S SLAVNOSTNE SEJE OBČINSKEGA SVETA ZVEZE SINDIKATOV LJUBLJANA CENTER Srebrna priznanja za požrtvovalno delo V veliki dvorani Skupščine mesta Ljubljana je bila 29. aprila 1982 slav-nostna seja občinskega sveta zveze sindikatov Ljubljana Center, na katerije predsednik občinskega sveta Alfred Golavšekpodelilizaslužnim posamezni-kom in osnovnim organizacijam sindikata letošnja priznanja »srebrni znak sindikatov Slovenije«. Priznanja so prejeli: Zmago Klavžar, tovarna dvokoles ROG, DSSS; Jana Taškar, ČGP Delo, TOZD Delo; Matjaž Glavan, Cankarjeva založba; Liljana Kenda, Državna založba Slovenije; Franc Štok, Mercator, Velepreskrba TOZD TMI; Jože Domitrovič, Integral, Avtobusna postaja; Milorad Guzina, PTT Ljubljana, DSSS; Maks Gale, ŽTO Ljubljana, TOZDza tehn. voz. dejav-nost, delovišče Ljubljana; Atif Purič, Slovenijaceste Tehnika, TOZD Druž-beni standard; Ljubisav Lukič, Slovenijaceste Tehnika, TOZD Gradnje; Fani Grabnar, ABC Pomurka, Mavrica, DSSS; Stanko Pipa, Metalka, DSSS; Jože Erhatič, Intertrade, DS finančnih služb; Božena Brezovec, Agrotehnika, TOZD Trgovina; Irena Mihajl, Nama, DSSS; Milan Marolt, Emona hoteli, TOZD Grand hotel Union; Radana Rendič, GP Ljubljana, TOZD Stara Ljub-Ijana; Slavko Lisjak, Tabor; Pavla Lindič, Optika; Uda Zor, FNT, TOZD Montanistika, Rudarski inštitut; Andreja Kavar Vidmar, Višja šola za so-cialne delavce; Anton Drglin, Kinematograli Ljubljana; Poldka Kepic, KC TOZD Gastroenterološka klinika; Marta Zupaniič, Zavod SRS za transfuzijo krvi; Karlina Turk, Lekarne; Zdravko Zupan, Ljubljanska banka - Gospodar-ska banka; Špela Kohne, Jugobanka, Temeljna banka; Olga Gavanski, Občin-skj svet Zveze sindikatov Ljubljana Center; Marjanca Dobnikar, Vprava za notranje zadeve SML; Meta Kastelec, Temeljoo sodišče Ljubljana in osnovne organizaeije sindikata: Iskra invest servis, Kartonažna tovarna TOZD Pa-pirna konfekcija in osnovna organizacija sindikata na Fakulteti za strojniš-tvo. Vsem nagrajencem iskreno čestitamo. Čeprav bi bil vsak od nagrajencev prav gotovo zanimiv sogovornik, ki bi lahko povedal marsikajzanimivega s področja svojega dela, vseh seveda nismo mogli obiskati. Bolj naključno smo izbrali tri izmed njih in takole so nam povedali: Atif Purič »S srcem za gradbince« Atif Purfč ima za seboj izredno dolgo zgodovino delovanja v sindi-katih, saj so ga že kot komaj pet-najstletnega fantiča sprejeli v izvr-šilni odbor sindikata pri Slovenija-ceste, kjer je zaposlen že trideset let. Nič več ne dela na gradbiščih, pač pa je vod/a sektorja za počitnl-ške domove In rekreacijo. »Da, že tri desetletja sem vprežen v sindikalno organizacijo in če pogle-dam nazaj, menim, da smo ogromno naredili za delavce in da sem v to vložil tudi precej osebne prizadevnosti,« je rekel z nemalo ponosa in našteval, ka-.ko je delal kot predsednik sindikalne organizacije, kot tajnik, kot blagajnik, kot referent za šport, zdaj pa je član konference. Organizacija je številna, saj združuje 23 tozdov in domala devet tisoč čla-nov. Dela za sindikalne delavce tu ne manjka. - Ce bi šli po vrsti, kaj vse je bilo nerejenega s pomočjo sindikata, kaj bi najprej navedli? »Hudo je bilo, ko so naši delavci ži-veli v barakah. Uspelo nam jih je vse do zadnjega spraviti v spodobne sam-ske domove in jim zagotoviti predpisa-ni minimalni standard. Tudi pri pre-hrani smo napredovali: vsak dan sku-hamo kar 3500 obrokov.