SU 66.
V Trstu, v sredo 18. avgusta f^fi

Tečaj XI.
EDINO
(i^asiio slovenskega političnega društva za Primorsko.
»RDTNOST« z i&aia 2 krat na ted«n viiako irili in ubiti o noludne. Gena ta vae fto prilogo Tel.. doIu leta 3 nI. 50kr„zi četrt leta fl. gl. T S kr. - Sama pri-oga" uiiu m gl. Q»0 kr za celo leto. — Posamezne Številke ae mbivaio ori ooravniitvu n ttrattKafl T Trsta po Ifc kr., t torbi in v AJtfavSSial r»o « kr. - Naro&nnt, reklamacij« m inserat« prejema Opravilftv«. vi« Terrrata, >Nava tiskara«.
Vel doptti ee pošiljajo UraialJtva »vla Tarrenta« »Nuova Tlpografla;« vaakmorabftt frankiran. Rokopiai b»ez poaebne vrodnoatl ee ne vračajo. — Jnstratt (razne vrate naina-nila in poeLanice) ee zaračunijo po pogodbi — prav cen6; pri kratkih oglaaih z drobnimi črkami ■» plačuje za vsako besedo 2 kr
Slovenci!
Naš narod je neznaten po svojem Številu. On je sicer veja velicega in mogočnega debla slovanskega in srka Iz njega redilni sok za svoje življenje in svoj razvoj; a Demile, več stoletij obstoječe okoliščine so izpodreza!e uže precej čutljivo naravno naSo zvezo s tem deblom. Potisneni daleč na zapad, odtrgani od svojih severnih bratov, ter obdani skoro od vseh strani od tujih narodov, kterih šege in navade, značaji in svojstva se bistveno razločujejo od naših, moramo Slovenci bojevati neprenehljiv boj za narodni svoj obstanek.
Sreča nam v minulosti ni bila mila. Mnogo prelepe zemlje, ktera je bila last naših pradedov, zgubili smo za vedno. Obširnejša je ta zgubljena zemlja, ko naša sedanja domovina. Tuji narodi, po številu močnejši, bojeviti in brezobzirni, porivali so se čedalje globokeje v slovensko ozemlje, v tem ko se je tihi, miroljubni Slovenec umikal ter jim prepuščal žemljo, ktero je obdeloval; selišča, ' ktera si je postavil. Ce je pa na svoji zemlji ostal, tedaj je kmalo izgubil narodno svojo individuvalnost in kmalo zaSel zamenjati sladko svojo govorico z glasovi tujimi.
Slovenci smo združeni sedaj — razen neznatnega števila beneških naših bratov — uže stoletja pod žezlom avstrijskih vladarjev. Dasi vedno zvesti državi in vedno neustrašljivi v nevarnih časih, nismo vendar uživali onega varstva svoje narodnosti, ko drugi narodi. Le redko kedaj se je zgodilo, da je jezik naš prihajal do pičle veljave; sicer je moral vedno
PODLISTEK.
Kako se je Malvina učila gospodinjiti.
Resnična dogodba; po nemški pripovedi gospe spisal Janko Leban. Bilo mi je usojeno, da postanem gospodinja. Imela sem možu, kojemu sem bila darovala svoje srce, slediti na skromni dom. ki si g.i je bil ustanovil na malem podedovanem posestvu, daleč od naše krasne prestolnice. Spoznala sva se bila na Dunaji, kamor se je bil pripeljal za veselje. Ves zalj
ubijen mi je trdil, da ga je očaral zvonki moj glas. Meni pa je brhki mladenič dopadal tako, da sem bila uže po prvem bipu najinega spoznanja vsa mrtva na-nj.
Kdo popiše veselje in srečo, ki sva jo uživala v svojej ljubezni ? Pozabila sva bila ves svet okoli sebe ter živela drug druzemu. Pa bila sva oba Še mlada; jaz jedva stara sedemnajst let. Bodoče svoje Živenje sem si menila z rožicami posuto. Ah. to bo pač radost, živeti v svežem zraci na deželi, na strani ljubljenega mladega moža) Se ve. da nisem niti trenotek mislila na to, bom H tudi umela — »gospodinjiti )■
Pa kaj, saj nisem toli trde glavice, ne I Kupila sem si »Umno gospodinjstvo«, kuharske bukve« ter jih časih prelistovala, beroč zdaj to, zdaj ono v njih. In vse, vse se mi zdelo tako priprosto, da sem menila, da je umno gospodlnstvo le — igrača.
Položivši bukve na stran, skrbela sem zdaj le za to, da pripravim balo. V tem
umikati se tujim, narodu našemu nerazumljivim jezikom. V šolah in uradih ni bilo mesta zanj in prišlo je celo tako daleč, da se je smešil in kažno-val oni,'ki se je drznol javno govoriti v slovenskem svojem materinem jeziku. Narodnost slovenska izgubljala je, čistost slovenske govorice je ginila; mišljenje slovenskega razumništva se je potujčevalo in slovenski učenjaki pomagali so povečevati slavo tujih narodov,
Še le, ko je presvitli cesar Franc Josip I. dal narodom avstrijskim ustavo, popokali so tesni okovi, ki so tako neusmiljeno stiskali našo narodnost. Slovesno so tudi nam Slovencem bile v ustavi priznane iste pravice, ko drugim državljanom; slovesno je jezik naš proglašen bil za jednakopravnoga z jezikom nemškim in italijanskim, ktera sta pred tem v naši domovini uživala povsod neopravičeno prednost. — Pač se vsaj nam nasproti ni izvelo še vse ono, kar bi se bilo po jasnih besedah ustave izvesti imelo ; a narod naš se je vendar probudil k novemu, veselejšemu žiljenju, vzbudila so je c njem samozavest, vzbudil ponos in s tem vzrastla ob jednem ljubezen do prekrasne slovenske govorice.
Že to pa je našim sosedom — (Nemcem in Italijanom) preveč. Oni, ki so doslej vedno navajeni bili uživati pred nami neke predpravice; oni, ki so v duhu videli uže sočne naše ravnice, prisojna naša brda in nebotične naše gore za svojo lastnino, ne morejo se nikakor sprijazniti z mislijo, da se te sanje njihove ne bodo spol-nile, temveč, da bode narod slovenski vedel braniti svojo domovino; da jo bode vedel ohraniti sebi in slovanstvu.
mi je pomagala naša bišina Ivanka, ki je znala lepo Šivati, po sobah spretno pospravljati in kar So spada v njeno službo.
Bilo je baš v večer pred binkoštoimi prazniki, malodnij po najinej poroki. Krasen večer je bil. Midva sva bila na potu na soprogov dom. Po dolgej vožnji po 2e-lezoici prisopiha »lukamatijaa na slednjo postajo, kjer ie v bližini bilo najino posestvo. Zame in za mojega Milutina je uže čakal voz; bišina Ivanka pa se je peljala za nama v drugem vozu, v kateri je bila nagatila vse moje kovčege. Pot je vodila skozi krasen gozd. »Ah, kako idilično lepo je tukaj !<i vskliknem vsa radostna. Kmalu potem zagledam malo najino posestvo, pobeljeno poslopje, z novimi rudečimi krovci krito 1
»Veseli me, da ti tu dopada, Malvina! deje ljubi moj soprog. Potem nekoliko žalostneje pristavi: Bog daj, da ne hi se nikdar pokesala, da si zamenlla radosti, ki jih nudi veliko inesto, s trudom nade-Želnega živenjal«
To rekšemu poljubim roko ter odvrnem: »Verjemi Milutin, da imam dobro voljo, da ti »nadeželnl ta trud« olajšam!«
Zdajci zdrčlta voza na borjač, kter nas novo doŠlece zbrani hlapci in dekle z veselimi kliol pozdravijo. Milutin skoči z voza ter me liki otroka vzdigne ž njega. S Bolzami v očeh sem potem poslušala vse obile čestitke poslov ter radostna vzprejela podarjene mi vence.
Milutin me na to pelje v vežo, dočim Ivanki izročim vence.
■ Kaj čem ž njimi?« povpraša me deklica.
»Le jih obdrži. Ko se posušijo, hočem jih shraniti v spomin na denaŠnji dan t* odvrnem jaz.
/<ato so poslednja leta napeli vse moči, da bi zavirali razvoj našega naroda; začeli so pravo vojsko proti vznaša-joči samozavesti njegovi; izumili nove načrte za njegovo potujčevanje.
Sredi slovenskega prebivalstva snujejo zasobne šole, kterim je glavna naloga, odtujevati deco slovenskih stariSov njihovi narodnosti, vcepljevati ji od zgodnje mladosti zaničevanje do materinega jezika in pripravljati jo tako za poznejše pripravno orodje v po-tujčevalne namene.
In mi, ki smo uže toliko zgubili, ali bodemo mirno gledali, kako se nam jemlje kos za kosom našega sedanjega posestva? Slovenec, ozirajoč se po prekrasnih okrajih Štajarske, Koroške in Tirolske, neumečih sedaj ljubega slovenskega zvuka, mora tožno vsklikniti s slavnim pevcem »Slavj dcery «:
«Ah tu, glej! dežele pred mojim očesom solzečlm Nekdaj zibel a — sedaj naroda mojega grob.»
Ali bodemo res dopuščali, da se ta grob vsled naše malomarnosti razširi in da se vanj pogrezne še oni košček narodnega življenja, kar nam ga je ostalo po tisočletnem zatiranji?
