CAST USTANOV. UGOTAVLJANJE 'POLITICNE KULTURE' INSTITUCIJ V NOVEM VEKU - ZAPISI OB NEKATERIH NAJNOVEJSIH DELIH 
Angela DE BENEDICTIS 
Univerza v Bologni, Oddelek za zgodovinske vede, IT-40124 Bologna, Piazza San Giovanni in Monte 2 
IZVLECEK 
Studija v bistvu predstavlja tri dela, ki so izsla pred kratkim in ki se lotevajo vprasanj, kot si jih je zastavljala konferenca, zacensi z dogajanji v skupnostih in vaseh, trgih in mestih nekaterih italijanskih drzav. To so Angelo Torre: Il consumo di devozioni. Religione e comunita nelle campagne dell'Ancien Regime (1995), Marco Bellabarba: La giustizia ai confini. Il principato vescovile di Trento agli inizi dell'eta moderna (1996) in Claudio Povolo: L'intrigo dell'onore. Poteri e istituzioni nella Repubblica di Venezia tra Cinque e Seicento (1997). V vseh treh delih, najsi jih obdelujemo posamicno ali jih med seboj primerjamo, belezimo prisotnost ali od­sotnost pojma, ki je temeljnega teoreticno­prakticnega pomena za razumevanje starega rezima, in sicer pojma iurisdictio, in njegove tesne povezanosti s pojmom casti. Na podlagi svoje raziskave in nekaterih najnovejsih iztocnic tega problema postavlja avtorica tezo, da se je iz odnosa med iurisdictio in castjo izoblikovala 'politicna kultura' institucij. 
S popisovanjem dogodkov v skupnostih in vaseh, trgih in mestih severo-zahodnih in severo-vzhodnih italijanskih drzav se z vprasanji, kot si jih je zastavljala konfe­renca, ukvarjajo tri pred kratkim izsla dela (Torre, 1995a; Bellabarba, 1996; Povolo, 1997). Moj prispevek bo njihova kratka predstavitev, pri tem pa bom tako pri posamicni studiji kot v njihovi medsebojni primerjavi upostevala prisotnost ali od­sotnost pojma, ki je temeljnega teoreticno-prakticnega pomena za razumevanje sta­rega rezima, in sicer pojma iurisdictio ter njegove tesne povezanosti s pojmom casti. 
Vsebina kratkega razmisljanja bo tudi razprava o tezi, ki jo ima pojem casti v zgodovinopisnem problemu odnosov "center-periferija". 
1. Zasnova razikave avtorja Angela Torreja Il consumo di devozioni v Piemontu 16., 17. in 18.stoletja (Torre, 1995a) predstavlja izjemno novost tako zaradi metode uporabe pastoralnih obiskov kot zaradi odkritja cisto sodstvenih znacilnosti doku­menta in stvarnosti, ki jo le-ta opisuje. Torre se je osredotocil na institucijo desetine in na sistem oblasti, v katerega je ta vpeta. Izraz tega sistema je idiom "obredne pogodbe", ki je nedvomno povezana s sodstvom. In ceprav se uveljavlja preko dejanske oblasti, je njen besednjak strukturno podoben besedni zvezi, ki sem jo lahko analizirala kot lastno "politicnim ustanovam" in "formalni oblasti" (De Benedictis, 1995). Z odkritjem in s priznavanjem dimenzije, nanasajoce se na sodno oblast, je Torre moral nujno razmisliti o virih raziskave in njihovi uporabi na podrocju odnosa predstava -stvarnost,1 in je torej na konstruktiven nacin moral preizkusati v rabi utrjeno pojmovno shemo, kot je "center-periferija". Na ta nacin se raziskovanje lokalnih dogodkov pricne tako, da jih oklestimo "njihove neponovljive enkratnosti", in jih naredimo razumljive. 
Nasa odtujenost, oddaljenost od tega sveta zahteva tudi natacno izbiro metode: "V nasprotju z retrospektivno zgodovinsko sociologijo parametrov nisem dolocil na osnovi zunanjih opazovanj -kakor zahteva socialna teorija -, marvec sem najvecji mozni prostor dodelil kategorijam, ki so bile skupne vsem udelezencem proucevanih dogodkov, in kriterijem, ki so usmerjali njihovo vedenje." (Torre, 1995a, 160). 
V Torrejevi "praksologiji" -prouceval je odnose med sorodstvenimi vezmi in bratovscinami poboznosti na eni strani ter sveti skupnosti na drugi -se odnos med druzbenimi in politicnimi telesi izrise kot "os stalne napetosti v oblikah verske organiziranosti in svetega nadzora". Ta odnos zrcali "najrazlicnejse nacine politicne strukturiranosti kmecke skupnosti", "opredeljene z nehomogenimi procesi, preko katerih je savojska drzava prikljucila in ustvarila svoje periferije" (Torre, 1995a, 169). 
Analiza in razclenitev zupnije kot verske in politicne ustanove nam omogoca, da onkraj njene navidezne enotnosti, s pomocjo razlage neposrednih znakov in izrazo­slovja, uporabljenega v skofovskih virih, znotraj nje razkrijemo "doslej neznane oblike organiziranosti in znake njenega delovanja" (Torre, 1995a, 174). To so, recimo, zupnijski zbori kanonikov in zupnijske konfederacije ter podezelski cerkveni zbori: mnogovrstna sredisca bogocastja, med katerimi, zaradi "jurisdikcijske narave institucije" (Torre, 1995a, 47) "hierarhicne ravni niso natancno opredeljene" (Torre, 1995a, 37). Posledica tega je izrazit pluralizem verskega zivljenja za casa starega rezima, njegova znacilnost pa so ugovori in spori. "Sozitje" razlicnih ozemeljskih in druzbenih segmentov je nabito z napetostmi, katerih izraz so lahko tudi nasilni spopadi, vendar nikoli v alternativi z drugimi oblikami. Bistveno je torej delovanje 
1 Ne da bi se spuscla v podrobnosti, naj tu opozorim le na razpravo med Torrejem (1995b) in Chartierjem (1996). Tu naj omenim le moje dozdevanje, da Torre kritizira Chartierja veliko bolj na ravni teorije kot pa v svojem zgodovinskem pisanju. Zato sem z njim, ne glede na to, da tezko sledim Torreju teoriku, z njim na isti valovni dolzini kot zgodovinskim pripovedovalcem. 
lokalnega sodstva; za zgodovinarja pa je bistvena njegova razclenitev. Ta se lahko pricne z ze omenjeno prakso desetine v Torrejevih piemontskih skupnostih (opazoval je razlicne tipologije skupnosti), ki je izrecno lokalnega znacaja in ima lastnosti navade. Desetina in preko nje izmenjujoci se simbolicni viri so "pomembni obredni trenutki, v katerih se v sekvenci, prepojeni s pomenom in vrednostjo prave 'obredne pogodbe', na novo rodijo in ustvarijo pravice prebivalstva" (Torre, 1995a, 47). V njej vidna logika "vzajemnosti obvez s ponovnim ustvarjanjem znova opredeljuje po­liticno telo in druzbeno hierarhijo dolocenega podrocja" (Torre, 1995a, 59). 
Pogajanja, izmenjava, pogodba kot "normalnost" in iz nje izhajajoca opredelitev pravic vodijo k pluralizmu, o katerem smo govorili zgoraj. Ker pa se Torre pri svoji razlagi noce omejevati z dognanji, mora sprevideti, da je -vedno preko govorice virov -nemogoce privoliti v le eno samo opredelitev hierarhicnih odnosov. Menim, da to se posebej velja za tiste, ki naj bi predstavljali "najbolj razsirjeno resitev strategij ozemeljskega zdruzevanja, ki so jo uporabljale formalne oblasti -fevdalne, cerkvene in 'drzavne'" (Torre, 1995a, 96). Vendar pa se bratovscine Svetega duha ter jezik usmiljenja, z oblikovanjem posebnih vezi skupnosti uspesno upirajo "nadalnjim valovom preobrazbe v smeri skrbstvene dejavnosti bratovscin ter dosezejo vrhunec, ko turinska vlada leta 1721 ustanovi kongregacije usmiljenja" (Torre, 1995a, 74). Eden od ponavljajocih se motivov savojske dinastije, ki pa se ni nikoli udejanil, je bil spoznati in preobraziti bratovscine Svetega duha z namenom, da bi se uresnicila oblika obcinskega skrbstva. 
