Glasbeno ■ književna priloga. ¡X. letnik strokovno uredništvo: Dunaj XV,/1 Mariabilfergurtel 29. Izdajatelj in odgovorni urednik: L. Scinventner, Ljubljana. Cena za leto K 10-— za ^'2 leta K 5'—, posamezni zvezki po 2 K. T Ljubljana I. maja 1310^^ ^^^vezek 3 Vse prispevke je izključno nasloviti le na strokovno uredništvo (dr. Gojmir Krek). — Rokopisi se ne vračajo. — Na anonimne ali psevdonimne pošiljatve se ne oziramo. — Za nenaprošeno vposlane prispevke uredništvo ne jamči. — Sklep uredništva za članke 1., za druge prispevke 8. dne prejšnjega meseca. Pretisk člankov, poročil in ocen je dovoljen samo, če se isrecno navede vir: „Novi Akordi". Davorin Jenko in himna „Naprej zastava Slave". Ob petdesetletnici slovenske marseljeze.*) DAVORIN JENKO. Davorin Jenko se je porodil dne 10. novembra 1831. leta v Dvorjah poleg Cerkljan na Gorenjskem. V Kranju je dovršil prvi in drugi razred; ostala dva razreda začetnih šol in spodnjo gimnazijo je absolviral v Ljubljani, zgornjo gimnazijo pa v Trstu. Po dovršenih gimnazijskih študijah je šel na dunajsko *) Dne 3. marca t. 1. smo se usojali opozoriti mojstra Jenkota na dejstvo, da praznuje slovenska glasbena zgodovina dne 15. maja 1.1. »petdesetletnico naše velečastne himne,Naprej'«. Iz tega povoda je naprosilo uredništvo »N. A.« g. skladatelja, »da bi nam za ,N. A.' napisal majhen članek o tem, kako se je rodila pesem (besedilo) in glasba naše marseljeze.« »Posebno zanimivo bi bilo« — se je glasilo pismo nadalje — »iz avtentičnega vira zvedeti, ali ima Stritar prav, ki pripisuje prvo misel tudi glede teksta Vam. Morda nam opišete o tej priliki odlomek Svojega, zanimivih dogodljajev polnega življenja, vzlasti iz one dobe, v kateri ste uglasbili ,Naprej'« itd. Tako smo pisali skladatelju dne 3. marca 1.1. Dne 9. marca 11. nam je mojster Jenko ljubeznjivo poslal v sledečem objavljeni članek, ki v biografskem delu sicer ne pove veliko novega, ki ga pa vendar v celoti prinašamo, ker je životopis zbog dejstva, da je Ralcuševa knjiga »Slovensko petje v preteklih dobah« v knjigotrštvu že davno pošla, sedanji generaciji večinoma neznan. Na vsak način pa je genesis naše himne tako značilna, da je vredno jo fiksirati na širši način, kakor je to bil storil Stritar s svojima gori omenjenima, prav skritima opazkama (Zbrani spisi VI, str. 268 in 351). Dne 12. marca t. 1. je priobčil neki »M.« v »Slovencu« pod naslovom ,Naprej zastava Slave'. Petdesetletnica slovenske marzeljeze« opis, kako »se je rodila naša narodna koračnica, kot pripoveduje gospod skladatelj sam.« Bodita s temi besedami ugotovljeni izvirnost naše misli in izvirnost predležečega članka, ki ga prinašamo po svojeročno spisanem izvirniku mojstra Jenkota. Opomba uredništva. vseučilišče učit se prava ter je leta 1861. napravil prvi državni (pravno-zgodovinski) izpit. Učitelji glasbe so mu bili: v Ljubljani Mašek in Rihar, v Trstu Sinko in Ricci. Prišedši na Dunaj gojil je Davorin poleg pravoslovja tudi glasbene nauke. Ko se je proti koncu leta 1859. ustanovilo na Dunaju »Slovensko pevsko društvo«, izbrali so ga za pevo-vodjo. To društvo, v katero so zahajali tudi Srbi, Hrvatje in Bolgari, imelo je svoje shode v dvorani »Zum goldenen Sieb« in »Zum Lothringer«, kamor je včasih tudi zahajal Vuk Karadzic. Pele so se poleg raznih slovenskih, hrvaških in srbskih pesmi tudi skladbe, katere je Davorin skladal nalašč v ta namen, kakor: »Hej rojaki!«, »Pobratimija«, »Strunam«, »Tiha luna« in druge. Prvikrat sta se peli v javnosti Jenkovi skladbi »Pobratimija« in »Mornar«, in sicer na javni besedi, ki se je vršila v začetku leta 1860. v dvorani »Zum grünen Zeisig«. Dne 16. maja 1860. leta je zložil Davorin Jenko pesem »Naprej zastava Slave«. Davorin je pri neki priložnosti zaprosil Simona Jenka, da bi zložil pesem, katera bi bila pripravna za koračnico, da se poje pri izletu. Čez nekoliko dni je dobil Davorin od prerano umrlega Simona pesem »Naprej«. Poskušal je večkrat, da jo komponira, ali ni mogel najti melodije, katera bi odgovarjala tekstu. Ves trud je bil zastonj. 16. maja popoldne gre v Baderjevo kavarno, katera je bila blizu vseučilišča. Tukaj je začel čitati staro »Presse«, ki je v podlistku napadala in grdila slovenski narod načinom, kateri je bil svojstven temu Slovenstvu vedno sovražnemu listu. Ta članek je Davorina tako razsrdil, da je vrgel ta list stran in šel iz kavarne. Na ulici začne naenkrat peti tiho v sebe »Naprej zastava Slave!« Ustavlja se in ves začuden reče: Glej! tako dolgo sem se brezuspešno mučil, da bi dal napev tej pesmi, a sedaj v moji razburjenosti vsled Prešine grdnje na slovenski narod našel sem nenadoma napev pesmi: »Naprej zastava Slave«. Davorin gre v Prater in v gostilni »zum Hirschen« napiše to pesem tako, kakor se še danes poje. Prvikrat se je pela v javnosti dnč 22. oktobra 1860. 1. na besedi »Slovanskega pevskega društva« v dvorani pri »Sperlu« na Dunaju v navzočnosti mnogoštevilnega slovanskega občinstva. Njeni glasovi so elek-trizovali vse navzočno občinstvo tako, da odobravanja ni hotelo biti ni konca ni kraja. Takoj na to se je raznesla pesem po vsem Slovenskem ter je malone postala narodno blago. A tudi ostali slovanski narodi so jo brzo sprejeli, in tudi med njimi se je istotako udomačila kakor v Slovencih. Posebno Čehi in Hrvatje niso pozabili pri slavnostnih prilikah na to navduševalno himno. Pruske vojne muzike so jo pri vhodu in izhodu iz Češke 1866. leta svirale, a ruske vojne muzike pri vhodu v Plevno, Sofijo in Kars. Ko je bil Davorin v IV. letu prava, odločil se je, da sprejme mesto pevovodje pri pravoslavni občini v Pančevu, katero mu je ponudil ravnatelj dunajskega konservatorija Hellmesberger, ter je nastopil svojo službo meseca januarja 1863. leta. Razun po pokojnem Korneliju Stankoviču harmo-niziranih narodnih pesmi Srbi v tem času še niso imeli izvirnih