Ne, nikdar ne! Minuli so časi duševnega robstva in iz istega izvirajoče splošne apatije. Jednako drugim prosvetljenim narodom mora tudi narod naš pokazati svojo življensko moč. In to moč, tako upamo vsaj — on tudi pokaže.
Minulo je leto, odkar smo praznovali za krščansko vesoljno slovan-stvo jako imeniten spomin — tisoč-letnico blažene smrti sv. Metoda. Kakor ostali bratje naši po prostranem slovanskem svetu, tako smo tudi mi Slovenci proslavljali primerno ta spomin; tako smo se tudi mi hvaležno
Milutin se glasno nasmeje, vsled česar nisem slišala, kaj je jezična, nekoliko im-pertinentna Ivanka rekla na to.
»Dej, Malvina, pojdi z mano, da ti
Sokažem najino stanovanje I« povzame z Juj [ilutin odprši sobna vrata. »Začasno sem sam nekoliko uredil; pozneje lebko ti drugače urediš po Bvojem okusu.«
»Ah, kako nizko 1« klikne Ivanka neprijetno iznenađena. In tudi jaz sem takoj izpoznala, da nisem si za te ozke nizke prostore izbrala niti primernega pobišja niti ne pravih preprog (tapetov). Tako pre-miŠljujočo me Milutin gorko objame ter veselo zapoje:
• Baum ist in der kleinsten Hutte Fur ein gliicklich liebend Paarl« »Kaj ne, Malvina, da je tako in, da se tudi midva bova prav dobro imela v teb prostorih, akopram so majhni in tesni ? —
Namesto pritrdilnega odgovora poljubim prav gorko svojega moža.
Kakor srečna otroka, dižeč drug dru-Zega za roko, prehajala sva potem sobo za sobo; bilo jih je šest. Pa tudi v veliko kuhinio, v zaloznico, v klet in na vrt sva pogledala, ter pri tem sem zagotavljala svojega Milutina, da aem srečna, neizmerno srečna.
Vrnivši se. priseli smo k večerji, pri kateri sem se celo proti Ivanki vedla ka» kor >prava gospodinja«.
Drugi dan sem Šla v kuhinjo. Teta mojega soproga, po kateri je bil Milutin pouedoval posestvo, bila je izvntna gospodinja ; zapustila je bila bogato zalogo vsakovrstnega blaga; pa tudi jaz sem bila mnogo stvarij saboj prinesla iz mesta.
Nekako ponosna sem bila na svoje kuharstvo; kajti v mestu sem skoro vsak
spominjali tega, kar sta sveta slovanska blagovestnika Ciril in Metod storila za nas. Poleg neustrašljivih, prepričevalno zgovornih oznanovalcev vzvišenih krščanskih resnic bila sta tudi iskrena zagovornika pravic slovanskega jezika, dobro vedoč, kolike vrednosti je materiu jezik za vero in omiko. — In ta jezik, kteri sta pred več, ko tisoč leti sveta slovanska brata s plamenečo zgovornostjo branila; ta jezik, ktererau sta užo tisto dobo priborila veljavo, kakoršno ni imel nobeden drugi tedanjih živih jezikov; ta jezik, to sveto dedščino. hočejo nam sedaj vzeti narodni naši nasprotniki! A, Slovenci! ne motimo se — za vzetim jezikom ali pa tudi kar zajedno — zastavili bi sinrtino-sno sekiro radi še na našo katoliško sveto vero. — Kaj je torej naravnej-šega, kot da smo si v obrambo teh svojih svetinj ustanovili družbo in da smo tej družbi v trajni spomin vlan-ske tisočlotnice dali ime po slovanskih sv. apostolih, prvih razširjevalcih naše svete vere, ter prvih zagovornikih in braniteljik našega jezika? Slovenci!
»Društvo sv. Cirila in Metoda« deluje pravilno od letošnjega občnega zbora, ki je bil v dan sv. slovanskih blagovestnikov dne 5. julija. O namenu te družbe ne bodemo govorili, znan je vsakemu, ki se količkaj zanima za to, kar se mod nami godi. Pomen družbe pa je velik; a spolniti bo svojo nalogo mogla le, ako jo bode slovenski narod podpiral tako, kakor so taki družbi spodobi.
Bratje naši na Koroškem, v tem nekdanjem središču Slovenstva nimajo niti jedne slovenske šole in vsa nji—
dan pekla »fine paštice« in druge sladčice. s čimer sem si bila pridobila mnogo hvale. Tudi tukaj sem hotela sama kuhati zase in za Milutina; dekli pa sem izročila kuhanje za posle.
Pri kosilu se je zdelo, da Milutinu jedi dobro gredo v slast. Če sem ga pa po nekoliko dneh popraševala: »No, Milutioče; kako ti dopada ta jed, onda mi je odgovarjal; »Dobro, dobro, zlato moje dete; samo moja teta je nekoliko drugače pripravljala take jedi; le povprašaj deklo v kuhinji, Malvinical« —
A jaz dekle v kuhinji, rudečelične Maričke nisem popraševala. Kaj Še! Sai sem imela svoje »kuharske bukve«. V njih sem pridno čitala ter potem skusila v potu svojega obrata, da bi za Milutina napravila »kaj dobrega«. Pri tem sem rabila dišavine: poper, cvečiče itd., saj di-šavioe podeljujejo jedem dober okus. Ali navzlic temu, ah, tako redko sem videla, da bi bile te jedi mojemu možu dopadale 1 In vender treba mu je bilo dobre krep-čalne hrane, ko je ves vspehan dohajal » polja domovi
Bilo je ob žetvi. Moj Milutin pride neki dan pregret h kosilu. Napravila sem bila baš močno poprano juho in piščanca, ki se je pekel ure in ure. Milutin pokusi, potem oboje porine od sebe.
»Prinesi mi nekoliko tega, kar posli jedo, Malvina; kajti lačen sem liki volk!« deje razdražen. »Sebi pripravljaj sladčice. kakorŠne koli hočeš; a jaz sem navajen priprostim jedem; priproste jedi meni ugajajo 1«
Jaz udarim v jok. Milutin je sicer skušal, potolažiti me; vender ga slaba volja ni hotela minoti popolnoma. Prepričala sem se bila tudi, da je oni dan
EDINOST
hova postavna prizadevanja za narodno Šolstvo bila so do sedaj neuspešna. Oni gledajo zaupljivo do nage drnžbe; oni za gotovo pričakujejo od nje pomoči.
No veliko bolje godi se bratom nagim ob jezikovnih mejah na Šta-jarskem in Primorskem. Sveta dolžnost naga je vsem pomagati.
Dela jo toraj veliko. A tudi vspeh bode lep in trudu primeren, ako bode družba iz slovenskega naroda dobivala podpore, kakoršna je potrebna — in menda bolj od vsake druge vredna.
Slovenci!
Danes govorimo do vseh Vas. Vsak naj p0 svoji moči žrtvuje za sveto narodno stvar; vsak naj po svoji moči pripomoro reševati slovensko mladino narodno smrti.
Uže v začetku naglašali smo, da je narod naš majhen po številu. Zato pa vsaccga posatničnika zadevajo tem večje dolžnosti. Naj si jih bode vsak v svesti v polni meri. Le kedar do tega prid emo, tedaj bodemo mogli reči, dajo narodni naš obstanek zagotovljen.
Zato naj je ne bode župe na Slovenskem, ki bi ne imela svoje podružnice »družbe sv. Cirila in Metoda«; naj ne bo Slovenca, ki bi ne bil član vsaj jedni podružnici!
Z združenimi močmi dosegli bodemo uzvišeni svoj smoter in v to nam pomozi Bog in sv. apostola Ciril in Metod!
V Ljubljani, dne 5. avgusta 1886. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. Luka Svetec,
prvomestnika namestnik.
Anton Žlogar,
zapisnikar.
v
Šolske razmere v tržaškej okolici.
(Dalje;.
Na zadnje stavljeno prašanje odgovarjamo z odločnim: «ne» Iti to iz več razlogov. Zopet smo zašli Da tako stališče, «ia maraik.Jo nam bode neizogibno očital, • ia branimo i zagovarjamo nemščino v okoličanskih ljudskih šolah. Poreče nam kedo, da prazno slamo mlatimo, ter ne vemo niti sami, če jo hočemo zagovarjati ali ne.
Da se nam zadnjega ne bode očitalo, očitno še enkrat povemo, da mi smo nasprotni vsakoršnemu tujemu jeziku v ljudski šoli, kajti zadnje naloga ni naučiti otroka tujih jezikov, ampak ga izurlt4
oaoren bil proti poslom, da si jim je na-vadno bil dober in mil gospodar.
Zvečer sem ga hotela nekoliko razvedriti. Zatorej sedem h klavirju ter mu iiodem in pojem najlepša pesmi, ki sem jih znala. Milutin je ležal na počivalniku. Ko se k njemu obrnem, misleč, da me ves zamaknen posluša, vidim, da je do dobra — »zaspalU V tej noči sem se čutila neizrečeno nesrečno. Spoznala sem, Ua nisem kos svoji nalogi in menila celo, da me Milutin ne ljubi več. Kaj mi je tu pomagal ves moj talent, kaj vse druge umetalne spretnosti ? Vse to mi v sedajnem položaji ni imelo veljave I
Zjutraj sem bila bolna in revna, in Miluti n me je prosil, naj ostanem v po» stelji. Opoludne vstanem. Dekla MariČka te bila kosilo sama oskrbela: juho r. jai-cern, kislo zelje s cmoki in prekajenim mesom. Milutiou je kosilo šlo vrlo dobro v slast.