Ta namen pa je pomemben, kolikor drzavna dokumentacija prica o tem, da so med turinsko oblastjo centra in lokalnimi piemontskimi skupnostmi potekali pogo­vori o opredeltivi vloge lokalnih elit pri vodenju skupnosti in o nacinih njenega izrazanja. 
Trojna predstavitev Trojice - trije Resitelji, ki drzijo svet, pomenljivo ponazarjajo prvo stran naslovnice knjige Stolp - ni le verjeten dokaz neke "nehierarhicne ideje o mnogoterosti bozanskega" (Torre, 1995a, 123). Povezemo jo lahko tudi z "doloceno politicno prakso in z vrsto pojmovanj kmecke skupnosti, za kar najdemo dokaze tako v drzavni kot skofijski piemontski dokumentaciji" (Torre, 1995a, 122-123). Iz vsega tega je razvidno, da "Piemont starega rezima nikakor ni homogeno obmocje, temvec skupek razlicnih politicnih in institucionalnih sistemov" (Torre, 1995a, 159). 
Na to kaze pomen casti in ceremonialnega zivljenja v majhni skupnosti Pianfei: "... spostovanje pravic mnogovrstnih segmentov ... ustvarja konsenz, ki zmore vzpodbuditi politicno sodelovanje prebivalcev kraja" (Torre, 1995a, 169). "Equum enim est honorari qui oneratur" je leta 1667 ob izpodbijanju nekega volila (Torre, 1995a, 202) izjavil obiskovalec skofije Alba v Piemontu, ki ga je prouceval Torre. Mestni sveti so bili tudi "kraj, kjer so razlicni interesi lokalnih frakcij in sorodstvenih skupin lahko dobili javno in formalno posrednistvo". Ceprav se zdita tako "pravica do krvnega mascevanja kot mascevanje samo vkoreninjena v organizacijska nacela politicnega spora" (Torre, 1995a, 186), je bila prisotnost mestnega sveta v obmocju cerimonialnega znak, da bi lahko nasproti pohlepu sorodstva postavili enotnost vasi, ki bi jo se dodatno okrepili z verskim zivljenjem. (Torre, 1995a, 212). 
Opazujoc od zgodovinarjev zanemarjeni podatek, se Torrjeu zdi, da bi morali namen in nacrtnost sodne oblasti ter "verige soodvisnosti in sisteme napetosti", ki vzpodbujajo, da se vloga klera (Torre, 1995a, 225) razvija med razlicnimi nacini delovanja in nameni tistega, ki jih izvaja, uvrstiti med "vrste dejavnosti, ki so bile v casu starega rezima znacilne za verske prakse katoliskega podezelja ... saj se politicni sistemi starega rezima vse pogosteje analizirajo kot sistemi vzajemne podelitve legitimnosti med tako imenovano centralno oblastjo in lokalnimi veljaki" (Torre, 1995a, 344-345). 
2. Raven, s katere Marco Bellabarba opazuje, kako se na cesarskem in sko­fovskem Tridentinskem 15. in 16. stoletja "pocasi uveljavlja pravni red, osnovan na ozemlju in ne vec na plemiskem sorodstvu" (Bellabarba, 1996, 65), se ne dotika verske prakse, temvec oblasti v njenih stvarnih in simbolicnih razseznostih. Triden­tinsko, ki so ga se pred njegovimi naravnimi prebivalci v skupnostih, fevdalnih gospostvih in mestih naseljevale prav tako 'naravne' rekonstrukcije in razlage avs­trijskega in nemskega zgodovinopisja, je izjemo zapleten svet, tako v svoji zgodo­vinski realnosti kot v vesce dodelani rekonstrukciji in razlagi, ki nedvoumno izklju­cujeta vsakrsen nasprotujoci si interpretativni model (Bellabarba, 1996, 65). Pozor­nost, namenjena jeziku virov, je bila tudi tu, tako kot pri Torreju, bistvena pri usmer­janju metode, predmeta in problematike raziskave. Vendar pa so tridentinski viri pravne (in predvsem ucene) narave in morejo predstavljati politicno razseznost stvar­nosti; Bellabarbi pa omogocajo uporabo bolj ali manj tradicionalnega zgodovinopisja prava, zato da lahko, skupaj z ucinkovito aplikacijo antropoloskih razmisljanj, prodre v pravne akte in razisce dejanske odnose oblasti. 
Ius comune izobrazenih pravnikov, razlozen preko zapisov "praktikov", s svojim zagotovo specificnim jezikom namrec ne izraza bistveno drugacnih vsebin od tistih, ki so jih prebivalci nekega malega fevda zaznavali ob prisostvovanju na javnih ob­redih, povezanih z izvrsevanjem kazni. Sama prisotnost pri obesanju ali o tem ohranjena pripoved konkretizirata abstraktne pojme, ki nakazujejo oblast: iurisdictio. Po drugi strani pa se to lahko zgodi zato, "ker je v srednjeveski pravni misli, ki sodno oblast opisuje kot najneposrednejso obliko vladanja, iurisdictio neka materialna dobrina, je polozaj oblasti, za katerega so vezani postopki prisile ... Tudi za podestata ali notarja z dobrim splosnim znanjem prava se dejstvo, da imata sodno oblast, kaze v konkretnih dejanjih in ga s stalisca sodnih procesov nobena stvar ne more dokazati bolje kot uporaba "sensum corporis" (Bellabarba, 1996, 9). V sodnih dvoranah se srecujeta jezik izobrazencev in vsakodnevna praksa kakor tudi mnogovrstnost sodnih sistemov in splet kultur, ki prispevajo k oblikovanju znacilne identitete skofovskih podanikov. "Uporaba obtozbenega ali preiskovalnega postopka, fleksibilna zlitja arbitraz in pravnih consilia med sodnimi obravnavami ... so prakticne posledice sozitja pravniskih slogov, v katerih se "zasebni" in "javni" argumenti" porazgubijo (Bellabarba, 1996, 10). 
Fajda (pravica do mascevanja op. p.) je "naravni" izraz tega sveta in mnogo­vrstnosti njegovih oblik. Dojemajo pa jo lahko kot zakonito, dopustno dejanje ali kot zlorabo, kar je odvisno od razlicnih odtenkov pomena, ki jih pojem prevzame med 
15. in 16. stoletjem, ko "mnozica dolocil iz uredb o dezelnem miru prica o kljucnem pomenu predmeta ter o zmedi, ki jo povzroca pri sodobnikih" (Bellabarba, 1996, 18). 
Stalno prisotnost raznolikosti in celo protislovnost pojmovanj v zgodovinopisju je Bellabarba simpateticno prikazal z razlago Brunnerja, Maussa in Verdiera ter z ugotavljanjem razlicnosti in podobnosti med fajdo in mascevanjem. Obramba nena­pisanih zakonov podezelja, poistovetenih z moralnim in verskim redom, ki je del sodne zavesti in pojmovanja prava, lastnega skupnosti v (brunnerijanski) fajdi je torej povezava med politicnimi in druzbenimi oblikami. Obrambni odziv neke dru­zinske skupnosti, da bi zascitila svojega uzaljenega clana, ki se mu je zgodila krivica, pa je mascevanje. Obema je skupno -fajdi in mascevanju -, da si ju je bilo mogoce zamisliti in izvajati le znotraj taksnega razumevanja prava, ki se ni prenehalo biti ius in se se ni izoblikovalo v pojmu lex (Bellabarba, 1996, 33). Tridentinsko je v Bella­barbinem zgodovinopisnem opisu obmocje, kjer se moralne sodbe in navade ne zdijo v protislovju z normami pozitivnega prava; pravna podrocja sorodstva, osebne casti in ustanov niso ostro razmejena (Bellabarba, 1996, 33). 
