemu opozorilu vztraja pri svojem nezakonitem sklepu, potem mora direktor na tak sklep opozoriti ljudski odbor, da ta presodi in odloči, ali je sklep nezakonit ali ne.
Zaradi svojega položaja in svojih nalog direktor podjetja ne more biti član delavskega sveta, je pa član upravnega odbora, ne more pa biti njegov predsednik. .
Samouprava proizvajalcev v gospodarstvu je temelj družbene in državne ureditve v Jugoslaviji — tako, da je delavec v družbi in v tovarni dejansko proizvajalec, ki v delovnem procesu dela vestno, disciplinirano, pod strokovnim vodstvom svojih direktorjev, tehničnih in gospodarskih strokovnjakov, po svojih organih gospodarjenja — po delavskih svetih, upravnih odborih in zborih proizvajalcev, v organih oblasti pa istočasno tudi gospodari s proizvodnimi sredstvi in odloča o tem, kar v proizvodnji s svojim delom ustvari in daje družbi na razpolago za njen ter svoj lasten napredel^ in razvoj.
Obnovljene Hinje z Zadružnim domom	Nova zadružna mlekarna v Kobaridu zadaj na hribu
velika grobnica padlih iz prve svetovne vojne
Ali: (flOžncitd tabotnlka?
Pred petimi leti je bila v Sloveniji ustanovljena taborniška organizacija, ki je ¡kmalu po ustanovitvi štela okoli 700 pripadnikov. Danes, po razmeroma kratki dobi obstoja, šteje taborniška organizacija že nad 6500 članov. To število dokazuje, da postaja taborniška organizacija med mladino vedno bolj priljubljena.
Kdo pa so pravzaprav taborniki in kakšen je njihov program? Na to vprašanje je težko odgovoriti v kratkem stavku. Taborniki so organizacija, ki navaja mladino k zdravemu načinu življenja v prirodi in jo usposablja za praktične naloge v življenju, hkrati pa v mladih ljudeh vzgaja najlepše etične vrline in koristne lastnosti, kakor tovarištvo, čut za kolektivizem, poštenost, resnicoljubnost, marljivost in vztrajnost, hrabrost, ljubezen do prirode, čut za snago in red itd. Tabornik se uči orientacije v nepoznani prirodi, uči se spoznavati našo floro in favno, uči se postavljati šotor, kuriti taborni, ogenj, pripravljati hrano, spoznavati rastline in živali ter še tisoče drobnih opravil, ki mu koristijo v vsakdanjem življenju.
Seveda pa je za vsakega tabornika največje veselje, ko gre v družbi svojih tovarišev v naravo, na izlet, ali pa — kar je še privlačne je — na taborjenje ob morju ali v planinah. Samo lani so taborniki organizirali nad 3000 izletov v ¡razne kraje, ki so znani iz zgodovine, iz narodnoosvobodilne vojne ali pa po naravnih lepotah. Letos pa bodo osnovne 'taborniške organizacije — rodovi — pripravile okoli 60 velikih taborov, v katerih bo našlo polno 'razvedrila in veselja pa tudi mnogo koristnega Okoli 3000 mla-
dih ljudi. Seveda pa bodo taborniki tudi letos odšli v tujino, in sicer v mednarodni tabor ob Miilstattskem jezeru.
Na jvečji praznik za vse slovenske tabornike bo letos partizanski pohod v Kumrovec, rojstni kraj maršala Tita, kjer se bo od 22. do 27. avgusta zbralo najmanj 2000 tabornikov. Posamezni rodovi bodo odšli na pot v manjših skupinah kakor partizanske kolone, ki so se borile v narodnoosvobodilni vojni. V Kumrovcu bodO imeli taborniki svoj IV. zlet, 'ki bo izpolnjen z različnimi zanimivimi tekmovanji in prireditvami, na katerih bo mladina pokazala, kaj in koliko koristnega ter lepega se je naučila v svojih rodovih.
Prijetno je taborjenje v senci zelenih gozdov
Pozdrav vsem rojakom Zasavčanom, ki so se raztepli po svetu
Še danes, ipo tolikih 'letih izseljenstva, sem z dušo vedno doma v Tunjah :pri Hrastniku, kjer mi je tekla ¡zibelka. Na pokopališču pri tisti majhni -cerkvici sv. Štefana počivajo- moj oče, brata in sestrica. Moja vroča želja je, da bi še enkrat laihlko stopila na vrh ¡tistega grička in uživala razgled po okolici... O, domovina, kako si imiila, kako sladki so spomini na te...
Mesto St. Louils, 'kjer živim, je v državi Montani in leži ob ¡reki Mississippi. V njem je mnogo industrijskih podjetij. Tukajšnje podnebje je približno talko kot iv Jugoslaviji. Mesito ¡St. Louis je znano po botaničnem vrtu, ki ga imenujejo ¡¡»-Shaw Garden«. Ima tudi zelo bogat živalski vnt, ki je po velikosti tnetjii' na svetu. V našem ¡mostu je itind.i drugo največje železniško' križišče v Združenih državah.
V St. Loui-su so se Slovenci začeli naseljevati v letu 6890. Mod temi našimi pionirji so znana imena: Janez Lukezič, Anitoin Bukovec in Joe Kambič. Zaposleni so bili v pivovarni. Šele leta
1905 je prvi -odprl gostilno Lukezič, kasneje so mm sledili- drugi. Danes je v mestu že precej slovenškiih trgovin. Slovenska naselbina šteje okoli 800 ¡ljudi'. Večina rojakov ima svoje lastne domove in uživajo med -drugimi narodnostmi velik ugled.
Društveno življenje Slovencev se je začelo okoli 'leta 1903, ko so -Slovenske podporne jednoite razširile svoje podružnice po- vsej Ameriki. Ta društva Obstajajo- še danes. Imiaimo tudi pevska in drannalts.ka društva. Žene ¡smo članice krožkov Progresivnih Slovenk Amerike in pa Slovenske ženske zveze. Aktivnost v društvih ni več na taki višini kot v letih, iko ¡simo bili še mi mladi. Naša mladina se, razumljivo, za društvene stvari nič več -talko ne zanima.
Dain-es končam, morda se kasneje kdaj še kaj Oiglaisiim. Bodite mi, idiragi bratje in sestre po vsem svetu, prisrčno pozdravljeni.
Teresa Spek, St. Louis, Montana, USA
20 let Cankarjeve ustanove v Clevelandu
V dneh 29. in 30. junija je preteklo dvajset let, odkar je bila v Clevelandu na dneh sestankih odbora tako imenovane »Samostojne akcije za postavitev Cankarjevega spomenika« ustanovljena Cankarjeva ustanova (Cankar Foundation), katere glavna naloga je bila izdajati revijo, ki bi širila napredne ideje v smislu načel tega velikega slovenskega pisatelja. Ta revija je dobila ime Cankarjev glasnik. Ker bo Slovenski izseljenski koledar za 1957 objavil poseben podroben prikaz o ustanovitvi in razvoju te pomembne kulturne ustanove, navajam tu na kratko samo nekaj splošnih podatkov.
Nova ustanova naprednih ameriških Slovencev je imela svoj ustanovni občni zbor 27. novembra 1936 (takoj ko je bilo izdano od pristojnih oblasti dovoljen je za ustanovitev) in na njem je sprejela načelno izjavo ter pravila, v katerih so določene smernice in naloge nove Cankarjeve ustanove.
Namen Cankarjeve ustanove je kulturno organizirati slovenske delavce m pridobiti nji-hove organizacije za sodelovanje pri izdajanju napredne delavske kulturne revije in drugih publikacij ter skrbeti za izobrazbo in razvedrilo slovenskih delavcev v Ameriki.
Med ustanovnimi člani je bilo 17 slovenskih kulturnih, socialnih, podpornih in drugih organizacij ter posameznikov. Po enoletnem obstoju pa je imela Cankarjeva ustanova že 116 članov, od tega 57 društev, klubov in osrednjih organizacij ter 59 članov-posameznikov.
Ko se je prijavilo za revijo Cankarjev glasnik 1000 naročnikov — kar je bil pogoj za pričetek izhajanja —, je izšla avgusta 1937 prva številka te nove revije, ki je imela podnaslov »mesečnik za leposlovje in pouk«. Revija je izhajala do februarja 1943, ko je prenehala zaradi vojnih razmer. Izšlo je skupno 67 številk d 65 zvezkih (dvakrat
Uredništvu »Rodne grude«
Pozdravljam Vas! Zelo sem vesela, ko ste mi poslali na ogled številko »Rodne grude«, srečna bom, če me vpišete med Vaše naročnike. Priloženo Vam pošiljam nakaznico za enoletno naročnino. Denar Vam bo nakazan preko U. S. Post Office.
Mi Amerikanci, jugoslovanskega (slovenskega) porekla, smo zelo Deseti, kadar slišimo o vas, cla ste dosegli velike uspehe v vaši težko priborjeni demokraciji. Vsi smo zvesti Amerikanci, prepričani pa smo, da našega amerikanskega patriotizma v ničemer ne zmanjšujemo, če dajemo moralno in materialno pomoč našemu narodu, ki si je znal iz nič ustvariti skupno državo, ki se bori za mir. S ponosom čitamo o vašem napredku. Vaš pogum, Daš ugled in vaša ljubezen bodo premagali vse težkoče.
Pošiljam Vam nekaj pesmi, ki sem jih zložila in priredila za s-Rodno grudo«. Za te pesmi šem dobila inspiracijo v vaših lepih pesmih, ki jih mi Amerikanci tako radi prepevamo. Nisem pesnica po poklicu niti ne dovolj spretna, pravzaprav je to prvič, da pošiljam svoje pesmi v objavo, upam pa, da jih boste objavili.
