!. tZRHDNA ŠTEVB.KA DECEMBER )994 revija za titeraturo, kuituro in družbena vprašanja VSEB!NA str. UVODNIK Beseda, posvečena spomina in delu Jožeta Gregorčiča ! I. O JOŽETU (iRITiORIČLJ Jožetu Gregoriču vspomin ^ Anaii/aGregoričevepisave l(- RAXPRAVEIN^TUf)IJE Stavlnia zgodovina kapiteljske eerkve v Novem mestu I ' Najttovejša tunettiostno-zgodovinska odkritja v Novem mestu O Untetnost Dolenjske' "s Untetnosttti spomeniki Novega mesta E) Kultttrna slika Novega mesta in njeno zttnanjeliee E' 1 ititorettov sv. Miklavž v Novetn mesttt s ! Slovenska mesta in trgi < s Utttetnost na Dolenjskem in vloga Novega mesta S!t) Srednjeveška eerkvena arbitektttra do leta 14 )0 'E! Kapiteljska eerkev v Novem tnesttt ) 'S POROČILA O KAPI EEI.JSKIGERKVI I ititorettov sv. Miklavž, v Novem mestu I S s Kapiteljska eerkev — simbol Novega tnesta I '< Novoodkrita okna v ladji kapiteljske eerkve ! '' Kripta tiovomeške kapiteljske eerkve I ) I Starinska najdba ll'< Grbnaproštiji EH Met/ingerjevo delo v Novem mesttt ! i s Kapiteljska eerkev, poslednje počivališče cerkvenih insvettiihodličnikov It l'oeloba Križatiega v kapiteljski cerkvi I l't Položaj kapiteljske eerkve v okvirtt srednjeveškega mestnegaoh/.idja Iso Oktiavkapiteljsketnprezbiterijtt Is' Kapiteljska eerkev v Novem mesttt I s ) Kapiteljska cerkev v Novem tnesttt I s Diplomatarij !<.; Diplomatarij If-s Restavracija kapiteliske kripte 11 Obtiovitev kapiteljske cerkve v Novem mesttt I < Diplomatarij I I Podrttžnicasv. Martina v Zalogtt I I Novomeški hetieficijt I <- beneficiji pri cerkvi sv. Miklavža I H Obnovitvena dela pri kapiteljski cerkvi IH) Novoodkriti gotski relikviarij tšt Obnovitev kajiiteljske cerkve I š s Ohtiovitvetia dela pri kapiteljski cerkvi v Novem mestu Eš Ob 4.S()-lettiici novomeškega kapitlja I RAST 1. izredna številka Jože$KUKA Marinka DRAŽUMERR ImtlijanGI.VG Anton TRS I ! NJAK JožeGRI.GORIC LoM tv. OGENE IN KRI HKE Norveška,Slovenija,portreti L' Zgotlovitta frančiškanske eerkve v Novem tnestu '<)<) Ktijige lokaltiega zgodovitiskega značaja J" ! Nov križev pot v novomeški frančiškanski eerkvi ČUŠ Razstava G. A. Kos, M. Maleš in k. Gorše č H) Iti umetnostne razstave v gornji Italiji č I I f'o italijanskih umetnostno-zgodovitiskiii razstavah č I š Razstava Neodvisnih 'č l Razstava kluba Lada ččš G. A. Kosove slike iz slovenske zgodovine č I! Oeeneknjig 'Is V. PREDAVANJI Mrtvaški plesi č l I Oris zgodovine gratične umetnosti prt Slovencih Č47 VI. BIBLIOGRAEIJA JOŽETA GREGORIČA čnl Sl.untkaDRA/USIIRR VII. KRAJEVNO KAZALO ' IMENSKO KAZALO 36,s NASLOVNIGA: Božidar Jakae: Jože Gregorič, rdeča kreda, 194.3 (last dr. Darinke Soban, Ljubljana) t.izrcdn.tštcvitkn BESEDA, POSVEČENA SPOMINU IN DELU JOŽETA GREGORČIČA Leta 1990 se je Novo mesto s precejšnjo zavzetostjo iti kulturno razgibanostjo spomnilo "novomeške pomladi«, tedaj stare 70 let. Nikakor ne samo zaradi zgodovinskega spomina, ampak predvsem s hotenjem, da sedanjost močneje in globlje zadiha z izročili preteklosti in z iskanjem novega oziroma z ustvarjalnostjo danes. In to na vseh možnih in hotenih področjih umetniške in kulturne tvornosti. Nekaj se je premaknilo in premika sc. So rezultati in so obetajoča znamenja. Tudi ta zvezek Rasti je plod take premišljene odločitve iti postorjenih naporov. Silnice "novomeške pomladi« so se tod ustvarjalno sproščale in udejanjale tudi v tridesetih letih. Med ljudi, ki so s svojim delom presegli čas "generacije pred zaprtimi vrati« (I. Brnčič), se je častno iti vidno uvrstil tudi Jože Gregorič, človek plemenite duše iti nemirnega raziskovalnega duha. Rodi) se je leta 1912 v Novem mestu. Ro gimnaziji, ki jo je najprej obiskoval v rojstnem mestu, konča! pa v Mariboru, se je, prežet s slovenstvom, odločil za študij slavistike, dokončno pa ga je pritegnila in študijsko prevzela umetnostna zgodovina. Studia umetnostne zgodovine si ni izbral po naključju. Rri njem sta se ljubiteljstvo in stroka zlili v enkratno ustvarjalno moč. V izbrani stroki je naše) svoj življenjski cilj, ki ga je, čeprav mlad, izjemno bogato potrdil kot raziskovalec, pisec in publicist. Njegovo življenje sc je končalo .1. oktobra 1941. leta pod ruševinami, ki jih je povzroči! nemški avionski bombni napad na poslopje ženske bolnišnice v Novem mestu, in to v času, ko je pomagal reševati življenja drugih. Novo mesto in njegovo zgodovino je imel dobesedno rad. Od ranili mladostnih let mu je največ skrivnostnih vprašanj zastavljala kapiteljska cerkev, saj je bival v njeni neposredni bližini. Od tod dalje se je vedoželjnost širita in z njo izzivi za študij, premišljevanja in raziskovanja. Rri študiju je bil temeljit, saj je bil človek reda in načrtov, predvsem pa sistematik. Študijski kolegi so ga spoštovali, njegovi univerzitetni učitelji pa cenili. Najbolj mu je bil naklonjen prof. dr. France Stele, znanstvenik in viden kulturni delavec, ki je najg!obl)c dojel nadarjenost študenta iz Novega mesta. Rozornost pa je vzbudi) tudi pri konservatorju Francetu Messesnelu, ki je bil od leta I91S predavateli na oddelku za umetnostno zgodovino. Jože Gregorič je veliko potoval po dolenjskih in tudi drugih krajih Slovenije. Zanimali so ga umetnostnozgodovinski problemi cerkva, oltarna arhitektura, slikarstvo, ki so ga cerkve obilo premogle, okenske poslikave ter stavbni kompleksi samostanov in gradov. Zanimivo pa je, da se pri svojem strokovnem delu ni ukvarjal samo z odkrivanjem zgodovinskih skrivnosti in razkrivanjem umetnostnih zgodovinskih problemov, ampak je intenzivno spremljal sočasno rast likovnih ustvarjalcev na Slovenskem, zlasti Božidarja Jakca, Franceta in Toneta Kralja, Franceta Coršcta, Mihe Maleša, G. A. Kosa in Franceta Miheliča. V pismih, ki jih je več let namenjal svoji ljubezenski izvoljenki, pa na več mestih z izrednim spoštovanjem poudarja umetniške dosežke, ki jih je ustvari) Jože Gorjup. Od pesnikov sta mu bila blizu zlasti Dragotin Kette in Oton Župančič, od pisateljev pa Janez Trdina. Roscbcj spoštljiv odnos pa je imel do glasbenika Ignacija Hladnika. V omenjenih pismih se pogosto ustavi ob imenih prijateljev, njegovih novomeških sopotnikov. Najbolj blizu somu Inli Marjan Mušič in Janko Jare pa Milan Dodič in Polde Cigler. Z Jankom Jarcem je sodeloval tudi v prizadevanjih za tako muzejsko društvo, ki naj bi zasnovalo novomeški muzej. Leta I94S pa jev pismu svojemu dekletu razočarano sporočil: «Naš muzej je dobil hud udarec. Jarc je prestavljen v Ptuj.« V Novem mestu je pogrešal študijsko knjižnico s čitalnico. Ker te ni bilo, si je sam ustvaril strokovno knjižnico v malem. Ob nenehnem štu dijskem in raziskovalnem delu v Ljubljani in Novem mestu, ob mnogib potovanjih in drugih opravilih pa je imel košček svojega intimnega imetja. Na svojem vrtu in v svoji bivalni in študijski sobi je gojil rože: kakteje, ciklame, nageljne, tulipane, vrtnice, astre... Pel je v pevskem zboru, pripravljal likovne razstave in obiskoval dramske in glasbene prireditve. Vpismihjepogostopotarnal, da hi lahko ustvaril več, če bi njegovo delo pristojni tudi gmotno ustrezneje podpirali. Srečne trenutke je doživljal, kadar je lahko brskal po arhivih kapiteljske cerkve, če se je lotil konservatorskih opravit in kadar mu je kdo od znanih umetnikov podaril sliko v trajno last. Če je bila to grafika, jo je bil še posebej vesel. Pisal je strokovne študije, poročila, ocene, kritike. Objavljal je v Kroniki slovenskih mest, Zborniku za umetnostno zgodovino. Domu in svetu, Križu, Slovencu, Trgovskemu listu. Le nekaj stvari je ostalo v zapuščini neobjavljenih. Vojni čas mu je v mnogočem onemogoča) delo m objavljanje. Njegove objavljene razprave, študiic in poročila pritegnejo že po naslovih, npr.: Stavbna zgodovina kapiteljske cerkve v Novem mestu, Napiovejša umetnostnozgodovinska odkritja v Novem mestu, Umetnost Dolenjske, Umetnostni spomeniki Novega mesta, Kulturna slika Novega mesta in njegovo zunanje lice, Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu, Slovenska mesta in trgi, Umetnost na Dolenjskem in vloga Novega mesta, Srednjeveška cerkvena arhitektura v Sloveniji do leta 1410, Novoodkrita okna v ladp kapiteljske cerkve, Kripta novomeške kapiteljske cerkve, Metzitigerjevo delo v Novem mestu. Podružnica sv. Martitia v Zalogu, Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem mestu, Knjige lokalnega zgodovinskega značaja, Razstava C. A. Kosa, M. Maleša in L. Coršeta. Tri umetnostne razstave v Gornji Italiji... Gregorič je bil natančen, temeljit raziskovalec in poročevalec, zato je ločil med odkrito resnico in domnevo. Njegov strokovni jezik pa je jasen in razumljiv, tako strokovnjakom kot drugim bralcem. Verjel je v smisel umetnosti, v