XLIX. LETNIK               1929               VI. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
SONET
ANTON     OCVIRK
Nad mojo dušo se je nagnil nemih molčanj obraz. — Kako skrivnost ljubezni kot krik ujeta v srca grob železni umira v silnih koprnenj objemih.
Strmeli vase bi kot nad prepade noči, ki votlo tonejo v brezdanja svetovja dragih duš, pa trepetanja bolijo. — Ni v samoti več naslade!
Tako preprazne so poti v večerih. Povsodi vidim tvoj obraz, ki vabi. Za njim bi! — Ne dosežem ga z rokami!
Obšel sem ulice. — O, še v sedmerih kraljestvih sanj si bližja. Ni v pozabi trpljenje hujše kot v iskanj omami.
RESIGNACIJA
ANTON     OCVIRK
Povejte, čemu gori luč in je noč tam zunaj!
Nekje je moral umreti otrok,
da joče vse v meni,
morda je pesem tako žalosten jok?
Trdo molčijo stene in trdo jekne glas — moj odmev.
21
321