skladb. Zaraditega je Davorin zložil za vsako besedo kako novo pesem. Tako so nastale pesmi: »Sabljo moja dimiščijo«, »Bogovi silni«, »Plovi, plovi moja ladjo«, »Što čutiš, Srbine tužni« in druge. Jenkovo ime se je širilo naglo med Srbi, in leta 1865. mu je ponudilo »Beogradsko pjevačko društvo« mesto pevovodje. Čuteč dobro, da bodo v prestolnici srbski veliko ugodnejše okolnosti razvoju njegovega daru in uspešnemu njegovemu delovanju na polju glasbene umetnosti, sprejel je ta poziv. Leta 1871. pozvalo ga je ravnateljstvo »Kr. srpskog narodnog pezorišta«, da prevzame v njem mesto ka-pelnika in kompozitorja; na tem mestu je delal 32 let do svoje upokojitve. Za glediščne igre in pevska društva je zložil več ko 200 pesmi in 7 uvertur za orkester, a 1872. leta zložil je »Srpsko narodno himno«. Tekom svojega delovanja je postal član »Srpskog učenog društva« in »Kr. srpske Akademije«; častni član »Srpske Matice« in »Narodnog pozorišta« v Novem-Sadu, pjevačkog društva »Zora« v Karlovcu in »Kola« v Zagrebu, »Pančevačkog pjevačkog društva«, »Beo-gradskog pjevačkog društva«, akademičkog društva »Obilic«, »Radeničkog pjevačkog društva«, pjevačkog društva »Kačanski» in »Davorje« v Belemgradu in »Pjevačkog društva v Leskovcu« ter »Glasbene Matice« v Ljubljani. Kralj Milan ga je odlikoval z redom Vi., a kralj Aleksander z redom III. vrste svetega Save in s kolajno kneza Miloša. Hugo Wolf in Slovenci. Ob umetnikovi petdesetletnici. DR. GOJMIR KREK. o sem nekoč posetil Wolfov častni grob na du-^ ^ najskem centralnem pokopališču — Wolf počiva tu sredi samih velikanov, v bližini Beethovena, Schu-berta, Brahmsa — me je najglobokeje ganil majčken šopek svežih trobentic, ki mu je ležal ob vznožju. Neka revna roka je podarila srčno rada, kar je pač mogla. Tak skromen dokaz mojega gorkega spoštovanja do ljubljenega mi mojstra naj bodo sledeče vrstice. V zelo tesnem okviru našega, najprej slovenski glasbi služečega lista nam ni mogoče baviti se ne z umetnikom, ne s človekom Wolfom tako temeljito, kakor bi si želeli. Vendar utegnejo vsaj te male naše opombe, posvečene spominu velikega reformatorja na polju sodobne produkcije pesmi, tudi širše slovensko čitateljstvo morda zanimati. Wolf je bil rojen dnč 13. marca 1860. v Slovenjem Gradcu kot sin tamošnjega usnjarja Filipa Wolfa. Otroška leta njegova nam stoje torej zelo blizu. Znano je, da je bil Wolf zelo slab študent. Njegovi poskusi na srednjih šolah, pa tudi na glasbenih učiliščih so bili več ali manj brezuspešni. Na graški drugi gimnaziji je absolviral le en semester (1870) ter zapustil zavod s tretjim razredom. Drugo leto (1871) je prišel na kon-viktsko gimnazijo v Št. Pavel v Labodski dolini, kjer je bil Slovenec, P. Salezij Pire, njegov študijski prefekt. Tam se je učil v drugem razredu (1872/73) tudi slovenskega jezika. Pa, kakor sploh v jezikih, je bilo njegovo napredovanje posebno tudi v slovenskem jeziku nepovoljno. Med tem, ko izkazuje spričevalo prvega tečaja drugega razreda iz slovenščine še noto »zadostno« je bil Wolf v drugem tečaju v tem predmetu (kakor tudi v latinščini) obdarjen s kvalifikacijo »nezadostno«, ki jo je pač popravil z naknadnim izpitom, vendar le v toliko, da je mogel še dokončati študije tretjega razreda v Mariboru (1873/74). V četrtem letniku je dobil zopet v obeh tečajih tretji razred — »popolnoma nezadostno« — s čimer je bilo njegovih srednješolskih prizadevanj enkrat za vselej konec. Leta 1870. je vstopil s končnim dovoljenjem svojega očeta v dunajski konservatorij. Navzlic slabemu napredovanju v glavnih strokah mu je bil vrli P. Salezij Pire prav prijateljsko naklonjen, vzlasti radi tega, ker je bil Wolf že takrat izvrsten pevec, je znal spretno igrati na klavir in tudi orgljati ob delavnikih pri »Dijaški maši«.^) Wolfova mladost pa ni samo krajevno spojena s slovenskim miljejem. Tudi njegova glasba v prvih početkih ni prosta vplivov slovenske okolice. To dokazujejo nekatere v zbirkah objavljene pesmi iz mladostne dobe, katerih melodično analizacijo si pridržujemo za drugo pot Danes naj zadostuje sledeči dokaz: ') Prim. Decsey Hugo Wolf, I. zvezek str. 9 si. Leta 1875. ali 1876., ko je bil petnajst- oziroma šestnajstletni Wolf vpisan na dunajskem konservatoriju, uglasbil je »bržkone na očetovem domu« 2) Goethejev »Mailied« za moški zbor.^) Ta »Majska pesem« je tretji zbor iz »op. 13,« ki ga je posvetil mladi skladatelj svojemu očetu Filipu Wolfu. Zbor kaže na več mestih ne-izurjenega začetnika. Nas zanima v prvi vrsti dejstvo, da je glavna tema tega zbora melodično poobčutena po slovenski narodni pesmi »Se davi mračt!« Wolfova prva perijoda (prenašana iz izvirnega tenorskega v violinski ključ) se glasi: -K- V- t Zwi-schen Wei-zen und Korn, zwi schen He-cken und ---- -/— Dorn, zwi-schen Bäu-men und Gras, wo gehts Liebchen? sag' mir das! slovenska narodna pa se glasi: dav - no mra - či, moj'-ga pob - ča še f îJ r-i iszifc: ni, še ni, kaj de - la, kaj de - la, da toi'-ko mu - di? Tudi harmonizacijo je Wolf skoraj povsod obdržaval. Razlike (kakor harmonizacija tona h v tretjem taktu s sekundakordom a, h, dis, fis, namesto navadne zgornje-dominantne harmonije, uporaba plagalnega sklepa v 4. taktu narodne, ki ga v Wolfovi pesmi ni, Wolfova modulacija koncem osemtaktne perijode v dominantni tonovi način [e-dur] namesto zaključka v glavnem to-novem načinu itd.) za celotni vtisk ne pridejo v poštev. Le razlika v tempu daje melodiji tu nekoliko drug značaj kakor tam; dočim se poje narodna pesem bolj počasi-otožno — le v svrho lažjega primerjanja smo jo notirali v taktu — zaznamuje Wolf tempo »Lebhaft«. Sličnost melodične misli je na vsak način tako fra-pantna, da o kakem slučaju pač ne more biti govora. Znane domače melodije^) slovenske okolice so odmevale v Wolfovem spominu; uporabljal jih je hote ali nehote za svojo skladbo. Kakor so bili Slovani v zgodovini ono zaščitje, pod katerim se je mogla drugorodna prosveta več ali manj mirno razvijati, je igralo naše bitje osobito v 2) Decsey, Hugo Wolf, I. zv. str. 18, opomba. Istega mnenja Schmitz, Hugo Wolf, str. 17. 