lepo. Takega čudenja nad ustvarjenimi in odkritmi lepotami je bil zmožen le še pesnik Miran Jarc. Nekaj imata skupnega: vsak po svoje sta odkrivala čare in stiske Novega mesta. Jarc časovno bolj sveže, Gregorič zgodovinsko oddaljene, toda stoletja pričujoče v tem prostoru. In oba sta duhovno presegla amhicnt Novega mesta, kajti vrednot umetnosti ni možno zakoličevati ne časovno in ne s krajevno dcterminacijo. Ta izredna številka Rasti je pomemben kulturni dogodek za Novo mesto, Dolenjsko in Slovenijo, v prvi vrsti pa pomeni priznanje delti, ki ga je pred več kot pol stoletjem strokovno zagreto in častno opravil Jože Itt-a čregorič. Da je njegovo delo končno zbrano na enem mestu, pa je pred- vsem zasluga zavzete umetnostne zgodovinarke Marinke Dražumcrič. Zbrala, odbrala in uredila je njegove strokovne študije in poročila in k temu prispevala še komentarje, bibliografijo njegovih natisnjenih enot 4 in imensko kazalo. Za obogatitev številke pa je pripravila tudi grafične I .i/redii.i številka S ponazoritve in slikovno gradivo. Tudi to številko je likovno uredit Lucijan Reščič. Malce grenkobe pa je v tem, da se bo morala ta številka v nemajhni meri stroškovno pokriti s prodajo. Naj bo to izziv iti upanje, predvsem pa prepričanje, da se ta Rast, ta izredna številka brez kančka sramu lahko pojavi na tržni preizkušnji. Zaradi vsebine, zaradi svojega nenehno živega pričevanja o kulturi, ki ji je z mladostnim zagonom zrelega umetnostnega zgodovinarja, s srcem in umom, ljubeznijo in znanjem zvesto služil Jože Gregorič. Dokazi za to so v tem cvetniku naše kulture, v tej približani zgodovini. Avgust I 994 Jože Škufca Na slovesnosti v spomin Jožetu Gregoriču v oktobru 1993 se je dr. Emilijan Gevc vprašal «ah ho (...) ta prireditev, majhna, a iskrena, prižgala iskro novih pobud?« hi ena od svetlih isker je 1. izredna številka Rasti, v kateri so zbrane Gregoričeve razprave, študije, ocene in kritike - njegov življenjski opus, ki je nastajal med leti 1937 — 1949. Srečno naključje je hotelo, tla je bita najdena tudi njegova zapuščina, ki je vse od 2. svetovne vojne dalje veljala za izgubljeno. V njej pa tudi rokopisi dveh predavanj (Mrtvaški plesi, Oris zgodovine grafične umetnosti pri Slovencih) in pričetek monografije o novomeški kapiteljski cerkvi. V Rast smo vključili tudi še neobjavljeno razpravo Umetnost na Dolenjskem in vloga Novega mesta. Tekst je bil stavljen za Kroniko slovenskih mest, ki ni izšla zaradi italijanske okupacije. Iz člankov, razdrobljenih v strokovnih in poljudnih revijah ter zbranih v Gregoričevi Rasti, raste pred nami lik mladega zagnanega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja, ki strastno raziskuje pozabljene skrivnosti rodnega Novega mesta. Z velikim žarom poroča o odkritju gotskih oken v ladji kapiteljske cerkve, o prczentaciji kripte pa o Metzingcrjevih slikah na stranskih oltarjih in Tintorcttovi na glavnem — prava zakladnica dragotin, ki jih je Gregorič predstavljal svojim someščanom in budil njihovo zavest o vrednosti in pomembnosti posameznih umetnin. Priznati moramo, da kapiteljska cerkev m bila nikomur več tako ljuba, pa tudi toliko skrivnosti kot Gregoriču m odkrila nikomur več. Toliko botj pa se je v letih po 2. svetovni vojni razmahnilo proučevanje naše najstarejše cerkvene arhitekture. Mari)in Zadnikar, rojen Novomeščan, je široko zastavil raziskovanje romanske cerkvene in monastične arhitekture, Novomeščan Ivan Komelj pa raziskovanje gotske arhitekture in gradov. Oba pa sta gradila na temeljih, ki jih je postavil Jože Gregorič v diplomskem delu Srednjeveška cerkvena arhitektura do leta 1430, jih razširita in dopolnila. Gregoričev jezik je lep in tekoč, branje njegovih tekstov pa pravi užitek. Ohranili smo njegovo skladnjo, le nekatere prevelike hrvatizme (pač duh časa!) npr. sliči, činitelj ipd. smo nadomestili s slovenskimi besedami. Popravili smo tudi napake, ki so nastale pri prepisu ali natisu latinskih tekstov. Krajevna imena smo pustili takšna, kot so jih pisali v 30-ih letih, le pri prvi omembi kraja v članku smo v oglatem oklepaju dodali današnjo pisavo npr. Sent Rupert [Šentrupert], enako velja tudi za pisanje imen in priimkov novomeških proštov. V krajevnem in imenskem kazalu smo upoštevali oba načina pisanja, tako da bo bralec lahko brez velikega truda našel iskano. Menimo, da/, dodatki iti popravki nismo okrnili vsebine, ampak jo le dopolnili in obogatili. V tistih razpravah, ki jih je Gregorič opremil s prilogami, smo ohranili fotografije — pri reprodukciji smo historično vrednost žrtvovali na račun kvalitete, pri izvlečkih iz franciscejskih katastrov pa smo pripravili nove originale. Tekstom, ki so bili brez ilustrativnih prilog, smo dodali fotografije, ki se pomensko vežejo na vsebino. V Gregoričevi zapuščini žal ni fotografij, ki jih je objavil v svojih člankih. Vsa njegova zapuščina je shranjena v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto. Ob koncu naj izrečem zahvalo kolegom na Zavodu za varstvo naravne iti kulturne dediščine Novo mesto, ki so strpno spremljali nastajanje Gregoričeve Rasti, prof. dr. Darinki Soban in g. Statiku Sobami, ki sta dovolila vpogled v ohranjeno Gregoričevo zapuščino in dovolila objavo neobjavljenih tekstov, akademiku prof. dr. Hmilijanu Cevcu, ki je dal na razpolago krtačen odtis članka o Umetnosti na Dolenjskem in vlogi Novega mesta, mag. f rancetu Baragi, ki je pomagal pri prebiranju, popravljanju iti prevajanju latinskih tekstov, Doletijskt založbi in uredniškemu odboru revije Rast, ki je sprejel zamisel o Gregoričevi Rasti, lektorju Petru Stefančiču in oblikovalcu Lucijanu Reščiču ter seveda vsem vam, ki ste Gregoričevo Rast vzeli v roke. Naj vam bo dragocen vodnik po naši bližnji in daljtii preteklosti. Marinka Dražmnerič K.tstlW4 h RAST 1994 !ZREDNA ŠTEV!LKA O JOŽETU GREGORIČU I Emilijan Cevc: Jožetu Gregoriču v spomin Anton Trstenjak: Analiza Gregoričeve pisave Emilijan Cevc (.t-vt,.[ypr«.šr//sAtm Mihael homo latinus«, je triladijska bazilika s prečno ladjo, tremi apsidami, kupolo nad križiščem in ravnimi, lesenimi stropi. A že v gotski dobi jc dobila nov kor, stolp namesto kupole in obok v prezbiteriju. V baročni dobi je bila ponovno prezidana. Tokrat je dobila v vseh ladjah svod, glavna ladja je izgubila svoje svetlobno nadstropje in vsa stavba je bila krita z eno samo streho. Tudi zvonik je dobil novo, baročno streho. S tem je izgubila vse za romaniko značilne oblike. Vendar je danes prvotno stanje dovolj jasno. Na zunanjščini sta bili odkriti stranski apsidi, pod prezbiterijem glavna. Prvotno svetlobno nadstropje je pod streho ohranjeno. Starejša od stiške je župnijska cerkev v Šent Vidu [Šentvid] pri Stični. Fara se omenja že leta 1132. Tudi ta je bila v baročni dobi obokana in podaljšana. Župnijska cerkev v Šmarju je bila v gotiki na novo obokana tako, da je dolgo veljala za gotsko stavbo. Zanimiva je podružnica v Dragi [Zgornja Draga] pri Stični s polkrožno apsido in križnim svodom v ladji. Spomenik svoje vrste je romanski osarij v Trebelnem pri Mokronogu [Gorenji Mokronog], okrogla stavba s križnim obokom in apsido. [[/1 Kostanjrvit.;), opatijska vcrkvv l .i/rrdoa številka Pri farni cerkvi v Kostanjevici sta se ohranita dva romanska portata. Gtavni je bogato razčtenjen, stopničasto vrezan v steno s po tremi stebriči ob vsaki strani. Stranski je manjši. Njuno zanimivost poveča še ohranjena potihromacija na kapitetih in tokih. Od romanske ptastike ni ničesar ohranjenega. V ituminiranih rokopisih pa je stiška rokopisna detavnica ustvarita odtične spomenike romanskega knjižnega stikarstva. Oh razpustu samostana so prišti večinoma na Dunaj. Nekaj jih hrani tjuhtjanska ticejska knjižnica. tz dobe prehodnega stoga predstavtja kostanjeviška opatijska cerkev največji spomenik stovenske umetnostne posesti. Značitna cistercijanska stavba, za katero so menihi prinesti že izdetan načrt iz Francije, je bita pričeta teta 1234. Cerkev je tritadijska stavba z ravno zaktjučenim prezbiterijem, prečno tadjo in po dvema kapetama oh strani prezbiterija, ki sta odprti v prečno tadjo. Vsa stavba je hita križno obokana. V gotski dobi je bita nasproti prezbiteriju pozidana dvonadstropna gotska kapeta in nad njo zvonik. V baročni dobi je bita vsa cerkev dostedno baročno prezidana. Obok, stopi, šitasti toki so dobiti baročno obteko. Danes je po večini prezidana zopet v prvotno stanje, kotikor je isto bito ohranjeno pod baročnimi prezidavami. Po bogastvu skutpturnega okrasja nam nudi primer tedanje ptastike. Cerkev je bila med 2. svetovno vojno požgana, ohranjene so njene razvaline, od fresk pa ni ostalo ničesar več. Po predvojnih