• Vidiš, ljuba Malvina, to mi dopada; prepusti torej kuhanje M trički. Ti se brez potrebe mučiš pri ognjišči, ker tega ne umešl«
Bila sem vsa obupana. Milutin se mi je zdel osoren in nepravičen. Navzlic temu, <ia sem bila bolna, jezdil je popoludne v mesto. Koliko sem trpela, tega mi ni mogoče dopovedati. Ah, kako srečna bi bila, .ia bi le tako kuhati znala, kakor Mat ička, rudečelična ta dekla I Ćutila sem se silno nesrečno, da sem imela moža, kateremu je bil, kakor je dejala Ivanka, le »želodec bog!« Tisto noč je prišel moj mož pozno domov. Ko je stopil k mojej postelji, obr-nola sem se z glavo k zidu.
(Konec prib.)
kolikor toliko v čitanju, pisanju in računanju, ter mu vsiditi v srce ljubezen do nalaljnega prebiranja knjig in časopisov. Fodučevanje tujih jezikov krade dragi čas, odmerjen uku v potrebnejših strokah.
Te miali smo uže poprej povedali. Mi ne jemijemo tu nevarnost, ki prihaja siov. narodnosti od nemškega |ezika, temuč mislimo le na namen ljudske šole same ob sebi ; mislimo namreč na korist ali škodo, ki prihaja od nje našemu narodu. Prosvete, dajte nam Šoli — kriči ljudstvo v tem razsvetljenem veku, in večje omike, katero, potrebuje osobito ljudstvo živfči v bližini Trsta. Omika zajemlje se iz šol; in ako se hoče, da se omika širi, da ljuistvo res napreduje, treba je dobrih šol, namreč dobro uravnanih po dobrej učr.ej metodi.
Takih pa v tržaškej okolici sedaj skoraj ni, ker kakor smo zadnjič povedali, otroku v njih se izučivšemu ni- možno stopiti v" srednje šole, ne da bi poprej ne pohodil še kak razred mestnih ljudskih šol, kar mu jemlje dragega časa, njegovim roditeljem pa teško zasluženega denarja.
Koga bi tedaj ne jezilo mislečega, kako ogromnega občinskega denarja stanejo te ljudske šole, ki pa pri vsem tem ne zadostujo zahtevam sedanji!) časov? koga bi ne srdilo, ko vili, da se občinski denar troši v šole, ki ne pospešuje prave omike, ampak ustanovljene so v polašče-vanje slov. okoličanskega rodu, ter imajo nekakov namen, zavitati zadnjega v omiki, ter delati v to, da zaostaje v omiki za mestom.
Bi li nemški kurzl v okollčanekih šolah ludi zavirali omiko? Nekoliko tudi, ker ure, odmerjene nemškemu poduku, ne mogle bi se obrnoti v podučevanje druzih za živenje koristnih predmetov; ali vendar bi se nemščina podučevala v slovenskem jeziku, v tem, ko se sedaj predava laščina v laškem in še celo večkrat od učiteljskih moči, ki besedice slovenskega ne umejo.
Počenjanje tukajšnjih rodoljubov je tedaj opnvlčevalno, ne pa graje in šču-vanja vredno, ker smoter v tirjanju nemških kurzov v okolici jim je bil te ta — da se slovenščina v šolah podkrepi, ter večje pravice zadobi. Dobro vemo, da bi tisočkrat boljše bilo za narodno stvar in za pospešitev omike v okolici, ako bi se tirjale čisto slovenske šole, ali: kdo nam jih dovoli? Vlada ne, ker ona zagovarja nemščino, magistrat še manj, ker njemu je mar le za laščino. Vlada je sicer naravno prav rada dovolila, naj se ustanove prašani kurzi v Rojanu — ali mestna šolska oblast se jej protivi. Ako bi vsa okolica ukrenoia enako Rojančanom, bil bi magistrat slednjič morda vendar le prisiljen se udati višjej volji, čeprav so okoličanske Šole od njega odvisne in vz-državane. Kar se ni dosedaj zgodilo, zgodi se morda v prihodnje,
(Konec prib).
Politični pregled.
Notranje dežela.
0 shodu natega i nemškega cesarja še vedno ugibajo časniki, ki vidijo travo rasti. Zadnjič smo poročali o domišljijah italijanskih listov, naj danes Še dostavimo sanje nemških časnikov. Ti časniki večinoma trde, da sta se oba cesarja dogovorila, kako postopati zoper Rusijo, katera vedno boli pritiska na Nemčijo in Avstrijo glede rešitve vshodnjega prašanja, vlasti pa, da se odstavi bolgarski knez, katerega rueki car ne more več videti. Pravijo dalje da velevlasti vplivajo tudi na Turčijo, da ne razorož', ampak da se še bolj pripravi za vojno, ker Husija dela na to, da izvrši carja Petra velicega oporoko. Trde, da Rusija ni več v zvezi z Nemčijo in Avstrijo, da je osamljena, da se car prestraši |n da ostane miren, ker vidi, da je vse zoper njega, če tudi je v Rusiji občna želja, da se reši vhodnje piaŠanje. Tako govore večinoma nemški Časniki; a iz vsega se vidi, da odkrivajo le lastne želje, ker so sovražni Slovanom, o sklepih v Gostinji pa jim je prav toliko znano, kolikor nam. Će tudi je res, da Avstrija od leta 1854 ni bila Rusiji prijateljica, vendar menimo, da je uvidela, koliko jej je škodilo nje neprijateljsko postopaDje proti Rusiji, če tudi ni skusila ruskega orožja.
Ne moremo tedaj verovati, da bi sedanja avstrijska vlada raztrgala zvezo s Rusijo, ker to bi jej bilo silno nevarno, vhodnjega prašanje brez Rusije ni mogoče rešiti, i nemško prijateljstvo tudi ni tako trdno, da ne bi se raoglo pretrgati danes ali jutri; nemški satrap Avstrija vendar ne more biti, ampak treba, da stoji na svojih nogah; mi naravnost trdimo, da v Bismarka, i da bi nosil darove, nemamo l ne moremo imeti nobenega pravega zaupanja; vse njegovo prijateljstvo do Avstrije je oprto le na korist !n varnost Nemčije, malo mar pa so mu avstrijski interesi. Kdaj se je tudi Bismark brigal za naše interese? Kde so dela, kde so dokazi? Obljuba sicer dolg dela, a politika sploh ne pozna tega pregovora, še manj pa Bismark. — Zadnja poročila oporekajo nemškim časnikom in poroča se, da se ruski minister zunanjih zadev snide z Bismarkom ter da tudi Rusija pristopi k sklepom v Gostinji. To bi bilo želeti v prid občnega miril in ute-gnolo bi tudi olajšati presekanje gordon-Bkega vozla, vshodnjega prašanja.
Taaffe vlada sedem let. V vsakem novem letu, kar TaafTe vlada, prinašajo časniki o njegovej vladi sodbo, ki nosi tisto barvo, s katero so časniki sami pobarvani. Njegovi nasprotniki so s početka na prste šteli dni, kdaj bo konec njegove vlide, a zelo so se motili, njihov račun ni bil prav; sedaj so to računanje večinoma uŽe opustili, udrihajo pa po njem še, če prav vidijo, da imajo preslabe cepce za njegove trde kosti. Nekateri listi si pomagajo tudi s zvijačo, taki sedaj o njegovej sedmej obletnici mej drugim trde, da se je TaafTe-jeva vlada obrnola bolj na levico. Temu ne moremo pritrditi, ampak prav nasprotno je resnično, temu je najboljši dokaz to, da je bilo ministerstvo iz početka skoraj bolj levici nego desnici udano, in da je pozneje, ko se je stvar drugače zasukala, odstopilo več ministrov, ki so škilili na levico, česar se ne more trditi o možeh, ki so bili poklicani na njihovo mesto. Ta tolažba je tedaj plŠkava. Taaffejemu mi-nisterstvu gotovo ni bila pot z rožicami postljana, ko je ono nastopilo, dobilo je grozen nered, vse je bilo zamotano i zapleteno, zmešnjava je bila skoraj babilonska. Taaffejevo ministerstvo je vendar tem zmešnjavam večidel konec storilo ter napravilo v državnej upravi boljši red, in kdor je pravičen, ne more tajiti, da se jeza zboljšanje Bocijalnega živenja in za splošen napredek vendar le precej storilo, to pričajo zakoni, skleneni v državnem zboru. Pri vsem tem pa je zelo obžalovati, da se je na narodnost skoraj popolnoma pozabilo, g 19. državnih osnovnih zakonov je Ša danes mrtva črka, dokler pa se ta ne izvrši, ne bo i ne more biti miru mej raznimi narodi. To je stvar, vedno nujnejSa, vedno bolj vpijoča, k malu se mora rešiti, i če je ministerstvo še za časa ne vzame v roko, naredi si sama pot preko polomljenih mini8tsrskih stolov.