Frances Sumic, Joliei, Illinois
sla izšli dvojni številki), ki sestavljajo skupno pet popolnih letnikov, od šestega pa je izšlo sedem številk. Približno 2250 strani gradiva nudi zelo lepo sliko o književnem in publicističnem ustvarjanju naprednih ameriških Slovencev ter vpogled d njihovo mišljenje d zadnjih letih pred in v prvih letih med drugo svetovno vojno. Prva leta med vojno je bil Cankarjev glasnik edina slovenska napredna revija sploh. Urejal ga je do februarja 1942 znani slovenski pisatelj in politik Etbin Kristan, ki mu je bil vseskozi glavni sotrudnik. Od februarja 1942 do konca izhajanja pa je bil urednik Ivan Jontez. Glavni sotrudniki revije so bili iz Amerike, nekaj pa jih je bilo tudi iz stare domovine.
Poleg izdajanja Cankarjevega glasnika je Cankarjeva ustanova prirejala tudi razne kulturne prireditve, deloma samostopio, deloma pa ob sodelovanju včlanjenih kulturnih društev, pevskih in dramskih zborov, glasbenikov in drugih organizacij. Skupno je imela 14 večjih prireditev v Clevelandu, O., Stabanu, Pa. in Detroitu, Mich. Cankarjevo ustanovo so pri njenem delu podpirali vsi napredni slovenski listi kakor Prosveta, Enakopravnost, Proletarec, pozneje tudi milmauški Naprej itd.
Cankarjeva ustanova in Cankarjev glasnik sta bila važna člena med gonilnimi silami, ki so pomagale k razvoju in utrditvi napredne misli med slovenskimi izseljenci o Združenih državah.
C d. A. Kri si ¿ni
Composed by Francis ./. Suinic:
VASE PESMI
In your lovely songs 1 find An inspiration to my mind.
Your rejoicing in your lot;
Your soul and spirit in allot.
DOMOViINA M1LI KRA J
Horn sad it is for me to feel Not being in your thriving meal;
My soul bewildered wonders why? I'm not under your blessed sky.
TR1GLAV MOJ DOM
Rom majestic in your splendor;
Even now our bandage is o’er
You rise and point the star
That torried in our heavenly banner.
SLOVO
In conclusion let me add Never mas there one so glad Who in foreign nation lives Yet his dreams to you he gives,
HEJ, SLOVENC1!
I,et us rise high together all In answer to our country’s call That me proudly stand accounted Courage, spirit, love, undaunted!
A sta Malaoašič:
cHrepenenje
cJxad bi ležal še enkrat v domačih goščavah, mežikal v sonce in gledal za ptiči v jeseni, ko bi odhajali z vetrom v daljave, na jug.
Rad bi še enkrat začutil dobrotne vonjave tople domače prsti, planinskega sleč a in trav in dežja, ki biča upognjene hrbte dreves.
Veter poslušal bi rad, ko divje udarja ob les, žvižga čez slamnate strehe in v izbah se smeje, poje uspavanko detetu o zibki, da sanja ...
Sklonil obraz bi nad vodo, o tišini kotanja bila bi brez dna, ob robu vsa z mahom zarasla vabila bi v noči živali, da pridejo pit.
Mehki žar ognja bil bi nad poljem razlit in na večer bi zvenela pesem pastirja v gorah, ko vrača se s čredo po stezi planinski o dolino.
Poslušal bi pesem ubrano samotnih gozdov, pesem dreves, ki so stoletja obstala
in kljubovala viharjem, zdaj se nagibajo k tlom in trohne
Cul bi zamolkle in smrtne udarce sekir,
videl odtekati smolo v soncu blestečo,
videl upognjene hrbte in žuljavo kožo dlani,
videl bi njive v bregeh, kakor majhne zaplate,
žene, ki žanjejo in jim ljubezen v očeh
rahlo utripa, kakor sopare poletne,
kadar oblaki temne se ob žetoejiih dneh.
Poslal bi ves dober in tiho bi ležal na senu, težki vonj zrele otave bi me zazibal v sanje in domovina bi bila vsa blizu mojim dlanem ...
PO DOMAČI DEŽELI
Lani je dobilo 33.000 delovnih ljudi iz Pomurja, ki so zdravstveno zavarovani, v obliki pokojnin, otroških dodatkov ali oskrbnin več kot pol milijarde dinarjev.
Dramska sekcija v Zagrebu živečih Slovencev »Slovenski dom« je z uprizoritvijo drame Mateja Bora »Vrnitev Blažonovih« slavila 10-let-nico svojega dela. Dramo je zrežiral znani zagrebški igralec in režiser, naš rojak Hinko Nučič. — »Slovenski dom« je bil osnovan ipred 29 leti in je zlasti na ikuLturno-prosvetnem področju žel v Zagrebu obilo priznanja za vztrajno delo.
Slovencem so se začela vremena na literarnem polju močneje jasniti. Kaže, da pisatelja Karl Grabeljšek in Vlado Habjan s svojimi partizanskimi teksti ne bosta ostala osamljena. Najplodovitejši živeči pripovednik France Bevk je napisal roman iz predvojnega življenja slovenske Primorske »Črna srajca« in daljšo zgodovinsko povest »Iskra pod pepelom«. Miško Kranjec že tiska svoj roman iz povojnega Prekmurja z naslovom »Zemlja se vrti z nami«, medtem ko objavlja France Kosmač kratek roman »Balada o trobenti in oblaku«. Anton Ingolič piše zgodovinski roman, tržaški pisatelj Boris Pahor tiska kar dva, mladi pisatelj Beno Zupančič pa pravkar končuje svoj roman, v katerem bo prikazal Ljubljano med okupacijo. Obeta se bogata žetev. Vseeno pa moramo priznati, da se v ¡slovenski književnosti še ni zacelila rana, ki je nastala po smrti koroškega pisatelja Prežihovega Voranca.
Kamniu	Zlat jubilej Fedorja Gradišnika. V celjskem
mestnem gledališču so proslavili 50-letnico odrskega delovanja Fedorja Gradišnika z ameri-kansko dramo Hermana Wouka »Zadeva Oaine«. Jubilant je v drami nastopil v osrednji odrski postavi admirala Heada. Občinstvo je jubilanta pozdravilo z burnim ploskanjem na odprti sceni, po predstavi pa so se na odru zvrstili gostje s čestitkami in darili. — Celjani ¡so v veliki meri lahko hvaležni Fedorju Gradišniku, da je dobilo njihovo mesto ob podpori oblasti eno najlepših gledališč v državi.
Slovenski grafiki so se odzvali vabilu dunajske Umetniške galerije, naj bi sodelovali na njeni spominski razstavi. Na Dunaju bodo razstavljali svoja grafična dela .Slovenski umetniki: Božidar Jakac, Riko Debenjak, Miha Maleš, Tone Kralj, France Mihelič in Marij Pregelj.
Sarajevsko podjetje »Bosna-Film« je prejelo 10 ponudb za odkup Vorkapičevega celovečernega filma »Hanka«. Ponudbe so poslala filmska podjetja iz ZDA, Sovjetske zveze, Indije, Argentine, Izraela, Švedske in drugod. Film »Hanka« je zastopal jugoslovansko kinematografijo na festivalu v Cannesu, ki je bil od 23. aprila do 14. maja.
Na Reki, našem največjem pristanišču, bodo odprli tehnično fakulteto. Poslej bo imela Reka 4 visoke šole: medicinsko in tehnično fakulteto ter višjo pomorsko in pedagoško šolo.
Horjul
Tretja jugoslovanska filatelistična razstava
bo v Zagrebu od 20. do 27. maja. 'Na njej bo poleg mnogih domačih in tujih filatelistov ter jugoslovanske generalne direkcije pošte, telegrafa in telefona razstavilo svoje redke znamke 55 poštnih uprav iz evropskih in drugih držav.
Jugoslovanska poštna uprava ¡pripravlja za letos novo serijo znamk. Serija bo imela naslov »Živali našega Jadrana«. Na znamkah bodo morski konjiček, oktopod, jastog in razne ribe. Osnutek za znamke bo ¡izdelal akademski slikar Mate Zlamailik iz ¡Zagreba.
Serija znamk »Jugoslovanska umetnost skozi stoletja«, ki je izšla 24. marca, je vzbudila med filatelisti veliko zanimanje, saj je bila pri ljubljanskem ¡poštnem okencu razprodana v dobri uri.
Pozdrav vsem rojakom po svetu pošiljajo veseli Kamničani in Kamničanke
Novi grob. V nedeljo, dne 45. maja so v Oseku pokopali 62-letno Alojzijo Ličen. Pokojnica si je služila svoj košček kruha že od zgodnje mladosti (¡saj je imela komaj 9 let, ko je šla od doma), ¡leta 1952 je bila upokojena. Poleg bratov Jožeta, Franca, Mirka in sestre Pepce ter drugih sorodnikov doma zapušča v Argentini še brata Alojza in Cirila.
Poročila sta se Milan Abram iz škrbine na Krasu in Milka Kočevar iz Brij pri Komnu. Milka ima tri tete v Argentini ¡in sicer Rozalijo Suban, Alojzijo Lavrenčič in Marijo Pipan, ki je bila lansko leto na obisiku v domovini z možem in sinom. Isti dan sta ¡se poročila v Oseku Jožef Remec in Milenka Remec iz Užič nad Osekom. Jožef ima v Argentini teto Marijo- por. Košuta, Milenka pa v ZDA teto Amalijo Remec, ki je bila na obisku v rojstni domovini preteklo leto.
Bogata ležišča bentonitne gline so ¡odkrili na Blagovni med Štorami in Šentjurjem. Zaloge cenijo na okrog 80.000 ton. Bentonitna glina je važna surovina za industrijo.