fotografijah jih lahko umestimo v delavniški krog Tomaža i/ Senja iz zač. !6. stol. Op. ur. 0 freskah iz časa ok. ISUU — ISIO gl. razpravo Darje Povše Wink)er 1 reske na Vihru pri Šentrupertu v reviji Rast H) (1442), št. 4-IS (12-11), str. 27.S-2S6. Op. tir. Pri kouzervatorskih delih in sondiranju oboka v ladji oh obnovi notranjščine leta I4H4 se je pokazalo, da je pod ometom s Koželjevo poslikavo iz kon. Ih. stol. ohranjena srednjeveška figuralna in dekorativna poslikava, ki sodi v delavniški krog Podpeškega moj stra iz ok. I SOO. Op. tir. Rast 1444 .SO V 13. stoletje datira križni hodnik samostana v Stični. V 14. stoletju je verjetno nastala, kasneje seveda prezidana cerkev v Trebnjem. Okoli leta 1365 pa ladja sedanje kapiteljske cerkve v Novem mestu. Iz začetka 15. stoletja sta ohranjena dva odlična spomenika: samostanska cerkev v Pleterjah iz leta 1420, ki predstavlja cnoladijsko stavbo s križnim obokom, trodelnimi okni in vrsto 11 opornikov na zunanji strani. Na severu je bil prizidan križni hodnik, ki pa ni več ohranjen. Leta 1429 pa je nastal prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, pod katerim je za gotiko nenavadna kripta. Naslednji spomenik je frančiškanska cerkev v Novem mestu iz leta 1472. Leta 1497 naj bi bila končana župnijska cerkev v Št. Rupertu [Šentrupert], kot pove letnica na fasadi. Cerkev je troladijska stavba z dolgim prezbiterijem, vsa zvezdno oz. mrežasto svodena. S tem sem podal vrsto najvažnejših gotskih stavb. Števila manjših podružničnih cerkva seveda ne morem navesti. Gotovo pa je, da spada velika večina današnjih cerkva po izvoru v gotsko dobo. Prav te majhne stavbe, ki po svoji arhitekturi ne vzbujajo posebnega interesa, pa so pomembne zaradi svojega slikarskega dekorja in nam v mnogih primerih prav dobro ilustrirajo stanje gotskega slikarstva. Najstarejše so bile freske v cerkvi sv. Nikolaja v Žužemberku, ki pa so danes uničene. Najzanimivejše in umetnostno najbolj pomembne pa so freske Janeza Ljubljanskega. Janez je po enotnem ikonografskem načrtu poslikal cerkve sv. Nikolaja na Visokem pod Kurcščkom 1443, na Muljavi 1456 in na Kamen vrhu [Kamni vrh nad Ambrusom] leta 1459. Od teh treh je najvažnejša muljavska, ki je ena največjih, po enotni zamisli poslikanih cerkva. V velikem, izredno ugodnem prostoru je mogel Janez srednjeveško ikonografsko misel uresničiti do najvišje popolnosti. Poslikana je bila vsa cerkev v prezbiteriju in ladji. Na zunanjščini je skoraj obvezna slika svetega Krištofa. Za to delo je bil naročnik stiški opat. Razen v tej cerkvi je po naročilu opata slikal tudi v samostanu samem. Lani so bile v križnem hodniku odkrite zanimive freske, od katerih jih je nekaj slikal Janez sam. Vse tri po Janezu poslikane cerkve so važen spomenik našega gotskega slikarstva in za poznanje Janezove umetnosti osnovne važnosti. Omenim naj še freske v cerkvi sv. Katarine na Plešivici/ v Dednem Dolu pri Višnji Gori in na Vihru pri Šent Rupertu.' Primer, kako so bile slikane velike, arhitektonsko že same po sebt estetsko zadovoljive stavbe, ki niso terjale še posebnega slikarskega dekorja, nam je ohranila župnijska cerkev v Šent Rupertu. Žal pa sr) bili ti ostanki pri novem slikanju uničeni/ Gotska plastika zavzema zadnje mesto. Glavno gradivo so bogati figuralni sklepniki na svodu in zidne konzole. Med najvažnejše moramo šteti one v Pleterjah, Šent Rupertu, frančiškanski cerkvi v Novem mestu in po neštetih podružnicah. Od oltarne plastike omenjam le kip Marije z Detetom v muljavski podružnici. Dvoriščna arhitektura htkvnjskcga Hradu(pofot.K.(Jaridjaix!. !H9H) ^ Grad Hmetjnik je hit, tako kot večina drugih dotenjskih gradov, požgan med 2. svetovno vojno. Dvorana s križnim ohokom in arkadni hodnik sta uničena, raz-va!ine pa spomeniška stužba ohnavtja že do!ga desetietja. Op. ur. ' !'o občinskem odtoku iz teta !9H7 je nasetje združeno z Zgornjo Stražo venotnonasetjezimenom Straža. Op. ur. t.izredtiaštevitka Po gotski dobi je umetnostna detavnost ponehata, kar gre gotovo na račun reformacije. Renesansa je šta mimo dežete skoro neopaženo. Vendar pa imamo v profani umetnosti spomenike, ki so ravno v renesansi dobili svoje najtepše dete, to so gradovi. Gradovi, ki jih je na Dotenjskem izredno vetiko, predstavtjajo edino strnjeno gradivo gtoboko iz srednjega veka statno se razvijajočih stavbenih kom-pteksov. Spomeniško izredno zanimivo gradivo in tudi skoraj edino, na katerem sc da zastedovati ves razvoj iz srednjega veka do zatona te arhitekture po baročni dobi. Med najstarejše gradove spadajo Turjak, Žužemberški grad, Mirna, Rakovnik, Stari grad, Hmctjnik, Otočec in Ktevevž. Pri vseh teh so ohranjeni deti iz gotske dobe, na Hmetjniku npr. tepa dvorana s križnim obokom.' Svoj najtepši det pa so ti gradovi dobili šete v renesansi, to je predvsem stikovito stopnišče in bogati arkadni hodniki na dvorišču. Najtepše arkadne hodnike ima Hmctjnik, največji pa so v kostanjevi-škem samostanu. Še drug mik imajo ti gradovi: mnogo od njih je ohranito svoj srednjeveški trdnjavski potožaj. Zopet prednjači Hmctjnik z dvojnim obzidjem in števitnimi stotpi. Eden najtepših gradov je romantični vodni grad Otočec. Edini naš jamski grad Luknja pri Novem mestu, dvojnik Predjamskega pri Postojni, je danes žat popotna razvatina. Od mestne arhitekture tega časa moram omeniti predvsem hogato arhitekturo Novega mesta, kjer je Vetiki trg dobit v tej dobi obkrožajoče ga arkade. Toda o tem bo govora na drugem mestu, tzredna odtika za Dotenjsko je Vatvasorjeva grafična detavnica na Bogcnšpcrku, prvo organizirano grafično podjetje pri nas. Na svojem gradu je Vatva-sor združit okoti sebe vetiko družbo stikarjev in bakrorezcev, med katerimi je bil tudi Novomcščan tvan Koch [Joannes Koch, Coch]. Barok V baroku je umetnostno snovanje zopet oživeto in povsem dosegto gotsko dobo. Posebno odtičnih cerkvenih stavb ta doba na Dotenjskem sicer ni ustvarita. Pozornost vzbuja zgodnji tip baročne stavbe z vetikim centratnim prostorom, ki mu je na vzhodu manjši, prav tako centratni prostor za vetiki ottar. Zanimiva je cerkev v Spodnji [Dotenji] Straži^ pri Novem mestu, ki je izredno posrečeno postikana v gtavni kupoti. Večja in bogatejša stavba te vrste je cerkev na Veseti Gori pri Šent Rupertu. Kako gtoboko je prodrt nov baročni okus med tjudstvo, pričajo naj-botj mnoge prezidave srednjeveških stavb. Marsikje so te prezidave spremenite značaj prvotne stavbe tako, da se je mistito, da so bite na novo pozidane na mestu starih. Med največje take prezidave spadata samostanski cerkvi v Stični in Kostanjevici. O stiški cerkvi je zapisat Vatvasor, da je bita na novo pozidana. Stanje po prezidavi je dato cerkvi res popotnoma baročen videz. Vse tadje so bite banjasto obokane, svettobno nadstropje gtavne tadje je Cerkev sv. ErančiškaKsavcrija na Vcsc!i Gori; ix knjige: Župnija Šentrupert, zgodovinske osnove !eta !993; Novo mesto !993, str. !9 (da!jc: Župnija Šentrupert) ostalo nad obokom, oprava v cerkvi se je izmenjata. Šele v najnovejši dobi so hiti odkriti prvotni deti, kot sem to že omenil spredaj. V zadnjih tetih se je z izredno posrečenim toniranjem sten dvignila estetska stran stavbe, poudarilo pa tudi vse tisto, kar spominja še na prvotno stanje. Druga taka prezidava se je izvršila na samostanski cerkvi v Kostanjevici. Tudi tu so bite vse ladje na novo obokane, slopi obzidani s pilastri iti šilasti loki so dobili polkrožno konturo. Rezultat je bil seveda tak, kakršnega je zahteval novi okus. Tu so šli že tako daleč, da so pred vhodno fasado postaviti mogočno baročno kulisno arhitekturo in tako dali cerkvi tudi na zunaj ono konturo, ki jo zahtevajo baročne fasade. Te prezidave pa se niso omejile samo na velike stavbe. Novi lepotni okus je zmagovito prodrl med ljudstvo. Prczidavalo se je vse, kar je bilo gotsko. Pri manjših podružničnih cerkvah so skoraj redoma odstranili raven strop v ladji in jo obokali. Vse freske, ki seveda niso bile v skladu z novim okusom, so kratko malo pobeliti. Kolikor jih niso uničili z novimi okni in obokom, so se nam ohranile pod beležem nepokvarjene in so danes po zaslugi konservatorja dr. Franceta Steleta odkrite izpod beleža. Glavno, kar je ustvaril barok, je bogata notranja oprava cerkva. Cerkve so se napolnile z razkošnimi oltarji, bogato rezljanimi in pozlačenimi, blestečimi v lazurnih barvah in srebru. Ljudje so jim vzdeli naziv zlati oltarji. Največji in najbogatejši je oltar na Muljavi, po izrednem bogastvu detajlov se mu pridružujejo trije oltarji v Stopičah pri Novem X t l mestu, dalje veliki oltar na Veseli Gori, oltarji na Trški gori in še nešteto drugih. Kvalitetno izredno delo so bili oltarji in