Dalmatinski državni poslanci neki pripravljajo spomenico, v katerej izreko težnje hrvatskega prebivalstva Dalmacije; to spomenico Izroče vladi, še predno se zopet odpre državni zbor. Od tega, kako vlada to spomenico sprejme, bode odvisno, pridejo li ali ne dalmatinski poslanci v državni zbor. Spomenica zahteva enakopravnost hrvatskega jezika v državnih in avtonomnih uradih na Dalmatinskem. O tej stvari je sklenol uže dalmatinski deželni zbor zakon, ki pa ni še potrjen.
V Budimpeštu se je 15. t. nt. odprla zgodovinska razstava vpričo dostojanstvenikov in vseh generalnih konzulov. Mestni župan je naglašal pomen te razstave ter mej gromovitim pritrjevanjem omenil očetovske cesarjeve skrbi, ki je najbolj dra-gocenene stvari pripustil razstavi. Minister-ski načelnik je naglašal, da je razstava imenitna za ves krščanski svet. Pri spominu na one zgodovinske dogodbe budi se tudi spomin na slavne vspebe vojske, katero je podpiralo ljudsko navduŠevanje. Na zadnje je izrekel svoje prepričanje, da bo narod naudušeno podpiral vojsko vselej, kadar bi bil prestol in domovina v nevarnosti.
Vnanje dežele.
Rusija se pripravlja na to, da zasede Port Lazarev na otoku Korea, ker bi imela tamošnja lepa in dobra luka za Rusijo
velik pomen. Na Angleškem je zarad tega uže cgenj v strehi. Angleži smejo zasesti vsak kraj, ki se j m zdi priličen, da ne prašajo nikogar, čepa si hoče katera druga država kako stvarico prilastiti, pa je precej vik in krik.
Turlha vlada je zahtevala od srbske odgovor, zoper koga se pripravlja za vojno. Srbska vlada pa je odgovorila, da se Srbija preveč peča z vredbo notranjih zadev, da bi mogla mhlitl na vojno. Vse dotične vesti so tedaj nevtemeljene. Srečen kdor veruje.
Shod delalcev v Bruselj u 15. t. m. je bil velikansk, a vse se je vršilo v najlepšem redu in miru. Bojazen, katera se je polastila belgiške vlade, toraj nI bila opravičena, a ta red in mir več govori in daje več misliti, nego navadni izgredi, ker priča o velikej disciplini delavskega stanu. Kako skrb je ta shod provzročil, priča to, daje mestni župan poklical v orožje vso mestno gardo, ki šteje 6000 mož, da skrbi za red, potem je bilo na mestu nad 600 policijskih uradnikov in žandarjev. Poleg vsega tega je stalo v orožji 6000 vojakov, pripravljenih na prvi migljaj stopiti v dejanje in posadke bližnjih krsjev so imele ukaz, na telegrafiČin poziv proti Bruselju udariti. Kolik strah! — Opoludne je bil vhod v mesto, nad 30.000 delalcev je ponosno, pa popolno mirno korakalo v mesto
v	popolnem redu in miru, nosili so velike plakate, na katerih so zahtevali splošno volilno pravico in amnestijo. Ljudstvo jih je jako sočutno pozdravljalo ter s cveti-cami obsipalo. Vodje delavcev so prepovedali delavcem vsako vpijančljivo pijačo ter so sami skrbeli za red, vse vedenje je bilo dostojno in čudovanja "redno; ni najmanjšega nereda ni bilo. Prav s tem pa so delavci več dosegli, nego z najsrditejšim bojem. "J oliko prostega ljudstva in tak red, to imponira]
V Belfastu so bili ponoči od sobote na nedelo zopet hudi nemiri; Oboroženi protestanti in katoličani so Štiri ure drugi na druge strelall; mnogo je mrtvih in ranjenih; še le proti jutru se je vojaštvu posrečilo s zadušiti rabuko in krvolitje ustaviti.
Angleiko ministerstvo je 14. t. m. imenovalo poseben odsek za preBojo irskih zadev. S tem se pač malo opravi; dokler se tiranstvo angleških lordov na Irskem ne zatare, ne bo miru, ampak prej ali slej poči vstaja po vsem otoku in uname se krvava vojna mej Angleži in Irci, ker ti zadnji ne morejo dalje nositi angleškega jarma. Irsko ljudstvo je katoliške vere, naseljene angleške obitelji, ki so se prisvojile skoraj VBa irska posestva, pa so anglikanske vere, ki je na Angleškem državna vera. Bogati Angleži so na Irskem gospodarji, tlačijo in odirajo katoliško irsko ljudstvo, kolikor le morejo pod varstvom trdega poljedelskega zakona. Vsled tega so se Irci začeli upirati, ustanovila se je deželna zveza, zahtevati se je začel poseben parlament za Irsko in vstala je krvava svada. Pa tudi Angleži so se združili pod imenom oranglstov, pa ne samo za hrambo, temuč, ker so pod brambo vladnih go-sposk, Ščuvali bo povsod Irce tudi s zaničevanjem verfkih obredov. Tako so oran-gisti povsod na Irskem napravljali slovesne sprovode, katerih so se udeleževali možje, žene in otroci ter s tem zaničevali obrede katoliške vere. Pri tacih sprovodih je prišlo večkrat do krvavih bojev iu postali so nevarni, ko so so orangisti oborožili in po vsej Irskej četovali. Le čuditi se je potrpežljivosti irskih katolikov, da uže davno niso vstali In tiranskih angleških gospodov iz deželo iztirali. Stvar je prišla do tega, da je angleška vlada primorana spolniti zahtevanja irskega ljudstva, ali pa gibanje v deželi z orožjem potlačiti. Pravica In človečnost zahtevati prvo.
Angleška vlada je sklenola, naj se v Egipt pošljeta dva nova IndiŠka polka, ker se popolnoma opešani in bolni angleški vojaki na zgornjem Nilu ne morejo več držati. Lord Salisbury le sploh priporočal, naj se v Egiptu rabijo le indiški vojaki,
vi	so vročine bolj navajeni, bolj vstrajni in — ceneji. Angleški vojak namreč stane petkrat več. nego indiški, kakor bi indiški vojak, ki je boljši od angleškega, ne bil/ človek; ali to ni nesramna kramarska politika?
EDINOST
lz Sudana so prišla poslednja poročila zadnji dan meseca aprila. Po teb poročilih je mej pristaši kalifa Abdullah in privrženiki kalifov 03man in Ali vstala svađa. Ali uleme so razpor poravnali. Ker oba poslednja kalifa nista zaupala kalifu Abdullab, zato je ta javno in slovesno prisegel, da ima dobre misli. Vsled tega se je zedinila vojska vseh treh glavarjev za skupno vojevanje proti Egiptu. Pri vsem tem pa se ni ulegle nezaupanje proti kalifu Abdullah, ki neki misli zapustiti svoja zaveznika. — Namenjeni napad na Egipt angleškej vladi ni neznan, zato pa pošilja novo vojsko v Egipt.
DOPISI.
Trst 16. avgusta. (Kolera, kruh in perilo. — Voda Reka ali Nabrežina ? — Kratek odgovor na trte izvito kritiko.) Rekli smo uže enkrat, da laboni, še celo kolero, božjo šibo, rabijo v svoje agitato-rične namene; ltpšega dokaza za to pač niso mogii dati iz rok, nego je oni, katerega čitamo v njihovih listih.
Nesramna »Šolobarda« in za njo tudi ■ Mattino', židovsko maslo, ki pa se blini avstrijsko-liberalnega značaja, prinesla sta te dni svarilo do tržaškega prebivalstva, Češ, naj ne kupuje kruha od Brškic (kru-šaric iz Ricmanj, Doline, Boršta, Boljunca, Skednja itd.) češ da je mej njimi ognjišče kolere in da najbrže one s kruhom to božjo šibo širijo po mestu ter da je boljše, da krušarice trpe na zaslužku, nego da bi le en meščan umrl. — Znašli so jo, in tržaško ljudstvo bode stvar res verjelo. — Ali naj bi se (tale tem lahonom vendar razumeti, da so nam kolero v Trst zanesli iz Italije po zemlji in po kopnem, ne pa lz Ricmanj. Mi smo uže davno pisali, da je naša vlada preveč popustljiva napram italijanskim gostom, katerih vsako leto privandra v Avstrijo na tisoče in tisoče, mi smo izrazili bojazen, da ti italijanski delalci zaneso k nam kolero in v resnici se je to tudi zgodilo. Ne le v Trst, temuč tudi v Ricmanje so kolero Žalibog zanesli Italijani iz obljubljene de Žele, delalci, ki so prišli sem našim jemat kruha.
Lahonski listi so se imeli takrat oglasiti in z nami vred vlado opozoriti, da bi se moral tem dolalcem iz okužene Italije prepovedati prestop v Avstrijo; potem bi jim kedo veroval, da se res brigajo za blagost Trsta.
Tako pa moramo reči, da delajo tudi iz kolere kapital za Iredento, kar pa je pred Bogom in ljudmi predrzno in se mora maščevati nad hudobneži. BrŠkiee zarad te agitacije še ne pomro od glada, Bog previdi na drugem kraju, ali naši ljudje naj si dobro zapomnilo te stvari za one čase, ko pride kxk cikorjaŠ pravit jim, kako dobri so Italjani, koliko kruha
dajejo Slovencem itd.