3) Prvič objavljen v Decseyevem delu 1. zvez., priloga. *) Zanimivo je, da je ravno melodična iznajdba to, kar hvalijo kritiki na »Majski pesmi«. Tako piše Schmitz (1. c.): »Es (seil, das »Mailied«) zeigt unverkennbar frische Erfindung, aber noch recht vc^enig »Klangsinn«; die enge Lage der Stimmen, die vielen Terzführungen in den Bässen, die lastenden Verdoppelungen sovc^ie die tiefe Lage des Ganzen bringen einen Eindruck des Dumpfen und Massigen hervor, der zu der — melodisch auch ausgezeichnet getroffenen — munteren Stimmung des Gedichtes nicht recht passen will«. glasbi dostikrat vlogo sočnate, krepke prsti, vlogo pra-zemlje, s katero se je tuja, že ostarela zemlja požlaht-novala, porodovitila, in na kateri so mogle žlahtnejše cvetlice napredne tuje kulture takorekoč šele obroditi. Tako je bilo pri Haydnu, pri katerem igra krajevni milje odločilno vlogo, o katerem celo še ni dognano, ali rri bil sploh hrvaškega pokolenja — tako je bilo vsaj spočetka in mimogrede tudi pri Wolfu. Seve, kar je ustvaril na višku svoje zrelosti, je pač izključno sad njegovega velikega genija in nima z navedenimi vplivi ničesar več skupnega. Uveden v tačasne pridobitve nemške kulture, prisegajoč na Wag-nerjev evangelij, je sam kronal ravno to kulturo z diademom najdragocenejših biserov, s svojimi pesmimi. Glasba dovršenega Wolfa ima celo specifično nemški značaj. Kaj čuda, da je Wolf ostal Slovencem tuj, kakor so bili Slovenci mlademu Wolfu vendarle tuji. Wolfovo stvarjenje: Individualna globokost, s katero je našel za vsako pesniško razpoloženje značilno muzikalno obliko, nedosežna zvestost, s katero zasleduje pesniško vsebino in pesnikovo besedo, vzorna, vse dosedanje nadkriljujoča deklamacija, dovršenost, s katero izraža tudi spremljajoči klavir vse najsubtilnejše občutke in čuvstva pesnikova, sploh ves ta bolj literarni kakor izključno muzikalno-čutni značaj njegove glasbe — vse to so stvari, o katerih se ogromni večini slovenskega občinstva še sanja ne, ki so mu tuje in že vsled tega nesimpatične. Dovršeni Wolf, ki je bil prehodil vso človeško križevo pot do Colgate, do najgroznejše vseh smrti, je slednjič izginil kakor baklin svit v temni noči: bližnjim kot zlato žareče solnce, oddaljenim kot negotovo švigajoča luč. Slovenci pa so bili po rodu in po muzikalni izobraženosti preoddaljeni. Do njihovega jutranjega mraka njegovo svetilo še ni moglo prodreti. Odločilna večina našega naroda sploh še ni zrela za apercipiranje te popolnoma va-se obrnjene lepote, te čudovito nesebične, skrajno globoko občutene, zares s srčno krvjo napisane in poplačane muzike. Pri vsej novosti in sijajnosti bogatih misli in izrazilnih sredstev nič škilenja za zunanjim učinkom. Pri vsej kompliciranosti tehničnega aparata božja enostavnost intuicije — čudež za one, ki verujejo! Kako vsa drugačna pa je glasba, ki jo Slovenci negujejo! Skrajno skromna v mislih stremi nasprotno v izražanju po pompoznem sijaju, po dekorativnem vspehu, po zunanjem efektu. Kamor gledaš, opazuješ ono muziciranje za druge, ono zaljubljeno pogledovanje za gotovimi nekulturnimi željami in nagoni muzikalno neolikane mase. Prva skrb naših umetnikov — bodisi ustvarjajočih, bodisi izvršujočih — je, da imajo srečo pri masi, ki zavrača vsled tega v svoji prepotentnosti vse, kar ji ne ugaja na prvi hip. Tako vprašujejo naši skladatelji: Ali bo to ljudem všeč? Ali bo napravilo vtisk na maso? Ali bodo mojo stvar sploh prednašali? Katere so želje naših društev? Na ta način imamo glasbo, ki bi jo imenovali opravičeno utilitaristno umetnost. Ne iz notranjega nagona, temveč z ozirom Ü na želje izvršujočih faktorjev in na okus našega občinstva se dela. Naša glasbena društva pa zopet le tako glasbo goje, ki vleče bodisi po vsebini, bodisi po gotovih zunanjostih, in ki slednjič tako ali tako napolnjuje blagajne. Tako se prirejajo koncerti z »reisserji« ali monstre-koncerti, pri katerih se meri umetniška vrednost skladbe na vatle — po množini nastopajočega ensembla in po času, ki se ga rabi za izvajanje skladbe. In slednjič tudi naša gledišča ljubijo v zadnjem času ščegetanje brutalnih instinktov, opere kakor »Tosca« ali celo operete in burke najnavadnejše vrste. Redke izjeme potrjujejo le rednost teh prikazni. V taki atmosferi muzika \Volfove vrste ne more dihati. Tu mora umirati kakor solnčnica v temi. Le pod mehkimi žarki najnežnejše ljubezni in najskrbnejše zvestobe se odkriva, seve prekašajoč potem vse družice z redko formo, barvo in lepoto. Solnčnice ob samotnih potih! Ne! To ni nič za nas! Mi ljubimo kričeče astre; astre doma, astre v javnosti, cele šopke aster povsod, kamor gleda lepote-željno oko. V sedanjem stanju naše muzikalne prosvete se niti ne upamo nadejati se skorajšnega povzdiga umetniškega okusa. Pa slej ko prej pride vendar čas, ko naši glasbeni papeži ne bodo več ex cathedra oznanjali zastarelih dogem, ko ne bodo, slični rimskim avgurjem, izrabljali neizkušenosti in letargične komodnosti množine, ko nas bo razvoj sam, močnejši od vseh človeških moči sveta, pripeljal do boljših spoznavanj. Zakon socijalne evolucije nas uči, da pride tudi za vsejedno napredujoči slovenski narod zlati vek, ko bo deležen razodevanj pofinjene kulture, in takrat mu tudi Wolfova umetnost ne bo več s sedmimi pečati zapečatena knjiga, temveč vir redko-ljubih doživljajev. Po neljubem se zasačimo pri ognjevitem navdušenju, primernem bolj polemizirajoči katilinadi kakor hladnemu estetičnemu eseju. Brez zamere! Le človeško je. Glasbeniki vedo, da govorimo tu tudi nekoliko pro domo. Naj torej poglavja o »Wolfu in Slovencih« ne zaključimo, ne da bi odkritosrčno omenili, da stremi pisatelj teh vrstic v kompoziciji pesmi kolikor toliko dosledno v zmislu Wolfovega umetniškega ideala — mimogrede se nahajajo krasni pojavi Wolfovega vpliva pri Lajovicu zadnje dobe — da je delal po istih principih, že predno se je bil seznanil z Woliovim stvarjanjem.