prižnica v kostanjeviški opatiji. Prižnica in veliki oltar sta sedaj na Golem, dva oltarja v kostanjevi-32 ški župnijski cerkvi. Nahajališče Met/ingerjevih stik i/ Otoške grajske kapete je danes neznano, v Gregoričevi zapuščini so ohranjene njihove fotografije iti de! dopisov o njihovem reševanju med2. svetovnovojno. Op. ur. "t*ri raziskovanju Cebejevegasti karstva, ki ga je za razstavo teta t^9() opravi! herdinandŠerhetj, je ugotovit, da stika sv. tzidorja in postikava kapete nista deto Antona Ccbeja. Op. ur. Metzi tiger jeva sv. Ana v Novetn !. izredna števitka je ustvarilo za dolenjske cerkve odlična dela. Metzinger, naš največji baročni mojster, je naredil dve veliki kolekciji slik za novomeške frančiškane in za kapiteljsko cerkev. Njegov sloves se je iz Novega mesta hitro razširit. Okoliški plemiči so bili naročniki za celo vrsto cerkva: npr. za Dolenjo [Staro] vas pri Šentjerneju, Vinji vrli pri Smarjeti, Vino gorico pri Trebnjem. Laskavo je bilo naročilo za grajsko kapelo na Otočcu, kjer je za oltar izdelal štiri podobe. Glavna predstavlja Brezmadežno, trije medaljoni pa sv. Trojico in dve skupini svetnikov/ Prošt Marotti ga je razen v Novem mestu zaposlil še na Veseli Gori pri Šent Rupertu. Jelovšek je slikal freske v svetišču na Žalostni gori in v kostanjeviški opatiji. Cebej je s freskami okrasil kapelo sv. Izidorja na Trški gori in slikal oltarne podobe za Trško goro in Žužemberk/ Bergant je slikal križev pot za Stično in oltarne slike za Veselo Goro. Potočnik je delal za Krko, Herrlein za Krško in novomeške frančiškane ter križev pot za Št. Peter [Otočec]. Layer je slikal za Žužemberk, Mirno, Podgrad in Grm pri Novem mestu. Langus je slikal za [Velike] Brusnice, Mokronog in grad Klevevž. Kvaliteta umetnostne produkcije je počasi padala. Vedno bolj se množe rokodelska dela, tako v rezbarstvu in v slikarstvu. Vse 19. stoletje nikakor ne more tekmovati s prejšnjim. Naročila so izvrševali poljanski Štefan Šubic, Koželj in idrijski Tavčar. Šele okrog leta 1860 se kvaliteta cerkvenega slikarstva zopet močno dvigne, ko nastopi s svojim delom Janez Wolf. Na Dolenjskem je s freskami okrasil svetišče v Velikih Laščah in Ribnici. Oltarne slike pa je slikal za Slevico, Dobrepolje [Videm], Št. Rupert, Št. Jurij pod Kumom [Podkum], Rako, Šmarje in Ribnico. Tudi Wo)fov učenec, Janez Šubic, je za Šmarje pri Novem mestu naslika) oltarno sliko sv. Marjete. Wolfov učenec je tudi Simon Ogrin, ki je v letih 1885— 1886 poslikal prezbiterij frančiškanske cerkve v Novem mestu. V drugi polovici 19. stoletja je tudi na Dolenjsko našla pot nastopajoča romantika. Njen nastop pomeni nepopisno škodo v obstoječem stanju. Cerkve so se prezidavalc v smislu srednjeveških slogov, dragocena baročna oprava se je morala umakniti neokretnim mizarskim izdelkom na ljubo »enotnosti sloga«. Največ so trpele novomeške cekrve, v katerih so odstranili vso baročno opravo. Isto se je zgodilo v Šent Rupertu, kjer novogotski oltarji nikakor niso zadovoljivo estetsko dopolnilo izredno lepe gotske stavbe. Kako majhna je bila ustvarjalna moč tedanjih arhitektov, pričajo novoromanska cerkev v Šmarjeti in novogotski stavbi v Prečni in Mirni Peči. RAZPKAVH !N $TUi)!)H 'Smiscitiodopoinitn^rtKoriCcvLua teksta je ra/prava Ivana Komclja Umetnostna preteklost Novega mesta, objavljena v zborniku Novo mesto 1.36.S 1S)6.S. Mari- bor—Novo mesto 1969, str. 169 — 223, dalje Novo mesto in razprava Jelke Pirkovič Koebek: Oblikovni značaj Novega mesta, Zbornik za umetnostno zgodovino n. v IX, 19K3, str. S S -69. Op. ur. Kast 1994 UMETNOSTNI SPOMENIKI NOVEGA MESTA Dolenjska, Ljubljana 1938, str. 132—139 Z našim pregtedom smo prišti na prag sedanjosti. Preden si ogtedamo sodobno umetnostno ustvarjanje na Dotenjskem, poizkusimo podati še prcgtcd umetnostnih spomenikov Novega mesta in označiti, koiikor je to mogoče, vptiv, ki ga je imeio mesto kot metropota Dotenjske na ostati razvoj umetnosti te dežete.' Po datumu svojega nastanka, teta 1365, pade Novo mesto v dobo visoke gotike. To dejstvo in pa potožaj na strmem pototoku reke Krke sta mu data ono značitno tatno razdetitev in zunanji videz, katerega je mesto skoro nespremenjeno ohranito do danes. Štcvitne tesne uliee se le enkrat široko razmaknejo in tvorijo obširen Vetiki trg, sicer pa so tesne, vijugaste in se stopnjema dvigajo proti naravnemu jedru — Kapitlju. Ta ima že po naturi absotutno dominanten potožaj nad mestom. To, po naturi dano prednost je podčrtat še stavbar-umetnik, ki je na tej dominantni točki postavil cerkev, kakor bomo videti že takoj ob ustanovitvi mesta. Čeprav je, kot povedano, Novo mesto nastato v dobi visoke gotike, sta se nam ohranita do danes samo dva spomenika gotske arhitekture. Najvažnejši, pa tudi nastarejši spomenik je kapitetjska cerkev, nastata verjetno še pred ustanovitvijo mesta. Ta prvotna stavba, katere ostanek so zunanji zidovi sedanje tadje, je predstavtjata enotadijski, z ravnini tesenim stropom prekrit prostor, ki mu je bit na vzhodu prizidan svodcti prezbiterij, vsekakor manjši od sedanjega. Prvotno stanje tadje je po tan-skiti odkritjili nekdanjih oken dovotj jasno. Kmatu po ustanovitvi mesta, nekako v drugem desettetju 15. stotetja, so pričeti meščani z zidanjem nove stavbe. Vzrok za to so bite pač dobre gmotne razmere in rastoča meščanska samozavest. Podrti so stari prezbiterij in na njegovem mestu je zrase! sedanji s kripto. Ta novi prezbiterij je bit gotov vsaj teta 1429, ko je bit posvečen. Stavba kaže vse znake nedodetanosti, kar dokazuje, da so nameravati nadatjevati z zidanjem, kar pa so preprečite neugodne razmere. Novi prezbiterij so za sito zvezati s staro ladjo. Taka je ostata cerkev vse do ustanovitve kotegiat-nega kapittja teta 1493 in nato še vse stotetje do teta 1580, ko je pogo-reta. Prezbiterij je eden najvažnejših spomenikov iz prve potovice 15. stotetja in edini, ki ima kripto. Obsega 4 obočne pote v ttorisu, prav tako vetika je kripta, ki jo 4 pari osmoogetnih stebrov dete v 3 tadje. Monu-mentatna je zunanjščina, kjer učinkuje predvsem pristnost materiata, neometan kamen in poudarjanje konstruktivno važnih detov v dosego tepotnega učinka. V dobo pred ustanovitvijo mesta je datirala tudi cerkev sv. Antona, ki je stata na sedanjem Ptorijanovem trgu. Podrli so jo leta t882. Kot tretja je stedila špitatska cerkev, ki se omenja že pred tetom )428. Podrti so jo teta 1790. Po starosti stedi tadja frančiškanske cerkve, ki so jo v tetih )47t do )478 prizidali starejšemu prezbiteriju. Ladja je predstavtjata tridetno $aš!jeva risba L.enkovičevcga nagrobnika; Novo mesto str. !M6 Ob konxervatt)rskih dc!ih pri obnovi proštijc med !cti !987—1993, ki jih je vodi! Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, šobiti arkadmhodmkivprittičjuproštije odprtiinprezetitirani. Op. ur. Bergmanova hiša;repro(otoizto!o teke ZVNK!) Novo mesto i B B. B B t !.izredtiaštevi!ka dvorano z zvezdnatim obokom in kot taka spadata v skupino poznogotskih cerkva, ki jih na Dotenjskem zastopa še cerkev v $t. Rupertu l$ent-rupertl. Obok so podrti po požaru teta t664. Verjetno je po nastanku še segata v gotsko dobo cerkev sv. Jurija na Bregu, katero so podrti teta 1790. Od profane arhitekture ni iz gotske dobe nobenih spomenikov. Posamezne detajte iz druge potovice 16. stotetja sem dostej zastedit le pri Bergmannovi [Gtavni trg 1] in Kobetovi hiši [Gtavni trg 16] na trgu. V obeh primerih gre za rezane kamnite portate in okna z navadno obrezo na ajdovo zrno. Vse drugo je bito kasneje prezidano. Že v drugi potovici 16. stotetja pa je začet trg dobivati ono zanj tako značitno podobo, ki mu je v nastednjem stotetju pridobita stoves enega najtepših trgov na Kranjskem, to so arkade v prithčju. Ob koncu t6. stotetja je v Novem mestu že zmagata renesansa. Prvo renesančno deto so že trije nagrobniki pri frančiškanih, od katerih je bil ViHandersov postavtjen že teta 1547, Lenkovičev pa teta 1569. Tudi v arhitekturi zmaga novi stog še pred pretomom stotetja. Leta 15S0 je pogoreta kapitetjska cerkev. Ko so dve teti nato začeti s popraviti, so ta opraviti že v novem, baročnem stogu. Tudi proštija je bila do teta 1623 prezidana in je tedaj dobita bogate arkadne hodnike na dvorišču, ki pa so danes zazidani/ V to dobo datirajo tudi patricijske hiše na Vetikcm trgu, ki je tedaj dohit arkadne hodnike v prittičju. Ena najlepše ohranjenih je Bergman-novahiša. Kako naj si raztagamo ta hitri nastop renesanse? Predvsem bo treba upoštevati vptiv ptemstva. (Nagrobniki pri frančiškanih!) Odtočitnega pomena pa bo v prvi vrsti pridobitev Tintorcttove podobe sv. Miktavža za vetiki ottar kapitetjske cerkve, ki je pomenita za nas tedaj