*
* •
Ker smo pa uže pri koleri, naj nam bode dovoljeno prašati Itaiijančice, kedaj začno pošiljati prat v Benetke, ali v Piran, Rovinj iti.? Kolikokrat so uže pretili pericam okoličankam z enakim štrajkom, poskusili so celo, pa ni Šlo.—Pa ko bi tržaško umazano perilo ne hotele več prati okoličanke? Ali se niso uprav zdaj za kolero okoličanke žrtovale za mesto? Znano je, da bo okoličanke z umazanim perilom zanesle kolero v sicer jako zdravo okolico; največ peric je umrlo za to boleznijo, in zakaj niso lahonski listi terjali, da se umazano perilo povsod poprej vsaj dobro desinficira, predno se izroči pericam, zakaj niso grajali ti listi magistrata, ko [Se vedno ni napravil pri Sv. Ivanu pravega kala za pranje, ko morejo perice prati v potoku, v katerem so tu in tam kotliČi, v katerih se nabira ves smrad, ki se odceja od umazanega perila. In enaki nedostatki so tudi drugod po okolici. — To, to je bilo treba grajati. Ali Lahon Slovenca niti ne spozna za bližnjega in groza j« čuti, vi deti in čitati, kako ti ljudje uže cinično postopajo napram okoličanom ; ali se ne boje, da bodo morali kruha stradati in umazani po ulici hoditi; ali jim Še n
zadosti božja šiba, katera zdaj Trst tepe? «
» •
In zopet čudo, dr. Muudi je bil v Trstu in je rekel, da je tukaj vse tako uzorno urejeno proti koleri, ua se morejo priti sem učit celo Dunajski zdravniki.
Dr. Mundi je bil le par ur v Trstu, pa je uže tako odločna sodbo izrekel. Da bi bil ie nekoliko pokuKal v okolico, bil bi se prepričal, da imamo poleg Sv. Ivana in Rojana par .kotličev, kder se prav vi-dezno nabira kolera.
Magistrat bi bil uže davno iehko pomagal v tem obziru, in ako bi bilo sploi pravo gospodarstvo v Trstu, uže davuo bi bilo v Trstu vode v obilici iu nikder ne ni se voda in smrad v pod- in nadzemelj skib kotlih ustavljala in napravljala v Trstu raznih ognjišč nalezljivih bolezn'
Ker amo pa uže pri vodi, ne moramo si kaj, da ne bi omenili ofrrte, katero |e napravilo vodovodno društvo »Aurisina« tržaškemu mestnemu svetu. Znano je, da irnštvo Aurisina uže od nekdaj Trst pre-videva 8 pitno vodo, katera se izliva 12 kraških votlin v morjo tam zad ta Mira-marjem. — To društvo je naravno nasprotno vsakemu drugemu vodovodu, torej tudi vodi Reka-Bistrica, kajti ko bi ta voda prišla, bi moralo društvo Aurisina malo da ne likvidirati. Uprav zato pa društvo Aurisina vedno in vedno išče novih stu-dencev po Krasu in v tržaškej okolici, in se mu je nekda posrečilo, dobiti na več krajih toliko vode, da z ono množino, katero daje zdaj Nabrežina, pomnoženo še z nekaterimi novimi vodovodi bi društvo moglo Trst za vse Čase preskrbovati z dobro pitno vodo in sicer v vsakej množini. Tako saj trdi vodstvo društva Aurisina, In ker so pri društvu jako vplivni tržaški kapitalisti, prav lehko je mogoče, da zmaga Aurisina s svojo ponudbo, in da gre Reka za zdaj po reki. To utegne biti mnogim posestnikom tam na Krasu in v Berkinih celo jako ljubo, nekaterim bogatinom pa neljubo. Kedor pozna razmere uže ve, komu bi bilo to ljubo, komu neljubo.
Zarad vode toraj nastane boj, morda celo hud boj, po katerem še le utegne priti vendar enkrat prašanje vode za Trst do zaželjene rešitve in bodo rešeni tudi nekateri notranji posestniki nadloge in bojazni, drugi pa sladkih sanj.
Uprav zato pa se nam je potrebno zdelo, da nekoliko razjasnimo naznanilo društva Aurisina na zadnjej strani denaš-njega lista.
«
• »
Ker smo pa uže pri vodi, zdi se nam potrebno poslati tudi nekega dopisnika v »Slov. Narodu« nekoliko na hlad v vodo, da se mu poleže in umiri prevroča kri.— Temu dopisniku ne odgovarjamo, ker odgovarjati se da sploh le na take napade, ki Imajo vsaj kaj stvarnega v sebi; ali mi se obračamo samo do uredništva omenjenega lista, katero ima svoj sedež v Ljubljani in torej ne trpi prehude vročine, naj nam ono pove, kedaj in kje v dopisu iz Trsta v nafiej 64, letošnjej številki smo mi Nemce povzdigovali? Kedor zna čitati in čita, da ne doklada svoje pregorke fantazije, iz omenjenega dopisa razume, da se dopisnik Šali iz Veiikonerncev in La-honov, kateri so našopirili priprosto igračo tako na visoko, da bi bil človek moral misliti, da gre za drugo vojno pri Visu, kar znači tudi toliko, kakor: »parturiunt montes, nascitur ridiculus mus«. — In ko ne bi bili Še rekli, da Nemci so potrebovali pomoči Slovanov ter da gorje Italijanom, ko bi še le imeli na morju tekmovati z Dalmatinci, se Slovani, ko ne bi bili sploh imenovali, izrečno imenovali L-ihone in Velikonemce šoviniste, naj bi še vse bilo; ali tako moramo pač le obžalovati, da je tako vroče in Boga prositi, da pošlje zopet nekoliko dežja.— Resnega odgovora enaka stvar ni vredna, akopram bi se moglo terjati od bIov. dnevnika: «qu' il ne travaille pas pour le roi Segii, qui par sa bčtise avait tout perdu«.
in ob štirih in pol zvečer in obratno iz Trsta v Koper. Jaz ne dvomim, di ne bi kmetje koperske okolice vsi rajši potovali z njegovim (Gesarovim) parnikom, ker bi se z njimi brez dvombe boljše in vljud-nejše postopalo, nego na parniku koper-skega društva.
Jaz za zdaj nočem spominjati pona-tanko nevljudnosti in surovosti od strani mornarjev omenjenih parnikov napram slovenskim kmetom, in posebno slovenskim deklicam — ker bi moral spominati osebe — no prihodnjič, če bodem prisiljen, ne zamolČim niti njih.'
naroČili in plačali tukajšnemu p. župniku' naj napravi na osmi d in dne 11. t. m. s v. mafio kot na dan pogreba za preljub-Ijenim jim pokojnim dišnim pastirjem, koji je še posebe povabil verne priti k sv. masi, pri lcojej so peli pevci črno mišo pod vodstvom g. učiteljevim, ter nc» končanej sv. maši zapeli nagrobnico: »Na gomili, v prežalostni spomin Njegove sm:ti. Kljubu velikemu delu se je zbralo pn sv. maši dosti vernih, koji so iz cerkve grede 7. žalostnim srcem ter objokanimi očmi hodili proseči: »Večni nnr Njegovej duši, blag Mu spomin.
Iz Hoperščillf, 16. avgusta.Vsako podvzttje, bodi si privatno ali javno, dolžno je gledati razen svoje koristi, da zadovolji tudi občinstvo, od katerega udeleženja je odvisen obstanek dotičnega društva. No kopersko parniško društvo («Societi\ di navigazione di Capodistria«) tega ne ve, ali pak noče vedeti. Omenjeno društvo ima dva parnika, «Vergerio», «Carli», katera potujeta iz Kopra v Trst. Eden od teh parnikov potuje trikrat na dan, a drugi enkrat iz Kopra v Trst in obratno. Osemdeset po sto potnikov daje okolica koper-ska, t. j. slovenskih kmetov, katerih hodi na stotine vsak dan z svojimi zemeljskimi
Eroizvodi v Trst. Vsak, kdor potuje par-rat iz Kopra v Trst ali obratno na parniku koperskega društva, prepriča se, kako se 6urovo in ne vljudno postopa z slovenskimi krneti, posebno pa z deklicami od strani nekaterih mornarjev omenjenih parnikov. Gg. kapetana, katera zapovedujeta na obeh parnikih koperskega društvu, ta sta Slovana, eden je iz Boke kotorske, drugi iz kvarnerskih otokov. Oba sta na glasu radi svojega poštenja in radi svoje izvanredne eneržije. Jaz ne vem, zakaj ne stopita na rep svojim podložnim mornarjem, kateri se osojujejo postopati su rovo in ne vljudno z priprostimi kmeti in kateri večkrat napastujejo nedolžno slov. deklice.
Jaz mislim, da vsak potnik ali potnica, keteri pošteno plača voznino, z vsem pravom more tudi zahtevati, da se spoštuje in da se uljudno ž njim postopa, kakor z vsakim, drugim meščanom.
Slavno vodstvo koperskega parniš-kega društva moralo bi paziti na svoje službenike in ukazati jim strogo, da morajo biti obzirni in uljudni napram občinstvu, ktero mu daje največ dobička. Če slavno vodstvo omenjenega društva ne sprevidi tega, jaz bi svetovni g. Gesaru, kateri je začel delati konkurenco koper-skemu društvu, da postavi stalen parnik v Kopru, kateri hi imel potovati vsak dan iz Kopra v Trst ob šestih in pol zjutraj
IZ Si. Andreža. (Izv. dopis). G. dopisnik od tukaj v 62. štev. »Edinosti« pravi mej drugim: «0 našem županu se pa mnogi pritožujejo, da je zelo nagle jeze in da se v časih neprimerno vede z ljudmi, ki pridejo k njemu po opravilih«. Dalje se mi očita, da sem premalo potrpežljiv z ubogimi.