^) Pisatelj tega članka je bi! z Wolfom osebno znan; govoril pa je le enkrat z njim, kot 18-letni študent. To je bilo po prvem velikem koncertu, ki ga je bil priredil Wolf v Gradcu dne 1. dec. 1893, pri katerem je Wolf sam — takrat širšemu občinstvu skoraj neznan — spremljeval solista Avgusta Krae-merja in Kraemer-Widlovo. Pesmi so mi seve zelo ugajale, a njih pomena takrat nisem spoznal. Čutil sem, da je bilo to nekaj izvanrednega — dokaz temu besedilna knjižica, ki jo še danes hranim — a nisem si bil svest, zakaj. Takrat sem bil učenec E. W. Degnerja v glasbeno-teoretičnih strokah. Degner je bil nepogojni spoštovatelj Brahmsa, največjega antagonista Wolfovega. Tako se je moglo zgoditi, da sem se šele pred približno štirimi leiti začel seznanjati z Wolfovo muzo in spoznal njeno veliko važnost za razvoj modernega samospeva, dasi sem seveda o načelih njegove umetnosti že preje bil dosti čital. Vprašanje, v kolikor se je njemu posrečilo, približati se tem idealom, se odteguje seveda pričujočemu pretresavanju. Dejstvo je, da so tudi pisateljevi poskusi ostali širšemu občinstvu tuji, bodisi, ker so mu pretežki — zahtevajo pač tudi vzornega pianista-spremlje-valca, pred vsem pa nesebičnega, cenenemu vspehu nenaklonjenega pevca, ki ne razpolaga samo z obsežnim, vsake modulacije zmožnim, v skalnih in pevskih finesah izšolanim glasom temveč tudi z nekoliko višjo inteligenco — bodisi, ker so mu premalo hvaležni ali ker mu je sploh način skladanja antipatičen. Eno je gotovo: ideja bo zmagala tudi pri nas. In če bi naše muzikalno delo le v toliko služilo, da opozarja občinstvo na to, kar se zunaj njegovega ožjega vidika že davno smatra za vsakdanji kruh umetniškega uživanja, če bi ga napotilo k Wolfu in drugim velikim sodobnim umetnikom, usposobljaje ga za razumevanje intimnejših umetniških pojavov, ali če bi celo kakega velikega neznanca v toliko prepričalo, da se oprijema tam zastopanega umetniškega ideala in ga izpolnjuje, nekak v resnici slovenski Wolf, — plačila dovolj! Naš cilj bi bil dosežen. Lepe besede igralca Kaysslerja, ki sem jih te dni nekje čital, imajo mutatis mutandis morda tudi tu svoj globoki pomen: »Alle Dichter dienen nur dazu, dass irgend wann einmal das Wort gefunden wurde, das die Welt erschuf. Um dieses Einen willen lassen sich auch die schlechtesten Bücher ertragen !«..... Koncerti. Trst. Naše mesto je po svojem značaju trgovsko. Tu se ljudje pehajo od jutra do noči za krajcarjem. Po ulicah vse teka, vsak trenotek se meri z zlatom. Naravno je tedaj, da se resna, globoka umetnost tu ni mogla vzdržati in udomačiti. Kar si ljudstvo utrga časa, porabi ga za lahko, trenotno razvedrilo, ki ne sme dati mnogo misliti, saj za to ni časa. Posledica temu je površna muzikalna izobrazba meščanstva in šopirjenje va-rijetejev, kabaretov in operetnih družb. Le semtertja je slišati o koncertnih priredbah, a še tedaj so dvorane na pol prazne, ali pa zasedajo prostore ljudje, ki smatrajo pósete koncertov za »bon ton«. ■ Italijani sploh ne poznajo tu vokalnih koncertov. Imajo sicer svoj »Choro Triestino«, o katerem pa ni ničesar čuti. »Universita Popolare« prireja v svojem področju semtertja ljudske komorne koncerte s »Quartetto Triestino«, ki so še dokaj dobro obiskani, a po ljudeh, katerim pravzaprav niso namenjeni. Mesto vzdržuje svoj orkester, ki je baje prav dober. Ta orkester je hotel pozimi prirediti 4 simfoniške koncerte, a subskripcija na vstopnice je dokazala, da ne bo mogoče niti pri lastnih ljudeh pokriti stroškov. Misel se je seveda na to opustila. Orkester igra sedaj pri predstavah — kinematografov. V nemški Schillerjevi dvorani pa se da slišati včasi še nekoliko več. Tu priredi Teply s svojo godbo 97. pešpolka nekoliko koncertov s prav dobrim programom. V dobri meri so zastopani slovanski skladatelji, zlasti ruski in češki. Koncerti pa so tudi le pičlo obiskani. V omenjeni dvorani sem slišal do sedaj klavirsko virtuozinjo Furlani-Seidel dvakrat. Igrala je kaj čedno in spretno skoro same Stradalove transskripcije klasikov. Nedavno je gastiral ravnotam „Bruseljski kvartet", ki je zlasti z Dvofákom Italijanom in Nemcem našim imponiral. V filharmonično-dramatični dvorani in Tartinijevem konserva- toriju pa je čuti le začetnike, ki si poslušalce kupijo s prostimi vstopnicami. Aprila pride za en sam večer Oskar Nedbal z dunajskim »Tonkiinstler«-orkestrom, ki bo dal med drugim Goldmarkovo »Sakuntalo« in menda 6. simfonijo Čajkovskega. V gledališče >Fenice« pride o Veliki noči dunajska operetna družba z Milo Theren, pozneje pa neka druga ravno taka družba v gledališče »Rosetti«. Maja pa se nam obeta v Verdijevem komunalnem gledališču opera — če bo res! Tako Italijani in Nemci. Slovenci pa smo v Trstu strašno muzikalni. Imamo pevskih društev v mestu in okolici, da pridejo na dva moža skoro tri. Velikih koncertov s plesom, koncertov s tombolo, glasbenih prireditev s prosto zabavo in šaljivo pošto, kolikor hočete. Na programih so kupleti, solonastopi a la Caruso, slavne operete in burke s petjem in semtertja kak starodaven mešan ali moški zborček, ki so ga pozabili že vrabci. Vendar pa kaže, da bo vsled zunanjega, importiranega pevskega in glasbeno višje naobraženega materijaia ta slika dobila v doglednem času veselejše lice. Za reformiranje dosedanjih razmer*) se trudi v prvi vrsti novoustanovljena podružnica »Glasbene Matice«. V tekočem mesecu je priredila svoj prvi koncert. Pevski zbor je za sedaj še maloštevilen, a se obeta kmalu izdatno pomnožiti. Iz vsporeda koncerta je kot edino še nepeto in novo točko omeniti mojo »Prekmo-rsko pošto« za mešan zbor, ki se je pela dokaj dobro in dosegla precejšen vspeh. Mešani zbor je zapel vrhutega še tri po Hubadu prirejene narodne pesmi: »Je pa davi slanca pala«, »Dekle povej« in »Škrjanček poje«, ki so se vse prav dobro obnesle. Zadnja točka »Zbor vaščanov iz Prodane neveste« je zapustila nekoliko slaboten vtisk, katerega vzrok pa je bila le skladba sama. Moški zbor je zapel Medvedovo »Popotnikovo pesem« in Foersterjevo »Povejte ve planine!