Oj, to je bilo lepo . . . Tako so vzklikali otroci, ko so zapuščali v soboto 14. t. m. po obisku Ribičičevih »Palčkov« operno gledališče. Kakor roj iz panja so se sipali otroci in hiše Talije in žarečih obrazov ter s širokimi potezami pojasnjevali posamezne slike ... Oj, to je bilo lepo ... Predprodaja vstopnic. Boljša gospa vprašuje po vstopnicah, poleg nje srčkano dekletce. Na pojasnilo, da je predstava namenjena izključno šolski mladini v spremstvu učiteljstva, da so vprav zato tako nizke cene in da bodo palčke še igrali za mamice z otroki, se je gospa obrnila k svoji punčki rekoč: »Ubogi otrok!« Punčka tleskne z rokami, a kmalu se spusti v jok. »Lada palčke, la-a-a-da ...« je zatrjevala materi do vrat in mogoče še naprej. Kmalu potem priracata po vstopnico dva dečka v starosti petih let. Z dinarji v roki stopita pred okence blagajne rekoč: »Za palčke!« Blagajničarka je videla samo stisnjeno pest in slišala prošnjo. Blagajničarka ju pošlje k posebni blagajni, ki jo je organiziral UPZ za to predstavo. »Palčki??« »Da!« »Bosta sedela skupaj!?« Kimanje z glavo in zjasnitev obrazov. Zena - mati v zelo ponošeni in zakrpani ofoleki, ki je pričala o najbednejšem življenju, stopi k blagajni. »Prodajajo tukaj vstopnice za palčke?« »Da!« »Rada bi videla, da bi tudi moja dva otroka videla palčke in bila z drugimi otroki vesela ... kolike so cene?« Odprla je žuljavo pest, v kateri je tiščala bornc dinarčke, in odštela... Trepetaje je vzela vstopnice... Gotovo ji je drhtelo srce. Otroka sta sedela v loži! Eno uro pred predstavo je stalno bmel telefon. Povpraševanje po vstopnicah je bilo veliko. Vsi so zvedeli, da je bilo gledališče razprodano že v četrtek popoldne in da bo kmalu repriza. Telefon. »Kdo tam?« vprašuje dekliški glasek ostro in resno. Pomislil sem nekoliko in odgovoril: »Palčki!« »Da ... da ... palčki...« je sproščeno zagostolelo iz slušalke in nato pohitelo. »Prosim dva sedeža.« »Samo nekaj stojišč je še.« »Ško-o-o-o-da...« * V čakanju pred opernim gledališčem. »Kje sediš?« »Spodaj ...« »Ti??...« »Zgoraj ...« »Jaz pa v loži!« »Poceni... tako poceni ni bilo za otroke še nikoli v operi.« Pred pričetkom predstave. Gledališče se polni, otroci sedajo drug poleg drugega, tisoč oči bega po dvorani, tisoč se jih upre v železni zastor, za katerem so palčki... pravljica, ki živi v njihovi domišljiji. Mnogi so prvič v gledališču. Nestrpnost. Eden tleskne, vse za njim, na pregradi dijaškega stojišča sedeči bingljajo tudi z nogami in kričijo... Tema. * Polna dvorana, a še premajhna... V prostoru za orkester stoji nekaj očetov, ki dviga svoje otroke, da bi tudi oni nekaj videli.. Odkodso se vzeli... iznajdljivost in za pal- čke se tudi stoji! * Za zastorom sc pripravljajo palčki. Tu je polne roke dela, družina jevelika in gibati je treba... paziti je treba, da se koga ne izpusti. V bradah in oblekcah je težko ločiti dečka od deklice. »Lep si!« zakličem veselemu palčku. »Prosim, sem deklica!« Da bi se izognil zamenjavi, sem jih nagovarjal s palčki. V garderobi je zmanjkalo brad. »Ali bom jaz brez brade?« zateglo in skoraj z jokom vprašuje droben deček... dobil je popolnoma novo ... Palčki vpijejo, gledajo drug drugega. »Kdo še ni našminkan?« »Gospod, gospod« prsta pokonci »jaz še nisem nafarban!« Pa smo ga »nafarbali.« * Zastor se dvigne, vsa dvorana se pomakne za dolžino otrokovega vratu naprej proti odru. Slike se vrste druga za drugo kakor v filmu, ne, še lepše ... otroci požirajo z očmi in usti... Kralj, palčki, vratar z rdečo lučjo ... Norček ... ta je pa res dober. In kobilica taka, da so jo prinesli štirje palčki, večja je kakor palčki... pa vile, kuharčki z loparji in deklica Anica, ki se je izgubila v gozdu. Palček-vratar jo je zagledal za deveto krtino in pripeljal pred kralja. Anica noče ostati brez mamice pri kralju in palčkih za kraljico. Mamica je sreča! Mamica je ljubezen! Mamica je zaklad! Palčki tega ne razumejo, pa ji prineso za srečo — venec za ljubezen — denar in za zaklad ... mačka! »Tu imaš mamico« reče kralj Anici, ki se prebudi ter pokaže na venec, denar in mačko. »Ne, to ni mamica ...« se zasmeje Anica. Dvorana se zasmeje. »Kaj pa je mamica?« vpraša kralj palčkov. »Mamica je ... mamica!« odgovori Anica. Otroci v dvorani prikimajo, da mamica je mamica... oni že dobro vedo in Anica ima prav. Kralj bi le rad obdržal Anico pri sebi, vile se temu upro. Vile izgube kraljevo milost in morajo iz njegovega kraljestva. Ko vse zaspi, pridejo vile, odvedejo Anico, a na njeno mesto polože pupo... Dvorana se giblje, steza vratove in napeto pričakuje, aji se bo vilam posrečilo odpeljati Anico... Oddih... Sledi pravljičen pogreb pupe. Palčki mislijo, da je Anica umrla... ker ni imela sreče... ker ni imela ljubezni... ker ni imela mamice ... a Anica je prišla k svoji mamici! Plosk. Med odmorom ... Mamica, ki je prisedla k svojemu otroku: »To je lepo od Vas, da ima mladina za majhen denar mnogo veselja ... Oprostite, da sem prišla z otrokom ... tudi jaz rada gle- dam take reči.« Po predstavi za odrom. »Gledališče je pri nas vedno prazno, le gostovanja polnijo dvorano ... ljudje ne hodijo radi v naše prostore. S takimi predstavami bi si vzgojili dobro in hvaležno gledaHško publiko!« Pritrdil sem mu. * Telefon se še vedno oglaša, mnogi bi še radi imeli vstopnice. Pravljična igra se bo ponovila in vsi jo bodo še lahko videli. * Učiteljski pevski zbor. ki je zamisel izvedel in gmotno podprl, si je pridobil s tem vsa sredstva za izvedbo igre. Ima note za klavir in orkester, ima vse potrebne rekvizite in popolno garderobo. UPZ se je namenil, da bo začel izposojevati šolam, ki bi hotele uprizoriti igro, za majhno odškodnino vse potrebne rekvizite in obleke, Skladatelj Grbec je obljubil partituro z zelo lahko klavirsko spremljavo. Oj, to bo še lepo... Vir.