Osuševalno delo na Primorskem. Tako imenovana »vodna skupnost«, v katero so vključeni zastopniki podjetij, kmetijskih zadrug in občinskih odborov iz Kopra, Izole in Pirana, bo skrbela za melioracije v koprskem ¡pasu ter gradila namakalne in druge vodne naprave. Po izdelanih načrtih nameravajo v petih letih me-liorirati 5200 ha ¡kmetijskih površin.
Menijo, da bo največ dela ¡pri osuševanju Stan jonskega zaliva. Sredstva za omenjena dela so že zagotovljena.
Poletje v Beli krajini
Aluminij igra izredno pomembno vlogo na
trgu barvnih kovin. Zaradi tega pridobiva na konjunkturi tudi osnovna surovina za proizvodnjo aluminija — boksit. Le nekoliko držav je, ki ¡imajo dovolj boksita. Mod te spada tudi Jugoslavija. Lahko pričakujemo, da bo postala Jugoslavija v prihodujili desetih letih eden največjih proizvajalcev aluminija v tem delu sveta,
V Idrskem nad Idrijo je umrla Marija Lapajne, ki -je pravkar praznovala 100-letnico rojstva. Svoj jubilej je praznovala še zdrava, potem pa je naglo obolela in umrla. Lapajnetovo poznajo mnogi naši izseljenci preko luže.
Ribnica na Pohorju
KOS BO PEL NAD NJIM
Ustavili smo se samo za kratek odpoči-tek, zato smo posedli kar ob cesti. Komisar Jože pa je nekam odšel. Vsi smo ga imeli v očeh, ko je šel čez ozek laz na oni strani ceste, a nam je ugasnil, še preden se je skril med gozdno drevje. Na nebu je sijalo sonce, v srcih nas je grela misel: Gremo v Ljubljano in od tam v Kranj, Trbovlje, Novo mesto ... tam nas čakajo otroci, žena, starši, bratje, prijatelji ... Od sonca obsijana cesta se nam je zdela kakor pot v obljubljeno deželo. Peljala nas je v svobodo.
V gozdu, onstran ceste je počil strel. Tako čudno je jeknil, da smo se vsi zdrznili in se spogledali. Sicer smo bili vajeni strelov, štiri leta so streljali na nas, toda takega strela še nismo slišali. Počilo je blizu, s pištolo in tako čudno, kakor da je nekdo ustrelil z razklano cevjo. Nihče ni ničesar rekel, tudi vstal ni nihče; bili smo utrujeni, pred nami pa se je v soncu belila široka cesta, ki je peljala v novo življenje. Kdo bi se v takem razpoloženju dolgo vznemirjal zaradi osamljenega strela. V ušesih nam je še donela godba prejšnjega dne, v očeh so nam še bila vesela dekleta s svojimi belimi rokami, ki so jih stegovala proti nam, kakor da nas vabijo v objem.
A Tone je vseeno vstal in odšel proti gozdu. Ne takoj, šele čez tri, štiri minute. Ni mogel strpeti, da ne bi šel gledat, kaj pomeni tisti strel. To mu je ostalo iz dni, ki so minili, ko je bil lahko tudi osamljen strel usoden za nas. Takrat je bil Tone vselej prvi, ki je šel gledat, od kod strel in čemu. »Da, to mu je ostalo,« smo se smehljali za njim. »Ubogi Tone, kdaj se bo tega otresel?«
Za kake tri minute nam je izginil iz vida. Potem smo ga zopet zagledali na obronku gozda. S počasnim korakom se je vračal proti nam, obraz mu je bil resen, skoraj prestrašen.
»Ustrelil se je,« je zamolklo povedal, ko je bil zopet med nami.
Te besede nam še niso vsega povedale, zato ne, ker nismo bili pripravljeni nanje. Prvi trenutek so se nas dotaknila, kakor da ne vemo, za koga gre.
»Kdo?« je nekdo mukoma iztisnil iz sebe.
»No, Jože.«
Molk. Nihče ni mogel ničesar reči. Obsedeli smo kakor kamnite sohe. Čez eno ali
dve minuti pa smo vstali in odšli proti gozdu, koder smo prej videli iti Jožeta in potem Toneta. A nismo hiteli, korak nam je bil truden, ne zaradi dolge poti, temveč zaradi srca, ki nam je ležalo v prsih kakor kamen.
Našli smo ga na majhni jasi, obsijani od sonca. Stegnjeno truplo je ležalo vznak, kakor da se je bil nastavil pomladnim žarkom. Roka mu je bila omahnila na travo, tik zraven dlani je ležala pištola. Obraz mu je bil ves obsijan od sonca, zato je bil videti še bolj bled, drobna krvava črta od desnega senca proti ušesu pa še bolj izrazita.
Strmeli smo v mrtvo truplo in bilo nam je, kakor da se je ves gozd strnil nad nas. Smrt za nas ni bila nekaj izrednega, kolikokrat smo že stali pred truplom mrtvega tovariša, a tako nas še nikoli ni stiskalo kakor tedaj. Oni so bili padli od sovražnikove krogle, ta pa si je vzel življenje sam.
V duhu sem zagledal njegov zamišljen obraz in njegov nasmeh, ki je bil vselej tak, da smo čutili: Samo zaradi nas se je nasmehnil, da nas razvedri, da nas opogumi, kakor malo prej, ko je rekel: »Fantje, saj bo kmalu svoboda, Rusi se bližajo Varšavi. Angleži in Amerikanci vsak dan bombardirajo nemška mesta, naši so osvobodili skoraj vso Bosno, še malo, pa se vrnemo domov, dekleta nas bodo objemala od veselja ...«
Gledali smo mrtvo truplo pred sabo in nismo mogli verjeti.
»Zdaj, ko je svoboda,« je nekdo tiho dejal.
»Tak je bil sinoči, da sem kar čutil, da ni nekaj v redu z njim,« je rekel komandir Mišo. »A da bo kaj takega napravil, si ne bi mogel misliti. Saj ga še takrat ni zlomilo, ko je zvedel, da so mu pobili ženo in otroka. Jaz bi jokal, klel, kaj vem, kaj bi še napravil, a on je vse zaprl vase. Nekoč sem ga našel samega, sedel je na podrti smreki in gledal fotografijo. Ko me je zapazil, jo je hotel skriti, kakor da ga je sram. Potem pa mi jo je le pokazal. ,Moja družina,’ je rekel zamoklo. Bilo je že po tistem, ko so mu jo pobili.«
Umolknil je. Tudi drugi nisino našli besed, da bi nadaljevali pogovor. Najbrž se je v vseh porajala ista misel: »Poiskati bi bilo treba tisto fotografijo in tudi drugo . . .« A nas je stisnilo že zaradi same misli. Tako
nam je bilo, kakor da je še živ in mu bomo morali seči v razbolelo rano.
»Pokopati ga bomo morali,« se je po daljšem molku oglasil komandir.
»Kar tu?«
Čeprav smo bili vajeni, da smo mrtve tovariše pokopavali kar tam, kjer so padli, nas vprašanje ni začudilo. Prej je bila vojna, a sedaj, ko je svoboda?
»Kar tu,« je rekel Mišo. »Ga bomo že pozneje prekopali.«
Še vedno smo negibno strmeli v mrtvega tovariša. Kri se mu je strdila, videla se je kakor droben, rdeč trak. Zraven odpadle pištole je rastel rdeč volčin. Priletel je čmrl, da si v njegovih cvetih poišče medu. Na vejo zelenečega hrasta je sedel kos. Morda je imel v bližini gnezdo, strel ga je bil najbrž prepodil. Zdaj se je vrnil. Ko bomo začeli kopati jamo, bo zopet odletel in nas bo kje iz gošče zvedavo opazoval. Potem pa bo zopet mir v gozdu. Nam se bo zopet cesta svetila v očeh in v srcih nas bo grela misel: Gremo v Ljubljano in od tam v Kranj, Trbovlje, Novo mesto, domov. Kako lepo je, če ima človek dom ...
Pod to mislijo pa nas je tiščalo. Ni imel več doma, zato je ostal tu, v gozdu. Gozd je bil štiri leta njegov dom, gozd bo njegov dom tudi poslej. Kos bo pel nad njim, rdeči volčini bodo poganjali iz njegovega groba ...
»O, ljuba, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta . . .«
ADOV 0\LJ N1 SO BILI PRI NAS
Albina in Anamarija z očetom oz. starim očetom
Ivtecl primorskimi rojaki so letos prvi obiskali rojstno domovino Pavlina Semolič, Albina Havilič-Švara, Anamarija Havilič, Štefan Lipi-čar, Jožef Špiler in Jože Ščurk. Vsi so pripotovali iz daljne Argentine, ki jim je postala krušna domovina.
Albina Švara, poročena Havilič, je prišla na obisk v svoj rojstni kraj Sveto pri Komnu, od katerega se je poslovila pred 26 leti. Ganljivo je bilo njeno srečanje z 81detnim očetom, sestrami in brati. Z njo je prišla 21-letna hčerka Anamarija, ki je doslej poznala domovino svojih staršev le po imenu in slikah. Lepote slovenskih krajev in vse, kar je videla in doživela, pa jo je silno prevzelo in navdušilo tako. da sta se z materjo težko poslovili od drage domače zemlje.
»Kar mlado se spet čutim in še bom tukaj ostala, ker je tako lepo,« je dejala tajniku podružnice Izseljenske matice 62-letna Pavlina Semolič iz Gradišča nad Prvačino, ki je obiskala svoj rojstni kraj po dolgih 32 letih. In sklenila je, da bo kljub težki hoji na vsak način šla na Trstelj, znano izletniško točko na Krasu, od koder je prelep razgled na Vipavsko in Furlansko dolino ter na Jadransko morje.