« Pevci so stali pod vplivom prvega nastopa. Manjkalo pa je tudi notranjega ognja in navdušenja. Šolo imajo dobro in pričakovati je kmalu izrazitega in prav dobrega petja. Costaperaria, sopranistka s svežim, mikavno mladim glasom, je pri koncertu pomagala s Chopinovo »Litavsko narodno«, s Čajkovskega »Zakaj?«, z arijo Mihaele iz »Karmen« in z Devovo »Pastarico«, ki je bila poleg zgoraj omenjene »Prekmorske pošte« tudi novost. Pri klavirju je sedel Dev sam. Skladbica je kaj srčkana. Zlasti imitacija pastirskih piščali v klavirskem partu je prikupljivo originalna. Vspored je obogatil vojaški orkester pod Teplim z Dvofdkovo »Husitsko« in Čajkovskega suito »Casse Noissette«, originalno in frapantno skladbo. Zbor stoji pod vodstvom učitelja K. Mahkote, ki se z veliko vnemo trudi za prospeh naše podružnice GI. Matice. Teden pozneje je priredila Narodna delavska organizacija prvi ljudski koncert, ki je bil sicer zelo slabo obiskan, a je moralno uspel dobro. Blagajnik seveda ni imel mnogo posla. Krivdo zvračam na program, bližnje praznike, nekoliko tudi na protiagitacijo nekaterih majhnih ljudi. Privlačna m.oč večera je bil virtuoz na čelu, Stana, v resnici izvrsten, čuvstven muzik. Slišali smo poleg drugih slabših kosov Saint Saens'ov a-mol-koncert, Bruchov »Hol Nidrei« in Popperjevo »Tarantello«, vse prav čisto, gladko izdelano in podano z veliko tehnično spretnostjo. Motil me je le spremljevalec, ki se je pri klavirju malo preveč — zvlral. Stano je menda v Ljubljani godel praznim stolom. Umetnost tako čislajoči in ljubeči Ljubljančanje pa so šli v opereto! Ljudski koncert N. D. O. je izpolnil še mešani zbor podružnice GI. M. s tremi narodnimi pesmicami, moški zbor pa je dodal dve skladbi. Vseh pet so bili peli en teden prej že na svojem koncertu. Šink, ki so ga s silo naredili za tenorista, je konečno zapel še Ipavčevo »Če na poljane rosa pade« in Schu-mannove »Grenadirje«. Bojim se, da je bil to prvi in — zadnji ljudski koncert, ki pa je bil presneto malo »ljudski«. Je že tako! Naši ljudje poznajo le ledišče in vrelišče, O ali 100, zlata srednja pota so le malo shojena. S tem je bržkone naša glasbena zimska sezona končana. Slišim, da pride kmalu »Glasbena Matica« iz Ljubljane, opera iz Zagreba, Hlahol iz Prage itd., a najbrž so to le pobožne želje. Če bi bilo pa res kaj, poročamo prihodnjič. E. Adamič Ljubljana. Koncertno poročilo nam je došlo prepozno. Priobčimo ga v prihodnji številki. Muzikalne in književne novosti. Vinko Vodopivec: Moški zbori. Založila Katoliška Bukvama. V Ljubljani 1909 (1 K 60 h). Vseskozi srednje-dobra zborska muzika, brez doživljajev, brez fascinacij, brez presenečenj. Dobra domača hrana brez pikantnih asiet, brez dražljivih hors d' oeuvre, doma pripravljena za domače ljudi. Potovanje skozi dolgo nižavo, o katerem se ne more veliko pripovedovati. Tiho, lahko, nekoliko sentimentalno melanholijo diha ta malobesedna pokrajina, in tudi veseli čuti so navadni kakor zabava pri čaši dobrega domačega vina. Globoke žalosti in visokega veselja ni. Ne »himmelhochjauchzend«, ne »zu Tode betrübt«. Vse leži v srednji legi vsakdanjega temperamenta, v kateri se tudi naši zbori najraje gibljejo. Tu pa tam kako samevajoče drevo, kaka napol porušena bajtica, kaka rumenkasta čreda na paši, vse drugo je mirno in nepremično za uho in oko. Ena oblika, ena barva, ena luč. In kakor tehnika, je tudi vsebina gladka, pravilna, dostojna, a nič več. Skladbe se mi zde kakor uglasbene slike iz najsijajnejše dobe nemških družinskih listov: v risbi pravilne, v vsebini prazne. Umetnost za lahkomiselne, če ne brezmiselne ljudi! Tudi te skladbe bi bil mogel zložiti vsak poljubni x. In to je ravno prvi in glavni pojav naše revščine: da bi bil mogel ta poljubni X skladati skoraj vso našo glasbeno literaturo. Še vedno čakamo na velikega odrešitelja. Bog daj, da se enemu"* izmed živečih posreči, otvoriti stari jez, izpod katerega poteče urnik z elementarno silo po naših rose potrebnih travnikih in poljih, vzbujajoč in oživljajoč jih k živemu življenju na vseh koncih in krajih. Morda! Talenti so tu; naj le eden najde svoj štil, naj le ena krepka individualiteta najde samega sebe. Vodopivec ta krepka individualiteta ni in on tudi ne bo naš rešitelj, to si upamo že danes trditi. Radi tega ga gotovo ne smemo podcenjevati. On le ljubi, kjer vsi ljubijo. Njegova napaka je le, da ni izjema, napaka, ki jo morda še vsi imamo. Samo, da pogrešamo pri njegovem delu tudi hrepenenje, drugačen biti kakor vsi, to ga razločuje od onih, ki jih smatramo za nadobudne nositelje bodoče glasbene kulture. O posameznih skladbah ni mnogo povedati. V obče so nam najbolj ugajali moški zbori »Z vencem tem ovenčam glavo« (le preveč poobčuten po Mendelssohnu), »V mraku« in najprej v »N. A.