G. dopisnik, ki ve le to povedati, kar je slišal praviti, lahko bi dokazal, da mi dela krivico. Ker bi pa moli dokazi ute.-noli provzročitl katero z dražbo, raje molčim. Kdor me pozna, ve, kaj sem in kaj nisem; pred onimi pa. ki me ne poznajo, ni se mi treba opravičevati.
Kar se tiče ubozib,jaz vrednim delim, lenuhe, ki bi si lahko vsakdanji krtih zaslužili, svarim. Kdor bi šel z miloščino v rokah v krčmo, miloščine brez velike sile zopet ne dobi. — Potrebnim v velikej revščini, ki si sami ne morejo pomagati iu tudi nemajo takih, ki bi bili dolžni za nje skrbeti, pošiljam pomoč na dom, tuli če za njo ne prosl|o.
Glede skupnega kosila dne 18. avgusta vsakega leta moram omeniti, da so tuk. občinski odborniki res ostali po končanem kosilu v krčmi, iprali na krogle, ter se navadno razšli še le proti večeru ali zvečer.
—	Kar je g. dopisuik več o tem povedal, ni res
Solo smo pripravljeni Št. Andrežanje sami zidati, če nam slavni c. kr. okr, šol. Bvet garantuje, da se v zidanje vloženi kapital ne izgubi in tudi ne zmanjša ter hode donašal obresti (najemščino,) po odbitem hišnem in dohodninskem davku po 5%. —
Da je tuk. obč. starešinstvo sklenilo novo cerkev zidati, to je znano. —G. dopisnik bo povrh tega tudi vedel, da jezi danje cerkve delo, ki potrebuje mnozega preudarka in se ne da od danes do jutri izvršiti.
Bil sem že vprašan, zakaj sem zopet sprejel izvolitev za župana, ker sem videl, koliko sitnosti je z županovanjem združenih pri takej spletki, kakor je bila pn nas; čemu ne živim raje sam za se oddaljen od občinskih zadev ter se ne izognem ljudem, ki mi hočejo metati polena pol noge.
—	Nameroval sem odpovedati se župano-vanji, ako bi bil zopet izvoljen. —
Glede na to pa, da se mi v enej dobi ni posrečilo marsikaj v korist občine izvesti, kar sem bil načital ali že začel; glede na to, da uživam v masi ljudstva zaupanje in sem bil tudi enoglasno zopet izvoljen za župana; glede slednjič na to, da Re nočem udati nasprotniku, ki me izpodriva vsied osebnosti brez ozira na občinsko korist: sprejel sem zopet krmilo občine in sem prepričan, da se po viharji zrak ščisti in soince miru in sprave zopet prisije. — Ako bi pa kdo vendar le delal z dražbo, delal jo bo na svojo lastno glavo. — Kdor bi druzemu jamo kopal, prigodi se mu lahko, da sam vanjo pade.
S tem končujem in upam, da se mi kakor danes ne bo treba več v javnosti oglasiti.
V Št. Andreži, dne 8. avgusta 1886.
Nanut, župan.
IZ Bilanca 13. avgusta. (Izv. dop.) Kot nepričakovana, prežalostna osoda, pretresla nas je novica, da je premlnol v svojem živenji prečest iti gospod župnik Ivan Švet v Ricmanjlh kot žrtev svojega poklica zaradi epidemične bolezni. Podu-Čeval in vodil je pokojni svoje verne v tukajšnem kraji nad sedem let v pravem krščanskem živenji. Kako priljubljen dušni pastir je bil mej svojimi vernimi, pričal je Njegov odhod iz Klanca v Ricmanje, ko 8o slehernemu pri odhodu pričujočemu zaigrale 8vitle solze v očeh. Da, ni ga bilo človeka, koji bi bil vesel njegovega odhoda, in slišalo se je splošno menenje, da težko dobomo enakega nastopnika. Pa ne samo v krščanskem, temuč tudi v narodnem duhu je bil pravi voditelj in bu-ditelj svojih vernih. Posojeval in daroval je ljudem svoje knjige in časopise, ter jih ko so prečitali v časopisih narodnost zadevajoče članke vedno vzbujal z besedam : Taki bodite za svij narod, trdi kot jeklo, ne udajte se lahonom, koji vam nič dobrega ne žele, spoštujte svoj jezik, ter bodite ponosni nanj, koder bodite, saj imamo Slovenci več bratov, nego Italijani, zakaj bi torej mi njim svojo narodnost prodajali. Pospeševal je splob našo slovensko stvar, ter bil na več slovenskih časo-pisov, kakor i na drnžho sv. Mohora« in »Slovensko Matice« naročen. Bilje pa tudi gmoten podpornik tukajšnih ubogih. Zatorej pa so se nekateri tukaj zbrali, ter
Domače in razne vesti.
Cesarjev rojstni ilan se letos ne
praznuješ tisto gromečo navdušenostjo, kakor dru<:a leta, koje ljudstvo smelo in moglo dati otuuška svojemu p itrijotizmu na raznih veselicah. Nemila osoda letos našemu ljudstvu zabranuje vse manifestacije drugih let. Včeraj zvečer je godila po mesto Je vojaška godba, ali te se ju prijelo na tisoče ljudstva, ki je no m^stu v enomor klicalo »Zivio in Evvjva«, more se reči, da je bilo kakih 60U0 ljudi za godbo. — Omembe vredno je, d i je Lloy i dal raz-svetljeti vse svoje parnike, kobkor jih je v Inki in da so se na te h parnikah prižigali tudi umetni ognji. Denes so vse ladij« v zastavah, in bila j-? velika maša pri Sv, Justu, katere so se udeležili vsi <\ k. uradniki, mestni zbor, konzuli iti, v velikej paradi.
nciiioiisiraciia od včeraj Zvečer Ko je bila voj iftka obhodnica končana in je liudstvo šd po ulicah sprehajalo se, ter so se tu In tam si š ili klici ■ Evvivai in »Živio«, je to nekatere la-hončičo tako jezilo, tla so se drznuli kričati uEvviva Italia«, «Evviva G tiihaldin itd.— Policija je par pobalinov tudi vjelu m zaprla, pa so le minorum gentium, par «fl^arov», par natakarjev I Ali ljudsko maso je ta stvar tako razkačila, da se je kar razdelila na tii krdela, od katerih eno je Šlo pred uredništvo «Salobarde» in tam razbilo tablo, okna in vse, kar je našlo; drugo krdelo je šlo pred uredništvo «L'In-dipendeute« in je tam tudi pobilo razne šipe; tretji oddelek pa se je valil proti hiši «Uuione Ginnastica« iu je tam začel kamenje lučati v Šipe. Tam bi se bilo kaj hujšoga zgodilo, da ni bil močni oddelek stražnikov pri rokah, ki so ljudstvo pomirili in nekatere prevroče celo aretirali. Policija je imela sploh polno opravit', da je mir vzdršaia in da se ni zgodila kaka nesreča.
V ulici Torente je bilo okoli 10 ure na tisoče in tisoče ljudstva, ki je pred našo tiskarno demonstrovalo z ogromnimi z ogromnimi »Živio« in »Evviva« klici. —
Šolobarda, ki vedno ščuva ljudstvo na nas, dosegla je baš nasprotno; kako istinit je torej pregovor: »Kedor drugim koplje jamo, sam pade v njo«. Tudi nam je omenit), da so na velikem trgu cesarsko himno peli tu li po slovensko, kar zopet kaže, da je ljudska masa v Trstu po veČini slovenska.
Kaj koristi zaliranliev veselic V Društvam so prepovedane veselice, gostilničarjem pa ne. Danes društvo «Austria» ne sme imeti veselice pri ■Mondo Nuovo»; — veselico pa je napovedal gostilničar in ljudi bode danes zvečer pri «Mondo Nuovo», prav toliko, kakor da bi društvo «Austria» imelo svojo veselico. Kak namen ima tortii prepoved?
Ciosp. vele« Staliiz-Valrl-sano se je odpovedal časti mestnega zastopnika in deželnega poslanza v Trstu in to odpoved izročil mestnemu županu. To odpoved je brez dvombe provzročila — voda! G. Stalitz je namreč načelnik družbe nabrežinskega vodovoda, in tej družbi gre hvala, da se je trudila za zdravo pitno vodo v Trstu ter je tudi v resnei za skrajno potrebo preskrbela, Če tudi je mestni magistrat to koristno stvar vedno bolj oviral, nego podpiral, ker nekaterim udom mestnega zastopa teče uže v grlo Bistrica in Reka In morebiti ši bolj sok iz tamošnjih vinskih U t, ker ta je neki jiiko zdrav, posebno Če steklenic* dobro pokajo i ni treba seči v žep. — A vsa ta dohiota bi zdaj, ko imamo kolero, nič ne pomagala; gorje Trstu, da danes nema uabrežinske vode, ker je skoraj vsa druga voda okužena — ne po naSem, ampak po magistratovem prepričanj1, ker on je skoraj vse druge vodnjake in studence zaprl — kako bi danes še zdravo vodo pili? — Pa pustimo te opazke: Vodstvo nabrežinskega vodotoka je nedavno podalo ponudbo mestnemu svetu, da hoče pud zetovimi poboji preskrbovati vse mesto in vso tržaško okolico s potrebno zdravo pitno vodo. Te velevažne zadeve doslej ni bilo na dnevni red. kar prav nič re podpira npotovila mestnega Župana o ljubezni, katero je izrekel meščanom o priliki, ko j-* začela kolera razsajati po Trstu. Zupanova ljubezen nobenega ne obvaruje kolere, dobra voda je za to boljša.