« - Ste pri tem morali podirati tudi kake ovire? »Da, lahko bi trdil, da nam je oviro predstavljala tudi pisarniška misel-nost. Mnogi se čutijo prikrajšane v pri-merjavi z delavci na gradbiščih, češ, imajo hrano, pa še terenske dodatke. A rečem vam, delo na gradbiščih je hudi- čevo trdo - sam sem ga okusil. Ti lju-dje so daleč od doma in če ne bodo motivirani, nam bodo ušli.« - Se pravi, da ima sindikat vedno kak trd oreh... »Da, tudi priprave za integracije so trde preizkušnje. Slovensko gradbe-ništvo je razdrobljeno, vsak dela nekaj po svoje. To ni dobro. Zdaj pletemo niti okrog Obnove, da bi se nam pri-družila. Več nas bo skupaj, močnejši bomo, kajti gradbenikom časi niso ravno naklonjeni: Veste, delavci so da-nes že dokaj razgledani intudi pošteno mislijo, le razložiti jim je treba, za kaj gre, in razumeli bodo. Ce je kratek stik med vodstvom in bazo, potem gre v delovni organizaciji marsikaj narobe. Ko smo se mi pripravljali na referen-dume, smo se vsi, ki delamo v sindika ¦ tih in v drugih družbenopolitičnih or-ganizacijah DO, pošteno spotili. Treba je med ljudi, jim razlagati, a hkrati tudi poslušati.« - Ima SCT kot tako veliko gradbeno podjetje težave s pošiljanjem delavcev na zunanja gradbišča? »Tudi tu ima sindikat svoje prste vmes. Težimo, da gre na primer v Irak čim več domačih delavcev, zlasti ti-stih, ki jim še ni uspelo urediti težav s stanovanjem. Ti imajo torej prednost.« »Sicer pa,« je brž nadaljeval, »uspeš-no rešujemo tudi stanovanjske zagate naših delavcev.« - Znano je, da gradbeni delavci, zla-sti tisti iz drugih republik, preživljajo dopust običajno doma, kako je to pri vas? »Sindikat spodbuja delavce, da bi hodili na dopuste. Lani je bilo med počitnikarji že 40 odstotkov delavcev iz proizvodnje, kar je uspeh. Skrbimo tudi za rekreacijo, zarazna športna tekmovanja, za zdravje pa tudi tako, da pošiljamo delavce na preventivno zdravljenje. Lani je bilo 150 naših na takem zdravljenju, večinoma v Po-reču.« Atif Purič govori o svoji sindikalni organizaciji naravnost iz srca. Seveda, trideset let dela ji je posvetil in prav je, da je dobil srebrni znak priznanja, za katerega pravi: »To mi veliko pomeni in mislim, da sem si ga zaslužil, če vsaj malo pogle-dam nazaj. Zdaj sem pri družbenopoli-tičnem delu nekoliko spregel in priz nanje mi daje vedeti, da se nisem tru-dil zaman in da sem resnično deloval za dobrobit delavcev.« Pri tem je treba povedati, da je Atif Purič izredno družbenopolitično deja-ven: bil je sodnik porotnik, predse-dnik krajevne SZDL, večkrat tudi par-tijski predsednik krajevne organizaci ¦ je v Preserjah, zdaj predseduje organi-zaciji ZK v delovni organizaciji in še bi lahko naštevali. No, in sedanje prizna-nje tudi ni njegovo edino priznanje: ima red zasluge za narod s srebrno zvezdo, priznanje OF - srebrni znak, potem zlato plaketo za požrtvovalnost pri delu in najbrž še kaj. A priznanje sindikatov mu je posebej drago: kako mu tudi ne bi bilo, saj je z njim pove-zan že trideset let. A. Adamič Liljana Kenda Ljudi, ki se ne izkažejo, bi morali zamenjati Liljana Kenda, profesorica biolo-gije, sicer pa urednica šolske knjige pri Državni založbi, je dobila srebmi znak priznanja občinske zveze sin ¦ dikatov za svoje uspešno delo v zvezl sindikatov. »Bila sem presenečena, moram reči, da>prijetno, kajti to priznanje sem pre-jela že drugič in sem jih povsem resno nameravala vprašati, ali se niso morda zmotili,« je malce šaljivo navrgla