« (Letnik V. str. 57) kot mešan zbor objavljena »Sijaj, sijaj lunica«. Priljubila se bosta tudi zbora »Bratje v kolo« in »Bratom oriom«. Kot nepravilnosti smo občutili v pesmi »V mraku« zadržek h v solo-glasu (16., 17., 24. in 25. takt), ker se nahaja zadržani ton a razun v basovskem glasu tudi v drugem tenorju, povzročujoč slabo donečo disonanco. Kvart-sekstakord zgornje dominante je na več mestih (tako v 11./12. in 20./21. taktu iste pesmi) napačno uporabljen. Kadar je uveden s temeljnim akordom toničnega trizvoka, mu mora slediti tonični trizvok kot sekstakord in narobe. To ni le postulat suhe teorije temveč tudi dobrega zvoka. Nepravilne so sledeče deklamacije N I h a ^ a rod o - gre - vaš «i *) Pred nekaj leti se je res umetniška glasba sicer tudi še s pridom gojila, a je, meni neznano, zakaj, kmalu zavladal po vseh pevskih gajih sedanji šlendrijan. (»V mraku«, 19. takt), zmot tr-pljen-ja N h' I (26. takt). V (sicer prav sla-si - ro - ten - ja botnem) ženskem zboru »Pogled v nedolžno oko« je basovski ključ seveda povsod popraviti v violinski ključ. (24. takt). » ¡d Ceterum censeo: Prosta pot prosti fantaziji! Izogibajte se kolikor mogoče konvencionalnih fraz in utelesite nove ideje! Le v novih idejah leži bodočnost naše umetnosti! Krek Oceno o Vilharjevih „Baladah" smo morali radi pomanjkanja prostora odložiti za prihodnji sešitek. Naši umetniki. Vjelioslava Rosenberga-Ružiča, našega čestitega so-trudnika, je imenovala hrv. zem. vlada profesorjem glasbe in mu je poverilo mesto ravnatelja hrv. zem. glasbenega zavoda v Zagrebu. Rosenberg-Ružič je bil rojen dne 29. aprila 1870. 1. v Varaždinu na Hrvatskem. Oče Josip, rodom iz Češkega, je bil celih 40 let učitej glasbe v Varaždinu, mati mu je bila Poljakinja. Učil se je ljudske šole in gimnazije (5 razredov) v Varaždinu, v glasbi (goslih in klavirju) ga je podučeval oče. Doma se je negovala vsaki teden po dvakrat komorna glasba, vsled česar se je bil naš skladatelj do 12. leta že seznanil temeljito s klasično muziko, osobito Haydnovimi in Mozartovimi kvarteti. Petnajst let starega fanta je poslal oče na Dunajski konserva-torij, kjer se je učil 6 let gosli pri profesorju Griinu, klavirja pri Ferd. Loweju, harmonijoslovja pri Fr. Krennu, kontrapunkta pri Rob. Fuchsu, kompozicije pri I. N. Fuchsu i. t. d. Leta 1891. je dovršil konservatorij ter dobil v Spljetu mesto učitelja in zborovodje muzikalnega društva »Zvonimir«, mesto organista v katedralni cerkvi in mesto učitelja petja na višji gimnaziji. V teh lastnostih je služboval štiri leta. Leta 1895.se je preselil v svoj rojstni kraj Varaždin, kjer je postal mestni kapelnik, regens chori in zborovodja pevskega društva »Vila«. Meseca januarja t. 1. je dobil poziv od hrv. zem. vlade, naj sprejme mesto ravnatelja na hrvatskem zem. glasbenem zavodu, kojemu pozivu se je odvzal. Rosenberg-Ružič je zelo marljiv skladatelj, v kolikor mu dopušča službeno in pedagoško delovanje. Napisal je do sedaj okoli 50 del (op.): 2 uverturi za veliki orkester, 2 kantati za sole, zbor in orkester, 25 samospevov, 25 moških zborov, eno klavirsko sonato, mnogo plesnih kosov za orkester oziroma klavir i. t. d. V našem zborniku se je oglasil Rosenberg-Ružič prvič leta 1906, ko smo objavili njegov moški zbor »Tudji sviete« in njegovo klavirsko sonato (op. 10), ki je izšla tudi v posebnem odtisku. Od tega časa nam je zvest sotrudnik. Priobčili smo v »N. A.« razen že omenjenih skladb pri pevskih društvih tako priljubljena moška zbora »San« in »Zimska pjesrna« (VII. letnik), in dolgo vrsto klavirskih skladb, med katerimi naj bodo omenjene : «Valse -intermezzo« (VII. letnik)«, »Rondo«, »Valse brillante« (VIII. letnik). Nadejati se je, da bode imenovanje tega nadarjenega in temeljito izobraženega umetnika na vplivno ravnateljevo mesto imelo najlepših posledic za vzgojo muzikalnega naraščaja in napredek produktivne glasbe, ki ji naj posvečuje novi ravnatelj svojo posebno pozornost. Tu in tam več ko dosti dela za celega moža ! G. K. Glasbena društva. Slovenska pevska in godbena društva v Trstu in okolici. Neverjetno je, da ima Trst in okolica menda več pevskih in godbenih društev kakor cela Kranjska in še Južna Štajerska povrhu. In to so slovenska društva ! Sicer ne morem trditi, da imponirajo tudi po kakovosti, a o tem spregovorim prihodnjič obširnejše. Za sedaj naj jih le naštejemo kolikor mi je znanih. Trst. 1. Slovansko pev. društvo. Sedaj slučajno spi. 2. Pevsko dr. »Kolo«. 3. Pevsko in glasbeno (!) dr. »Trst«. »Glasbeno« menda zato, ker goji tudi tamburiranje. 4. Podružnica »Glasbene Matice« 5. Pevski zbor »Sokola«-. Poje tudi. 6. Učit. dr. za Trst in okolico, ki ima svoj stalni zbor. 7. Slavjanska »Čitalnica« (ima svoj notni arhiv in njene priredbe tudi nikdar ne minejo brez petja ali podobnega). 8. Slov. akad. fer. dr. »Balkan« se lahko ponaša tudi s svojim »kantusministrom« in k njemu spadajočim stalnim kvartetom ali oktetom. Slednjič 9. Kat. slov. izobr. dr. za Trst. Morda se v mestu skriva še katero slovansko pevsko društvo, — nemških in italijanskih je več — a več nisem mogel izvedeti. Predmestje: Rojan: 10. Pev. dr. »Zarja«. Sv. Ivan : 11. Pevski zbor »Sokola«. Verdela : 12. Pev.. dr. Zora, 13. Kat. izobr. društvo. Frdenič: 14. Pev. dr. „Mladina«. Skedenj: 15. Pev. dr. »Velesila«. Sv. Mar. Magdalena sp.: 16. Pev. dr. »Slava« 17. Pev. dr. »Slov. Lira«. Sv. Mar. Magdalena zg.: 18. Pevsko društvo »Jadr. Vila« — če se ne motim. Sv. Jakob: 19. Pev. dr. »Ilirija«. 20. »Čitalnica«, ki zelo pridno poje. 21,. »Bratovščina sv. Cirila in Metoda«. (Vzdržuje ponajveč cerkveni zbor.) Rocol: 22. Pev. dr. »Zvonimir«. Barkovlje : 23. Pev. dr, »Adrija«, V tržaško okolico štejemo: Lonjer: 24. Pev. in br, dr. »Zastava«. Bazovica: 25. Pev. dr. „Lipa«. Lipica: 26. Tamb. zbor. Gropada: 27. Pev. dr. »Straža«. Padriče: 28. Pev. dr, »Slovan«. Trebče: 29. Pev. dr. »Primorec«. Kontovelj: 30. Pev.. dr. »Višava«. Bane : 31. Pev. dr. je osnovano, a nima — pevcev. Občine: 32. Pev. dr. »Zvon«. Prosek: 33. Pev. dr. »Hajdrih«.. Kontovelj: 34. Pev. dr. »Danica« s tamb. zborom. Sv. Križ : 35. Pev. dr. »Skala«. Vrh tega pa imajo: Sv. Ivan: 36. Godbeno društvo. Rojan: 37. Godbo. Lonjer: 38. Godbo. Sv. Jakob : 39. Čitalniški orkester in Škorklja: 40. ima menda tudi nekako godbo. Tedaj 40, Prepričan sem pa, da jih je še več ; lahko je pri tem blagoslovu pregledati to ali ono. Če računimo, da je pri vsakem pev. ali godb. društvu