Tudi pojem casti so mnogi, ki se nanj sklicujejo, predstavljali in obravnavali na razlicne nacine. "Princip druzbenega reda in stratifikacije druzbenih slojev, ki jih bolj od stopnic bogastva locujejo stopnicke osebnih vrlin, lahko razkriva naloge -za plemstvo je to vojna, za kler milost ali molitev, za kmeta posteno delo -in tem nalogam primerne moralne kakovosti." Navkljub mogocim razkolom, ki jim je izpo­stavljen in jih povzroca tudi med plemstvom, ima svet casti svojo politicno kulturo, ki se "nikakor ne ujema s pojmi oblasti in spostovanja civilnih ali cerkvenih zakonov" (Bellabarba, 1996, 38). Med predstavo in stvarnostjo seveda ni socasnega prekrivanja, vendar pa ima tudi razmik svoje razloge, s pomembnimi posledicami v praksi: "... z vzpostavljanjem povezave med ideali neke druzbe in njihovim udeja­njanjem pri posameznikih, etika casti v celoti preobrazi politicna in ekonomska dejanja, jih obarva in jim postavi svoja pravila" (Bellabarba, 1996, 39). Fleksibilnost in prisotnost pojma casti, tako na podrocju sodnega postopka kot intimnosti druzinskih odlocitev, ga vzpostavljata kot kulturno navado, ali kot pravi Roger Chartier, kot nezavedni obrazec, ponotranjeni princip (Bellabarba, 1996, 40). Spor casti med pripadniki plemiskih druzin lahko v primerih, ko je eden od prizadetih mestni sodnik, ki ga je imenoval doz, v trenutku vplete tudi cast in ugled celotne skupnosti (Bellabarba, 1997, 118-124). O tem prica primer iz leta 1529, v katerem je bil glavni junak tridentski pravnik, plemic Tommaso Tabanelli de Fatis, takratni podestat Rovereta. Obveze sodstva so v cast podestatu kakor tudi skupnosti, v dobro katere pravnik izvaja svojo uradno dolznost (Bellabarba, 1997, 118-124). 
V scenariju, kjer so si v medsebojnem odnosu tudi ozemeljski ustroj in cesarska reforma, laicni in cerkveni redovi, drzavljani in tujci, pravniki in njihovi kolegi, sodisca, tridentinski 'odklon' kmecke vojne, v tem zapletenem scenariju, polnem sporov, razclenjenost politicne skupnosti, "ki ne pozna ostrih razmejitev med nekim institucionalnim centrom -dvorom, kapitljem, vladarjevim sodstvom -in jedri lo­kalnih oblasti, zbranih okrog okrajnih trgov ... brise razlike med centrom in periferijo" (Bellabarba, 1996, 65). Osnova tega je "razprsitev" iurisdictio, ki se kaze tudi kot strukturna prvina politicne tridentinske stvarnosti 15., 16. stoletja na meji med nemskim cesarstvom in italijanskim svetom. 
3. Drugacna je slika, ki nam jo ponudi Povolo (Povolo, 1997). Pa ne le zato, ker gre za drugo drzavo, temvec je drugacna predvsem zaradi drugacnih vprasanj in drugacnega odnosa do virov. Gre za zgodovino, v kateri prevladuje opozicijski model: center -periferija, mesto -podezelje, aristokracija -mescanski sloj, cast, kot odsev druzbenih hierarhij - cast, kot vrlina. 
Povolova Cast zbuja radovednost, ker je predstavljena kot bojisce spopadov in sporov, pri cemer lahko venomer nove razlage njenega pomena -v individu­alisticnem smislu - vplivajo na trenutne odnose moci znotraj skupnosti, in sicer na ta nacin (kot se je v pomebni sintezi izrazila pozorna bralka), da mescanski sloji uspesno uveljavljajo svoje vrednote nad aristokratskimi, da je podezelje vrlejse od mesta, da center nadzoruje periferijo. 
Ob sugestivno in "manzonijansko" zgrajeni knjigi Claudia Povola, s skrbno dodelanim izmenjavanjem mikro in makro plana, se mi je takoj porodilo zelo jasno vprasanje, ki pa se je v isti obliki pojavilo ze prej in neodvisno od primerjave s piemontskimi in tridentinskimi, pa tudi z drugimi, meni neposredno znanimi razmerami. Ce povem naravnost: kako je mogoce, da je lahko nek dogodek, katerega osnova je proces Paola Orgiana iz leta 1605, nepovraten (ireverzibilen o. p.) znak ­tako Povolo -"znatnega zmanjsanja politicnih pravic, ki je v predhodnih desetletjih najboljbolj prizadela zivljenje v mestnih [vicenskih] ustanovah" (Povolo, 1997, 301). Odgovor knjige na to vprasanje nas pripelje do same zasnove simpozija. 
Izhodisce raziskave, ki je tudi vseskozi mocno prisotno, je skupnost vicenskega obmocja Orgiano: sredisce istoimenskega vikariata na obmocju Vicenze so obkrozala posestva vplivnih plemiskih druzin mesta, ki so od nekdaj imele nadzor tudi nad sodstvom. Povolo umesti zacetek svoje pripovedi v obdobje, ko si je nekdo iz skup­nosti ze davno prej upal odpreti razpravo o tem nadzoru in se je pritozil neposredno v Benetke. Tudi najpreprostejsim kmetom se je zdelo, da beneska pravica deluje nepristransko, da spostuje pravice vseh podanikov, ne glede na njihov socialni status, ter da ima namen zatreti oblastnost in nasilje aristokracije, zaverovane v svoje privilegije in polozaj moci. S taksnim prepricanjem je zdruzenje plemiskih druzin prelomilo predvsem nenapisane norme, navade, ki so predvidevale spostovanje dolocenih pravil igre, pri cemer pa druzbena hierarhija ni bila okrnjena. Paolo Orgiano se je, v konkretnem primeru, izmaknil moralnemu ustroju, ki je zdruzeval posameznike in druzbene odnose znotraj skupnosti, ter s tem prekrsil bistvene prvine odnosov med pokrovitelji in varovanci, ki so aristokracijo povezovali s kmeckim svetom. Zaradi spolnega nasilja Paola Orgiana sta dve dekleti iz skupnosti izgubili devistvo, in ker ga je skupnost pojmovala kot vrlino, sta obenem bili tudi onecasceni. Zgodilo pa se je se nekaj hujsega: ob nasilni prekinitvi normalne druzbene izmenjave Orgiano ni ponudil nobene ekonomske poravnave, tako kot se je po navadi, z osnovanjem dote, omogocila lazja ponovna vkljucitev deklet v skupnost. Orgiano je zanikal vzajemnost izmenjave, tako da je dekleti, ki sta ga obtozili, oznacil kot vlacugi. Na ta nacin je predvsem zelel "poudariti, kako sam ni prekrsil pravil skup­nosti" (Povolo, 1997, 362-364). Vendar pa se je ta zaradi vrste nasilnosti in posilstev Paola Orgiana ter tovarisev pritozila na Svet desetih. Ta je za preiskovalni proces pooblastil pretorsko sodisce Vicenze, s cimer je podestatu omogocil izdajo sodnega poziva za Orgiana in tovarise. To pa je tudi pomenilo, da je bila mestna magistratura konzulata izkljucena iz kakrsnegakoli poseganja tako v preiskovalni postopek kot v obsodbo: plemiske druzine mesta so izgubile oblast nad sodstvom. 
Nedvomno je pot, po kateri nas je avtori pripeljal do tega zakljucka, dobro doku­mentirana in jasno argumentirana. V prvi vrsti navedimo opozorila o trdni "kolek­tivni ideoloski komponenti ", ki je bila za Orgianovo skupnost znacilna ze na zacetku 
15. stoletja (Povolo, 1997, 63), nato ugotovitev, da je zaradi politicne nadvlade mesta odsoten sloj, ki bi bil ob velikih ekonomskih in kulturnih spremembah polovice 16. stoletja, sposoben "pridobiti si kulturne in sodne instrumente, uveljavljene v mescan­skem svetu, kakor tudi jasno opredeliti institucionalno ozadje, v katerega bi umestil in od koder bi vlekel poteze za resevanje svojih spornih dejanj" (Povolo, 1997,65). Nato razisce prisotnost 'novih' politikov v skupnosti, ki so sposobni izpodbijati nadvlado politike mesta, saj so kot "novi sloj ruralne burzuazije" pripravljeni na spopad s starim vodilnim razredom, vezanim na tradicionalnejse vrednote skupnosti; spopad pa naj bi se zgodil na podrocju premagovanja "pravnih ustanov, ki so stoletja simbolicno potrjevale nadvlado mestne aristokracije", ter tudi z zatekanjem k so­discem osrednje beneske oblasti (Povolo, 1997, 71). Nadalje opazuje pravno od­dvojenost Terraferme (z vso politicno in antropolosko raznolikostjo) in njeno obrambo preko razglasene nedotakljivosti privilegijev, ki jih je vladajoci center priznaval podrejenim srediscem vse do krize, ki se je v sredini 16. stoletja pricela s siritvijo beneskih zemljiskih posesti kakor tudi zaradi istocasnega ustanavljanja novih sodisc ter se je na nasilen in nedvoumen nacin pojavila s pricetkom plemiske fajde ob zakljucku 16. stoletja (Povolo, 1997, 107). Fajda je oznacena kot kazalec "nove opredelitve odnosov med centrom in periferijo" (Povolo, 1997, 164) in je vzporedna boju med 'starimi' in 'mladimi', ki v Dominanti poteka socasno s preobli­kovanjem sodisc Terraferme- in sicer od tega, da prevzamejo preiskovalni proces, ki ga je vpeljal Svet desetih, do izgube politicne nadvlade mestnih aristrokacij, pa vse do "ponovnega prestrukturiranja odnosov moci [med centrom in periferijo], z odlocnim premikom ravnovesja v prid Dominante (Povolo, 1997, 175). 