še neznan svet italijanske visoke renesanse. Podobo je pridobi) prošt Potydor de Montagnana [Potidor pt. Montagnana], ttatijan, ki je kot tak gotovo tudi pomoget novemu stogu do zmage. Le na tjubo novemu stogu so teta t664 odstraniti gotski obok v frančiškanski cerkvi in ga nadomestiti z banjo. Pri tem detu je vplivat vsestransko izobraženi pisatetj in kanonik M. Kastetic IKastetec], ki je sam napravit načrte za to prezidavo, pa tudi za cerkveno fasado in zvonik. Njegovo deto je tudi hiša nekdanje kazine, ki jo je stavi) pod varstvo Matere božje, katere retief nad vrati je ena redkih ptastik te dobe. V 17. stotetje datirata tudi cerkvi sv. Katarine in kapucinskega samostana. Drugi mož, ki je pomemben za umetnostno snovanje v mestu, prošt Germanicus Comcs a Turri et Vattis Saxinac [Germanik Thurn Vatsas-sina], aristokrat odtičnega rodu, je pridobit kapittju škofovske insignije. Postavit je nov vetiki ottar, naročit odtičen retief za proštijo in zapustil kapitlju srebrn pastorate in kapit. križ, oboje odtično deto baročnega ztatarstva. Na njegovo pobudo je grof Mordax sezidat na Grmu kapeto Božjega groba. Gtavno, kar je ustvarit novi stog, je bita dragocena oprava obeh cerkva. V kapiteljski cerkvi so se vetikemu ottarju okrog teta 1730 pridružiti še stranski, bogato opremtjeni z rezbarskim okrasjem in poztačeni. V frančiškanski cerkvi pa je domača frančiškanska detavnica, ki kaže sorodne poteze z tjubtjansko in kamniško, izdetata vse ottarje za cerkev, ki pa so postati žrtev romantike. Rast )VV4 Temu skulpturnemu okrasju se pridružuje še slikarsko. Metzinger, naš največji baročni mojster, je okrog teta 1730 stika) za novomeške frančiškane kolekcijo slik za stranske oltarje. Te slike so morale izredno ugajati, kajti že tri leta za tem je dobil slikar častno naročilo za kapiteljsko cerkev. Škof in prošt Jurij Franc Xav. de Marotti [Jurij Frančišek Ksavcr pl. Marottij je naročil slike za stranske oltarje. Metzinger je okrog leta 1733 naslikal za kapitelj deset oltarnih slik, ki še danes predstavljajo poleg Tintorettovcga sv. Miklavža največji umetniški zaklad kapiteljske cerkve. Marotti je zaposlil slikarja tudi na Veseli Gori. Njegova slava se je hitro razširila po vsej Dolenjski, kjer je v naslednjih letih dobi) obilo naročil predvsem pri plemenitaših. (Otočec!) S tem Metzingerjevim delom je bito potrebi v glavnem ustreženo. Le za frančiškane je naslikal Herrlein dve oltarni sliki, nato pa je v umetnostnem snovanju nastal premor, ki so ga le sem in tja prekinjala brezpomembna dela slikarjev samoukov v frančiškanskem samostanu. V drugi polovici 19. stoletja pa je tudi v Novo mesto našla pot romantika in uničila visoko kvalitetno ostalino baročne dobe. Svoje razdiralno delo je pričela v kapiteljski cerkvi, kjer je leta 1868 padel baročni veliki oltar in katerega je nadomestil kvalitetno slabši, umetniško nezreli novogotski izdelek, ki še danes bahavo stoji v prezbiteriju in čaka, kdaj bo tudi zanj prišel čas, ko ga bo doletela usoda njegovega prednika - nikakor ne na škodo prostornine in predvsem velike Tinto-rettovc umetnine, podobe sv. Miklavža. Velikemu oltarju so sledili kmalu še stranski, ki so prav tako dobili estetsko nevredna nadomestila. Isto se je zgodilo v frančiškanski cerkvi, kjer so bili odstranjeni že omenjeni oltarji na ljubo novogotskim izdelkom. Tudi arhitektura je obnavljala cerkve po tem novem okusu. Frančiškanska cerkev je dobila novo fasado po načrtih Italijana Pascolija, zvonik pa novo gotsko streho. Stolp kapiteljske cerkve je izgubi) baročno čebulasto streho in bi) predelan v gotskem slogu. Ta prezidava stolpa je našla odmev po celi Dolenjski. Povsod so odstranjevati baročne strehe zvonikov in jih nadomestili s strmimi gotskimi, ki se jim že na prvi pogled vidi, da imajo svoj vzor v Novem mestu. V mestu samem pa je romantika gospodarila še v začetku novega stoletja in določila lice novemu rotovžu, ki gotovo ni v okras Velikega trga. S tem smo, seveda v grobih potezah, nanizali vrsto umetnostnih spomenikov Novega mesta do našega časa. Če se sedaj na hitro ozremo nazaj v zgodovino, vidimo, da mesto kot metropola za razvoj umetnosti dežele ni kdo ve kaj pomembno. V tem oziru ga daleč prekaša Stična in morda tudi Kostanjevica. Le dvakrat je posredovalo mesto tudi na deželo, prvič v dobi prošta Marottija, z zaposlitvijo slikarja Metzingerja, drugič v dobi romantike v drugi polovici 19. stoletja. Kakor je bil prvič vpliv mesta na deželo vseskozi pozitiven, saj se je zaposlila najmočnejša osebnost naše baročne dobe, je v drugem primeru ta vpliv le obžalovati. Gotizirajoči vpliv romantike je tudi po deželi uničil marsikako kvalitetno delo iz baročne dobe, za katero ne bo nikoli več mogoče dobiti enakovrednega nadomestila. )]/4 Irance Kralj: Spomenik padlim v), svetovni vojni na pokopališču v Dobrepolju, kamen. I/. kataloga razstave: Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920—1930; Ljubljana 1986, str. 288 ^ Poslikava je danes uničena. Op. ur. I . izredna številka Najnovejši čas Že po tem kratkem pregledu umetnostnih spomenikov Dolenjske in njene metropole Novega mesta smo se prepričali, da je umetnostno snovanje na Dolenjskem sledilo ostalemu razvoju umetnosti v naši domovini, se trikrat močno dvignilo in doživelo bujen razcvet, prvič že v dobi romanike, drugič v dobi gotike in tretjič v dobi baroka, ki je zajel najširše plasti naroda in vtisnil najmočnejši pečat dolenjski krajini. Videli smo, da je kvaliteta umetnostne produkcije v 19. stoletju močno padla, da je naročnike in izvršitelje del zajela velika dezorientiranost in da se je ta zmeda, ki jo je romantika v drugi polovici 19. stoletja le še poglobila, vzdržala vse do naših dni, in da na Dolenjskem — kot se to čudno sliši — še danes ni premagana. Kakšen bo rezultat, ki nam ga bo dala sedanjost? Predvsem moramo poudariti, da je slikarstvo na prvem mestu. Dolenjska je dala Slovencem v zadnjem času mnogo slikarjev, med katerimi se posebno odlikujejo imena: France in Tone Kralj, Božidar Jakac in Jože Gorjup. To absolutno prevladovanje slikarstva v sednajosti je za Dolenjsko značilno in temelji v mehki, sanjavi dolenjski krajini. Zdi se, da je Božidar Jakac, ta sanjavo-lirična natura, slikar dolenjske krajine in rodnega Novega mesta, ta neugnani, nemirni Ahasver med slovenskimi umetniki, v svoji umetnosti najbolj zajel dolenjsko naturo. Opozarjam na njegove pastele, v katere je ujel vso lepoto in mik domače grude, zlil vanje vso ljubezen do rodnega mesta. Jakac je naš prvi in še vedno najodličnejši grafik in je to vrsto umetnosti dvignil pri nas do doslej nepoznane višine. Prav v grafiki je Jakac zaslovel preko naših meja. Vsebina njegove grafike je čista lirika, doživetja najtišjih in najintimnejših trenutkov življenja. Njegovi grafični listi so odsevi hipnih razpoloženj, ki se vzbude v umetnikovi duši. Naj omenim grafične liste h Gradnikovemu ciklu Pisma, to najgloblje občuteno prepesnitev literarne umetnine v likovno. V zadnjem času mnogo portretira v olju in je gotovo eden najboljših in najbolj priljubljenih portretistov. Odlikuje se predvsem portret slikarjeve matere. Pravo nasprotje Jakcu sta France in Tone Kralj, ki sta izvršila v naši umetnosti preobrat k ekspresionizmu. Odlikuje ju močan notranji, duhovni moment v njunih delih, ki ga na zunaj skušata izraziti s tem, da delata silo naravnemu upodabljanju, da tako čim jasneje izrazita idejo. Oba brata sta bila na svetovnih razstavah v inozemstvu deležna največjega priznanja svetovne kritike. Brata sta obenem tudi kiparja in zanju je značilno, da delata predvsem v domačem materialu, kamnu in lesu in pri tem ne puščata vnemar drobne dekorativne plastike. France je poleg tega izvršil celo vrsto ilustracij, omenim samo risbe k narodni pesmi o kralju Matjažu, kjer je ilustracije in pisavo podredil ritmu pesnitve. Za svoj rojstni kraj Dobrepolje [Videm] je France izdelal spomenik vojnim žrtvam, Tone pa kapelico sv. Cirila in Metoda in poslikal cerkev v Strugah. ' Kostanjevčan Joža Gorjup, učenec firenške umetnostne akademije, je žal umrl, preden je mogel razviti svoj talent do popolnosti. Bogata zapuščina pa priča o veliki umetniški sili in izredni delavnosti. Udejstvoval se je kot grafik, slikar v olju, freskant in kot kipar. Malo pred smrtjo je poslikal cerkvico sv. Miklavža v Kostanjevici in s tem delom pokazal, Jožc^orjupiddstropnt-positkavc trcrkvcsv. M)k!nvyavKostnnjcvida še noben gotiški ottar ni tako po postavi skupaj postavijen na Kranjskim kakor ta.