PEVSKO DRUŠTVO »GRAFIKA« KONCERT TLA g UWÜW*** *§•) "4 5"/ V PONEDELJEK 14. MARCA 1938. ZAČETEK OB 2 0. URI FRANČIŠKANSKA DVORANA S p o ir e dl k o n c e ir it J. Ocvirk: Bratje, naša pesem naj zaori E. Hochreiter: Gosposvetski zvon O. Dev: Soči F. Juvanec: Sloveniji * Dr. A. Do I i n a r: Na cvetno nedeljo E. Komel: Vrag na razpotju E. Adamič: Kralj Matjaž * A. Gröbming: Hrepenenje V. Vodopivec: Ob poti tam za vasjo Z. Prelovec: Oj, nageljni rudeči A. Jobst: Kaj nam za žalost * M. Železnik: Poljska pesem St. Premrl: Pomlad P. Jereb: V jutro pomladno z menoj M. Tomc: Majeva Zborovodja D a n i I .o C e ir ora •U. Kragelj E. Hochreiter Tužno zvon od Gospe svete klenka, kakor da nad Korotanom plaka od Celovca doli do Beljaka, od Trbiža, kjer bolest je grenka bim, bom . . . Kaj mi poješ zvonček preko Stola? Li odzvanjaš davni zgodovini? Li odmevaš mrki bolečini, nad izgubo knježnega prestola? Bim, bom . . . Zgani zvon se, zmajaj se iz rje, kaj bi nihal v linah k tlom jokaje? Dvigni glas mogočni k nebu raje, da tvoj narod v tugi ne izmrje! Vznihni silno z glasom kakor plamen, v srca švigni, da v njih kres zapolje; da vstoliči rod naš klene volje, spet nam vojvode na knježnji kamen. 0. Dev Soča bela, kaj so bele tvoje vode od solza, naših mater in sestra, ki ne bodo več vesele. Soča modra, Soča voda, kaj si modra od neba, al’ od našega morja? Kakšna tvoja bo usoda? Soča, Soča, kdaj boš rdeča? Ko poteče naša kri, boš imela barve tri in naš dom ne bo več ječa. Ivo Peruzzi Ferdo Juvane c Že tisoč let Ti k slavi vabiš stražarje Tvojih ozkih mej; kot mati v boli nas ne zabiš. Tvoj spev nas druži v vek naprej. Tvoj raj planin k pogumu vžiga, Tvoj dih zemlje budi srce, Tvoj sladki govor moč nam dviga k molitvi sklepaš nam roke. Čez tvoja polja, bele ceste, ljubezen nam na jug hiti, da gre pozdravit brate zveste, ki ene misli so krvi. Slovenija, ti rev kraljica, naj nagelj tvoj nam v noč gori, da v sreči zagore že lica sinov vseh tvojih v jasne dni. A/di coeiimo M. Kunčič Vzpel se je škrjanček v zrak in zletel čez holmce, dramit, klicat iz noči zlato božje sonce. Sonček vstal je en, dva, tri, okence odprl je in s pogledom svetlim se v širni svet ozrl je. nedeljo Dr. A. Dolinar Hej, fantiči, zdaj pa brž butarice v roko, v parih odkorakajmo čez zeleno loko. K farni cerkvi sred polja vabijo zvonovi, tam že čakajo na nas božji blagoslovi. Vrag m /rdizpofjiu/ ./. Samec E. Komel Vesela družba, jasen smeh. radost sijala jim v očeh, tako po cesti beli tri fantje so hiteli, in prišli so na kraj poti, ki križa se na tri strani, tam hkratu sred poljane mi srednji fant obstane. 0 bratec naš, naprej, naprej, nikar pred se temno ne glej! A on z roko zamaha in trese se od straha. Zdaj dragi moj ne joči, ni tebi več pomoči, prevečkrat si me klical že: »Naj črni vrag pobere me!« Zdaj pojdeš z mano v pekel, tako, kot sam si rekel. Fant pa pograbi ostri nož in sune vraga blazno, pa je zamahnil v prazno. Kdo tebe, fantič moj ubog, naj reši iz njegovih rok, no kdo? Zdaj vem: za vraga najbolje Bog pomaga. Ozrl se brž je v paradiž, z roko napravil v zraku križ. In glej, čez cesto belo je strašno, je strašno zarjovelo. Potem pa še čez daljni svet začul se je kopit peket. Od takrat, deca draga, ni fant več klical vraga. O. Župančič M. Adamič Sredi noči, o polnoči iz sanj se kralj Matjaž zbudi. Zbudi Alenka kraljica se, ko zarja bliščijo ji lica se. In dvigne se glav bradatih sto, molče vprašujejo: »Kaj je to?