Za mesta in njihove ustanove je to velika sprememba: mestnemu plemstvu, "odznotraj izpraznjenemu svojih tradicionalnih politicnih in ideoloskih vsebin", ni preostalo drugega, kot da se je odreklo "lastni politicni identiteti in se povezalo s skupinami in zvezami v Dominanti, ki so imele oblast v rokah" (Povolo, 1997, 177). Nic niso pomagali pozivi k spostovanju sporazumov in sklenjenih pogodb -kar je znak prostovoljne podreditve -med mesti in Benetkami. Nova pravna kultura je izpodbijala njihovo utemeljenost in veljavnost (Povolo, 1997, 179). "V svojih naj­nasilnejsih oblikah je fajda na simbolicni ravni verjetno izrazala odklonilen odnos do zunanje oblasti -to je, beneske -, ki je prav v tistih letih pronical v vitalna vozlisca plemiskih druzin. Ceprav s tragicnimi posledicami, se je aristokratska fajda pred­stavljala z novim jezikom, ki je izrazal predvsem izgubo politicne identitete ari­stokracij Terraferme (Povolo, 1997, 190). Pri tem je pomembno vlogo odigral sistem zaplemb, ki je, brez moznosti za obrambo s sredstvi, kot je fidejkomis, nacenjal druzinska premozenja in je bil obenem tudi sramota za vse, ki so ga dozivljali, "kajti na ravni druzbene predstavitve je javno prizadel cast hise" (Povolo, 1997, 186). 
Svoje zacetno vprasanje lahko sedaj nekoliko spremenim, vendar pa moram prej priznati izjemno Povolovo sposobnost, s katero nam je prikazal razlicne obraze casti, in to se posebej tam, kjer se obicajno ni priznavala. Prav zaradi tega to vprasanje odpira mnoga nadaljnja. Od cesa je odvisna politicna podelitev legitimnosti mestnih ustanov? Je simbolicna raven fajde res odklonilni odnos do 'zunanje' beneske oblasti? Je jezik fajde res edini (novi) jezik, ki ga odstavljene aristokracije uspejo oblikovati? Ali, ce povemo drugace, je to jezik, ki predpostavlja obstoj trdne 'politicne kulture' mestnih ustanov: se mestom ali njihovim patricijem kot organom ni dozdevalo, da imajo tudi oni svojo cast? Niso zaznavali zalitev? Niso zahtevali, da se jim vrne? Ali to ni bil ali pa ni mogel biti nacin, ceprav ne enostaven, da bi Dominanti notranjim konfliktom navkljub dokazali lastno identito z zascito njenih sestavnih delov? Ali center res s taksno lahkoto nadzira periferijo, da ji more odvzeti pravice? Je Republika res tako tiranska, kot so se nadnjo, v casu krize Interdikta pritozevali prebivalci Verone, ki so prijavili krsitev kapitulacij, potrjenih s prisego in dolocenih na zacetku 15. stoletja (Povolo, 1997, 178-179)?2 
2 Podobne probleme sta na okrogli mizi v svojih predavanjih izpostavila Gherardo Ortalli in Giorgio Chittolini. 
Pri tem ne gre za vprasanja, ki bi bila zunaj Povolove pripovedi in problemov, ki jih postavlja. Vzpodbuja jih znacilna teznja vsakega raziskovalca (v tem primeru mene), da bi prepoznal sledi "svojih problemov v tistem, kar je za druge, med ostalim, ostanek, ce ne ze odpadek. Predmet obstaja, potrebno ga je le videti in pre­poznati, ceprav ga zakriva gosta senca. 
Pomenljivo je, da sta predmet in problem zaobjeta v pomembni odlocitvi be­neskega Senata, v izrazitem znaku njegove 'politike prava'. 'Zakon petih primerov', izdan leta 1585, je dolocal, da smejo rektorji Terraferme uvesti skrajsani postopek za nekatere zelo hude zlocine. Cez nekaj casa je Vicenza odposlala predstavnike, ki so se pritozili, da taksna odredba skodi posebnim sodnim pravicam magistrature konzulata, ki je imel na podrocju kazenskega prava skupaj s podestatom in njegovimi poverjeniki velike pristojnosti. "Kot ugledna magistratura, v kateri so bili stirje clani sodniskega zbora -iudices consules -ter osem laicnih consules, ki jih je letno imenoval mestni svet" (Povolo, 1997, 274), se je konzulat odlocil za postopek, izpeljan iz rimsko-cerkvenega procesa, ki je se zagotavljal pomebno mesto soocenju med oskodovancem in obtozenim. Povolo zeli v prvi vrsti poudariti, kako je konzulat, bolj kot vsaka druga mestna ustanova, poosebljal mocno prepleteno povezanost aristokratskih druzin, ki so imele nadzor nad politicno oblastjo, s kor­poracijami sodnikov ter odvetnikov, ki so se istovetili s sodniskim zborom. Prav tako pa je bil konzulat predvsem prostor za primerjanje moci, ki se je izvajala v naseljih plemiskih rodbin. 
Preoblikovanja vicenskih ugovorov, ki ga je spodbujal beneski Modrec Giacomo Foscarini, torej ni mogoce razumeti drugace -ceprav na tem mestu ni izrecno pove­dano -kot vnovicnega predloga, da se cast pojmuje kot izraz druzbenih hierarhij, torej v popolnem nasprotju s konceptom casti kot vrline posameznika, in zatorej negativne vrline. Vendar pa preberimo odlomek o tem, kako je mesto Vicenza z izpostavljanjem tezav, ki naj bi ji jih povzrocil novi zakon, vztrajalo na "pripadnosti, ki jo je njegova Svetlost kot prvo obljubila svojemu mestu, in na dobrotljivosti, veri in ocetovski ljubezni, ki jih je do svojega mesta vedno gojila ter ni verjelo, da bi ga Benetke z omenjenim sklepom, zelele oropati in mu odvzeti pravico do sodnih pri­stojnosti konzula. In to ne ze iz razloga, ker odvzem sodnih pristojnosti, posledicno pa tudi slave in ugleda, predstavlja za neko mesto najvecjo kazen, ki mu jo lahko prisodi njegov vladar. Torej je nemogoce, da bi njegova tako pravicna in sveta Svetlost, doz, hotela s tako hudo kaznijo obsoditi mesto in ga s tem onecastiti v oceh sosedov in tudi pred potomci" (Povolo, 1997, 291-292). 
So to le prazni retoricni obrazci ali pa so morda jasni znaki nekega (pravno­politicnega) jezika, strukturno zelo razlicnega od fajde, od neke (pravno-) politicne kulture, ki ni dovolila, da bi jo 'nova' pravna kultura unicila, zato ker je izrazala idejo 'civilnega zivljenja'? Le-te pa ni bilo mogoce zreducirati na (poenostavljeno) istovetenje z ekonomsko oblastjo aristokracije, lastnice zemljisc, in s politicno oblastjo mesta. So ti zgodovinopisni mehanicizmi se uporabni ali pa morda potre­bujemo drugacne interpretativne sheme? 