<< Kvatiteto ottarja dosti dobro označujejo navedene Tomčeve besede. Ogromna tesena stena, z mnogimi fiaiami, grbami in križnimi rožami, čisto v duhu tedanje romantike. Danes je seveda nemogoč, ker je pač navadno mizarsko de)o brez vsake kvatitete. Stika sv. Miktavža se v njem zgubi, spredaj jo zakriva visok tabernaketj, tako da je spodnja potovica domata nevidna. Za izredno kvaiitetno deio, kot je Tintorettov Sv. Miktavž, je ta ottar popotnoma nedostojen okvir. Nesrečno dobo romantike smo že davno preživeti, v tem primeru pa se ne gane nihče. Skrajni čas pa je, da oitar izgine iz cerkve in da dobi stika sebi primeren okvir brez vsakega nepotrebnega kiča. To zahtevajo v prvi vrsti estetski, pa tudi varnostni raztegi- Po^tcJ na Novo mesto ix /raka SLOVENSKA MESTA IN TRGI Kronika slovenskih mest V!! (1940), št. 4, str. 193-205 Mesta so živi organizmi, iz neznatnih začetkov se razraščajo, eno manj, drugo bolj, kakršne so pač njegove živtjenjske okoinosti. V stolc-tjih spreminjajo svoj izraz, ki je logična posledica vseh mogočih dejavnikov, zgodovinskega, političnega, socialnega, nad vsemi pa stoji pogoj, ' Kot dopolnilo Gregoričeve ra/ ki izhaja iz geografske osnove tal, na katerih se je mesto razvilo.' prave gl. studijo A. Melika: Kast Za svoj obstoj se morejo mesta zahvaliti predvsem prometnim, tržnim 'l^p4 Op'ur ' in strateškim zahtevam organizirane človeške družbe, ki si je na točkah, ki so posebno ustrezale vsem tem zahtevam, uredila skupna bivališča. Ker pa se ti pogoji v teku časa spreminjajo, je povsem naravno, da tudi v razvoju mest opažamo valovanje. V zgodovini mest govorimo o obdobjih velike gospodarske in kulturne prosperitete, pa zopet o dobah gospodarskega zastoja iti kulturnega zatišja. V bistvu vse to ni nič drugega kot zunanji odsev spreminjajočih se pogojev mestnega razvoja. Razumljivo je tudi, da so mesta na važnejših prometnih točkah v rasti prekosila mesta, ki so od prometnih zvez bolj oddaljena. Posebno vidno je to pri naših podeželskih mestih npr. na Dolenjskem, kjer Višnja Gora ali Kostanjevica po številu prebivalstva ne dosegata kake velike gorenjske vasi. Gornji trije vzroki, prometni, tržni in strateški, ki so odločali pri nastanku in razvoju naših mest v srednjem veku, so v najnovejšem času dobili še važnega tekmeca v blazno naraščajoči industriji, ki v nasprotju s srednjim vekom danes bistveno odloča pri rasti mest. Pomislimo samo na ogromen razmah Kranja! Zato pa je skoraj odpadel tretji, v srednjem veku izredno važen dejavnik, to je strateški, ki je pri nastanku in rasti mestnih naselbin, zlasti pa za njih zunanje lice, izgubil danes skoraj ves vpliv. Mesta pa imajo kot vsako živo bitje tudi svoj izraz, svojo fiziognomijo. Tudi ta je posledica vseh naštetih pogojev. Prometne razmere so mestu predpisale mrežo utic, tržne razmere položaj trga, kot najvažnejšega prostora srednjeveškega mesta, zahteva po varnosti in obrambi je mesto vklenita v obroč obzidja. Nad vsemi temi pogoji stojita še dva, najprej ustvarjajoča volja meščana kot graditelja naselbine in geografski, prirodni, od vseh početkov dani položaj, ki je tako močan, da se mu morajo vsi ostali podrediti. Vsi ti dejavniki so posredovali mestu njegov zunanji izraz, ki je te enkraten, vsakemu mestu lasten, kakor so vsi pogoji enkratni, za vsako mesto drugačni. Lice, zunanji izraz mesta se nam kaže že v njegovem talnem načrtu in zunanjem pojavu, izgledu, ki se nam pokaže, ko zremo kako mesto. V najnovejšem časti nam je omogočen še en, do nedavno nesluteni pogled iz zraka, aviona, ki nam je odprl doslej neznano podobo mest, ki bistveno dopolnjuje talni načrt, ker nam pove mnogo več kot ta. Bolj kot vse drugo je zunanja slika mesta veren odsev vseh pogojev, ki jo oblikujejo, in zgodovinskih usod, ki so mesto zadevale. Ta bo tudi :. izr,Tu, št,vilk., P^dmet zanimanja naše študije. Podoba mestne naselbine, njegovo značilno obličje, je tesno povezano s talnim načrtom. Ta zariše mrežo cest in ulic in položaj trgov. Trden okvir dobe srednjeveška mesta v obzidju, ki je dolga stoletja trden in 6.S največkrat tesen oklep, v katerem se mesto razvija. Urbanistično ima RAZPRAVE [N ŠTUDtJE RastiVS?4 obzidje izrazito mikavno vlogo, ker da mestu trdno, kristaiinično obli-ko. Naj se je v tem trdnem okviru mreža ulic še tako spreminjala, množila in zapletala, naj so oblike in fasade hiš dobivale nov izraz, sc mestna slika bistveno ni spremenila, dokler ni ob koncu 18. stol. padlo mestno obzidje in se je pričelo mesto svobodno širiti v svojo okolico. To je v razvoju vseh evropskih mest najopaznejša zareza, ki docela spretnem mestno sliko. Mesta izgube kristaiinično obliko, predmestja ožive in segajo kot tipalke na podeželje ter ga navezujejo na mesto. Evropska mesta se vse do konca srednjega veka dele v dve skupini: v pravilno in nepravilno zidana mesta. Pri prvem tipu je uveljavljena pravokotna delitev talnega načrta z ravnimi, pravokotno se križajočimi cestami in trgi, pri drugem je cestno omrežje nepravilno, vijugasto iti prepredeno, ulice so ozke in kratke, sem in tja se razširijo in tvorijo trg, vse je brez pravega reda kakor slučajno nastalo. Vendar ta nepravilnost ni samovoljna in neosnovana, temveč ima svoj vzrok v naslonitvi na geografski položaj. Tektonika tal je diktirala mestni tloris, tej se je prilagodilo mestno obzidje, ki izrablja v naravi dane momente, da skupno z obzidjem sodelujejo pri obrambi naselbine. Med naravnimi činitelji, ki odločujejo pri nastanku mestnega tlorisa, so najvažnejši reke, jezera, morja in hribi. Po rekah, jezerih in morjih se mesta dele v obrežna a)i obalna, dalje mesta v okljuki rek ali v sotočju dveh rek. Posebno obliko imajo mesta na hribu ali ob vznožju hriba. Seveda nastopi večkrat kombinacija teh pogojev. Zlasti pogosto se družita reka in hrib v idealno prizorišče za nastanek mesta. Mesto ob vznožju hriba dobi skoraj vedno svojo arhtektonsko zaklju-čenost šele z gradom na hribu, ki najčešče tvori prvi zasnutek bodočega mesta. Grad je potem redno zvezan z mestnim ozidjem in predstavlja važno trdnjavsko oporo. Dostikrat prevzame vlogo gradu tudi cerkev. Pravokotna delitev cestnega omrežja in pravilna oblika mest nastopita samo tam, kjer je teren indiferenten, to je v ravnim, ali pa, kjer je smotrno prirejen. Po položaju, kjer se je mesto razvilo, ločimo naslednje tipe: Obrežno /n mosrno mesto. Glavna ulica teče vzporedno z reko ali pravokotno nanjo in jo premosti z mostom. V tem primeru se hiše stisnejo k ustju mosta in ga oklenejo. Mesta v ok//uki ali sotočju dveh rek so izrabila izredno ugodno lego in napolnila prostor v okljuki, kopno stran pa ali utrdila z obzidjem ali prekopala s prekopom in ustvarila tako umeten otok (Kostanjevica). Temu tipu pripada največ kranjskih mest. Mesto na hribu, ki ga predstavlja med kranjskimi mesti n. pr. Višnja Gora. Kot poseben tip nastopa mesto na podnož/u grajskega hriba. V tem primeru se hiše stisnejo tesno k vznožju hriba, ga oklenejo in slede njegovim obrisom. Od kranjskih mest pripadata temu tipu $kofja Loka in glavno mesto Ljubljana, ki ovija podnožje grajskega hriba. Glede razmerja obeh glavnih tipov, pravilno in nepravilno zidanega mesta, moremo ugotoviti, da nastopata drug ob drugem in da nista vezana ne časovno ne teritorialno. Opazimo le, da se v renesansi in baroku združujeta v smislu racionalizacije, ko staremu, nepravilno zidanemu jedru prizidajo nove mestne dele s pravilno talno delitvijo. Če smo sedaj delili mesta z ozirom na njih naravni položaj, se pri tem nismo ozirali na talni načrt. Ta pa dovoljuje nadaljnjo delitev mest v posamezne tipe. Če pogledamo talni načrt katerega koli mesta, se nam v icv():Črnomc!j Desno: Kočevje diebns donii-nieishune et veneris«. Kapitetjski arhiv je načrtno pregtedat in uredit med teti !S)91 1993 braneč Baraga. Ohjavtjanio tudi njegov povzetek. 1723, maj S., Dunaj Pričevatno pismo cesarskega ccrc-moniarja, mitoščinarja in kaptana dunajskega kanonika Battazarja >a Notarcn de Notenstein« o teni, da je pričujoči žebetj narejen zvesto po svetem ž.ebtju, s katerim je bit skozi desno roko pribit Jezus na križ in ki ga ob večni tuči hranijo v cesarski zaktadnici na Dunaju in se je tudi tega žebtja dotakni). Tisk s pečatom in podpisom izstavi-tetja ter s pripisom goriškega nadškofa Attemsa, da se ta žebetj tirani v Novem mestu ob stiki Kristusa na križu skupaj z motitvijo za odpustke. Novo mesto, 7. septembra 1760. Kapitetjski arhiv Novo mesto v škofijskem arhivu 1 jubtjana, fascike! XV!!!