Za Radezky Jcv spominek
so darovali nadalje ti le poverjeuiai del.
ED
I N O 5 T
poiip. društva: Umek Ivan str. Q0 kr.. Umok I' u u uil. 20 kr., Zlobic Anton 10 kr.. Svagel Andrej 20 kr., Frank Ivan 10 kr., Zore Ivan 10 kr., Andreičič Franc 2l) kr., Ličen Andrej 30 kr., Gomizel Frauc 20 kr., Pirih Ivan 10 kr., Fabjan Josip 2C kr.. Pipi Janez 10 kr., Stare Franjo 20 kr., Mihčič Miha 20 kr., Skočaj Ivan 10 kr.. Fakin Josip 50 kr., Goriup Andrej 10 kr., Ferluga Andrej 10 kr., Volk I an 10 kr., skupaj f. 3.30, zadnjič izkazanih 7— skupaj f. 10.30.
Slovenske siariše v Trstu
opozarjamo na denašnji oklic do Slovencev na prvem mestu in pa na razpis službe učiteljice za otročje zabavišče pri sv. Jakopu. StariŠi, kateri uameravajo svoje otroke pošiljati v omenjenjeno zabavišče, naj se oglase prej ko prej pri preJsedniku tržaške podružnice družbe sv. Cirila in Metoda, v tiskarni Dolenc, Via Torrente št. 12, kder bodo zvedeli tudi vatanjčne pogo|e za sprejem.
Vodstvo družbo sv. Cirila In Hl I toda v Ljubljani je imelo dne 13. avgusta svojo III. sejo. Odobri se oklic, ki naj ga blagovolno objavijo vsi n»§i listi. Zapisnikar prečita tekoča poslovanja. Olbor vzame z veseljem na znanje, da je zopet več gospodov prosilo potrebnih tiskovin in pojasnil ob ustanovitvi novih podružnic. Predlog tržaške poddruž-niče glede otroškega zabavaliŠČa se pretresle in enoglasno odobri. Vsled tega ustanovi družba sv, Cirila in Metoda za-bavališče, potrdi pogodbo za stanovanje in vrt in mzoiše natečaj za učiteljico. (Grl. razglas.) Glede cerkvenega nadzorstva v svojih baviščih bode družba naprosila in pooblastila zanesljivega slovenskega duhovnika. Predlo?, naj zadevo onih 1400 roditeljev glede slovenskih šol v Trstu vzame družba v roke, se sprejme. Dopis Celovške podružnice vzame se na znanje in nje nameravano postopanje za zdaj odobri.
Tržaike ljudske iole. Iz letnega izkaza, katerega je izdal te dni magistrat. je razvidno, daje bilo v mestu 11 ljudskih Sol, katere je obiskovalo 8909 otrok, v okolici pa je 10 ljudskih šol obiskovalo 2731 otrok. V mestu je bilo 71 učiteljev in 76 učitelj e, v okolici pa 18 učiteljev in 18 učiteljic.
Tržaške novosti t
Kolera v Trstu. Žalibože se je zadnje dni bolezen zopet pomnožila; od sobote do nedelje je bilo v mestu 16 slučajev kolere, od nedelje do ponedeijeka je zbolelo v mestu 12, v okolici 3, od pondelka do torka v mestu 16, v okolici 1, od torka do srede dopoludne pa 23 v mestu in 3 v okolici; do denes opolulne je torej zbolelo za kolero v Trstu in okolici 293 ljudi, od katerih je umrlo 173, 54 ozdravilo, 66 pa l«ži bolnih. — Mej za kolero umrlimi so tudi 4 vojaki, kar je jako vznemirljivo.— V okolici je kolera najmoČneja pri Sv. Ivanu, v Rojanu in v Kontovelu; pojavila se je tia novo na Opčinab. Mej umrlimi je največ delalcev, rokodelcev, posebno mnogo ženskih nižih stanov, kar kaže, da se ljudstvo premalo varuje. Povsod v okolici je kolera, !e v Skednju in v Lon-jeru je Še ni.
Poiar. Gorela je predsinočnem pro-dajainica Ivana Pegana v ulici Scalinata. Zgorelo je precej blaga; gasilci pa so ogenj vstavili v par urah.
Policijsko. Zaprli so Luka M., prodajalca kruha iz Planine, ker je v prepiru znanca s ključem na čelu močno ranil, potem nekega kamnoseka po imenu Momolo, ker so ga zasačili, ko je stezai prste po tujem denarju; nadalje nekega Italijaua iz Verone. ker je oskrunil neko malo dekliko; zaprli so neko deklo, ki je gospodarju ukradla 70 gld., potem nekega fakina, ker je hotel nekega krčmarja pre-besti z nožem, nadalje nekega zidarja, ker je pretepal in ranil lastno ženo in nekega kovača, ker je vkradei nekemu gospodu zlato uro. Nek tat je uže zopet skoro do nazega na ulici slekel pijanega fakina. — 211etni fakin Jakop Albert je sinoči v neke j gostilnici močno z nožem ranil 2 osobi, vjeli in zaprli so ga. — N^k lopov je močno rami oouličnega prodajalca Jakopa Penzina. — Zaprli so včeraj tudi 3 raz-sajalce, 2 usmiljeni in 2 postopača.
12 SV. Ivana V okolici nam pišejo: Ker pri nas najhujše razsaja kolera, so pobožni Ivančani /brali toliko denarja, da se bode sedaj bralo več sv. maš v naŠej cerkvi. Bog večni usliŠi prošnjo našo in odvrni od uas to strašno bolezen. Pridite pobožni In prosite Boga, da nam pomore. Sv. maša bode vsak dan ob 6. uri zjutraj.
Ulov okrajni zdravnik za Rojavi Ker je dr. Janovitz dobil drugo služuo, je mestna delegacija Imenovola dr. Josipa Zadro okrajnim dravnikom za Rojan.
Našim Zidarjem. 21. t. m. bode dražba ua tukajšnjem magistratu za po-belenie velike kasarne. Klicna cena f. 816.
Kolera v Istri. Od sobote do danes |e v Ricmanjih zbolelo 6 ljudi za
kolem, v Sočergi 3, v Rovinju 2, v Poreču 2 v Plominu 1, v Piranu 3, najhujše pa razsaja kolera v Ijoli. kder je bilo te dni nič manj nego 2G slučajev kolere in je t>m od začetka do danes zbolelo uže blizo 100 ljudi za kolero. Tam je torej bolezen veliko hujša, nes;o v Trstu. Ni s; pa ćuliti, da se je bolezen v isterskib mestih ugnjeziila; kedor je kedaj videl ozke in vmazane ulice in hiše teh mest. sa ne bode Čudil, ako hod« tam kolera še hujše razsajala. — Srečna Goriška ITam je bilo par slučajev, ali v obče je Goriška oproščena bcž|e Šibe.
Velika narodna slavnost v Ptujem, katero je v nedeljo 15. t. m. osnovalo »Slovensko pevsko društvo«, in katere so se udeležili mnogi slovenski pevci iz vseh krajev, pa tudi mnogi bratje Hrvatje, izvrših se je sijajno nad vsako pričakovanje. Živeli Štajerski Slovenci, hrabri stražniki na nemškej mejil
Razpisana Je štipendija rajn-cega škofa Dobrile letnih gld. 112 — za ubožoe dijak«, kateri hočejo obiskovati gimnazijo. Stipendijo dobe v prvej vrsti sorodniki škofovi, v drugej vrsti dijaki slovanske narodnosti rojeni v Istri.— Prošnje do 15. oktobra na tržaško namest-ništvo.
Poštar ska služba v Prošeku
je razpisana. Plača znaša 200 gld., za pisarniške troške pristojbina 60 gld., in odškodnina za vsakdanjo pot mej Prošekom in NabreŠino 180 gld. Kave je je vložiti 200 gld. Prošnje se imajo vložiti v dveh tednih pri c. kr. poštnem in brzojavnem vodstvu v Trstu.
Vrli naši mornarji na vojne.! ladljl Krki so 31. julija 4 ljudi oteli gotove smrti. Krka je bila namreč ta dan v Smirni; prijadrala je mimo nje neka grška, z melonami naložena Indija, morje je bilo jako valovito in hud veter, ki je ladijo prevrnoi, da se je takoj potopila. Krka je brez odloga poslala na pomoč svoje čolne, s katerimi so naši mornarji Štiri osobe oteli, dva moža pa sta utonila.
Kolera V Italiji zadaje dni po mnogih kntjih zelo hudo razsaja; v zgornjej Italiji posebno ob bregovih reke Pada; vsak dan več ljudi zboli in umre in širi se bolezen na desno in levo, pa tudi v spod-njej Italiji ni boljše ; najhujše zdaj divja v Barleti. Poročilo iz tega mesta od 11. t. m. se plaši: Danes ie zbolelo za kolero 82 osob, 49 umrlo. Nadloga je velika. Ismej zdravnikov jih je zbolelo 9; več lekarnic se je moralo zapreti; vsled tega nemamo nobene pomoči več; ljudje mro brez zdravniške pomoči. O razkuževanji ni govora; še mrtvaških trug ni; mrtvi cele dni okrog leže. — Š* hujša poročila so prišla iz tega mesta naslednje dni.