Izgubiti sodno oblast enega ali vec sodstev je za neko mesto pomenilo izgubiti lastno sodno oblast, torej izgubiti lastno cast, torej biti osramoceno. In to ni veljalo le za 'aristokratska' sodisca, temvec tudi za 'ljudska', ki so se kar naprej obstajala v mnogih italijanskih mestih (De Benedictis, 1997b). Giacomo Foscarini, ki je v Senatu zagovarjal prosnjo Vicenze, Brescie in Verone, je zagotovo vedel, da je communis opinio vsako onecascenje pojmovala kot nezakonito. To, da je bil ukrep spremenjen, je bila v tistem casu popolnoma normalna stvar, kajti "zapletenost politicnih odnosov s podrejenimi centri" je v tistih letih (Povolo, 1997, 292) temeljila prav na dejstvu, ki ga Povolo, kot kaze, noce sprejeti. 
Pred kratkim je, recimo, Luca Mannori ponovno trdil, da "cetudi centralna oblast odkrije (ceprav so ravni zavedanja in nujnosti razlicne od drzave do drzave), da samo pravno posredovanje ni dovolj za ohranitev ravnovesja podezelja in da se je zato potrebno zateci k zakonskim uredbam", pa to samo po sebi se ne pomeni prave cezure v odnosu do predhodnega izvajanja oblasti. "Nova pravila zagotovo pripeljejo v bolj represivno kot razresevalno vladno prakso, vendar pa se izvajajo v okviru tradicionalnega mehanizma sodnih pristojnosti" (Mannori, 1997, 27). V svojem porocilu o (sikstinski) Papeski drzavi -Bologna (De Benedictis, 1997a) sem tudi sama skusala opozoriti na dejstvo, da se to dogaja tudi takrat, ko izredne razmere zaradi razbojnistva -kakor v Povolovem primeru -povzocijo zaostritev institucio­nalnega soocenja 'center -periferija'. In ce ponovno sledimo Mannoriju, se tudi takrat, ko se v razlicnih italijanskih drzavah izoblikuje zamisel, da se je za upravljanje periferije potrebno zanesti na pravno tehniko nadzora ("ta tehnika je mnogo prodornejsa od jurisdikcijske in postavlja center v vlogo sogovornika, ki ga uprav­niki periferije nikakor ne morejo zaobiti; s cimer mu torej, v primerjavi s tisto, ki jo je imel znotraj preprostega Justizstaat (Mannori, 1997, 29)), zelo povecuje moznost izvajanja uradnih prepovedi), to se ne pripelje do sprememb druzbeno­institucionalnih okvirov. "Zgodovino nadzora lahko v veliki meri povzamemo kot prizadevanje, da bi se obdrzala v se mnogocem arhaicna struktura ozemeljskih identitet, na katero pa se naslanja celoten drzavni projekt. Centralizacija starega rezima, je tako kot v istodobni borbonski Franciji, bolj element ohranjanja kot sprememb druzbeno-institucionalnih okvirov" (Mannori, 1997, 34). 
Tu smo pri osrednjem zgodovinopisnem in hkrati spoznavnem vprasanju; predstavnik njegove drugacne, ce ne celo Mannorijevi nasprotne razlage, pa je v tem primeru Povolo. Ob prebiranju nedavnih Mannorijevih raziskav mu Povolo pripisuje "odklanjanje ali podcenjevanje realnega obsega drzavne ureditve pred kodifikacijo 
19. stoletja in po njej; in ceprav se ta dodobra potrjuje ter je interpretativno utemeljena na dejanski ravni upravnega in institucionalnega reda, morda ne uposteva dovolj globokih sprememb, ki so se na ravni prerazporeditve oblasti zgodile najprej zaradi izoblikovanja in nato konsolidacije birokratsko-upravne strukture, ki je med drugim mocno vplivala -se posebej v kontinentalni Evropi -na uveljavitev dolo­cenih ideoloskih in kulturnih vrednot. Ti vidiki problema so v resnici oblikovali dejanski obraz drzav starega rezima ... Politicna in druzbena mobilnost druzin (v razlicnih centrih moci) sta se dejansko neprestano merili, pri tem pa na upravnem in klientelisticnem nivoju vplivali na moznosti vzpona v okviru institucionalnega aparata, ki se je v veliki meri osvobodil dvodelnih konstitucionalnih korenin sred­njega veka. Bolj kot odsev prave centralizacije (nepojmljive, kot smo ze videli, v samih drzavnih organizacijah zadnjih dveh stoletij) so nove birokratske in upravne strukture omogocile precejsnjo prerazporeditev moci, v kar so bile potegnjene tudi lokalne elites (Povolo, 1997, 221-222). Povolo namrec meni, da je nujno namenjati vecjo pozornost "dejanski dinamiki odnosov moci med centrom in periferijo" (Po­volo, 1997, 221-222). 
4. Ostane nam se en osnovni problem: recimo, da zgodovinar hoce spoznati dejanske odnose moci in raziskati njihovo dinamiko. Kako naj to naredi? Oziroma kako naj uravnava odnos med viri in delovnimi domnevami ter interpretativnimi shemami? Poti, ki sta jih po eni strani prehodila Torre in Bellabarba ter Povolo po drugi, so, istemu predmetu navkljub, popolnoma razlicne. Pri prvih dveh se novi problemi, izhajajoci iz virov, svobodno soocajo z bolj ali manj novimi socioloskimi in antropoloskimi zasnovami in pridobitvami, tako da je sozitje med novimi in starimi subjekti zgodovinske pripovedi mogoce, pri tem pa novi se vedno ostajajo v ospredju. Pri drugem pa je novim subjektom, govorecim preko pravdnih virov ­skupnost Orgiana, dekleta, ki so jih posilili gospodici -to omogoceno le tako, da stare subjekte prisilijo k molku, z nekaksnim zgodovinskim povracilom, v katerega je privolila neka visja sila. Manzonijanska skrb dobi tu laicno podobo 'princeps' ­kraljevskih Benetk -, ki na racun starega prava, kot izraza mocnih, uveljavlja svoje novo (pozitivno) pravo v dobro sibkih. Cast je lahko priznana kot individualna vrlina le, ce obsodimo cast druzine, skupine, nekega sloja. Individualists vs. Communi­tarians. Proindividualisticni 'absolutizem' proti korporativnemu partikularizmu. 
Vendar pa je cast tako zelo zapletena -kot smo se lahko prepricali po Povolovi zaslugi -, da se ne pusti umestiti v enodimenzionalni prostor. Rezultati nedavnih raziskav, ki zagotovo niso nagnjene k precenjevanju vloge aristokracije starega rezima, temvec sodijo v tisto zgodovino kriminala, ki predstavlja eno od Povolovih referencnih tock, so zelo razlicni. Ce je cast opredeljena kot druzbena praksa, kot sredstvo komunikacije, s pomocjo katerega se dolocata priznanje in vrednost raz­licnih zivljenjskih odnosov in ki torej daje in vraca spostovanje, strah, simpatijo, potem lahko cast obravnavamo v odnosu do ljudi in skupin razlicnega socialnega statusa, moskih in zensk, Boga in cloveskega telesa, slik in verskih znamenj (Schreiner -Schwerhoff, 1995).3 Tako razumljena cast (kot je mogoce sklepati tudi pri Torreju in Bellabarbi) ne sme biti vec pozitivisticno zasnovana kot le moralni pojem, predmet, ki ga je mogoce jasno omejiti in opredeliti kot neko osebno kakovost, raje naj bo pojmovana kot koda obnasanja, kot izjemno zapleten in na siroko posredovan sistem pravil. Bolj kot kakovost neke osebe je cast medium, ki opredeljuje druzbeno interakcijo in komunikacijo med osebami. V tem smislu se raziskava manj ukvarja z vsebinskimi prvinami pojma casti in bolj s tem, kako posamezniki, skupine in oblastniki dejansko uporabljajo neko casovno omejeno kodo casti. Zalitev casti se manj dojema -ce zacnemo pri njihovi javni logiki -kot po­stopna razveljavitev pravice, temvec bolj kot grozeca nenadna izguba: cast je ves cas podvrzena javnemu preverjanju, ki individuume (tudi skupinske) sili, da jo branijo in skusajo obdrzati, kakor da bi slo za materialno dobrino. Za kodo obnasanja casti lahko torej recemo, da je osrednji medium razresevanja sporov. Ce najnovejse raziskave postavljajo v sredisce pozornosti usmerjenost posameznikov in druzbene spore, pa zaradi tega ne moremo izkljuciti casti skupin in slojev: tezko je lociti ene od drugih. Kode casti delujejo povsod na podoben nacin. 