/6. Op. ur. /žebetj v srebrnem okvirju podobe Križanega; foto: M. Pršina, iz foto teke / VNKD Novo mesto t. izredna števitka DIPLOMATARIJ Križ X (1940), št. 10, str. 40 Easc. XVHE Nro 6. HALTHASAR a NOLAREN de NOLENSTE1N, Sacrae Caesareae Cathoticae, Rcgiacquc Majcstatis Caeremoniarius, E)ccmosynarius, & Suprcmus GapeManus, nec non Metropotitanae Ecctesiac Vienncnsis Canonicus, & Cantor ad Sanctum Stephanum, Comes Patatinus, & auratae Mititiae Eques, &.c. URkunden hiemit der Wahrheit zu steur / dass Gegenvvartiger dem wahrhaften Hei). Nage) / we)eher unserm Welt-Hey)and Christo JEsu an dem Stammen des Hei). Crcuzes dureli dessen Reehte Heitigste Hand gesehlagen worden / ganz g)eiebform)ie)i naebgcmaeht: und ati bcsagtcn Heil. Nage) / we)eher dermaten bey einem altzeit brennencien Liebt in der Kaisertichcn Geisttiehen Sehatz-Cammcr atthicr ehrerbiebtig aufbe-hatten wird / dureh cincti Priester wirk)ieh seye angeruhret worden; Zu dieser sieherer Bekraftigung habe ich diese gedruckte Atestation setbst eigenhandig untersehriebeti / nnd mein gewobntiehes Pctsehaft sovvoh) hieneben drncken: als aneh ati diesen Nage) anhangeti tassen; Unterm dato Wicn deti //. May 1721. Jahr. /fa/r/;;;sar a /Vo/aren ;c/cm ar sap ra Omatbas taiagmeat (.7ir;sr; Donim; Cr;;c;/tx; tt/i; ertam m/ertus C/a-vus, c/ta rertgtr veram s. cr/avum, expos;r;;s csr m ecc/esia co//eg;ara s. /V;c*o/a; pte veneranrtbas etan aJ/aaer.t a/tc/aa preee pro c/tc/nts c/om;m-crs, er anenert.s c/;;ac/rap;;tra c/;c.s c/e ver;; ;nc/a/genr;a ;;; c/ommo /mperr;-ttuts. Rac/o//*sivrrr; c/te 7. 7br;s /76/A Caro/as Mte/iae/ Ar/iteppa.s Gortrten.sts. Listina št. 6. potrjuje, da je žebetj, ki sc nahaja v okviru stike svetega križa v kapitetjskem prezbiteriju točno posnet po pravem žebtju, ki sp je hrani) na Dunaju. Na hstino je teta 1760 tastnoročno pripisa) novomeški prošt in prvi goriški nadškof Karo) Mihae) grof Attems [Kare) Mihae) grof Attems], da je podetit 40 dni odpustka, združenega z navadnimi mohtvami pri tem žeblju. Kdor torej opravi v nedetjo motitve za odpustke pri tej stiki, je detežen 40 dni odpustka. !'()R()Č!! A O KAPiTEI JSKi (TRKV! !in,)/t()t()tL'kr/VNk!)Nt)vo mesto ()pcČ!iatstctxrvkripri;toto:M. !'rš!!ia,ix fototeke XVNK!) Novo Hns, 1994 RESTAVRACIJA KAPITELJSKE KRIPTE Križ X (1940), št. 11, str. 43-44 O načetih in rezuttatih dosedanjega deta Dotgo smo se v našem mestu pripravtjati, da obnovimo kapitetjsko cerkev in posebno njen spodnji det, kripto, ki je bita prenovtjenja že nujno potrebna. Deto je bito iz teta v teto nujnejše, kajti ne samo estetski, temveč tudi varnostni oziri so zahtevati, da se to vprašanje enkrat reši na način, ki bo stavbo konstruktivno ozdravit, da ji ne bo grozit pogin in ki ji bo obenem vrnil njeno, v konstrukciji uvetjavtjeno tepoto. Restavracija, obnova starih, umetnostno pomembnih stavb je vedno kočtjiva zadeva. Zahteva prvič vetiko pozornosti in previdnosti, drugič pa natančno poznavanje zgodovinskega nastanka stavbe in predvsem stoga, v katerem je ta zgrajena. Študij, ki smo ga že nekaj tet posvečati naši kapitetjski cerkvi, katerega rezuttate je kratko objavtjat tudi Križ, je končno prinese! več jasnosti v njen zamotani nastanek. Na te rezuttate in na podrobno poznavanje v konstrukciji stavbe uvetjavtjenih načet, ki so tako značitna za gotski stog, v katerem je kapitetjska cerkev zgrajena, je oprt restavracijski program. Prva zahteva pa je, da dobi vodstvo pri teh detih sposoben arhitekt, ki pozna gradbeni sestav cerkve, kajti te-ta more jamčiti, da bodo deta izvršena tako, kakor to zahteva sodobno spomeniško varstvo, to se pravi na način, ki ne bo detat site zgodovinskim iti stogovnim posebnostim stavbe, ampak bo skušat poudariti vse tisto, kar je značitno za njen nepokvarjen prvotni izraz. Zato je bit poktican, da reši to odgovorno natogo naš rojak, inž. arhitekt M. Mušič, ki je pravkar dovršit podobno deto, restavracijo mariborske stotnice. Z vsemi izkušnjami, ki si jih je pri tem detu pridobit, prihaja sedaj v rojstno mesto, da obudi našo kapitetjsko cerkev k novemu živtjenju. Tako smo že vnaprej zagotoviti, da bodo deta, ki se bodo opravita, na umetniški višini. Za tetos dotočeno deto je pravkar končano. Odbit je bit ves od vtage propadti omet v kripti in vhodni veži in vsi kamniti deti in stebri očiščeni beteža in ometa. Prav tako je bit brezobzirno odstranjen božji grob, ki je zakrivat potovico kripte in ki ni bit drugega kot kup stare šare, trhtih in črvivih kutis in razpadtega tesenega ottarja. Kaj smo s tem dosegti? Prvo, kar je po dotgem času zopet zgovorno stopito pred naše oči, je prostor. Tri izredno dotge in visoke tadje, ki jih točijo do skrajne možnosti stoki stebri, se razvijajo pred našimi očmi v gtobino. Vendar je vtis postora ktjub detitvi na tri vzporedne pasove, tadje, do popotnosti enoten, kajti stoki in visoki stebri stoje v takih raz-datjah, da prostora ne detijo med seboj, ampak se prostor neovirano razvija od ozadja k ospredju in od ene stene do druge. Te vrste prostora, kjer je prostornina zajeta na tako popotn način in kjer so vse tri tadje enako visoke in je torej enotnost prostora tudi v višino naravnost kta-sično uvetjavtjena, imenujemo dvoransko cerkev. Kdor hoče doživeti ves mik tega prostora, naj v dopotdanskih urah, ko skozi okna apsidat-nega zaktjučka tije sončna tuč in se neovirano raztiva po prostoru med stebriščem, stopi v kripto, pa se bo zavedet, da smo pridobiti odtičen, arhitektonsko do skrajnosti premištjen prostor, ki je zaživet v vsej svoji mikavnosti in konstrukcijski jasnosti. Porta!, ki vodi v kripto iz njenega prct!prostora;(oto:M. !*ršina, i/ (ototeke/.VNK!)Novotnesto 'VzačetknS()-tih!etsohi!ipone najhotj posrečeni rešitvi dip!. ing. ar!i. Jožeta Kregarja !ia novo po!ožetiif)aki, urejeno betonsko stopmšče, nape!janae!ektrikain i/vedena nova oltarna oprema iz betegamarmorja. Op. ur. Notran)šemaknp!e;to!o:K krt/,)/ (ototeke/.VNK!) Novo mesto !.izret!naštevi!ka Pa ne samo prostor, ki se v vedno novih pogledih odkriva našim očem, ko ga opazujemo, tudi lupina tega prostora, ogrodje, ki prostor uklepa vase, to so stene in stebri, nositci ohočne konstrukeije, ki so naravnost virtuozno izrabijeni za učinkovito deiitev prostora na tri pasove, so zopet oživeti v svoji prvotni lepoti. Bralcem Križa je že znano, da je gotska arhitektura oprta na sestav gotovih, v stavbi arhitektonsko poudarjenih členih, opornikih na zunanjščini, služnikih, rebrih in sklepnikih v notranjščini, ki so vedno izvršeni iz skrbno obdelanega kamna, da se že za oko predstavijo kot noseči elementi stavbe. Ti deli so ostali vedno brez ometa iti beleža, zakaj kamnoseško obdelan kamen je estetsko najbolj učinkovit v svoji naravni barvi in strukturi. In le med to ogrodje razpeta stena je dobila prevleko iz ometa in beleža. S tem da smo v kripti oprostili beleža stebre, okvire oken in portalov, smo poiskali vse za njeno konstrukcijsko jasnost in lepotno učinkovitost važne dele. Poglejte sedaj stebre v njihovi skrbni kamnoseški izdelavi. Iz treh delov sestoje: iz baze ali noge, debla in kapitela ali glave. Vsak teh treh delov je izvršen v posebnem materialu, noge in glave iz rumenega peščenca, debla iz trdo žgane opeke rdeče barve. In prav to preračunano menjavanje gradiva in njemu lastne naravne barvitosti da prostoru tudi barvno živahnost, ki je bila doslej zakrita z beležem. Tako smo vrniti kripti vse njene bistvene lastnosti, ki temelje v njeni arhitekturi in gradivu, iz katerega je zgrajena. Z obnovitvijo lepotne strani kripte smo sedaj na pol pota. Poiskali smo vse, kar hrani ta arhitektura v sebi in to očistili in obnovili, treba pa je sedaj dodati še vse ono, kar je za bogoslužje in uporabo nujno potrebno, to je oltar, okna in nove klopi. Vse pa mora biti izdelano tako, da bo v sozvočju z arhitekturo in s prostorom. Prostora ne smemo več zatrpati, kakor je bi! dosedaj. Malo, a tisto umetniško visoko vredno, to je vodilo pri teh delih. Svetal in mikaven je sedaj prostor pod prezbiterijem, ne več strah in grozo vzbujajoč, kamor so si otroci upali komaj v spremstvu odraslih na veliki petek. Tak bo zopet vrnjen namenu, za katerega je bil postavljen, bogoslužju.' POROČILA O KAPITELJSKI CERKVI loto: IL Kri/ i/lotoukv/VNKI) Rast 1994 Spomtadi bo izvršena najprej drenaža, osušitev na zunanjščini, ki bo onemogočita dostop vtagi v kripto in tako bo ta det cerkve tudi konstruktivno rešen, da se ne bo treba bati, da mu voda razje njegove tcmc-tje. Pri dosedanjih detih smo prišti na sted dvema vrstama stenske dekoracije, katerih ena se je omejita na ottarno steno, na katero je bil nasti-kan bogat baročni ottar. Stikarija je bita iz prve potovice 18. stotetja in je izhajata iz Jetovškove dctavnice. Ohranita sta se dva matenkostna odtomka, katera smo ohraniti v fotografiji, nikar smo ottarno steno, ki je bita dozidana v apsidatnem zaktjučku, zrušili. Srednje okno, ki je bito dostej zaradi tega zazidano, bomo odprti. Druga stikarska dekoracija, ki je starejša od te, in katere edini ostanek je poškodovana stika Marijinega obiskovanja ob stopnicah, ki vodijo iz cerkve v kripto, je krasita prvotno vse stene v njihovem gornjem detu. Vtaga pa je tudi to stikarijo tako uničita, da razen tega odtomka ni bito mogoče ničesar rešiti. Ta odtomek bo, če ga bo mogoče restavrirati, ostat na sedanjem mestu kot zgodovinski dokument. krtikviarij, danes predstavtjen v tircdprostorn kapttcijskc kripte; toto:!S. Krt/, i/ fototeke ZVNKt) Novo mesto !.i/rednaštevi!ka OBNOVITEV KAPITELJSKE CERKVE V NOVEM MESTU Slovenec LXVH!, 7. 