za lažji začetek pogovora in se potem ta-ko razgovorila, da je bilo jasno slutiti njene dolgoletne izkušnje iz dela v sin-dikatih., njeno znanje in poznavanje problemov. Med vrsticami se je dalo razbrati njeno zavzetost in tisto o zmo-ti je kmalu izzvenelo v šalo. »Priznanje so mi dali, da bova na-tančni, za delo v občinskem odboru sindikata delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti v občini Ljubljana Center. Sicer pa sem domala dva mandata pre-bila kot predsednica"sindikalne orga-nizacije OZD pri Državni založbi,« je povedala. — Je to bila za vas dvojna zadolži-tev? »Da in ne, kajti dolžnosti sta se lepo dopolnjevali in bogatili mojo dejav-nost. Če delaš samo v okvirih OZD, so tvoji pogledi mnogo ožji, ker vidiš predvsem probleme svoje organizaci-je, medtem ko težave drugih le megle-no poznaš in nemalokrat tudi krivo presodiš, pa tudi obsodiš, če hočete. Za uspešno delo je treba biti povezan na vseh ravneh - težave potem niso manjše, a se jih da laže premagovati.« Pri tem je mislila na težave s papir-jem, na probleme tiskarn, založnikov ih vseh v panogi. V mezincu jih ima in prav je, da so jo zdaj delegirali v repu-bliški odbor sindikata delavcev prej omenjene panoge. Tako bo svoje iz-kušnje prenašala naprej. - Boste zdaj manj obremenjeni? »Moram reči, da je bilo nekaj časa kar hudo. Moje delo je zahtevno in lansko poletje si sploh nisem mogla privoščiti počitnic, saj so tyiorali biti učbeniki nared do začetka novega šol-skega leta. Hkrati sem se tu srečevala z vsemi problemi, o katerih je bilo treba razpravljati na sindikatih. Delegatska dolžnost ni lahka, če jo jemlješ zagre-to. Zato je prav, da so mandati kratko -ročni, da tako pridejo na površje ve-dno novi, sveži kadri, ki še ne poznajo rutine.« Pri tem se je razgovorila o kadrovski politiki sindikata, češ da je na tem po-dročju premalo storjenega. Človeka, ki se ne zna obrniti v sindikalni organiza-ciji, bi morali zamenjati, a navadno tarn obvisi še v drugem mandatu. »Mislim, da ljudje, zlasti pa delegati in drugi, ki kakorkoli delajo v samou-pravnih organih, premalo poznajo na-šo teorijo. Ce študiraš Edvarda Karde-lja in se poglobiš v njegovo pisanje, često osupel ugotoviš, da si je marsikaj drugače zamislil, kot pa se sicer dela. Moram priznati, da mi je bilo kar toplo pri srcu, ko so nam v znak priznanja podelili Kardeljevo delo ,O komuni'.« - Kaj bi pri tem lahko storil sindi-kat? »Moral bi organizirati študij za opravljanje raznih funkcij. Ni nujno, da bi to bilo povezano tudi z denarjem, saj ljudje niso otroci in lahko sami pre-berejo knjigo, ki jo dobijo v roke.« - Torišče uveljavljanja sindikatov je široko... »Lahko je bilo včasih, ko je sindikat poskrbel za kako prireditev, za počit-nice in za krompir ali jabolka. Nove naloge so mnogo širše, globlje, težje in na začetku se je bilo kar težko znajti. Tu bo preteklo še veliko vode, da bo vse tako, kot smo si zamislili. Vzemi-mo samo nagrajevanje po delu - mi-slim, da smo še daleč od tega cilja, ker smo preveliki ljubitelji povprečja, ker težko prenesemo kritiko, ker samokri-tike skorajda ne poznamo, ker hočemo vsi enako debele kuverte in tako dalje. A vsi le ne delamo enako, tudi v šolah niso vsi enako dobri in pri usmerje-nem izobraževanju nas čaka še ogro mno naporov, da bo zaživelo. Pred-vsem bo treba dati delu čast. Vse do-kler ne bomo našli pravega ključa za nagrajevanje po delu, nam ne bo uspe-lo