Mirko Ličen
^L)ÛTidJÙüittCi
PROSVETNO LN KULTURNO ŽIVLJENJE NAŠIH AMERIŠKIH ROJAKOV
V letošnji pomladi je prosvetno in kulturno udejstvovanje naših ameriških rojakov spet zelo živahno. Poročila o njihovih prireditvah so dokaz za to.
S svojim koncertom, ki je bil 29. aprila v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu, je pevski zbor »Zarja« proslavil svojo 40-letnico. »Zarja« je najstarejši še obstoječi slovenski zbor v Clevelandu. Ustanovljena je bila 6. aprila 1916 pod imenom Socialistični pevski zbor »Zarja« kot odsek clevelandskega kluba št. 2? Jugoslovanske socialistične zveze. V Clevelandu je ta zbor opravil ogromno delo. »Zarja« je vseh 40 let nastopala na prireditvah naprednih organizacij kakor Jugoslovanske socialistične zveze, clevelandske federacije SNPJ, pomagala je pri gradnjah raznih domov, v podpornih akcijah in drugod. Poleg teh nastopov je imela več kakor 90 samostojnih koncertov. Na svojem jubilejnem koncertu je »Zarja« z velikim uspehom prikazala prvič v Združenih državah opereto Radovana Gobca »Planinska roža«.
*
Svoje koncerte so imeli še trije pevski zbori v Clevelandu. 15. aprila so nastopili pevci Mladinskega zbora pri SDD v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. pod vodstvom J. Gregurinčiča. — 29. aprila je bil v Slovenskem narodnem domu na 5050 Stanley Ave (Maple Heights) spomladanski koncert »Planine«, ki se je na ta koncert pripravljala vso zimo pod vodstvom znanega pesnika in pevovodje Ivana Zormana.
*
Pittsburški vseuniverzitetni tamburaški zbor, ki ga vodi naš rojak Matt Govže in v katerem je več študentov slovenske in jugoslovanskih narodno-
sti, je imel 1. aprila svoj prvi letošnji nastop v Johnstownu, Pa. Predvajal je glasbene, pevske in plesne točke, med njimi tudi nekatere iz jugoslovanskega glasbenega zaklada.
*
Dne 8. aprila je bil v Ameri-ško-jugoslovanskem Centru na Recher Ave v Clevelandu spomladanski koncert pevskega zbora »Slovan« iz Clevelanda, ki deluje že več kakor 20 let in je edini samo moški pevski zbor med tamošnjimi slovenskimi zbori. V vrstah zbora je že precej v Ameriki rojenih mož in mladeničev slovenskih staršev. Koncert je vodil pevovodja Tone Šubelj, na klavir pa ga je spremljala Vera Slejko.
*
Pevski zbor »Jadran« iz Col-linwooda pri Clevelandu je imel svoj spomladanski koncert 22. aprila v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. Tudi v tem zboru sodeluje že precej v Ameriki rojene slovenske mladine. Na sporedu so bile slovenske narodne in umetne pesmi. Zbor je vodil dolgoletni pevovodja Vladimir Malečkar, kot solistka pa je nastopila Betty Novak-Resnik.
*
V Euclidu pri Clevelandu je med drugimi slovenskimi domovi tudi eden, ki se imenuje Ameriško-jugoslovanski Center. Ima lep oder, toda na njem sta samo dve garnituri kulis. Odbor doma se je obrnil na pevski zbor »Slovan« in dramsko društvo »Naša zvezda«, da naj organizirata prireditev za nabavo kulis. Oba zbora sta se povabilu odzvala in sta priredila 11. marca lepo prireditev z mešanim sporedom. V prvem delu so bili predvajani filmi o raznih slovenskih proslavah ameriških rojakov in pa filmi iz domovine, ki jih je posnel John Žigman ob obisku v domovini.
Zbral Co. A. K.
ČASTNI VEČER ZA MATA PETROVICHA
Clevelandski napredni Slovenci so priredili 15. aprila častni večer zaslužnemu clevelandskemu rojaku Mattu Petro-vichu ob njegovi 70-letnici in umiku iz javnega delovanja. Matt Petrovich je bil rojen 9. februarja 1886 v Uncu pri Rakeku. V Ameriki je že dolga desetletja. Bil je vseskozi naprednega prepričanja. Kot tak je delal v odborih JSZ in SNPJ. Slovenska izseljenska matica in Rodna gruda se čestitkam, ki jih je prejel rojak Matt Petrovich, iskreno pridružujeta.
NOVI ODBOR PEVSKEGA ZBORA »SLOVAN« V CLEVELANDU
V novi odbor pevskega zbora »Slovan« v Clevelandu so bili izvoljeni kot predsednik Frank Urbančič, podpredsednik Joseph Durjava, tajnik William Urbančič in še osem odbornikov.
45-LETNiICA DRUŠTVA »FRANCISCO
FERRER« V CHICAGU
Dne 11. marca so proslavljali v Chicagu 45-letnico delovanja društva »Francisco Ferrer« št. 131 SNPJ. Že ime, ki ga ima to društvo po znanem španskem revolucionarju in svobodomislecu, ki ga je 1.1909 umorila španska reakcija, kaže, da so bila načela tega društva povsem svobodomiselna in socialistična. V njem se je zbiral cvet svobodomiselnih in socialističnih chicaških Slovencev. Glavni govornik na proslavi je bil urednik Prosvete Frank Zaitz.
OBLETNICE DRUŠTEV
6.	maja je jiroslavljalo svojo 50-letnico društvo št. 47 SNPJ v Springfieldu, 111. Na proslavi so predvajali razne filme iz delovanja SNPJ. Proslava je bila v Slovenskem domu v Springfieldu. Od ustanoviteljev živijo še trije. — 9. sept. bo proslavljalo svojo 50-letnico društvo
»Narodni vitezi« št. 39 SNPJ. — Društvo št. 254 »Napredni Slovenci« v Bon Airu, Pa. pa je proslavljalo 40-letnico obstoja. Od 16 ustanoviteljev jih živi še 11.
NOVA SLOVENSKA DVORANA V FONTANI, CAL.
Slovensko naselje v Fontani, Cal. se precej hitro množi, kajti tja prihajajo na življenjski oddih iz raznih krajev Amerike slovenski izseljenci, ki so stopili v pokoj. Tam so že tri slovenska društva. Dvorana društev SNPJ, ki se imenuje Slovenski dom, je bila pred šestimi leti precej povečana, pa je že skoraj spet premajhna za to stalno rastočo naselbino. 8. aprila pa so odprli svojo lastno dvorano tudi člani Kranjsko-slovenske katoliške jednote, ki doslej niso imeli svoje dvorane.
NOVI ODBOR PEVSKEGA ZBORA »ZARJA« V CLEVELANDU, O.
Na letošnjem občnem zboru je bil izvoljen novi odbor »Zarje«. Predsednik je Leo Poljšak, podpredsednica Josephine Turkman, tajnica Sally Me Intosh (Strumbel), blagajnik pa John Krebel.
TUDI GLASBENA MATICA IiMA NOV ODBOR
Novi odbor Glasbene matice je sestavljen takole: Predsednik Frank Bradach, podpredsednica Josephine Bradach, tajnica June Priče, blagajničarka Carolyne Budan.
DARILO MATICE IZŠEL JENIKA HRVATSKE
Po sklepu svojega glavnega odbora in z odobritvijo občnega zbora je poslala Matica ise-ljenika Ilrvatske kot darilo največji jugoslovanski podporni organizaciji Ilrvatski bratski zajednici v Pittsburghu, Pa. kot darilo celotno pohištvo za delovno sobo njenega glavnega predsednika. Soba je rezbarsko
delo iz prvovrstnega slavonskega oreha.
SLOVENSKO HRANILNO IN POSOJILNO DRUŠTVO V FRANKLINU-CONEMAUGHU
V Franklingu-Conemaughu, Pa. je že 42 let Slovensko hranilno in posojilno društvo. V okolišu, kjer deluje, je bila nekdaj cvetoča slovenska naselbina delavcev v železnem in premogovnem revirju. Tudi to zadružno ustanovo so organizirali zavedni slovenski premo-garji. Ob požrtvovalnem in dolgotrajnem prizadevanju zavednih odbornikov so uspeli ustanovo utrditi in ji pridobiti nov ugled. V odboru deluje še vedno nekaj članov stare generacije, drugi so pa že mlajšega rodu; vsi pa so slovenskega pokolenja in dobro razumejo slovenščino. Tajnik društva Anton Gabrenja je na tem mestu že vseh 42 let. Ker so postali sedanji prostori društva pretesni, je odbor direktorjev (upravni odbor) kupil sosednje poslopje in namesto tega bo postavljena enonadstropna moderno urejena zgradba, v kateri bo dovolj prostora za naraščajoče poslovanje. Konec lanskega leta je znašalo društveno premoženje 3,345.739 dolarjev. Vknjižb na posestva za podeljena posojila je 385. Uspeh društva je omogočil, da so lani obrestno mero za hranilni oddelek povečali od 3 na 3'A °/o, kar je največ v vsem okolišu.