poprečno vsaj 20 izvršu-jočih in vsaj 30 podpornih članov, tedaj imamo v Trstu in okolici 2000 ljudi, ki petje ali godbo dejansko izvršujejo ali podpirajo; najmanj trikrat toliko pa jih je po moji pameti, ki posečajo priredbe vseh teh pev. in godb. društev. Vsaj 8000 glasb olj ubečih Slovencev imata Trst in okolica. Kakšen je glasbeni nivo teh 8000? Ali naj ga sodim po številu odjemalcev »Novih Akordov«? Schwentner mi je še nedavHO zatrjeval, da pošilja v Trst in okolico celih — 5 ali 6 izvodov ! E. A. Slovenski glasbeni svet. Iz „N. A." so se prednašale med drugimi sledeče skladbe: A. Foerster: »Povejte ve planine« moški zbor in Dr. B. Ipavec: »Če na poljane rosa pade« samospev (solo dr. Šink) (Oboje: Trst, I. ljudski koncert Narodne Delavske Organizacije), Vj. Rosenberg-Ružič: »San«, moški zbor, V. Novak: »Bi mirna noč«, moški zbor (Oboje: Opatija, Hrv. pj. i tamb. društvo »Lovor«), E. Adamič: »Prekmorska pošta«, mešan zbor, (Trst, Podružnica »Glasbene Matice«), R. Savin: »Ponočni stražnik«,^ moški zbor (Maribor, Slovanska čitalnica). Dr. G. Ipavic: »Kukavica«, mešan zbor. Dr. G. Krek: »Tam na vrtni gredi« mešan zbor (Oboje: Rojan, p. društvo »Zarja«). Novo ustanovljeni moški zbor „Slovanske čitalnice" v Mariboru je priredil dne 10. aprila t. 1. koncert, pri katerem so proizvajali iz novejše slovenske literature samospeva: Lajovic: »Kaj bi te gledal« in Savin: »Poslednje pismo«, dalje moški zbor Savina: »Ponočni stražnik« in narodni pesmi »Bog je stvaril žemljico« in »Škrjanček poje, žvrgoli«, ki ji je priredil za moški zbor H. Druzovič. „Slovensko pevsko društvo v Ljutomeru" pripravlja Foersterjev in Ipavčev večer. Pri teh koncertih se bodo izvajale samo skladbe omenjenih komponistov. „Glasbena Matica" v Ljubljani priredi na povabilo damskega odbora za Strossmayerjev spomenik dne 5. maja 1.1, koncert v Zagrebu. Glasbena šola „Pevskega in glasbenega društva" v Gorici je priredila akademijo s povoljnim vspehom. Peli so med drugim Michlovo skladbo »Atila in ptič« (na Aškerčeve besede). Hrvatski čelist Josip Stano je koncertiral dne 18. marca 1.1. v Ljubljani. Vspored je obsegal Saint-Saensa, M. Brucha, S. Bacha, D. Popperja in tri lepe rokopisne novosti hrvatskega skladatelja Antona Oršiča. Stano se je izkazal pravega virtuoza na svojem instrumentu, tako glede tehničnega znanja kakor glede prednašanja. Koncert je bil zelo slabo obiskan, dokaz, da je Ljubljansko občinstvo pristopno le sijajnim nastopom velikih m.as — mož vidi med nastopajočimi, svojo ženo, mati svoje otroke, ženin svojo nevesto itd.; poznamo ta umetniški čut, — da mu pa manjkata veselje in razum za neusiljive lepote komorne glasbe. Umetniki Slovenske filharmonije Rezek, K. Kučera, Talich, fondk, Bilek, J. Kučera, Mottl, Trmota, Tamhina in Fišnar so priredili dne 1. aprila t. 1. komorni večer v Ljubljani s sledečim vsporedom: 1.) Mendelssohn, Kvartet op. 44., 2.) Beettioven, Septet op. 20. in 3.) Čajkovskij Souvenir de Florence op. 70. (Zadnji dve deli poleg Schubertovega okteta prednašani tudi na popularnem komornem večeru Dunajskih filharmonikov dne 12. aprila t. 1. na Dunaju). Natančnejše poročilo sledi. „Pjevački Vjesnik" poje v drugi letošnji številki staro, a žal vedno aktualno pesem o brezbrižnosti pevskih društev (seveda hrvatskih), ki bi jo imeli samo na slovensko prevesti, da velja do pičice tudi o skoraj vseh naših društvih. Od prvihi faktorjev glasbenega napredka ni tu- ni onkraj Sotle pričakovati ; ne moralne ne materijelne podpore. Tema te žalobne pesmi sej da variirati na neštete načine. Za danes naj zadostuje ugotovitev dejstva, da spe na Hrvatskem tako kakor na Slovenskem. Potolažite se torej, dragi tovariš! Mi se bližamo desetemu letu glasbeno-naprednega delovanja, in pri nas je položaj isti, če ne slabši z ozirom na to, da stojimo tam kjer vi navzlic bogatejši produkciji zadnjega desetletja! „Znanstvena revija „Čas" prinaša v 3. in 4./5. zvezku nadaljevanje Beraničeve študije »O slovenski narodni glasbi«, v 4.15. zvezku pa članek »Naša gledališka kritika« prof. Adolfa Robide, v katerem pisec na vsega premišljevanja vreden način splošno razpravlja o pogojih koristne kritike. K obema člankoma se o priliki še povrnemo. „O moderni glasbi pri nas in drugod" je predaval Anton Svetek dne 15. marca t. 1. v Slovenski Kršč.-soc. Zvezi v Ljubljani. F. S. Vilhar je uglasbil za stoletnico Stanka Vraza več Vrazovih pesmi iz »Djulabij«. Gospica Jarmila Gerbičeva, hči našega cenjenega sotrudnika, ravnatelja Frana Gerbiča, je prevzela pouk v klavirju in solopetju pri pevskem društvu »Ljubljana« v Ljubljani. Nase skladbe. Kot pendant »Andanta«, ki smo ga objavili v 1. letošnjem sešitku, sledi danes Rosenberga - Ružiča »Scherzo«, glede katerega velja isto, kar smo pripomnili objavi »Andanta«. Tudi v danes priobčenem kosu se spajata klasicizem in romanizem na očividen način. Dočim nosi prvi stavek nekaj karakteristnih znakov Beethovenovih scherzov na sebi, priča trio, vzlasti že značilno premaknjeni sinkopirani ritem na Schumannove vplive, vendar tudi tu ne v škodo izvirnosti. Ljubiteljem priproste melodije in široke kantilene bo ugajal samospev »Kateri Kerub...« Vasilija Mirka, ki stopa ta pot prvikrat pred občinstvo »N. A.«, mnogo obetajoč. V precej težkem čveterospevu »Najslajša služba« našega vrlega Adamiča dobijo naši vokalni kvarteti zelo hvaležen predmet intenzivnih študij. Lepo delo, ki zahteva prav posebno vestnega in pozornega prednašanja, priporočamo kot točko vokalnih koncertov. Vendar naj se ga lotijo le izurjeni, pred vsem pa v intonaciji popolnoma sigurni pevci, katerim bo še vedno delal dosti preglavic. »Stara pesem« Josipa Pavčiča, ki se oglaša tudi prvikrat^ v vrsti naših soborilcev, obogati našo klavirsko literaturo z razmeroma lahkim, zelo ljubkim in melodijoznim kosom. Večinoma v srednjih glasovih ležeča melodija daje vzlasti palcu in mezincu dosti prilike, da se odlikujeta z žametno-mehkim, pevajočim udarkom. »Pesem brez besed«, a ne pesem brez besedila. Milo resignujoči toni govore dosti jasno, posebno v srednjem delu (d-mol), kjer se sklicuje skladatelj vrhutega izrecno, četudi zelo delikatno na filozofijo »stare mamice«, »da mladost zbeži«, da »minulo bo«: »Sarafan rudeči šivam v mladih let spomin«. Sarafan ... »Stara pesem !