urediti ne delovnega časa, ne storil-nosti,« se je razgovorila naša sobese dnica in še naprej razpletala misli o izobraževanju, o sindikatih, o delu, ki ga ne spoštujemo tako, kot bi ga mo-rali. Ni kaj, Liljana Kenda nima dlake na jeziku in prav je, da takšni ljudje dobi-vajo priznanja. Uspeh ni v"kimanju, marveč v zavzetem razpravljanju, do-kazovanju in ne nezadnje v znanju. A.A. Niko Lukež »Naši delavci so o vsem dobro obveščeni« Ena od nagrajenih sindikalnlh organl-zacljje slndikat tozda paplrne konfekcl-/e Kartonažne tovarne »Če sem čisto iskren, menlm, da v naši sindikalni organizaciji nismo storili kdovekaj posebnega, da bi za to dobili priznanfe, res pa je, da ve-dno resno delamo, da se držimo vseh pravil in da vse stor/mo, kar je potrebno o pravem času,« /e na vprašanje, zakajje sindikalna orga-nizacija tozda paplrne konfekcije Kartonažne tovarne dobila srebrno priznanje občinskega sindikata, skromno in enostavno odgovoril njen predsednik Niko Lukež. No, sindikalna organizacija te tovar-ne sredi mesta je prav gotovo upravi-čeno dobila priznanje, saj že vrsto let uspešno dela. Ena od njenih uspešno-sti pe tudi v tem, da so delavci dobro obveščeni o vsem, kar se dogaja v sa-mem tozdu in tudi v ozdu. »Mislim, da smo urejena organizaci-ja in da se doslej riihče ni pritožil, da nič ne ve, kaj se dogaja v tovarni. Po oddelkih imamo skupine delavcev, ki jih imenujemo samoupravne skupine, od katerih ima vsaka svojega zastopni-ka v izvršilnem odboru sindikalne or-ganizacije. To je utečena koordinacija med samo bazo in izvršilnim odbo-rom. Tako prihajajo predlogi neposre-dno iz proizvodnje v odbor pa potem v obravnavo nazaj«, je razlagal mladi predsednik, ki to dolžnost opravlja že drugi mandat. - Ali po vsem tem lahko rečete, da 1 je sindikat čutiti povsod? »Mislim, da bi vam lahko to potrdil vsak delavec v tovarni. Sam se udele-žujem mnogih, za domače že premno • gih sestankov,« je bil nekoliko oseben, »in o tem potem obveščam člane sa- moupravnih skupin, le-ti pa jih prena-šajo naprej. Tudi pri sprejemanju samoupravnih aktov ne manjka predstavnikov sindi-kalne organizacije, da ne govoriin po-sebej o referendumih bodisi v tozdu, ozdu ali zunaj tovarniških zidov - ki se jih venomer udeleži čez osemdeset od-stotkov delavcev.« - Najbrž pa sindikat ni pozabil še na klasične naloge sindikata, če jih lahko tako imenujem ... »Verjetno mislite na organiziranje kulturnih prireditev in postavljanje počitniških prikolic. Seveda je to že tako utečeno, da je postalo samou-mevno.« - Kako je z nagrajevanjem po delu? »No, tu je bilo že marsikaj storjene- ga, vendar bo po vsej verjetnosti treba napraviti še kak korak naprej, da bo delo zares osnovno merilo za nagraje-vanje. Naše delavke v neposredni proi-zvodnji imajo dokaj dobre osebne do • hodke in se posebej ne pritožujejo. Močno so se že približale administra-tivnim delavkam, vendar to po mojem mnenju še ni tako urejeno, kot bi mo-ralo biti. Seveda pa nagrajevanje ni samo naloga sindikalne organizacije, marveč naloga vseh.« - Beležite kake težave zadnje čase? »Otepamo se s pomanjkanjem sta- novanj za delavce, a to so splošno zna ne težave. Dokaj uspešno se lotevamo socialnih problemov. Ni nam prizane-šeno pri surovinah, a za zdaj še kar plujemo in vse kaže, da bomo prodrli tudi na tuji trg,« je na hitro naštel Niko Lukež in pohitel v delavnico, saj dela kot vzdrževalec električnih naprav. A. A.