Taksna razlaga casti (elasticna kot pojem, bi rekel Bellabarba) ima poseben pomen za moje trenutno razmisljanje, saj je v zvezi z vlogo, ki jo ima 'Drzava v nastajanju' pri procesu spremijanja pojma casti. Ta 'zgodovinska' sprememba, ki se je nedvomno zgodila, ni nujno povzrocila trajne izgube prejsnjih pomenov in vlog. Dokaj zapleten nacin nastanka te spremembe ne more biti poistoveten z moder­nizacijo. Ceprav je doz vse od zgodnjega srednjega veka neprestano skusal mono­polizirati dejavnosti posrednistva, ki so bile v celoti povezane z dolocenim pojmo­vanjem casti, pa so rezultati taksnih poskusov v poznem srednjem veku in na zacetku moderne dobe protislovni. Raziskovalno delo s podrocja specificnih mestnih oko­liscin cesarstva trdi podobno: v 'normalni' stvarnosti politicnih sporov je bila cast 'simbolni kapital', za katerega se je prav v taksnih okoliscinah, glede na to, da je sodil na podrocje podelitve legitimnosti oblasti (Rogge, 1995), moralo javno zahtevati njegovo povracilo. 
Ponovno obravnavati Vicenzo in njene peticije iz leta 1585 -naj mi bo dovoljen ta izraz - s toliksno mero zaupanja, osnovanega na istih elementih vrednotenja, ki so sinteticno ocrtani zgoraj, torej morda pomeni priznati, da Benetke niso bile popolnoma uspesne pri postopku odvzema pravic Vicenci, kolikor je ta bil se dokaj tuj 'normalni' praksi oblasti (in tu lahko drzi, kar je rekel Mannori glede soodvis­nosti-nasledstva med tehnikami jurisdikcije in nadzora). Z zahtevo, da se ji ne odvzame jurisdikcija sosveta, je Vicenca zahtevala vracilo casti oziroma priznanje legitimnosti oblasti. Tovrstna razprava vodi neposredno v sredisce zgodovinopisnega 
3 
Za splosna vprasanja s tega podrocja je izrednega pomena tudi zbornik Miethke-Schreiner,1994 . 
50 
pojmovanja (= nepojmljivo prekvalificiranje) mesta kot 'periferije'. V korporativnem, v smislu antropomorfnem, predstavljanju odnosov moci -in torej v prevladujocem pojmovanju o odnosih med razlicnimi nosilci sodne oblasti (Vallejo,1992; De Benedictis, 1994)4 -se imajo mestne vladne magistrature za dozeve 'svetnike' in se ponasajo s tem, da jim to vlogo doz tudi pripisuje, da jih torej ima za svoje oci, katerih puncici sta v korist javnosti delujoci vera in pravica.5 
Mestna sodstva, mesto v celoti, so pravzaprav del dozevega caput-a: posledice, ki nastanejo, ko se jim odvzame sodno oblast, vplivajo tako na njihovo cast kot na sposobnost vladarja, da bi videl javno korist. Sodna oblast in cast mesta torej nista le residualna elementa; oci niso periferija glave. Pri tem ne gre za upodobitve, ki bi bile brez povezave s prakso; prav nasprotno, usmerjajo jo in so osnova njenih znacilnosti; prav tako pomagajo sodobnemu zgodovinarju, da se lahko, skorajda do konca starega rezima, znajde v izjemno tezavnem identificiranju nekega 'institucionalnega centra', ki bi bil v antagonisticnem odnosu do periferije.6 Govoriti na ta nacin -in to zelim poudariti -pa ne pomeni zanikati obstoja in vse pogostejsega pojavljanja 'drzav­nih'praks zdruzevanja: pomeni le pri-znati (vselej z uporabo razlicnih virov), da so te, tudi v teoriji, zunaj nekega zelo starega (in ne le laicnega) pojmovanja prava in pravice, ki je ni mogoce zajeti s pojmom pozitivne norme in njenega izvajanja. 
Pri vprasanju center -periferija so nam lahko v veliko pomoc novejsa razmisljana Bartolomeja Clavera. S povzemanjem Tocquevillovega pojma in s sklicevanjem na medicejsko Toskano Luca Mannorija (vendar pa ze kaksno leto pred tem, v zvezi s tezko prepoznavnim pojmom - danes territorios forales in torej njihove zgodovinske realnosti)(Clavero, 1995; Clavero, 1993) Clavero poudarja razmik med oblastjo in pravom absolutisticnih teorij in praks: oblast absolutne monarhije je segala vse, do koder ni uspelo prodreti njeno pravo, ki takrat ni bilo zreducirano na zakone monarhije. V to 'neokrnjeno' pravo (izraz je moj) sodi oblika korporativnega nad­zora, ki je srednjeveskega izvora in zatorej v tako imenovani moderni dobi ni vec upostevana kot zivi element. Tako jo je sintetiziral Baldo: "Rex debet esse tutor regni, non depopulator nec dilapidator". To pa ni tista oblika nadzora, ce se za trenutek povrnemo k Torrejevim piemontskim skupnostim, ki bi jo Vittorio Amedeo II zelel uveljaviti z (neuspesno) ustanovitvijo Kongregacij usmiljenja; pravzaprav bi ga zanimala oblika, znacilna za absoluticno monarhijo, ki bi bila tistima iz Torre­jevega Piemonta in Claverove iz Toskane podobna v naslednjem: v svojem bistvu 
4 Obnovitev mnogih prejsnjih del v Hespanha, 1997. 
5 Podoba je prisotna tudi v enem najbolj razsirjenih in citiranih knjizevnih primerov sodne prakse, Calixtus Ramirez, 1616, 78-85. 
6 Tu ni mesto za poglobitev problema, ki zahteva mnogo ve cji prostor. Vprasanje center - periferija je nedavno ponovno obravnavano v Fasano Guarini, 1997 ter v novejsih recenzijah-pregledih del: Mannori, 1996; Blanco, 1997; Petralia, 1997. 
prostovoljno politicno delo, ki nima ne usmeritve ne pravnega kritja. Slednje pa je nujno in med drugim bistveno v nekem jurisdikcijskem in interkorporativnem redu, ki pozorno spremlja, do kje in do kaksne mere bi se lahko vpeljevala pravu odtujena oblast, ter opozarja, na kaksen nacin in s kaksnimi oblikami bi se ta oblast mogla utrditi znotraj nekega reda, ki je bil v bistvu se vedno jurisdikcijski in kot taksen terja pravno kritje. 
Konkreten primer, ki ga je uporabil Clavero, se mi zdi se posebej ustrezen tako v odnosu do poblema center -periferija, kot v zvezi s povezavo med predstavo in stvarnostjo. V stiridesetih letih 18. stoletja je Lorenzo Santayana, magistrat Nueva Plante -to je politike monarhije, ki je na zacetku 18. stoletja pricela odpravljati fueros in zmanjsevati pravice celotnih ozemelj -iz prakticnih razlogov napisal delo Govierno Politico de los Pueblos de Espana y el Corregidor, Alcalde y Juez en ellos. Santayana je skupnostim zagotovo nameraval vsiliti monarhov zakon, vendar pa je to pocel z ohrajanjem obicajev in navad, starodavnih predpisov, privilegijev, strpnosti, naravnega prava. Pravica je bila v kraljevih rokah, vendar so skupnosti, ki so imele pravico do upravljanja in so bile zanj usposobljene, same skrbele za svoj nadzor. Tudi v kasnejsih delih je bil monarhov zakon samo eden od 'virov prava', ki je bilo sicer zaobjeto v drugih verskih in znastvenih avtoritetah: sveti pisavi, zakonih kra­ljevine in doktrinah pravnikov. Je slo le za preprosto mehansko obnavljanje sednjeveske doktrine iurisdictio ali pa je morda pomenilo voljo skupnosti - izrazene z 'idiomom prava', v rabi pri pravnikih, ki so jih zastopali (morda pa tudi v drugih idiomih) -da se ne sprijazni z vrsto nadzora, ki so mu bile, na primer v Ameriki, podvrzene domorodne skupnosti? Kajti v bistvu je to bila vrsta nadzora 'aboslutisticne monarhije' (Clavero, 1995), in sicer tista, ki je tezila k 'odtujevanju', k nepriznavanju drugih kot pravnih oseb (Mannori, 1997), k odvzemanju oblasti skupnostim. 