« Pred kraljem pa mlad junak stoji, kakor hrast stoji, stoji, govori: Hej kralj zaspanec, hej kralj, hej kralj, pokaži svoj meč, prišel sem ga iz nožnic vleč. Na steno poglej! In vzame ga, z levico krepko objame ga, z desnico ga prime za ročaj, že šinil je, glej, ostrine sijaj! Čuj prhanje konj, čuj orožja žvenket, med trumami gre pridušen šepet. Glej ostrine pol! Kako zdaj narašča hrup, Matjažu v očeh vzplamteva up. Že šum je in hrum med trumami vstal, kdo zrl je vihar že z gorskih skal? Vse v stremenih stoji, vse v sedlu sedi, a junak sje prestraši in zbeži. Mrmraje razjahajo čete vse, spet padejo v sen zaklete vse. Matjaž pa ob mizo udari srdit: »Čemu si prišel me še ti budit!« Alenčica vzdihne in skloni glavo, in spet je pod Krimom ko prej mrtvo. O. Zupančič A. Gröbming Burja, burja po dolini, moja ljubica v daljini; daj nevihta mi peroti, da ji poletim nasproti Sonce, sonce na višini, moja ljubica v daljini; sonce, daj oči mi zlate, da jo vzrem čez hrib in trate Ob pot/i tam za oasjo Lj. Šorli V. Vodopivec Ob poti tam za vasjo V travi nekje za potjo rože jesenske cvetijo, se deklica je oglasila, tiho, ko da se bojijo, z glasom kot zvonko srebro po poti fantje pojo. ie pesmi odgovorila. Tiha pesem mladosti čez poljane se je razlila in se rahlo, prav rahlo duše mi dotaknila. Oj, nagelj ni rudeči Z. Prelovec Oj, nageljni rudeči in zelen rožmarin, od davno vas uvelih ostal je le spomin. Na dneve mlade sreče, na dneve bolečin, na nageljne rudeče, na zelen rožmarin. Kaj mam za žalost Dr. Žagar A. Jobst Hej, hej, sonce v poljanah in roža za trakom, pa dekle ob pasu. Hej, kaj nam za žalost. Saj žalost dekle zapodi, a sonce nam rožo vzbudi, dekle in pa roža pa pesem rodi. Kaj nam za žalost. In kadar pa to se zgodi, takrat pa, ej, brate, objemi dekle, poljubi na ustne jo, ustne rdeče, veselo zavriskaj v poljane žareče: Hej, kaj nam za žalost! Poljska pesem Cv. Golar M. Železnik Polje spi. Pšenično klasje sanja sanje zlate, še enkrat plamteči žarki zablešče čez trate. Zemlja trudna težko diha, klanja se pšenica, srpa in ženjice čaka, čaka naših njih kraljica. In poljubljajo v slovo jo žarki vroči, srp srebrni že potuje čez nebo ponoči. /Pomlad Ks. Meško St. Premrl Čiv, čiv, čiv, čiv, žgoli, žgoli, vse drevje peva in žvrgoli, kot da je slednji list oživel. In slednji list bi žgolil in pel, čiv, čiv, čiv, čiv. V jiuitiro pomllsdlno z menoj P. Jereb V jutro pomladno z menoj; v biserih jasnih poljana žari, zlato valovje se zliva po nji, duša zavriskaj, zapoj! Deklica brhka za par, za par; v polju obleko poročno si stkeš, vanjo zlata si za doto naspeš, potlej pa hajd, pred oltar. AM/ajeoa M. Tomc Rija raja, rija raja, vsi se veselimo maja; brzo se okrog vrtimo, čas veselja porabimo. Na okrog, lahkih nog, sem in tja, kar se da, dol in gor, dol in gor pleše naš veseli zbor. Zlato sončece nas greje, cvetka vsaka se nam smeje, ptičke vse gostole, vse kipi od radosti.