Dajte nam naše može na dopusi Zeno iz rajbenburške župnije nam pišejo: Prosimo vojaške in politične oblasti, naj vendar ugodijo našim prošnjam in naj dovolijo možem delovno do;!i.stp. Svoj <3as smo vložile prošnje in so bile iste sicer uslišane. Reklo se je, da dobijo možje ve6krat dopuste. A mnogi so dobili dopust samo mesca februarja in marca. Tedaj je bilo slabo vreme, tako da možje na dopustu niso mogli opraviti dela na polju in ne v vinoeradu, Mnoge smo na to prosile dopuste za raože, da bi orali in koruzo sejali. Možje pa niso dobili nič dopusta, Sedaj prosimo žene, da se da možem za mesec junij vefitedenski dopust zaradi košnje in da nam poma>gajo spraviti seno, da bomo vsaj še živino mogle rediti. Ce se živina ne bo redila, se tudi mesa ne bo ve6 dobilo in tudi ubogi vojaki ne bodo imeli dovolj krepke hrane. Ce pa možje dopusta ne dobijo, se lahko pripeti, da bo prišel hud udarec nad našo živino' in nastalo bo pomanjkanje mesa. Zgodi se lako tako, kot onemu, ki je vprašal ženo, ki je majoran plela: ,,Zena, kaj delaš?" ,,Majoran plejem." ,,Boš mi ga dala malo poduhati?" ,,NeI Sama plela, sama duhala." Ce me uboge žene ne bomo dobile pomoči pri košnji in drugem nujnem delu na polju, bomo težko pridelale le toliko, kar bomo same rabile za svoj in svoje družine živež. So ljudje, ld pravijo, da žene, ki so same doma, lahko gospodarijo. Clovek, ki tako gcrvori, ne ve, s kakimi težavami se imamo ulfoge Sene na kmetih boritl. Taki ljudje naj le za nekai bam. poskusijo sami ostati na kmetih in videli bodot kak» težko je sedaj gospodariti brte pridnega gospo(darl» in tudi brez podpore. ki je mnoge posestnioe me •oM-' mo Bog so nas naj usmib in Mai^ija lurfild*!