5. Zahtevati to oblast - kar se je s priznavanjem pravicne oblasti princepsa lahko zgodilo le v okviru iurisdictio -je bilo bistveno vprasanje casti: to je bilo bistvo 'politicne kulture' ustanov, v kateri je bil prevladujoc idiom prava, ki ga ni mogoce omejiti na zakon. Gre za skupinske potrebe in obnasanje politicnih in druzbenih teles, ki jih je moc zaslediti po vsej Evropi starega rezima. Ce povzamemo podnaslov simpozija, nas zmeda okoli casti pripelje k evropskim (ne le mediteranskim) drzavnim teorijam in praksam. V svojem korporativnem in skupnostnem odklonu pa tudi do stvarnosti, ki nikakor ne pripadajo mestnim aristokracijam osrednje-severne Italije. 
Eno najnovejsih del raziskovalne smeri kmeckih odporniskih gibanj na cesarskih ozemljih z zacetka moderne dobe pojasnjuje, prav na podrocju 'politicne kulture', soodvisnost vplivov med zemljisko gospodo in kmeckimi podlozniki, ki je odlicno opisana v virih, kot so peticije, zaslisevanja, izjave advokatov. Iz dejanj in prakse izhajajo temeljne vrednote in pravila obnasanja kmeckih skupnosti. Pojem 'patri­otizma' nas, recimo, vsaj od dvajsetih let 18. stoletja dalje vraca k zgodovinsko­stanovskemu pojmovanju druzbenih odnosov, sinonimu za solidarnost, na celu katerega je ideja o mutua obligatio oziroma pogodbeno utemeljena zveza, zasnovana in izrazena tudi z obrazcem do ut des. To pojmovanje najdemo tako med kmeckim prebivalstvom kot v svetu plemstva: zasluzek enega je bil razumljen kot izguba drugega. In to je veljalo tako za materialne kot nematerialne dobrine: na ta nacin so sodobniki lahko razlagali in si razlozili razlicno soudelezbo posameznikov pri oblikah osebnega 'kapitala', kot so prijateljstvo, sreca in cast. In glede na to, da je bila vsaka sprememba razumljena kot zalitev casti, je bila navada drugi nosilni princip. Se leta 1720 so kmetje zahtevali svoboscine, pridobljene v davnih casih; sklicevali so se na stare privilegije in ohranjene pravice izpred 10, 20, 30, 40, 50 in vec let. Z ustvarjanjem zgodovinskih legend, v katerih je tekla beseda o izgubljenih privilegijih in pozabljivosti, so podlozniki skusali ustanoviti novo navado, velikokrat poime­novano "dobro staro pravo" in v resnici dejansko prilagojeno subjektivnim zeljam, teznji po boljsem zivljenju. Od tod tudi mitska lastnost navade. Dati vsakemu njegovo, "suum cuique tribuere", je pomenilo spostovati pravicnost ali naravno pravo, s posebnim upostevanjem davcnega prava. Mnenje, da bi se gospod moral drzati principa naravne pravicnosti, to je odreci se ukrepom, ki so ogrozali zivljenja podloznikov ali so predstavljali nevarnost za njihovo fizicno integriteto, je pomenilo, da so se kmetje izrazali zahtevo, ki jo lahko stejemo med osrednje za razvoj mo­dernega pojmovanja osnovnih pravic. Eden od spoznavnih principov, ki je zdruzeval kmecke skupnosti in stanovske skupscine, je bilo soglasje podloznikov k sklepom o poslih, ki se ticejo vseh ("quod omnes tangit"): vseboval je mocno potrebo po so­udelezbi. Kot smo ze omenili, je bila osrednja tudi vloga, pripisana casti: vsaka zalitev je bila ovrednotena kot nezakonita. Vsakrsna krsitev zgornjih principov je v razumevanju podloznikov presegala dopustno mejo prizanesljivosti. Iz tega izha­jajoci ugovori so pomenili hojo po pravni poti, ki sta jo dopuscala bozje in clovesko pravo. Proti uporabi nepravicne oblasti so dovoljevali izbiro le ene, to je pravdne strani - resistentie licite. 
Zakonito upiranje se je lahko izrazilo tudi v obliki neposlusnosti do ukazov in postopkov gospode, in sicer z zatekanjem k samo-pomoci, delujoci na pravdnem podrocju. Pravno-procesualne oblike in oblike neposlusnosti se niso medsebojno izkljucevale: ce so bile slednje, s strani gospode vecinoma zavrnjene, so njihovo zakonitost nenehno jamcile ocene istodobnih pravnih kompendijev (Gabel, 1995, 341-368). 
Politicna kultura, oblikovana iz predstav, lahko zgradi druzbeno stvarnost, ki se se posebej pokaze v konfliktnih okoliscinah: tudi upor, kakrsen je bila vojna svi­carskih kmetov iz leta 1653, je kulturno dejstvo (Suter, 1997a; Suter, 1997b).7 
Tudi mestne ustanove (in ne le te) zivijo svoje dolgo zivljenje, v katerem se izmenjujejo bolj ali manj konfliktne okoliscine: stvarnost, katere del so, je tako zelo zapletena, da je njihovo zivljenje, v nasprotju z domnevami Elene Fasano Guarini (Fasano Guarini, 1997, 331),8 vse prej kot mirno. Ponavljajoce se razkrivanje 'krsitev' in krcenja iurisdictio ni nikoli le zasilni retoricni pripomocek -oziroma je retoricen toliko kolikor pomaga ustanovam, da v razlicnih okoliscinah pisejo lastno zgodovino, ki je enaka v materialni spodbudi in teoreticni zasnovi podeljevanja legitimnosti dejanjem v sedanjosti.9 Ponovno zahtevati iurisdictio ima politicno­institucionalne posledice (Mannori, 1997, 22). Ustanove starega rezima imajo se spomin za pisanje lastne zgodovine -z vsemi mitizacijami, ki jih lahko povzroci zdruzevanje utemeljujocega spomina in spomina presoje10 -, preden jih bo upravni red 19. stoletja (in to, kar mu je sledilo) skusal izniciti z izumom lokalnih obicajev in z izgradnjo odnosa center -periferija. Prafrazirajoc naslov nedavno objavljene dragocene knjige (Petit, 1997), je ena od najmocnejsih strasti ustanov starega rezima prav lasten spomin, merilo - v nekem smislu - lastne politicne kulture. 
Prevod: Lea Sirok 
7 O odnosu ustanove -dogodki, se prej pa o pojmih "ustanove" in "dogodka" glej: Blankner-Jussen, 1998. 
8 O teh temah glej tudi v: Fassano Guarini, 1998. Sinteza sprememb v italijanskih politicnih ustanovah 
16. do 18. stoletja v: Verga, 1996. 
9 Nekaj primerov je v De Benedictis, 1995. 
10 Po definiciji Assmana, 1997, 51. 
L'ONORE DELLE MAGISTRATURE. 
PER UNA INDIVIDUAZIONE DELLA 'CULTURA POLITICA' DELLE 
ISTITUZIONI IN ETA MODERNA - NOTE SU ALCUNI LIBRI RECENTI 

Angela DE BENEDICTIS 
Universita degli Studi di Bologna, Dipartimento di discipline storiche, IT-40124 Bologna, 
Piazza San Giovanni in Monte 2 

RIASSUNTO 
In due ricerche alquanto diverse tra di loro per contenuto, ma anche simili per l'attenzione al linguaggio delle fonti ­nelle monografie di Torre e di Bellabarba ­l'A. riscontra una corrispondenza tra il rilievo dato alla concezione e alla pratica del potere intesi come iurisdictio e l'attenuarsi della lettura della storia dei rispettivi territori secondo lo schema d'interpretazione di fatto oppositivo centro­periferia. 
La critica invece presente in Povolo a recenti indagini che hanno sottolineato molto piu decisamente di quelle sopra accennate la lunga durata di una concezione giurisdizionale del potere fino alla fine dell'antico regime sembra all'A. in qualche modo la conseguenza della dicotomica contrapposizione centro­periferia applicata alla storia dei rapporti tra stati territoriali e citta. L'affermarsi dell'onore come virtu individuale pare possibile a Povolo solo e in quanto il centro statale delegittimi le periferie aristocratiche cittadine. 
L'ipotesi dell'A. e che tra '500 e '700 l'innegabile emergere di una valutazione individuale dell'onore non possa significare la sua contestuale scomparsa come valore attribuito a corpi comunitari e territoriali: le confrarie di cui parla Torre, le comunita di cui parla Bellabarba, le citta e le loro magistrature che costituiscono l'oggetto di ripetuto interesse storiografico. Per tutte perdere la propria iurisdictio significa perdere l'onore, bene materiale e capitale simbolico insieme. 