USPEHI AMERIŠKIH SLOVENCEV PRI OBČINSKIH VOLITVAH
Nedavno so bile v nekaterih državah ZDA volitve v mestne svete, pri katerih je bilo izvoljenih tudi več Slovencev in Jugoslovanov. Tako so bili izvoljeni za mestne zastopnike v Clevelandu med drugimi tudi Slovenci John Kovačič v 23. volilnem okraju (vardi), Joseph M. Kovach v 28. vardi (Newburgh), John Fakult v 32. vardi (Collinwood) in Max Gerl v 3. vardi mesta Euclida pri Clevelandu. — Pri mestnih voli-
tvah v glavnem mestu države Indiana Indianopolisu, ki ima več kakor 400.000 prebivalcev, je bil izvoljen za župana tega mesta Philip L. Bayt (Bajt), ki je slovenskega rodu. Njegovi starši so člani društva št. 34 Slovenske narodne podporne jednote. — Za župana mesta Gary, Ind. pa je bil izvoljen Petar Mandič, ki je srbskega rodu. Mandič je bil že doslej štiri leta župan tega mesta in ga imenujejo — dasi je mlad — »očeta mesta Garyja«. Je pristaš demokratske stranke in je pri volitvah dobil 30.000 glasov.
NI MU BILA ŽELJA IZPOLNJENA
V Buenos Airesu je nenadoma preminul znani kulturno-prosvetni delavec 54-letni Ivan Skok, doma iz Čepovana na Goriškem.
Pokojnik je že takoj po prvi svetovni vojni pristopil k domačemu tamburaškemu zboru v Čepovanu, leta 1920 pa je bil pobudnik, da so ustanovili pevski zbor »Škrjanček«, pri katerem je sodeloval, dokler go niso italijanski fašisti razpustili. Pod Italijo je bil večkrat zaprt, ker je bil zaveden Slovenec ter član Prosvetne zveze Trst.
Leta 192? je šel kot mnogo naših rojakov iskat kruh v Argentino. Tam se je takoj vključil v kulturnoprosvetno delo pri delavskem kulturnem društvu »Ljudski oder«, kjer je pridno sodeloval pri pevskem, dramskem in tamburaškem odseku. Bil je več let odbornik društva, član »Svobodne Jugoslavije« in drugih naprednih organizacij. Po združitvi slovenskih društev v »Slovenski ljudski dom« je tudi tam pridno sodeloval.
Še pred meseci je pisal bratu in nečaku v domovino, da bo v kratkem prišel za vedno domov. To je predvideval v maju 1956, ali kruta smrt mu je načrte jireprečila. Z »Žvanom«, kakor so ga imenovali, je slovenska naselbina v Buenos Airesu izgubila enega najboljših kulturnoprosvetnih delavcev.
SHEBOYGAN, WISC.
.. . Letos se mnogo rojakov pripravlja na pot v domovino. Prijetno je iti' na obisk v rojstni kraj, žalostno pa je iti nazaj, ker zapuščaš svoje drage. Tudi jaz sem bila tam po 38 letih, ali kaj', ko skoro nisem nobenega poznala v domači vasi, saj sem bila skoro tujka. Srce mi je trepetalo od veselja, ko sem slišala govoriti otroke lepo slovensko besedo. Pozdravljam vse Slovence širom Amerike in domovine, ter ostajam zvesta naročnica.	Angela Rossman
MILWAUKEE 4, WLSC.
Zelo rada berem »Rodno grudo«, saj je toliko lepega in zanimivega v njej. Včasih jo dobim od mojih prijateljev, zato sem se odločila, da si list sama naročim.
Izselila sem se v Ameriko že leta 1905. Tu sem se poročila in imela osem otrok. Lansko leto mi je umrl mož v starosti 79 let, jaz pa sem že peto leto na postelji. Drugega razvedrila nimam kot branje in televizijski aparat. Vsako knjigo ali časopis, ki mi pride v roke, z veseljem preberem.
Moja zibelka je tekla v lepi Sloveniji v vasi Vače. Ravno v zadnji številki »Rodne grude« sem videla to lepo' nepozabno vas Vače. Kar milo se mi je storilo, ko sem po tolikih letih zopet videla ta lepi nepozabni kraj, saj mi1 je .iz rojstnega kraja ostala vsaka stezica v spominu. Vas prisrčno pozdravlja!
Elizabeta Cukjati LISBON, OHIO
Pošiljam Vam 4 dolarje za d v; nova naročnika »Rodne grude« To so moji stari prijatelji. Vs trije smo doma z Gorenjskegc ter se nam zelo dopadejo sliki iz tega lepega dela naše rojstni
domovine.
Jacob Bergant
BOSWELL, PA.
Prilagam vsoto deset dolarjev za koledar in »Rodno grudo« dn
sicer za koledar letnika 1956 in 1957 in za »Rodno grudo« za leto 1957.
!S tem obveščam svojo vnukinjo Milko, da ima koledar in xRodno grudo« plačano za leto 1957. Tudi za naše sorodnike sta »Rodna gruda« in koledar potrebna, saj je v njih mnogo lepega in zanimivega ter ju rav-._ no tako težko pričakujejo kot mi v Ameriki. Lepo pozdravljeni !	Joseph Setinšek
RED LODGE, MONT.
Zopet pošiljamo tri nove naročnine na »Rodno grudo«. Naročnino pošiljam po poštni nakaznici. To' so: Blaž Snyder, John Kosorok, in Frank Gasser, vsi iz Montane. Ne bom užaljen, če mi pošljete obvestilo o prejemu denarja. Skušal bom pogledati še v sosednjo naselbino za nove naročnike.
Kayton Erznožnik
ENGEL WOOD, COLORADO
Poročam Vam, da sem prejel Vaše pismo. Enako sem prejel tudi prvi dve številki »Rodne grude« kakor tudi vezani letnik tega lista za lansko leto. Povem Vam, da se mi »Rodna gruda« zelo dopade, saj so samo slike vredne tiste denarje. Najlepša Vam hvala za pošiljke. Ko boste gotovi s koledarjem, mi pošljite dva izvoda. Vas najlepše pozdravljam vse pri Matici!
Jacob Škerlj WAUKEGAN, ILLINOIS
Prejel sem dva izvoda »Rodne grude« ter Vam tu pošiljam celoletno naročnino'. Glejte, da mi »Rodne grude« ne ustavite, sicer jo pnečitam vseeno. Naročam tudi slovenski izseljenski koledar za leto 1957 in Vam ravno tako pošiljam naročnino. Za podporo »Rodni grudi« prilagam 1 dolar.
Vas vse lepo pozdravlja in Vam želi obilo uspeha
Gustl in Josephina Kozina
NEW CANAAN, CONN.
Pošiljam Vam štiri in pol dolarja za »iRodno grudo« in izseljenski koledar. Bila sem zelo zaposlena in potem tudi bolna, zato Vam nisem prej pisala. Upam in želim, da ste vsi zdravi in zadovoljni v Vašem uradu, kakor tudi g. Lojze Zdravje, kateri bo drugi mesec praznoval 65. obletnico. Želim mu, da bi se počutil kot, da bi biil le 35 let na tem svetu. Vas vse prav lepo pozdravljam ter ostajam vdana	^ Margon
VICOIGNE RAISMES, FRANCIJA
Prosim Vas, da bi poslali list »Rodna gruda« na naslov mojega sina, ki se nahaja v Parizu. Zna sicer le malo pisati in citati v slovenščini, vendar ga zelo zanimajo slike iz Jugoslavije, ki jih »Rodna gruda« prinaša.
Prejmite lepe pozdrave
Angela Bostič HLBBING, MINN.
Prejela sem Vaše pismo, za katerega lepa hvala, ter v katerem me vprašate, če bi prevzela zastopstvo za Vaš tisk. Zastopstvo z veseljem sprejmem in bom delala za oboje, kar bo v moji- moči.
Ostajam s pozdravom!
Mary Kolar
,MC. KEESPORT, PA.
Prejela sem list »Rodna gruda« in se Vam lepo zahvalim, ker jo zelo rada prebiram in regledam slike iz 'Slovenije, al, iz moje lepe Štajerske je pa le malo kdaj v »Rodni grudi«. Doma sem blizu Lolke pri Zidanem mostu. Če bo vse po sreči, upam, da se letos morda v avgustu mesecu vidimo. Prilagam naročnino za »Rodno grudo«, koledar bom pa poravnala osebno, ko pridem in se zglasim na Vašem uradu. Do takrat pa prav lepo pozdravljeni.
Josephine Ranzinger
LORAIN, OHIO
Prejela sem vse številke »Rodne grude«. Ravno tako sem prejela tudi koledar, katerega ste mi poslali. Pošiljam Vam 3 dolarje za »Rodno grudo« kot naročnino, en dolar pa naj bo za tiskovni sklad. Posebej Vam pošiljam 3 dolarje za koledar. Citam ga z veseljem ter je za mene velike vrednosti. Je zanimiv in vsebuje krasne fotografije.
Prejmite vsi prav iskrene pozdrave
Josephine Mahnič
RENTON, WASH.
Pošiljam Vam nakaznico za 6 in pol dolarja kot naročnino za »Rodno grudo« za mene in mojega prijatelja John Repovža iz Rentona in za prejeti Slovenski izseljenski koledar. Hvala Vam, in ne zamerite, če sem z naročnino kaj zakasnil. Ravno sedaj nimam dovolj časa za pisanje, pa Vam bom kdaj kasneje poslal kakšen dopis. S prijateljskim pozdravom!
Ignac Laush
LINTON, INDIANA
S tem Vam pošiljam 5 dolarjev kot naročnino za »Rodno grudo« za leto 1956. Prosim, da mi pošljete tudi letnik 1955, ako ga še imate. En dolar pa naj bo v darilo Slovenski izseljenski matici.
Pozdravljam vse v uradu!