Dunajska Borsa
dnt 17. at gusta
Enotni drž. dolg v bankovcih 85 gld 60	kr
Enotni drž. dolg v srebru 86 •	45	>
Zlata renta......120 •	90	»
5 a vat. .... 102 •	40	.
Delnice narodne banke. . 870 ■	—	>
Kreditne de'««™ .... 283 •	60	•
London 10 lir sterlin . . 126 »	—	■
Napoleon....... 9 »	99	>
C. kr. cekini...... 5 >	91	»
Kr. državnih mark ... 61 »	70	»
Listnica uredničtva.
Gospodn Mateja Kante-ju, učitelju v Sežani, s tem potrjujemo resnici na čast, da ni on pisal dopisa iz Sežane v 65 Štev. našego lista.
^m^m^m^mmmmmmmmmmE
Poglavitni naultl ln molitev
rukavinu kj jih mora znati kdor
hoče prejeti sv. birmo, sv. pokoro, sv. obhajilo, in sv. zakon, zove se mala knjižica katera je izšia v naši tiskarni in se dobiva po 4 nove.
Objava.
Podpisano vodstvo si Šteje v dolžnost, da javi delničarjem vodovodnega društva «Auri8ina», da je ono danes izročilo tržaškemu županu, svetlemu g. dru. Ribardu Bazzoni-ju, zavezno ponudbo za slavni mestni zbor, da bi omenjeno društvo naše mesto in vso okolico za vsako potrebo obBkrbelo z najboljšo vodo v obllnej meri i/, studenca aAurisioeu, katera ponudba, ako bode sprejeta, pride Se le pred občni zbor deloičarjev za potrditev, kakor se potem tudi preskrbi potrditev politične obiastnije. Ker se je nadejati, da se hode predložen načrt, kako preskrbovati vodo, objavil od strani, katerej je izro-ročena skrb za ljudsko blagost, se za zdaj podpisano vzdržuje vsakega nadaljnega in obširnega popisa.
Trst, 14. avgusta 1889.
Vodstvo
vodovodnega društva «Aurisina».
Ht vsettdililčnih profesorov, več sto praktičnih zdravnikov, je preiskalo švicarske krogljice lekarni čarja R. Brandta po 70 kr. v lekarnah, ter se izjavilo, da so prijetno, gotovo usnešno in neškodljivo zdravilno sredstvo. To naj bi zadostovalo tsim onim, ki še dvomijo o tem izvrstnem domačem zdravilnem sredstvu. Pazi naj s", kupi pristno z podpisom R. Brandt-
ovim.
Cegnarjev Viljem Teli
se prodaja v tiskarni Dolenčevi po L O soldov.
Podpisani opozoruje slavno občinstvo na svojo
trgovino z dežniki
v ulici Barrisra vecchla št. 18 z bogato zbirko svilenih, volnenih in bombažnih dežnikov. Svilnati od f. 2 50 naprej, volneni od f. 1.40 naprej, bombaževi od 80 kr. naprej. — Tudi popravlja pvav po ceni dežnike in soinčnike. 104-1	Cilullo Cirlmm.
Vsi uradi društva
„Assicurazioni Generali"
nahajajo se od danes v
novej družtvenej palači
Via della StazioneN. 888-1
(Kolodvorna nI c ). Trst, dne 16. avgusta 1886.
Ivan Perlot <fc Gomp.
v Trstu
10—1
trgovina z Vtem na tržaškem trgu na-hajajočim t blagom na debelo in drobno. RizpoSilja kavo v paketih po 5 kilogramov 8 povzetjem, na enak način tudi olio, riž, različno sadje, zeleniadi iz južnih k raj* v, vsakovrstne ribe marinirane in sveže, po mjnižej ceni. vse prosto carine franko na pošto naročnika postavljeno. — Kedor želi, naj piše in pošljejo se mu ceniki franko in brezplačno.
D n n o I/ a Protl PoSiljatvi denarja,
D r n S KO ali Pa 8 povzetjem zneska.
"w"w Obleka za 6» gld. in več. miIfnAiiA Vse nainižej ceni, le OUKlICllO v 2alo8't0Vftrne za sukno
hlann Friderik Brunner
UiaJJU Brno, Frolichergasie 3.
Oglede pošilja brezplačno in franko, veče zbirke ogledov la krojače nefrankovano.
Tržaška hranilnica
Sprejemlje denarne vloge v bankovcih od 50 Boldov do vsacega zneska vsak dan v tednu, ra> zun praznikov, in sicer od 9. ure do 12 ure opoludne. Ob nedeljah pa od 10. do 11. ure zjutraj. Obresti na knjižice . 3°l„ Plačuie vsak dan od 9. do 12. ure opoludne. Zneske do 50 gld. prav precej, zneske od 50 naprej do 100 gld. je treba odpovedati en dan poprej, zneske od 100 do 1000 gld. z od povedjo 3 dni, čez 1000 gj. z odpovedbo 5 dni. Eekomptuje menjlce, domicillrane na
tržaškem trgu po......S1!«0^
POBOjuje na državne papirje avstrlj-
sko-ogrske do 1000 gl. po . . 4'I4T više zneske v tekočem ra- *
čunu po..........4<[ o)
Da]6 denar tudi proti vknjiženju na ' ° posestva v Trstu, ohresti po dogovoru.
Trst, 24. marcija 1883. —9
Razpis službe.
/a slovensko oiročj« zabavišče pri sv. Jakobu v Trstu
razpisuje se služba učiteljice.
S to službo združena je letna plača 300 gid.,opla£ilna v mesečnih anticipatnih obrokih in preznlačno stanovanje.
Prošnje, katerim je priložiti krslni list ter spričevala o sposobnosti in nrav-nont', naj se pošiljajo podpisanemu vodstvu najdalje do S septembra l. I*
V L j u b Ij a n i, dne 14. avgusta 1886.
Vodstvo družbe sv Cirila in Metoda.
Luka S veter,
prvomestniku namestnik.
Anton Ž logar,
zapisnikar,
Ilir
Vsled o ll.**a Ijenoklslika. imtrona in li tlilona jn nirt-* unska kisla k t specifikum pri: pr iti u, kiminjl v >u\6i, m hurjl in led vi can, zlati lili, liram burici i'iiili ru, »lat niči, lelodrt-čnili bolesnih m pri katAruh v lilije. Kopel ji, stanovanja, restavracija revatuurucija ceno.
Kisla voda, kopeliič« RADENCE
v oj o ju ko obilo mairo-llHiion-kislIno«, Garo-dovi p' kuni m dokada je ojrljenii-»Litliion« pri boie-
prntlu-klli ' ftiiiih najboljše najprej« t dru i lin.
1—20
Zaloga: F. Pluim r LJubljani, P. Moli ntrer via feppa O 1'rsm, A. MhmoII t (»urici t Celju in Maritoru.
LA FILIALE IN THIESTE
deli* I. r. priv.
Stabilimento Austr. di Credito
VERSAMENTI IN CONTANTI Banconote:
2	V/o aiupes Intereasfl vtrae preavvite dl 4 fieri
3» • » » »-«8» 3'U1 » » » » »30 a
Per le lettere di versamento attualmente ln clrcolazione, 11 nuovo tanso d' interesne co-mincierA a decorrere dalli 27 corrente, 31 cor-rente e 22 Novembre, a se sonda del riapettivo preavviao
Napoleoni: 2Vlo um latireau veri« preavvlio dl 30ileral
3	» » » » » » 3 aeel 3'14» » » » »»6»
Banco Giro: Ban eMta 21/«*/* sopra qualunque somma Napoleoni aenza interesni Assegni
sopra Vienna, Praga, Pest, Bruna, Troppavia, Leopoli, Lubiana, Herman nstadt, Inns-bruck, Graz, Sallsburgo, Klagenfurt, Fiume A gram, franco spese.
Acquisti e Vendite di Valori, divise e incanso coupons '/•*/•
Antecipazioni sopra Warraat« in contanti, interesse da coti-venirsi.
Medlante apertura di credito a Londra provvigione per 3 mesi. • Blfettl5'[,7o interesse annuo sino 1'importo di 1000 per importi superiori da conr Trieate, 1. Ottobre 1883	20-48
Razkužujoce sredstvo
za stranisća in vsak drug kraj — popolnoma neškodljivo zdravju.
Najbolj ekonomično in povsod rabljeno.
Da se razkuži kako stranišče, zlije naj se vsaki dan notri 2 žlici te tekočine. Za vsak drug kraj stanovanja zadostuje vliti v kako pesedo nekoliko žlic. postaviti posodo v kak kot, ter menjati ga je enkrat na teden.
Samo v Lekarnici ROVI S v Trstu
V istej lekarni so na prodaj slavno znane
PR0TIK0LERICNE KAPLJICE
izvrstno preservativno sredstvo BASTLER-jevo
IZVLEČEK iz antilskega tamarinda
hladeča in dobro okusna pijača priporočljiva vzlasti za veliko toploto.
Lastnik drufttvo. »EDINOST«- — izdate^ In odgovorni urednlic: VIKTOR DOLENC
Nuova tiskarna V. Dolenca v Trstu.