Recenti ricerche sulla 'cultura politica' diffusa nelle diverse realta dell'Europa d'antico regime hanno evidenziato come le ripetute denunce di 'vulnerazione' e menomazione della iurisdictio da parte di soggetti 'collettivi' non fosse mai espediente meramente retorico, e come comportasse un necessario esercizio della 'memoria' con funzione di spinta materiale e di fondamento teorico di legittimazione per l'azione nel presente. 
VIRI IN LITERATURA 
Assmann, J. (1997):La memoria culturale. Scrittura, ricordo e identita politica nelle grandi civilta antiche. Torino, Einaudi. 
Bellabarba, M. (1996):La giustizia ai confini. Il principato vescovile di Trento agli inizi dell'eta moderna. Bologna, il Mulino. 
Bellabarba, M. (1997):Racconti famigliari. Scritti di Tommaso Tabarelli de Fatis e altre storie di nobili cinquecenteschi. Trento, Societa di Studi Trentini di Scienze Storiche. 
Blanco, G. (1997):Genesi dello Stato e penisola italiana: una prospettiva europea? Rivista storica italiana, CIX, 2. Napoli, 678-704. 
Blinkner, R., Jussen, B. (1998): Institutionen und Ereignis. Uber historische Praktiken und Vorstellungen gesellschaftlichen Ordnens. Gottingen, Vanden­hoeck & Ruprecht. 
Calixtus Ramirez, P. (1616):Analyticus tractatus de lege regia, qua, in principes suprema & absoluta potestas translata fuit: cum quadam corporis politici ad instar phisici, capitis & membrorum connexione. Caesaraugustae, Apud Ioannem a Lanaja & Quattanet, Regni Aragonum & Universitatis Typographum. 
Chartier, R. (1996):Rappresentazione della pratica, pratica della rappresentazione. Quaderni storici, 92. Bologna, 487-493. 
Clavero, B. (1993):"Territorios forales": una pagina spagnola del palinsesto euro­peo, in P. Schiera (ed), Le autonomie e l'Europa. Profili storici e comparati. Bologna, 15-45. 
Clavero, B. (1995):Tutela administrativa o dialogos con Tocqueville (a proposito de "Une et indivisible" de Mannoni, "Sovrano tutore" de Mannori y un curso mio). Quaderni fiorentini per la storia del pensiero giuridico moderno, 24. Firenze, 419­
483. 
De Benedictis, A. (1994):Introduzione. Giustizia, societa e corpi in eta moderna: alcuni spunti di riflessione. In: A. De Benedictis -I. Mattozzi (edd): Giustizia, potere e corpo sociale nella prima eta moderna. Argomenti nella letteratura giuridico-politica. Bologna, Clueb, 11-22. 
De Benedictis, A. (1995):Repubblica per contratto. Bologna: una citta europea nello Stato della Chiesa. Bologna, il Mulino. 
De Benedictis, A. (1997a):Da consuetudo a lex. L'irrevocabilita di un privilegio cittadino. Bologna e lo Stato della Chiesa nei secoli XVI-XVIII. In: B. Dole­mayer -H. Mohnhaupt (edd): Das Privileg im europaischen Vergleich, B.1. Frankfurt am Main, Vittorio Klostermann, 207-232. 
De Benedictis, A. (1997b):La "liberta prescritta". Le resistenze al controllo centrale nella Bologna del Cinque-Seicento. In: L. Mannori (ed): Comunita e poteri centrali negli antichi Stati italiani. Alle origini dei controlli amministrativi. Atti del Convegno organizzato dalla Societa per gli Studi di Storia delle Istituzioni e dall'Istituto Suor Orsola Benincasa (Napoli, 28-29 giugno 1996). Napoli, Pubblicazioni dell'Istituto Suor Orsola Benincasa, (= Laboratorio 27), 211-224. 
Fasano Guarini, E. (19972a): Centro e periferia, accentramento e particolarismi: dicotomia o sostanza degli Stati in eta moderna? In: G. Chittolini - A. Molho - P. Schiera (edd): Origini dello Stato. Processi di formazione statale in Italia fra medioevo ed eta moderna. Bologna, il Mulino, 147-176. 
Fasano Guarini, E. (1997b):Conclusioni. In: L. Mannori (ed): Comunita e poteri centrali negli antichi Stati italiani. Alle origini dei controlli amministrativi. Atti del Convegno organizzato dalla Societa per gli Studi di Storia delle Istituzioni e dall'Istituto Suor Orsola Benincasa (Napoli, 28-29 giugno 1996). Napoli, Pubbli­cazioni dell'Istituto Suor Orsola Benincasa, (= Laboratorio 27), 315-331. 
Fasano Guarini, E. (1998): "Etat moderne" et anciens Etats italiens. Elements d'histoire comparee. Revue d'Histoire Moderne et Contemporaine, 45-1, 15-41. 
Gabel, H. (1995): Widerstand und Kooperation. Studien zur politischen Kultur rheinischer und maaslandischer Kleinterritorien (1648-1794). Tibingen, Bibliotheca academica Verlag, 341-368. 
Hespanha, A. M. (1997): Panorama historico da cultura jurfdica europeia. Publica.oes Europa-America. 
Mannori, L. (1995):Genesi dello Stato e storia giuridica. Quaderni fiorentini per lo studio del pensiero giuridico moderno, 24. Firenze, 485-505. 
Mannori, L. (1997):Introduzione. In: L. Mannori (ed): Comunita e poteri centrali negli antichi Stati italiani. Alle origini dei controlli amministrativi. Atti del Con­vegno organizzato dalla Societa per gli Studi di Storia delle Istituzioni e dall'Istituto Suor Orsola Benincasa (Napoli, 28-29 giugno 1996). Napoli, Pubblicazioni dell'Istituto Suor Orsola Benincasa, (= Laboratorio 27), 7-42. 
Miethke, J., Schreiner, K. (1994): Sozialer Wandel im Mittelalter. Wahrneh­mungsformen, Erklarungsmuster, Regelungsmechanismen. Sigmaringen, Jan Thorbecke Verlag. 
Petit, C. (1997): Pasiones del jurista. Amor, memoria, melancolfa, imaginacion. Madrid, Centro de Estudios Constitucionales. 
Petralia, G. (1997): "Stato" e "moderno" in Italia nel Rinascimento. In: "Storica", III, 7-48. 
Povolo, C. (1997): L'intrigo dell'onore. Poteri e istituzioni nella Repubblica di Venezia tra Cinque e Seicento. Verona, Cierre edizioni. 
Rogge, J. (1995): Ehrverletzungen und Entherungen in politischen Konflikten in spatmittelalterlichen Stadten. In: K. Schreiner-G. Schwerhoff (edd): Verletzte Ehre. Ehrkonflikte in Gesellschaften des Mittelalters und der Frihen Neuzeit. Koln-Weimar-Wien, 110-143. 
Schreiner, K., Sch.erho.., G. (1995): Verletzte Ehre -Uberlegungen zu einem Forschungskonzept. In: K. Schreiner-G. Schwerhoff (edd): Verletzte Ehre. Ehr­konflikte in Gesellschaften des Mittelalters und der Frihen Neuzeit. Koln­Weimar-Wien, 1-28. 
Suter, A. (1997a): Der schweizerische Bauernkrieg von 1653. Politische Sozial­geschichte -Sozialgeschichte eines politischen Ereignisses. Tibingen, Biblio­theca academica Verlag. 
Suter, A. (1997b): Histoire sociale et evenements historiques. Pour une nouvelle approche. "Annales Histoire, Sciences Sociales", LII, 3, 543-567. 
Torre, A. (1995a):Il consumo di devozioni. Religione e comunita nelle campagne dell'Ancien Regime. Venezia, Marsilio. 
Torre, A. (1995b):Percorsi della pratica 1966-1995. "Quaderni storici" 90. Bologna, 799-829. 
Valle.o, J. (199.): Ruda equidad, ley consumada. Concepcion de la potestad normativa (1250-1350). Madrid, Centro de Estudios Constitucionales. 
Verga, M.(1996): Le istituzioni politiche. In: G. Greco - M. Rosa (edd): Storia degli antichi stati italiani. Roma-Bari, Laterza, 3-58.