Jennie Dolence
CLEVELAND, OHIO
Pošiljam Vam 5 dolarjev za »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar. Pol dolarja pa naj bo za nameček. Zelo sem zadovoljna z »Rodno grudo«, in kadar jo dobim, se mi zdi kot da sem jaz prišla v Ljubljano. Kaj rada gledam slike iz naše mile rojstne domovine. Srečni smo in veseli, da nam je nova domovina nudila dobrodošlico in nam dala kruh. V 35 letih dela v Ameriki im kljub vsakovrstnim zaprekam v življenju nam ni ugasnila iskra ljubezni v srcu do svoje rojstne grude. Zato rada gledam slike in berem novice iz domovine. Sreča mi je bila dama, da sem obiskala svojega 80 let starega očeta, dve sestri in prijatelje 1. 1953, zato pa se mi je želja za pot čez široko morje še bolj zakoreninila v mojem srcu. Vedno
se spominjam prijetnih uric, ki sem jih takrat preživela med svojci.
Zahvaljujem se Vam za Vašo dobrosrčnost, ko ste mi koledar poslali kar na moje poštenje ...
Se enkrat srčna hvala za tako cenjeno ljubeznivost in spoštovanje do mas slovenskih izseljencev v Ameriki, in ravno tako Vas in rodno zemljo cenimo tudi mi.
S prijateljskim pozdravom
Mary Kajfež
.GIRARD, OHIO
Bolj mi niste mogli ustreči, ko ste mi zaupali koledar za leto 1956. Tu Vam pošiljam 5 dolarjev, dva in pol za koledar, drugo pa je za »Rodno grudo«, ta naš toliko priljubljeni list, katerega tako radi beremo in gledamo slike iz krajev, ki so nam poznani.
Vas prav lepo pozdravljam in Vam želim obilo uspeha v Vašem delu.
Joe Škrobut
MASONTOWN, PA.
Vse Vas prav lepo pozdravljam in Vam želim v tem letu obilo zdravja in zadovoljstva, posebno pa veliko naročnikov za »Rodno grudo« in koledar. Zelo sem se ga razveselila, ko ste mi ga poslali za novo leto. Da Vam nisem takoj odgovorila, je bila kriva moja bolezen. In prav ta Vaš koledar mi je dal toliko veselja, da sem si kmalu opomogla k ozdravljenju. Vsega sem prečitala in Vani povem, da je vreden ne samo dva in pol, temveč 4 dolarje. Zato pa Vam štiri dolarje pošiljam. Ostanek pa naj bo za »Rodno grudo«.
Vas prav lepo pozdravlja ter se Vam še enkrat toplo zahvalim za poslani koledar.
Agnes Zadel
NORTH CHICAGO, ILLINOIS
Pošiljam Vam 11 dolarjev kot naročnino za »Rodno grudo« za mene in moji prijateljici Mary Debeljak in Frances Narat. Ostalo je pa za koledar od mene in Mary Debelak. Želim Vam, da bi vse po sreči prejeli.
Vas vse v uredništvu prav lepo pozdravljam. Morda se mi bo posrečilo dobiti kakega novega naročnika.
S pozdravom
Frances Gregorin
PUEBLO, COLO.
Pošiljam Vam MO v znesku 24 dolarjev kot naročnino za »Rodno grudo«, in sicer za štiri stare in tri nove naročnike in pa za koledarje starim naročnikom: Natalija DOVGAN Ludvik YAKSE Jože SMERAJC Frank BREGAR Frank MESOJEDEC Mary PERKO Margareta YAKLICH Prav prijazen in topel pozdrav!	Ludvik Yakie
DEARBORN, MICH.
Prilagam ček v znesku 4.50 dolarja za celoletno naročnino »Rodne grude« in Slovenski izseljenski koledar. Koledar se mi zelo dopade in ako mi bo mogoče, Vam morda pošljem pozneje kratek članek.
Vsem pr,i Slovenski izseljenski matici prijazne pozdrave!
Mary Knez
DETROIT, MICH.
Pošiljam Vam 4 naročnine na »Rodno grudo« in za koledarje, skupno 78 dolarjev.
Radi pogledamo slike iz rojstnega kraja ter vse, kair se dogaja pri vas. Veliko nas je tu, ki nikoli ne bomo> videli rojstne domovine.
Naj Vam opišem na kratko življenje slovenskih žena v Ameriki. Ko smo prišle v to deželo, nismo imele drugega kot nekaj obleke. Opravljati smo morale težka dela, in se učiti jezika. Dekleta so se omožila in morala trdo dčlati. Na hrani in stanovanju so imele moške, tako da »o svojim možem pomagale vzdrževati svojo družino. Moški niso imeli stalnega zaslužka, nekateri so se večkrat selili iz kraja v kraj. To' so bile večne težave. Ako je mož bil odpuščen od dela, kje dPbiti drugo delo? Talko so potekala leta. Zahvaliti se moramo predsedniku ZDA Rooseveltu, ki je .delavstvo socialno zaščitil, jim omogočil boljše plače in tudi starostno podporo. Veliko pa nas je, ki tega ne bomo deležni. Vdove, katere smo izgubile svoje može v času, ko socialne zaščite še ni bilo. poitem pa opravljale delo, ki ni bilo pod socialno zaščito, in tudi vsi tisti, ki niso bili več zmožni za delo, a so še pri življenju.	Frances Lovšin
DOM IN DRUŽINA«-
iKadar nam želodec nagaja
Na željo mnogih naročnikov bomo na tem mestu pisali o raznih bolezenskih težavah, ki nas najbolj pogosto nadlegujejo. Začnimo danes kar pri našem »notranjem ministru« — želodcu, ki največkrat povzroča nekaterim večje, drugim pa spet manjše preglavice.
Najbolj pogosta želodčna nadloga je želodčni katar, ki je po-sledica zauživanja pokvarjenih jedi ali pa preobilne ali premastne hrane. Želodčni katar pa lahko povzročijo tudi razne bakterije in nekatera zdravila. Tudi -tisti, ki -ne poznajo prave mere pri uživanju dobre -kapljice, dostikrat obolijo na želodčnem katarju. Alkohol se namreč us-rkava neposredno skozi želodčno sluznico in v največji meri zavira pravilno delovanje sluznice.
Bolniki, -ki trpe na želodčnem katarju, tožijo o bolečinah v želodcu in tudi v trebuhu. Imajo tudi glavobol, v us-tih kiselkast okus in hude motnje v prebavi. Dostikrat tudi bruhajo.
Kako bolniku, ki ima želodčni kataT, pomagamo? Predvsem se mora najprej strogo postiti in piti nekaj dni v -določenih presledkih le neoslajen kamilč-ni ali lahek ruski čaj z limonovim sokom. Priporočljivi so tudi mlačni obkladki na želodec. Bolnik naj vsaj en dan leži. Ko se mu stanje nekoliko zboljša, mu damo polagoma tekočo kašnato hrano, za katero bomo navedli nekaj receptov.
Resnejše obolenje je zastarel kronični želodčni katar, ki ga povzročijo živčne motnje, prekomerno uživanje alkohola, razne infekcije itd.. V začetnem stadiju izloča sluznica preveč kisline, kasneje žleze omagajo in se pokv-ari-jo, tako da ima bolnik premalo kisline v želodcu ter izgubi tek, peče ga zgaga in vedno je napihnjen. Katar zdravimo s tem, da -noiščemo vzrok in ga odstranimo. Poleg zdravil, ki jih predpiše zdrav-
nik za o-z-dravljenje, je velikega po-mena pravilna -dieta, ki se je mora bolnik -držati od 14 d'ni do 2 mesecev. Predvsem se mora držati diete v spomladanskih in jesenskih mesecih.
Bolečine v želodcu po jedi, občutek -teže v želodcu, pehanje, dostikrat tud-i bruhanje, so večkrat znak razširjenega ali povešenega želodca. Bolečine prenehajo, če takoj- po jedi ležemo. Bolniki, ki imajo povešen ali razširjen želodec, naj jedo po šestkrat ali sedemkrat na dan -in uživajo naj le gosto, redilno, lahko prebavljivo hrano in to v majhnih obrokih.
Za želodčnimi- krči, ki nas največkrat napadejo s-redi dela ali pa ponoči, se -dostikrat skriva rana v sluznici želodca ali dvanajstnika. Take rane nastanejo -navadno med 30. in 50. letom in so bolj pogoste pri moških, kakor pa -pri ženskah. Rane so različno velike, prodirajo lahko v globino, predvsem v trebušno slinavko, -rade krvavijo, lahko pa -tudi, če se pravočasno ne zdravi, popolnoma r-azjejo želodčno sluznico.
Kaj je vzrok želodčnim ranam? O tem so mnenja zdravnikov deljena. Največkrat nastane rana zato, iker želodčne stene izločajo preveč ki-sline. Vzrok prevelikega izločanja- kisline pa je največkrat živčna razdražljivost. Kakor smo že omenili, so te težave največje spo-mla-di in v jeseni. Bolniki, ki imajo rano na želodcu, dostikrat niti preveč ne tožijo. Včasih jih -boli pod »žličko« takoj po jedi ali pa tudi precej časa po jedi, največkrat p-a ponoči. Bolečina pa ni posebno hu-da in dostikrat prehaja tudi v križ tako, da se prav lahko zmotimo, da so po -sredi kakšne druge bolezenske nadloge. Bolniki- so navadno tudi z-a-p-rti. Ra-d-o se jiim kiselkasto peh-a, če je kisline preveč, ali pa peče zgaga, če je kisline premalo. Apetit je dostikrat še precejšen, bolniki so tudi žejni in sili jih k bruhanju
ali pa tudi pogosto- bruhajo. Največkrat so bolečine šele takrat hujše, če je -rana prodrla globlje, pojavljajo se pa večkrat tudi -šele potem, ko se je -rana zarasla in to posebno spomladi in v jeseni. Kadar je zaradi zarasle rane zožen -prehod iz želodca v dvanajstnik, takrat bolnik hrano bruha in pri tem hujša. V tem primeru je nujno potrebna operacija. Operacija je potrebna tudi pri tistih bolnikih, ki večkrat krvave iz ram, posebno pri tistih, ki opravljajo težja fizična dela. Prav tako je -treba operirati bolnike z ranami, -ki prodirajo v globino in povzročajo neznosne bolečine.