« Skromno delce »Kaj mi mar je domovina,« ki nam ga je vposlala nežna roka, priobčujemo kot vidno znamenje, da tudi ženski spol simpatizira z našimi težnjami, da se hoče tudi on dejansko udeležiti kulturnega dela. Iz nežne roke prihajajočo pesmico izročujemo zopet nežnim rokam, ki bodo najbolj znale ravnati s to mimozno stvarico. Da ustrežemo željam mnogih naših naročnikov, objavljamo slednjič po daljšem odmoru zopet klavirski kos lahkonogega značaja: čvrsto, po narodnih napevih zloženo »Sokolsko koračnico« Ev gena Bunca. Zapiski. češkega skladatelja 0. Mrazka najnovejša, ravno dovršena opera ima Grillparzerjevo dramo „Sanje — življenje" za predmet. Na češkem narodnem gledišču v Pragi uprizorili so na novo Dvo-fdkovega „Jakobina", ki je pod skrbnim vodstvom ravnatelja Kovafovica žel priznanje vseh Dvorakovih prijateljev pa tudi nemške kritike. Na istem zavodu pripravljajo predstavo najnovejše opere Riharda Straussa „Elektra". „Ukrajinska pripovest" („Opowiesc ukrainska"), nova opera poljskega skladatelja Mieczyslawa Soltysa, je bila z velikim vspehom prvič igrana v Lvovu. Poljski skladatelj Ludomir Rôzycki dela na novi operi „Leonardo da Vinci". Nova opera Siegfrida Wagnerja „Banadietrich" je bila prvič uprizorjena dné 23. jan. t. 1. v dvornem gledišču v Karlsruhe. Kritika hvali rea-listiko muzikalnega shvatanja in gorki ton liričnih mest, zamolči pa ne, da glasba ni popolnoma izvirna. Delo, ki ga je bil Wagner sam pripravljal, je imelo velik zunanji vspeh. Zadnja novost dunajske dvorne opere je bila sodnika Julija Bitt-nerja opera „Muzikant". Kritika hvali vzlasti pesniško moč pesnika-skladatelja. Letošnje IVlozartovo slavlje v Solnogradu se bo vršilo od 29. julija do vštetega 6. avgusta in bo obsegalo predstavo „Čarobne piščali" in „Dona Giovannija" ter 2 slavnostna koncerta z izključno Mozartovimi skladbami. Muzikalno vodstvo so prevzeli Kari Muck (Berlin), Ernst pl. Schuck (Draždane), Sr. pl. Weingartner (Dunaj) in Josip Reiter (Solnograd). Sodelovali bodo Dunajski filharmonski orkester, kvartet Pfitzner (Dunaj) in dolga vrsta slavnih solistov in solistinj, med njimi Lili Lehmannova (Berlin), Ernst pl. Dohnänyi (Berlin) in Lev Slezàk (Dunaj). IVled orkestralnimi skladbami slovanskih skladateljev, ki so se prednašale nadalje od zadnje dotične naše kronike, smo si zabeleželi sledeče: Glazunov, „Chopiniana" (Dunaj, Orkester Dunajskih glasbenikov), Skrjabin, „Poème divin", Čajkovskij „Vranctscdi" (Oboje: St. Peterburg, Dvorni orkester pod Nikischem, velik vspeh!), Vitëzslav Novak „Qodiwa.", uvertura k tragediji Jaroslava Vrchlickega, Dvofak, Suita op. 98, Borodin, Simfonija št. 2 h-mol, V. Noväk, „v Tatrah" simf. slika, L. Prokop, „Usoda", dramatična uvertura, J. Vojdček „Resignacija" simf. črtica (vseh šest: Praga, Orkester Češke filharmonije), Rimskij-Korzakov „Ruska Velika noč" (Dunaj, Orkester Dunajskih glasbenikov), Fibich Uvertura h Kolarjevi drami „Praški žid", Dvofdk, Suita (Oboje; Brno, Orkesterska jednota), Glazunov, Simfonija št. 7 (Berlin, Blüthnerjev orkester pod Vasilijem Sapelnikovim), Čajkovskij, Simfonija f-mol (Frankobrod, Muzejski koncerti, Karlsruhe, Dvorni orkester, London, New Symphony Orchestra), Čajkovskij, Simfonija h-mol (pathétique) (Manchester, Halle Concerts), Čajkovskij, Simfonija e-mol (Moskva, Filharmoniki in Curih, Abonomentni koncerti), Rimskij-Korzakov, „Scheherezade" (ibidem). Kot orkestralne novosti so se prednašala sledeča dela slovanskih skladateljev: Liadov, Orkestralna pripovedka „Kikimora" (St. Peterburg, Silotijevi koncerti), Fitelberg, Simfonija št. 2, Rôzycky, „Hrabri Boleslav" simf. pesnitev, Skrjabin, „Poème d' extase" (Vsa tri: Varšava), Conus „Kaj gozd šumi" simf. slika po Korolenkovi legendi (Berlin, Orkester Monakovskih glasbenikov, velik vspeh!). Dr. Em. Maršik „Utopljenka", simf. pesnitev (Praga, Češka filharmonija). Naša komorno-glasbena kronika izkazuje nadalje sledeče pred-našbe: Dvofdk, Kvartet as-dur (Berlin, Ševčikov kvartet), istega skladatelja Kvartet e-dur (Berlin, Bruseljski kvartet), Suk, Kvartet b-dur (Berlin, Hamburg, Češki godalni kvartet), Dvofdk, Trio f-mol (Dunaj, Berlin, Glasbeniki Dohnänyi, Marteau, Hugo Becker), Glazunov, Kvartet a-dur (Dunaj, Franko- broil, Ševčikov kvartet), Borodin, Kvartet a-dur (Lipsko, Ševčikov kvartet), Čajkovskij, Elegični trio (Pariz, Ruski trio) Arcnskij, Trio (Schwerin, Ruski trio), Vitezslav Novak, Kvartet d-dur (Monakovo, Češki godaini kvartet). Novo izižle skladbe slovanskih komponistov (navedene z izvirnim naslovom) so med drugimi: Mili Balakirew, Suite pour le Piano à 4 mains. Lipsko, J. H. Zimmermann (M. 4.—), Josef Suk, „Erlebtes und Erträumtes", Zehn Klavierkompositionen zu zwei Händen, op. 30. 1. in 11. zvezek. Lipsko, Breitkopf ¿5 Härtel (po Ai 2.—). S. Liapounow, Divertissements. Si.'i morceaux pour Piano, op. 35. Lipsko, J. H. Zimmermann (M. 3.—), Alexander Tiniakow, Deux études de salon pour le Piano, op. 6 ibidem (h\. 1.50!. Novosti muzikalnega knjlgotrštva, (navedene z izvirnim naslovom) so; Rudolf Zamrzla, Richard Strauss; „Elektra". Rozbor dila. Praga, Fr. A. Urbinek. František Picka, Operni skladatelé a jejich dila. Knihovy „Smetany" č. 9., ibidem, Dr. Wilhelm Kienzl, Betrachtungen und Erinnerungen, Berlin, Allg. Verein für deutsche Literatur, La Mara, Musikalische Studienköpfe III. zvezek: Jüngstvergangenheit. 7. izd. S 6 slikami. TLipsko, Breitkopf