12. 1940, št. 282, str. 5 Po dolgem oklevanju, ki je imelo za vzrok splošno nerazumevanje za problem obnovitev kapiteljske cerkve, se je stvar letos končno vendar premaknila z mrtve točke. Ko je nato najprej banovina iti potem še ministrstvo pravde dovolilo večji kredit, so se dela pozno v jeseni pričela in je za letos predvideni program pravkar zaključen. Restavracija kapiteljske cerkve je, če izvzamemo Škofjo Loko, kjer slično podjetje ni popolnoma uspelo, četrti primer restavracije veliktb srednjeveških spomenikov. Župnijska cerkev v Kranju, opatija v Celju in stolnica v Mariboru, so trije največji primeri, na katerih je bila restavracija izvršena po načelih sodobnega spomeniškega varstva. Izkušnje teh treh primerov, katerim se pridružujejo še mnoge restavracije baročnih cerkva, so tudi pri nas izbistrile pogled na problem obnovitve starih, v teku stoletij in predvsem v drugi polovici XIX. stol. nesmiselno barvanih, večkrat celo prezidanih spomenikov. V Novem mestu se načrt obnovitve omejuje v glavnem na prezbiterij in kripto, kot najvažnejši, umetniško najpomembnejši del cerkvene stavbe, kateremu v naši posestvi pripada izredni pomen v tem, da ima pod prezbiterijem obširno kripto, v kateri je bil ideal gotske dvorane prvič pri nas uresničen in konsekventno izveden, čeprav ga ne moremo pripisati enotnemu, hotenemu razvoju takih prostornin v naši arhitekturi, ki nastopi kasneje v kranjsko-škofjeloški arhitekturni delavnici. Kapiteljski prezbiterij s kripto in zakristijo, kot začetek bodočega stolpa, je nastal kot prvi de) velike gradbene zamisli, ki naj bi nadomestila prvotno skromno stavbo, a je zaradi nastalih denarnih težav ostala le torzo. Arhitektura prezbiterija se opira zunaj na visoke opornike in dvojno vrsto oken med njimi, ter ima svoj lepotni poudarek v naravnem materialu, kamnu, iz katerega je zgrajena, tako da so vsi konstruktivni deli skrbno kamnoseško obdelani in je le med te dele razpeta stena zidana iz lotnljenca, a je prav tako ostala neometana. V prezbiteriju se konstruktivni sestav omejuje na služnike, rebra in sklepnike, ter zopet na visoka, tridelna okna kornega zaključka. V kripti delita prostor dve vrsti visokih in izredno slokih stebrov v tri enako visoke ladje. Arhitektonski poudarek leži tu na stebrih, predvsem pa na izredno lepi prostornini, ki se preliva med stebri. Ves ta gradbeni sestav je na zunanjščini sicer obdržal svojo monumentalno obliko, v notranjščini pa je bil v drugi polovici XIX. stol. nesmiselno pobeljen in ometan, tako da so bili vsi konstruktivni deli, katerih lepotna stran je temeljila v kamnoseško obdelanem, v naturni barvi in strukturi uveljavljajočem se kamnu, zakriti pod debelo plastjo beleža in ometa. Prostor v kripti pa je bil s prezidavami in opravo tako pregrajen, da ga ni bilo mogoče zajeti v njegovi resnični razsežnosti. Program restavracije obsega odkritje vseh konstruktivnih delov izpod beleža, odstranitev prezidav v kripti, nadomestitev velikega oltarja, ki je rokodelsko povprečen izdelek novogotskih oblik, ter dostojno namestitev Tintorettovega sv. Miklavža. Kot zgolj tehnično delo pa je nujna drenaža, osušitev kripte, ki je zaradi globoke lege pod zemljo izpostavljena stalnemu zamakanju vode. POROČILA O KAPITELJSKI Delo, ki ga v sporazumu s konservatorjem dr. Mesesnelom vodi arh. ( ERKVI Mušič, se je letos pričeto in je bila do sedaj očiščena kripta. Ves od vtage propadli omet je bil odstranjen, stebri, portali in okna očiščena, tako da je kamen zaživel svoje prirodno življenje, prostor pa je zopet kot enotna dvorana stopil pred naše oči. Tri izredno dolge in visoke ladje se razvijajo v globino in obenem komunicirajo med seboj, tako da se prostor svobodno preliva med stebriščem od ene stene do druge. S tem je kapiteljska cerkev pridobila izredno lep, bogoslužju zelo ustrezen prostor, obenem pa kulturno-zgodovinsko zanimivost prve vrste, ki se bo še stopnjevala, ko bo v predprostoru kripte urejen lapidarij — zbirka kamnitih spomenikov prejšnjih dob — nekak "opera deli' Duomo« v malem. Upajmo, da bo delo, ki je dobro vpeljano, kljub vsem zaprekam, srečno prišlo do končne izvršitve. Vhod v kripto i/. ladje; foto: !f. Kri/, i/ fototeke /VNKI) Novo mesto Rast MAM m/tH DIPLOMATARIJ Križ XII (1941), št. 6, str. 43-45 Č!anek ni podpisan, a jc nedvomno (iregoričev. Kordopotniioktatin-skcnm tekstu objav!)amo kratek povzetekt raneetaHarage. Op. ur. i.i/retinaštevi!ka ^ CLEMENS EE!SCOPUS SERVUS SERVORUM DE! !N PERPE-TUAM REt MEMOR1AM Romanus Pontifex, cui ex ineffabili Jesu Christi bonitatc data est in terris omnis potestas, itlam nedum erga Ecclesias quibus ecclesiastici probique viri laudabilem prestant famula-tum verum et erga viros ipsos ut in Dei maiestate collaudanda honori-ficentius se gerant exercere consuevit. Et quemadmodum et externa sacraque indumenta internam devotionem et pietatem cum Christiani populi edificationc promovere solent, illa maxime, dum catholicorum presulum postulatio intereedit, concedere satagit, prout novit in Domino salubriter expedire. Sane pro parte venerabitis fratris nostri Caroli Michaelis ab Attembs, moderni archiepiscopi Goriticn(sis) nobis nuper exhibita petitio continebat, quod seeularis et insignis Collegiata que et parochialis existit Ecdesia Sancti Nieolai oppidi civitatis nuncu-pati Rudolphsuuertcnsis in Carniola Goritiensis Diecesis, in qua una preopositura, que inibi prineipalis et ciuam dictus Carolus Michael archiepiscopus in titulum ex illius retentione in aetu promotionis de eius persona ad ecclesiam Goriticnsem certo tune expresso modo pastoris solatio destitutam apostolica auetoritate faete eadem šibi apostolica auetoritate concessa obtinet, et unus decanatus, qui inibi secunda, respective dignitates existunt nec non oeto canonicatus totidemque pre-bende canonice instituti et fundati ac institute et fundate reperiuntur, a pro tempore existentibus decano et oeto canonicis diete collegiate ecelc-sie, qui olim ut fertur usu almutie gaudebant in saerarum futictionum et divinorum officiortnn eelebratione nec non reeta eeelesiastieorum saera-mentorum et cure animarum dileetorum filiorum illius paroehianorum ael eosdem pro tempore cxistentes diete collegiate eeelesie deeanum et canonieos uniee et speeialiter speetantis in amplo dieti oppidi ambitu et districtu adminimc a tribus cirtiter seculis laudabiliter deservitur, qua-propter prefatus Carolus Michael archiepiscopus diete collegiate eccle-sie deeanum et canonieos tamquam de Dei servitio orthodoxa religione catholicaque ecclesia benemeritos dignos reputat ut per nos et sedem apostolicam amplioribus gratiarum prerogativis ut infra decorentur. Quare pro parte tam dieti Caroli Michaelis archiepiscopi quam dileetorum paroehianorum filiorum modernorum decani et canonicorum diete collegiate eeelesie nobis fuit humiliter supplieatum quatnvis in eadem collegiata ecclesia divini servitii decori in premissis oportune consulere de benignitate apostolica dignaremur. Nos igitur eosdem modernos deeanum et canonieos diete collegiate eeelesie spccialis gratic favore prosequi volentes eosque et eorum quem!ibct a quibusvis excomunica-tionis suspensionis et interdicti alliisque eclesiasticis sententiis censuris et penis a iure vel ab homine quavis occasione vel causa latis si quibus quomodolibet innodati existunt ad effectum presentium litterarum con-sequendum harum serie absolventes et absolutos fore censentes huiu-smodi supplicationibus inclinati futuro ipsius collegiate eeelesie prepo-sito ac modernis et pro tempore existentibus decano et oeto canonicis ipsius collegiate eeelesie ut ipsi eorumque in dieta prepositura et deca-natu ac canonicatibus et prehendis prefatis succesorcs de cetero perpe-tuis futuris temporibus tam in dieta collegiata ecclesia i!!iusque choro et t\.1*1.-^''^ .,"'"J'' ' ,. f,.v^^ '1'^. ^J ^ ^ J^. .m. r .'t *L't.a^ f.'.^ T<^'r ^*^-'. < ^ s'H*tAsJ-r\*.-)'^<-\t" * ^p.< f .7n.^<...-^, .., .. -r. r,,t\r.^A^ Aa.l .^Ti,,^-.^^,.^-".-..,.-—.,-".""-.— .-.-,J.--.^..------ -V ^ s.,.. , .4, ...