V začetku p-a rane v želodcu in dvanajstniku zdravimo in lahko tudi ozdravimo predvsem s telesnim in duševnim počitkom, s primerno dieto, s tem da odstranimo' vzrok njegovega duševnega razburjenja, in s primernimi zdravili, ki jih predpiše zdravnik, katera zaustavljajo preveliko izločanje želodčnega soka in kisline oziroma nadomeščajo manjkajočo kislino. Velikega pomena je tudi to, da se bolniki -točno drže p-redpisane diete in Obrokov. Obroki naj bodo- redni in nikoli se ne smemo preveč najesti. Dieta naj obsega 5 d-o- 6 dnevnih obrokov. Jejmo počasi in jedi d-obro prežvečimo. Jedi ne -smejo biti prevroče iin tudi ne premrzle, Tudi kajenje ni priporočljivo z,a bolne na želodcu. Najbolje je, da ga popolnoma opus-te, če pa i-te-ga na noben način ne morejo, naj vsaj ne kade na tešče ali med1 jedjo. Dobro je tudi, -da -bolniki po jedi ležejo ali vsaj počivajo pol ure. Sicer je pa priporočljivo gibanje na svežem zraku, če eni preveč utrudljivo.
(Po dr. Božena Zajec-Laorič: Želodčne bolezni in njih dieta — priredila 1. S.)
Mežiška dolina je bila nekoč jezero
Vinko Modcrdorfer
Mežiška dolina od Kramariče pri Črni do Votle peči pri Guštanju, sedanjih Ravnah, je bila nekoč jezero. Med Mežico in Črno, kjer je sedaj topilnica svinca, je bilo jezero predeljeno v zgornje in spodnje jezero. Ljudje so prebivali v tistem časa samo na južnem in severnem obrežju. Vsa pokrajina do Gosposvetskega polja je bila pokrita s črnim, temnim gozdom.
V Prevaljski kotlini je stal ob robu jezera na Te-meljnovem vrhu grad. Graščakova hči je rada videla sina pliberškega graščaka. Graščak na Temeljnovem vrhu je bil toliko odvisen od svojega soseda v Pliberku, ker ni imel svojega pokopališča. Mrliče je spravljal v kamnito rakev in jih prevažal preko jezera v Pliberk. Del te rakve je pozneje odnesla voda ob ne-
kem neurju s Teineljnovega vrha k Brančurnikovemu mostu med Prevaljami in Ravnami. Ta del rakve je sedaj klopca pred Brančur-nikovo gostilno.
Sin pliberškega graščaka je pogostoma obiskoval graščakovo hčer na Temeljnovem vrhu, a tudi ona je šla večkrat skrivaj v Pliberk. Nekoč je pri takšnem tajnem obisku utonila v jezeru. Grof se je zaobljubil, da bo sezidal cerkev, če bo našel truplo utopljene hčerke.
Jezero je izpod jedlo pri Ravnah skalo in izteklo. Grof je našel truplo svoje hčerke Marije v kraju, kjer stoji danes cerkev v Fari v Prevaljah. Izpolnil je dano obljubo.
UGANKE
Škrat, ki gleda nas z neba, poseduje dva roga; spodnjega ima za brado, gornjega pa za čelado.
(odjeda uiunri)
Dvaintrideset piščancev zmelje zvrhan krožnik žgancev; mož z lopatico rdečo jih pomeče v prazno vrečo.
(\oiwftz as vd — d'lzal ul a!cl°Z)
DOPOLNJEVANKA
Mi smo fantje, pravi gadje, jesti znamo sladko sadje; nosimo lesene puške, v usta bašemo pa ...
Znamo se srčno boriti, ko je treba mleko .. ., če se gre pa za klobase, skočimo si tudi v ...
Ako je ta boj prevroč, pride ata na ...
S šibo nam klobas naklati, kar tako po zadnji .. . mi začnemo pa .. .
v
Vsak dan v tednu smo spravljali otavo. Nalagali smo jo na voziče, s katerimi se je težko vozilo po slabih potih. Tu in tam smo se morali kar vsi podstaviti, da se ni voziček zavrtel po bregu. Trpeli smo in trudni smo legali spat.
Z nedeljo je prišel shod na Gori. Zjutraj je bila maša in ob desetih tudi. Kdor je bil zjutraj v cerkvi, je ostal potem doma. Kar je bilo mladega, je hitelo k desetemu opravilu.
Pri Presečnikovih sta najprej odrinila oče in mati s postavnostjo, ki je last pametnih ljudi. Nato sta odšla Danijel in Liza. Že v veži sta se prepirala, in ta prepir se je vlekel ž njima, ko sta bila že daleč od hiše. Danijel je hotel, da bi mu dala Liza nekaj denarja, Liza pa se je temu z vso odločnostjo ustavljala. Do Gore je hlapčič brez dvojbe iztisnil zahtevani gol-dinarček iz starikastega dekleta in gotovo je tudi, da ga je potem zapil.
Pred hišo sem čakal, da pride Meta. Sicer ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj hodila. To pa se je samo ob sebi umelo; nikomur se ni čudno zdelo, ne očetu ne materi. Ni jo hotelo biti iz gorenje hiše, kjer se je nekje — kamric in čumnat je bilo tam gori vse polno — oblačila.
Kar se tiče moje osebe, sem jo bil zavil v oblačilce, času in kraju jako primerno. Posebno je bilo to oblačilce primerno kraju, ki leži — kakor veste — že pošteno visoko v hribih. Kdor lazi po hribih, mu je nositi posebno obleko, kar tudi veste. Že nekaj let sem lazil po gorah, zatorej mi v tem pogledu ni primanjkovalo ničesar potrebnega. Prav nič se mi ni čudno videlo, nasprotno, zdelo se mi je edino pametno, da sem paradiral pred Presečnikovo hišo, kakor bi se odpravljal na Begunjščico ali na Kredarico. Na nogah sem rožljal z dobro zažebljanimi čevlji; meči pa sta tičali v sivih nogavicah, ki so segale do kratkih hlačic, bingljajočih mi okrog nagih kolen. Vsi ti krasoti se je pridružil še temen suknjič, zadaj narejen »na ploh«. Ni mi treba še posebej povedati, da mi je čepel na gla-
vi obrabljen in zasvaljkan klobuček, in sicer s krivci, kakor hribolazcu pristoje.
Živel sem v prepričanju, da sem jako pametno, jako okusno in predvsem tudi jako praktično oblečen. Ni mi prihajalo na misel, da sem podoba, kakor v teh krajih morda še nikdar nastopila ni in katere velika smešnost prebivalstvu ne bo odšla. Ltisom smešnosti so naši pogorci jako dostopni !
Končno je Meta vendarle prilezla iz hiše.
»Kje vendar tičiš?« sem se zajezil. »Na Gori že ,ta dolga' zvoni, midva pa se še odpravila nisva.«
»Dosti je še časa,« se je kratko odrezala, »pol ure, pa bomo gori.«
Takrat je opazila moje do kolen segajoče nogavice — dolge nogavice je smela v pogorju samo ženska nositi — bingljajoče moje kratke hlačice in moj od zadaj široki deski podoben suknjič, pa se je skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami in se nato začela na tak način smejati, da so ji kar solze lile po licih.
»Kakšen si vendar? Vsa Gora se ti bo smejala! Kdo more s takim hoditi?«
In zopet se je spustila v smeh. Nič mi ni pomagalo: v naj večji hitrici sem se moral preobleči in odložiti hribolazniško svojo slavo. Samo posvaljkani klobuček je dobil milost v njenih očeh, in to zaradi krivcev, ki so bili dekliču všeč.
Na drugo stran pa ne morem zamolčati, kako se je bil ta spaček sam oblekel in napravil.
Takrat v kmečkih hišah še ni gospodarila tista zoprna gospoščina, s katero se danes pačijo naša dekleta. Ce se v Poljanah postaviš na brv pred cerkvijo, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni vsako leto več klobukov na ženski strani. Na nogah, ki se včasih merijo z velikostjo čolna, pa se bleste beli ali še celo zelenkasti čeveljčki. Človek bi najraje skočil z brvi v Točilnico, da bi mu ne bilo treba gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo v mladih letih prave grdobe. Morda nam pridejo še srečni časi, ko bodo
Bili so kričači, ali korajžo so imeli samo v hitrih nogah . . .
naša dekleta s klobukom na glavi vodo nosila, v zadrgnjenih modrcih pa plela žito in korenje!
Meta te šege ni poznala. A kljub temu se je bila napravila, kot je napravljen oltar pri največjih cerkvenih slavnostih. Nosila je svetlosivo kambrikasto krilce, na katerem sta se počez vlekla dva v zobce nabrana rumena trakova, da se je videlo, kadar je korakala, kakor bi se vili po kambriku dve rumeni kači. Okrog obraza je imela modro rutico, ki jo je bila pod vratom prav lahno zavezala. Pri prvem koraku ji je zdrsnila na ramena, da se je v vsej krasoti odkrila lepa glava. Svetle lase si je bila prevezala s trakom iz črnega žameta, kar se ji je prav čedno podalo, skoraj še bolj kot glavnik iz rumene kovine, ki je gledal kot žareča krona izmed plavkastih kit. Mojo posebno pozornost je vzbujala zelenkasta surovosvilnata ruta, katero si je bila ovila okrog vrata. Ta vrat pa je cvetel izmed nežnih belih špic kakor »ženinček«, ki poganja v svečanu med belim snegom! Ta svilnata ruta je bila pripeta za tilnikom, da
se je ondi napravljala ljubka jamica, pripeta pa je bila tudi spodaj, kjer sta že silili na dan rožnati dve gredici, o katerih bi bila nepotrebna vsaka daljša pripomba. Kadar se je prestopila, so završala okrog Mete spodnja krila, in kadar je predaleč stopila, so se zasvetile nogavice in prikazali se či-žemčki, prikladni vsaki gosposki nožiči. Recite, kar hočete, bila je zala kot roža v maju!
