PETER STRGULCA:
O, Vako je tudi fant od fare.
/'/'              "N.    ospoda  učitelja in pisatelja  E. Gangla imam jako rad,
/  I           ¦4ŠT*'          nekaj mu pa vendar ne odpustim prav do groba. Še se
jS3n\        spominjajo zvesti bralci .Zvončkovi", da je priobčeval
^fBF         ta gospod v predlanskem letniku tega lista opise »Fan-
"^j2&   g&\   j   tovodfare". Mnogo jih je opisal in tako lepo, enega
*~§l\   f*\  I    je pa le izpustil, in sicer Vakca, tega pridnegaVakca, ki
\ V     sžrU?   J /    §otovo  ne zusluži takega zapostavljanja. Še meni se
\\^^\^y/        je stonlo hudo, kaj se ne bi še Vakcu;   res,  ne od-
pustim  gospodu   pisatelju tega živ dan.   — Kdo  pa
je ta Vakec?
Majhen, živ, časih tudi malo poreden, a vendar priden fantiček. Poleg svoje mamice in dobrega očeta ima najrajši brez dvoma svojo sestrico Ani. Zlobni jeziki sicer trdijo, da ima Ani celo rajši, kot pa svoje starše, vendar mi tega ne verjamemo, saj je povedal sam, da ljubi vse iri enako. Kaj zato, če je narisal zednjič na mizo prav čedno gosko, spodaj pa na-pisal: Anil To bi prištevali pač njegovi porednosti, v srcu jo ima pa ven-dar rad. Ni še dolgo tega, kar se mu je sanjalo, da so Turki ustrelili Ani, pa se je ubožec začel v spanju jokati in se zaradi tega zbudil. Takoj je hi-tel k njeni postelji gledat, če je resnica. Dolgo je stal pri postelji in raz-motrival, je li živa ali tnrtva; šele, ko se je prebudila še ona, je zlezel zo-petpomirjen pod svojo odejo.
Časih je pa še kar preveč poreden. Le za nekaj minut se je odstranila Ani neki četrtek od svoje naloge, pa zleze ta kajon na stol, vzame svinčnik v roke ter napiše na sredo njenega šolskega zvezka:
,Moja Ani, tnoja zlata, pridkana Ani.
Vako.
II. razred I. oddelek, osem let star."
*:      75      •«—
Pa se še kesal ni nič tega svojega malopridnega dejanja. .Ej, kar obrni list," se je zasmejal, ,pa gospod profesor še videl ne bo tega!" Razumljivo je, da mu sestrica tega ni mogla kar tako brez kazni odpustiti; no, pa se ni dolgo jezil, zlezel je pod mizo in ji nasul drobtin v črevlje.
In vkljub takim in podobnim Vakčevim dejanjem trdimo, da je priden dečko. Saj je bil letos pri prvi izpovedi, in tedaj so mu bili odpuščeni taki grehi. O, pa kako resno se je pripravljal na ta svoj korak. Že nekaj dni poprej je postal bolj resen in bil rad v satnoti, in nihče ni mogel vedeti, kaj dela sam tedaj. Šele zadnji dan pred izpovedjo je zvedela Ani, nihče <lrugi.
Precej pozno zvečer je že bilo. Tiho in mirno se priplazi k njeni mizici, jo potegne za krilo in se je rahlo oklene: ,,Ani, ali me boš imela potem še rada, če ti nekaj pokažem."
„0, Vakec, le povej brez skibi, nič ne bom huda," mu odgovori ona.
Boječe privleče iz žepa list zvezka, na katerem je imel napisane grehe, vse od prvega do zadnjega. BPoglej, Ani," pravi on, »tu sem si zadnje dni, •če sem bil sam, napisal vse grehe, da ne bi katerega pozabil. Pa ne vem, če je vse to greh, kar sem napisal. Dajva prečitati vkupaj, kar ni greh, pa kar prečrtaj."
Dolgo sta pretresavala skupaj te grehe, nekaj sta jib črtala, precej jih je pa le še ostalo. BTi, kaj pa, ko bi dal jaz gospodu izpovedniku kar ta list, potem pa stekel, da me ne bi za ušesa, ker imam toliko grehov. Saj bi vseeno vedeli za vse grehe, ko so pa napisani tu."
Ani ga seveda pouči, da se mu ni treba ničesar bati, in res je opravil ¦drugo jutro svojo prvo izpoved. Grehi so mu bili odpuščeni, in bil je zopet samo pridni, srčkani Vakec, ki ima rad svojo sestrico Ani in ki ga Ijubi tudi ona.
Pred kratkitn sta pa sedela z dobrim in skrbnim očetom sama doma v sobi in modrovala o vsetn mogočem. O, tudi modrovati vam zna ta Vakec in še kako pametno vam govori. Med pogovorom sta zašla tudi na gospoda kateheta, in Vakec je razlagal očetu.da je rekel gospod učitelj veronauka, da se smeta poročiti tudi brat in sestra, samo papeža morata prositi za dovoljenje. »Takoj, ko bom velik," je rekel, Bgrem sam v Rim do papežain ga prosim, če bom smel vzeti Ani za ženo, saj jo imatn tako rad." Medtem je prišla v sobo še Ani, in modrovali so vsi trije dalje. BSploh pa v vsem katekizmu ni nikjer zapisano," je nadaljeval Vakec, »da se ne bi smel poročiti z Ani in se bom prav gotovo, prav gotovo!" Prav pošteno se je razjezil ob zad-njih besedah in mogočno udaril z rokco po mizi.
O, pa tudi Ani je precej nagajiva in hitro mu seže v besedo: »Stoj, kaj pa, ie bi te jaz ne hotela." To je bilo pa za Vakca preveč in prehudo. Široko in bolestno so se mu odprle oči in molče je odšel k svoji posteljici, tam so se mu pa vlile solze, in dolgo je bridko jokal. Tudi Ani je bilo žal teh naglih besed in tudi ona je odšla k svojemu delu.
4*
^.   76    .«—
•¦"¦¦' Molče in počasi se ji približa Vakec, ji ovije roke okrog vratu in pritisne svoj solzni obrazek k nji ter jo proseče vpraša: .Pa če bi ti kupil čisto zlato in biserno obleko, kaj ne, Ani, potem bi me pa botela ..."
»Da, Vakec, saj te imam tudi jaz rada," in vroč poljub je končal to malo nesoglasje med srčkanim Vakcem in njegovo sestrico Ani.