Prav zelo sva morala pospešiti svojo hojo. Dospevši k cerkvi, pa vendar nisva še prav nič mudila. Zbrana je že bila velika množica. Ta je postajala med štanti v bregu na levo od cerkve. Prodajala se je obleka, ponajveč pa sladke reči. Ali pred mašo se še ni kupovalo; še celo Veharjev Nace iz Delnic ni imel kaj posla. Stal je kakor rabelj tik klade, v katero je bila zasekana ostra sekira. Tu so se sekali štruklji. Če si mehko, pokonci postavljeno blago z enim udarcem presekal, bilo je tvoje; če se ni posrečilo, moral si plačati, štrukelj pa je ostal Nacetu. To sekanje je tisti dan na Gori povzročalo največje zanimanje!
Skoraj med zadnjimi sta prišla Šimen in Lnca. Ta je nosila pečo brez špic, nad obleko pa star rjavkast »raš«, ki je bil spredaj na dveh mestih nazaj pripet, da se je kazala rdeča podloga. Bila je to vroča, stara obleka za stare ženske in že tedaj precej redka.
Kakor dvoje plahih ščenet sta se približala cerkvenim vratom. Tam je Kalar, bled kot stena, odstopil od moških, s katerimi se je razgovarjal. Stopil je pred Šimna. Množica je takoj postala radovedna in pritisnila k mestu, kjer sta stala Kalar in Skalar. Luca je v strahu zanihala: »Za božje rane, vsaj pred cerkvijo nama daj mir!«
Oni pa je razločno in glasno spregovoril:
»Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti in pozabi!«
Šimnu se je povesila čeljust in lovil je Kalarjevo roko:
»Vse je pozabljeno, Luka, vse je pozabljeno! Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
Množica je napravila prostor in z roko v roki sta prekoračila prag gorske cerkve. Ves čas je Šimen ponavljal: »Vse je pozabljeno, vse je pozabljeno«, Luca pa je od nekod iz obleke potegnila molek ter premikala med prsti debele njegove jagode.
To je bila prva senzacija shoda na Gori. Druga je nastopila po maši. A bila je manj ginljiva in zame nečastna.
Gorska cerkev je bila že v otroških letih vrhunec mojim željam. In res, ko sem dobil prve hlačice, me je vlekla mati na malega šmarna dan na Goro. Težko sem hodil, žejo sem trpek a vse je bilo pozabljeno, ko me je mati v cerkvi tik sebe imela. Veroval sem v nebesa in mislil sem, da sem tisti dan vsaj v prednebesih.
Globoko me je zanimala ob strani na zidu velika freska, kjer je gonil sv. Jurij konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj — prava peklenska prikazen — je bila zame najpomembnejša točka. Še bolj sem ga občudoval kakor devico, ki je tičala za zmajem ter kazala največjo grozo. To devico naj bi bil rešil sv. Jurij s svojim naskokom. Legenda sv. Jurija se je predstavljala torej v največji naivnosti, a kljub temu zelo dobrodejni naivnosti.
Mogočno konkurenco tej sliki pa je ustvarjal veliki oltar, na katerem je kraljevala Naša gospa z Gore. V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega
stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati.
Ko je nato stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi sončnimi žarki.
Tudi danes je bila cerkvica polna. Na steni je še vedno reševal sv. Jnrij svojo devico in na čeladi je še vedno nosil velika štrucova peresa. Tudi mati božja je kraljevala v svojem zlatu. Od oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela Žganjar-jeva Urša: »Ko v jasnem pasu primiglja ...« Kje pa so bili moji nekdanji občutki?
Sv. Jurij se mi je videl, da je slabo slikan, in devica, ki jo je reševal, je imela pravzaprav obraz brez vsakega življenja. Mati božja v svojem rokokojskem tronuje bila slabo izrezljana in prekričeče z barvami prevlečena. Vrhu tega je bil nerodni cerkovnik ubil rumeno šipo v oknu, da se je videla luknja, ki je močno motila zlati svit okrog sv. Device. Žganjarjeva Urša pa se je včasih bolj drla nego pela.
Žal, da ni dano človeku, da bi ostal otrok vse svoje življenje!
(.Nadaljevanje prihodnjič)
POIZVEDBA
Iščem svojo polsestro Pavešič Heleno, rojeno ¡1. 1918 ali leto pozneje v mestu Barberton, Ohio, USA. Njena in moja mati Frančiška je imela dekliški priimek Rebolj. Moj oče, ki se ga starejši izseljenci v mestu Barberton prav gotovo še spominjajo, je bil Matija Suhadolnik in je leta 1918 umrl na šipanski bolezni. Po očetovi smrti se je moja mati Frančiška Suhadolnik ponovno poročila z rojakom Pavešičem. V letu 1920 je odšla moja prava mati z menoj, motjo sestro Francko in polbratom Matevžem iz Barbertona v Slovenijo. Od ted'aj nisem imel z mojo polsestro Heleno in očimom Pavešičem, ki sta ostala v Barbertonu, nobene druge zveze razen enega pisana, ki sem ga prejel iz Barbertona v letu 1935. Vem tudi še to, da je bil v Barlbertonu moj krstni boter Župec Jernej, doma iz Matene pri Ljubljani.
Hvaležen bom za kakršne koli podatke o moji polsestri Heleni Pavešič in mojem očimu Pavešiču, ki jih lahko sporočite Slovenski izseljenski matici v Ljubljani, Cankarjeva 5/1 ali na moj naslov: Matija Suhadolnik, Zlato polje — blok DES — Kranj, Slovenija.
Tiskala tiskarna >Toneta Tomšiča< v Ljubljani
POZOR!
oRojakom iz evropskih dežel, ki bodo letos obiskali domovino
Na splošno željo rojakov, ki bodo letos obiskali domovino in se želijo obenem udeležiti tudi prireditev Izseljenskega tedna, bo odhod transporta iz Metza 5. avgusta 1956 v dopoldanskih urah. Povratek te skupine z odhodom iz Ljubljane pa bo 29. avgusta 1956.
Rojaki, ki se bodo udeležili tega obiska, naj se prijavijo: Jugoslovanskim izseljenskim društvom v Merlebach-Frevming, Jeane d'Arc, Tucquegnieux, La Machine, Giraumont in Aumetz.
Iz krajev, kjer ni društev, pa naslednjim poverjenikom:
Gornik, 52 Cita Ida. St. Marie aux Chênes, Moselle Kogoj Stefan, 85 rue Marcel Ilabets Bouligny, Meuse Cigoj Peter, 3 a Rue de Strasbourg, Creutzwald, Moselle Belina, 3 a Rue Square Maire Lang, Stiring-Wendel, Moselle Ujevič Nikola, 25 Rue Chambière, Metz, Moselle
Drugi pa naj se prijavijo:
Jugoslovanskemu generalnemu konzulatu 16 Rue Erckmann Chatrian, Strasbourg, Bas Rhin.
Prijave bodo navedeni sprejemali do 30. junija letos. Prijavljenee mora vplačati 9000 frankov, otroci do 10 let polovico, do 4 leta je voznina brezplačna.
\
NAŠI PROIZVODI:
Telefoni: 20-41, 211-42, 20-81, 20-82 Brzojavni naslov: Cinkarna Celje Železniška postaja: Celje — Industrijski tiri Cinkarne
Surovi cink — min. 97,80 % Zn Cinkov prali — 97,0 °/o Zn total Rafinirani cink - min. 98,70 % Zn Fini cink — min. 99,75 % Zn Rcdcstilirani cink — min. 99,85 % Zn Cinkova pločevina raznih dimenzij in formatov
Cinkovi protcktorji za kotle Cinkovc pralnice valovite Avtotipijskc plošče Offsct plošče Žveplena kislina 60° Be Cinkovo belilo — zlati pečat beli pečat zeleni pečat rdeči pečat
Kromov galun Natrijev hidrosulfit Natrijev sulfid — surovi Natrijev sulfid — čisti Cinksulfat
Natrijev silikofluorid Barijev sulfid Zelena galica Litopon Ultramarin Svinčeni minij 50 %
Svinčeni minij 52 %
Svinčena glajenka čista Supcrfosfat Modra galica Metalit
V valjarni uslužnoslno valjarno tudi eoinec, kositer in srebro
Ljubljana, Trubarjeva cesta 72
Telefon: 22-225, 382-255
Izdeluje pisalne stroje pisarniškega tipa „Emona" z valjem 29 cm in z valiem 43 cm
oRojaki v tujini!
j
Ko pridete na obisk v svojo staro domovinož se oglasite v najbližji poslovalnici turističnega podjetja	Sš
Diiekctia ¿juUiana, titoua 4
Tudi letos smo vam pripravili posebna krožna potovanja
„So naši lepi svobodni domovini“
na katerih boste spoznali lepote stare domovine, njeno življenje in izgradnjo ZAHTEVAJTE NAŠE PISMENE PROGRAME!
Vsa pojasnila dobite tudi pri:
c.Slovenski izseljenski matici, Jdjubljana, Cankarjeva 5